Štev. 1131.	1938.
IV.
OGLASNIK LAVANTINSKE ŠKOFIJE
Vsebina: 26. Ustanovna listina za novo župnijo Presv. Srca Jezusovega v Polani. — 27. Navodila za molitve ob 34. mednarodnem Evharističnem kongresu v Budimpešti. — 28. Spremembe v sporedu kanonične vizitacije in birmovanja 1938. — 29. LXIX. sklepni zapisnik o pastoralnih konferenčnih vprašanjih za leto 1937.
— 30. Unio Cleri Missionaria. — 31. Uporaba veroučnih knjig. — 32. Mašno vino trošarine prosto. — 33. Železniške legitimacije za cerkvene uslužbence.
— 34. Zahvala. — 35. Objave. — 36. Osebna naznanila.
26. Ustanovna listina za novo župnijo Presv. Srca Jezusovega v Polani,
2e pred osvobojenjem, posebno pa potem, ko je prišla Slovenska krajina pod upravo Lavantinske škofije, se je od strani vernikov v občini Polana ponovno izrazila želja in prošnja po lastni župniji. Ustanovitev nove župnije utemeljujejo stalno naraščanje prebivalstva, oddaljenost od župnijske cerkve v Turnišču in slaba pota do nje, kar vse otežuje redno dušno pastirstvo v omenjeni občini, zlasti še, ker sta v župniji Turnišče, ki šteje brez te občine skoraj 5000 prebivalcev, samo dva duhovnika. Želja in potreba prizadetega prebivalstva po lastni župniji se očitno kaže tudi v tem, da so z lastnimi sredstvi zgradili cerkev, župnišče in potrebna gospodarska poslopja.
Da sg odpomore dušnopastirskim nedostatkom in ustreže upravičeni prošnji prebivalstva, je podpisani ordinarij in apostolski administrator v moči, ki mu jo daje cerkveni zakonik kan. 1427 § 2 sklenil, da se župnija Presvetega Srca Jezusovega v Polani ustanovi.
Leta 1925 je bil v Polani nastavljen kaplan-ekspozit, da bi v sporazumu s pristojnim župnikom pripravil vse potrebno za novo župnijo. Dosegel se je pristanek za ustanovitev nove župnije od strani župnika v Turnišču, ker bo obsegala dele turnjške župnije, kakor tudi pristanek pristojnega odbora cerkvene občine in prizadete politične občine. Novo pozidana cerkev v Polani, kakor tudi novo pozidano župnišče z gospodarskimi poslopji zadostujejo, da se namen izvede. Poskrbljeno je za vzdrževanje cerkve, župnika, cerkovnika in organista, in ker se na teritoriju novoosno-vane župnije nahaja dvoje pokopališč, ki zadostujeta potrebam, ustanavlja podpisani ordinarij in apostolski administrator novo župnijo Presv. Srca Jezusovega v Polani in odloča sledeče:
1.	Nova župnija se ustanovi iz delov župnije Turnišče ter obsega ozemlje upravne občine Poljana brez ozemlja bivše občine Brezovica, ki je po komasaciji 1933 prenehala obstojati ter je njeno ozemlje pripadlo novoustanovljeni upravni občini Poljana, Štela bo 320 domov in 1985 duš. Meje nove župnije so sledeče: Od točke na skrajnem severu proti jugovzhodu dela naravno mejo potok »Ledava«. Ko se pričenjajo travniki
»Stare«, se obrne naravnost proti jugu: mejo dela potok »Libenica«. Na oglu gozda se obrne meja proti jugozapadu: mejo delata ves čas dva potočka pri »Ložiču«; potem proti zapadu dela mejo tretji potok »Pri gre-daj«, ki teče med travniki na obeh straneh. Nato krene proti severu: ves čas je naravna meja visok nasip, do poti, ki gre iz Velike Polane v Žiške. Nato je naravna meja poljska pot čez potok Črnec. Zavije spet z lokom proti severu, deloma po strugi »Starega Črnca« in nato do »Vučjih jam« ob cesti, ki pelje iz Velike Polane v Gomilice. Potem zavije proti vzhodu do nove banovinske ceste, nakar delata mejo dva potočka: »Popovnjak« in »Babiščica« do mosta med Malo Polano in Brezovico. Potem dela mejo izkopan jarek in cesta v log in točno ob njem zopet v loku proti severo-zapadu do »Ledave« — izhodne točke.
2. Župnijo škof prosto podeljuje, oskrbuje jo župnik. Župniku se dajejo vse pravice in nalagajo vse dolžnosti, ki mu gredo po določbah cerkvenega zakonika. Cerkev presv. Srca Jezusovega v Polani se proglaša za župnijsko cerkev.
3. S pristankom in izjavo župnika v Turnišču se prenesejo vse obvezne berne kakor tudi vse druge dajatve, ki so jih dajali župljani krajev Mala in Velika Polana na podlagi zapisnika kanonične vizitacije in iz naslova župnijske pripadnosti župniku in organistu v Turnišču, na župnika in organista, oziroma mežnarja v Polani.
Po moči, ki mi redno pripada, in z oblastjo, ki mi jo daje cerkveni zakonik kan. 1427 § 2 ukinjam doslej med župnijo Sv. Marije v Turnišču in med prebivalci in hišami, ki bodo pripadali novi župniji (pod 1.) obstoječe sodno razmerje, izločujem iz župnije Sv, Marije v Turnišču prebivalce in hiše (kakor pod 1.) in jih združujem v novo samostojno župnijo Presv. Srca Jezusovega v Polani ter izdajem o tej ustanovitvi v treh istopisih pričujočo listino, h kateri spadajo kot sestavni deli vse v predmetnem spisu se nahajajoče listine.
Nova župnija se uveljavi dne 1. januarja 1938.
En istopis listine s pripadajočimi listinami se hrani v arhivu Lav. kn. šk. ordinariata, drugi s pripadajočimi originalnimi listinami v registraturi župnijskega urada v Polani, tretji se predloži p. n. Banski upravi dravske banovine v Ljubljani.
Dano v mariborskem škofijskem dvorcu, dne 30. novembra 1937.
Škof in apostolski administrator:
Pečat.	Dr. Ivan J. Tomažič.
27.
Navodila za molitve ob 34. mednarodnem Evharističnem kongresu v Budimpešti.
Ko sem v decembru minulega leta opozoril častite gospode duhovne sobrate in vernike lavantinske škofije ter apostolske administracije na svetovni Evharistični kongres v Budimpešti, v dneh od 25. do 29. maja 1938, sem prosil gospode dušne pastirje, naj povabijo župljane, zlasti še članstvo cerkvenih in katoliških organizacij, k molitvi za zveličaven potek svetovnega kongresa, ki hoče poleg drugih nujnih zadev sv. Cerkve izprositi od Jezusa v sv. Hostiji zlasti mir in edinost med narodi sveta ter
s skupnimi molitvami in skupnim zadoščevanjem pospešiti vrnitev veri in Cerkvi odtujenih katoličanov nazaj v »Očetovo hišo« (Oglasnik 1937, XI., str. 166 nasi.).
