Aplikacija strukturalne teorije znanosti na Marxovo ekonomsko teorijo VLADO DIMOV SKI UVOD Strukturalna teorija znanosti1 jc po eni strani nasledek ncopozitivizma, s prevladujočo Carnapovo shemo o trodelni strukturi teorije znanosti, po drugi strani pa reakcija na kuhniansko paradigmatsko revolucijo. Kuhn (1970) jc na osnovi empiričnega materiala o razvoju znanosti zamajal vero v zvezni napredek znanosti, v empirično verifikacijo (falsifikacijo) znanstvenih teorij in hipotez ter v medsebojno primerjavo vsebin in struktur (Ule A., 1988b, str. 59), kar jc predstavljalo osnovo dotedanjih teorij znanosti.2 Pomembna je predvsem Kuhnova teorija o kvalitativnih prelomih v znanosti, saj je razgalila ne-možnost njihovih premostitev s kakršnimkoli logičnim ali empiričnim postopkom. Praktično jc to pomenilo, da ni mogoče kakorkoli enoznačno določiti prioritete med dvema ali več konkurenčnimi teorijami, saj sc pri različnih teorijah (paradigmah) spremenijo osnovni pojmi, ki jih uporabljajo in z njimi operirajo teorije. Takega svojega stališča pa Kuhn ni mogel tudi logično dokazati, kajti empirično/faktično "pravilno" ni vedno tudi logično "pravilno".3 Racionalnost znanosti jc torej postalo osnovno torišče teorije znanosti, zato jc njen nadaljnji razvoj šel po eni strani v iskanje in definiranje kriterijev znanosti, kateri bi znanosti omogočili obdržati pozicijo racionalnosti in vsebnost kontinuiranega napredka, po drugi strani pa v racionalno rekonstrukcijo znanosti, z namenom, da bi ovrgel Kuhnovc ugotovitve. Za nas je zanimiva predvsem dejavnost v smeri racionalne rekonstrukcije znanosti. Tako jc Suppcs (1957) ovrgel logično rekonstrukcijo znanosti, po kateri jc teorija lc ' Izraz strukturalna rekonstrukcija jc uvedel W. StegmUllcr na predlog Y. Bar-Hillcla. Podobno kot Ulc (1988b, str. 61). uporabljamo termin strukturalna (structuralistic view, strukluralistische AulTasung) in ne strukturalistična predvsem zaradi ^ejorativnega pomena izrazov na -čni v slovenščini. Kuhnianska revolucija jc tako teoretike znanosti, ki so izhajali iz Camapove filozofije znanosti (Hempel, Nagel), kot tudi Uste, ki so pripadali Poppcrjevemu krogu (Lakatos, Feyerabcnd), prisilila, da so vstali v obrambo racionalnosti v znanosti, saj se jim jc Kuhnov prispevek zdel vnašanje iracionalnosti v znanost. ' Po mnenju Kuhnovih kritikov je ravno to najšibkejša točka Kuhnovc teorije, vendar pa so ob tem očitno spregledali, da jc kuhnovska pozicija dvostranska, kajti dejansko ne skriva lc izredno izdelano zgodovinsko analizo proti znanosti, temveč neizdelano logično tezo o razvoju znanosti, ki je ravno teza o empirični in logični neprimcrljivosti paradigem, kar jc načelno ukinjalo možnost tradicionalne predstave o linearnem napredovanju znanosti" (Hozjan S., Ulc A., 1984, str. 184). sistem stavkov 4, in razvil konccpt aksiomatizacije teorij matematične fizike na osnovi metode teorije množic. S tem je odprl pot J. Snccdu (1971), ki je Suppesovcmu izhodišču dodal neformalno semantiko, kar mu jc omogočilo formuliranjc vsebine fizikalnih teorij z uporabo kvantitativnih konceptov, katerih vrednost ne more biti določljiva brez predpostavljanja teorij samih. Vendar pa je Snccd izvedel le strukturalno rekonstrukcijo fizikalnih teorij. Nadaljnji razvoj je preko racionalne rekonstrukcije Kuhnovih konceptov prešel kot razširitev rekonstrukcije najprej na ostale naravoslovne teorije, pozneje pa tudi - predvsem po zaslugi W. Stegmiillerja in njegovih učencev (Balzcr W., Diederich W. in drugi) - na družboslovne teorije, v zadnjem času pa se navezuje tudi na metode umetne inteligence in ekspertnih sistemov. Racionalna rekonstrukcija jc s tem "dokončno" zavrnila tezo o iracionalnosti Kuhnovc teorije. Ob tem se jc strukturalna teorija znanosti sčasoma izvila iz deskriptivne in na nek način nad-znanstvcnc ali metaznanstvene pozicije ter prešla v znotraj-znanstveno, tako da jc postala del znanosti same. Rekonstrukcija Marxove ekonomske teorije, ki jo bomo prikazali, spada torej že v višjo fazo razvoja strukturalne teorije. Še prej pa bomo na kratko predstavili osnovne pojme strukturalne teorije. 