Jesenska megla
Megla pusfa, megla vlažna,           »Vem, vem,«  odgovarja megla,
kaj zagrinjaš nam sedaj                »da me črtijo Ijudje
s svojo sivkasto kopreno              in če mogli, bi za vedno
vsako noč ves naš okraj?             zapodili me z zemljč.
Malo solnca že imamo,                  A pomislijo naj malo,
a dopoldne mu še ti                      da vse cvetke nočni mraz
braniš na zemljo sijati;                 bi končal, če jih dobrotno
to nas muči in jezil                       ne odevala bi jaz.«
Megla pod nebo se dviga, cvetke kličejo za njo: »Zdrava, hvala ti najlepša, pridi zopet k nam z nočjo!«
Fr. Rojec   .