Poštnina plačana v gotovini Cena 2 Din DRAMA GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V UUBUAN11931/32 Dve nevesti Premijera 4. novembra 1931 IZHAJA ZA VSAKO PREMIJERO UREDNIK: FR. LIPAH Novosti za damske plašče pravkar došlel A. & E. Skaberne Ljubljana SEZONA 1931/32 DRAMA ŠTEVILKA 7 GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI Izhaja za vsako premijero Premijera 4. novembra 1931 Josip Vandot: Cvetko Golar Trideset let je že od takrat, ko sem ga srečal prvič. Bil je slučaj, kakršnih je v našem življenju na tisoče, ki pa jih no pozabimo do konca svojih dni, temveč so nam vedno pri srcu in se nasmejemo, če se jih spomnimo, z veseljem, kolikor ga pač premoremo v svojem neznatnem življenju. Gorenjski fant je zašel v osrčje Dolenjske, v ono osrčje, ki je pač tako strašno nasprotno življenju trdih gorenjskih duš, ne-znajočih, kako bi se pač prilagodili mehki razgibanosti in prožnosti, ki sta edina in prava karakteristika ljudi, živečih v največji skladnosti z okolico dolenjskih vinskih gričev. Golar je prišel maturirat na novomeško gimnazijo z najboljšimi in najtrdnejšimi sklepi ukaželjnega fanta. Za mlade literate je bila pač takrat najenostavnejša pot do spoznanja — gostilna. Zvečer naju je z Milanom Pugljem ugra-bil z mestnega trga in povabil v skrito kandijsko gostilno, kjer smo do pozne ure kritično premotrili vse zadeve, tičoče se tedanje razborite literature. Golar je bil trd kakor vsak Gorenjec njegovega kova, a Milan Pugelj krotka in mehka dolenjska duša, ne poznavajoča grdobij in živeča v neki brezbrižni omamnosti in idealnem oportunizmu. Študiral sem že oni večer ti dve osebnosti, ki sta nekaka tipična predstavnika naše moderne literature, ki ne more niti naprej, niti nazaj. A da sta si bila ta dva kontrasta v življenju najboljša prijatelja in poznavalca drug drugega, mi je še danes v resnici uganka. Oni večer sem pričel študirati Golarja kot človeško osebnost in kot nemirnega duha, ki je posegal v naše duševno življenje z nežno, skoro dekliško roko, dasi je imel in še ima v svoji osebni naravi vse znake najtrše gorenjske grče. Skladnosti duše in telesa v njegovi osebnosti ni prav nič in človek se mora resnično truditi, kako da nista že davno prišla v oster konflikt. A kdor pozna njegovo naklonjenost in ljubezen do Milana Puglja, tega tipičnega dolenjskega človeka, si more vsaj v majhnem obsegu predstavljati Golarjevo dušo in njegove misli, a še bolj toploto njegovih globoko zasnovanih in doživetih misli. 1 Trideset let ga študiram, a kljub temu ne morem priti do dna skrivnosti, ki je razodeta v vsem Golarjevem snovanju, a še najmanj dognali skrivnost, ki je zapopadena v njegovi poeziji in v njegovem vsakdanjem življenju. Velik psiholog in obenem velik poznavalec resničnega življenja bo moral biti oni, ki bo z vsemi termini dognal in natančno razložil, kaj je bil Golar kot osebnost in kaj je kot duh, ki snuje daleč od sebe samega niti življenja, onega življenja, ki mu je pripadal v najmlajših dneh, a se je umaknil od njega, menda samo zato, da ga oddaleč lažje in boljše presoja. Begunec iz sorškega polja, škrjanec onih njiv, ki večno prepevajo, ponočni vasovalec pod dekliškimi, z nagelji zastrtimi linami, zaljubljenec v trdi, a vendar romantični maniri, trubadur vaških deklet v samotnih nočeh, ko po vasi dehti samo naravna, gola ljubezen, a vendar tudi