1. PREGLED OSNOVNIH POJMOV STRUKTURALNE TEORIJE ZNANOSTI Vsaki teoriji v znanosti se postavlja vprašanje, kaj jc empirično in kaj teoretično, kar se neposredno veže na pojma teoretskosti in neteoretskosti ali drugače na teorijsko odvisne teoretskosti in ncteorcLskosti. Pri formulaciji kriterija teorijskosti5 jc potrebno najprej določiti, kaj pomeni trditev, daje meritev neke funkcije f teorijsko odvisna od teorije T. Funkcija f je merljiva na T-odvisen način, če in samo če obstaja vsaj en tak primer aplikacijc teorije, kjer vsi poskusi merjenja vrednosti te funkcije že predpostavljajo, da je neka druga aplikacija cclotnc teorije (t. j. vseh glavnih zakonov ali aksiomov, v kolikor jc aksiomatizirana) uspešna. Če takšnega primera ni, potem je funkcija merljiva na T-ncodviscn način. Teorijska pa jc funkcija f glede na teorijo T, če in samo če jc v vsaki aplikaciji teorije merljiva na T-odvisen način, nc-teorijska glede na teorijo T pa jc, čc in samo če obstaja vsaj ena aplikacija teorije T, v kateri jc funkcija f T-ncodvisna (Snccd J., 1979, str. 33). To torej pomeni, da je pojem iz teorije T glede na T teorijski takrat, ko jc aplikabilen v določeni situaciji brez predpostavke. Funkcija f pa jc T-tcorijska, če vsi poskusi za določitev njene vrednosti predpostavljajo , da velja teorija T v nekaterih njenih intendiranih aplikacijah. (Pojem intendiranih aplikacij bomo podrobneje pojasnili pozneje.) 4' Aksiomatizacijo teorije/znanosti n« osnovi sistemov stavkov jc poskuiUl izdelati predvsem Camap, vendar je, verjetno zaradi preobseinosti, ni dokončal. Tu bi se lahko spomnili na trditev, da lista teorija, ki v določenem trenutku poslane nepregledna in neopexativna, kliče po svoji "ukinitvi" in zamenjavi z novo. In prav to se jc zgodilo tudi z logično rekonstrukcijo znanosti kot sistema stavkov, ki jo je zamenjala rekonstrukcija na osnovi teorije množic. Pri tem naj spomnimo Kc, da jc tudi StegmUller, ki je morda najbolj zaslužen za razširitev in poglobitev strukturalne teorije, od poznega Wittgensteina prevzel predvsem njegovo sklicevanje na sistem jezika kot sistema dejavnosti (iger) in ne kot sistema stavkov. 5' Sneedov kriterij teorijskosti bi lahko imenovali "funkcionalistifini", ker se nanafa na uporabo v aplikativni (empirični) teoriji nastopajočih pojmov. Sneed je v formulaciji kriterija teorijskosti postavi! pozitivno definicijo teoretskosti, kot dogovor na zahtevo po taki formulaciji s strani H. Putnama (1986). Za eksplikacijo pojma teorijskosti v tradiciji strukturalne teorije glej: StegmUller W., str. 94-99. Iz opredelitve T-teorijskosti torej izhaja, da o definiciji teoretskosti ali empiričnosti ne moremo govoriti absolumo, temveč lc relativno - kot o teorijsko odvisni (nc)teorctskosti. 