Izdaja Britanska obveščevalna služba. — Cena mesečno: za tuzemstvo 2 S, v inozemstvo 5 S. — Posamezna številka 50 grošev Leto V. CELOVEC, 2. septembra 1949 Številka 35 $ I #Il lil Vašne osebnosti v fugosiovanski delegaciji pri prihodnji seji V svoji noti pravi Sovjetska zveza, da je podpirala avstrijsko neodvisnost proti pretečemu britanskemu načrtu, ki je nameraval združiti Avstrijo, Madžarsko in del južne Nemčije v podonavski monarhiji. Obstajal je „reakcionarni načrt nekaterih nacionalističnih krogov v nekaterih slovanskih državah, med drugim tudi v Jugoslaviji, da razdele Avstrijo med sosednje države." Te okoliščine, pristavlja nota, so povzročile, da je maršal Stalin napisal pismo avstrijskemu predsedniku maja 1945. leta, v katerem mu obljublja pomoč pri nadaljnji ohranitvi neodvisnosti, nedotakljivosti in blagostanju Avstrije. Toda to nikakor ne pomeni, da je Sovjetska zveza zagotovila avstrijske meje. Londonski diplomatski dopisniki označujejo novo sovjetsko noto Jugoslaviji kot dolgovezno in ostro. Sovjetska nota je zanimiva zato, ker razlagajo v njej natančno opravičila, zakaj je Sovjetska zveza opustila podpiranje jugoslovanskih zahtev. Jugoslavija je zadnje čase spremenila smernice svoje domače propagande. Ko je Sovjetska zveza v zadnjem času nehala prikrivati pretvezo, da je spor ideološkega značaja, je prišlo do odprtega boja med obema vladama in od takrat Jugoslavija prosi OSA la posolili Iz Washingtona poroča Reuter, da je Jugoslavija zaprosila pri ameriški banki „Export Import Bank" za posojilo, kakor so objavili uradni ameriški krogi. To je zdaj prva prošnja maršala Tita, s katero se obrača naravnost na vlado Združenih držav (USA) za finančno pomoč, odkar ga je napodil Kominform iz svoje srede pred 15 meseci. Kakor javljajo, podpira ameriški zunanji minister Dean Acheson jugoslovansko prošnjo za pomoč maršalu Titu, ker bi mu s tem olajšali položaj, ki ga je ustvarila gospodarska blokada Sovjetske zveze in njenih družabnic. Trumani Štiri načela gospodarske politike V Beogradu so v torek javili, da bo poslala Jugoslavija k zasedanju Združenih narodov močno delegacijo, katero bosta vodila zunanji minister E. Kardelj in jugoslovanski propagandni šef M. Djilas. Dopisniki si še niso na jasnem, če bo Jugoslavija v sedanjem trenutku predložila vprašanje sovjetskega vmešavanja v njene notranje zadeve Združenim narodom ali ne. Dopisnik United Pressa poroča iz Beograda o govoricam, da namerava jugo" slovanska vlada predložiti svoj spor s Sovjetsko zvezo Združenim narodom v razsodbo, ker ne more še nadalje trpeti neznosnega vmešavanja v svoje, notranje razmere. Zadnja jugoslovanska nota, naslovljena pred nekaj dnevi Kremlju, je v svojem končnem odstavku omenila „mednarodne obveznosti“, ki sta se jim podvrgli obe državi. S tem je imela jugoslovanska vlada v mislih Združene narode. Vendar pa pravijo, da maršal Tito ne bo podvzel nikakih novih korakov, če položaj ne postane slabši, za enkrat pa čaka moskovskega odgovora. V torek zvečer je moskovski radio objavil novi sovjetski odgovor na zad-njo jugoslovansko noto. Sovjetska poslanica je zopet polna ostrih besed, v katerih Sovjetska zveza razlaga, da je nehala podpirati jugoslovanske teritorialne zahteve proti Avstriji zaradi tega, ker je pričel maršal Tito barantati z Zapadom. V sovjetski noti je rečeno: „Jugoslavija je izgubila slovensko Koroško zaradi svojega strahopetnega in izdajalskega obnašanja." Beograd se je odpovedal svojim zahtevam po Koroški „v tajnih dogovorih z britansko vlado, ki so se vrših pred dvemi leti.“ Dalje pristavlja sovjetska nota, da je popolnoma napačno, kar pravi jugoslovanska vlada v svoji noti z dne 20. avgusta, češ da se Jugoslavija ni nikdar odpovedala svoji borbi za priključitev slovenske Koroške. „Jugoslavija se je obnašala kot sovražnica Sovjetske zveze z namenom, da se prikupi napadalnim vojaškim krogom v Veliki Britaniji, Združenih državah in Franciji. Pod takimi pogoji sovjetska vlada ni mogla še nadalje zagovarjati jugoslovanskih teritorialnih zahtev.