kvantač, ki si iz same čuv-stvene ljubezni ustvari svoje dekle za kvanto, pa z grohotom pripoveduje to kvanto, kamor ga privede njegov bohemski korak. In kako naj si človek potem ustvari trezno, v vseh potezah harmonično celoto, ki bi predstavljala Golarja v pravi človečnosti in v pravi duhovnosti? Meni je v resnici nemogoče in vse štu-diranje trideset let pomeni prav toliko, kakor da sem čital zbirko kitajskih poezij v originalu. Tak poet je naravno moral stopiti v Talijin hram, ker ga je prirojeni nagon silil tja, kamor si v svoji fantovski zadregi skoro ni upal. Da bi imel Golar preikane in gosposko uglajene manire in premišljeno gibkost, bi nam bil ustvaril drame, a skoro gotovo komedije, ki bi bile s trdo roko posegle v naše razdvojene socijalne razmere in jih s krohotom mrcvarile do skrajnosti. A primanjkuje mu veselja, da bi se zarinil s krvjo in mesom v konvencionalnost in razdrapanost laži-življenja moderne družbe, ki jo mora kot kmetiški človek prezirati in sovražiti iz dna duše, prezirati do te meje, da je noče niti poznati, a kaj šele, da bi se pečal z njo. Kmetiški vinogradnik in fant, ki živi v divjem zakonu s sorško prirodo in obenem z razgaljeno, divjo bohotjo pokrito slovensko gorico, je moral poseči pač tja, kjer je njegov svet že od matere časov. Njegove in njegovih drugov razposajene kvante so morale najti živega izraza in preiti iz abstraktnosti v resničnost tega sveta. Novele so bile preokorna posoda, da bi mogle zdržati silnost in razgibanost njegovih kmetiških, v živi naravi skalje-nih misli in trpkih besed. Iskale so svojega pravega izraza in so ga po dolgem obotavljanju našle tam, kjer so ga ravno iskale — v gledališču. Vdova Rošlinka, vesela vdova po fantu Golarju in ljubljenka njegovih smejočih se misli, je gotovo pristna karakterizacija njegove osebnosti in še bolj duhovnosti. Kar je dosegel s to svojo prvenko, je nekaj, kar jasno kaže njegov temperament in še bolj njegovo poznanje onega življenja, ki ga ne bo zatajil in tudi ne 2 pozabil nikoli. Vdova Rošlinka mu je stala ob zibeli, a ne samo kot komedijografu, temveč zdi se, da je Rošlinka v resnici ku-movala tudi življenju, ki ga Golar še ni izgrešil nikoli, a ga menda tudi ne bo . Ljudje si domišljujejo, da znajo podrobno presojali življenje, ki se kaže v prav skriti meri po našem maloovaževanem zaselju. Po njihovem naziranju je to življenje omejeno z določnimi mejami, prožeto od trudne vsakdanjosti in morečega fatalizma. A da temu ni tako, je pokazal Golar prav razločno; po njegovi sodbi je kmetiško življenje prav tako razgibano kot življenje civilizirancev po mestih in nima prav nič opraviti z onim nadnaravnim fatalizmom, ki mu ga prisojajo ljudje, ki so poizkušali Golarju onemogočiti njegovo realistično slikanje. Da se njegova »Zapeljivka« ni mogla izkazati tako kot Rošlinka , je krivo vse kaj drugega kakor pa razsodba ljudi, ki iztikajo po krivih potih razumevanja naših kmetiških ljudi. »Čarobna roža je pa romantična igra, ki je izven Golarjevega sveta in zveni prav zaradi tega tuje. Ne vem., kako bi se obnesla, ker ji manjkajo drobci Golarjeve osebnosti. Zadnje njegovo delo »Dve nevesti, sta pa vzeti spet iz direktnega Golarjevega perivoja. Golar, mladi kmetiški fant s silnimi izkušnjami starega kmetiškega očanca, reže tu brazde na njivi svojega lastnega doživetja in okolice, katere srce pozna tako, da