1.1. PREGLED OSNOVNIH POJMOV V strukturalni rekonstrukciji jc teorija sestavljena iz teorijskih elementov (P), z začetnim elementom T°, ki so medsebojno povezani z določenimi relacijami. Teorijski elementi niso vrste ali množica stavkov, ampak določena matematična struktura, ki jo predstavlja dvojica < K, I >, pri čemer K predstavlja teorijsko jedro, I pa množico intendiranih aplikacij. Specifični zakoni teorijskih elementov so predstavljeni z množico modelov M, ki pa jc del množicc potencialnih modelov Mp. Ti modeli imajo isto kategorialno strukturo kot modeli iz množicc M, vendar pa ne zadovoljujejo nujno zakonov, ki določajo M. Potencialni modeli in s tem tudi modeli so sestavljeni iz določene r+s-tcricc: (nl> n2» ->nr; ti,..., t«), neteorijskih (n,) in teorijskih komponent (tj), pri čemer jc delitev na neteorijske in teorijske komponente specifična za vsak teorijski element posebej. Množica neteorijskih komponent tvori množico objektov ali parcialnih potencialnih modelov Mpp. Vse tri množicc: M, Mp in Mpp pa tvorijo teorijsko jedro K = (M, Mp, Mpp). Na teorijski ravni množica M predstavlja zakone (teorijska vsebina), množica Mp pa konccptc (teorijski okvir), na neteorijski ravni pa množica Mpp predstavlja objekte teorijskega elementa. Mp je preslikana na Mpp z restrikcijsko funkcijo r(M), ki predstavlja projekcijo M-ja na neteorijsko raven. Parcialne potencialno modele opišemo z neteorijskimi termi6, ki jih teorijski element skuša s pomočjo zakonov razložiti v teorijskih termih. Za določen objekt x jc s teorijskim jedrom postavljena zateva, da jc x preslikan z uporabo teorijskih komponent tako, da preslikani objekt (potencialni model) izpolnjuje zahtevo zakona, ki jo zapišemo: (3 y) (ye M & r (y) = x ) ali pa kar x e r (M). Teorijskega jedra ni mogoče vedno aplicirati na vse x-c v Mpp, tako da so x-i formalni možni objekti teorijskega elementa, lc s pomočjo raziskovanja pa jc mogoče ugotovili, kateri dejansko ustrezajo objektom teorije - da torej pripadajo r(M) -, pri čemer meje r(M) niso znane. Tiste parcialne potencialne modele x, ki jih dejansko želimo/nameravamo proučili ali pa smo jih že preučili, imenujemo intendirani modeli, 6' Pri teorijskih temiih gre za vprašanje, čemu ustrezajo termini, ki jim ne moremo pripisati nobene neposredno opazljive (observabilne), merljive ali kako drugače določljive vsebine. Poleg tega velja pripomniti, da so taki pojmi praviloma nosilniAemcljni pojmi znanstvenih teorij. Glej Ulc A. (1988b). množico intendiranih aplikacij/modelov pa množica intendiranih modelov, ki smo jo že predhodno omenili in označili z 1.7 Iz lastnosti te množice sledi, da je le-ta pragmatično določena, zato lahko pričnemo z aplikacijami, ki predstavljajo množico Io, in jo Širimo na vse večje množice, brez spremembe meja r(M), tako dolgo, da r(M) od znotraj izčrpamo. Zaradi elementarnosti prikaza izpuščamo obravnavanje stranskih pogojev (C), ki prepovedujejo določene kombinacije od možnih modelov ali od modelov kot nedopustne. Zato jc potrebno razlikovati med dvema vrstama struktur: prva velja v vsaki posamezni aplikaciji in nanjo mislimo, ko govorimo o zakonih;8 izključitev, ki jo povzroča druga vrsta strukture pa vzpostavlja križne povezave med različnimi aplikacijami. Z upoštevanjem stranskih pogojev se teorijsko jedro razširi, tako da ga predstavlja urejena četverka K = (M, Mp, Mpp, C). 2. DIEDERICHOVA REKONSTRUKCIJA NEKATERIH TEORIJSKIH ELEMENTOV MARXOVE EKONOMSKE TEORIJE Pri strukturalni rekonstrukciji Marxove ekonomske teorije izhajamo iz Diederichovc rekonstrukcije (Dicdcrich, 1982), ki za svoj predmet uporablja začetna poglavja Marxovega Kapitala. Implicitna predpostavka tega pristopa je, da jc Marxovo ekonomsko teorijo mogoče rekonstruirati kot posamezne elemente, ki so sami po sebi zaokroženi in jih je mogoče opisati in formalizirati, medsebojno pa so povezani z določenimi relacijami. Obravnavani del Marxove ekonomske teorije jc sestavljen iz štirih teorijskih elementov T°, T1, T2 in T3, od katerih vsak predstavlja dvojico < Ki, U >. V našem prikazu bomo najprej predstavili teorijska jedra, ki so med seboj povezana z razširitvenimi relacijami (R-)'), čemur bomo dodali še prikaz intendiranih aplikacij. Teorijsko jedro K° predstavlja temelje teorije vrednosti, K1 uvedbo denarja, K2 pa interpretacijo delovne sile kot blaga. K2 jc pravzaprav prva prava razširitev osnovnega teorijskega elementa, medtem ko je teorija presežne vrednosti predstavljena kot K3. 