“ Kominform te igra i dinamitom Britanski državni minister Hector McNeil je obsodil v posebnem govoru Sovjetsko zvezo zaradi propagande, ki jo ta vodi proti Jugoslaviji. Ta propaganda ščuva na vojno in terorizira Balkan, zato kali Sovjetska zveza mir in ogroža neodvisnost malega naroda. Vesti o zbiranju sovjetskih čet na jugoslovanskih mejah morajo napolniti s skrbjo vse miroljubne ljudi. Te Vesti najbrž niso resnične, vendar pa njih razširjanje odobrava sovjetska vlada, spremlja pa jih izredno srdita časopisna in radijska propaganda, s katero se po srditosti in ostrini more meriti le nemška propaganda iz leta 1939. Dobesedno je rekel nato minister McNeil: „Sicer ne verujem, da bi kdo nesno nameraval začeti z vojno proti Titu, toda vsak, kdor se udeležuje propagande proti Titu, se igra z dinamitom. Kljub tej vojni propagandi pa prireja Sovjetska zveza „mirovne konference“; dvomim pa, da bi te konference mogle varati kogar koli, ki zasleduje potek sovjetske propagande proti Jugoslaviji.“ Predsednik Truman je imel v ponedeljek zvečer v Filadelfiji govor, v katerem je orisal bodočo politiko Združenih držav v gospodarskih odnošajih z ostalimi svobodnimi državami sveta. „Ta politika“, je rekel predsednik Truman, „bo dajala smer razgovorom pri finančni konferenci, ki se bo vršila prihodnji teden v Washingtonu med Veliko Britanijo, Kanado in Združenimi državami ter pri vseh gospodarskih razgovorih, ki jih bo imela Amerika z drugimi državami. Pri teh razgovorih bo imela ameriška vlada pred očmi štiri načela, na katera naj bi se opirala po njegovem mnenju gospodarska politika svobodnih narodov. Načela so sledeča: 1. Za svetovni mir je zdravo in razvoja zmožno gospodarstvo bistvenega pomena. 2. To je mogoče doseči samo s povečanjem izmenjave blaga in dela med narodi na gospodarski podlagi. Umetne rešitve nimajo nobenega pomena za vprašanje, ki je tako globoko. 3. Gospodarsko ozdravljenje sveta je mogoče doseči samo s trajnimi napori. Ni lahko prilagoditi gospodarskih interesov posameznih narodov drugega drugemu. Nobena država in nobena skupina držav ne more imeti vsega, kar bi si želela. UNO — Nova sovjetska nota je pričela jugoslovanska vlada privlačevati pozornost zunanjega sveta na ves položaj. Skoraj vsi levičarski inozemski dopisniki — z edino izjemo kominformi-stičnih novinarjev — pa do skrajno desničarskih lahko danes dobe vizum za potovanje v Jugoslavijo in si tam lahko ogledajo, kar si žele. Ves slog zadnje jugoslovanske note Sovjetski zvezi je bil bolj namenjen za inozemstvo kakor pa za Rusijo, kar nam potrdi kratka oblika pisma in pa dostojni izrazi v njem.. Vkljub spremenjeni taktiki pa Jugoslovani še vedno udarjajo po vsem, kar je zvezanega z „imperializmom“. Marshallovo pomoč proglašajo v Jugoslaviji za izdajalsko, istočasno pa prosijo Ameriko za gospodarsko in finančno pomoč. Gospodarske nemire v Franciji in Italiji javljajo vestno, o finski vladi in njenem ministrskem predsedniku pravijo, da postopa „s terorjem“ proti stavkujo-čim delavcem. Istočasno nudi Jugoslavija svežo sliko brezobzirne gradnje komunističnega sistema. Neki slovenski „kulak" — trden kmet — je bil obsojen na smrt, ker je baje zažgal nekaj kolektivnih hiš. Obsodba se je glasila, „ker je delal zapreke na poti do-socialističnega sistema“. Več drugih njegovih sodelavcev je bilo obsojenih na različno število let ječe. Uradni krogi pravijo, da bi jugoslovanska vlada rada dobila kakih 25 milijonov dolarjev, s katerimi bi kupila ameriške rudarske stroje in naprave za svoje rudnike bakra, svinca in cinka. V prošnji za posojilo je rečeno, da bi Jugoslavija odplačala posojilo z izvozom surovin v Ameriko. Izvažali bi predvsem svinec, baker in cink, ki so velikega pomena za vojno industrijo. V Jugoslaviji se že mudi mednarodno odposlanstvo, ki proučuje jugoslovanske gospodarske razmere in načrte, zaradi katerih je Jugoslavija prosila pri mednarodni Svetovni banki za posojilo. 4. Demokratični narodi naj bi se ne vmešavali v notranje zadeve drugih držav. Združene države Amerike stojijo na stališču, da ima vsak demokratičen narod svoje lastne pohtične probleme in da ima vsak narod svoje vladne metode in drugače trgovske običaje, da doseže enake gospodarske načrte. S pomočjo teh štirih načel bo uspelo svobodnim narodom premagati njihove gospodarske težkoče. Nevarnost gospodarskega poloma po koncu vojne je odstranjena, sedaj pa je naloga organizirati zdravo in razvoja zmožno gospodarstvo, ki bo služilo kot brezpogojna podlaga za trajno blagostanje in trajen mir. Predvsem bi morali biti svobodni narodi zmožni pokazati, da je njihovo gospodarstvo boljše kakor pa komunistično. Komunizem namreč izrablja želje in ideale ljudi za to, da pride do svetovne vlade z njihovo pomočjo.“ miimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiimiiiiii GOETHEJEVA GQRA Ob dvestoletnici rojstva Goetheja so krstili 3960 metrov visoko goro v pogorju Sierra v Kaliforniji za Goethejevo goro. To proslavo slovitega nemškega pesnika je že odobril tudi urad ameriškega notranjega ministrstva za geografska imena. Dva imperializma Angleški poslanec Woodrow Wyatt je objavil v londonskem listu „The News Statesman and Nation“ članek z naslovom: „Dva imperializma". Glavni namen članka je pokazati naslednje: Četudi bi kdo enačil britanski imperiah-zem s sovjetskim imperializmom, bi moral vendar priznati, da nekdanje britanske kolonije druga za drugo dobivajo popolno neodvisnost in suverenost, tiste države, ki si jih je osvojila Sovjetska zveza, pa so neodvisnost izgubile. Razliko med zahodnim mišljenjem in delovanjem ter med sovjetskim mišljenjem in delovanjem najlažje prikažemo na področju imperializma. Nekatere zahodnoevropske države so na zunaj imperialistične države. One nadzirajo velika področja izven Evrope in med temi so celo danes takšna področja, ki ne vedo, kaj so volitve. Marksizem je zaradi tega že od svojega početka neusmiljeno napadal imperialistične države. Trdil je, da so si zahodne države prilastile kolonije z namenom, da bi jih lažje trgovsko in gospodarsko izkoriščale. Zaradi tega je bilo med kolonialnimi narodi veliko ljudi, ki so gledali v Sovjetski zvezi svojo zaščitnico. Pričakovali so, da bo Sovjetska zveza vodila in podžigala kolonialne narode v prizadevanju za dosego svobode izpod tujega jarma. Toda poglejmo, kaj se je pričelo dogajati po letu 1945. Britanski imperij je doslej veljal kot eden najvidnejših kolonialnih sistemov. Toda prav pri tem imperiju vidimo, da daje nekdanjim podložniškim narodom popolno neodvisnost. Obratno pa se dogaja v sovjetskem imperiju, kjer država za državo izgublja neodvisnost in prehaja v položaj podložniške države. Od leta 1939 si je Sovjetska zveza priključila v Evropi okoli 200.000 kvadratnih milj, kjer živi okoli 20 milijonov ljudi, ne da bi se skušala vsaj izgovarjati, da živijo tam zaostali narodi, ki si ne morejo sami vladati. Sovjetska zveza je pričela svoj moderni imperializem, ko si je priključila del najvzhodnejšega področja, ki je preje pripadalo Češkoslovaški. Nato si je priključila večino Besarabije, kjer živi 3 milijone ljudi. Nato so prišle na vrsto baltiške države s šest milijoni prebivalcev, ki so vsi utonili v sovjetskem vrtincu. Vse sovjetske sosede so morale žrtvovati bodisi svojo neodvisnost, bodisi bistveni del svojega ozemlja. Sovjetski imperializem pa se ni zadovoljil le z dejansko zasedbo držav, ki si jih je izbral za žrtve. V sovjetski živ-Ijenski način je skušal vključiti tudi Poljsko, Bolgarijo, Jugoslavijo, Madžarsko, Romunijo in Češkoslovaško, pa naj si prebivalstvo omenjenih držav to želi ali ne. Značaj novega sovjetskega imperializma nam jasno osvetljuje primer Jugoslavije, ki si je prizadevala, da bi služila tako lastnim koristim kakor tudi koristim svojega imperialističnega gospodarja. Vsa gibanja, ki jih je Moskva navidezno sprožila v korist delavstva, so zdaj razkrinkana in vsakdo ve, da so le slepo orodje, sovjetskega imperializma. V^ južni Aziji so komunisti skušali podžgati nacionalističen nagon. Komunisti so tam sprožili razna gibanja, ki so jim dali popolni značaj neodvisnosti. Nekaj časa so jim ljudje nasedali, zdaj pa so mnogi spregledali. Februarja leta 1948 so komunisti sklicali v Kalkuti konferenco delegatov iz vse jugovzhodne Azije. Tam so ne glede na krajevne razmere zahtevali od vseh delegatov, da morajo pričeti borbo proti zakonitim oblastem svojih držav in ustvariti splošno zmedo, ki jo bo nato izkoristil ko-(Nadaljevanje na 2. »strani) Oua impsrializma (Nadaljevanje s 1. strani.) munizem. Rečeno je bilo, da se mora vsaka komunistična stranka brezpogojno pokoriti navodilom iz Moskve. S tem je seveda vsakomur postalo jasno, da se komunistične stranke v Aziji ne po-tegujejo za svobodo malih držav in narodov, marveč zato, da bi jih spravile pod sovjetski imperializem. Sklepi, ki so jih sprejeli komunistični delegati na konferenci v Kalkuti, so v prvi vrsti ustrezali sovjetskim željam in so bili naperjeni proti resničnim koristim