V želji, da letošnji svetovni Evharistični kongres poživi po presv. Evharistiji versko življenje vseh moji skrbi izročenih vernikov, ali se ti udeležijo kongresa v Budimpešti ali ne, dodajem temu povabilu naslednja podrobna naročila:
1. Vsi gospodje duhovniki naj od 1. do 29. maja vložijo pri sv. maši vsako nedeljo, kadar dopuščajo rubrike, »commemorationem SS. Sacramenti« za vsestranski blagoslov božji svetovnega kongresa v Budimpešti, ali je Najsvetejše izpostavljeno ali ne.
2. Istodobno, od 1, do vključno 29. maja 1938, naj se pri popoldanski službi božji ob nedeljah in praznikih ter pri vsaki majniški pobožnosti skupno z verniki moli za zveličaven potek mednarodnega Evharističnega kongresa: »O če naš, Zdrava Marija, Čast bodi.« Pristaviti se more še molitev, ki jo širi in priporoča Osrednji pripravljalni odbor v Budimpešti z odobritvijo nadškof, ordinariata v Esztergonu:
»Molimo. Gospod Jezus, Ti si nam v presvetem oltarnem Zakramentu zapustil spomin svojega svetega trpljenja in vez svoje ljubezni. Ponižno Te prosimo, blagoslovi svetovne Evharistične kongrese. Dodeli jim popoten uspeh, daj zlasti mednarodnemu kongresu v Budimpešti, da prinese zaželjeno zarjo miru ter edinost med narodi v Tvoji ljubezni. Amen!«
3. Verniki naj se povabijo v cerkvi, šolska mladina v šoli, da darujejo, če ne vsako nedeljo v maju, gotovo na zaključni dan evharističnih slovesnosti, v nedeljo, dne 29. maja, sv. obhajilo, žrtve vsakdanjega življenja pa ves mesec maj za blagoslovljen uspeh mednarodnega kongresa v Budimpešti.
4. Na šesto nedeljo po Veliki noči, dne 29. maja, ko se zaključijo v Budimpešti kongresne slovesnosti, bodi župnijska služba božja posvečena presv. Evharistiji. Sv. maša naj se služi pred izpostavljenim presv. Rešnjim Telesom, pridiga naj obravnava snov: »Obnova posameznika po presv. Evharistiji«, ali »Obnova družin po presv. Evharistiji«.1 Priredi naj se skupno sv. obhajilo za namene svetovnega kongresa v Budimpešti.
5. Isto nedeljo naj se opravi popoldne, ali če razmere tega ne dopuščajo, dopoldne molitvena ura pred izpostavljenim presv. Rešnjim Telesom za blagoslovljen uspeh omenjenega kongresa.
Hvaljen in češčen bodi Najsvetejši zakrament, zdaj in vekomaj. Amen !
V Mariboru, na Veliki četrtek 1938.
f Ivan Jožef,
škof in apostolski administrator.
28.
Sprememba v sporedu kanonične vizitacije in birmo vanja 1938.
Zavoljo škofovskih konferenc v Zagrebu se v Oglasniku 1938, III., str. 22 napovedani red spremeni v toliko, da bo kanonična vizitacija in birmovanje
1 Viri: Evharistične Šmarnice, 1935, Ljubljana; II. državni Evharistični kongres v Ljubljani, 1935; Evharistični kongres v Mariboru, 1934; Naš kruh, evharistična izpoved inteligence 1935, Mohorjeva tiskarna v Celju.
v soboto v nedeljo v četrtek v torek v sredo v četrtek
v nedeljo
v ponedeljek 9.	,, pri Sv. Rupertu na Vidmu.
Drugo ostane, kakor je bilo v prvotnem sporedu določeno.
29.
LXIX. sklepni zapisnik o pastoralnih konferenčnih vprašanjih za leto 1937.
A.	Rešitev konferenčnih vprašanj.
I.	Vpliv duhovnikovega zgleda na versko življenje
v župniji.
(To vprašanje naj se reši na podlagi cerkvenih kanonov, lavantinskih sinodalnih določb: De vita et honestate clericorum, in navodil za izvedbo katoliške akcije v Oglasniku
1936, I, str. 1.)
Iz 26 dekanij je došlo 32 referatov o tem vprašanju, iz dveh dekanij manjka poročilo o pastoralni konferenci. Po uporabi obširne tozadevne literature so elaborati večinoma temeljito obdelani. Po njih je v bistvu posnet naslednji sestavek.
Duhovniki smo poklicani zato, da širimo Kristusovo kraljestvo na zemlji z oznanjevanjem božjega nauka, a predvsem z dobrim zgledom. Zgledno duhovnikovo življenje more katoliški stvari veliko koristiti, njegovi pohujšljivi izgredi pa premnogo škodovati. Pregovor pravi: Qualis rex, talis grex. Iz tega siedi, da je duhovnikova dolžnost, dajati vernikom v javnem in zasebnem življenju dober zgled.
1.	Imamo dvojni stanovski naziv: mašniki in duhovniki. Maš-niki postanemo po prejemu svetega mašniškega posvečenja, duhovniki po izpolnjevanju in posvečevanju samega sebe v poklicu, ki ga moramo vršiti za zveličanje svoje in drugih duš. Nagovarjajo nas: častiti gospod itd. Po posvečenju smo prejeli ta častni naslov, po svojem zglednem življenju si ga moramo zaslužiti in ohraniti, drugače smo v nečast Bogu, Cerkvi in sebi.
Večni veliki duhovnik Jezus Kristus mora biti duhovniku prvi vzor, ki ga mora posnemati v vsem, da postane sam verna podoba Kristusova, »alter Christus«. »Zgled sem vam dal, da tudi vi storite, kakor sem jaz vam storil.«1 Isto dolžnost poudarja apostol Peter: »Kristus je za vas trpel in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah.«2
Zgledno duhovnikovo življenje je obenem predpogoj uspešnega delovanja v dušnem pastirstvu. Apostol pavel poudarja nujnost dobrega zgleda v svojih pastirskih pismih, ki jih je pisal Titu in Timoteju: »Kaži se sam kot vzor dobrih del, . da bo nasprotnik osramočen, ker ne bo imel
1 Jan. 13, 15. — 2 I. Petr. 2, 21.
v dekaniji J a r e n i n a :
30. aprila pri Sv. Jakobu v Slov. gor., 1. maja pri Sv. Mariji v Jarenini,
19.	,, v Št. liju v Slov. gor.,
31. ,, pri Spodnji Sv. Kungoti,
1. junija pri Sv. Juriju ob Pesnici,
2.	,,	pri Sv. Andreju v Svečini;
v dekaniji Videm:
8.	maja pri Sv. Lovrencu v Brežicah,
o nas nič hudega govoriti.«1 »Bodi vernikom zgled v besedi, v vedenju, v ljubezni, v veri, v čistosti.«2 Verniki poslušajo glas svojega dušnega pastirja posebno tedaj, če vidijo, da sam vestno vse izpolnjuje, kar nje uči. A duhovniku, ki bi dajal s svojim življenjem vernikom pohujšanje, velja Kristusov očitek, ki je bil najostrejša obsodba farizejev in pismar-jev: »Vse, kar vam porečejo, držite in izvršujte, po njih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, a ne storijo.«3
Katoliška Cerkev zahteva od svojih služabnikov zgledno življenje. Koliko važnost polaga Cerkev na brezgrajno duhovščino, nam pričajo njeni predpisi glede vzgoje duhovniškega naraščaja v semeniščih, njena stroga naročila škofom, kako vzgojiti in ohraniti duhovnike dobre, ter mnoge okrožnice papežev o dolžnostih duhovniškega stanu. Cerkveni zakonik navaja v kanonih 124 do 144 dolžnosti in lastnosti duhovniškega življenja in podaja za dosego popolnosti potrebna sredstva; obravnava tudi kazni, ki zadenejo duhovnika, ako pohujšljivo živi. Ista snov se razpravlja v Lavantinskih sinodah iz let 1896, 1900 in 1903 pod naslovom, povzetim po tridentinskem zboru: De vita et honestate clericorum.