2.1. TEORIJA VREDNOSTI Osnovni zakon v Marxovi ekonomski teorji jc zakon vrednosti, po katerem jc vrednost določenega blaga določena s časom trajanja procesov, v katerih je producirano blago, po drugi strani pa vrednost blaga vpliva na določanje njegove cene, kar shematično izrazimo: (ZW) z —> w —> p, 7' Množica I je podmnožica Mpp in je "časovno odprta" in nezaključena, vsebuje pa podmnožico izbranih vzorčnih uporab teorije. To so nekakšne samoaplikacije teorije, saj teorije ne moremo izpeljati iz empirijc ali pa jo uporabiti na teorijsko "nedolžnih" tleh, kajti vsaka uporaba že predpostavlja neko drugo uporabo teorije ali pa kar samo sebe. Tc primere, kjer vsaka uporaba predpostavlja samo sebe imenujemo paradigmatski primeri in so zbrani v jedru intendiranih aplikacij i". 8' StegmUller (1984, str. 97) ima razlikovanje med zakoni in stranskimi pogoji za zelo pomembno, saj zakoni vedno izključujejo določene možne modele iz tega, da bi postali dejanski modeli. kjer z, w in p zaporedno simbolizirajo funkcije časovnega trajanja produkcijskega procesa, vrednosti in ccnc. Odnosi med temi elementi niso funkcijski, saj bi to pomenilo, da bi ccnc določala edino vrednost ali pa, da bi bila vrednost določena edinole s časom trajanja produkcijskega procesa.9 Pri definiciji začetnega teorijskega jedra nam zakon vrednosti pomeni osnovno vodilo torej, kako konceptualizirati modele in potencialno modele K(). Zato dodatno uvedemo množico B, ki predstavlja množico blag, nad katero so definirane funkcije z, w in p. Modeli K° so potem definirani kot četverka (B, z, p, w), prav tako pa tudi potencialni modeli, tako da velja: y e M°p ob pogoju, da je y = (B, z, p; w). in ve M° , če velja y g mo„ in ZW(y). Od treh funkcij jc w najbolj teorijska; z je namreč fizična funkcija, medtem ko za p ne moremo zaenkrat trditi nič določenega, kot lc, da je vsaj manj teorijska kot w (Dicdcrich (1982), str. 149) in zapišemo: x e M°pp, če velja x = (B, z, p). Objekte (B, z, p) imenujemo sistem menjave. Zahtevo, ki je povezana s tem sistemom, pa izrazimo: (3 w) (z -» w p), kjer jc funkcijo w potrebno razumeti kot funkcijo, ki razširja sistem menjave tako, da jc ZW mogoče aplicirati na razširjeni sistem. 2.2. VPEUAVA DENARJA Vpeljava denarja pomeni konstrukcijo drugega teorijskega elementa ali - bolj natančno - teorijskega jedra K1 = (M1, M'p, M1^), ki se od K" razlikuje po tem, da izpolnjuje dodatne zakone, med katerimi jc tudi zakon, ki izraža potreben pogoj za modele K1: (D)(3 B' c B) (be B) (3 b' e B') (v(b') = v(b)). Zdi se, da se Diederich na tem mestu zaveda problematičnosti uporabe zakonov v "fizikalnem smislu" za ekonomski svet, zato tudi govori o čudnosti zakona vrednosti. Kljub temu pa pravilno ugotavlja, da se podobni zakoni lahko najdejo tudi v fizikalnem svetu, npr. v ravnotežni termodinamiki temeljni entropijski zakon. Za primer uporabe termodinamičnih zakonov v ekonomiji glej npr.: Brody A., Martinas K., Sajo K. (1985), str. 337-343. Denar (B') jc element v množici B, zato lahko ohranimo K° in M°p nespremenjena. Tako tudi velja M*p = M°p in M*pp = M0pp> medtem ko je M1 podmnožica Teorijski jedri K1 in K° sta medsebojno povezani z relacijo R1(), ki jo imenujemo relacija specializacijo, kar zapišemo: K1 R10 K°ali inverznoK°R01 K1. 