in blaginji prizadetih narodov. Razne vstaje, ki so tej konferenci sledile, niso bile naperjene samo proti kolonialnim oblastem zahodnih držav, marveč tudi proti državam, ki so šele pravkar dosegle neodvisnost. V Burmi so komunisti začeli napadati novo levičarsko vlado, ki je šele pred tremi meseci prevzela oblast od Angležev. V Indoneziji so skušali komunisti avgusta lanskega leta nasilno strmoglaviti republikansko vlado, ki se je prav takrat borila za življenje z Nizozemci. V Indiji danes komunisti napadajo svojo lastno indijsko vlado, ki se mora boriti z neštetimi težavami, katere so nastale, ko je ta vlada prevzela oblast od Angležev. S tem smo na kratko pokazali, kako cinično se prav zadnja leta uveljavlja novi sovjetski imperializem. Kjer koli je bila oblast, ki jo je bilo iz katerega si bodi razloga mogoče ožigosati kot imperialistično, so komunisti to storili. Kjer pa to ni bilo mogoče, kakor na primer v Burmi ali Indiji, so komunisti pripovedovali začudenim ljudem, da so njihovi voditelji, kateri so jim priborili neodvisnost, le lutke starih imperialističnih gospodarjev. Pri tem se komunizem poslužuje taktike, ki jo označujemo z izrekom „Primite tatu“. Da bi prikril lastni imperializem, glasno kriči, da so drugi imperialisti. Očividno skuša Sovjetska zveza spraviti čim več sveta pod svojo nadoblast. Če se v kaki pod-ložniški državi najdejo ljudje, ki protestirajo, jih neusmiljeno uničijo. Kako hudo se pregreši podložniška država, če skuša ohraniti vsaj nekaj narodnega ponosa, vidimo v primeru Titove Jugoslavije. V Aziji se bo kmalu pojavilo nekaj podobnega v novi Mao Tse Tungovi rdeči Kitajski. Po drugi strani pa je tistim kolonialnim narodom, ki so vsaj malo okusili komunizem, postalo popolnoma jasno, da jih Zahod ne mara za vedno vkleniti v podložniške verige kakor komunizem, marveč jim hoče dati svobodo, ki jo proglaša kot najvišje načelo. Napetost popušča celo v Indoneziji, kjer so Nizozemci vsaj doslej storili evropski stvari zelo slabo uslugo. Boj med nacionalisti in Nizozemci je bil dolg ter zagrizen. Zdaj je tudi temu konec. Indonezijci in Nizozemci so se sestali v Haagu pri okrogli miži in upati je, da bodo rešili ta dolgotrajni spor v zadovoljstvo obeh prizadetih strank. Ali lahko rečemo kaj podobnega o kateri, koli državi, ki jo je vsrkal vase orjaški sovjetski medved? Edino Finska je ohranila nekaj politične neodvisnosti. Pa tudi ona je izgubila velik del svojega ozemlja in skoro vsa njena industrija mora služiti sovjetskim potrebam. Vseh starih deklamacij, da so zahodne države imperialistične in da je Sovjetska zveza edina zaščitnica svobode malih narodov, je danes konec, popolnoma mrtve so in nihče jim več ne naseda. Velika Britanija se je na primer prostovoljno odrekla nadoblasti nad Indijo, Pakistanom, Ceylonom in Burmo. Te države so danes popolnoma svobodne in neodvisne. V njih živi okoli 500 milijonov ljudi. Tiste države, ki še niso popolnoma samostojne, pa imajo zagotovilo, da jo bodo v kratkem dosegle. Vsakdo ve. da se na britanske obljube lahko zanese, kajti Britanija jih je v gori omenjenih primerih že izpolnila, v drugih primerih pa lahko vsakdo vidi priprave, ki so že'v teku. Obratno pa v državah, ki so padle pod sovjetsko peto, vsakdo ve. da se ne more zanesti na komunistične obl jube in da je komunistično vpitje proti imperializmu le krinka, za katero se skriva najbolj brezobzirni in najbolj cinični imperializem, kakor ga svet doslej še ni videl. Iz nje-, ga ne vodi nobena rešnja pot. (Folitiim pwe^ied PROPAGANDA IN DEJSTVA Generalisim Stalin objavlja potom svojega albanskega poročevalca v „Pravdi“, da je po izgonu maršala Tita iz sovjetskega tabora proglašena smrtna obsodba nad tem „blaznim fašistom“ in „izdajalcem“ in da bo moral ravno tako kot drugi izdajalci plačati z glavo svoje izdajstvo. Po izjavi „Pravde“ bo smrtna obsodba padla na procesu, ki se bo vršil „pričo ljudstva“. Komunistični režimi pa napravljajo procese praviloma le proti tistim, katerim lahko izsilijo priznanja z mučenjem ali katere lahko poneumijo z drogami oziroma injekcijami ali pa jih likvidirajo, da lahko z njimi potem postopajo kot z mesečniki in procese izkoriščajo v propagandne namene; vse to pa je nemogoče napraviti s Titom. Izjava „Pravde“ se lahko tolmači tudi kot neposreden ukaz stalinovcem v tujini, da izvršijo