V sredo in saboto
izhaja in velja:
Za celo leto . 6 for. 20 kr. „	pol leta	.	3	„	80	„
„	četert leta	.	1	„	70	„
Po polti:
Za celo leto . 7 for. 60 kr. „	pol leta	.	3	»	80	n
„	četert leta	.	2	„	—	„
Oznanila.
Za navadno dvestopno versto ae plačuje: 5 kr., ktera se enkrat, 8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru.
Za vsak list mora biti kolek (»tempelj) za 30 kr.
g Rokopisi se ne vračajo.
Št. 51.
„Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!"
V Celovcu v saboto 8. julija 1865.
N«r. pesem.
______
Tečaj I.
Peticija (prošnja) Slovencev.
Slovenci nimamo nikogar, ki bi v sedanjih imenitnih premembah kaj izdatnega govoril na Dunaju tudi za nas Slovence. Naj pa jih govori tistih dvajsettisoč Slovoncev, ki so Feta 18G1 sledečo prošnjo podpisali. Naj presvitli naš cesar in novo nase ministerstvo zve, kaj mi vselej zvesti Slovenci hočemo in pričakujemo.
Vaša Ekscelenci ja!
Da ate bili na slavno mesto derž. ministra poklicani, sprejčii so to narodi cesarstva s prevelikim veseljem, in Vale misli razglašene zastran notranje politike so jim dale priložnost, svojo dovoljnost glasno glasno na znanje dati.
Torej odkritoserčno in radostno spoznamo tudi mi podpisani iz vseh krajev notranje Avstrije in ilirskega primorja, kjer slovenski narod prebiva, da one Vaše besede, ktere so bile zastran ustavnega prerojenja, kteremu je cesarski diplom od 20. oktobra pr. 1. porok, in posebno zastran narodnega razvitka vseh avstrijanskib narodov izgovorjene, obetajo tudi Slovencem srečn® prihodnost. Spoznamo sicer, da otetbe iz mar-sikterih nadlog je pričakovati le od ustavnih naprav samih, ki se bodo skorej začele, vendar nam naše serce ne d d, miru, Vaši Ekscelenciji že zdaj razodeti najglobočejo rano, za ktero duševno, po tem pa tudi materijalno življenje slovenskega naroda posebno boleha, — menimo namreč to, da za naš jezik v šoli in uradnijah skoraj popolnoma vedeti nočejo.
Po stopnji omike ravna se vse, kar je življenju podlaga: kmetijstvo, kupčijstvo, obertnijstvo, veda. Brez omike zastajajo posamni ljudje kakor tudi celi narodi za drugimi; nasledek duševnega zastajanja pa je materijalno hiranje. Celi narodi se morejo pa omikati samo s pomočjo jezika, kte-rega jih je mati učila. Čeravno posamne osebe višo stopnjo omike dospejo, po nji pa se poptujčijo svojemu narodu, taki po-samci veliki celoti kar nič ne hasnejo. Da vse to od nas Slovencev veljd, je — bodi Bogu potoženo! — le prežalostna resnica.
Dasiravno so se v tem oziru poslednji čas v naših ljudskih šolah najhuje overe nekoliko odpravile, razjeda ljudsko šolo vendar še ta hudi rak, da one, ne poznaj e svojega pravega poklica — namreč si prizadevati, ljudstvo na narodni podlagi omi-kovati — kratki čas, hi jim je odmerjen, s tem tratijo, da se mladosti le tuje besede v glavo vbijajo; saj tega, da bi se mladost tujega jezika naučila, pač ne more nihče reči. Kaj neki bi rekel nemški Avstrijanec, će bi mu botli učiti njegove otroke z italijanščino, francoščino ali kakim drugim jezikom, kterega ne razume!
Dasiravno nihče ne more oporeči, da slovenščina za uk ni prikladna, se vendar v srednjih in višin učilnicah zoper vse pedagogične postave, še celč tudi za uk slovenskega jezika skozi in skozi ne rabi, veliko menj pa za uk kakega druzega uč-nega predmeta. Slovenec je bil doslej res pankert v šolah svoje lastne domovine.
Svobodnost osebe in postavno varstvo živ-b'enja ter premoženja je neprodajljivo dobro, breji kterega se redno deržavno življenje
ne d& misliti. Oboje se opera na podlago umstvenega sodništva. Izpraševanec in iz-praševavec se morata dobro razumeti; po tem razumljenji se sodi o življenji in svobodi, se sodi o premoženji in blagu. Pamet in skušnja učite, da more ena sama napak razumljena beseda koga ob ta najdražja dobra pripraviti. Na to ravno se opera čez meje Evrope razširjena šega, da sodnije postavljajo tolmače še celč za ljudi iz una-njih dežel. Ako se pa temu nasproti v slovenskih deželah vsi zapisniki kazenskih in civilnih pravd v nemškem jeziku pišejo, se ni zastonj bati, da sodnije ne morejo vselej svoji nalogi zadostiti, kakor bi hotle in imele zadostovati. Kaj bi pač nemški Avstrijanec rekel, če bi kdo zahteval, naj svoje ime podpiše v protokolu, v kterem je zapisano v kakem slovanskem narečju to, kar je on govoril!
Pravilo postavodajstva je dalje, da imajo razglašene postave za vsaoega vezavno moč. Ali ravno tako tir ja. enakopravnost, in slavna vlada je po deželnih zakonikih, ki so do leta 1859 v Avstr ji izhajali, tudi spoznala, naj se po pripravnem načinu narodom mogoče stori, s postavami se soznaniti. Qo-tovo je zoper to tirjatvo, da deželni zakoniki več ne izhajajo in da politične in druge gosposke svoje ukaze ali druge razglase na-tiskovati dajejo v nemških ali italijanskih listih, kterib slovensko ljudstvo ne bere, ker jih ne ume.
