Dr. Josip Kušar. Umrl je mož značajen, načel jeklenih, neomajen. Ne, ni umrl! Le časne je oči zaprl!... Našega lista prostor v tej žalni obliki je navadno namenijen le onemu stanovskemu tovarišu takrat, kadar trajno zaDusti. naše vrste, »da se po trudu in pq boju oddahne v blaženem palcoiu«. Umrli ni bi;l učtteli a bil je vedno iskren im do zadnjega diha odliritosrčen prijatelj uaprednega slovenskega učiteljstva. Ni bii nikdar član krajnega ali okrajnega šolskega sveta, toda izredno naitančno je zasledoval naše delovanje, zato mu ni bi>la nezmana nobena maša stanovska naprava; o vsakem \ražnejšem učiteljskem dogodku si se lahko brez tazlaganja razgovarjal z nijim. Naj bodo torej oosvečene te vrste našemu odličnemu prijatelju, tej zlati dusi, ki je bil gotovo tudi eden izmed na.iodličnejšib in -narvestejših sinov. kar jih je bilo doslej rojenih na krasni slovenski zemlji! Dr. Josip Kušar ie bil rojen v Ljubliani leta 1865. kot sin čislane narodne rodovine. Oče je bil1 veletržet in pozneje tudi državni poslanec. mati pa je bila donia iz ugledirve Bleiweisove hiše iz Kranja. Dovršivši Ijubljansko gimnazijo, je šel na dunajslkjo vseučiljšče, kjer j'e pnejel doktorsko, diplomo. Po končani sodni praksi je vstopil kot odvotniški kandjdat na|pre} v Kranju v pisarno dr. Val. Štempiharja, nekaj let za tem pa v Ljubljano v odyetniško pisaroo dr. Iv Tavčarja. Svojo lastn-o odvetniško pisarno je otvor.il leta 1897. v Ljubljani; po preselitvi dr. Fr. Prevca iz Kranja v Kostairievico pa se je 1. 1905. stalno naselil v Kranju. 2e v mladih letih se ie začel zanimati za vse, kar dviga slovensiko inie in kar stremi po narodnem napredku. Idealno rodoljubje, brezprirnenna narodna odločnost, požrtvovalno in nesebično delo za narod, bratsko tovarištvo. plernenita značajnost... vse to je bi!o vteleseno v njegovi csebi.. Te vrline so bile vzrok, da so ga 'kiicaili povsod, kjer je manjikalo navdušenih delavcev Tako je postal Ijubljanski in kranjSiki občimski odbornik, tajnik ali oa preds&doiik skoro y vseh nairodnih im gospcdarskih društvih. koder je živel. Bil ie ognjevit govornik, ki ie znal navdušiti posebno ob niarodnih s.lavnos.tih Ijudske mase. K temu je dosti pripomogla gorka domovinska ljubezen i-n pa niegova niarkantna visoka postava z dolgimi navzdol zavihanimi črnimi jugoslovanskimi brkami. Nič umetmo narejienega ni bilo na njem in v njem, nič prisiljenega, zato pa je bilo vse tem presrčneje in tem ljiubezniveje! Z žarom visokega spoštovain'jia> z božanstveno navdušenostjo \n s kristalnočisto ljubeznijo pa se je oklenil Sokols'tva i-n planinstva! Kadarkoli je zapustil pisarno in domače skrbi, brž ga je vodila pot med sokolske vrste ali pa gori v planinski svet.. Težnje in napore napredmega učiteljstva Je spremijal z odlkritira in plemenitim1 čuvstvom, kakor bi bil vzrastel v naših vrstah. Kolikokrat se je pohvalno izrekel o naših številnih stanovskili napravah! Neštetokrat je poudarjal, da napredno učiteljstvo ne more podleči, ker ima v teh zamotanih razmerah vendar še toliko in taliko delavnih sisl, ki so oprte in koreninijo v idealoi stanovski zavesti in Ijubezni. Zapostavljanšie niarodnega učiiteljstva po šclskih oblastvih se mu je zdelo neodpusten greh. Kako so se rnu zaiskrile oči, ko je z gn-jevom čital poročilo q znani zadevi, da namreč izvrstno kvaliiicirant mož ne dobi tudi najtnavadnejšega učiteljskega mesta sanro zato, ker j;e član Sokola. Dobro nami je v spominu, kako se mu je izvila tedaj bridka obtožba: »Povsod drugod v deželnih in šolskih svetih bi se sistiral talk sklep, samo pri mas je vse dopuščeno!...« Ni čuda torej, da je brzojavna vest iz Rogaške Slatine kakor strela udarila med trjegove neštete priiateljee in znanŁe, da je na mah preminulo' to zlato slovensko srce. V četrtek. zadnji dan meseca julija, je prihitela v Kranj k pokOpu od vseh strani nepregledna množica, da ga spremi do predzgodnjega groba. Ljubljanska sokolska konjenica, ki jf je bil pokcgni ustanovitelj. je bila na čelu mTtvaškega izprevoda. Za to pa so se razvrstila narod.društva, zastopništva skoro vseh slovenskih sokolskih žup, planinci, stanovski tovariši in vsi oni. ki so mogli iti ta dan z dorna. Učteljstvo je -bilo številno zastopano; iz Liubljane sta prišla občinska svetnika J. bimnik in A. Likozar ter deželni paslanec E. Gangl. Ob hiši1 in ob grobu mu je zape! kranjskl čitaitniški pevski zbor pod osebnim vodstvom skladatelja O. Deva narodni pesmi »Vigred se povrne« in »Gozdič je že zelen«. Zadnja pesemi ie bila na novo kot žalostinka harmonizirana nalašč v ta namen. Nobeno oko ni ostalo pri hiši brez solz ob besedah: »Al' prijat'lja sem1 nazaj — nikdar več r,e bo!« In na po<kopališču so istotako uoinkovali akordi v besedilu: »Pomlad že prišla bo, ko te na svet' ne bov k' te bodo "diali v to hladno zemljo!« Ko so sneli Sokoli, ki so nesli pokojnika » v to hladno zemljo«, sokolski prapor raz krsto zvestega praporščaka, je očrtal1 v vznesenem nagrob. govoru starosta Gorenjske Sokolske Župe, notar M. Marineek iz Tržica, v duhu umrlega brata njegovo življenje in delovanje.  Naj duh njegov živi med nattid, na delo nas budi in drartri! Najblažjemu srcu slovenskemu vzornemu prijatelju slovenskega šolstva in učiteljstva kličemo v prerara .grob: Sokolski, planinski in učiteljski pozdrav! R.