VESTNIK
Poštni urad 9020 Ceiovec =	Veriag:po:tamt 9020 Kiagenturt	=
=	=
=	izhaja v Ceiovcu	=
Er:cheinung!ort Kiagenturt
Posamezni izvod 3 šiiinge E	mesečna	naročnina	t2 šiiingov	Š
=	ceioietna	naročnina	120 šiiingov	=
^	P. b. b.	[
?<)mt<HMmmumm)t)ttnt!nmtnmHnmm)tm)tunHMnmmn?7
LETNIK XXXii.
CELOVEC, PETEK, 21. OKTOBER 1977
ŠTEV. 42 [1836)
Ob državnem prazniku: Vstrajajmo v borbi za enakopravnost
26. oktobra praznuje Avstrija svoj državni praznik. Koroški Slovenci smo od nekdaj smatrati ta državni praznik kot simboi neodvisnosti in svobode avstrijskega ijudstva. 26. 10. je simboi osvobojene, neodvisne in demokratične Avstrije. Kot avstrijski državijani smo se od nekdaj priznavati k tej državi; 26. oktober smo vedno zoperstaviti šovinističnemu praznovanju 10. oktobra. Te siie, ki tako rade praznujejo 10. oktober kot dan zmage „nemštva" nad ^iredentisti ", se slej ko prej branijo, da bi se priznavati k državi Avstriji — neodvisni od vseh veie-nemških tendenc. Kijub temu govorijo predstavniki dežeine viade in strank o ..dobrih" in „s!abih" Avstrijcih. Z ..dobrimi" misiijo tiste, ki se še nikoii niso izrecno priznati k Avstriji; s .slabimi" tiste, ki so daii največ žrtev za zgraditev nove Avstrije in ki se morajo še danes boriti za svoje osnovne pravice; koroške Siovence.
26. oktober 1955 je bil dan, ko je avstrijsko ljudstvo dokončno zopet zaživelo v svobodi. Leta 1938 je bila Avstrija pahnjena v dobo nacionalsocializma in drugo svetovno vojno ter priključena k nemškemu rajhu. Le premnogi vidni predstavniki takratne Avstrije so to priključitev praznovali kot ..uresničenje 1000-let-nih sanj" (Renner) avstrijskega ljudstva. Le premnogo Avstrijcev je sledilo demagogiji, hujskanju in ščuva-nju fašističnih voditeljev. In le premnogo koroških Slovencev je darovalo v osvobodilni borbi svoje življenje za osvoboditev Astrije. Ti spomini, ti dogodki, to trpljenje in ta naša borba so v naših srcih in čustvih tako globoko zakoreninjeni, da jih ne moremo pozabiti in jih tudi nočemo pozabiti, preveč so nam dragoceni. Spominjamo se jih ravno 26. oktobra, ker se zavedamo, da brez naše borbe ne bi prišlo nikoli do avstrijske neodvisnosti.
In danes moramo spoznati, da nam ta dan zaželjene in pričakovane dokončne svobode ni prinesel. In moramo spoznati, da uradna Avstrija kaj rada prefunkcionira državni praznik v dan fitnismaršev in tako zamolči
avstrijskemu ljudstvu pravi pomen tega dneva, ali ga celo popači.
Ko smo 8. maja pred dvema letoma praznovali 30. obletnico konca grozotne druge svetovne vojne in poraz fašizma, so govorili in pisali o „dnevu katastrofe", o „kaosu", o „koncu". Niso pisali in govorili o osvoboditvi. 26. oktobra pa govorijo o „koncu zasedbe", o ..zasedbenih silah" (mišljene so zavezniške sile) namesto o osvoboditeljih. S tem hočejo ustvariti vtis, da je bila Avstrija zasedena šele v letih 1945—1955. To je popačenje zgodovine. Kajti zavezniške sile, zlasti takrat revolucionarna Sovjetska zveza so se zavzemale za čimprejšnjo dokončno ustanovitev neodvisne Avstrije. To Avstrijo, za katero smo dali toliko žrtev, smo Slovenci pozdravili z veseljem in upanjem, da bo priznala druga republika naš doprinos do osvoboditve ali pa vsaj naš obstoj.
Ko letos praznujemo državni praznik, moramo koroški Slovenci ugotoviti, da ta Avstrija ne drži danih obljub. Da nimamo vzroka jubilirati in praznovati. Ko gre ta članek v tisk, je v Salzburgu v teku proces proti Filipu Waraschu (o poteku procesa in sodbi bomo podrobno poro-
čali v prihodnji številki), s katerim hoče država kriminalizirati vidnega predstavnika kor. Slovencev; Wa-raschov proces je simbol, kako ravna Avstrija s Slovenci teden dni pred svojim državnim praznikom. Val drugih sodnih postopkov čaka na člane naše narodnostne skupnosti. Ta Avstrija nam jemlje naše pravice, ki so zapisane v členu 7 državne pogodbe, krči naše ozemlje, negira naš obstoj na % našega naselitvenega prostora; če zahtevamo svoje pravice nas tepejo avstrijski državni organi (kot v Pliberku), zapirajo naše mirne demonstrante (kot v Škocijanu lani); merodajni avstrijski tisk in politiki govorijo o ..teroristih" ali „kriptoko-munistih"; ta Avstrija zasleduje naše prijatelje med večinskim narodom in jim grozi z odpovedjo delovnega mesta. Ne — za tako Avstrijo naši partizani niso prelivali svoje krvi. Za tako Avstrijo Slovenci msmo trpeli v koncentracijskih taboriščih in izselje-ništvu. Take Avstrije tudi ne moremo praznovati.
Vendar resignacija ni na mestu. Preveč smo žrtvovali za to našo domovino. Zato naj bo letos naš doprinos do državnega praznika naša ob-liuba, da bomo vztrajali v borbi proti vsem ukrepom današnjega avstrijskega državnega aparata, ki nas ogrožajo v našem narodnem obstoju; da bomo vztrajali v naši borbi za enakopravnost, v naši borbi za tako Avstrijo, kot so si jo pričakovali vsi tisti, ki so dali za njo svojo kri in življenje. Da bomo končno zopet brez mešanih občutkov z vsem srcem in dušo skupno z vsemi nemškogovore-čimi tovariši, prijatelji in demokrati lahko praznovali 26. oktober, dan neodvisnosti avstrijske republike!
Predsednik lito uživa ugied povsod po svetu
Po veličastnem ..potovanju miru", ki je jugoslovanskega predsednika maršala Tita peljalo v Sovjetsko zvezo, Demokratično republiko Korejo in Ljudsko republiko Kitajsko, kjer povsod je bil sprejet z najvišjimi častmi, se je tovariš Tito podal prejšnji teden ponovno na po! med prijatelje v inozemstvo. Maršal Tito obišče kot predsednik Jugoslavije druge države v času, ko se povsod širi in veča ugled jugoslovanske politike, ki sloni na temeljih neodvisnosti, blokovske nevezanosti, antifašizma in samoupravljanja. Svoja potovanja nastopa tovariš Tito v času, ko slavijo jugoslovanski narodi 85-letnico njegovega rojstva in 40-letnico njegovega prihoda na čelo Komunistične partije. Hkrati se odvija v Beogradu evropska konferenca za varnost in sodelovanje. Da so evropski državniki izbrali ravno Beograd za drugo mesto te konference priča o velikem ugledu, ki ga uživa danes SFRJ. Zadnji petek je maršal Tito odpotoval na uradni prijateljski obisk v Francijo. Jugoslavija in Francija sta — čeprav različnih družbeno političnih ureditev — prijateljski državi, ki jih povezuje tudi slična zgodovina. Obe državi sta edini v Evropi, ki sta se z lastno močjo v obliki partizanske borbe oz. ..resistance" sami otresli fašističnega okupatorja. Ko je predsednik Tito prispel na letališče v Parizu, ga je tam sprejel francoski predsednik Valery Giscard d Estaing. V svoji dobrodošlici je dejal dEstaing: „Go-spcd predsednik, pred manj kot letom dni sem bil vaš gost. Danes sem jaz na vrsti, da vas sprejmem, in da v imenu Francije v vaši osebnosti pozdravim veliko prijateljsko državo.
Obe srečanji, med katerima je preteklo 10 mesecev, kažeta, kako je dialog med Francijo in Jugoslavijo hkrati naraven in potreben. Naraven je, ker se Francija zaveda, kaj predstavljate. V bojih, ki so proslavili vašo slavno življenjsko pot, v velikih ciljih, katerim ste služili, ti pa so osvoboditev domovine, ohranitev neodvisnosti in utrjevanje miru, je odmev bojev in idealov francoskega ljudstva.
Ta dialog je tudi potreben. V svetu negotovosti in nemirov, kakršen je naš, ni nobena stvar bolj nujna, kot združitev naporov vseh tistih, ki so pripravljeni delati v korist dveh ciljev, ki sta pomembnejša od vseh potreb našega časa. To sta popuščanje napetosti in sodelovanje med narodi. Vaša država, gospod predsednik, je pri tem dosegla izreden ugled na evropskem in mednarodnem prizorišču", je dejal francoski predsednik.
V odgovoru je maršal Tito rekel: „Odzva!i smo se vašemu ljubeznivemu povabilu, polni čustev in misli o sorodnosti naših držav, ponosnih na neodvisnost in odločenih, da prav na osnovi tega in na vzajemnem spoštovanju, sodelovanje še bolj obogatita in utrdita prijateljstvo. Zahvaljujem se vam za prisrčen sprejem in vam želim posredovati iskrene simpatije, ki jih narodi Jugoslavije gojijo do prijateljskega francoskega ljudstva." Med svojim obiskom v Franciji je vodil Tito pogovore z najvišjimi predstavniki Francije. Po odhodu iz Francije pa se je podal na uradni obisk na Portugalsko.
________________________________________________________________________7
N e moremo in ne smemo dopustiti
da bi nas ponovno ogoljufali za naše pravice
..Koroški Slovenci danes morda doživljamo najtežji in najbolj usodni trenutek, ki od nas terja dnevno zgodovinske odločitve. Če je šlo v času narodnoosvobodilne borbe proti nacizmu za tizični obstoj našega ijudstva in smo to borbo zmagovito in junaško končaii, potem gre danes boj za zagotovitev uspeha te naše borbe.
#	Ne moremo niti ne smemo namreč dopustiti, da bi nas ponovno ogoijufali za pravice, k) nam grejo.
#	Ne moremo dopustiti, da bi nam zakonito odvzeti dve tretjini našega avtohtonega naseiitvenega ozemija.
#	Ne moremo dopustiti, da bi ie še na eni šestini naše podedovane domovine, in še to ie izven kuiturnih in gospodarskih središč v gorskih grapah in stranskih naseijih, tudi optično uradno priznati našo prisotnost.
#	Ne moremo dopustiti, da bi ponižaii naš jezik pred uradi in sodišči ln v nadaijnji perspektivi tudi v šoii, v predšoiski in šoiski vzgoji, ie v pomožni jezik s citjem in namenom, da bi — kakor so deiu naše narodne skupnosti že vzeli narodno zavest — ceiotni skupnosti vzeii tudi jezik, ki našemu ijudstvu še ni daijna abstraktna svetinja, marveč vrednota, ki spada med najnavadnejše živijenjske neogibnosti in mu je dejansko potrebna in nenadomestljiva kot vsakdanji kruh."
Tako je poudarit predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. Franci Zwitter, ko je v nedeljo na proslavi 70-lefnice SPD .Zarja" v Železni Kapli (o prireditvi posebej poročamo na 4. strani — op. ured.) najprej čestital kapelškim prosvetašem k njihovemu jubileju ter se jim zahvalil za njihovo požrtvovalno delo, nato pa spregovoril o trenutnem položaju slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
.Kdor tega noče razumeti," je dejal predsednik ZSO, ,v naših vrstah ne zajame trenutka, v sosednem narodu pa noče dojeti enega tistih sila zanimivih, za ta stari izprijeni del Evrope
tako perečih in za nas tako usodnih problemov, ki ga Slovenci že tako dolgo in tako bridko poznamo kot borbo za domači jezik in obstanek. AH je potem čudno, da sl ljudstvo, katerega življenje je bilo tako polno bojev in prevar, veselih upov in razdrtih gradov, ki je brezuspešno prehodilo podobno hlapcu Jerneju ves svoj križev pot od oblast) do oblasti In potrpežljivo pričakovalo pravično razsodbo v dolgi narodni pravdi — kaj naj bi drugega storilo kot to, zakar se je s svojim nezmotljivim instinktom odločilo: da sl to ljudstvo preprosto samo vzame, kar mu pripadal"
Prav zaradi tega pa ne moremo ra-
zumeti procesov zoper naše mladince, pred katerimi stojimo prihodnje dni in tedne, je nadaljeval govornik. „Ko-roški Slovenci z vso odločnostjo protestiramo proti takemu poskusu krimi-nalizacije naše upravičene narodnostne borbe! Nikakor ne zagovarjamo nasilja niti dinamit in atentati niso bili in niso sredstva naše politične borbe — toda demonstrativnih demokratičnih aktov kljub grožnjam, pritiskom in procesom tako dolgo ne bodo preprečili, dokler ne bodo rešili odprtih življenjskih vprašanj naše narodne manjšine po duhu in črki člena 7 državne pogodbe. Se vsepovsod v svetu se je pokazalo, da je eskalacija nasilja možna samo tam, kjer narodnostna in družbena vprašanja niso zadovoljivo rešena, kajti mir je zagotovljen šele z vsaj znosno rešitvijo življenjskih vprašanj ponižanih, razžaljenih in zapostavljenih.
Ko bodo torej stali naši ljudje pred sodniki samo zaradi tega, ker hočejo in terjajo pravico tudi za našo narodnostno skupnost, smo vsi koroški Slovenci z njimi, ker so to tudi naše težnje in zahtevel
Zato bomo tudi v bodoče terjali našo pravico ne le z besedami, marveč z dejanjem in ustvarjanjem na kulturnem področju, kakor je to delalo skozi 70 let društvo .Zarja".
Pri tem se zavedamo, da je kultur-no-prosvetno delovanje le ena plat borbe za narodno osveščanje, je dejal govornik in naglasil, da je prav tako ali morda še bolj potrebno prizadevanje za socialno in gospodarsko prosperiteto našega človeka, če mu hočemo zagotoviti obstoj in nadaljnji razvoj. V tej zvezi je omenil zgraditev hotela .Obir" v Železni Kapli, ki
je brez dvoma spričevalo potrebne gospodarske odločitve, .kajti dokler bomo gospodarsko popolnoma odvisni le od večinskega naroda, ne bomo odstranili splašenosti in strahu iz našega človeka, da kloni pred grožnjami, kadar gre za kruh in službo". Kot dokaz je opozoril na statistike prijav k dvojezičnemu pouku in .podobne, tihe narodne tragedije, v katerih se lomijo naši socialno odvisni ljudje".
Ko je govoril o stikih z matičnim narodom, je predsednik ZSO naglasil, da se je danes končno v vsem svobodnem svetu uveljavilo načelo, da ima sleherna narodnostna manjšina naravno pravico do povezave z matičnim narodom, kakor je legitimna pravica vskega naroda, da skrbi za obstoj in razvoj svojih manjšin, ki le na ta način lahko izpolnjujejo plemenito vlogo povezovanja med narodi in državami, kakor je to predvideno v sklepni listini konference o varnosti in sodelovanju v Evropi.
„Mi smo vsekakor iskreno pripravljen), da izpolnjujemo tako nalogo in vlogo," je potem poudaril dr. Zwit-ter, .vendar je za to potrebno, da se končno izpolnijo vse mednarodne obveznosti v korist našega obstoja in enakopravnega razvoja — ne pa, da se z odrekanjem legitimnih pravic ustvarja novo žarišče nemira v tem delu Evrope. Želeli bi, da bi ne bilo treba na to opozarjati prav sedaj, ko zaseda v Beogradu konferenca, da ugotovi, v koliko so se uresničila načeta sklepne listine. Trenutna situacija pa nas sili, da opozorimo svet na nezadovoljivo rešitev našega vprašanja in na kršitev mednarodne pogodbe, ki jo predstavlja trenutna ureditev na
podlagi zakona o narodnih skupinah in z njim povezanih odredb.
Ponovno poudarjamo, da želimo rešitev vprašanja predvsem v notranjosti države in izjavljamo svojo pripravljenost za enakopravne razgovore, ker smo prepričani, da je rešitev narodnostnih vprašanj mogoča le v sporazumu med pristojno vlado in prizadeto manjšino."