Zadnjič je namen vseh deželnih gosposk, da ljudstvo natanko spolnuje vse, kar one ukažejo. To je pa samo tedaj mogoče, kadar jih ljudstvo popolnoma ume. Da pa to ondi ni mogoče, kjer — kakor pri nas skorej sploh — slovenski deržavljani, kteri drugega jezika ne umejo, razpise, natočila itd. v njim čisto tujem jeziku dobivajo, — tega obširneje razkazovati ni treba. Učeniki cerkveni so svoj poklic in pomočke, ga spolnovati, bolje umeli, ker slovanskemu ljudstvu besedo Božjo skozi in skozi vnjegovem domačem jeziku oznanujejo in jo tudi morajo oznanovati, ako hočejo razumljeni biti. To, da so vse pridige na kmetih m skorej vse tudi v mestih v slovenskem jeziku, podpera zlo zlo to, b čemur hočemo dokazati, da naj se slovenskemu narodu tudi v šoli in uradnji d&, kar mu grč in mu je potreba.
Ozir na imenovane nemile razmere, ktere so zoper naturo in zoper pravico, pač oči-vidno razjasnuje, zakaj neka tužnost navdaja narod naš, s kterim se ravni v lastni njegovi domovini kakor s tujcem. To nezadovoljnost pa je še bolj poviševalo in jo povišuje to, da slovenski narod ne vživa ravic memo drugih narodov avstrijanskih, terih jezik ima v šolah in uradnijah vso veljavo. Kavno tako upravičeni in enako ugodni slovenski jezik je bil po poljubnosti pred duri postavljen. Tirjatev edine ia za-dovoijue, in po tein dvojem močne Avstrije pa je gotovo to, da se točno varuje povsod in v vsem enakopravnost, ktere ne smej o šolske, politične in sodne gosposke kar nič samovoljno okrajševati.
Vsled tega vsega želč vsi, kteri poznajo prave potrebe slovenskega naroda:
Pervič: da se ljudske šole skozi in skozi na narodni podlagi osnovajo, srednje in više šole v slovenskih de-
želah pa prestrojijo po pravilu enakopravnosti slovenskega, nemškega ali italijanskega jezika, kar je bilo sicer že v
cesarskem ukazu od 8. avgusta 1859 _______ v
deržavnem zakoniku št. 150 razglašenem — za vse avstrijanske dežele, razun lombardsko - beneškega kraljestva zapovedano, mi pa — žalibog! še vedno čakamo, da bi se uresničilo.
Drugič: da se z ozirom na to, kar je presvitli cesar drugim narodom že dovolil, tudi dovoli Slovencem, kteri se smejo z unimi brez strahu meriti in kterih gledč zvestosti in udanosti do cesarja in domovine nobeden ne prekosi, to je, da se vsem c. kr. gosposkam, ktere imajo z ljudstvom opraviti, ukaže, da bi prihodnjič brez izjeme odpisovale na vse vloge v tistem jeziku, v kterem (slovenskem, nemškem ali italijanskem) želijo ljudje odgovora; pri zaslisbah, vpisbah in samostalnib naredbah pa, da bi se vselej ustmeno in pismeno jezika posluževale, kterega govori človek, ki ga pismo zadeva.
Tretjič: da bi se vsi razglasi in oklici sodnij in drugih gosposk, kteri zadevajo slovenske kraje, razglaševali v uradnem slovenskem časniku, kterega je zlo zlo treba, da vse ljudstvo za ie razglase zve.
Oe t er ti č: da se dajejo v dobri presni vi po posebnem zakoniku tudi slovenskemu ljudstvu vse deržavne postave in vsi ukazi, kteri se tičejo pravic in djanj der-žavljanov tako, kakor se je godilo to do začetka leta 1860,
Ako se bo enakopravnost tako spolno-vala, bo slovenski narod nehal, na svoji lastni zemlji tujec biti; potem bo konec njegove nezaupljivosti do gospčsk, ktera ima svoje korenine v iznarodnjenju uradnikov, in vladnim namenom dostikrat toliko škode prizadene. Ako bo pa narodu pri-puščeno, videti, kakošnoje deržavno gospodarjenje, bo se um tega naroda zlo zlo razvedril in podučljivost njegova bo se jako jako pospešila. Poslednjič bi se prebudilo v njem to, česar mu je doslej manjkalo, više čutje za vse dobro in blago, in zavedati bi se začel popolnoma, kakošne der-žavljanske dolžnosti da ima; tako bi se narod sčasoma odgojil, da bo mogel hoditi sam ustavno pot, po kteri hrepeni. Na drugi strani se je pa tudi nadjati, da bo ta krepki in izobražljivi narod, kteri biizo poldrug milijon duš šteje, učversten po narodni iz-reji in upravi in k lastni zavednosti zbujen, na južni strani za vselej močen jez proti italijanstvu deržavi nevarnemu.
Prepričani o pravicoljubnosti in veliki modrosti Vaše Ekscelencije se prederznemo to, kar smo tu razložili in dobro preudarili, Vam vse z vročo željo predložiti, naj bi to, kar smo td odkritoserčno razodeli, blagovoljno prevdarili in kmali ukazali, da bi se imenovane nepriličnosti odpravile, ali pa, kolikor bi bilo tega po ustavi deželnim skupščinam prepustiti, v smislu gori razloženih resničnih pritožb potrebne naprave storiti. Veliki deržavniški modrosti Vaše Ekscelencije zaupajoči izročimo še to Vam v prevdarek: ali bi se ne dale te razkazane silne potrebe slovenskega naroda, ki je ta čas v več političnih okrajin razdeljen, dosti lože in z manjšimi stroški deržavaega stt-
klada odpraviti a tem, da bi se vae slovenske okrajine postavile pod eno najvišo administrativno poglavarstvo. “ *)
To prošnjo je podpisalo 20.000 Slovencev, med kterimi so gron, baroni in drugi žlaht-niki, grajšaki in posestniki, korarji in de-' kani, fajmoštri in kaplani doktorji in uradniki, viši šolski svetovavci in učeniki, župani in kmetovavći; torej je slovenski narod ves podpisal le to prošnjo. Rode pa tudi ves narod slovenski z denarjem in blagom, z roko in mečem stal za, presvitlega cesarja in novo ministerstvo, ako se spolni ta njegova pravična, lojalna in pohlevna prošnja. Terkali so Slovenci s to svojo prošnjo pervikrat na vrata gospoda Snier-linga, — sladke besede so se nam dajale, čakati smo morali — zastonj! Terkamo zdaj drugič na vrata novega ministerstva. Bog daj, da ne bodemo tudi zdaj le obsojeni — čakati! —
Deržavni zbor.