Duhovnikov dobri zgled je neobhodno potreben za vse dušno pastirstvo, posebno še za delo v smislu KA-e. Duhovnik mora izobraževati, vzgajati in voditi laične apostole, ki ponesejo katoliške resnice in načela med razne, včasi tudi Cerkvi odtujene stanove. Od laičnih apostolov se zahteva neomadeževanost in brezgrajnost, koliko bolj od voditelja teh apostolov! »Zato bo mogla le močna osebnost brezgrajnega, vzornega in svetega duhovnika zbujati in voditi KA-o.«4
2. Pogoj za duhovnikovo zgledno življenje in uspešno delovanje je stan posvečujoče milosti božje. Cerkev zahteva od duhovnika več svetosti, kreposti in dobrih del ko od laikov. (Kan. 124 c. z.) Dušni pastir mora biti v duhovnem življenju višji od vernikov, da jim more biti zgled. Duhovnikova dela v cerkvi in izven cerkve morajo biti nadnaravno usmerjena, biti dela iz vere, ki žari v njegovem srcu in se izraža na zunaj v urejeni gorečnosti v dušnem pastirovanju in v lastnem svetniškem življenju. Duhovnikovo globoko versko prepričanje in njegovo zgledno življenje sta ona »svetilka, ki je postavljena na svetilnik, da sveti vsem, ki so v hiši.«5
3. Pred oltarjem vidijo verniki mašnika, ko opravlja najsvetejšo daritev. Njegova zbranost in dostojna svečanost pri svetem opravilu vzbuja v njih spoštovanje do svete maše in svetih obredov, da se jih tem raje in pogosteje udeležujejo. Nasprotno hitro opazijo vsako duhovnikovo površnost, raztresenost in pomanjkljivost pri svetih opravilih in jo obsojajo. Red in točnost dušnega pastirja sili tudi župljane k točnosti; kjer pa se duhovnik ne drži reda, zamujajo službo božjo tudi verniki in jo začnejo polagoma opuščati. Če opazijo, da je duhovnik goreč za lepoto hiše božje, ga radi z milodari podpirajo; lepa in snažna cerkev jim vzbuja samozavest in nekak župnijski ponos.
Iz načina, kako duhovnik opravlja najsvetejšo daritev in sveta opravila, se da dosledno sklepati na duhovnikovo notranje življenje. Pridigar, ki redkokdaj goji premišljevanje in duhovno berilo, je n a prižnici le »brneč bron«, njegova pridiga ostane brez vpliva na srca poslušalcev. Čudijo se verniki, če svojega dušnega pastirja skoro nikdar ne vidijo v
1 Tit. 2, 7. 8. — 2 I. Tim. 4, 12. — 3 Mat. 23, 3. — ' Oglasnik 1936, I„ str. 1. —
5 Mat. 5, 15.
prostem času v cerkvi in pred tabernakljem, češ samo tedaj gre v cerkev, ko je plačan. Duhovnik, ki sam redko hodi k spovedi in ne opravlja predpisanih duhovnih vaj, tudi vernikov ne vabi k pogostemu prejemanju svetih zakramentov; še celo odbija jih, ako kaže pri spovedovanju ali obhajanju svojo nevoljo.
4. Tudi v zasebnem življenju je duhovnik kakor »mesto, ki stoji na gori in se ne more skriti«,1 zato ga mora odlikovati pred verniki neka splošna umerjenost v obnašanju, govorjenju, občevanju, kretanju, ki se kaže celo v hoji in obleki. Posvetnjaki se v lice duhovniku radi sladkajo in prilizujejo, v njegovi odsotnosti pa ga grajajo in obsojajo. Enako obsojajo na duhovniku malomarnost v obleki, nerednost v stanovanju, a nič manj ga ne opravljajo radi pretirane gizdavosti in posvetnosti. Dejstvo je, da duhovniki, ki nosijo obleko proti cerkvenim predpisom, Cerkvi in veri več škodujejo kakor koristijo. Tu velja svarilo apostola: »Ne ravnajte se po tem svetu.«2 Sv. Tridentinski zbor odreja za duhovnike: »Ut habitu gestu, incessu, sermone aliisque omnino rebus nil nisi grave, moderatum ac religione plenum prae se ferant, levia etiam delicta, quae in ipsis maxima, affugiant, ut eorum actiones cunctis afferant venerationem.«3
5. V občevanju z ljudmi naj se duhovnik varuje ničemurno-nosti, samohvale in napuha. Slabo vpliva na vernike, če duhovnik govori preveč o samem sebi, o svojih pridigah, delovanju, ali celo o svoji »edinstveni« modrosti. V tem ljudje vidijo, da duhovniku ne gre toliko za božjo kakor za lastno čast. Hudo mu zamerijo strankarstvo, ako premožnejše in uglednejše preveč časti, reveže pa prezira. Duhovnik naj bo tudi ponižen. Jezus pravi: »Učite se od mene, ker sem krotek in iz srca ponižen in našli bodete mir svojim dušam.«4 Krotko vedenje je najbolj privlačna sila za srca vseh, ki prihajajo z duhovnikom v dotiko. Sv. Frančišek Salezij je spreobrnil s to čednostjo več ljudi kakor s svojimi duhovitimi pridigami. O njem spričuje sv. Vincencij Pavelski, da je ravno po krotkosti postal naj-vernejša podoba božjega Zveličarja. Nasprotno nas uči vsakdanja skušnja, kako hudo zaboli in užali vernike ena sama preostra duhovnikova beseda in jim ostane kakor želo do smrti v spominu.
Duhovnik mora biti zgled vljudnosti, ki pri njem ne sme izvirati samo iz zunanje priučenosti, marveč izhajati iz notranje svetosti. Kakor je vabljiva pri duhovniku odkrita preprostost, ki ne pozna namišljenih poklonov in besednih umetničenj, tako odbija premalo uglajen, skoro neroden nastop v družabnem življenju. Konvertit Jörgensen pripoveduje, da ga je dolgo časa odvračalo od spreobrnjenja surovo in ošabno obnašanje nekega duhovnika, ki ga je srečal v Italiji, drugi, Franc Coope zopet poudarja, da ga je pridobil duhovnik s svojo vljudno ljubeznivostjo.