se igra z njegovimi najtanjšimi utripi. Reže pa brazde prav od tam naprej, kjer se je ustavil pri »Rošlinki«. Njegova posebnost pa je, da nam slika ljudsko življenje od one strani, ki se ji niso upali in znali približati niti Jurčič, niti Kersnik, niti Finžgar. Premijera »Dveh nevest« bo pa pokazala, kako je Golar ostal zvest samemu sebi in koliko sil je izrabil, da je v tej komediji spopolnil lik svoje karakteristične bistvenosti in stremljenja, da nam pokaže globino onega življenja, ki je znak vsega njegovega literarnega delovanja. /Težko je Golarja analizirati, ker je človek prav posebne vrste in je v svoji naturi tako sam svoj, da ga ne moremo na noben način kategorizirati. Proučevanje njega samega ne pomaga prav nič, ker bi prišli skoro gotovo do zaključkov, ki so diametralno nasprotni njegovi resnični bistvenosti. Njegova prava natura se bo izkristalizirala šele po njegovi smrti, ki naj pa ostane od njega daleč še dolgo vrsto let, ker je prišel na svoji veseli in žalostni poti šele tik do viška svojega umetniškega ustvarjanja. 3 Petruška: Q Cvetku Golarju Cvetko Golar, katerega prijatelj sem med nebrojem drugih tudi jaz, je bil spočet ob času, ko na našem Gorenjskem > njiva zori«,- ko »slak na ovsu jezdi«, ko >mak s purpalo sva-tuje«, ko pošilja noč na soparico dneva vihar in blisk in grom, ko se nato v mirno, z biserno roso ovenčano solnčno jutro razlega petpedikanje prepelice, smeh žanjic in koscev in žvrgolenje škrjančka, ki se vzpenja s svojo pesmijo kot po lestvici v nebesa«. Rojen je bil torej v prvih dnevih majnika 1. 1879. v vasici Gosteče blizu Škofje Loke ob reki Sori pod Osolnikom na kraju Sorškega polja. V šolo je hodil v Škofjo Loko in v ljubljansko gimnazijo, kjer sva se tudi v četrtem razredu sprijateljila. Od listega časa naprej naju je ločila vselej le bridka usoda. Prvič jeseni 1. 1897., ko sem se udeležil s Kettejem, Drenikom in drugimi velikega izhoda revolucionarjev iz ljubljanske na novomeško gimnazijo. Drugič jeseni I. 1900., ko sem pustil Golarja in Murna v stari cukrarni in moral k vojakom, odtam pa v Rusijo. Tretjič pa, ko se je oženil in odšel na svoja posestva v Ljutomeru in v Jeruzalemskih goricah. Golar je sad matere-narave v njeni zreli poletni dobi, polni največje moči in odločnosti. Mogočna je njegova postava, umerjene so njegove kretnje, ustaljeni njegovi svetovni nazori. Od začetka pisateljevanja pred dobrimi tridesetimi leti pa do danes je ostal isti sin kmečke matere, isti otrok solnca v zenitu. Pristna gorenjska korenina je, odkritosrčen, naravnosten, skriten le včasih in samo toliko, da sebi in drugim ne škoduje, malo Jegav, malo hudomušen in zelo redkokrat malce robat, kot je pač naš pristni gorenjski kmet; takšen je v življenju in takšen je tudi v vseh svojih delih. Kakor preide lepo poletno vreme večkrat v kratko nevihto, da potem še lepše solnce sije, tako zaide tudi naš sin poletja včasih malo s svoje trdno začrtane poti in tedaj je najlepši. Dve naturi se namreč vedno borita v Golarju, obe sta vzklili iz iste kmečke prsti: ljubezen do rodne grude in veselje do bohemskega življenja. In čim starejši postaja, tem večjo moč dobiva prva in tem liolj v ozadje stopa druga natura, a premagana ne bo nikoli. Krasne stvari sem slišal o Golarju iz njegovega bohemskega življenja tedaj, ko sem bil jaz na Ruskem, stvari, ki te osveže kot planinski