„Slepi gledajo1*, „gluhi slišijo**, — nehote se spominjamo teh znanih besed ter pričnemo ž njimi danešnji sestavek o derž. zboru. DA, res so spregledali slepi in zaslišali gluhi in zmirej dalje sega prepričanje, da zda-nji derž. zbor ni zmožen, kaj zdatnega k prenovljenju avstrijanske deržave pripomoči in da je torej na koncu svojega delovanja Najberže mu bode tudi kmalo odklenkalo. Dela pa se nova podlaga, na kterej bo tudi prihodnji derž. zbor kot starašinstvo ustanovljen. Po vsaki ceni pa je tudi potrebno, da se razpišejo nove volitve po Dolj primernem in Slavjanom sploh bolj pravičnem volilnem redu. vVečina sedanjih poslancev je zastopala le Šmerlingovo sistemo, a nikakor ne pravih potreb in zahtevanj raznih narodov; le v finančinih zadevah mu je zadnji čas nekako nasprotovala. Ali tudi to ni imelo nič pravega vspeha. Le en glas pa se žene, da volilni red po februarskem patentu ni Slavjanom pravičen in da ga je * treba prenarediti. To vse so začeli zdaj upozna-vati tudi taki, ki niso dosihdob hotli kar besedice o tem slišati. Kdo bi bil kaj ta-cega pred kratkim pričakoval? Zatorej se tudi zaupljivo obračamo v prihodnost, nad-jaje se, da vendar ne bo vse zastonj, kar se je zadnja štiri leta godilo. Da odpade tudi oži zbor v tem pomenu, v kterem si ga dunajski politikarji domišljujpjo, tudi ni dvomiti. — Ker tedaj zdanji derž. zbor ni nikomur v čislih, se tudi ne bomo ž njim dolgo mudili, in povemo še ob kratkem to,
*) V teh besedah jo raldo zamotana tudi naša misel: Naj se napravi skupina notranjo-avstrijanskih dežel,
Vredn.
Besednik.
Srenjaka postava za Poljsko kraljevino.
10. februarja po ruskem ali pona-šem 2. marca 1864 je bila oklicana ta le postava:
1.	Ta postava velja samo za srenje na kmetih; — mesta dobijo poznej svoje postave.
2.	Poseben odbor ali komitč odloči, kako naj se kraljevina po njenih novih potrebah razdeli v srenje ali občine.
4.	Vsaka nadžupanija ali velika srenja obstoji iz vasi in senŠč, po kterih kmetje stanujejo, iz žlahtnili zemljiščinih gospodov in drugih velikih posestnikov.
5.	Vasi in selišča imajo še zraven same svoje srenj ske naprave.
6.	Opravila in zadeve obojnih srenj (nad-županij in županij) oskerbljujejo ljudje, ki so jih v ta namen sklicani srenjski zbori »volili.
— 202 —
kar se v obeh zbornicah godi. Gosposka zbornica je nadalje pretresovala proračun za posamezna ministerstva ter večidel odobrila vse tako, kakor je sklenila zbornica poslancev. Le o penzijali nekdanjih ministrov, gg. Rechberga, VVickenburga in For-gacha, bila je drugih misli ter ni dovolila, da bi se jim manjšo dajale, nego so jih do zdaj dobivali. Prejemali bodo torej po štiri tisoč gld. več, nego jim navadno pripada. Tudi parobrodskemu društvu „Lloydu“ je dovolila podporo od 2 milijonov, ki so jo poslanci nasvetovali. Želeti pa je, da bi društvena uprava, ki jo je poslanec g. Černe tako zelo in po pravici šibal, predrugačila, da bi zanioglo bolje in z večini vspehom zanaprej delati in avstrijansko kupčijo širiti, zlasti ker si italijanska vlada na vso mOč prizadeva, naše mornarstvo spodriniti. Tedaj proč z napakami, ki so se v upravo vteple. Škoda bi bila velika, če bi se to ne zgodilo. — Sklenilo se je tudi, naj se ko j podpora dovoli, da se izdela železnica Jozefovo-Hvadoviška do avstrijanske meje, posebno ker je v tamošnjem kraju dosti premoga. —
Avstrijansko cesarstvo.
Dežele niže-avstrijanske.
■z Uunaja. 4 julija. (Minis terska kriza; — novi ministri.) Pričakujete gotovo, da Vam naznanim imena novih mi-mistrov; pa še danes mi je nemogoče. Cesar je res dva dni poprej, kakor je bilo odločeno, iz Iskile (Iscnelj domu prišel, — sklical je precej nekaj visoko gospode, — podpisal tudi nekaj dekretov in ročnih pisem, — ali ministerstva šo vendar nimamo. Gospodje se menda bojč, vsesti se na inini-sterski stol. To jim pa tudi radi verjamemo : Finančine zadevo so neizrečeno žalostne, — narodi vsi — od pervega do slednjega — s staro vlado nezadovoljni, — znotranja uprava vsa zamotana, — od zunaj pa nam protijo od vseh strari hude nevarnosti: radi verjamemo, da človek premišlja in preudarja na vse strani, preden vzame deržavno veslo v roke in se prederzne deržavno ladijo voditi po morju tako viharnem. Pa — Bog je bil že od nekdaj z Avstrijo, tudi zdaj se je spet pokazala nagla in izdatna pomoč in sicer od strani, od ktere si je človek ni ričakoval. Nihče še ne ve, kako in od od jc prišlo, da je cesar tako nenadama konec storil Sehmerlingovemu vladanju. Govori se tu na Dunaju, da je k temu največ pripomogel grof Moric Esterhazy, minister brez posebnega opravilstva ali portfejlja. Nekteri pa pravijo, da je poslednja debata v gosposki^ zbornici cesarja naklonila, da je slovo dal Šmerlingovi sistemi. Naj bode pa, kakor hoče, — že dobro, da je tako in da
11. Srenjska opravila obravnuje : Srenjski zbor, srenjski nadžupan, sronjski župan, srenjska sodnija in drugi niži uradniki, postavimo : ki davke stirjujejo, šolo in bolnišnico ogledujejo, gojzde in polja varujejo, in srenjski pisarji.