Vsako drugačno reševanje pomeni nujno nezadovoljstvo in nemir, je opozoril predsednik ZSO, česar pa koroški Slovenci gotovo ne želimo. Vendar pa reševanje ni odvisno le od naše volje in naše pripravljenosti, marveč predvsem tudi od volje večinskega naroda, ki pa trenutno očitno misli, da se da tako vprašanje rešiti čez noč z vsiljenim zakonom ter z nasilnimi ukrepi in grožnjami proti tistim, ki se dosledno borijo proti takemu nedemokratičnemu reševanju.
.Res je, da v trenutnem ozračju skoraj popolnoma zamrznjenih kontaktov z vlado in avstrijskimi političnimi strukturami v bližnji bodočnosti ni pričakovati korenite spremembe odnosov. Toda ob praznovanju 70-letnice SPD .Zarja" in s tem sedemdesetletne borbe in prizadevanja za naš narodni obstoj in razvoj nas ni treba biti strah in ne smemo postati malodušni. Nasprotno, toki jubileji morajo pregnati iz nas strahove preteklosti in nas navdati s trmasto, tvorno in kljubovalno zavestjo, da na vsiljene rešitve ne reagiramo z zagrenjenostjo in trenutno resignacijo, temveč s spodbudo in dolgoročno delavnostjo samorastnikov, k) se nikdar in nikjer nočejo odpovedati svojim pravicam.
V tej dolgoročni borbi pa bomo uspeli le, če bomo mimo vseh osebnih ambicij in mimo škodljivega medsebojnega izigravanja enotni ne glede na različne politične in svefovnona-zorne poglede. Pri tem ne mislim na enotnost v strankarsko-političnem uveljavljanju, — ki kakor je preteklost pokazala — odbija in izločuje vsakega, ki iz socialnega, svetovnonazorskega (Dd()e 7. stran;')
Predstavnik Patriotične fronte Zimbabva na sedežu ZSO
V ponedeljek, dne 17. oktobra 1977 je Chri:pen Chifando, zastopnik Patriotične fronte Zimbabveja med svojim obiskom v Avstriji, obiska) tudi sedež ZSO v Cetovcu.
Zastopnik Patriotične fronte Zimbabveja se je v prijateijskem pogovoru seznani! s poiožajem in borbo stovenske narodne manjšine na Koroškem in informira) zastopnike siovenskih organizacij o potožaju in borbi [judstva Zimbabveja proti imperiatizmu za osvoboditev domovine.
Obe strani sta izraziti sotidarnost in medsebojno podporo v borbi za svoje ci)je. )zrazi)i sta, da sta po pravični borbi za svoje pravice ktjub raztikam v konkretnem potožaju in konkretnim citjem prijateijsko povezanih
Tako je rečeno v skupni izjavi, ki sta jo izdali zastopnik Patriotične fronte Zimbabveja na eni in zastopniki ZSO na drugi strani, ko je pretekli ponedeljek tovariš Chrispen Chitando obiska) sedež ZSO v Celovcu. V imenu ZSO je tajnik dip'. inž. Feliks Wieser pozdravil Chitan-da in mu izrekel prisrčno dobrodošlico. Poudaril je, da koroški Slovenci že dolgo in z veliko simpatijo spremljamo boj zimbabvejskega ljudstva za popolno in dokončno osvoboditev izpod rasističnega, kolonialističnega in imperialističnega jarma. Nato je Wieser prosil Chitando, da bi točneje poročal o položaju v njegovi domovini.
Zastopnik Patriotične fronte se je v svojem kratkem, a vendar izčrpnem odgovoru zahvalil za prisrčni sprejem pri zastopnikih koroških Slovencev. Dejal je, da se že dalj časa mudi v Avstriji in tudi na Koroškem, in da vidi določene paralele med bojem svojega ljudstva in bojem koroških Slovencev. Tudi črnsko prebivalstvo v Zimbabveju se je desetletja trudilo, da bi s pogajanji med belo manjšinsko vlado in s svojimi zastopniki po mirni poti rešilo neznosno stanje v Zimbabveju. Vendar vsa ta pogajanja niso dosegla nobenih rezultatov. Smithov rasistični in fašistični režim ni hotel priznati izvoljenih črnskih zastopnikov in jih začet kriminali-zirati, jih zmerjati za teroriste, jim napovedal nešteto procesov ali pa jih je tudi enostavno brez procesov vrgel v zapore in koncentracijska taborišča. Tako so bili črnci primorani, da so vedno znova ustanavljali nove organizacije, ki so včasih obstajale samo nekaj dni ati celo samo nekaj ur, preden da so bile ponovno prepovedane. Smithov rasistični režim enostavno ni hotel pristati na pravično rešitev in se ji tudi
še danes zoperstavlja. S krutostjo in brutalnostjo, ki ji ni primera, je zatrlo vsako demokratično gibanje med črnskim prebivalstvom. Pri tem je ta režim lahko računal na podporo — tako tinančno kot tudi vojaško — s strani svetovnega imperializma. Tako črnskemu ljudstvu ni preostalo nič drugega kot oboro-
Manjšine pri nas in drugod
Avstrijski državniki in še posebno koroški poiitiki se kaj radi bahajo z „vzorno rešitvijo" manjšinskega probiema v Avstriji. Posebno se potrudijo, da bi zbuditi v mednarodni javnosti vtis, da je zakon o narodnostnih skupnostih kar „vzor za vso Evropo", da spioh nikjer ni širokogrudnejšega zakona na svetu. Še ziasti, ko pridejo na obisk predstavniki drugih držav, se Korošci tako trudijo postaviti resnico na giavo.
Tembotj pa so potem začudeni, ko jim gostje odgovorijo, da je te še boijših možnosti manjšinske zaščite kakor v Avstriji. To je v tiskovni konferenci do-kozai tudi finski ambasador pri nedavnem obisku v Ceiovcu. Posianik Finske Seppo Pietinen je govorit o avstrijsko-finskih odnosih ter o gospodarskem in poiitičnem potožaju v svoji domovini. Govorit pa je tudi o odnosih finske viade do njenih manjšin. Tako znaša odstotek švedskega prebivalstva na Finskem samo 6,5 % vendar je švedski jezik po ceiem Finskem poieg finščine drugi oficiatni jezik. Lapov pa je ceio samo !500, vendar pa imajo svoj radijski oddajnik, svoje šotske knjige in so tudi v tisku močno zastopani. Vsekakor drug odnos do manjšin, kot smo tega navajeni v Avstriji!
ženi upor. V ta namen sto se združili najnaprednejši organizaciji Zimbabveja, ŽANU in ZAPU v Pafrio-tično fronto, ki jo danes podpira vso črnsko prebivalstvo, in je tudi priznana kot edina osvobodilna organizacija v Zimbabveju. Zmaga Patriotične fronte in s tem osvoboditev je danes samo še vprašanje časa, je dejal Chitando. Ker se Smith zaveda svoje slabosti in nemoči, hoče in predlaga nova pogajanja, vendar afriško ljudstvo nikoli ne bo več nasedlo lažnivim vabam fašistov.
V namen osvobodilnega boja pa potrebuje Patriotična tronta tako finančno kot tudi vojaško podporo. Temu služi tudi obisk v Avstriji, je zaključil Chitando.
Na ta zanimiva in napeta izvajanja predstavnika Patriotične fronte je tajnik ZSO Wieser odgovoril, da je tudi on odkril mnogo parale! med bojem črnskega ljudstva v Zimbabveju in koroških Slovencev v Avstriji. Zlasti v slavni dobi Narodnoosvobodilne borbe slovenskega ljudstva je Osvobodilna fronta sledila isti poti oboroženega upora in ljudske revolucije, kot to dela danes Patriotična fronta. Wieser je afriškemu gostu na kratko razlagal zgodovino našega boja in mu tolmačil tudi današnji položaj koroških Slovencev. Čeprav se Slovenci seveda ne nahajamo v tako hudi situaciji kot črnsko ljudstvo Zimbabveja, so določene paralele oči-vidne. Tudi nas zmerjajo za teroriste, tudi naših predstavnikov vlada noče priznati, tudi mi še čakamo enakopravnosti. Zato imamo koroški Slovenci globoko simpatijo do boja atriškega ljudstva Zimbabveja. In da ne ostane pri abstraktni simpatiji, je Wieser obljubil tov. Chifandu v imenu ZSO tudi finančno podporo za Patriotična fronto, da tudi mi dcprinesemo svoj delež k mednarodni solidarnosti zatiranih narodov.
Radi ugodimo še enkrat želji našega tovariša in prijatelja Chitan-da, ki nas je prosil, da bi tudi v Slovenskem vestniku objavili avstrijsko konto številko Patriotične fronte, kamor lahko vsak prispeva za pravični boj zimbabvejskega ljudstva: CA-57-56 804. Naj živi pravični boj vseh zatiranih narodov!
Značiinost koroške mentaiitete?
To fotokopirano pismo je bito oddano 3. oktobra fega teta na poštnem uradu v Ptiberku. Pismo podobne vsebine je prejeta tudi družina iz Šmiheia, ki ima sina prav tako na tehnični kmetijski šoti v Mariboru. To pismo se gtasi: „Wenn ihr Sohn mit dieser Titoschute nicht aufhort werden sie es bezahten Teuer bezahien das schwort die Organi-sation UMD W!R SPASEM NiCHT UKSH". UKSH je kratica za Unter-karntner Seibsthitfe, itegatna organizacija, ki je že enkrat z anonimnimi tetaki dokazata svoj obstoj. Ta kratica pa bi tahko staia tudi za „Unterkdrntner Schweinehunde".





^7	f'


3. okt.__ta dan sta bita oddana oba pisma — je značiten datum.
To je začetek tistega magičnega koroškega tedna, v katerem se stopnjujeta nestrpnost in hujskanje do skrajnosti. To smo tudi doživeti za tetošnji 10. oktober, ko so se vidni predstavniki vseh treh strank udete-žiti heimatdienstovske hujskaške prostave, in kjer smo stišaii — ob kimanju in ptoskanju raznih postancev — kakšni teroristi smo Stovenci. )n da je treba ostreje ukrepati proti Stovencem. ..Taten gegen Terror!" je bito gesto. Ati so taka pisma napovedana dejanja proti takoimeno-vanemu terorju! Ati pa te ni treba teroriste iskati drugod!
Solidarnost
s koroškimi Slovenci se širi
„Kjer postaja krivica pravica, postane upor dolžnost!" To geslo si utira pot povsod med avstrijskim ljudstvom. Posebno v zvezi s hujskaškimi prireditvami nemškonacionali-stičnih sil okoli 10. oktobra in v zvezi s poskusi kriminalizacije koroških Slovencev in celotnega gibanja za pravice koroških Slovencev, se v celi Avstriji, posebno pa še v glavnem mestu na Dunaju, množijo protesti demokratičnih sil proti manjšini sovražni politiki avstrijske vlade. Vidnih izrazov solidarnosti s koroškimi Slovenci je več. Eden takšnih izrazov je bil oktobrski tabor, katerega so organizirali tudi prijatelji iz večinskega naroda.
V zvezi z začetkom procesa proti tajniku Narodnega sveta koroških Slovencev Filipu Waraschu, je bila v Salzburgu na predvečer procesa, torej pretekli ponedeljek demonstracija, na katero je pozival salz-
Pred nedavnim je bil v okviru NATO govor o novem orožju, o nevtronski bombi, ki jo ZDA vsiljujejo Evropi oziroma tistim evropskim silam, ki so povezane z ZDA. Mnenja so hudo deljena, kar je iudi razumljivo, ko pa gre za orožje, ki je na videz sicer zelo „humano", v bistvu pa prav nič ni boljše od drugega atomskega orožja. V tej zvezi povzemamo po Primorskem dnevniku članek, v katerem je obširneje govora o orožju in oboroževanju.
V	Washingtonu je bil sprejet sklep o nadaljevanju poskusov z izstrelkom, ki je znan pod šifro MX. Kongres mora za ta program odobriti 245 milijonov dolarjev za proračunsko leto 1979. Toda to je le det ogromnih sredstev, ki jih bo oborožitev s tem orožjem zahtevala: 70 milijard dolarjev. Ta vest potrjuje domnevo tistih, ki trdijo, da se tekma v oboroževanju med velikimi silami nadaljuje. In ta tekma najde svoje razloge v nekakšni notranji logiki, ki se izraža v ugotovitvi, da današnji svet, ki se krči v ekonomskih težavah, troši po eno milijardo dolarjev na dan za oboroževanje.
Pri tem velja omeniti še eno dejstvo. Ze dolgo govorimo o sovjetsko-ameriškem sporazumu SALT-I. Kljub temu sporazumu o omejitvi oboroževanja se oboroževanje nadaljuje in se orožja izpopolnjujejo, posebno kar zadeva strateško raketno-jedrsko oborožitev. Gre za izpopolnjevanje v cilju ravnotežja jedrske moči med ZDA in SZ. To .ravnotežje" sloni na treh elementih, na jedrskih raketah s kopnega, iz zraka in z morja.
Prav pred nedavnim, ko se je zaključila veljavnost pogodbe SALT-I, 3. oktobra, je bilo izdano sporočilo, ki ga je pod naslovom .Vojaško ravnotežje 1977" objavil zavod za strateška raziskovanja v Londonu. Logično je, da zavod ne razpolaga s povsem točnimi podatki, vendar se smemo na njegove podatke zanesti kot na najbolj točne podatke, tz teh podatkov izhaja, da imajo ZDA sedaj 2083 medcelinskih balističnih izstrelkov, kar bi bilo za 200 manj kot pred desetimi leti. Toda danes imajo ZDA nič manj kot 11.330 jedrskih glav, to se pravi manj raket, hkrati pa dvakrat več rušilne moči.
V	istem času je tudi Sovjetska zveza krepko povečala svojo jedrsko rušilno moč, kajti danes SZ razpolaga z 2521 raketami, vtem ko je pred desetimi leti imela te 837 izstrelkov. Toda SZ ima le 3800 jedrskih glav v nasprotju z 11.330 ameriškimi,
CENA ..RAVNOTEŽJA STRAHU":
1.000,000.000 dolarjev
dnevno za oboroževanje
le da so sovjetske .glave" potencialno veliko močnejše, da je rušilna moč enih in drugih tako rekoč enakovredna. Osnove .zastraševanja" med dvema blokoma temeljijo na tem, da obe strani razpolagata z dovolj velikimi silami, ki so zaščitene pred prvim napadom in morejo torej morebitni udarec vrniti. Le ta element je tisti, ki naj bi varoval mir na svetu.
Sile, ki naj bi bile .pod zaščito" za .vrnitev udarca", nahajamo v glavnem na podmornicah, opremljenih z izstrelki ali pa tudi v posebnih .bunkerjih". In tu so tisti elementi, ki jih čedalje bolj izpopolnjujejo, da iz že tako strahotnega orožja napravijo še bolj strahotno. V ZDA služijo v ta namen rakete minuteman-3, ki so pravzaprav že .tretja generacija tovrstnega orožja" in ki nosijo več jedrskih glav vrste Mark 12-A.
Čeprav predstavlja tovrstna oborožitev popolno varnost ZDA, se onstran Atlantika krepi ofenzivna „s!a", ki vidi vso bodočnost v prvi vodilni raketi MX, ki bi nosila 10—12 jedrskih glav. Pravijo, da so prve tovrstne rakete namestili na puščavskem področju Arizone. V Pentagonu menijo, da bodo ZDA potrebovale 500 tovrstnih raket.
Stroški za izgradnjo in .namestitev" tega raketnega kompleksa vključujoč tudi podzemeljske predore, ki bi bili dolgi tudi več tisoč kilometrov in ki bi skrivali lokacijo raket, bi znašali kakih 70 milijard dolarjev. Ranljivost raket MX bi se morala zmanjšati s tem, da bi jih mogli izstreljevati iz mreže plitvih tunelov. Vsak tak rov bi bil dolg 7—20 milj in prekrit s tankim betonskim pokrovom, nad katerim bi bit še sloj zemlje porasle s travo. Izstrelek MX bi bil premičen, ker bi ga morebiten tuji napad ne mogel v nobenem primeru presenetiti.