zrak. Tako lepo, tako naivno brezskrbno ne zna sedanja generacija nič več živeti. Brutalna vsakdanjost ubija v mladini zgodaj vso naivnost, vsak idealizem. Vidim Golarja, kako se zbudi proti jutru na ležišču v magi-stratnem zaporu. Na vrata udrihajo z vso silo pesti, skozi priprta vrata se prikaže glava mestnega policaja, ki v strahu kriči: »Baraba! Sabljo sem, ki si mi jo ukradel, če ne, gorje tebi! 4 Golar si mane oči: Ali je res, ali se mu sanja? Naenkrat začuti poleg sebe nekaj trdega, ostrega in hladnega. I(es, sablja je, policajska sablja . . . Kako je prišla v njegove roke? — Vzame jo in gre proti vratini, da jo odda. Vrata se zaloputnejo: človek ima strah pred razbojnikom. Ko prideta še dva policaja na pomoč, odpro zopet vrata in vzamejo sabljo ... Ali pa ona iz Celja, ko je bil urednik Domovine:. Golar se je preselil na novo stanovanje. V starem stanovanju je hodil v sobo lahko kar skozi okno. Ponoči se zbudi na novem stanovanji], gre k oknu in stopi iz drugega nadstropja na — cesto. Neki okoliški voznik ga najde na vse zgodaj pobitega in nezavestnega na tleh. Toda Golar se kmalu izliže, saj ima železno naravo in močan je tako, da ti brizgne, če ti stisne roko, kri izza nohtov. Golarja so ljubljanski mestni policaji že po glasu spoznali. Če je ponoči domov grede zavriskal kje pri svetem Petru, ga je zapisal policaj, ki je stal čeprav pri svetem Jakobu ali pa kje. v Trnovem, in moral je plačati globo, kadar je imel dovolj denarja. Vendar so ga na policiji radi imeli. In ko je med svetovno vojno enkrat v polnočni uri sredi polne dvorane stopil v kavarni Evropa« na mizo in zapel na ves glas Hej Slovani!v, se mu ni nič hudega zgodilo. Takih in sličnih dogodkov je v Golarjevem življenju vse polno in če bi jih Golar sam opisal, bi imel dovolj snovi za svoje novele in komedije do konca življenja. j. Daneš: Potujoči igralec* I. Kako som postal igralec. Nekega majskega dne I. 1899. smo opazili na ulicah našega mesteca Sisak precej tujih obrazov, moških in ženskih. Z materjo sva ravno slonela na oknu in gledala te ljudi, ki so hodili odgospoda direktorja . Moja mati se je na vse kriplje branila in dokazovala, da niipa sobe, oni pa so neprestano silili vanjo in končno je prepustila sobo za »gospoda direktorja« za osem dni. Ko so dobili ključ od * G. Daneš-Gradis je brezdvomno zadnji slovenski potujoči igralec. Dal nam je iia razpolago nekaj odlomkov iz svojih Spominov , ki jih namerava izdati v knjigi. Obsegajo dolgo in pestro življenjsko pot našega umetnika od !. 1899. do njegovega angažmana v Ljubljani 1. 1902. — Op. uredn. 5 hišnih vrat, so pripomnili, da »špediter takoj pripelje prtljago«, se poslovili in odšli. Z materinega obraza sem natančno čital, da ji ta obisk ni bil prav nič všeč, jaz pa sem se ga na tihem silno veselil. Kmalu na to je pridirjal upehan mlad človek s plakati pod roko. Komaj je pomolil plakat, že se je vsulo iz njega kot ploha: »Dober dan, klanjam se, sluga sem pokoren! Nocoj otvoritvena predstava! Krasen komad! Priporočam se za cenjeni obisk!