1Ž. Srenjski zbor obstoji iz vseh polnoletnih , polnoopravičenih zemljišnih kmetov cele nadžupamje, ki imajo v njenem okro-gu po svoji lastni pravici najmenj tri jutra zemlje. Vera ne dela nobenega razločka. V srenjske zbore hoditi nimajo pravice : Po-mirivniki, duhovniki in policijni uradniki , ako ravno imajo drugih potrebnih lastnost.
14. Zbori se pravilno vsako leto le štirikrat sklicujejo; vendar ima nadžupan pravico, sklicati ga vsak čas,kedar se to za srenjo koristno dozdeva.
16. Pravice srenjskega zbora so: Voliti nadžupana, prisednike, srenjske uradnike, sklepati in odločevati črez vse, kar gospodarske in druge reči cele srenje zadeva; skerbeti za varčnost v srenji; uravnovati srenjske šole; vstanovljati in razdeljevati davke za srenske potrebe; pregledovati delavnost srenjskih uradnikov; odločevati zastran nepremakljivih posestev cele
dobimo nove ministre in novo sistemo. Pa od obeh so vc kaj malo; le to je neki gotovo in žo podpisano, da je grof Bel-credi deržavni minister;— duša celega ministerstva pa vendar le bode Juri žl. Maj-lath, ki je neki že vsem zrastel čez glavo. Tudi program, po kterem misli novo tnini-sterstvo se ravnati, je že osnovan in napeljuje menda vodo bolj na madjarski mlin. Pa kaj bodemo ljudi strašili, ker gotovega še ničesar ne vemo; le to je dokazano do jasnega, da centralizem za Avstrijo ni, ne v podobi absolutični, kakor je bila za časov ministra Bacha, pa tudi ne v podobi ustavni, kakor smo ga pokušali za časov Šnierlinga. Za Avstrijo je samo in edino le federalizem, ki daje enake pravice vsem narodom avstrijttuflkim. Ako pa novo ministerstvo nastopi pot dualizma, bodemo pa skorej se prepričali, da tudi dualizem ne gre, in po-terdila se bode spet beseda, da ministri pridejo in grejo, — narodi pa ostanejo!
Dežele notranje-avstrijanske.
1% Celovca. (Mestni župan; nemški liberalizem). Poprejšnji naš župan je odstopil zavoljo bolehnosti. Lotila se ga je neka tiha otožnost in žalost, ker so mu časniki res nekaj debelih pravili, kterih gotovo ni zaslužil. Človek je človek in pri vsej dobri volji ne more vseh hribov poravnati. To pa je resnica, da je g. Gabr. Jezernik bil poštena, dobra duša, ki bi bil rad vsakemu storil po volji. Tudi veliko novega in imenitnega se je po mestu vpeljalo in dognalo pod imenovanim županom. Dobili smo novo šolsko poslopje, novo cesto do kolodvora, plinovo ali gažuo svečavo, cigarno tovarno in še več tace ga. Koliko pa je dobrega storil pod roke , znano je le samemu Bogu. Po naših mislili se bojo Celovčani še radi in hvaležno spominjali svojega župana Jezernika in si pripovedovali od boljših časov. —
Izvoljen je zdaj enoglasno gosp. Leop. Nagel, ki spada med sedanjo nemško-liberahio stranko. Od te mi ničesar ne pričakujemo: lepe besede od svobode, bratin-stva, ljubezni, ravnopravnosti, napredka itd. Kakšna je ta stranka, prepričali smo se ravno te dni. Peljali smo se nekteri Celovčani poželeznicesti do pervepostaje: „Kriva verba“. Ravno so se vsi srenjski odborniki posvetovali, kako bi stroške za vkarti-ranje husarjev najlože in najpiavičnejši raz-vergli med srcnjčano. Dvakrat so se bili že popred zbrali, pa nikoli se niso mogli zediniti in reči dognati. Tretjič so se bili torej zbrali in že se jo zopet kazalo, da ne bode nič. Zdaj vstane nek odbornik in začne slovenskim odbornikom vso reč po slovensko in domače razkladati , in reč je
srenje; voliti pooblastence za celo srenjo.
17. Da sklep takega zbora velja, je treba, da je polovica vseh k glasovanju opravičenih srenjčanov pričujočih; da sklep v takem zboru veljavnost ima, je treba Večine glasov; le samo tedaj, kedar gre za nepremakljiva srenjska posestva, treba je dveh tretjin glasov, da sklop obvelja.
22.	Nadžupan je odgovoren, da se red in pokoj v celi srenji ohrani.
23.	Njegova oblast sega čre2 vse prebi-vavce cele srenje, naj si bodo kmetje ali veliki zemljišni posestniki, inv vseh srenjskih zadevah, naj tičejo policijo ali srenjsko uravnavo (administracijo).
27. Nadžupan ima pravico, manjše policijne prestopke tako kaznovati, da človeka dva dni zapre ali mu dva srebr. rublja kazni naloži.
Ako pa toga denarja iztirjati no more, sme progrešnika na dva dni k težkemu delu obsoditi ; izvzete so le tiste osebe, ki se po postavi ne smejo k takemu delu obsoditi.
30. Župan izpeljuje ali zveršuje po. vaseh in seliščih ukaze nndžupanove, predse-
bila skorej srečno rešena. Pa kaj se jc bilo zgodilo. Nek gospod iz Celovca, ki slovi in se tudi sam ima za pervega nemškega liberalca, in kot posestnik neke fabrike tudi v tistem odboru sedi, povzdigne se in za-gromi: „Ja wenn bier windiscli gesprochen wird, so steke ich auf und gehe davon“. 16. odbornikov je sedelo okoli zelene mize, med njimi so bili le trije terdi Nemci, in zavoljo teh treh vsi drugi ne smejo čerhniti slovenske besede! To je nemški liberalizem! — Bog daj, da bi se ga gosp: Nagel ne bil navzel!
Ob hre*u eelorškricii jezera. B.
(Volitev dveh učenikov.) „Kdor plačuje, naj tudi odločuje,“ to je pametno in pravično. Pa pri šolah dozdaj ni bila taka; kmetje so plačevali, drugi gospodje so pa za nje odločevali; pošiljali so jim učepike, ki jim niso bili po volji, stavili jim šolske hiše, da bi se jim krava smejala, itd. Zdaj pa je že bolje; po novej ohčinskej (srenjskej) postavi imajo kmetje tudi pri šolah kaj govoriti. Bog jih razsvetljuj, da bi povsod in vselej tako modro govorili in se obnašali, kakor pri volitvi dveh učenikov v Vcrbi!