6. Bratska vzajemnost med župnikom in kaplanom in razumevanje med duhovnimi sobrati utrjuje občestveno skupnost župljanov in jih bodri k mirnemu in složnemu sožitju. Kjer pa živijo dušni pastirji med seboj v sovraštvu in neslogi, so kmalu med seboj v prepiru in jezi tudi žup-ljani; versko življenje tam umira. Pokorščina, ki jo kaže duhovnik v svojem obnašanju do Cerkve in njenih predstojnikov, rodi tudi v srcih vernikov vdanost do Cerkve in spoštovanje do duhovniškega stanu. Nasprotno pa kritikovanje cerkvene oblasti dela ljudi uporne, da si hočejo prisvajati pravice, ki jim po božji in cerkveni postavi ne gredo.
1 Mat. 5, 14. — 2 Rim. 12, 2. — 3 Gesta et statuta synodi dioec. Lav. 1896, str. 344.
— 4 Mat. 11, 29.
7. Pravo svobodo in moč duha daje duhovniku čisto in samsko življenje. Sv. Tomaž Vilanovski pravi: »Sit sacerdos humilis, sit devotus, sit non est castus, nihil est.« Duhovnik je vernikom voditelj in kažipot h krščanski popolnosti. V premnogih skušnjavah in notranjih bojih, ki jih povzroča slabo nagnjenje ali slab zgled sveta in njegova zapeljivost, se dobri verniki posebno radi ozirajo na zgled svojega dušnega pastirja. Mnogi hočejo miriti svojo vest in kriti odgovornost za lastne grehe nečistosti z izgovorom na resnične ali namišljene slabosti in grehe duhovnikov. V tem oziru mora duhovnik posebno paziti na vsako malenkost, ki bi utegnila nuditi priliko za pohujšanje. Najboljše sredstvo, da si ohrani čistost, je zavest božje pričujočnosti in strah božji, ki si ga mora pridobivati in ohranjati z vsakdanjim izpraševanjem vesti in pogosto spovedjo. Na ta način bo premagal lastno slabost in premetenost nastavljenih zank. Tu veljajo besede Gospodove: »Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo!«1
8. Največkrat zvodi duhovnika na stranpota nezmernost v pijači. Apostol svari: »Ne opijanite se z vinom, v čemer je razbrzdanost!«2 Po predpisih cerkvenega prava naj duhovnik »sine necessitate aut alia iusta causa«3 ne obiskuje gostiln. Tudi doma naj bo zmeren v jedi in pijači. Duhovnik, vdan strasti pijančevanja, je nesreča za župnijo. Uspešno dušnopastirsko delo mu je docela onemogočeno. Ako poseda mnogo po gostilnah, je gotovo njegovo življenje ljudem, dobrim in slabim, v pohujšanje.
9. Nobene pregrehe pa verniki duhovniku bolj ne zamerijo kakor lakomnost in skopost. Obsoja jo tudi Bog. Sveto pismo pravi: »Korenina vsega zla je lakomnost; njej so se nekateri vdali, pa so odpadli od vere.«4 Silno občutljivi so ljudje, kadar morajo plačevati duhovniku štolnino in druge dajatve. V tem oziru naj bi duhovnik ne prekoračil pristojbin, ki jih je predpisala ali odobrila cerkvena oblast. Še hujše zabavljajo čez duhovnika, če vidijo, da pritrguje svojim poslom in delavcem zaslužek in jim ne daje zadostne hrane. Brezbožni hujskači pogosto porabijo ta ali oni takšen primer lakomnosti in skoposti, da hujskajo množico proti celemu duhovniškemu stanu in katoliški Cerkvi,
Dolžnost, dajati dober zgled, obsega celo duhovnikovo življenje. »Vi ste sol zemlje; če se pa sol spridi, s čim se bo solila? Vi ste luč sveta.«5 Duhovnikov zgled zida ali podira versko življenje v župniji. A vesten duhovnik je tudi srečen, njemu veljajo besede Kristusove: »Če boste v mojem nauku vztrajali, boste zares moji učenci; spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.«6 Vesel bo vzkliknil z apostolom: »V ničemer ne dajemo nobenega pohujšanja, da se naša služba ne bi grajala, marveč se v vsem skazujemo kot božje služabnike . . ,«7
II.	Popoldanska služba božja ob nedeljah in zapovedanih praznikih ter razlaga krščanskega nauka.
(Pri rešitvi tega vprašanja naj se vpoštevajo predvsem naslednje točke: 1. sedanje stanje; 2. kaj pospešuje in ovira popoldansko službo božjo; 3. kako naj se v prihodnje vrši popoldanska služba božja, s čim poživi in pospešuje; 4. kako naj se najprimerneje zadosti cerkvenim predpisom kanonov 1329 do 1336 glede razlage krščanskega nauka.)
1 Mark. 14, 38. — 2 Ef. 5, 18. — 3 Kan. 138. — 4 I. Tim. 6, 10. — 5 Mat. 5, 13. 14.
— " Jan. 8, 31. 32. — 7 II. Kor. 6, 3.
32 gospodov je na pastoralnih konferencah referiralo o tem vprašanju. Po naših strokovnih revijah se je o popoldanski službi božji doslej prav malo pisalo, zato je vprašanje vzbudilo na konferencah mnogo debate in povzročilo razne predloge. Posamezni referentje so se ozirali predvsem na domače krajevne razmere. Glavne misli in predlogi posameznih referatov so podani v naslednji rešitvi:
V vsaki škofiji predpisujejo razne odredbe in sinode, kdaj in v kakšni obliki naj se vrši popoldanska služba božja. Čeprav ni stroge cerkvene zapovedi, ki bi zapovedovala popoldansko službo božjo pod smrtnim grehom, je ista vendar po vseh župnijah lavantinske škofije uvedena. Vpeljali so jo z namenom, da bi verniki ves dan Gospodov posvetili Bogu.
1. Pri popoldanski službi božji se je v zvezi z dosedanjimi navadami uvedel krščanski nauk in litanije kot glavna dela popoldanske službe božje. Ta običajni red se spremeni le redko, in sicer, kadar se doda molitvena ura, v postnem času sveti križev pot, v oktobru in ob kvatrnih nedeljah sveti rožni venec, ali pa se, kakor je navada ob velikih praznikih, opusti krščanski nauk in se pojejo litanije. Vršijo se večernice navadno ob prvih popoldanskih urah, krog druge ali tretje ure, tu in tam po mestih in trgih tudi zvečer. V predvojnem času so se verniki ponekod popoldanske službe božje udeleževali skoro tako mnogoštevilno, kakor bi bila obvezna pod grehom. V povojnih letih je ta gorečnost in globokovernost marsikje začela pojemati.
2. Vzroki pojemanja so deloma pri vernikih, deloma pri dušnem pastirju in cerkvi. Mnogi pozabijo, da je nedelja dan dela in skrbi za dušo, in skrbijo le za telesni odpočitek. Mogoče še gredo dopoldne k sveti maši, popoldne pa porabijo za izlete, obiske, igre, zabave ter razvedrila po gostilnah in drugod. Na nekatere vpliva moreče težka skrb za vsakdanji kruh in jih naredi zagrenjene, obupne in versko brezbrižne. Brezversko časopisje in brezbožna družba jih odtujuje cerkvi. Mestni duh verske mlačnosti prodira iz mest na deželo. Žalibog se mnogokje na deželi skruni nedelja s težkim delom na polju, travnikih in v vinogradih in se porablja posebno nedeljski popoldan za hlapčevska dela. Borba za vsakdanji kruh postaja vsled težkih gospodarskih razmer na deželi vedno večja in med tednom izčrpa človeka, da se mu v nedeljo ne ljubi narediti nekoliko daljše poti v cerkev, temveč se raje vda počitku. Zopet drugi si išče razvedrila pri sosedih, po gostilnah in drugod. Kmečko mladino odtegujejo od popoldanske službe božje razne veselice, tekme, društvene prireditve, telovadni nastopi in gledališke igre.
