Levstik in Franja
Tacen
Med tistimi, ki so se v drugi polovici prete-klega stoletja borili za slovenske narodne pra-vice, ni bilo samo znamenitih slovenskih politi-kov, pesnikov, pisateljev in časnikarjev, pač pa tudi mnogo preprostih Ijudi z našega podeže-Ija. Med njimi zavzema posebno mesto Franja Koširjeva, dekle, ki jo je v času sokolske po-vorke v Tacnu prvič srečal naš pesnik, pisatelj in jezikoslovec Fran Levstik.
Medtem ko smo v prejšnji številkl Javne tri-bune razkrili, kaj so o sprejemu Sokolov v Tacnu zapisali tedanji časopisi, prisluhnimo danes »glasu iz Ijudstva« — Franjini vrstnici Manci iz Tacna. Takole je pred več kot petde-setimi leti sama pripovedovala: »Oh, kako je bilo takrat, ko nas je Francka .štimala' in učila, pa tudi kako zala je bila! Obleko je imela iz at-lasa, modro kot nebo. Ob krilu je nosila širok moder trak. malce temnejši nego obleka. Tudi v obe dolgi lepi kiti je bila vplela moder trak. Druga dekleta — bilo nas je štiriindvajset — smo ifnela vse enake kambrikaste rožnate obleke, pa v laseh ravno takšen trak kot Francka. Vsaka je imela v rokah po dvanajst šopkov cvetlic. Cakale smo v špalirju, kakor nas je Francka postavila. Ves čas nam je žu-gala, govorila in hodila gor in dol. »Dekleta! Ko pridejo, zapojemo Hej Slavjani, potem pa pripnemo vsakemu Sokolu po en šopek, pa mirno, dostojanstveno in previdno, da ne bomo nobenega zbodle,« tako nam je velela Francka. Imele smo svoj pevski zbor in Francka je bila naša učiteljica. Prva pesem, ki nas je je naučila, je bila ravno »Hej Slavjani«. Še otrok je bila, pa smo jo vendar ubogale, no, peti pa nismo znale preveč dobro!« Ko je imela Franja svoj govor, ki ga je sestavil šmartinski župnik Anton Namre, so vsi kar strtneli vanjo. Nekdo \z občinstva je pripomnil: »Lepa je kakor zarja.« Ves čas potem, ko so se dekleta vračala domov, so govorila o tem prisrčnem medklicu, za katerega domnevajo, da ga je izreke! prav Levstik, saj se pojavlja tudi v nje-govih pesmih, posvečenih Franji Koširjevi.
Zdaj ko nam je prisrčna pripoved tacenske Mance osvetlila še drugo plat prvega Levsti-kovega srečanja s Franjo, lahko opišemo še nadaljnjo pot njune skupne usode: na vižmar-skem taboru prihodnje leto je Franja ponovno pozdravila Sokole ter jih skupaj s tacenskimi mladenkami obdarila s šopki cvetja. Levstiku, ¦ kijebil vednovtežavahgledeslužbe, socialno stanje ni dovoljevalo trdnejšega razmerja z gostilničarjevo hčerko Franjo. Leta zatem pa je bil njen goreč občudovalec ter ji je posvetil cel ciklus pesmi, znanih pod imenom Franjine pesmi. Poleg gmotnega položaja ga je ovirala tudi razlika v letih, saj se je ob prvem srečanju s Franjo že bližal štiridesetim. O njunem ra-zmerju je sam takole modroval: »Ona lepa kakor sonce, a jaz grd; ona mlada kakcr jutra-nja rosa, a jaz že prestar njeni dobi; ona bo-gata in častite hiše, a jaz ubog ter nič na zemlji; ona vsa Ijubezniva, a jaz brez nobenega svoj-stva, kar utegne pridobiti žensko, posebno še tako mlado, kot je Franja, ki je še na pol otrok! To ne bode vse nič.«
In res ni bilo nič. Njuna Ijubezen ni trajala dolgo, saj sta se leta 1876 po njegovi želji razš-la. Franja se je kmalu zatem poročila z gostil-
ničarjem Guličem ter se z njim preselila v Se-žano. Njuna pota so se ločila, znanstvo pa sta v pismih obnovila šele leta 1886, leto dni pred Levstikovo smrtjo.
Še marsikaj bi lahko zapisali o Franji Košir-jevi in Franu Levstiku, a naj bosta dva zapisa dovolj v spomin na preprosto vaško dekle in njenega oboževalca Frana^_evstika, ki mu je junija 1868 prav tukaj v Tacnu usoda zapisala novo poglavje y življenjski knjigi.
Andrej Mrak