6. junija t. 1. je bil sklican ves zbor Verbske občine, da bi izbral učenika za šolo v Ver bi in na Gozdanjak. Sešli so se vsi gg. odborniki; tudi okrajni predstojnik, občespoštovani g. J. Pucker, je prišel in govoril tehtno in serčno besedo. Rekel jim je, da on ni tukaj, da bi jih motil ali silil, — ampak da jim na serce položi sveto dolžnost, ktero mislijo ravno zdaj spolno-vati: Naj torej volijo po svojej volji pa tudi po svojej vesti. Za njim odpre sejo g. občinski župan, vsem ljubi gospod Filip Vran in naznani, da bo vso to reč sporo-čeval pervi občinski svetovavec, č. g. Tomaž Lesjak, učenik v Lipi. Ta povzdigne svoj glas, govori in razklada vse tako je-demo, jasno in gladko, kakor da bi bil že sporočeval sto in stokrat. Od vsacega pro-sivca je povedal dobre in slabo lastnosti, vse po svedočbah ali spričalih — in kazal, kaj koga priporočuje ali pa topi. Tu so je spet očitno pokazalo, da je Verbska občina vendar le vsa slovenska. Res da veliko mož zna nemški jezik, — vendar jezika, ki so ga učili najpred ljuba mamka, slovenskega jezika ne zataji — ako na resnico pride — nobeden. Prosil je bil za učiteljsko službo na Gozdanjah tudi nek Nemec, ki ne zna slovenski, in ves odbor je enoglasno terdil, da tak mož, naj si bode na drugo stran še tako sposoben, ni za našo slovon-sko šolo. Slava tako pametnim gospodom odbornikom! Bog hotel, da bi se vsi pri volitvah ljudskih učiteljev obnašali ravno tako; potem ne bode se godila slovenskemu narodu taka krivica in slovenskim otroči-
duje v srenjskih zborih in izveršuje, kar se je sklenilo.
36. Kar ima nadžupan zastran sodnijskihin policijnih zadev v veliki srenji oblasti, ravno toliko je ima župan po vaseh in seliščih.
38. Prisednikasrenjske sodnije sta po veličini srenje po dva ali so po trije.
40. Predseda jim župan, vsi skup so pa srenjska sodnija.
46. Ta sodnija nima le samo pravice obravnavati civilnopravne reči vsake baže: iztir-jevati dolgove, obravnovati tožbe za odškodovanje itd. do 30 rublov, temveč tudi niže policijske prestopke. Zoper njene odločbe ni nobene pritožbe na kako višo sodnijo.
48. V pravdah zastran nepremakljivih posestev in arugih pravnih tožeb, pri kterili gre za več kakor 30 rublov, smo srenj ska sodnija le tedaj razsojevati, ako jo pravdarji za ttv naprosijo.
(Konec pride.)
- 2o3 —
čem taka nesreča in škoda, da bi jih smel terpinčiti in jih ob draga leta lepe mladosti pripravljati človek, ki še njih jezikane zna. — Izvoljena sta bila gg. Tuš in Drešar, kakor smo že naznanili. — Po volitvi smo se peijali v Porače h Krištofu, kjer smo bili vsi prav Židane valje.
Od IJravbevtleu. (Nekaj o slovenščini). Doljnje Dravberdce stoji na štajerski meji. Naša županija šteje kakih 2.500 ■Slovencev in malo malo ponemčenih ljudi, kteri pa še svojega maternega jezika pozabili niso, le sramujejo se ga. Dokler se je železnica delala, bilo je tukaj obilo inoje-zičnih ljudi, vzlasti Italijanov, kteri so nam po svojem veselem petju terg oživljali in nas s svojim glasnim laškodranjem učili, kako bi naj tudi mi Slovenci svoj jezik glasno rabili, kajti vsa neokretnost našega jezika pri nekterih samo le iz tega izhaja, ker se ga premalo vadijo. Imeli smo v tem času lep skupiček in priložnost si kaj zaslužiti; ali za primeček smo pa dobili dosti hudih razvad, kterili popred tako pogostoma nismo zapazili. Ptujih beračev je zdaj tukaj na kupe, kteri pa skorej vsi le po nemško dari prosijo, tako da bi člpvek skorej mislil: „Nemški jezik je berački jezik,“ in da človeku še k blagostanju ne pomaga. Preini-lostljivi knezoškof celovški so v svojem letošnjem pastirskem listu o razujz,danosti družinskega življenja prav potrebno in prelepo besedo povedali, (hvala jim zato!), le škoda pa, da se je ta list samo enkrat bral; tako Ostajajo lepi nauki le na papirju, pa še to malo, kar so ljudje pri enkratnem čitauju slišali, pozabijo. Veliko jih pa takrat še v cerkvi ni bilo, ali pa se jim je po nemško čitalo, česar pa Slovenci sploh ne umejo. Naši duhovniki si hvalevredno prizadevajo, pa stara nepotrebna navada, da se zimski čas zjutranje cerkveno opravilo v nemškem jeziku obhaja, jim veliko zgavgo dela, pre-narediti pa tega si nihče ne upa. Dva jezika v tukajšnji cerkvi rabiti ni samo nepotrebno, nego naravnost tudi škodljivo za sv. vero, kajti sleheren kateri, tukaj stanuje, mora vendar le tudi slovensko znati. Tukaj se ne živi od glavnic (kapitalov) tudi ne samo ad zemljišča, temveč od obertnije s Slovenci. In za res, znajo tukaj razun enega samega kovača, vsi in še prav dobro slovensko govoriti. No vem tedaj, zakaj bi ti ljudje tudi v cerkvi slovenskega no umeli? — Škodljivo je torej, 1.400 Slovencev brez uka puščati, da se le tistim po volji stori, kteri so že tako čisti, da jih večkrat najbistrejše oko v cerkvi ne vidi, in kako bi jih tudi videlo, ko jih skorej nobenkrat blizo ni!
(Konec pride.)