Marsikje zadene krivda, da verniki slabo obiskujejo večernice, dušnega pastirja. Kjer župnik polaga premalo pozornosti na popoldansko službo božjo, je tudi verniki ne cenijo. Izostajati začenjajo, kakor hitro opazijo, da se večernice poljubno opuščajo, neredno začenjajo, površno opravljajo, ali da se duhovnik za krščanske, stanovske in družbene nauke slabo pripravlja in jih suhoparno prednaša. Še slabši je obisk v onih cerkvah, kjer se skozi celo leto pri večernicah molijo samo litanije, krščanski in stanovski nauki pa se opuščajo. Sveto opravilo se zdi ljudem prekratko, zato ne gredo v cerkev. Od večernic odvrača ljudi tudi ne-snažnost, slab zrak in sploh vsak nered v cerkvi.
3. Sodobno je vprašanje, kako pritegniti več vernikov k popoldanski službi božji. Samo vabiti jih k večernicam, ne bo mnogo zaleglo. Začeti je treba pri mladini. Katehet mora v šoli vabiti ter navajati šolsko mladež in z ljubeznijo vplivati na njo, da obiskuje ne le nedeljsko sveto mašo, ampak tudi večernice. V posebno pomoč mu morejo biti Marijini vrtci,
za katere ima.tu in tam ob nedeljah popoldne kratek nagovor. Šoli odraslo mladino vabi dušni pastir v Marijino družbo, ki ima po navadi svoje sestanke ob nedeljah po večernicah. Vseh seveda ne more zajeti v cerkvene družbe. Tu si more pomagati s prosvetnim društvom, ki ima največkrat po večernicah svoje sestanke in prireditve v društvenem domu ali na kakšnem drugem kraju. Dasiravno nekateri prihajajo v cerkev bolj radi prireditve, ki se vrši po svetem opravilu, kakor radi večernic samih, se vendar polagoma privadijo popoldanske službe božje in jo vzljubijo.
V smislu katoliške akcije se posveča posebna pozornost posameznim stanovom, možem, mladeničem, ženam in dekletom. Ker je dopoldanska služba božja in pridiga namenjena vsem vernikom, se zdi najprimernejše, da se stanovski nauki vršijo v nedeljo popoldne. Po krščanskem nauku, litanijah in blagoslovu ostane v cerkvi le stan, ki je določen za dotično nedeljo. Ako posamezniki čutijo, da se obravnavajo njihove stanovske zadeve, se za nje zanimajo in raje udeležujejo. Gotovo je treba za stanovske popoldneve tudi agitacije. Pri tem bi naj bile duhovniku v pomoč jedrne skupine katoliške akcije. Pri govorih dopoldne ima duhovnik priliko, da vernikom razloži pomen stanovskih govorov in jih povabi k popoldanski službi božji. Ob nedeljah popoldne imajo svoje sestanke tudi Marijine družbe, razne bratovščine in tretji red, ki se pogosto združijo s stanovskimi sestanki in nauki.
Vodstvo cerkvenih organizacij zahteva od dušnega pastirja mnogo marljivosti, gorečnosti in požrtvovalnosti. Da pritegne čim več vernikov, se mora za posamezne nauke skrbno pripravljati in jih zanimivo pred-našati. Da postanejo večernice bolj privlačne in ne preveč enolične, naj se uvedejo razne spremembe, kakor molitvena ura, med katero se pojejo svete pesmi, pete litanije z ljudskim petjem in slično. Posebno ljudsko petje privabi mnogo vernikov k večernicam. Po nekaterih župnijah so uvedli po končanem nauku vajo v ljudskem petju. Duhovnik s prižnice pove naslov in besedilo pesmi, ki jo verniki pojejo najprej s spremljanjem orgel. Še bolje se petje posreči, ako se med navzoče pred opravilom razdelijo cerkvene ljudske pesmarice. Dušni pastirji so na pastoralnih konferencah splošno poudarjali velik pomen ljudskega petja in predlagali, da se povsod vpelje kot najučinkovitejše sredstvo za poživitev popoldanske službe božje.
4.	Z uvedbo stanovskih in družbenih naukov se je tu in tam pri večernicah začel opuščati krščanski nauk, čigar razlago nalaga cerkveni zakonik v kanonih 1329 do 1336 dušnim pastirjem kot vestno dolžnost. A dejstvo je, da med ljudstvom nevednost v verskih in nravnih naukih od leta do leta narašča, da je torej razlaga krščanskega nauka nujna potreba sedanjega časa. Resnice in nauki, ki se podajajo pri verouku v šoli, mnogokrat zginejo mladini nekaj let po izstopu iz šole iz srca in spomina. Razlaga krščanskega nauka pri nedeljskih večernicah tudi ne dosega popolnoma svojega namena, ker se večernic udeležujejo navadno le dobri verniki, ne pa tudi oni, ki so pouka v verskih naukih najbolj potrebni. Pri pridigah parenetične in panegirične vsebine se ljudje ne poučijo dovolj v verskih in nravstvenih naukih. Nastane vprašanje, kako naj dušni pastir zadosti cerkvenim predpisom glede razlage krščanskega nauka, oziroma kako naj se zajezi nevednost v verskih in nravnih naukih med ljudstvom.
Silno važna je služba kateheta v šoli. Glavni predmet, na katerega mora veroučitelj na vseh šolah, ljudskih in srednjih, polagati največ važ-
nosti, so verske resnice in nravni nauki; njih temeljita razlaga je prva dolžnost kateheta, njih znanje in osvojitev po učencih glavni cilj kateheze. Kar se naučijo otroci krščanskega nauka v šoli, jim je podlaga za celo življenje. Seveda je treba znanje iz šolskih let v poznejši dobi pogosto na novo osvežiti s poslušanjem pridig, krščanskih in stanovskih naukov, s čitanjem nabožnih knjig in listov. Šoli odraslo mladino skuša dušni pastir privabiti v cerkvene družbe in prosvetne organizacije. Nekateri obiskujejo po industrijskih krajih trgovske in obrtne nadaljevalne šole, na kmetih kmetijske in gospodinjske tečaje, kjer se poučuje eno uro tedensko tudi veronauk. V tej dobi mora dajati katehet mladini na podlagi verskih resnic, božjih in cerkvenih zapovedi praktična navodila za čednostim in srečno življenje. Velikega pomena je po deželi splošno običajno velikonočno izpraševanje, pri katerem dušni pastir izprašuje fante in dekleta tisti del katekizma, ki ga je v preteklem letu predelal pri razlagi krščanskega nauka.