Novi program ameriškega strateškega orožja so izredno dragi. V Pentagonu pa te stroške opravičujejo, ker da se .potencialni nasprotnik", to se
pravi SZ, naglo oborožuje. Iz krogov Pentagona, in tudi iz kroga zahodno-evropskega sistema NATO so pred meseci vrgli vest, da so sovjetski izstrelki SS-18 in SS-19 .dvakrat bolj precizni kot se je doslej računalo" in da zato morejo zadeti sleherni cilj z največjo napako 70 metrov, vtem ko rakete minuteman pogrešijo 400 metrov. Vrhu tega so .registrirali" tudi nov sovjetski izstrelek 88-20 z daljšim srednjim dometom, kar da je namenjeno evropskim ciljem. In te izstrelke pa da morejo Sovjeti v izredno kratkem času spremeniti v izstrelke z dolgim dometom.
Nedavno je ameriški obrambni minister Brovvn rekel, da SZ pripravlja peto generacijo medcelinskih balističnih izstrelkov, sedaj pa, da izdela na leto od 100 do 150 tovrstnih raket, ki da so po preciznosti in rušilni moči — prvovrstne. Brown je tudi rekel, da SZ izpopolnjuje raketo SS-16 z ne-kašno premično glavo in da dokončuje načrte še za štiri tipe izstrelkov. Brovvn je v istem svojem govoru podčrtal, da se bo ravnotežje med ZDA in SZ ohranilo le tedaj, če se bodo ameriški obrambni stroški povečati za najmanj 3 odstotke na leto.
V	tej tekmi med Moskvo in Washingtonom je zanimivo, kako .tenkočutni" so ameriški zavezniki. Nedavno je italijanska revija .Relacioni internazio-nali" med drugim zapisala: .Tako SZ kot ZDA je v interesu, da medsebojno precenjujejo vojaško moč druge strani. Ker se v Evropi ne more sprožiti vojna, bi mogla popustiti zunanja odvisnost evropskih zaveznikov od ustreznih velikih sil, ki jih vežejo. Zaradi tega je v interesu ZDA in SZ, da druga drugi pripisujejo pretirano moč, da bi se v Evropi ohranilo stanje napetosti in da bi se čimbolj odložila samostojnost ustreznih zavezniških sil."
V	tem okviru strašne in izrecno drage tekme se vendarle človek vprašuje, odkod optimizem, ki se kaže v določenih relacijah med Moskvo in Wa-shingtonom. Nedolgo tega je bil sovjetski zunanji minister Gromiko na obisku v Washingtonu in marsikdo se je ob tem nekako oddahnil, pač v zvezi z možnostjo pomirjenja v okviru napovedanega SALT-lt. In vendar je ves svet vedno bolj zaskrbljen, ko pa strategi kot generali vedno zahtevajo več in vedno hujšega orožja, saj tudi nevtronska bomba spada v okvir teh načrtov .ravnotežja strahu".
burski solidarnostni komite za pravice koroških Slovencev in na kateri so udeleženci protestirali proti grozečemu navalu političnih procesov proti slovenskim funkcionarjem in aktivistom, še posebno pa proti procesu proti Waraschu. Isti dan je bila pred pravno palačo na Dunaju manifestacija proti Waraschovem procesu, na katero je pozvala Iniciativna skupina za pravice manjšin. Jasno je: nedemokratična politika avstrijske države napram manjšinam ne uživa podpore demokratičnega prebivalstva v Avstriji, nasprotno: simpatija z našim bojem se širi z dneva v dan!
K „značaju proslav za 10. oktober" je podal dunajski solidarnostni komite posebno izjavo za tisk, v kateri je med drugim rečeno: ..Dejstvo, da je stal 10. oktober pod geslom Koroška — nemška, svobodna in nedeljena, demonstrira zadostno značaj te prireditve — bajka o nemški Koroški je ideološko bojno sredstvo, ki se je rodilo v nacionalsocializmu, kajti v času plebiscita so se zelo pazili, da bi „nemško" Koroško tistima dvema tretjinama južnim Korošcem, ki so govorili slovensko, ponujali za boljšo alternativo. Da je deželni glavar Wagner naslednji dan pri uradni proslavi dežele označil državno pogodbo kot popolnoma uresničeno, nas po 22 letih neizpolnjevanja te pogodbe navdaja z ogorčenjem".
V ospredju solidarnostnega gibanja za koroške Slovence pa stoji danes grozeči naval nad 20 procesov proti slovenskim aktivistom in funkcionarjem. Glasilo Komunistične zveze Avstrije, „Klassenkampf" piše v svoji zadnji številki o procesu proti Stefanu Petjaku: „Samo dejstvo, da se je ta proces 4. oktobra sploh vršil, pomeni provokacijo manjšine: Stefan Pctjak je dobil pozivnico na proces samo v nemškem jeziku, čeprav bi imel v svojem domačem kraju pravico do slovenske pozivnice . . . Proces in sodba kažeta, da misli ta država resno s kriminalizacijo koroških Slovencev in s tem s celotnim gibanjem za pravice manjšin. Proč s sodbo proti Stefanu Petjaku!"
Tudi neka skupina koroških slovenskih študentov in delavcev v Salzburgu je ostro obsodila proces proti Waraschu in v posebni tiskovni izjavi nakazala manjšini sovražne vzroke tega procesa.
Klub slovenskih študentov pa zahteva v tiskovni izjavi: ..Takojšnja ukinitev procesa proti Waraschu! Ukinitev vseh procesov proti slovenskim antifašistom! Prepoved vseh neonacističnih organizacij!"
12. Borštnikovo srečanje
Giedaiiška predstava tudi za koroške Siovence
Borštnikovo srečanje, ki ga teto: v Mariboru prirejajo že dvanajstič po vrsti, se je v teku zadnjih iet razviio v največjo manifestacijo siovenskega giedaiišča. Odvija se v Mariboru in drugih krajih Štajerske, kjer bodo ietos v času od 20. do 29. oktobra prirediti 64 gtedaiiških predstav in drugih prireditev.
V ta okvir so prirediteiji že iansko teto vktjučiti tudi Koroško in je v Pliberku prišto do zanimive predstave. Letos so prireditetji Stoven-ski prosvetni zvezi ponuditi predstavo prof. Jožefa Mahniča „Že čriček prepeva", katere uprizoritev bo prihodnjo nedetjo v Gtobasnici.
V OKVtRU BORŠTNIKOVEGA SREČANJA
gostuje ansambet Siovenskega narodnega gtedatišča iz Maribora z vesetoigro Mirka Mahniča
ŽE ČRIČEK PREPEVA
ati
VELtKA BESEDA V MARtBORSKt ČtTALNtčt
v nedetjo 23. oktobra 1977 ob 19.30 uri pri Šoštarju v Gtobasnici.
5/offMsL% prOSUffMi? ZfeZd
Ljubitetji stovenske odrske umetnosti prisrčno vabtjeni.
Vs; 37o venci združeni
na prosiatd/anju 30- ieinice Zveze Zvobod
Kot že zapisano ima Borštnikovo srečanje velik kulturni pomen. Pri tem ne pride le do velikega števila gledaliških predstav, marveč se gledališča pomerijo tudi za Borštnikovo nagrado. V tem okviru številnim igralcem podelijo Borštnikov prstan, počastijo pa tudi umrle igralce. Tako bodo letos odkrili doprsni kip lani umrlemu igralcu Arnoldu Tovorniku.
Pokroviteljstvo za letošnje Borštnikovo srečanje je prevzelo delavsko združenje KEMA v Mariboru. To pomeni, da vse te prireditve v glavnem finansirajo delovne organizacije, kar je brez dvoma izrednega pomena. Tako v tem okviru člani raznih delovnih kolektivov in tudi šolske skupine vidijo razne odrske predstave. Če tu omenimo
samo podatek, da se je 43. predstav lanskega Borštnikovega srečanja udeležilo 26.360 oseb, potem ni treba posebej naglašati, da je Borštnikovo srečanje ena najširših kulturnih akcij v Sloveniji, ki ob odlični organizaciji še vedno raste, saj je za letošnje srečanje predvidenih 64 predstav, kar bo brez dvoma pomenilo tudi dvig števila obiskovalcev za nekaj tisoč. To je vsekakor enkratna demonstracija širokega kulturnega zanimanja s strani delovnih kolektivov, ki iz leta v leto doprinesejo svoje k tako odzivni publiki. Letos je na seznamu 140 delovnih organizacij, ki bodo skrbele za uspeh tega srečanja.
Da ima Borštnikovo srečanje tudi temu primerno podporo s strani najvišjih kulturnih in političnih fo-
rumov, je razumljivo. Tako je na svečani otvoritvi 12. Borštnikovega srečanja spregovorit predsednik predsedstva SRS Sergej Kraigher.
Od včeraj dalje je torej Maribor v znamenju te velike manifestacije slovenskega in jugoslovanskega gledališča. V tem času se srečajo tudi eksperti odrske umetnosti, ki na simpozijih obravnavajo gledališko umetnost in spregovorijo tudi o kritiki le-tega. Seveda ima polne roke tudi žirija, ki odloča o podelitvi nagrad ansamblom, prijavljenih za tekmovanje.
Da se je v Borštnikovo srečanje vključila tudi Koroška, je nadvse razveseljivo in z ozirom tretiranja enotnega kulturnega prostora povsem naravno. S tem se za ljubitelje odrske umetnosti na Koroškem odpira dodatna možnost spoznavanja slovenskih gledaliških stvaritev. V organizaciji Slovenske prosvetne zveze bo prihodnjo nedeljo ob pol osmi uri pri Šoštarju v Globasnici stekla predstava ansambla SNG iz Maribora, ki bo gostovala s komadom .Že čriček prepeva", delom znanega kulturnega delavca profesorja Jožefa Mahniča. To je predstava, s katero so sinoči pričeli Borštnikovo srečanje v Mariboru. Gre za novo izvirno slovensko odrsko delo, ki ponazarja čas slovenskega kulturnega osveščanja; na hudomušen način kritizira takratno Slovencem nenaklonjeno oblast, ki pa ni mogla zaustaviti poti kulturne osamosvojitve slovenskega naroda.
Tako bo gostovanje mariborskih gledališčnikov prihodnjo nedeljo v Globasnici imelo dvojni pomen: spet bomo demonstrirali tesno povezanost z matičnim narodom in z njegovimi najnovejšimi kulturnimi dosežki po eni strani, po drugi pa bo komad Jožeta Mahniča našemu človeku gotovo vlil novega poguma v boju za enakopravnost in dosego pravic, ki slovenski narodni skupnosti na Koroškem gredo po mednarodnih dokumentih. Zato ljubiteljem slovenske odrske umetnosti priporočamo, da ne zamudijo enkratnega kulturnega užitka in da v nedeljo zvečer pridejo na predstavo k Šoštarju v Globasnico. S svojim obiskom pa bomo tudi Borštnikovemu srečanju dali še večjo razsežnost in pomen.
Letos MMHeM trideset /et, o JMr ;e Mg T 7.;:<L/;^M: "g 7. LongresM T-jM-sLe prosvete MstgMovJjeng orggntzg-c/jg, A: le tLtnes Lot Zvezg Lg/t/rr-M/L orggrrzzgc;; 5/offMi;e zJrKŽ%;e /M
KttMerjg LgftMrrM gtLgnjg ;M LrrJtgr-
ne JejdfMost/ f 5/ovfMij/, preLo ži-v/L sttLov, L/ ;/L vzdržuje s LM/trtr-MO-prosfetM/M?/ org%Mizgci;g?Mi f z%-7?:e;stvK, pg tM/ Mted 3/ovfMci v 7tg-/:;/, Mg KorosLetM /M MzJžgrsLfM?.
Zgto ;e J: pros/<3td;<3M;e /gMejg osrednje s/ovensLe Lg/tgrMO-prosoet-Me orggMtzgctje, L: poteLg poj /tMC-MotM ,,30-JetMtcg Zveze SvoLoJ", zg-stgv/;eMo tgLo, Jg zgjetMg ce/oteM sJoveMsL: LtdtMrMt prostor /M Jg Lodo svo; Je/ež — Mg; Lo se tgLo sLro-weM — prrspevg/e vse Lg/tgrMe or-ggMtzgctje, Jrgstvg, sLgptMe, sLrgtLg vst, L/ ČKt;;o, Jg ;e 30-/etM;'cg Zveze švoLoJ tM: M;'t'Lov ;gMe;', M;:Lov prgZMtL. Zg prgZMtL pg oLLg;g;o v ZMg7MeM;%. Je/g — z orggMtzgetjo Mg;-rgz//ČMe;š/L pr/rej/tev, L/ LoJo preJ-stgvt/e s/roL speLter JejgvMost/ Mg vseL poJročj/L Lg/tttrMe trstvgrjg/-MOStt.
OsrejM;e pros/gv/;gM;e tegg ;:<L:/e-;g se Lo prtče/o v četrteL 27. oLtoLrg,
tM s/cer Mg o/??Moč;K oLč/n AfgrsLg ^oLotg, GorM;g 7?gJgoMg, LeMJgvg tM 7,;MtoM:er, Ljer se LoJo Jo soLoie 29. oLtoLrg v posgMtezM/L Lrgj/L zvrstZ/e Mg;rgz/tcMe;še pr/reJ/tve — g/eJg/:šLe preJstgve, /trtLovMe /gre, ///MtsLg preJvg;gM;g, rgzstgve, /o/-L/orMt' Mgstop/, LoMcert/ pevsL/L zLo-rov tM goJL Mg p/Lg/g, Mgstop/ stg-JeMtsL/L sLttp/M, //tergrMt večer/ tM Jrttge LtJtgrMc MtgMt/estgetje, prgv tg-Lo pg se Lo v to prgzMovgM;e vL/;g-čt/ tgj/ /jttL/jgMsL/ rgj/o, preJvserM z oJJgjo ,,/ČOMcert /z Mgs/L Lrgjev".
V teMt oLv/rg Lo poteLg/o tgJ/ go-stovgM;e Mgs/L LorosL/L prosvetgsev, tM s/cer se Lostg preJstgv//g oL/rsL/ žeMsL/ oLtet z OL/rsLe ter gMtgMtLe/ /čorotgM s pevc/	„DgMtcg"	/z
Št. V/Jg V PoJjttMt.
ZgL/jttčeL tegg prgZMovgM/g Lo v soLoto 29. oLtoLrg v A/ttrsL/ ^oLot/, L;er LoJo popo/JMe svečgMo poJe/t/Z oJ/ZČjg ivoLoJ Zgs/gZMtMt Ltt/tMrMtMt Je/gvceMt. 3'večgMg zgL/jttČMg pr/re-J/tev pg Lo zvečer oL 79.30 ttr/, tM s/cer oL ZstetM čgstt v vseL Lrgj/L, L;er povsoJ LoJo preLrg/t t;<Jt po-se^Mo pos/gMtco preJseJstvg Zveze Lg/tttrMtL orggMtzgct; š/oveMtje.
GALER!JA AULA SLOVENiCA CELOVEC, PAULtTSCHGASSE 3 — 7
Vas vljudno vabi na razstavo olj
AKADEMIKA PROFESORJA
Gojmira Antona Kosa
{1696—1970]
Razstava bo odprta do petka 28. oktobra 1977, in sicer od ponedeljka do petka med 13. in 17. uro.
MOŽ, NIKDAR N) ZATAJIL — MOŽ, KI NIKDAR NI ZATAJIL — MOŽ, *' NIKDAR NI ZATAJIL — MOŽ, KI NIKDAR N) ZATAJIL - MOŽ, NIKDAR NI ZATAJIL — MOŽ, KI NIKDAR
FRANC ACHHOLZER ^ ^Qjj)^ SpOIllinOV
Pripravljen na odhod od doma sem se pO' slovit od domačih, ki so me tolažili in tm dajali upanje, da se kmalu zopet vrnem. Poljubil sem svojo štiriletno hčerko, ker je nisem hotel buditi iz spanja. In kaj naj ji tudi povem? Potem sva korakala z orožnikom drug ob drugem proti dobre pol ure oddaljenem kolodvoru v Bače. Ko je prispel vlak, sem stopil vanj in policist za menoj. Ljudje so postali pozorni in si mislili svoje. V Beljaku smo izstopili. Ker je vlak za Celovec že prej odpeljal, smo čakali na avtobus. Kar naenkrat se oglasijo cestni zvočniki. Potrjene so bile moje slutnje: bila je proklamacija „Fuhrerja" in vojna napoved Poljski.
