Samostalnost. Kako veličasten, vzvišen in spoštljiv je pogled samostalnega človeka! Kadujemo se, ako ga vidimo dobro delati, pa tudi samopriilnosti služečemu ne moremo odreči nekake pohvale in priznanja. Kako siromašen pa je nasproti terst, kterega veter sim. in tje maje! Ali nas ne gane v serce žalost pri pogledu onega, kteri je primoran zavoljo raznib razmer z nepremagljivo silo uklanjati in opletati se pod samovoljnostjo drugih? Ali nismo nejevoljni, ako vidimo druzega, da bi ustregel le svojini željem, odpoveduje se prostovoljno svoji samostalnosti! Za obče človeško društvo so taki nestanovitni ljudje prava bolezen in ugnjida. Že Solon dal je bil zakon, po ktercm ni smel biti pri razsodbah in prepirih raznih strank nihče nobenostransk, ter je obsojeval nedoločnost, brezčutnost in mlačnost. Se ve, da mi takega zakona sedaj nimamo, vendar po svojem bitji svoje veljave tudi še dandanes zgubil ni, ter velja na vse veke; kdor ga ne spolnuje, je slabotnik. Res je, in ne da se tajiti, da vselej in v vsakem slučaji ne lnoremo samostalno delati v boju raznih strank, vendar se pa znotranji samodjavnosti in samostalnosti nikdar odreči ne smemo. Iz nesamostalnosti izvira dostikrat nedelavnost in nemarnost, kar je vzrok, da se v posamesnih društvih, v deržavi in drugod marsikteri gnjili madež nahaja, kot večna bolezen. Veliko se bode zboljšalo še le ta čas, kedar se bode ljudstvo povzdignilo k pravi samostalnosti, ter se ne bode pustilo od volje drugih enkrat naprej, enkrat nazaj, enkrat na desno in drugo pa zopet na levo tišati. Naval sedanje dobe obrača svojo pozornost na to sverho, ter zahteva po pravici večo in obširnišo samostalnost za družbo kot za posamesnika. Že je marsikteri zaderžek prostega in samostalnega gibanja padel in se razrušil, in tajiti ne moremo, da je ta ali uni dogodjaj sedanje dobe tu in tam povod bil strahu in sumičenju; pa sedaj ne velja več plašljivost in nemirnost. Kar je v krilu časa kpt zgodovinski razvoj in razsnova, to predere gotovo prej ali pozneje tudi naj debeleje skladavnice zaderžkov, in kar se mora sedanji čas glede samostalnosti storiti, je to, da se ljudstvo povzdigne do stopinje, da more ono svojo samostalnost v moški dobi prav in modro rabiti. Da pa do tega dospe, potrebno je, da se že v mladosti napeljuje in vzreja k pravi, popolni znotranji samostalnosti, kar je ljudske šole ena naj pervib in najimeuitnišib nalog. Samostalnost posamesnega človeka pa obsega dvoje. Pervič je v tem pomenu samosvojnot od drugih Ijudi; drugič pa zahteva, ako je prave verste, tudi gospodarjenja viših zmožnosti čez niže, uma ali pameti čez čutnost. Zato je tudi navadno izrek na eno stran: ,,Bojuj se in padi z lastno glavo; stori svoje, stori urno! Bolje prostemu pri lončenem loncu, kot sužnjemu pri gosposki mizi;" na drugo stran pa velja: ,,Sam sebe premagovati je vojska naj težja; sam sebe zmagMti, je zmaga naj lepša!" Šola ima posebno s saniostalnostjo druge veiste — z notranjo — opraviti. Znotranja samostilnost pa jf tudi perva in najpotrebniša, Kdor ni sam v sebi prost, kdor ne zna sebe gospodovati, t. j. da ne po^tavi pameti čtz nagnjena in želje, zastoni je naš trud, inu podeliti vnanjo samostiilmist in prostost do druzih ljudi; kajti vsak ga lahko premaga, da se zna njegovi poželjivnsti pnkui>iti in streči. Saniostiilnost človeka naspmti sairiemu sebi, t. j. kot inoč za postalo sauiosebno delovanje, je najviša stopinja, kterej sn podlaga lastno mišljenje, samočutje, zaupanje saiuemu sebi, samodelavnost i. t. d. Da pa človeka do lastnega mišljenja pripravimo, moramo ga vaditi, da že v mladosti sam ogleduje, posluša in občuti. Napačno je, ga le napeljevati samo na besedo verjeti, kar se godf v njegovem okrožji. Taki nerazumljivi stavki so pa dostikrat tudi še celo zelo škodljivi, ker ljudstvo napeljujejo k nemislečnosti. Tako ravnanje je tudi krivo, da spodkoplje človeku zaupanje v lastno zmožnost mišljenja, brez kterega se pa prosto, samobitno mišljenje ne more tnisliti. Ako hočemo koga k dušni neodraščenosti in nesamostalnosti prisiliti, tedaj ga le silimo izrekovati vedno nerazumljive stavke po besedah — vsaj drugače ne gre — in spomin njegov bodemo zadušili. Pozabiti pa ne smemo, da je škoda, po dušni samosilji ali despotizrau storjenega jako velika, in da se le redkokrat popraviti more! (Koneo prih.)