IJuhljtiue. §, (Šm er 1 in go vci; — dr. Isloib; Levstik; mestna gosposka in slovenščina). Ljudem nikakor ni vstreči, nekteri se grajajo, ki le vedno eno terdijo, drugi pa zato, ker svoje mnenje preminjajo. Pred 5. leti je žl. Šmerling za deržavno kermilo prijel; on je bil za liberalnega in pravičnega moža znan, ljubljanski meščani so njemu na čest mesto razsvetili, toda kmalo so nekteri rovarji ž njim nezadovoljni bili, in pridružila se jim je kmalo večina; le mala peščica mu jih je zvestih ostala, in ta si jo prederznilav imenu tudi nezadovoljnih njemu se pokloniti in mu svojo zaupnost javno izreči. Žl. Šmerling je šel, ž njim pa oni ne. Ljubljan-čanje se zopet veselijo, le peščica zvestih ne ve, kaj bi počela. —
Dr. Isleib. vrednik časopisa „Laibacher Zeitungu jemljo v zadnjem listu slovo od svojih čitateljev in se nadja od njih, da bojo njegove zasluge gotovo priznali in se ga še dolgo spominjali. Kar nas zadene, priznavamo mu to po vsi resnici; on je k narodni omiki in razvitju slovenskega naroda veliko pripomogel, njegova strast zoper naše domače naprave in navade jo pri nas najbolji nasprotni sad obrodila; ali se je pa on takega uspeha nadjal ali ne prepuščamo njemu samemu v preudarek. Mi smo njemu za to hvaležni! Mesto njega bo-
de prevzel vredništvo France Levstik za žl. Miklošičem pervi slovenski jezikoslovec i on je vsakemu izobraženemu Slovencu tud. ko izversten pesnik in pisatelj sploh znani Z velikim veseljem opominjamo, da vladn; časnik pride v roke takemu domoljubnemu, spoštenemu, učenemu rojaku , nasproti pa tudi tužno obžalujemo, da je bil tako izversten slovenski pisatelj, zarad pomanjkanja vsake podpore prisiljen v veliko škodo slovenščini se z nemščino pečati. Naši perv&ki so ga moralno prisilili, da se je moral tudi borno plačani službici odpovedati , njemu pervemu tukajšnjemu jezikoslovcu se ni privoščilo, da bi si bil mogel le en sam sold pri delu slovensko — nemškega slovarja prislužiti; on bi bil moral gladu umreti, ako bi mu drugi v največi potrebi , spozuaje njegove velike dušne zmožnosti, poštenega zaslužka priklonili ne bili. Za domače iz-verstne pisatelje, za domače slovstvo se tako skerbi; gospodje, ki imajo upljiv na narod, bi tega nikakor prezreti ne smeli!
Ker že o slovenščini govorimo, naznanjamo tudi žalovaje, da naša mestna gosposka, kakor slišimo,'na vse dopise slovanskih uradov izjemno le v nemščini odgovarja, ako ravno naš župan gosp. dr. Costa slovenščino slovniško razume in smo zadnji čas dobili uradnika, ki je slovenščini menda popolnoma kos. Kdaj bomo neki slovenski jezik tudi v pisalnicah rabiti začeli? Mi mislimo, da še ni dosti, da le po časnikih priporočamo:	Predlagajte uradom slovenske
uloge, med tem, ko sami le nemški jezik rabimo in se bojimo, drugim biti v iz-gled.
Dežele trojedine kraljevine.
Iz Keke. Ti, predragi moj rojak „Slo-venecu ! večkrat rad ktero ostro pa resnično poveš o naših hervaških političnih re-ččh. Tudi jaz ti bom brž o tej zadevi nekaj povedal.--------Volitev poslancev za za
giebški zbor se je sem ter tje po okrajih naše reške županije začela *) Ali ljudje so pri tej važnej reči tako mirni, ali da bolje rečem, vnemami, da vnemarniši biti ne morejo. Vprašal me boš: Hervati, stari ustavni narod, je vnenaren v najvažnejših rečeh, od kterili njegova prihodnost visi? D4, taka je, ljubi moj bratec! — Tebi je dobro znano, kaka se je godila volivcem v vojaškej meji kjer so se volivci kar na glas bobna zbrali, in se j im je hudo in s treskom zagromelo, da graničarski poslanec mora biti c. k. častnik, če ne, bo ... . i. t. d. Lahko si misliš,
kakšna vstavna sloboda je to.------------Pri
nas v provincijalu je sicer drugači ali oblika volitve je tudi — graničarska. Moraš vedeti, da so naši narodnjaci enoglasno sklenili, da Hervati čigar si bodi hlapci biti morajo. Zbor trojedine kraljevine ima to osodo poterditi, ah bomo nemški, ali mad-jarski hlapci, ali pa obeh skupej, kakor smo bili do sušca meseca 1848 leta. Če se jim tedaj pri volitvi poslancev kak „nijekavac“ t. j. kak kandidat hoče vriniti, kteremu je v Pešto in Beč predeleč, skušajo ga na lepi način spodriniti, m ko so ga prav uljudno spodrinili, ga serčno milujč (se ve, da samo na videz) in žalujejo, ker jim ni po sreči izšlo, da bi bili pravega domorodca izvolili. Med tem pa, čeravno se očito vidi, kam pes taco moli, se narod naš naj manje o volitvah razgovarja. Gotovo nobeden ne bi rekel, da je deželni zbor, kteri ima odločiti najvažniše reči naše domačije, pred vratmi, če bi samo po narodovej govorici sodil. Sliši se sem ter tje kak zdihljej v samoti; „propali smo“ (po nas je!) ali ni ga, ki bi jo drugam zasukal. Vse to imamo zahvaliti našim tako imenovanim narodnjakom , kteri so vsako neodvisno narodno glasilo — znali umetno zudušiti, in s tem ugladiti si pot, ktera naravnost pelja k nam nasprotnim namenom. Ali bo pa narod tudi odobril vse spletke svojih narodnjakov, to nas bo skušnja učila. — Postopanje nekterih naših
*) Je že bila.	Vre^
/
narodnih zveličaijev se meni priltčno zdi prigodbi, ki sem jo leta 1856 doživel. Šel sem namreč meseca avgusta neko popoldne na sprehod ter zapazil neko žensko, ki pametno in modro stopaje proti morju gre in, kakor da bi ulica naravnost peljala v morje, začne tudi ona moško gaziti v morje. Precej ko je prišla v vodo. vzdvignila je obe roki v viš in je začela vpiti: „Ljudje božji! jaz se vtapljam, jaz se vtapljam,“ pa pri vsem tem silila je v morsko globočino. — Ravno tako delajo nekteri naši narodnjaci. Na ves glas vpijejo : „pogibljemo!“ — nevarnosti pa le nočejo zapustiti, ampak sami še v njo rijejo. Pa naj bo, če jim res za zdaj njih namere srečno izpod rok pojdejo; ali narod, kteri sedaj njihovih djanj kontrolirati pa tudi prevideti ne more, ker je brez duše, t. j. brez narodnega glasila kot siroti-ca sam sebi puščen, velim ti, narod se bo gotovo, čeravno žalibože prepozno, osvestil (zavedel) in bo nevredno ravnanje nekterih svojih sinov v Černe bukve svoje povestnice zapisal.