2.3. DELOVNA SILA KOT BLAGO Množica delovnih sil ali enot delovne sile (B") jc podmnožica množicc blag, za katero pa jc dodatno vpeljan teorijski konccpt, ki je izražen z dodatnimi zakoni. Po Marxu jc vrednost delovne sile določena z vrednostjo blag, ki jc potrebna za njeno reprodukcijo. Zato vpeljemo dodamo relacijo R*, ki označuje, da blago b omogoča reprodukcijo delovne sile b".10 Relacija predstavlja dodamo teorijsko komponento, tako da potencialne modele teorijskega jedra v katerem jc vpeljana delovna sila, predstavlja množica (B, z, p; w, B", R*). Tako veljajo naslednje relacije: y g M2p, če velja y = (B, z, p; w, B", R*), kjer jc (B, z, p; w) e M°p inB" cB,R* c B X B. Modeli K2 morajo zadostiti specialnim zakonom, ki vključujejo delovno silo in njeno reprodukcijo, zato velja: (DS) (b") (b" e B" d (3 b) (b e B/B" & v(b) = v(b") & bR*b")), kar pomeni, da za vsako delovno silo b" obstaja blago b enake vrednosti, ki rcproducira b". (DS) predstavlja le potrebni pogoj za modele v K2, tako da govorimo lc o parcialni karaktcrizaciji M2: y e M2, samo če y g M2p, DS (y), inr+(y)G M1. Pri tem r+ označuje funkcijo, ki izključuje dodatne teorijske komponente. Ta zadnji pogoj pomeni, da modeli K2 zadovoljujejo tudi zakone predhodnih teorijskih jeder. Celotno dosedanjo rekonstrukcijo Marxove ekonomske teorije pa lahko prikažemo tudi na sliki: 10' b seveda ni le eno blago, ampak tista množica blag, ki je potrebna 7.a reprodukcijo delovne sile. V ekonomski anali/j se je za tako množico udomačil izraz košara blag/dobrin (basket of commodities). Slikal: Mp=Mp Mp Iz slike je razvidno, da raven M2p predstavlja konceptualno obogatitev, medtem ko objekti K2 formalno ostanejo enaki kot v prejšnjih stopnjah rekonstrukcije; tako da imamo: M2pp = M]pp = M°pp. Podobno kot med K1 in K° tudi med K2 in K1 obstaja rclacija, ki pomeni teoretično razširitev in jo označujemo za 2.4. PRODUKCIJA PRESEŽNE VREDNOSTI Presežna vrednost jc pozitivna razlika med vrednostjo, ki jo delovna sila na novo ustvari v danem produkcijskem proccsu, in vrednostjo delovne sile. Vrednost delovne sile je eksogeno določena z vrednostjo blag potrebnih za reprodukcijo delovne sile, kar smo spoznali žc v prejšnjem podpoglavju. Vrednost, ki jo delovna sila producira, mora zadostiti dodatnemu pogoju, da jc družbeno potrebna. Pomeni, da morajo producirana blaga imeti uporabno vrednost za kupca, kar implicira njihov nakup. Iz gornjega ekskurza o presežni vrednosti izhaja, da moramo uvesti nove neteorijske komponcntc:ckonomske osebke delimo na kapitaliste, ki predstavljajo lastnike kapitala in na dclavce, ki predstavljajo lastnike delovne sile. Na začetku produkcijskega procesa ima kapitalist določeno količino kapitala v obliki denarja (b'-J, dclavcc pa določeno količino delovne sile (b"a), na koncu proccsa pa imajo prvi b'b denarja in drugi b"b delovne sile. V tipičnih okoliščinah se b"a popolnoma reproducira, tako da imamo enakost b"a = b'b- Kapital se poveča," tako da velja b'b > b'a, razliko pa predstavlja presežna vrednost (m'). Presežna vrednost, ki pripada kapitalistu, se uporabi za nakup delovne sile - variabilni kapital (v) in za nakup ostalih . Pri tem izpuščamo določene podrobnosti: (a)blago, ki ga producira delovna sila, mora imeti uporabno vrednost za kupca;(b)dcnar je le posebna oblika kapitala ali denar, ki ga kapitalist dobi s prodajo blaga - kapitalizira; kar pa bistveno ne Itrni našega prikaza. elementov produkcije - konstantni kapital (c). Tisti del presežne vrednosti, ki ga kapitalist porabi za zadovoljitev lastnih potreb, v našem prikazu zanemarimo, saj predstavlja le dodatno omejitev. Algebraično sistem menjave in sistem produkcijc lahko zapišemo: b'a = b,av + b'ac