Pot v Celovec smo nadaljevali v natrpanem avtobusu. Varnosti organ je sedel ob moji strani. Nisva govorila. Pač pa sem ta čas porabil za premišljevanje o nastalem položaju in o posledicah, ki utegnejo nastati spričo vojne napovedi. Medtem je bil avtobus že na cilju. In zopet sva korakala skupno po šolski ulici, jaz naprej, policist za menoj. Pri Mohorjevi niši sem se ustavil, rekoč: „Ne grem naprej, dokler mi ne pustite, da vstopim v to hišo in sporočim znancu, kaj je z menoj. Saj mi niti vi ne morete povedati, za kaj gre." Po dolgem obotavljanju se je vendar udal. Vstopila sva v Mohorjevo hišo. V pisarni Prosvetne zveze sta bila navzoča tovariša Vinko Zwitter in tajnik Političnega društva Zupanc. Bila sta
vidno zaskrbljena. Od njiju sem zvedel, da je bil tudi urednik ..Koroškega Slovenca" tovariš Rado Wutej aretiran.
Komaj pol ure pozneje sem se že nahajal v policijskem arestu. Znašel sem se v celici, ki je uro poprej sprejela dva dobra znanca: urednika Rada Wuteja in Šimeja Martinjaka iz Roža. Bilo je to nenavadno svidenje, ki pa je kljub temu za nekoliko časa odvrnilo od nas zaskrbljenost, da smo se nahajali v rokah ge-stape. Ker pa je bilo v celici še nekaj drugih oseb, ki jih nismo poznali, se nismo mogli tako svobodno pogovarjati.
Bilo je popoldne istega dne. Tovariš Šimej Martinjak se je splazil do visoko ležečega in zamreženega okna, da si nekoliko ogleda vrvenje na ulici. Kar naenkrat je opazil in vedel povedati, da je pripeljal na dvorišče jet-nišnice avto, iz katerega je stopil jugoslovanski konzul v Celovcu in njegov namestnik. Ta dogodek nas je navdal kajpada z nekim optimizmom.
Če smo se na tihem vdali raznim upom, češ, da le nismo tako zapuščeni, so nas nadaljnji dogodki kmalu prepričali, da smo se zelo varali. Drugo, jutro so na vse zgodaj zaškripala in se odprla težka vrata naše celice. Vstopil je stražnik in nas pozval, da naj hitro vstanemo in se pripravimo za odhod. Na hodniku smo se morali postaviti v vrsto. Bilo nas je sedem Korošcev, med njimi trije Slo-
venci. Od Nemcev so se nahajali v naši družbi bivši deželni svetnik Silvester Leer, dva ugledna koroška industrialca in en trgovski pomočnik. Vsak posameznik je bil poklican pred gestapovca, kateremu je moral odgovarjati na različna vprašanja, vendar o kakem zasliševanju v pravem pomenu besede ni bilo govora; pa tudi o vzrokih naše aretacije nismo izvedeli ničesar. To je bila še tajnost gestape.
Ko je bila naša identiteta na podlagi aktov in naših izpovedi ugotovljena, je prinesel gestapovec polno pest žvenketajočih železnih obročev, drugi pa je začel uklepati po dva in dva jetnika skupaj; samo tretji par je dobil še enega moža povrhu. Ker mi je obroč pretrdo pritisnil roko, sem zaječal in prosil stražarja, da nekoliko odneha, kar je gestapovec končno spremljajoč s kletvijo tudi storil. „Kreni desno" in „Naprej" so bila na-daljna povelja in odšli smo žvenketaje po stopnicah dol v jesensko meglo, ne vedoč, kaj bo naš prihodnji cilj.
Korakajoče po celovških ulicah proti kolodvoru in dobro zastražene po gestapovcih so nas srečavali delavci, namenjeni na delo; z vprašujočimi očmi so zrli za nami. Na kolodvoru nam je bil odkazan poseben oddelek v vlaku, pripravljenem za odhod. Nekomu od nas je prišlo na misel, da je vprašal, ali je dovoljeno pisati kartico svojcem. Spremljajoči gestapovec je v to privolil. Toda kaj naj pišemo, ko pa sami ne vemo ničesar, kakšne namene imajo z nami in kam nas bodo po-
slali. In tako sem potem, ko so nam v ta namen roke oprostili napisal: Peljemo se v smeri proti Beljaku. Kadar bomo dospeli na cilj, vam bom poročal. — In zopet so zažven-ketali obroči.
Vlak je potegnil iz celovškega kolodvora. Radovedneži so hodili mimo našega oddelka in se vprašujoče ozirali na nas, izvabljajoč od gestapovcev razne pripombe, kakor „ma-roderji", „uporniki" in podobno. Ko smo se vozili mimo krajev, posebno ko sem uzrl Jepo, so me navdali dvomi, ali se bomo še kdaj videli, ali pa naj bo to že tiho slovo od domačije? In zopet sem se ojunačil in napravil trden sklep: Tega veselja jim ne bom napravil. Hočem storiti in pretrpeti vse, kar je le v moji moči, da ostanem pri življenju. In ta sklep mi je pozneje večkrat pomagal, kadar sem bil na tem, da mi upade pogum.
V Beljaku je bilo treba prestopiti. Na peronu so nas uklenjene jetnike prav tako radovedno ogledovali, kakor bi hoteli imeti pojasnila, kakšen izmeček človeštva da smo. In dalje nas je neznano kam vozil vlak mimo Špitala, Zgornje Bele skozi predor na Salzburško. V mestu Salzburg nas je na kolodvoru čakal že znani policijski avto in po kratkem zaslišanju ali bolje rečeno ugotovitvi identitete smo se spet znašli v policijskem arestu, tokrat pod okriljem salzburške gestape.
^MtJd/jevaMjf v pr/LoJM;/ štev/ZL/)
Pravi ijudski praznik
Jubiiejna siavnost ob 70. ob!etnici SPO „Zarja" v Že!ezni Kap!i
Pred ogromno kutiso tjudi — farna dvorana v Žetezni Kapli Se do-stej verjetno ni doživeta takšnega navaia, saj je biia z baikonom vred v pravem pomenu be!ede nabito potna — je Stovensko prosvetno društvo .Zarja" v Žetezni Kapti praznovato sedemdesetletni jubiiej ustanovitve oz. obstoja. Pozdravno pesem navzočim je zapet moški zbor domačega društva pod vodstvom učitetja in pevovodje Joškota Wruticha. Jubitejno prireditev je otvorit tajnik društva Miha Travnik, ki je povezovat cetoten program, kar mu je suvereno uspeto v sptošno zadovotjstvo nastopajočih in občinstva.
Dobrodošlico je izrekel sprva predstavnikom in članom sosednjih društev kakor tudi vsem gostom iz Slovenije tajnik Miha Travnik. Poseben pozdrav pa je veljal seveda visokim častnim gostom — na čelu vicekonzul SFRJ tovariš Milan Miškov, predstavnik Republiške konference SZDL Jože Hartman, župan Josef Lubas, prezident koroškega deželnega zbora Josef Gut-tenbrunner, predsednik Zveze slovenskih organizacij dr. Franci Zwitter in številni drugi. Po tem uvodnem delu je v pozdravnem govoru spregovoril dolgoletni in zaslužni predsednik domačega društva .Zarja" inž. Peter Kuchar. V svojem govoru je predvsem orisal zgodovino in delovanje jubilejnega društva. Napore in težave sedemdesetletnega dela pa kaže prav zgodovina tega prosvetnega društva, kajti to društvo je eden temeljnih kamnov kultur-noprosvetnega delovanja na Koroškem, ki je stal (in še stoji) kot branik v viharju germanizacije in sovražnega pritiska na našo narodno skupnost danes in v preteklih desetletjih. Vsem pritiskom kljubovati dolgih 70 let in ob tem še uspešno delovati v vzgled vsem drugim prosvetnim družinam terja ogromno dela in požrtvovalnosti, kar pa Kapelčanom nikoli ni vzelo poguma in volje. Predsednik inž. Peter Kuchar pravi v svojem govoru: .Ustanovni odbor našega društva so sestav-tjali pred 70 teti predsednik Haderiap Aiojz — Vinki iz Lepene, njegov namestnik Vinko Pečnik — Koieiov v Podpeci, tajnik Anton Paviič — Kordež iz Beie, biagajnik Andrej Rapold — Pasterk in drugi. Shajati so se pri Bošteju, tedanji števitni zbor pa je vodi) meinar Haderiap Franc. Pevci so peii v cerkvi, nastopati so vsako teto na tekmovanju v Celovcu in tako teta 1911, 19H, in 1913 zasedti prvo mesto. Nastopati pa so seveda po števiinih drugih krajih Koroške."
Zaradi prve svetovne vojne delo na društvenem polju zamira, šele po vojni spet zaživi. Zaživela je odrska dejavnost in pevski zbor, pevovodjo Karla Prušnika pa so leta 1935 zaradi napredne miselnosti obsodili na petletno ječo. Da pa napredne miselnosti v vrstah društvenikov niso mogli zatreti dokazuje doba druge svetovne vojne.
Kapelško društvo Zarja je edinstven primer medvojnega odpora, zvestobe do slovenstva, borbe za svobodo, skratka upora velenemškemu nasilstvu. Prav društveniki Slovenskega prosvetnega društva .Zarja" so v tistem najtežjem času našli prvi pogum do upora okupatorju. Društvo, ki je sicer prepovedano, ampak z močno življenjsko voljo postane žarišče narodnoosvobodilnega boja. Največje zasluge, da se je odpor širil naprej po vsej Koroški, imajo tedanji društveniki .Zarje". Predsednik inž. Peter Kuchar, ki je sam že kot šestnajstletnik šel trnovo pot partizanstva, nazorno opisuje tedanjo dobo: „S priktjučitvijo Avstrije k fašistični Nemčiji se je za Koroške Siovence pričeta krvava pot. Razpustiti so SPD .Zarja", oropaii društveno premoženje, društvenike in zavedne Siovence pa kruto preganjati. 14. in H. apriia so Nemci začeii z izsetjevanjem sioven-skih družin. Setiii so Brečkove, Smrtni-
kove, Beifinove, Jirsove, Stoparjeve, Jerebove, in veiiko drugih. Na njihova posestva pa so naseiiti Nemce iz Kanalske doiine. Ciani društva so začeii organizirati načrte upora in organizirati odbor Osvobodiine fronte. Gestapo je za to zvedeia in aretirata odbornike Weinceri Franca, Pasterk Jurija — Tavč-mana, Miho Zupanca z Obirske ter Micko Otip iz Zeiezne Kapie. Omenjeni pa so biii skupno s setskimi žrtvami obsojeni na smrt in obgtavijeni na Dunaju. V tem groznem času, ko so nam od povsod zijaie v obraz paroie .Karntner sprich deutsch, die Sprache ist Ausdruck deiner Gesinnung", naš upor pa se je s tem te utrjevat, saj je večji de) pevskega zbora odšei v partizane. Tako so kot Avstrijci v mejah tretjega rajha teta 1942 napovedati nemškemu fašističnemu nasiiju neizprosen boj. Njim je siediia ceia vrsta tjudi, ki so zapuščati nemško vojsko in odhajati v partizane."
Kako hrabro so postopali člani društva, tedanji partizani ki nikakor niso bili pripravljeni kloniti nemškemu povelju, priča naslednji dogodek, ki ga govornik inž. Kuchar nadalje omenja: Marsikdo od Obirčanov se spominja
znato ceniti svoje žrtve ter tudi naprej stalo v prvih vrstah, kot dosiej v zgo dovini, vedno kadar bo šio za narod no vprašanje in za naše pravice. Zve sti bomo tudi v bodoče naši Siovenski prosvetni zvezi in našim narodnim or ganizacijam in našim voditeijem. Pri zadevati si bomo, da se bo naš mate rin jezik ohranii od zibetke do groba."
Iskrena zahvala je bila izrečena še vsem društvenim članom, predvsem aktivnim pevcem, igralcem, plesalcem, tamburašem, vsem organizacijam pa za pomoč z obljubo, da bo društvo v tem naprednem duhu delovalo tudi v bodoče.
Ob tej slavnosti je spregovoril tudi predsednik Nadzornega odbora Slovenske prosvetne zveze in predsednik ZSO dr. Franci Zwitter o trenutnem političnem položaju na Koroškem ter zavzel stališče k vsem aktualnim problemom (njegov govor objavljamo na 1. strani). Zaslužnim članom društva pa je izročil Drabosnjakova priznanja Slovenske prosvetne zveze.
Številnim čestitkam jubilejnemu društvu se je priključil tudi kapelški župan, deželni poslanec Joset Lubas. Naglasil je v imenu občine, da je občina ponosna, da ima tako močno in aktivno Slovensko društvo. Z najboljšimi željami za v bodoče je še poudaril, da si v teh krajih življenja brez Slovencev sploh ni mogoče zamisliti, zato je nujno, da se življenje in delovanje prebivalstva v teh krajih enakopravno razvija v obeh jezikih. V tem delu naj živita oba naroda enakopravno in v miru, slovenska kulturna ustvarjalnost pa vsekakor predstavlja popestritev
Častni gostje in števitno občinstvo na stavnostni prireditvi.
velikonočne maše iela 1944, ko je mo-rai gospod prelat Aieš Zechner, tedanji župnik v Železni Kapii maševati po nemško — oboroženi partizani, čiani pevskega zbora SPD .Zarja" pa so vstopih v cerkev in zapeii siovensko."
V svojih nadaljnjih izvajanjih je še omenil vse padle partizane in uboj Hojnikove ter Peršmanove družine in poudaril, da smo kljub krvavim žrtvam in porušenim domovom ostali zmagovalci tega krutega boja. Predsednik pa zaključuje svoj govor sledeče: .Nismo razočarati naših prednikov, kajti ostaii smo zvesti ideaiom, za katere so predniki umirati. Zavedamo se, da je naš boj dolgotrajen in da še ne bo končan jutri. Sami smo si priboriti svobodo, sami smo si s krvavo borbo priboriti naše pravice, ki nam gredo po čienu 7 državne pogodbe. Zato odtočno odkianjamo vsak diktat, pa so si stranke še tako edine. Posebno odtočno odkianjamo tiste zakone, katerim so botrovati prav tjudje, ki so že enkrat izdaii domovino Avstrijo in hiapčevsko stužiti povzročiteijem druge svetovne vojne. SPD .Zarja" bo vedno
koroške kulture sploh, zato bo občina društvo in naša stremljenja tudi v bodoče najširše podprla.
Povezovalec programa pa je prebral mnogo čestitk, poslanih od drugih društev in uglednih osebnosti, med številnimi dopisi tudi pismo zadržanega gospoda prelata Aleša Zechnerja, ki v svojem pismu med drugim piše: .Čestitam vam vsem k častnemu jubi-teju. Hvatežno se spominjam deta in pomoči čianov društva v času bivanja kot dušni pastir v Zeiezni Kapti od teta 193i do 1953. Predvsem pa vseh dragih rajnih čtanov in vojnih žrtev v težkih tetih minuie svetovne vojne."