smrtno obsodbo nad Titom s katerim koli sredstvom ... Po trditvah sovjetskega organa — nadaljuje časopis — predstavlja nacionalizem Titove klike oportunistično meščansko ideologijo, ki je v osnovi nasprotna revolucionarnemu internaciona-lizmu proletariata... In tako lahko Sovjeti, ki si prisvajajo „očetovstvo“ znanih in neznanih iznajdb, dodajo svojim „iznajdbam“ tudi kvadraturo kroga (kar je isto, kot če kdo hoče dokazati, da je črno belo), s katero se sklada nacionalizem in internacionalizem, državna suverenost, neodvisnost in popolno podvrženje Moskvi v. znaku kladiva in srpa. Če lahko povzroči metafizična vrednost tega pojava dvome,- pa ne obstaja nobeden dvom o metodah sunka z bodalom, ki jih uporablja Stalin za vsilitev znaka svoje partije. (New York Times) * Iz Beograda poroča Reuter, da so madžarske oblasti zapovedale tamoš-njemu dopisniku jugoslovanske uradne, agencije Tanjug, da mora zapustiti Madžarsko v roku 48 ur. Kakor poroča Tanjug iz Beograda, niso madžarske oblasti povedale nikakih razlogov za to odredbo. ALI SE BO NEMŠKA VLADA REŠILA NACIONALIZMA? Razpravljajoč o izidu volitev v Nemčiji, piše „Yorkshire Post“ sledeče: Nova vlada bo morala dokazati v, prvi vrsti, da je zmožna osvoboditi se primitivnega nacionalizma, ki je bil glavna karakteristika vohvne propagande. Mnogi izmed najbolj ekstremnih govorov so bili nedvomno izraz volivne mr-zličavosti in želja po pridobitvi ljudskih simpatij. Po končanih volitvah bodo torej novi možje stopili na svoja odgovorna mesta, zato nam govore tehtni razlogi, da se bo demokrščanski zvezi posrečilo disciplinirati bodisi samo sebe, kakor tudi najbolj ekstremistične skupine, čijih zaslombo bo potrebovala v vladi. Na srečo je dr. Adenauer politično prebrisan in zelo izobražen mož, ki se bržkone prav dobro zaveda, kako daleč bo seglo njegovo območje delovanja, ki mu ga nalagajo zavezniki. Na vsak način je verjetno,' da je v njegovi nameri ostati v dobrih odnoša-jih z zavezniki. V zahtevi po popuščanju nadaljnjega razdiranja industrijskih naprav pa prav gotovo ne bo nikakor popustil. ČETRTA SKUPŠČINA OZN. Andrew Cordier, tajnik glavne skupščine OZN, je mnenja, da bo četrto redno zasedanje glavne skupščine OZN kljub temu, da je že precej predmetov na dnevnem redu, verjetno mnogo krajše, kot je bilo zadnje zasedanje. Kot znano, se sestane glavna skupščina 20. septembra. Cordier meni, da bo na dnevnem redu okoli 80 vprašanj. Na začasnem dnevnem redu jih je že 60. Po izjavi Cordier-ja bo verjetno nadaljnje predmete odstopil glavni skupščini gospodarski in socialni svet, nekateri predmeti pa lahko pridejo še na dodatni dnevni red. Lani je glavna skupščina začela s svojim delom v Parizu 21. septembra s 75 predmeti na dnevnem redu; zaseda nje so odgcdili 13. decembra in se je nadaljevalo od 5. aprila do 18. maja 1949. ALBANIJA IN GRČIJA Pri zasledovanju upornikov, ki so se ugnezdili v gorah Grammosa in Vitsia, koncentrira grška vojska svoje operacije vedno borj vzdolž albanske meje, ki tvori zaradi albanske pomoči za grške upornike ne le varno zaledje, temveč tudi izhodno točko za novo delovanje. Medtem pa so poročali, da je albanska vlada brzojavno protestirala pri glav-.nem tajniku. UNO proti „stalnim in vedno se množečim kršitvam albanske teritorialne nedotakljivosti po grških vojaških silah.“ Tiranska vlada je začetkom avgusta v protestu na UNO trdila, da so grške narodne sile stvarno „udrle“ v Albanijo. Nedvomno je Albanija zdaj glavno oporišče in vir pomoči grških upornikov ter je Albanija trenutno izolirana, z izjemo dobav, ki jih dobiva po morju ali po zraku od Sovjetske zveze in držav Kominforma. Albanija, katere aktivno podporo grškim upornikom je ponovno poudaril v svojih poročilih odbor UNO za Balkan — je torej država, ki je pač najmanj upravičena pritoževati se pri UNO in igrati vlogo nedolžnega užaljenca. Zadržanje Albanije proti Grčiji je bilo in je še stalno sovražno. Vrhu tega pa je v smislu sporazuma, ki ga je sklenila Sovjetska zveza s svojimi sosedi v juliju 1933, „napadalno“. V navedenem sporazumu je bila označena za napad vsaka podpora oboroženim tolpam, ki se zberejo na področju kake države in uderejo v drugo državo, ali pa odklonitev zahteve napadene države, da se odtegne takim tolpam vsaka pomoč in zaščita. To besedilo se točno sklada s prestopkom Albanije. Proti tej stalni napadalni politiki Albanije je grška vlada ohranila umerjeno in strpno stališče. jf)vo&ne *i©SJicc’ !!l Iz A t e n poroča C. L. Sulzberger, dopisnik „New York Timesa“, da se kriza v Albaniji vedno veča, vzporedno z vedno večjim razpadom grške gverilje ... „Zadnji sredozemski satelit Sovjetske zveze — nadaljuje Sulzberger — pričenja plačevati posledice svoje zemljepisne osamljenosti od sovjetskega vplivnega področja in svojega vmešavanja v grško državljansko vojno.