V svojih pridigah in govorih morajo dušni pastirji posebno paziti na to, da obravnavajo pogosto verske in nravstvene resnice tako, da pride vsaka izmed njih prej ali slej na vrsto; o temeljnih resnicah in važnejših zapovedih je treba govoriti še večkrat.1 Sinoda leta 1911. zapoveduje, da se mora pridigar pri razlagi nedeljskih listov in evangelijev ozirati na verske dogme in nravstvene nauke. V cerkvah, kjer delujeta dva ali več dušnih pastirjev, morajo biti ob nedeljah od sv. Mihaela do sv. Jurija ka-tehetične pridige.2 Približno v treh letih bi se naj predelal ves katekizem.
Redna razlaga katekizma ali krščanski nauk se mora vršiti v vseh župnijah. Ako je pri popoldanski službi božji udeležba vernikov preslaba, ali ako trpi krščanski nauk pri večernicah vsi e d stanovskih in družbenih naukov, kar pa naj se kolikor mogoče zabrani, naj se isti vrši pri glavni ali pozni službi božji ali vsaj nadomesti s katehetičnimi pridigami. Le na ta način se bo zajezila verska nevednost in ukoreninilo med ljudstvom krščansko življenje.
B.	Predlogi in vprašanja na pastoralnih konferencah leta 1937.
1. Ali sme župnik svojim župljanom s prižnice dati dispenzo, da opravljajo ob nedeljah hlapčevska dela?
Odgovor: Po kanonu 1245 »parochi in casibus singularibus iusta-que de causa possunt subiectos sibi singulos fideles singulasve familias a lege communi de observantia festorum itemque de observantia abstinentiae et ieiunii vel etiam utriusque dispensare.« Dispenze župnik ne more dati s prižnice za vso župnijo, mogel pa bi s prižnice izjaviti, da je delo dovoljeno vsled sile in da zakon v tem slučaju ne veže.
2, Ali se sme dati dispenza od posta mlatičem na biljo pred Marijinim vnebovzetjem, ako obhajajo tako zvani »likof«?
Odgovor: Velja kakor pod št. 1. Sme se dati posameznim, če je insta causa. Navadno se da zaključni obed preložiti na drugi dan.
' Prim. Actiones et Constitutiones syn. dioec. Lav. 1900, str. 226. — Operationes et Constitutiones syn. Lav. 1911, str. 495.
3. Ohrani naj se vsaj v podeželskih župnijah v lavantinski škofiji običajen način izpraševanja otrok iz veronauka ob dekanijski vizitaciji v cerkvi in ne v šoli.
Odgovor: Glej Oglasnik 1938, III., str. 24. Ob času šolskega pouka se more ob dekanijski vizitaciji izpraševanje otrok iz veronauka vršiti samo v šoli. Izven časa šolskega pouka bi se mogla kateheza v cerkvi smatrati kot bogoslužje.
4. Obisk otrok pri nedeljski službi božji je silno slab, ker ni na razpolago potrebnega nadzorstva.
Odgovor: Glej Oglasnik 1935, VIII., str. 80.
5. Otroci v šoli ne molijo več očenaša in zdravamarije. Naj se zahteva, da se zopet vpelje ta molitev v šolo.
Odgovor: Katehetu je ob njegovi uri vedno prosto, s šolsko mladino moliti očenaš, zdravomarijo in molitve, ki jih sam določi.
6. Nedeljski tečaji za telesno vzgojo naj se ne vršijo med prvo in drugo službo božjo in med večernicami.
Odgovor: Glej Oglasnik 1935, VI., str. 70. Začetek pouka uredi krajevna občinska uprava sporazumno z učitelji in duhovniki.
7. Ordinariat naj opozori vodstvo cerkvene glasbene šole, da privzgoji učencem smisel za ljudsko cerkveno petje, ki naj se po župnijah pospešuje.
Odgovor: Se je že zgodilo.
8. Kako se molijo litanije na Markovo in križev teden? Cerkveni molitvenik zahteva koralno petje kakor na veliko soboto.
Odgovor: Je natančno določeno v direktor!ju 1938, str. 81. V cerkvenem molitveniku je slovesna oblika, ki zahteva koralno petje, manj slovesna pa ne.
9. Direktorij prepoveduje, izvzemši ene nedelje, v adventu in postu or-glanje. Kako je s to odredbo?
Odgovor: Ob časih, ko orgle po liturgičnih pravilih ne smejo peti (pri črnih mašah in mašah de tempore v adventu in postu), se sme, če je sila, petje pri maši in oficiju spremljati z orglami ad associandum et sustinendum cantum. C. R. 11. V. 1911, n. 4265. (Glej Ušeničnik, Li-turgika, str. 41.)
10. Ali se mora dati kelih na novo zlatiti, če je zlatnina malo oluščena? Odgovor: Če se je pri kelihu ali pateni pozlačenje odrgnilo, se mora dati sub gravi obligatione zopet zlatiti, toda posvečenje se radi tega ne izgubi. (Glej Ušeničnik, Liturgika, str. 68.)
11. Ali se sme pri podružnici po sveti maši velika hostija razdeliti med obhajance, da ni treba hoditi drugi dan konzumirat?
Odgovor: Se sme.
12. Kaj naj moli mašnik med procesijo, ko nosi Najsvetejše?
Odgovor: Predpisane so samo evharistične hvalnice, kakor jih ima obredna knjiga; druge molitve so prepuščene duhovnikovi prosti izbiri.
13. Ali se molijo na kvatrne nedelje pri popoldanski službi božji vsi trije deli rožnega venca?
Odgovor: Samo en del.
14. Ali se zakrijejo na tiho nedeljo na velikem oltarju tudi podobe? Odgovor: Rubrika v misalu pred tiho nedeljo pravi: Ante vesperas cooperiuntur cruces et imagines.
15. Državni uradi zahtevajo od župnijskih uradov vedno več pisarij, zato naj pošljejo tudi potrebne tiskovine in sicer v čisti slovenščini. Odgovor: Navadno se tiskovine župnijskim uradom dostavijo. Ako se to po nekaterih krajih ne zgodi, naj se pravočasno javi dotičnemu uradu, koliko tiskovin se potrebuje.
16. Ordinariat naj ne zahteva pristojbin za blagoslovitev kapelic, križev itd., ker je duhovniku težko iztirjati pristojbino od strank. Odgovor: V konkretnih slučajih se pristojbina popusti, ako se v prošnji navedejo za to važni razlogi.
17. Prosi se, da se v naši škofiji izenači pristojbine za izpiske iz matičnih knjig s pristojbino ljubljanske škofije. Pri katerih ex offo matičnih listinah je župnik upravičen zahtevati pisarniško pristojbino? Odgovor: Dokler traja gospodarska kriza, ne kaže pristojbin zvišati. Glede pristojbin za ex offo matične izpiske glej Ušeničnik, Pastoralno bogoslovje, II. izdaja, str. 560.
18. Poroke ob sobotah in nedeljah popoldne se naj prepovejo, da se ne bodo izgovarjali ljudje, da so ponekod dovoljene.
Odgovor: Ostane pri odredbi v Oglasniku 1933, II., str. 18.
19. Splošna želja duhovnikov je, da bi se duhovne vaje vsako leto vršile tudi na Slatini, kjer bi vsak gospod imel svojo sobo.
Odgovor: Glej Oglasnik 1934, V., str. 47.
20. Ordinariat naj dostavi vsem župnijskim uradom zadostno število položnic, da bodo mogli denarne zbirke pošiljati naravnost ordinariatu, in ne potom dekanijskih uradov, ker je takšno poslovanje enostavnejše in bolj poceni.