Ob tem svojem prazniku se je občinstvu predstavilo vseh pet društvenih skupin z najpestrejšim programom. Predvsem moramo pohvalno omeniti moški in mešani pevski zbor pod vodstvom zaslužnega pevovodje Joškota Wrulicha, ki se je predstavil s kvalitetno na zelo visoki ravni in do perfekcije naštudiranim programom. Pevski program obeh zborov je vsebinsko nekako izražal zvestobo in ljubezen narodu in načela narodnoosvobodilnega
TamburaM, obe tothlorni skupini in obo pevska sbora — torej pet skupin )e isvajalo isredno pester program )ubite)no manifestocije SPD ..Zarja' v žeiesni Kapii
Dolgoletni pevci odlikovani z Gallusovimi značkami
Iz govora zastopnika Zveze kulturnih organizacij Slovenije, tov. prof. Toneta Lotriča povzemamo glavne misli:
.V čast mi je in prijetno doižnost, da vam iahko v imenu Zveze kuiturnih organizacij Siovenije čestitam k visokemu jubiieju vašega društva .Zarja" in vašega pevskega zbora. Doiga je doba 70 iet in generacije pevcev so se zvrstiie v pevskem zboru vse do danes, da so vzdržaie kontinuiteto slovenskega petja in tako ohranjate siovenski jezik v Zeiezni Kapii in okoiici. Ne vaših prednikov in ne vas, niso strii nacionalni pritiski in raznarodovalne akcije sovražnikov slovenstva. Vaši predniki in za njimi vi ste vzdržati. Tako siovenska pesem danes še tesneje veže med seboj, vas Koroške Siovence, kot kdajkoii prej. Vaša ijubezen do prelepe siovenske pesmi in besede ter do naših iepih sio-venskih običajev je močnejša od vseh pritiskov in to je zagotoviio, da bo siovenska pesem še zvenela tudi na severni strani Karavank, čeprav je vmes poiitična meja, ki pa naše siovenske kuiture ne more predeiiti. Siovenci se rodimo s pesmijo, živimo s pesmijo in naše zadnje siovo je vedno pesem. Obdobje dveh vojn je društvo vzdržaio in pevski zbor .Zarja" je ie v kratkih presledkih utihnii. Pesem vam je kuitura, vsakdanja potreba in pevski zbor vam je družina v kateri se dobro počutite in vam ni žai truda, ter števiinih prostih ur. Lepo zapeta pesem, je vaše osebno zadovoljstvo, aplavz vaših posiušaicev pa vam je priznanje in edino piačilo. Vse pa naj navdaja zavest, da s siovensko pesmijo ohranite svoj materin jezik, ki je naše največje bogastvo in da bomo ostaii Siovenci kjerkoii živimo vse dotiej, dokler bo zveneia siovenska pesem."
boja, saj je bila predstavljena tako koroška narodna pesem kakor tudi borbena pesem. Pevska zbora sta s svojo kvaliteto dokazala — kar je izrazilo mnogo poslušalcev — da jih lahko prištevamo h koroškim vrhunskim zborom. Vrhunsko kvalitetno izurjenost pa je pokazala tudi folklorna skupina, ki se je predstavila od leta 1972 že po vseh naših krajih, koroške ljudske plese ponesla tudi med naše rojake v Sloveniji, gostovala v inozemstvu, v Italiji in Franciji, v kratkem pa se bo še predstavila v Švici. Največje zasluge za uspehe folklorne skupine pa ima vsekakor starosta kapelških prosvetašev Helena Kuchar - Jelka, ki je vse življenje zastavljala svoje neizčrpne moči prosvetnemu društvu, v zadnjih letih pa predvsem folklorni dejavnosti. Prisrčno navdušenje pa so želi med številno publiko seveda malčki, plesalci otroške folklorne skupine, ki so s svojim korajžnim nastopom izvabili publiki buren aplavz. To skupino pa vodi mlad aktivni član društva Franci Sa-dolšek. Najmlajša skupina društva, ki nastopa že drugo leto, predstavlja tam-buraški orkester, ki ga je do nedavnega vodil Mirko Hajnžič. Mladi muzikanti, ki so sedaj pod vodstvom mla-
dega talentiranega zborovodje Otona Wutteja, so vsekakor že zelo napredovali in tehnično že zelo ubrano .obirajo" strune.
Ob koncu prireditve so jubilejnemu društvu .Zarja" čestitali mnogi predstavniki različnih društev, pretežno iz Slovenije, s katerimi .Zarja" že leta goji prijateljske stike in z njimi goji kulturno izmenjavo na vseh svojih področjih prosvetne ustvarjalnosti. Zahvaljujoč se za dosedanje sodelovanje so izrazili željo po še pogostejših srečanjih. Kapelške prosvetaše pa so obdarovali z najrazličnejšimi darili.
Profesor Tone Lotrič, kof zastopnik Zveze kulturnih organizacij Slovenije pa je najzaslužnejše dolgoletne pevce odlikoval z Gallusovimi odličji (njegova izvajanja ob podelitvi odličij objavljamo posebej na tej strani).
Po sedemdesetletnem uspešnem delovanju in po tej jubilejni manifestaciji želimo železnokapelškim prosvefa-šem še mnogo nadaljnjih delovnih uspehov na prosvetnem polju in upamo, da bodo tudi v bodoče tako vzgledno delovali. Njihova .Zarja* naj žari tako močno še naprej ter tako sebi in drugim osvetljuje pot v prihodnja desetletja.
Stovensko prosvetno društvo .Zarjo" v Žetezni Kapti vabi na
V POČASTtTEV AVSTRiJSKEGA DRŽAVNEGA PRAZNtKA
ki bo v forek, dne 25. oktobra 1977 — na predvečer avstrijskega državnega praznika — ob 20. uri v farni dvorani v Žetezni Kapti.
Sodetujejo:	Mešani zbor SPD .Danica" iz Št. Vida v Podjuni
Moški zbor SPD .Trta" iz Žitare vasi Ženski oktet SPD .Obir" iz Obirskega in Moški in mešani zbor SPD .Zarja"
Ljubitetji tepega petja prisrčno vabtjeni!	Odbor
Pliberško športno društvo
se distancira od nešportnega zadržanja
Pliberško športno društvo .SVG Raiffeisen Bleiburg" nas je naprosi to za objavo naslednje izjave:
V zvezi demonstracije pripadnikov koroških Stovencev v Ptiberku na Koroškem je siovenski tisk v Avstriji in Jugosiaviji izrazit razne pomisteke napram športnemu, oziroma nogometnemu društvu v Ptiberku.
K temu izjavtja predsedstvo društva, da se društvena dejavnost omejuje izrecno na športni sektor ter športne interese in nima vezi do karšnihkoii izvenšportnih organizacij. Društvo nima nobenih kontaktov do koroškega .Heimatdiensta" in ni odvisno od nobene poiitične stranke ati katerekott druge grupacije izvenšportnega območja.
Ptiberško nogometno društvo je imeto v svojih vrstah vedno športnike obeh na Koroškem živečih narodov in neguje preko notranjeavstrijskega športnega udejstvovanja že teta prijatetjske stike do sosednjih jugostovanskih športnih društev, kakor Ravne, Mežica, Dravograd, Črna in Prevatje.
Dozdajšnji korektni športni odnosi našega društva do jugostovanskih društev se izražajo posebno še v tem, da v naših moštvih sodetujejo že teta nogometaš) iz Stovenije. Trener Franc Gostenčnik že 11 tet deta z našim moštvom, trenerskih taborov pa smo se udetežiti z našimi nogometaši v raznih krajih Jugostavije.
Predsedstvo društva se prav zaradi tega distancira od nešportnega zadržanja posameznih čtanov društva ob pritiki postavtjanja stmbotičnega dvojezičnega napisa v Ptiberku. Predsedstvo društva upa, da bodo po tej razčistitvi tudi v bodoče kot dostej možni tesni in prija-tetjski stiki z jugostovanskimi športniki.
Za SVG Raiffeisen Bteiburg-Ptiberk:
Kornberger Kart, t. r.	Pschik Withetm, t. r.
predsednik	vodja sekcije nogomet
Pevski koncert SPD ^Danica" v Št. Primožu
VELEPOSLANtK SFRJ NA DUNAJU NOVAK PR!B!ČEV!Č SE JE UDELEŽtL KONCERTA
Minuto soboto :e je na Koroškem mudit na neuradnem obisku jugoslovanski vetepostanik na Dunaju Novak Pribičevič. Ob tej pritiki je obiskat mnogo naših tjudi na podežetju, kjer so ga povsod navdušeno sprejeti. Sobotnega pevskega koncerta, ki ga je prirejato Sto-vensko prosvetno društvo "Danica" pri Vogtu v Št. Primožu se je ude-teiit tudi omenjeni predstavnik jugostovanske vtade na Dunaju Novak Pribičevič s soprogo. Ugtednega gosta pa je spremtjat generatni konzul SFRJ v Cetovcu tov. Mitan Samec s soprogo. Visoka gosta sta se po koncertu srečata s predstavniki obeh osrednjih organizacij ter šte-vitnimi stovenskimi občinskimi odborniki. Tov. Pribičevič, ki je že ob nedavnem obisku na Koroškem okvirno spoznat probteme naše narodnostne skupnosti, je tako v neuradnem pogovoru z našimi podežet-skimi funkcionarji še pobtiže spoznavat probteme našega ljudstva.
Po številnih koncertih, ki smo jih imeli pevci Slovenskega prosvetnega društva „Danica" v poletnih mesecih za domače poslušalce, predvsem pa za naše tuje goste, smo minulo soboto spet vabili na pevski koncert v gostilno „pri Voglu" v Št. Primožu. V gosteh smo imeli mešani in moški pevski zbor "Svoboda" iz Primskovega pri Kranju. Z omenjenim društvom oz. pevskim zborom smo začeli gojiti prve stike že pred desetimi leti. Pogosto smo si izmenjavali gostovanja, v zadnjih letih pa so postali ti stiki iz raznih vzrokov in okolnosti redkejši. Z obojestranskim zadovoljstvom smo jih le-
Slovensko prosvetno društvo „Bilka" v Bilčovsu vabi na
SLAVNOSTN! KONCERT ob 65. obletnici obstoja
Pojejo moški in mešani zbor Bitke ter Študentski oktet iz Ljubtjane.
Koncert bo v nedetjo 23. oktobra 1977 ob 20. uri pri Miklavžu v Bitčovsu.
Odbor
ZVEZA SLOVENSKtH ŽENA priredi v torek 25. 10. 1977
ENODNEVN) [ZLET
skozi Soško dotino v Benečijo in preko Goriške ter Gorenjske nazaj na Koroško. Odhod ob 6. uri zjutraj iz Cetovca (Gasometerg. 10). Stroški za vožnjo in kosito bodo na osebo znašati 220 šitingov. Prijave pismeno ati tetefonsko do 21. 10. 1977 na sedež Zveze stovenskih žena, 9020 Cetovec, Spitat-gasse 12/ttt, tetefon (0 42 22) 86 0 58.
tos spet obnovil! — to ob priliki našega gostovanja na Primskovem, ko je tamkajšnje društvo praznovalo 10. obletnico. V naši skromni dvorani pri Voglu smo številni publiki skupno z gosti iz Slovenije priredili pevski koncert. Sprva je v pozdrav gostujočim pevcem in omenjenim funkcionarjem zapel domači zbor pet pesmi. Ob tako častnem obisku smo seveda nastopili z malo treme, ki pa je bila povsem neupravičena, kakor se je pozneje izkazalo. Gostujoči pevski zbor iz Slovenije je z moškim pevskim zborom pod vodstvom tovarišice Julke Mandle nadaljeval s pevskim sporedom. Nato so gostje s Primskega še nastopili v sestavu mešanega pevskega zbora, ki je pravtako navdušil s svojim ubranim petjem. Ljudstvo pa je v zahvalo in za umetniške dosežke petja gostem s prisrčnim in odkritim
priznanjem navdušeno zaploskalo.
Naš predsednik pa je gostom seveda že ob začetku izrekel prisrčno dobrodošlico — ob koncu pa se je gostom zahvalit, da so se odzvali povabilu in izrekel splošno željo tako vseh nastopajočih, kakor tudi poslušalcev, da se čimprej spet snidemo in skupno zapojemo našo ljubljeno slovensko pesem, ki nas preko meja povezuje in krepi naše medsebojno prijateljstvo. Po končanem koncertu smo skupno z navdušenimi poslušalci sedeli še do ranih jutranjih ur in se poslovili, kakor se za Slovenca spodobi — s pesmijo seveda.
Posojilnica Dobria vas vabi na
..SREČANJE MLAD!H VARČEVALCEV"
v nedeijo 23. oktobra 1977 ob 14.30 uri v Kuiturnem domu v Dobrii vasi.
Sodeiujejo: otroci iz Dobrte vasi, otroška folkiorna skupina iz Žeiezne Kaple in iutkovna skupina KDZ, predvajan bo otroški film „Poluhec".
Otroci in starši
prisrčno vabljeni!
Novice iz Bitčovsa
Pred tednom dni sta stopila pred poročni oltar dva prosvetaša našega društva, Trezi Krušic, članica našega mešanega pevskega zbora ter naš zborovodja Joško Boštjančič. To slavje je olepšalo petje društvenega pevskega zbora. Pri Miklavžu, kjer se je ohcet nadaljevala je seveda spet zadonela lepa slovenska pesem, tako so se svatje razšli šele v jutranjih urah. Naj bi taka dobra volja in naša lepa pesem novoporočencema donela in jima bila opora v skupnem potovanju skozi življenje. Na mnoga leta. To vama iskreno želijo člani prosvetnega društva „Bilka".
Čestitkam se pridružuje tudi Slovenska prosvetna zveza ter uredništvo Slovenskega vestnika.
Občni zbor Posojilnice
V drugi polovici septembra je imela naša Posojilnica svoj redni občni zbor. Predsednik Miha Zablatnik je pozdravil vse navzoče, med njimi tudi poslevodečega tajnika in podpredsednika Zveze slovenskih zadrug dr. Mirta Zwittra. Na občnem zboru je bilo v glavnem ugotovljeno, da se posojilnica dobro razvija, prav tako tudi raste blagovni promet, namensko pa se uveljavlja bencinska črpalka. Tako je obsegal promet v zadnji delovni dobi skupno 45 milijonov šilingov. Na splošno se odobri predlog, da se pravila glede neomejenega jamstva ustanove spremenijo v omejeno jamstvo.
Pri volitvah je za predsednika bil potrjen dosedanji — Miha Zablatnik. Ostali člani: Tonej Krušic, Gašpar Ogris-Martič, Jožef Boštjančič, Rupert Reichmann, Marjan Einspieler in Miha Einspieler. Nadzorni odbor pa sestavljajo: Franc Stingler, Herbert Seher, Tomej Lesjak, Valentin Kropivnik in Hanzej Kulnik.
Posojilnica oz. zadruga, ki deluje že od leta 1910 je slovenskim prebivalcem mnogo koristila in nam je še danes v oporo. Želeti bi bilo, da se ta zadružna zavest ohrani v dobrobit vsem Bilčovščanom.
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA ŠTUDUSKA KNJ)ŽN!CA ZVEZA SLOVENSKE MLAD!NE
vabijo na predavanje in razgovor s pisateijem
Leopo!dom Suhodoičanom
v petek 21. oktobra 1977 ob 19. uri v dvorani „au!a siovenica* Ceiovec, Pauiitschgasse 5—7.
Pisateij Leopoid Suhcdoičan, ki je pobudnik in predsednik organizacije za braine značke, nas bo informirat o možnostih tekmovanja za braine značke med našo miadino.
Zeto vas vijudno vabimo, da se predavanja udeiežite.
PiSMO BRALCA
Vo!kswi!!e in .Oktobrska arena"
List KPO Volkswille se rad ponaša vedno spet v ..objektivnostjo", ki pa je očitno sam ne jemlje čisto resno, če mu objektivna realnost ni po godu.
Tako poroča 11. oktobra o „Okto-brski areni" pod naslovom „Protest-kundgebung der Slowenen", ki sta jo soorganizirali ZSM in KDZ, katero pa je v prvi vrsti iniciral Solidarnostni komite za pravice manjšin v Celovcu. Dejstvo, da je uspelo ravno Solkomu izvesti s praktično pomočjo drugih nemških kot tudi slovenskih organizacij to nadvse uspešno prireditev očitno KPO tako bode, da je najraje kar zamolčala glavnega prireditelja, v ospredje pa porinila svoj „Kommunistischer Studentenver-band", ki pri postavljanju šotora, pridobivanju sodelavcev, pri tehničnih pripravah in pri pospravljanju ni premaknil prsta.
Rezultat dela Solkoma in nemških organizacij, ki so dejansko in tudi z rokami prijele za delo (npr. člani Katoliške delavske mladine, Komunistične zveze, pa KDZ in Mladja) je bil, da tabor ni bil samo protestna prireditev Slovencev, ampak da se je udeležilo doslej komaj doseženo število nemškogovorečih in to predvsem mladih ljudi, in da je potemtakem "Oktobrska arena" bila prireditev Slovencev in nemškogovorečih proti šovinizmu in razdvajajoči deseto-
oktobrski gonji. To je bil po mojem najvažnejši uspeh celotne prireditve.
S svojo pristrankarsko ,,objektivnostjo" KPO zamolčava to važno dejstvo, in si ne morem predstavljati, da je taka drža v smislu gibanja solidarnosti in podpore naše borbe s strani nemškogovorečih demokratov, katerih število bo, če se bomo še bolj zanje trudili, še bolj rastlo.
B:str:c% pr: 3entj%^oBK
Slovensko prosvetno društvo "Jepa-Baško jezero" v Ločah vabi na
PEVSK! VEČER
narodnih in umetnih pesmi
v soboto 22. oktobra 1977 ob 20. uri v Kuiturnem domu v Ločah.