“ Sulzberger pa vseeno zaključuje, da se verjetno kljub vedno težjim gospodarskim prilikam in naraščajoči notranji opoziciji režim diktatorja Hodže „ne bo zrušil, dokler bodo Sovjeti dejansko nadzorovali deželo, kot jo sedaj.“ Iz Berlina piše Flora Lewis ameriškemu listu „Washington Star“ p številu političnih ujetnikov in kaznjencev v sovjetskih koncentracijskih taboriščih sovjetske zasedbene cone Nemčije, da jih je od 80.000 do 200.000 in dostavlja: „Dokazano je, da je zdaj nad 50.000 Nemcev zaprtih v bivših nacističnih koncentracijskih taboriščih, ka-tera so takoj spet vzpostavili, ko so sovjetske čete prišle v Nemčijo. Mnogo Nemcev pa,, je nadalje zaprtih v ječah, v preiskovalnih podzemskih celicah in v drugih zaporih.“ Flora Lewis zaključuje, da so vestno proučena poročila dokazala, da so „bila nasilje in grožnja z nasiljem glavno orožje sovjetske politike v vzhodni Nemčiji.“ Iz Moskve pa piše Edmund Stevens listu „Christian Science Monitor“, da označuje organ sovjetske vojske „Rdeča zvezda“ sestanek v Strasburgu za shod političnih lutk... „Rdeča zvezda“ opozarja, da bruseljski sklepi o ciljih gibanja za Zedinjeno Evropo odkrito govorijo o postopni ukinitvi zaprek, ki preprečujejo svobodno gibanje ljudi, blaga in kapitala. To razkrinkuje — nadaljuje „Rdeča zvezda“ — popolnoma celotno gibanje. Steven,s poroča nato, da zaključuje „Rdeča zvezda“ iz vsega tega, da je Evropski svet poskus za „uničenje neodvisnosti ih svobode narodov“. V bolgarskem glavnem mestu Sofija je bilo pretekle dni posvetovanje gospodarskih strokovnjakov kominformskih držav. Pri tem so se posvetovali o tekočih vprašanjih in so sprejeli potrebne sklepe. — Jugoslavija je bila že takoj spočetka izključena od tega posvetova-nja. Poročevalci sedijo, da so na tem posvetovanju govorili tudi o poostritvi gospodarske blokade kominformskih držav proti Jugoslaviji. Istočasno z gospodarskimi strokovnjaki so se posvetovali v Sofiji tudi visoki vojaški predstavniki kominformskih držav. Splošno sodijo, da predstavljajo ta posvetovanja del oziroma nadaljevanje živčne vojne pro-’ ti Jugoslaviji kot predpriprava na vojaške ukrepe. * Iz Budimpešte poročajo, da je med tistimi, katere so komunisti nedavno aretirali, tudi Pal Justus, eden glavnih voditeljev socialnih demokratov, ki je največ storil za to, da je prišlo do spojitve njegove stranke, to je socialno-de-mokratične stranke s komunistično stranko na Madžarskem. Ta novica bo gotovo prestrašila druge „sopotnike“-socialne demokrate, ki so sedaj člani Združene delavske stranke: tudi ti se bodo vprašali, ali niso morda- i oni na seznamu tistih, ki jih čaka enaka usoda. Evropa ss mora gospodarsko združiti V zvezi z zasedanjem Evropskega sveta v Strassburgu piše ameriški list „Washington Star“, da je to zasedanje velikega pomena za bodočnost Evrope, ki se bo morala gospodarsko postaviti na lastne noge do leta 1952, ko bo konec Marshallovega načrta. Marshallov načrt napadajo z leve, pa tudi z desne strani. Desnica ga ne napada z načelnega stališča, marveč zato, ker so nekateri pričakovali, da bo delal čudeže. Da ga napadajo komunisti je povsem razumljivo. Preprečil je gospodarski polom v zahodni Evropi, ki so si ga komunisti želeli in so ga napovedovali. Prav v tem je prva in največja zasluga in zmaga Marshallovega načrta. Dosegel pa je še več. Pomagal je sodelujočim državam, da so se spet postavile na lastne noge in ozdravile svoje gospodarstvo, ki ga je vojna skoro do tal razdejala. S pomočjo Marshallovega načrta so te države obnovile svojo predvojno industrijo in kmetijstvo. Marshallov načrt pa ni večen. Ko se bo končal, še ne bo v celoti rešeno vprašanje evropske proizvodnje, trgovine in zaposlitve. Evropski obnovitveni načrt ne more rešiti teh vprašanj v kratki dobi 4 let, kakor je upravičeno dejal bivši francoski ministrski predsednik Paul Reynaud v Strassburgu. Rešiti