Odgovor: Radi lažjega pregleda in kontrole ostane pri sedanji praksi.
21. V kakšnem roku naj pošiljajo župnijski uradi občinski upravi in banovinskemu zdravniku poročila o rojencih, umrlih in poročenih? Odgovor: Po uredbi min. notranjih zadev z dne 15. jan. 1930 je treba občinski upravi matične spremembe naznaniti vsak teden; naznanilo banovinskemu zdravniku oskrbi nato občina.
30.
Unio Cleri Missionaria.
Predsednik Narodnega sveta UCM, prevzv. gospod knezoškof ljubljanski dr. Gregorij Rožman, je poslal tukajšnjemu škofijskemu vodstvu UCM dopis z dne 28. febr. 1938, štev. 26 z naročilom, naj moderator čč. gospode duhovnike na vse točke istega opozori. Glasi se tako-le:
»Po našem- zadnjem občnem zboru, ki je bil dne 9. julija 1936 v Zagrebu, se je vršil v Rimu novembra 1936 mednarodni kongres U. Cl. miss, vsega sveta, katerega so se udeležili tudi zastopniki naše U. Cl. miss.
Na tem kongresu U. Cl. miss, smo dobili nove pobude in smernice za naše delo. V glavnem so te-le:
1. U. Cl. miss, bodi osnovna in prvenstvena misijonska organizacija, ki naj duhovnike opozarja na aktualne misijonske probleme in jih navdušuje, da organizirajo po vseh škofijah, oziroma župnijah papeške misijonske organizacije DŠV in Opus s. Infantiae, po možnosti tudi Opus S.ti Petri ter vzbujajo misijonske poklice.
2. U. Cl. miss, ni nova organizacija za nabiranje misijonske miloščine, ampak je »seminario m« za duhovnike-voditelje misijonskega dela, da bo to delo bolj enotno in sistematično. Zato tudi članarina ni namenjena za DŠV ali sploh za misijone, ampak za organizacijske stroške misijonstva v škofiji in v vsej državi. Zato je treba strogo ločiti med DŠV, ki je organizacija vernikov sploh in U. Cl. miss., ki je organizacija duhovnikov.
3. Taka organizacija duhovnikov je po svetovni vojni tem bolj potrebna, čim bolj sloni vse breme misijonov izključno na Cerkvi, in čim bolj se svet po propagandi brezbožnega komunizma in novopoganskega nacionalizma razkristjanjuje.
Po novih vidikih mednarodnega kongresa se je U. Cl. miss, drugod in pri nas na željo sv. Stolice nanovo uredila; zato je Narodni svet v svoji seji dne 8. marca 1937 sklenil založiti nova, iz Rima poslana pravila s poslovnikom za naše kraje in nove članovnice, kakor tudi izdajati za gg. duhovnike-člane U. Cl. četrtletno glasilo »Lux mundi« v hrvaškem in slovenskem jeziku.
Nadalje pravila izrečno pravijo, da se morejo vpisati vsi svetni kakor redovniški duhovniki. Zato je Narodni svet sklenil povabiti vsa predstoj-ništva redov in kongregacij, da vpišejo svoje člane v U. Cl. svojih škofij. Kot članarina za redne člane (tako za sekularni kakor za regularni kler) je določena vsota letnih 12 din, za bogoslovce 6 din; za dosmrtne 300 din.
O priliki mednarodnega kongresa je izšla v Rimu statistika članstva U. Cl. Za našo državo smo mogli izmed približno 3000 duhovnikov navesti samo 1050 članov U. Cl. V nekaterih naših škofijah je večina, v drugih pa komaj polovica ali le tretjina duhovščine včlanjena, ponekod sploh ni članov. Sv. oče Pij XI. je pri sprejemu duhovnikov U. Cl. 13. novembra 1936 vzkliknil: Zakaj ponekod komaj polovica? Zakaj ne povsod vsi? Tako se lahko tudi mi v Jugoslaviji vprašamo: Zakaj nismo vsi zraven?
Oni gg. duhovniki, ki so bili že vpisani, a so potem prenehali s plačevanjem članarine, ostanejo člani, ako doplačajo polovico do leta 1937 zamujene članarine. Za leto 1937 naj vplačajo celo.«
Kar se tiče poravnave zaostale članarine, je bila za lavantinsko škofijo zadeva urejena s tukajšnjim dopisom z dne 26. febr. 1937, ki so ga prejeli člani UCM, ter z objavami v Oglasniku 1937: III., str. 51, VI., str. 110, XI., str. 169. Večina članov je zaostanek poravnala, nekateri se niso zglasili. Z ozirom na zgoraj objavljeni dopis in sklep seje Narodnega sveta UCM z dne 28. marca 1938 se člani, ki se do sedaj niso odzvali,
ponovno vabijo, da to store v teku letošnjega leta, sicer se smatra, da so izstopili iz UCM.
V lavantinski škofiji je 540 duhovnikov (436 svetnih in 104 redovnih) ter 65 bogoslovcev-neduhovnikov. Od teh je članov UCM 232 svetnih in devet redovnih duhovnikov, skupaj 241. Manjka še velik odstotek do izpolnitve navedene želje sv. očeta! Duhovniki-člani UCM naj skušajo pridobiti nove člane!
Vsi člani bodo v teku letošnjega leta prejeli nove članske izkaznice ter »Pravila in poslovnik«. Skrbelo se bo, da bodo redno dobivali »Lux mundi«. Vsako leto bodo dobili položnico za poravnavo članarine, sami pa naj skrbijo, da bodo redno izpolnjevali članske dolžnosti.
Škofijsko vodstvo duhovniške misijonske zveze za lavantinsko škofijo. 31.
Uporaba veroučnih knjig.
Ministrstvo prosvete, oddelek za ljudske šole, je dne 1. marca 1938,
III., br. 4878, poslalo kr. banski upravi sledeče naročilo:
»Ministrstvu prosvete se je naznanilo uradnim potom, da se v mnogih ljudskih šolah uporabljajo pri veronauku učbeniki, ki niso odobreni od ministrstva prosvete, ali jim je rok uporabe po zakonu o učbenikih že potekel. Tudi se v mnogih šolah uporabljajo pomožne knjige brez navedbe avtorja in izdajatelja, ki niso bile nikdar predložene kot pomožne knjige k veroučnim učbenikom ministrstvu v pregled.
Vsled tega ministrstvo naroča kr. banski upravi, da izda odredbo, da se revidirajo vsi učbeniki in pomožne knjige iz veronauka, ki ne odgovarjajo predpisom zakona o učbenikih, se nehajo uporabljati na ljudskih šolah in se strogo prepove po njih vsako poučevanje v šoli.«
To naročilo je poslala kr. banska uprava dne 24. marca 1938, IV. No. 5630/1 sreskim načelstvom z odredbo, da dostavijo tozadevne okrožnice vsem upraviteljem ljudskih šol, in ji najkasneje do 30. junija 1938 predložijo poročila v tej zadevi.
Odredba se pošilja vsem katehetom v vednost in ravnanje.
32.
Mašno vino trošarine prosto.