Sodeiujejo: Gorenjski kvintet iz Nakiega, Kvartet Bieiberg, Jungknappenquartett Bieiberg, kvartet iz Siov. Piajber-ka ter pevci domačega društva. Program povezuje dr. Reginaid Vospernik.
Ljubiteiji iepega petja prisrčno vabijeni.
Odbor
LESERBRtEF
Gedanken zum 10. Oktober!
A!!e 3ahre wifd die Bev8!kerung von Karnten um den 10. Oktober gereiit und aufgeputscht. 3e weiter die 3ahre vom 3ahre 1720, des Abstimmungsjahres rUcken umsomehr wird geschrien. Abwehrkampfer werden geehrt, Mahnma!e werden ver-tangt, um ja nicht die Geschichte des 3ah-res 1720 zu vergessn. !ch frage mich nur — wo bteibt die Geschichte ab dem 3ahr 1758—1745. Es ist kaum die Hdifte der Zeit verfiossen, da sagt man, man soiie nicht die aiten Wunden aufreiBen. Aber niemand spricht mehr von den Greueitaten, von den vieien Optern, noch vie! weniger von den noch iebenden Kriegsinvaiiden, die mit dem lunehmendem Aiter und Leiden ein immer schwierigeres Leben fUhren. Wurde je eine Mutter gefragt, wievie!e Tranen sie geweint hat um die gefaiienen SBhne, die sie frUhor mit groOer Not groBgezogen hat? Haben die Karntner Poiitiker eine Ahnung, wie eine Frau, die einen invaii-den pfiegt und betreut, dem das junge
Leben damais in der Hitierieit haib zer-schiagen wurde, iebt??? Nein, denn sonst wUrden sie die NazibrUiier nicht so empor-heben und sie unterstUtzen. 3edes 3ahr wird mehr Unruhe gestiftet und gehetzt. Warum wird in Osterreich aiies mit zweier-iei MaB gemessen? Auch ich frage mich, wie das mogiich ist, daB die TafeistUrmer vdiiig strafios abkamen, vieimehr unter Po-iizeischutz die Tafein wegrissen, die Sio-wenen aber gieich zu zigtausenden von Schiiiingen wegen Schadenersatz verurteiit werden. Wer hat mehr Schaden angerich-tet? — der einzeine Schmierer oder die TafeistUrmer?? Darum sage ich, wenn es den Karntner Poiitikern um einen wirkii-chen Frieden im Lande geht, dann w8re es an der Zeit, daB sie die Feiern um den 10. Oktober einsteiien und eine gerechtere Poiitik fUhren.
Das wUnscht sich eine einfache Haus-frau und vieie andere Kdrntner auch.
ŽVAN CANKAR	12
Črtice in novele
1907—1909
PRAVtCA ZA PRAVtCO
,,Da je slišala vašo dolgo zgodbo, bi se morda še razjokala nad to bridkostjo; taka je Anka! .. . Ali povejte mi zdaj še po resnici, čemu ste prišli in čemu ste mi vse to povedali!"
,,Od zdavnaj že veste, še preden sem prvikrat prišel!"
,,Res je, da sem vedela . . . ampak recite: kaj niste nič pomislili, da nisem Anka?"
.Dovolj je bilo nocoj — zakaj še ta beseda?"
"O, nikoli ni dovolj! Vi še ne veste, koliko prenese eno samo srce, preden je ubito! Čudno je res, da gre vedro za vedrom v en sam kozarec in da se kozarec vendarle ne prelije — toda vprašajte Minco, ali pa Anko ... in tudi mene lahko vprašate! — Jaz imam ženina."
Strmel sem ji v mirni obraz, dasi ni bilo prav nič čudnega in nenavadnega v njenem oznanilu.
,,Rcs, imam ga! Tak je, kakor sem si od nekdaj želela ženina: soliden, že malo postaren, malo plešast, malo hladen, ampak premožen. Kako je z njegovim srcem, me ne skrbi veliko, le toliko vem, da je hudoben in da me ljubi s tisto ljubosumno zlobnostjo, kakor ljubijo vsi poštami in solidni ljudje ... Da nas zdajle zaloti, bi vas presladko pozdravil; ali v njegovem smehljaju bi bilo zlobe za devet klofut... On igra lepo vlogo mojega rešitelja, zaščitnika in jeroba — igra mi jo zmerom s tako nago razločnostjo, da se včasi začudim toliki podlosti. Solze preliva, zato ker 3epam; že ,uboga pokvečica' mi je reke); tudi pretiva solze zato, ker sem siromašna, ker sem sirota in tako dalje; pa ve natanko, da sem ponosna, in vidi celo mojo pest, ki je že
tako zelo pripravljena, da mu plane v obraz ... In vendar bo kmalu poroka ..."
"Ne, ne, ne!"
Vzkliknil sem, ne vem več kaj in čemu. Ona se je mirno nasmehnila in je molčala.
Stala sva ob plotu, pod kostanjem, ko sva se poslavljala. S črne veje je kanila kaplja na njen obraz in je zdrknila ob licu kakor solza.
"Nocoj sva govorila, kakor govore prijatelji; zato se tudi spodobi prijateljsko slovo!"
Dala mi je roko in mi je gledala v oči mirno, smehljaje. Kri mi je bušnila v obraz, iz obraza v srce. Vse se je takrat zazibalo pred menoj — obje! sem jo z obema rokama in sem jo poljubil na ustnice . ..
Ne spominjam se več, kako sem se poslovi! in kako sem šel. . . Ko sem se vzdramil iz omotice, sem bi) v krčmi; nasproti mi je sedel siv starec, slabo oblečen, pijan in blebetav; točil je sebi in meni ter pripovedoval dolgo, čisto nerazumljivo zgodbo. Ko sem vstal in plačal ter šel brez slovesa, je kričal nečedne psovke za menoj.
IX
Drugi dan se je komaj mračito, ko sem že blodil po parku. Blodil sem do trde noči, ali tri ure, ali štiri, ali dolgo temno večnost, sam ne vem. Le to še dobro vem, koliko je bilo dušečega trpljenja v tistem pričakovanju; vso dolgo žalostno istorijo tistih ur poznam, od prvega poglavja, veselega upanja, do zadnjega poglavja — obupa in smrtne utrujenosti. Ni je bilo. Tudi drugi večer je ni bilo in ves teden ne. Topli večeri so bili, od juga je pozdravljala pomlad, popki so poganjali.
Prvi večer sem šel hitro, lahek je bit moj korak; ko je minil teden, sem stopal počasi, kakor truden starec, z globoko upognjenim životom, sklonjeno glavo. Prihajal nisem več prezgodaj; z večernimi sencami je še) moj plahi korak .. . Zazdelo se mi je včasi, da jo vidim v mraku, da strme name — noč iz mraka — njene črne oči; stal sem in trepetal;
koraka ni bilo, ne glasu, senca se je strnila s sencami. Izpre-letelo me je trudnega, malodušnega: kaj niso bile sanje bolnikove, kar se je vršilo ves tisti čudesni večer? Tako da sem podoben tistemu človeku, ki je očital nemilemu dekletu: ,,Kako da se braniš? Saj sva sinoči v sanjah zvezo sklenila, se poljubila in bratovščino pila!"
Jaz verjamem in sem zmerom verjel, da se duša natihem in ponevedoma pogovarja z dušo, iz daljave v daljavo, iz časa v večnost. Pokliče me, ko sama ne ve, da me je klicala; ubodam, ko sam ne vem, da sem krenil, kamor je bilo ukazano ... Nikoli poprej se nisem napotil pred mrakom; a napoti! sem se tedaj, ko je bilo potreba.
Lep dan je bil, pa sem šel, kakor se je nogam hotelo; ko Sem se ozrl, sem stal pred parkom. Na obeh straneh črni kostanji, a na peščeno jaso pred menoj je sijalo žarko sonce. Na leseni klopi pod kostanjem, prav blizu plota, sta sedela dva: ona in on. Gledala sta na svetlo jaso in bleščalo se jima je v oči. Sedela sta tako tesno drug ob drugem, da se je koleno dotikalo kolena. Molčala sta, ali smehjjala sta se mirno in jasno; tako se ustna smehljajo, kadar se tiha misel ljubeznivo pogovarja z mislijo.
Mlad človek je bil, še skoraj otrok, komaj da so mu brki poganjali. Na njegovem obrazu je sijala tista mehka sreča, ki jo daje mlada, verepolna ljubezen . . . Celo takrat, v tistem hipu, ko mi je od groze in bolesti puhnil v lica mraz in so črni kostanji počasi tonili v meglo pred mojimi zastrtimi očmi, celo takrat sem mislil: „Kako boš kričal, otrok, kadar se ti spoznanje zakrohoče v obraz! Starec boš v eni sami noči..." In bilo mi je, da bi vzkliknil: ,,Nesrečnica — ne ubijaj! . . ."
Trdno verujem, da je slišala mojo misel. Počasi je okre-nila glavo, nasmehnila se je, pokimala je narahlo — kakor bratu v nedolžen, prijazen pozdrav. Tudi on se je ozrl, nasmehni) se je in pokimal; očitno je bil vesel, da je razodel tujim očem svojo pomladansko srečo. Odzdravil sem, a ne da bi bil pobegnil, kakor je bilo potreba, sem stal tam, ker se mi je zdelo nadvse nujno, da izpregovorimo besedo — kakršnokoli. Tedaj se je ozrla drugič, ustnice so se napol
je
Drobni nasveti
i(3) vlogi staršev
č/stfgr/t/ Jr^ž/rzo, preJwew ^ ž/ver/ JrM-ž:ws^o žZtdjenje m	/^/;^o. Za vM^ega
ofro^a je ze/o pOTMem/^rro, ^ ^aMwew vzJa.j;a ž/H. A/a/o je Jr^ž/rr, ^jer /?/ fDJ^/o Zde%/no JrKŽ/w^o fzJMŠje. Preveč je zKTMnjZ/? vp/zvov, <ča ^z vse pote^a/o v M^j/epšew reJrr. Če se oče zn zzzatz ^Jaj sporečefa, to še zze /70 pogzz^-rzo vp//va/o zza otroka. .%oJ%jet% zzza pa /zžrzav-ščzzza zzz poz!are;'ezzost. čča; sz /70 otro^ w/s/J o zrzaterz, š?z /70 ^z/zz-zz/a z^Jovo/jstvo, zze^a; trezzat^ov prej pa se ;ezz7a. Otz*o^ zze potre-^za;e popo/zzzTz staršev, potre^aje starše, ^z se zavezča;o svoj//? Je;azzj.
Vašezzza otroka se šzrz obzorje, zato zzzorate ^ztž przpravJjezzz, z^a ga ^oste Je//// taz^z z Jra-gžzrzž. Otro^ Z*o spozzza/, Ja so v zz;egovezzz ž/v-/jezzja po/eg staršev še Jragz /j^Jje, ^z' ga /a^z^o zzaačžjo spozzzavatž, /ja^zztz . . . Pet zzapot^ov za starše.* P Posvečajte otroka Jovo/j pozornost/. Čeprav je zrase/ zrz s/ zza vse zzačzzze przzaz/eva, Ja /zz /<// čzzzz/zo/j zzeoJvzsezz, je zazzj Jražžzza še veJzzo oszzova zzjegovega žzv/jezzja. VeJzzo zzzova jzoče /</t/ preprzčazz, Ja zzza zzz/zče zze zzzore prevzetz' zzjegovega zzzesta v Jražzzzž. Pozorzzž /7oJ/te preJvsezzz zato, Ja /zoste veje// za zzjegove že/je zzz zzazrzere. tVaačzte se po-s/ašatz' ga, ^er /-o zzeraJ oJgovarja/ zza vaša zzezze/zzza vprašazzja. Otrop ze/o raj ojgovorz o se/?/, z^to zzz^ar zze /zoJzte g/a/zž, ^o /?o o^ro^ ^šče/zeta/". Ve/zPo je stvarz, ^/ jzjz staršz' zze razazzzejo, pa so jz/z otrocz' ve/z'^o^rat „raz/o-
ž///".
2.	De/ajte za svojega otroka zzz z zzjžzzz. N/ pozzzezzz/zzzo, ^aj Je/ate, azzzpa^ to, Ja Je/ate. 5vetajte zzza pr/ njegov//? zgra/z, aszzzerjajte zzjegovo Jejavzzost. Pom^g^jte zzza zzz oJ^rz-vajte zzza ta pzsazzž svet. /Vva/ežezz vazzz /?o. O/zezzezzz zzza Jovo/zte, Ja vazzz pozzzaga v ^a/zž-zzjz, v Je/avzzzcz, zza vrta, povsoJ ^jer zzza /a/z^o zaapate pr/rnerno zapos/ztev. Zato se o/rorož/te z zvr/zazzo zzzero potrpež/j/vost/. P*er je otrokova ro^a še zzeroJzza /n zzzajjzzza, /m zzzarsz^je po^varz/ vaše Je/o. Dažajte zzza. po-gazzza zzz zze poJeezzjzzjte njegov//? zzzzožzzost/. Dazfe zzza zzzožzzost Ja Z?o razvzja/ svojo Jo-zzzzš/žzjo. Do/zra ^zzjzga, o/zzsT' zzzazeja, vse to oJp/ra otrokovo o/?zorje. 7*oJa zze ostazzzte sazzzo prz* fezzz, dogovarjajte se z zzjzzzz o vsezzz, ^ar je v/Je/ žzz ^ra/, Jragače sezzze zze /zo ^a/z'/o.
3.	Dovo//te zzza, Ja Je/a zzatza^e, ^er je to potre/zzzo. Otro^ se /zo zza zzapa^a/z ačz/, zzaačz/ se /zo zz/z/rat/. /Vjegova Zz/z/ra je /a/z^o Jragač-zza oJ vaše a/Z dopo/zzozzza zgrešezza. vezzJar tzotre/zzza. Če zzza /zoste prevč tzozzzaga/Z a/Z zzza ^ratZ/z' sazzzostojzzost, se zzZZ;o/Z zze /zo zzaačZ/ Zz/zZratZ.
J. s^ašajte ga razazzzetZ taJZ takrat, ^o za-greš' ^a^o zzeazzzzzost. Pa/z^o vas /zo aža/Z/ a/Z aža/Z/ Poga vašz/z /z/Zžzzjz'/z. Pozzzagajte zzza Zz zaJrege. saj /zo Pr/vJa zazzj že Jovo/j ve/ZPa Pazezz. Otro/z se včasZ/z zaveJa, Ja je zzareJZ/ zze^až zzaro/ze, zze ve pa. &aj je dr/ tezzz zzapa^. Paz/ožZte zzza. /zrez pretZrazze PrZtZPe.
3. Pog/o/zZte se vase. Vašezzza otroka /zo v zzajvečjo pozzzoč vaš Jo/*er zg/eJ. Če ZzčcrPa vZJZ, Ja je zzzatz' zaJovo/jzza s svojZzzz žzv/je-
Škrlatinka. je v zadnjih ietih postala bolj malo nevarna bolezen, tako da se bolniki v glavnem lahko zdravijo doma, če imajo za to pogoje, to je, če so doma izolirani in dobivajo tudi redno zdravila. Pri težjih oblikah pa je seveda potrebno zdravljenje v bolnišnici, prav tako pri vseh komplikacijah, ki pa jih je kar lepo število. Ker so starši često nepoučeni o bolezni in o zdravljenju, ne bo odveč, če posvetimo nekaj besed temu obolenju.
Škrlatinka je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča zelo nevarna klica hemolitični strepto-kok. Zanimivo je, da so šele v drugi polovici 17. stoletja začeli razlikovati škrlatinko od drugih izpuščajnih bolezni. Škrlatinka je bolezen zmerne klime, prav posebno je razširjena med belo raso. Vendar ne obolevajo vsi; med 100 otroki, ki so prišli v stik s povzročiteljem škrlatinke, jih oboli le kakih 35.
Če sta imela oče in mati škrlatinko, potem bodo verjetno tudi otroci škrlatinko preboleli; če je imel škrlatinko le eden od obeh staršev, pa je verjetnost, da bodo otroci oboleli, znatno manjša. Dojenčki pod 9 mesecev zbo-le le redko za škrlatinko, čeprav so sicer zelo dovzetni za druge strektokokne infekcije. Prav tako je škrlatinka redka po 20. letu.