ga morajo le veliko večji in globlji ukrepi. Evropa mora korenito spremeniti sv<^jo tradicionalno gospodarsko politiko. Njeno gospodarstvo je podrobljeno v maj- hne samostojne in neodvisne enote, mec katere so globoko zarezane politične gospodarske in carinske, meje. Ta ureditev je morda odgovarjala staremr predvojnemu svetu in takratnim gospo-darsko-političnim okolščiham, ne odgovarja pa več novemu svetu, ki je nastal po drugi svetovni vojni. Danes se morajo te razdrobljene in razbite enote združiti. To je edina rešilna pot za evropsko gospodarstvo in £ tem tudi za njeno vojaško moč, ki je potrebna za odpor proti komunističnemu pritisku z vzhoda. O taki gospodarski združitvi je seveda veliko lažje govoriti, kakor pa jo uresničiti. Vsaka država ima svoje industrijske ter kmetijske koristi in težnje in zato je čisto naravno, da se boji žrtev, ki bi jih gospodarska združitev nujno zahtevala Kljub temu pa Evropa mora nekaj storiti. To potrebo začenja že sama spoznavati. Nekaj so storile že manjše države: Belgija, Nizozemska in Luksemburška, ki so se združile v zvezo Benelux. Podobno težnjo vidimo v skandinavskih državah ter v splošnem zanimanju za potek sedanjega zborovanja Evropskega sveta v Strassburgu. Bilc bi otročje pričakovati takojšnjo sklenitev splošne gospodarske zveze med vsemi zahodnoevropskimi državami, toda življenje samo teče v to smer in upati je, da bo nekaj pripravljeno vsaj do takrat, ko bo konec Marshallovega načrta. (CAD) John J. McCIoy visoki ameriški komisar v Nemčiji S prvim julijem je odstopil John J. McCIoy od predsedništva mednarodne banke za obnovo in razvoj, ki ga je sprejel 17. marca 1947. Predsednik Truman ga je določil, da bo predstavljal Združene države v Nemčiji kot prvi ■visoki civilni komisar in član zavezniške francosko-ameriške komisije, ki se bo po uveljavitvi novega zasedbenega statuta zanimala za koristi zahodnih velesil nemški državi, ki je nastala na podlagi bonnske ustave. Po ameriški ustavi bo moral predsednikovo imenovanje potrditi senat ah sa-nia osebnost McCloya je porok, ki ne dopušča nikakih dvomov o sklepih visoke zbornice. McCIoy, ki si je kot odvetnik, finančnik in politik pridobil obširno znanje o gospodarskem mednarodnem položaju v dveh letih svojega delovanja pri Mednarodni banki, temeljito pozna Evropo in Evropejce. Po prvi svetovni vojni je bival v Parizu, v Italiji in na Grškem kot predstavnik ameriškega pravnega odposlanstva. Niti mu ne bodo tuji problemi vojaške uprave zasedenega ozemlja, ker je kot pomočnik vojnega ministra od aprila 1941 do novembra 1945 sprejel neposredno odgovornost v političnih zadevah vojnega napora, kot je na primer izvajanje zakona o posojilu in najemu, načrt za gospodarsko obnovo opustošenih dežel ter odnošaji med Združenimi državami, zavezniškimi vladami in mednarodnimi ustanovami, med katerimi je bila tudi UNRRA. McCIoy se je rodil v Filadelfiji 31. marca 1895. Obiskoval je od leta 1907 do 1912 „Poddie School“, nato pa se je vpisal na „Amhorst College“, katerega je zapustil leta 1916 z diplomo iz leposlovja. Leto pozneje je stopil v vojaško službo kot častnik 77. topniškega polka ameriškega spedicijskega zbora v Franciji. Ob koncu sovražnosti je povzel svoj študij na pravni fakulteti hanvard-ske univerze, kjer je promoviral leta 1921. Nato se je vpisal v odvetniški seznam mesta New Yorka ter izvrševal svoj poklic do leta 1940. Tistega usodnega leta so McCloya poklicali na vojno ministrstvo, kjer je bil predvsem svetovalec, pozneje pa pomožni tajnik. Za sposobnost in jasno spoznanje, ki jih je pokazal kot predsednik komisije za civilne zadeve pri glavnem stanu, je dobil odlikovanje samega predsednika Trumana: ,,Distin-guished Service Medal“. Po kratkem prestanku, med katerim se je McCIoy znova poprijel odvetniškega poklica, ga je upravni svet Mednaro- dne banke za obnovo in razvoj imenoval za svojega predsednika. Ker je bil McCIoy prepričan, da tak svet na pol v nebotičnikih, na pol v ruševinah, ne more živeti, je kot predsednik najvišje mednarodne denarne ustanove vse svoje delovanje usmerjal s stališča, da je obnova uničenega evropskega gospodarstva, bistvena naloga in da je dolžnost njegove banke, da po svojih močeh nudi potrebne kapitale za to obnovo. V dobi dveh let svojega predsedniškega udejstvovanja je banka priznala številnim državam