\ Zagrebu. — Za gotovo se govori, da g. M a ž u r a n i č še ostane dvorski kance-lšr. Kaj pa bo ž njego dozdanjo politiko? Bo treba spet plajšč nekako po vetru ober-niti! Zdanje volitve tudi očitno kažejo, da nima dosti prijateljev, kajti večidel se volijo za poslance taki možje, ki so znani nasprotniki, da si tudi je stranka njegova vse žile napenjala. Prav jasno še ni sicer, kako se bode „narodnjaciu obnašali; ali to je gotovo, da večina ne simpatizira z Mažu-raničevo politiko. Kaj pa je od tacih po-slancevvpričakovati, kakor je n. pr. dr. Napoleon Špun, ki se je svoje dni vedel, kakor kak Mirabeau, zdaj pa je bil z dušo in telesom pohleven vladin politikar, to tudi ni težko uganiti. Taka je tudi z drugimi, ki so njemu enaki! — Za pervosed-nika je izvoljen zagrebški nadžupan, g. Ivan Kukuljevič, ki tudi ni večini po volji, kardinal Havli k pa bode samo zbor odperl. Bog daj, da bi pravo zadeli! —
Pluje dežele.
Tarska.
P.everili so se že menda vsi, da je deržava turška zares „bolen mož“, ki se po dozdaj zavžitih zdravilih ne bo dal ozdraviti in da ga čaka gotova smert. Anglež je že nekako nehal ga zdraviti, zlasti kar se nova stranka oglaša, ki zametuje staro politiko. Ali pripoveduje se nam, aa je zdaj Napoleon za novo zdravilo zvedel, ki ga še hoče poskusiti. Že zavoljo tega, ker je tako čudno, hočemo ga tu svojim bravcem nekoliko pojasniti. Da se ohrani turška deržava in da se ne napravijo nove kerščanske dežele, na ktere bi Ruska preveč upliva imela, moral bi „sultan11 katolik postati! Francoski vojaki bi ga v Carigradu, avstri-janski pa na Donavi varovali, da bi se zlasti prebivavci mohamedanske vere ne spun-tali. Tako naj bi se deržava protečemu razpadu ubranila. Še celo papež bi zavolj te spremembe Italijanom pa Francozom marsikaj dovolil ali pregledal, kar jim do zdaj kratko in malo noče. — V tem obstoji neki najnovejše zdravilo. Mi ne pričakujemo, da bi kaj tacega mogoče bilo. Če Turk spremeni svojo vero, pa Turk več ne bo, kar se pa še ne bo tako hitro zgodilo. —
Ruska.
Omenili smo v poslednjem listu veselo novico, da se poljsko plemstvo misli z Rusom pomiriti in spraviti. Poznanski dopiso-vavec do „Nadvislanina“ donaša o tej imenitni zadevi kaj važne novice. Na pervo mesto, da se Ruska in Poljska pomirite, stavljajo nekteri visoko postavljeni žlaht-niki v Varšavi to, da se dovolijo pred vsem drugim nektere gospodarske svobode pa ne samo na Poljskem, ampak tudi na Ruskem. Poljaci so misli in volje, zapustiti svoje utopije ali sanjarije in se postaviti na djan-
— 204 —
sko stanje ruskih in poljskih razmer V tem duhu pride neki skorej nova knjižica na svitlo.. Ne Wielopoljski, ampak Stanislav Stažic iz Schneidemiihla je zbudil bla-gonosno misel panslavizma na Poljskem. Perve stopinje k pomirjenju in spravi so menda že storjene in sicer od takih mož, ki slovijo zavoljo svoje politične imenitnosti in zavoljo gorečega domoljubja. Tudi to se govori, da misli ruski car skorej Poljsko obiskati. V Varšavi se neki že delajo potrebne priprave, naj se car prav slovesno sprejme. Najdalje do meseca septembra se car pričakuje v Varšavi. Tudi to — ako se vresniči, bilo bi kaj veselo znamnje; koliko da premorejo taka potovanja, vidimo očitno na rečeh, ki se ravno zdaj godijo na Dunaju.
Francoska.
l*nrlz. Delavci se ne dajo pomiriti in rogovilijo še dalje. Podšuntalo jih je pa neko pismo grofa Chamborda (kot postavni kralj se imenuje Henrik V). Rasposlal je to pismo po celem Francoskem in obljublja vsem delavcem zlate gradove, ako mu le pomagajo na prestol, s kterega ga je Napoleon spodrinil. Se ve da cesar francoski nad tem pismom hudo škriplje in misli menda francosko vojsko spet peljati kam na ptuje, naj si pridobe zunaj novih lovorih vencev, pa uozabijo svojih domačih težav in nadlog. Vseh sort misli in načerti mu neki rojijo po glavi, da še sam ne ve, kaj in kam. Da si dobi časa in miru, vse to dobro prekuhati, poda se Napoleon najpred v toplice Vichyske in odtod v Biariške.
liazne novice-
*	(Opomin onim, ki imajo stare bankovce). Kdor imi kaj tistih bankovcev (bankanot), ki se glasijo na konvencijni denar, ali, da to vsakemu prav po domače povemo, ki so vsi beli (tedaj ne rudeči in ne zeleni), naj se pismeno obeine do konca prihodnjega leta 1866 do direkcije dunajske banke, da mu je zamenja, ker pozneje pride v zgubo. Kdor pa ima bliže kakega tergovca, naj njega te zamene prosi. To je eno. Drugo pa je to, da bankovci po 10 gld. z napisom od 1. januarja 1858 in rudeči, se jemljejo le do konca ki-movca (septembra) tekočega leta 1865 pri bankinih kasah, potem pa le na Dunaju pri direkciji bankini.