Obolenje se prenaša kapljično. Kužna je predvsem sluz v nosu in žrelu, ki se pri govorjenju, kašljanju in kihanju prenaša v okolico tako, da je soba, v kateri je bolnik, polna kužnih klic. Običajno se okužimo direkt-
Poskusite!
NADEVAN) PARAD)ŽN)K
Potrebujemo: 8 srednje veiikih paradižnikov, 4 dkg margarine, 1 d! goste smetane a!) 40 dkg skute, so!, drobnjak a!i ie!eni peterši!j, po potrebi pa ma!o mieka.
Paradižnikom odrežemo ob peciju ve!ik de! p!odu xa pokrovček. Nato izdotbemo sredico in nadevamo paradižnikove skode!ice. Natožimo jih na krožnik s kruhom.
Za nadev umešamo smetano ati prettačeno skuto, so! in sesek!jan drobnjak a!i xe!eni peterši!j. Če je nadev pregost, pri!ijemo ma!o m!eka.
ŠPAGET) S PARAD)ŽN)KOM
Potrebujemo: 50—40 dkg špagetov, s!an krop, 5 d! xe!enjavne juhe a!i vode, 40 dkg svežih paradižnikov, 5 dkg korenja, 5 dkg ietene, 5 dkg pora, 2 dkg surovega mas!a in t dkg moke.
špagete skuhamo v stanem kropu; vro naj 10 do 20 minut. Kuhane odcedimo, preptaknemo in pretije-mo s paradižnikovo omako.
Omako pripravimo tako!e: v ie!enjavni juhi a!i vodi kuhamo paradižnike in očiščeno narezano zelenjavo. Vre naj po! do tri četrt ure, nato vse skupaj pret!ačimo in dodamo surovo mas!o, ki smo ga dobro umeša!) z moko. Omaka naj med sta!nim mešanjem vre 10 do 15 minut.
DUŠEN) PARAD)ŽN)K)
Na vroči masti prepražimo sesektjano čebu!o (eno gtavico), dodamo očiščene in na rezino zrezane paradižnike, pokrijemo in dušimo. Nazadnje oso!imo in potresemo s sesek!janim kuhanim mesom in ze!enim peteršitjem.
wjew, J% je z%Jofo/j?M s svoj/w po/ožajefM žeMs^e, Z?o njen pog/eJ H%svet č/sto JrKg<tčeH, ^bot če je wdtl zbegano, MezaJovo/jno /Jtje. td^o /70 Tgp/lvd/ Hd slnd oče.
no po stiku z bolnikom, čeprav je možen prenos tudi s predmeti in s perilom iz bolnikove okolice. So pa tudi zdravi ljudje, ki nosijo na sluznici žrela in nosu to nevarno klico, ne da bi sami vedeli za to, saj sami ne obolevajo, nevarni pa so za vso svojo okolico. Prav tako so nevarni tudi ljudje, ki prebolevajo navadno gnojno angino, ker jo prav tako lahko povzroča hemolitičen streptokok.
Obolenje ima dokaj tipičen potek. Po dveh do sedmih dneh po okužbi zboli bolnik naglo z visoko vročino, mrazenjem in bolečinami v grlu. Zelo pogosto bruha, zlasti otroci, včasih se pridruži še driska. Pogosto toži nad glavobolom in bolečinami v udih, često, v prvih dneh, mu celo nekoliko otečejo sklepi. Pri pregledu ustne votline vidimo, da je žrelo škrlatno rdeče, nebnice so velike, boleče, na površini pa so pogosto še belo rumenkaste obloge. Jezik je sprva debelo obložen, že po nekaj dneh pa se olušči, površina je živo rdeča in spominja na malino, od tod tudi malinast jezik.
Izpuščaj se pojavi po 12 do 36 urah. Največ ga je po trebuhu, vratu in po pregibih rok in nog. Le obraz je vedno brez izpuščaja. Izpuščaj je zelo gost, droben, rdeč, koža spominja na kurjo polt, vse kožne gube so močno poudarjene, često vidimo v njih drobne, pikčaste krvavitve. Strup, ki ga izloča klica, okvarja različne organe, zlasti pa jetra, ledvice in srce. Po nekaj dneh temperatura pade, splošno stanje bolnika se popravi, koža pa se prične v celoti luščiti. Škrlatinka se zelo rada ponavlja. Največja nevarnost je po 3—4 tednih in še celo v 5—7 tednu. Včasih je dvig temperature, ki traja le kak dan ali dva, edini znak ponovnega obolenja, lahko pa je taka temperatura tudi znanilka katere izmed številnih komplikacij. Med manj resne komplikacije škrlatinke sodijo vnetje bezgavk na vratu, vnetje srednjega ušesa, vnetje obnosnih votlin in podobno, med nevarnejše pa vnetje ledvic vnetje srčne mišice in srčnih zaklopk, kar ima za posledico težko invalidnost. Prav tako je nevarna kombinacija z raznimi drugi-
Drobni nasveti
BEt Če nam kaj prekipi po štedilniku, ga takoj osnažimo. Kuhalno ploščo kdaj pa kdaj očistimo z drobnim smirkovim papirjem in jo kar se da tenko namažemo z oljem za šivalni stroj. Plošče nikoli ne čistimo s peskom ali trdo kovinasto ščetko.
Precej toka prihranimo, če skrbimo, da so dna posod ravna. Izbočena dna loncev — tudi aluminijastih — za kuhanje z elektriko niso primerna. Najboljša je seveda specialna posoda, ki je izdelana nalašč za električno kuhanje; taka posoda leži popolnoma plosko na plošči. Tudi če kuhamo z majhnim loncem naveliki plošči, zapravljamo tok.
^ Nikoli ne uporabljamo vode pri čiščenju električnega štedilnika, ampak krpo, ki smo jo namočili v mlačni raztopini sode in nato oželi.
mi nalezljivimi boleznimi, zlasti z ošpicami.
Šele uvedba penicilina v zdravljenje škrlatinke je omogočila aktivno poseganje v potek obolenja. Vendar pa se moramo pri tem točno držati predpisanih navodil. Antibiotik ima svoj učinek le, če ga dajemo v pravilnih presledkih, kar zagotovi stalno primerno koncentracijo v krvi.
Če kje, potem je pri škrlatinki potrebno vestno izpolnjevati vsa zdravnikova navodila,, kajti vsaka površnost se nam še kako lahko, maščuje. Ne prenehajmo prezgodaj jemati zdravil in ne vodimo prezgodaj otroka v vrtec, ker bo, neodporen kot je, kaj hitro postal žrtev novega infekta, hkrati pa pomeni stalno nevarnost za vso svojo okolico. Tudi otroci z angino ne sodijo v otroški kolektiv,, saj jo lahko povzroča ista nevarna klica. Bodimo uvidevni do svojega in do tujih otrok T
Uporabnost peteršitja
Poznamo dve vrsti peteršilja: z ravnimi in s kodrastimi listi, so pa tudi še druge vrste. Ta enoletna rastlina je doma v Španiji. Pri peteršilju uporabljamo sveže zelene liste in pa korenino. Tudi pozimi imamo to dišavnico vedno pri roki, če v jeseni posadimo peteršilj v zabojčke ali večje cvetlične lončke.
V peteršilju je veliko vitaminov: A, BI, B2, PP in C. Vsebuje tudi rudninske snovi
in sicer natrij, kalij, kalcij, železo in tostor. S peteršiljem vitaminske obogertimo jed tik preden jo ponudimo. Če dišavnica sesekljana nekaj časa stoji, se vitamini, ki so občutljivi za kisik, hitro izgubljajo, posebno pa vitamin C.
Okus in vonj peteršilja ni vsiljiv in se dobro poda skoraj k vsem jedem. Dodajamo ga mesnim juham, obaram, zelenjavnim juham, enolončnicam, k mesnim jedem, v razne nadeve, k zelenjavnim,
gobjim in jajčnim jedem, zr njim potresemo kuhan krompir, razne solate in surove zelenjavne plošče. Peteršilj skupaj z raznimi drugimi dišavnicami umešamo tudi v namaze. Z vejicami peteršilja okrasimo ocvrto meso, ribe in mesne plošče.
Peteršilj slovi tudi kot zdravilna rastlina, saj iz njega kuhamo čaj za odvajanje vode, razen tega pa pospešuje tek.
**********
odprle, da so se pokazali beli zobje, in videl Sem, kako se je i telo narahlo streslo v tihem smehu. Oči so se veselo bleščale, vprašale so: „Kako ti je pri srcu, dragi moj, ob tej prelepi podobi? Ali si okusil, kako je, kadar kane vroča, rdeča kaplja?"
Prijel sem za rob klobuka, šel sem S hitrim korakom dalje in se nisem ozrl. Še preden pa sem prišel izpod kostanjev, ki so iztegali daleč preko plota svoje dolge črne veje, mi je prišel naproti postaven človek, ki sem ga takoj spoznal, dasi ga nikoli poprej nisem videl. Vsa njegova zunanjost je razodevala natanko, strogo solidnost — solidnost tiste vrste, ki oznanja povsod in vsem: „Bodite solidni, potepuhi malopridni, kakor sem jaz soliden! Jaz imam načela, ki so dostojno oblečena. Tudi idealizma imam, kolikor se strinja s predpisi dobre vzgoje in zmernega mišljenja. Tako na priliko sem sklenil, da si vzamem za ženo siromašno gospodično, ki celo nekoliko šepa . . ."
2e po suknji, po hoji bi ga bil spoznal, kaj šele po obrazu, po hladnih, trdih potezah, ki so pričale naglas o načelni, dostojni zlobi. Zmerom sem se plah umikal takim obrazom in takim ljudem; zakaj vedel sem, da ubijajo srca in duše po vestnih predpisih in neomajnih načelih. Ali temu dostojanstvenemu ženinu se nisem ognil, temveč šel sem mu naravnost nasproti, tako da sva si stala za hip lice do lica. Vrag vedi, kaj mi je bilo šinilo v misel — zlobna, vesela škodoželjnost je bila. Smehljal sem se mu v obraz in zaželelo se mi je, da bi ga ogovoril, da bi mu rekel, na priliko: „Blago-rodni gospod, izvolite pogledati na ono stran, tja pod kostanj, da boste spoznali, kako spoštuje ta popačeni svet idealno mišljenje in solidno blagosrčnost!.. ." Pogledal me je najprej s topim začudenim, nato z globokim zaničevanjem ter je Šel po svoji poti.
Velika je bolest kadar je upanje le užaljeno, ne ranjeno do smrti. Ali kadar je strto pod enim samim udarcem, ni več krika, ne solza. Mirno je srce in prazno — nekaj se je iztisnilo iz njega za zmerom; nič bolesti več, le mrzla, trudna žalost.
Vse sem jasno videl, vse hladno premislil. . . Pravijo,
da se vračajo mrtveci k tistim, ki so jih žalili. Vračajo se le ob veselih urah, le ob lepih praznikih. Nenadoma osteklene oči, oledene lica, roke omahnejo; prikaže se v ogledalu bel obraz, velike oči strme iz njega.
„Ali se še spominjaš?"
In kruh je kamen, vino je grenak žolč, mrzel in grešen je ljubice objem. Kadar pride, vzame bledi gost pest življenja, vrhano perišče veselja, dokler ni pravica izpolnjena in srce prazno do dna . . .
To je bilo tisto, kar sem videl in preudaril. Prikazovali so se obrazi; ob belem dnevu, kadar je sonce najlepše sijalo in kadar je vriskalo upanje najglasneje, so stopali predme, zahtevali svojo pravico; bele roke so izžemale moje srce in jaz sem dajal in točil, dokler je kaj bilo; mnogo ni bilo več ...
Ko sem se vrnil domov, mi je izročila Minca drobno, parfumirano, črno obrobljeno pismo. Tam mi je pisala Olga: ..Pridite nocoj!" Nič drugega... „Ne pojdem!" sem rekel v svojem srcu; pa sem še v tistem trenotku pogledal na uro ter se začudil, da je še tako zgodaj.
X
Ni se še mračilo, ko sem čakal v parku; sedel sem na tisto klop, kjer sem videl skozi grmovje in izza temnih debel kostanjev daleč v park, prav do duri. Ali kmalu mi je bilo pusto na klopi in napotil sem se križem po stezah. Na grmovju je že brstelo listje, vzduh je bil topel in blagodišeč, v vrhovih kostanjev je narahlo vztrepetalo, dramile so se mladike.
Nočilo se je. Moja nestrpnost je bila bolnemu srcu podobna; hodil sem zmerom hitreje, s steze na pot, s poti na stezo, kakor žival za ograjo; postajal sem, klonil glavo, poslušal. Preklinjal sem jo kakor vlačugo, a takoj sem jo kakor svetnico na kolenih prosil milosti in oproščenja.
„Še ko je pisala, je vedela, da ne pride. Takoj nato je pisala, ko je ugledala za plotom moj prestrašeni obraz. Smejala se je: Nisi še spoznal do konca, ljubi moj, kaj je trplje-
nje; potrpi, da te naučim! Vso visoko šolo te znanosti bosi opravil, nikar se ne boj . . . Sam boš vedel, da sem se smejala, ko sem te vabila, pa vendar boš trepetaje čakal, da pride ura, pa vendar boš begal po parku že ob belem dnevu in boš čakal noči..."
Tako sem mislil; in vse sem mislil po pravici. . . Zazdelo se mi je včasi, da stoji za deblom, da me gleda, posluša in se pritajeno smeje: „Kako ti je zdaj pri srcu, dragi moj? . . ."
Hladnejša je bila noč in tišja in nehote sem stopal po-hreščečem pesku s tišjim, obzirnejšim korakom; hodil sem med sencami, temnimi, neznano bolest zagrinjajočimi; njim enak...
..Pozdravljeni! Ali vam je bilo hudo dolgčas?"
V glasu ni bilo zasmehovanja, ali bilo je v srcu in Čutil sem ga.
„Hudo mi je bilo dolgčas, a do zore bi bil čakal!"
Tako sem se ponižal; drugačno besedo sem si bil izmislil, srce pa je ukazalo samo.
„Tja pojdiva, do tiste klopi ... saj jo poznate!"
Do tiste klopi sva šla, kjer je popoldne koleno ob kolenu smehljajoča sedela s smehljajočim obsojencem.
„Kaj se umikate, kaj se bojite? Prav blizu se stisnite k meni; tako ne gre samo beseda do besede, temveč tudi misel do misli in resnica je v svoji gloriji. Postavite še mizo med ! naju, pa bova obadva lagala; ali ta lepa večerna ura ni ura laži! ... Še roko mi dajte, da bo desnica v desnici na mojem kolenu!"
Sedela sva v globoki senci, njen beli obraz pa se je ču-desno svetil iz noči; bolj ozek, bolj bled, bolj skritega trpljenja poln se mi je zdel nego kdaj poprej; ko sem ga videl tik ob svojem licu, me je izpreletelo kakor sočutje in nerazumljiva bojazen.
„Ko sem poslušala vašo dolgo in žalostno povest, mi je bilo hudo pri srcu, pa vendar mi je bilo na smeb."
..Zahvaljeni, da vam je bilo hudo pri srcu, in nič ne de, če vam je bilo na smeh!"
/DtJje v pri/jodr:;/ IfeuJ/JJ
Gojmir Anton Kos
in njegovo mesto v stovenski iikovni kutturi
Na otvoritvi raz:tave oij prot. Gojmira Antona Ko:a v razstavni dvorani „Au!a :iovenica" je — kakor smo že poročati že v zadnji iteviiki — umetnika in njegovo deto predstavita Meiita Stete-Možina, kustos Moderne gaterije v Ljubtjani, ki je razstavo tudi uredita, tzva-vanja poznavatke Kosovega umetniškega opusa objavtjamo v cetoti.
Uredništvo
V	letu 1957 se je profesor Gojmir Anton Kos predstavil celovškemu občinstvu z manjšo razstavo svojih del, danes pa je pred nami retrospektivni pregled dela tega velikega slovenskega slikarja. Izbor triintridesetih slik, ki so bile zbrane iz zbirke Moderne galerije v Ljubljani in iz del, ki jih je ljubeznivo dala na razpolago slikarjeva soproga Frančiška Kos, nam v pretehtanem izboru predstavlja prerez umetniškega dela in razvoja enega naših najpomembnejših slikarjev, ki je v časovnem razponu petdesetih let — vse od leta 1920 dalje — bistveno soustvarjal in oblikoval podobo naše sodobne likovne umetnosti.