Glasom došlega obvestila kraljevske banske uprave dravske banovine v Ljubljani z dne 16. marca 1938, VII. 3174/1 je gospod ban z naredbo z dne 14. marca 1938, VIL, št. 7250/1 dovolil duhovnikom, ki opravljajo dušnopastirsko službo, da si nabavijo letno 100 1 vina za bogoslužne namene (mašno vino) brez plačila banovinske trošarine.
Ta količina je oproščena tudi občinske trošarine po naredbi banske uprave II., št. 28.817/2 z dne 23. decembra 1935.
O tem se v svrho ravnanja obveščajo vsi duhovniki lavantinske škofije in apostolske administracije.
33.
Železniške legitimacije za cerkvene uslužbence.
Direkcija jugoslovanskih državnih železnic Ljubljana je z dopisom od dne 12. marca 1938, št. 365 P-38 sporočila semkaj naslednje:
»50% vozno ugodnost uživajo odslej tudi uslužbenci verskih samouprav, ki so kot taki stalno zaposleni, nimajo drugega poklica ter je njih službeno razmerje urejeno po predpisih verske samouprave, odnosno verske zajednice. Legitimacija stane 20 din ter se naroča s spiskom, ki ga sestavi ono oblastvo, ki dotičnemu likvidira prejemke.
V spisku se mora navesti ime in priimek upravičenca, njegov službeni naziv in pripomba, da je stalen uslužbenec in nima nobenega drugega poklica.
Za njegove rodbinske člane se legitimacije naročajo s posebnim spiskom, v katerem je treba navesti rodbinski odnos do dotičnega cerkvenega uslužbenca.
Kot upravičeni rodbinski člani, ki dobijo legitimacijo po očetu, odnosno možu-uslužbencu, se smatrajo: zakonska žena, zakonski otroci, pastorki, zak. posvojeni otroci, vdove in otroci umrlih uslužbencev, dokler uživajo pokojnino.
Moški otroci dobijo legitimacijo do polnoletnosti, ženski pa, dokler so neporočeni in jih starši vzdržujejo. Otrokom, ki imajo kakršenkoli dohodek nad 500 din mesečno, ne pripada legitimacija.
Žena in otroci morajo z uslužbencem živeti v rodbinski skupnosti.
Ženi in otrokom uslužbenca n e pripadajo legitimacije, če se žena uslužbenca bavi s katerim koli poslom, od katerega črpa dohodek, odnosno zaslužek.
Za nezakonske otroke se ne dobijo legitimacije.
Denar za legitimacije se pošlje na ček. račun 10.207 Računovodstvu pri direkciji drž. železnic Ljubljana in je treba podatke o odpremljeni vsoti vpisati v naročilnem spisku.«
O tem se v svrho ravnanja obveščajo vsi župnijski uradi lavantinske škofije in apostolske administracije.
34.
Zahvala.
Prečastitim gg. duhovnikom in redovnim predstojnikom lavantinske škofije, ki so mi pismeno ali ustno čestitali k velikonočnim praznikom, se za ljubav prisrčno zahvaljujem ter jim z enako iskrenostjo od božjega Zveličarja prosim mnogo milosti, veselja in blagoslova.
V Mariboru, na Belo nedeljo 1938.
f Ivan Jožef.
35.
Objave.
Karitativna zveza v Mariboru se je obrnila na tukajšnji urad s prošnjo, naj se opomnijo častiti župnijski uradi, da za izposlovane podpore, ki se na prošnjo pošiljajo župnijskim revežem, vedno točno predložijo Karitativni zvezi v Mariboru ne le potrdilo o prejeti skupni vsoti, ampak
tudi potrdila vsakega posameznega obdarovanega prosilca na doposlani tiskovini, ker se morajo ta predložiti pristojnemu uradu.
Naroča se vsem prizadetim župnijskim uradom, da tej želji Karitativne zveze vedno brezhibno ustrežejo.
Čimprej naj se predloži kolkovan krstni list Rubin Janeza, roj. 12. julija 1824.
Protituberkulozni teden. Letos se vrši v času od 8. do 14. maja. Kakor prejšnja leta (Oglasnik 1937, str. 91), se tudi letos duhovniki povabijo, da sodelujejo pri pobijanju jetike, naše najnevarnejše ljudske bolezni. Tej številki Oglasnika je pridejana okrožnica Protituberkulozne lige v Mariboru. Nabrani zneski naj se nakažejo ali naravnost na to ligo ali na kn. šk. ordinariat.
36.
Osebna naznanila.
Imenovanje. Za škofijskega moderatorja Apostolstva molitve je bil imenovan p. superior Rezidence Družbe Jezusove v Mariboru, tč. p. Franc Tomc S. J. (30. marca 1938).
Umeščena sta bila gg.: Rudolf Kociper, župnik na Ojstrici, kot župnik v Polju in Alojz Žalar, dušni pastir v Hrastniku, kot župnik pri Sv. Petru pri Mariboru (1. aprila 1938).
Postavljena sta bila gg.: Anton Rantaša, ekspozit v Vel. Polani, za provizorja novoustanovljene župnije v Polani (15. marca 1938) in Franc Š m o n, kaplan v Starem trgu, za provizorja na Ojstrici (1. aprila 1938).
Nastavljeni so bili gg.: Martin Kristan, semeniški duhovnik, za II. kaplana v Prevaljah; Viljem Videčnik, sem. duhovnik, za IV. kaplana v Trbovljah; Mihael Jerič, II. kaplan v Prevaljah, za I. kaplana istotam; Ivan Vodeb, provizor pri Sv. Petru pri Mariboru, za kaplana istotam; g. Ludviku Prelogu, dušnemu pastirju v Hrastniku, se dodeli v pomoč g. Alojzij Kozar, III. kaplan v Trbovljah (1. aprila 1938).
Resigniral je na župnijo Sevnica ob Savi tamošnji g. župnik m kn. šk. duhovni svetovalec Ivan Doberšek (22. marca 1938).
Stalni pokoj je nastopil g. Ivan Mlakar, zlatomašnik in provizor v Polju; naselil se je v Cirkovcah (s 1. aprilom 1938).
Ordinacije. Ostiariat in lektorat dne 2. aprila 1938 v mariborski stolnici: Viljem Savelli, Albert Areh, Henrik Goričan, Janez Jurhman, Janez Kocmut, Franc Petek, Feliks Podpečan, Franc Puncer, Peter Roblek, Stanislav Strašek, Ludvik Varga in Izidor Završnik. Subdiakonat dne 27. marca 1938 v škofijski kapeli: kapucin-bogoslovec fr. Alfonz Marija Kšela. Diakonat dne 2. aprila 1938 v marib. stolnici: Štefan Čergulj, Dušan Dogša, Alojzij Feguš, Štefan GyörköS, Martin Jelen, Ernest Klančnik, Ludvik Lajnšček, Jožef Škorjanc, Simon Vrbovšek, Alojzij Jakopina, Jožef Mihelič, Adolf Piki, Alojzij Šmirmaul, Avguštin Štancer, Alojzij Verbnjak in kapuc, bogoslovec fr. Alfonz Marija Kšela.
Lavantinski knezoškofijski ordinariat
v Mariboru, dne 25. aprila 1938.
Izdaje lavantinski knezoškofijski ordinariat. —- Urejuje dr. Josip Mirt. Tiska Tiskarna sv. Cirila v Mariboru.