Kdor tedaj tega papirja kaj ima, naj ne zanemari povedanega časa. („Novice“)
*	Ljubljanski knez in škof so odmenili začeti drugi del besednjaka , namreč s 1 o-vensko-nemški del, dajati na svitlo in so kanonika g. dr. Jan. Zlat. Pogačarja izvolili predsednika odboru, ki se ima v ta namen sestaviti. Podlaga tega dela bo iz-verstna in bogata zbirka g. Z a l o k a r j a, ki je že ko besednjak sestavljena; pristavljale pa se bodo primerne besede tudi iz staroslovenščine in drugih narečij. Prav lepa prilika je zdaj, da naj bi gg od vseh krajev pošiljali svoje zbirke in besede, ki so koder si bodi v navadi in jih dozdajni besednjaki še nimajo. Posebno želeti je tudi kratkih in jedernatih pregovorov, ki se vtikajo k dotičnim besedam na svojem mestu, kakor so po drugih boljših besednjakih. („Danica“.)
*	„Slovenec14 je v svojem 43. listu str. 172 razkazal, koliko se denarja potrosi v Evropskih deržavah za nauk, vednosti in umetnosti, s pristavkom, da se zanje 17krat manj izdaje, nego za vojaške zadeve in potrebe ; zdaj pa hoče povedati:
Koliko procentov ali odstotkov od deržavnih dohodkov se izdaja za intelektuelne ali podučne potrebe? Evropske deržave se zastran tega prašanja lahko razdele na štiri verste:
I.	versta. Deržave, ki še precej deržavnih denarjev obračajo na podučne potrebe.
1.	Švajca..................7, 8%
2.	Virtenberška............4, 6 „
3.	Saksen-Vajmarska .	.
4.	Brenta.............
5.	Švedska .*....
6.	Bravnšvajg ....
7.	Belgija..............
8.	Hesen-Darmstadtska .
9.	Frankobrod..............3^	1
10 Nizkozemlje..............3	”
11. Badenska...............3
V
H. versta. Deržave, ki zmerno deržavnih denarjev obračajo na podučne potrebe.
4,85%
3,55; 3, 4 „ 3, 3 „ 3. 1 „
2,56% 2,56 „ 2,50 „ 2,45 „ 2,35 „ 2, 3 „ 2,.l3 „ 2,09 „
1.	Italija
2.	Saksonska . .
3.	Danska . . .
4.	Baverska . .
5.	Nasavska . .
6.	Hesen-kaseljska
7.	Norveška . .
8.	Pruska . . .
HI. versta. Deržave, ke le pičlo deržavnih denarjev obračajo na podučne potrebe.
1.	Oldenburška.............1,95%
2.	Gerška..................1 ft
3.	Angleška . . . . . . 1, 7	”
4.	Hamburg.................1,65	„
5.	Romanija................1, 6
6.	Ruska...................1,53	jj
7.	Španska ................1,48
8.	Francoska...............1 25	r
9.	Serbska.................1,25	"
10.	Portugalska.............1,05
IV. versta. Deržave, ki skorej nič deržavnih denarjev ne obračajo na podučne potrebe.
1.	Hanoveranska .... 0, 9%
2.	Avstrija................0,67	„
3.	Papeževa................0,67	„
4.	Turčija.................0,24	„
Le samo štiri bolj imenitne deržave (Švedska, Švajca, Belgija in Nizkozemlje) rabijo tri gold: od sto deržavnih dohodkov za poduk, — tako imenovanih velikih deržav pa še toliko nobena. Najbolj hvale vredno se obnaša še Italija, ki izdaja v ta namen 2,65%; — več bi pa pričakovali od Pruske, temveč ker ima vse podučne zadeve sama deržavna oblast v roči. Smeha ali prav za prav omilovanja je vredno, kar naša Avstrija potrosi za nauk in vednosti: 0,67% torej od sto gold, še enega ne! Le epa sama deržava stoji za Avstrijo in ta je — Turčija! —
* (Velikov mori v ec.) Predvčeranjim so pripeljali v Celovec iz Belaka tistega človeka, kteri je obdolžen, da je umoril okrajnega c. kr. predstojnika na gornji Beli. Po vsi pravici menda leti sum na-uj, obstati pa vendar noče. Peljali so ga vpričo velike trume ljudi v kosamo, ker je vojaški novinec. — Pred 5—6 dnevi so pripeljali tudi dva husarja iz Šent-Vida, ki sta 26. junija t. 1. nekega tesarja na cesti oropala in umorila; imel je nesrečnež le 70 kr. pri sebi! Pripoveduje se, da sta koga drugega pričakovala. — Ni še 4 leta, kar so tudi dva husarja tukaj obesili, tudi zavoljo ropa in umorstva. — Pred tremi leti sta tudi dva vojaka nekega kovača ubila in tudi na vislicah svoje plačilo dobila. Res čudno je, da se vojaki, kterih namen in dolžnost je, ljudi varovati, tako obnašajo. —
Loterija.
Gradee. t 9«	80	99	4	90.
Žilna
cena.
V	psen gld.	ice M	reži jj )ež j| ovsa g*d-IM fjd.i MRhTjTj						turšice TAIL	
Maribora	3	65	9	86	_	_|	1	76	2	85
Celji	4	-	3	—	2	50!	2			2	90
Ptujem	3	40	2	80	2	20					2	80
Ljubljani	4		3	64	2	29	1	70	2	76
Kranju	4	—	2	»i'	—	_	1	95	2	86
iNoveinmestu	4	40	2	90	2	40	1	90	2	90
Gorici	4	TO			—	—	_				3	20
Celovcu	4	86	3	58	3	10	1	98	3	74
Terbižu	5	90	4	60	4	12	2	90	4	80
Izdatelj in odgovorni vrednik: J. E. Božič. — Natisnil Ford. žl. Kleinn.ayr pod odgovornim vodstvom R. Bertschinger-j a,