Ko smo ustanavljali K­24 (največji koroški hribovski 
izziv), smo kot eno njegovih temeljnih izhodišč po­ stavili dejstvo, da si čas meri vsakdo sam in ga sam 
vpiše v knjigo opravljenih pohodov. S to svojo izjavo, 
da je predpisano pot prehodil v 24 urah, prevzema 
vso moralno odgovornost, da je to res, in tako posta­ ne član K­24. Izjave nihče ne preverja, uradno nihče 
od organizatorjev kluba niti ne dvomi o poštenosti iz­ jave, temveč jo vzame kot sveto resnico, in kandidat je 
brez zadržkov sprejet v klub. 
"Ko sem se spuščal z Uršlje gore proti dolini Jazbine, 
sem vedel, da imam do Žerjava in naprej do Črne na 
Koroškem še okoli dve uri povprečne hribovske hoje. 
Meni je ostala na razpolago do predpisanih 24 ur še 
nekoliko manj kot ena ura. Kljub 23­ urni poti, ki je 
bila za mano, in kljub precejšnji izmučenosti sem ve­ del, sem upal, da sem lahko prej kot v 24 urah na ci­ lju. Trenutno so bili za to največja ovira krvavi žulji 
na obeh nogah, ki sem jih dobil v dežju čez smrekov­ ško pogorje. Zato sem sezul čevlje ter v samih noga­ vicah začel teči proti izhodiščni točki svojega poho­ da. Po 23 urah hoje sem tekel eno uro. Ne vem, od 
kod sem jemal moč. A je šlo. T oda na cilj sem pritekel 
dobrih pet minut prepozno. Nisem se vpisal v knjigo. 
Nisem postal član K­24. Drugo leto bom poskus po ­ novil." Tako se konča pripoved, prav napeta zgodba 
enega neuspešnih poskusov.
Pet minut! Po vseh mukah, ponoči, podnevi, po dežju, 
v megli, 24 ur naporov na meji človeških zmogljivosti, 
in potem zmanjka pet minut. Ni si težko predstavlja­ ti, kako huda je lahko skomina, da bi človek rekel, da 
pet minut v primerjavi s 1440 minutami res ni nič. Po 
vseh naporih, ki so za mano, imam pa res vso pravico, 
da teh pet minut preprosto spregledam.
In ravno na tej točki se lomi. Ravno ta zapeljiva sku­ šnjava je tista, ki loči poštenost od nepoštenosti, resni­ co od neresnice, etičnost od neetičnosti, pravo gorni­ štvo od lažnega. In v tem razmerju stoji na eni strani 
tisti, ki ponudi dogodek (resnico), in na drugi strani 
tisti (mnogi tisti), ki ta dogodek (resnico) sprejmejo. 
In če je poštenost (etičnost) na strani podajalca, ni no­ benega vzroka, da to ne bi bilo tako, kot je podano, 
tudi sprejeto. Če nekdo reče, bil sem na vrhu Trigla­ va, prehodil sem Karavanke, presmučal sem Pohorje, 
splezal sem na Eiger, presmučal sem Everest, preple­ zal sem Lhotse, kdo je tisti, ki lahko reče (ali tudi inti­ mno v sebi dvomi), da to ni res? Dvomljivec naj to do­ kaže ali pa naj za vedno molči. Če pa lahko dokaže oz. 
se tako izkaže, si podajalec lažne resnice zasluži traj­ no etično izobčenje.
Planinstvo in vse njegove izvedbene dejavnosti (ra­ zen športnega plezanja), vključno z alpinizmom, 
niso športne aktivnosti. V planinstvu se nič ne meri, 
ne prešteva, ni nadzora, ni občinstva. Vsi dogodki in 
uspehi temeljijo na besedi, na zaupanju. Zaradi tega 
je planinstvo zgrajeno na visoki stopnji poštenosti in 
na medsebojnem spoštovanju. Če to zlorabimo, z ene 
(podajajoče) ali druge (sprejemajoče) strani, pade ti­ sto, kar je dejansko najlepše in najplemenitejše v pla­ ninstvu – visoka stopnja etičnosti! In če izgubimo to, 
potem je izgubljen ves smisel tovarištva v gorah, pri­ povedovanje svojih dogodivščin drug drugemu, opi­ sovanje svojih doživetij, branje – tudi branje te revije. 
Potem ostanemo samo še volkovi samotarji, ki hodi­ mo po svojih poteh, postanemo asocialna bitja, ki iz­ gubljajo tisto najlepše v vsakem človeškem doživlja­ nju – svoje občutke deliti z drugimi. In le malokje 
v življenju je teh čudovitih čustev in občutkov več kot 
v hribih. Zato jih ohranjajmo drug za drugega v najči­ stejši izročenosti, na visoki etični stopnji. m
Kolumna izraža stališče avtorja, in ne nujno tudi ure-
dništva in Planinske zveze Slovenije.
KOLUMNA
Marijan Lačen
Planinska 
etika
Olševa in Peca
Foto: Oton Naglost
16