Naj se kratko ozremo na zunanje postaje tega bogatega življenja:
Gojmir Anton Kos se je rodil v Gorici 24. januarja 1896. Oče je bil znani slovenski zgodovinar dr. Franc Kos, Mati Marija, rojena Sbuelz, pa je bila furlanskega rodu. Mladi Kos je še mafuriral v Gorici, nato pa je družina zaradi izbruha vojne med Avstrijo in Italijo zapustila Gorico in se kot begunka za nekaj časa naselila na Dunaju. Tu je Kos tudi pričel s študijem na Akademiji likovnih umetnosti, kjer sta mu bita glavna profesorja Rudolf Bacher in Julius Schmidt. Umetnostni študij je nadaljeval na Višji šoli za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, kjer je diplomiral leta 1919. V letu 1923 se je več mesecev študijsko izpopolnjeval v Berlinu. V času od 1926 do 1945 je bil profesor risanja na Tehniški srednji šoli v Ljubljani in od 1945 do upokojifve 1962 redni profesor na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani, kjer je s svojim bogatim znanjem in pedagoškim darom vzgojil vrsto odličnih slikarjev naše srednje in mlajše generacije. Po upokojitvi se je ves posvetil slikarstvu in neumorno delal, dokler mu ni smrt 22. maja 1970 Iztrgala čopiča iz rok.
V	ta časovni okvir pada poleg omenjenih mejnikov vrsta osebnih razstav od leta 1919 dalje, ko prvič razstavi na Umetnostni razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, udeležba na vseh pomembnejših razstavah slovenske in jugoslovanske umetnosti doma in v tujini in na mednarodnih razstavah, vrsta priznanj in nagrad, članstvo In delo v Slovenski akademiji zonosti in umetnosti, intenzivno delo v galerijskem svetu Moderne galerije in ves čas aktivna prisotnost v našem širšem kulturnem življenju, vsa usmerjena v bogatenje slovenske likovne kulture.
Sklenjenemu razvoju Kosovega slikarstva lahko sledimo od časa po prvi svetovni vojni, ko se je uveljavil kot dozorel slikar. Spočetka se je stilno izražal v ekspresionizmu bližnjem kolorizmu, se kasneje približal naravi in študirat njene oblike ter direktne lokalne barve, posebno skrb pa posveti) pretehtani kompoziciji. Pozneje se je posebno odzval na barvno liričen kubizem, a to stopnjo premagal v osebnem smislu in posebno v tihožitjih podajat svoja lastna doživetja optičnega vtisa v naravi.
V	Kosovem slikarstvu — posebno v času med obema vojnama — sledimo dva poudarjena, paralelno se razvijajoča in prepletajoča
se pola: po eni strani težnjo po monumentalni kompoziciji in po drugi strani intimnejše zasnovano slikarstvo, ki se odraža v tihožitjih. Monumentalna kompozicija se je najmočneje izrazila v zgodovinskih slikah in skupinskih portretih in dosegla svoj vrh v letu 1939, ko je
tev na Gosposvetskem polju in Boj pri Krškem, ki se nahajajo v stavbi Izvršnega sveta v Ljubljani. Odlikuje jih do skrajnosti pretehtana, študijsko dognana kompozicija, zasnovana na ritmu človeških teles in predmetov in za Kosa značilni kolori. Tudi po drugi vojni se je Gojmir Anten Kos vračal k tem problemom, da omenimo samo sliki Odpor iz leta 1946 in Prihod osvoboditeljev v Ljubljano iz leta 1957.
Iste težnje, le v intimnejši obliki, srečujemo tudi v krajih, ki jim je
Stroga, skoraj arhitektonsko grajena kompozicija, ki je zasnovana na kontrastiranju ploskev lokalnih barv, je odlika teh stik.
Ob vsem tem pa se ves čas odvija druga, intimnejša plat Kosove umetniške izpovedi — figure, avtoportreti, portreti in predvsem tihožitja. Prav v tihožitjih je dosegel najbolj čisto stopnjo z zgolj barvnimi sredstvi podanega doživetja optične resničnosti in tako postal edinstveni mojster tihožitja v našem slikarstvu. Predmeti vsakdanje rabe — kozarec, prt, vaza, cvetje — so s pomočjo značilne Kosove barvne skale privzdignjeni v novo, slikarsko resničnost, zažive svoje lastno življenje. Prav to plat Kosovega ustvarjanja dobro zrcali razstava, ki jo danes odpiramo.
Naj citiram avtorja samega, ki je svoja hotenja odlično formulirat takole:	„Zame je slikarstvo igra
oblik in gmot, njih kontrastiranje, njih ritem in harmonija; to velja tudi za barve. . . Moje slikarstvo je nemara bliže arhitekturi kakor poeziji, cd tod prefehtanost vseh njegovih sestavin, zlasti še zgrajenost kompozicij. Toda to ni neka pusta, brezdušna matematika, to je tista notranja zakonitost, ki daje umetniški pomen tudi arhitekturi."
Sedanja razstava nam posreduje v izboru vse komponente bogate umetnosti Gojmira Antona Kosa, ki je samonikla in jo odlikuje izredna avtorjeva zvestoba samemu sebi in zato predstavlja enkratno vrednoto v slovenski umetnosti dvajsetega stoletja. Kratko rečeno: Gojmir Anton Kos je osebnost, ki ji je po zakonu časa in razvoja pripadlo mesto enega od glavnih utemeljiteljev današnje bogate slovenske likovne kulture. Polagal ji je temelje — in še več: s svojim dragocenim deležem je sam postal eden od njenih temeljev.
Ne moremo in ne smemo dopustiti...
(Nada/jevanje s 7. strani)
ati kakršnega koti drugega vzroka, ati pa tudi zaradi odvisnosti ni istega po-iitičnega giedanja, marveč misiim na enotnost v borbi in prizadevanju za dosego narodnostnih pravic, ki nam grejo, kakor je prišta do izraza v bojkotu proti preštevanju.
Taka enotnost pa zahteva samo po sebi umevno od vsakega, kjerkoli strankarsko-politično stoji, jasno in odločno opredelitev, kadar gre za življenjske interese in legitimne pravice naše narodne skupnosti!"
Le tako enotni in strnjeni, brez medsebojnega strankarskega prerekanja, bomo pridobili tudi avstrijske demokratične sile in posamezne demokrate, kjer koli so strankarsko angažirani, da nas podprejo v naši pravični borbi za narodnostno enakopravnost, ki je hkrati borba za resnično demokracijo v deželi in državi, je svoja izvajanja zaključil predsednik dr. Franci Zwitter. To pa je končno ciij vsega našega prizadevanja — da bi zaviada! mir v dežeii in med sosedi, da bi koroški Siovenci v mirnem sožitju in v posesti pravic, ki nam grejo, enakopravno sodeiovaii in biii soudeieieni v kuiturnem, gospodarskem, poiitičnem in spiošnem družbenem dogajanju v dežeii, kjer avtohtono živimo in ustvarjamo iz veka v vek in iz roda v rodi
Klub prijateljev !ova prireja v soboto 21. oktobra 1977 ob 14. uri v Kortah (penzion „Franceij")
PROSLAVO OB 70-LETN!C! siovenske iovske organizacije Na tej prireditvi bo Lovska zveza Siovenije podeiiia za-stužnim čianom Kiuba prija-teijev iova posebna odiiko-vanja.
Prisrčno vak/jcni/
Ktub siovenskih občinskih odbornikov vabi svoje čiane in vse, ki so v zadnjih ietih kan-diriraii na samostojnih iistah, na
ZBOROVANJE
ki bo v sredo 26. oktobra 1977 (državni praznik) ob 14. uri v novi mestni hiši v Bo-rovijah.
Stovenski atietski ktub vabi vse
LJUBtTELJE NOGOMETA da pospremijo naše moštvo v nedetjo v Šmihet v Labotski doiini, kjer bomo v težki tekmi potrebovati pomoč števit-nih navijačev.
Torej v nedetjo 23. oktobra 1977 vsi v Labotsko dotino. SAK „pod 21" igra ob 9.00 uri dopotdne SAK t pa ob 10.40
Stovensko prosvetno društvo .Zarja" v Zetezni Kapti vabi na LtTERARNt VEČER ki bo v soboto 22. oktobra 1977 ob 18.30 uri v hotetu . Obir" v Zetezn) Kapti.
Brati bodo čtani društva stovenskih pisatetjev v Avstriji.
Ob tej pritožnosti bomo odprti tud) razstavo stovenskih knjig.
Ljubitetji stovenske besedne umetnosti prisrčno vabijeni!
Odbor
Stovensko prosvetno društvo .Gorjanci" v Kotmari vasi vabi na REDNt OBČNt ZBOR ki bo v ponedetjek 24. oktobra 1977 ob 19. uri pri Marinjaku v Kotmart vasi.
Odbor
Zveza koroških partizanov obvešča: V okviru potaganja vencev na partizanska grobišča bo tetos
OSREDNJA POČASTtTEV 26. oktobra 1977 ob 1$. uri na po-kopatišču v Borovtjah.
Udetežimo se te svečanosti, da počastimo spomin naših mrtvih junakov, ki so darovati živtjenje za svobodo v borbi proti fašizmu.
Izdajatelj, založnik In lastnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem; glavni urednik: Rado Janežič; odgovorni urednik: Andrej Kokot; uredništvo in uprava: 2021 Celovec/Klagenfurt, Gasometergasse 10. telefon S2S50 - Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Cetovec - Borovlje.
Gojmir Anton Kos: HHOZIT7E V RUMENEM IN SIVEM (olje 1260)
(os zmagal na natečaju za slike Kos ostal zvest ves čas svo.ega z slovenske zgodovine in naslikal ustvarjanja, naj bodo to motivi iz relike stenske slike, kot so Umesti- Gorenjske ali obmorski pejsaži.
V spominsko knjigo
ravnatelju dr. Valentinu Einspielerju v Celovcu
Gospod doktor/ PozzMM vam je rek o vse izravnavajoči pravičnosti, ki n; dragega ko: ^onczM resnica. Domis/i/ sem se ga, ko me je nedavno prijate/j pope/ja/ na ce/ovško vetrinjsko že/ezniško postajo in mi s prstom pog/ed KSMer:/ na tak/i nad postajnimi straniščnimi vraž:.' imenitni, težki /itože/ezni, ornamentalno okvirno ok/ikovani, z Zepima, močnima, ta-di /ito-že/eznima razzzezzorzza, nedosegljivo vzidani v steno, nenavadno čvrsta izdela za vse večne čase, kar jik je Ma monarhija prepričana se živeti od Takratnega /eta 7907. /n prav ti taM, ki jima ni kaj oporekati, sta omenjeni rek napravi/i za grozeči prst vasi vesti, ki ste jo za krožnik državne /eče žrtvova/i svojema roda, porek/a in jezika svoje iastne matere.
G/ejte, na tak/ak je krati z deke/imi črnimi črkami A/7fNNER in EPZDEN, kkrati pa prav tako jasno MERPEN - COSPOD/E in ER/1DEN - GOkPE, vse-iej z enako ve/ikimi črkami. To pa ni nič spodkadno za vašo teorijo poseknega vindišarskega jezika, s katerim kegate koroške S/ovence. Za primer, da vam pog/ed ne seže nazaj v resničnost izpred sedemdesetik /et; 7907 so zgradi/i ce/ovški vetrinjski ko/odvor. Državni jezik je M zaradi cesarja, ki dragega jezika ni zna/, seveda nemščina, a so po slovenskem ozem/ja vendar/c ači/i in aradova/i tadi s/ovensko. V daka cesarja zve-stik nače/ sta omenjeni opozori/ni tak/i najprej v mo-narkovem, pod njim pa v jezika večine, ki ji je železniška postaja s/aži/a, asmerjaii potrekne skoz prava vrata; A/anner - Gospodje sem, fraaen - Gospe tja.
Me vem, kako do/go sta tak/i v taki ok/iki s/aži/i č/oveškim potrekam koroškik 5/ovencev in Nemcev, vem /e, da sta postaji Tdit/erja sredstvo za aresničenje ene njegovik k/aznik idej: .A/acken sie mir ganz Narnten deatsek, tadi stranišča. Po diktatorjevem naročda so tak/i po okek stranek preke/i/i in z deke/ejšimi črkam; asmerja/i potnike v edinem jezika, ki ga je /Vit/er pozna/ in prizna/.
Vendar so ki/e karve, s katerimi je jirer .jarka/" nesrečno /akkoverne Nemce v rajka in vsej Avstriji, prav tako ma/o okstojne, kakor nacistične karve na stranišč-nik tak/ak. Njegovi straniščni akazi za čarovniško vse-nemško preokrazko s/ovenske Noroške so ki/i krajše sape od njegove, karve so k/ede/e, se /ašči/e in znova so krez restavratorskik a/i konservatorskik posegov jasno zag/eda/i dan s/ovenski napisi.
Prav zaradi tega vam pišem /ist v spominsko knjigo. A/onarkija, ki do 5/ovencev ni kaza/a dragega kot skrk, jik čimprej pregnati s poti do morja, našema ziv/ja vendar ni dovo/jeva/a, ponečejati postajne kotičke ko-derko/i. Ne/ V njegovem jezika jik je asmerja/a na pravo pot, se pravi v s/ovenskem jezika. ATenda, gospod doktor, ne dvomite, da sta kesedi gospod in gospa iz s/ovenskega kesedišča, kajti vaša iznajdka vinditarskega jezika Prokaski in vsej njegovi monarkiji še ni ki/a poznana.
Zagotovo pa se je koj po p/ekiscita vindišarstvo apo-rak/ja/o kot psovka za zavedne S/ovence. „Windiscker E/and" in „windisckes $ckwein" sta ki/i okičajni oznaki topoamnik Nemcev za kistre S/ovence. Saj se spominjate tega, menda niste pozaki/i, gospod ravnate/j/
Nemški narod ima stotero narečij, med njimi take, da se ne morejo sporazameti. Enoten knjižni jezik jim ni v sramoto. S/ovenci imamo razmeroma manj narečij in enoten knjižni jezik. Tadi to ne more kiti sramota. Sramota pa je, da imamo izokraženega S/o-venca, ki za krožnik /eče po vzorca divjaškik psovk postav/ja izmiš/jeno teorijo vindišarskega naroda. Z nikakršnimi preroškimi s/atnjami a/i skrkijo za vas, gospod doktor, sem atrjen v veri, da kodo po vaši oprav/jeni po/itični na/ogi tadi vas označi/i z divjaškima vzdevkoma za zavedne S/ovence in to po zakona vse izravnavajoče pravičnosti.
čoro škod!ar
akad. siikar, Ljubtjana
Pripis; 7-*reden je ki/o pisanje okjav/jeno, sem ki/ znova na ce/ovški vetrinjski že/ezniški postaji. Opozori/ni tak/i sta ki/i izravani. S/aka vest je zapasti/a /e ve/ike grde /aknje v zidovja. Poveda/i so mi, da ko o tem e/ikem o/ajšanja od koroškega prastraka podrokneje poroča/a nas/ednja števi/ka ce/ovškega „ A7/adja".
Dragi pripis: A/ina/o nede/jo sem ime/ spet opravka v Ce/ovca in nisem se moge/ premagati, spet sem po-g/eda/ na vetrinjsko postajo. Zdaj visijo tam nove opozori/ne tak/e — samo nemške. Eakrerjevi zaktevi je zdaj zadoščeno, /n vam, gospod Einspie/er, je gotovo tadi astreženo.
Mako pa je z vse izravnavajočo pravico? Tej se ne madi, pa tadi akazovati se ji ne da.
(Oktobru 1277)
Posebno v
„tednu
varčevanja"
od 24. do 31. oktobra 1977
pričakujejo rojake in prijateije naše domače
POSOJiLMCE
VARČUJMO, DA BOMO iMEL! JUTR!, KAR Si ŽELiMO DANES.
KAR S! ŽELiMO ZASE iN ZA NAS VSE.
VARČEVANJE JE TEMELJ, NA KATEREM GRADiMO NAČRTE ZA SVOJO PRiHODNOST !N NAŠ PRiSPEVEK K HiTREJŠEMU NAPREDKU.
Sadovi btaginje zrastejo iz semena varčevanja
ZVEZA SLOVENSKiH ZA0RU6
Pav!ičeva 5-7, Cetovec