kredite v skupni vsoti okoli 650 milijonov dolarjev. McCIoy je torej najvišji ameriški ob- Na konferenci Združenih narodov za ohranitev in izkoriščanje naravnih virov nadaljujejo razpravljanja med tehniki in znanstveniki o načinih ohranitve zemeljskih, vodnih, gozdnih in podzemskih virov ter zalog goriv in energije. Med znanstveniki, ki prihajajo iz 50 držav, so se vršili razgovori o nujnosti primernega nadzorstva zemeljske površine, o načinu izboljšanja gozdnega bogastva in o bodočnosti rudninskih ležišč. Na plenarnem zasedanju je ameriški profesor biologije A. I. Levor izjavil mnenje, da še ne odkrita petrolejska ležišča vsega sveta lahko petstokrat kri- lastnik v nemški državi, ki bo neposredno odvisen od predsednika Združenih držav in zunanjega ministrstva. Imel bo vse pravice sedanjega vojaškega guvernerja, izjemo bo tvorila edino le vojska, ki ostane še nadalje pod poveljstvom vrhovnega generala, ki je spet za svoje strani neposredno odvisen od Glavnega stana.- Visoki komisar pa lahko izda navodila vojaškemu poveljstvu, kar se tiče notranje varnosti in pa javnega reda na ameriškem področju ter glede izvrševanja političnih smernic ameriške vlade. Kot visoki komisar Združenih držav v Nemčiji bo moral McCIoy takoj načeti problem postopnega prehoda vojaške zasedbene oblasti na zunanje ministrstvo in na upravo za gospodarsko sodelovanje, katero bo zastopal. McCIoy je že nastopil svoje mesto s prvim julijem 1949. jejo sedanjo letno porabo, čeprav zadoščajo zaloge znanih ležišč samo za kritje potreb nadaljnjih 20 let. Pri razpravljanju o rudninskem bogastvu je nek izvedenec ameriškega urada izjavil, da izgledi za zboljšanje že znanih virov niso najboljši, čeprav svetu trenutno še ne grozi pomanjkanje tako življenjsko važne kovine. Ne sestanku, ki je zadeval gozdne vire, je nek izvedenec izrazil svojo zaskrbljenost, ker se oči sveta upirajo na ogromne zaloge gradbenega lesa Latinske Amerike in je poudaril nujnost, da se podvzamejo primerne mere, da se ti gozdovi ne bi uničili s prekomernim izkoriščanjem. Nek predstavnik prehranbene in poljedelske organizacije Združenih narodov je s tem v zvezi izjavil, da se ta organizacija zanima za ta problem in da ga proučuje. (SDWB) MEDNARODNI SKLAD OZN ZA OTROKE Mednarodni pomožni sklad Organizacije združenih narodov za otroke je izdal poročilo o svojem delovanju. Ta ustanova obstaja že dve leti. Iz poročila izhaja, da je ustanova podprla posebno sledeče dežele: Albanijo, Avstrijo, Bolgarijo, Češkoslovaško, Finsko, Francijo, Grčijo, Madžarsko, Italijo, Poljsko, Romunijo, Jugoslavijo in Nemčijo. Združene države prispevajo v ta sklad 72 dolarjev za vsakih 28 dolarjev, ki jih prispevajo druge države. Dosedaj je prejela Jugoslavija pomoč v vrednosti 7,772.900 dolarjev. Pomoči je bilo deležno 600.000 oseb. V Bolgariji je 200.000 do 300.000 oseb prejelo pomoč v skupni vrednosti 3,198.900 dolarjev in sicer v dobi od januarja 1948 do konca junija 1949. Med drugim so bili predmet te pomoči: hrana, volna, koža, streptomicin in penicilin. Na Češkoslovaškem je 230.000 otrok prejelo v isti dobi pomoč v vrednosti 3,061.400 dolarjev. Na Poljskem je bilo 700.000 otrok deležnih te pomoči v vrednosti 11,916.700 dolarjev. V Italiji je od 700.000 do 1,000.000 oseb prejelo pomoč v isti dobi v vrednosti 11,708.100 dolarjev. Tabela nam kaže mnogo dejstev v zgoščeni obliki. N. pr. Vel. Britanija, Francija in države Bene-lux pripadajo vsem bistvenim mednarodnim organizacijam, toda Francija poseka vse, ker je njena komunistična stranka povrhu vsega še članica Kominforma. Nemčija (samo za-padni del pride v tabeli v poštev), Romunija in Španija so najmanj mednarodno organizirane države: vsaka izmed njih pripada le eni organizaciji. iztztBmmammwwMxmmmn&mM EVROPSKI ČLANI MEDNARODNIH ORGANIZACIJ Združeni narodi Briiseljska pogodba Severno ati. pogodba Evropski svet Medn. denar, sklad 0. E. E. C. U. N. E. S. C. O. F. A. O. 1. L. O. I. C. A. O. U. N. R. R. A. Kominform Prebivalstvo (v milijonih) :§ :§ « J 1 if - > 4) < U rt u rt & rt rt £ >K) ^ rt •jj S S a % J « s s ■=> •3 S g S OJ S s s 3 •- >-) Z •A :s rt S :y o I BS rt ” rt ’S s g -p >CO £0 rt > rt i © bi) S > o G rt > S O a a 3 M * © » • © _ • • © 0 0 0 0 © e © • • 0 __ __ © _ » • « © • • • 0 0 _ o « © « © O © • • 0 O © 0 __ • « 4» © © O © » © • • o O m 0 0 « • • © © © « © • O