« In že ga ni bilo več. Mati je direktorjevo sobo lepo. pripravila, čakala kdaj bo prišel, toda ne direktorja, ne špediterja s prtljago ni bilo od nikoder. Jaz pa vso noč nisem zatisnil očesa. Po glavi mi je rojil samo »gospod gledališki ravnatelj«. Moj Bog, še nikoli nisem bil v blaženi bližini gledališkega ravnatelja! Premetaval sem se po postelji, zaspati pa nisem mogel. Na vse jutro sem oprezoval okrog njegove sobe in končno se mi je sreča nasmehnila, vsaj koj se je meni zdelo. Namesto ravnatelja so se namreč vselili v sobo oni trije igralci, ki so iskali sobo za »gospoda direktorja«, samo da bi jo lažje dobili. Nič zato! Takoj smo sklenili prijateljstvo in dobil sem šop prostih vstopnic za vse predstave. Tako smo se vzljubili, da so odslej nastopale pri predstavah celo moje obleke, čeprav so bile tem gospodom nekoliko premajhne. Dan za dnem so igrali in mene ni manjkalo pri nobeni predstavi. Predzadnja je bila »Poslednji Zrinski«. Zelo sem bil žalosten. Sedel sem kot ponavadi na prostem sedežu, kar stopi pred me igralec, ki je bij že maskiran in mi tik pred predstavo šepne nekaj na uho. Debelo sem pogledal, v glavi se mi je zavrtelo in vročina me je spreletela. Vstal sem in kot v sanjah blodil za igralcem, dokler nisem pritaval za kulise. Ker so bili vsi igralci zaposleni na odru, ni bilo nikogar pri zastorju. In to nalogo so meni poverili! Moja usoda je bila zapečatena. Krčevito sem držal za vrvico in v tej grozansko važni ulogi sem. bil kakor od elektrike ošinjen. Po glavi mi je brnel in brnel venomer »Igralec!« Sklep je bil storjen in po predstavi zaupam svoj načrt gospodom igralcem in jih prosim, naj me peljejo k gospodu ravnatelju. ' Tam sem uspel. Ravnatelj me je sprejel in povedal, da gre potovanje iz Siska v Hrvatsko Kostajnico, kjer moramo biti že pojutrišnjem. Obenem mi je podelil ulogo dvornega kaplana v »Poslednjem Zrinskem , torej v igri, pri kateri sem kot »gost« prvič dvigal ih spuščal zastor. Domov grede sem samozavestno stopal; gluh in slep za vse stvari okoli mene kot mladenič, ki se je prvikrat zaljubil. Pred očmi so mi plavali venci, trobojnice, šopki, gromoviti aplavzi in v duhu sem se priklanjal pred rampo navdušenemu občinstvu. Prelepi načrti, triumfi, slava! 6 Bog ve, kam bi še priplaval v tej zamaknjenosti, da nisem z vso silo treščil v podstavek petrolejske svetiljke in si preklal na dvoje svoj novi Girardi-slamnik. »Črepinje pomenijo srečo,<: sem zamrmral in obenem opazil, da jadram po popolnoma napačni ulici domov. Zjutraj me je bolela glava, po kosteh me je trgalo, bil sem poln načrtov — toda za nobeno rabo, kar si lahko mislite. Komaj sem dočakal večera. Ko sem sedel pri poslovilni predstavi »Šokici«, narodni igri s petjem, sem se ponosno oziral okrog sebe in najrajši bi zavpil na vsa usta: »Le poglejte me, jaz sem tisti, ki je sprejet, jaz grem z igralci, vi, ubogi zemljani, pa boste še slišali o meni!« Neizmerno sem preziral vse okoli sebe — zakaj, to mi še danes ni jasno. Črhnil pa nisem nikomur besedice, ker sem dobro vedel, da se bodo moji lepi načrti razbili v nič, kakor hitro bi jih zavohal moj oče, ki je gledal v meni bodočega bančnega gospoda. Bil sem namreč nastavljen v Kreditni banki v Sisku in to je bila pač zavidanja vredna služba, tako da so nekatere mamice že računale name. Po predstavi sem ponižno naprosil svoje bodoče kolege, naj vzamejo ono mojo izposojeno obleko kar s seboj, da bi se tem lažje in neopaženo izmuznil iz očetove hiše. To uslugo so mi drage volje storili in družba je na vse jutro odpotovala. Jaz pa sem vso noč gruntal in gruntal, kako bi prišel do denarja. In sem jo pogruntal. Zjutraj kupim menico, jo izstavim na 100 kron in podpišem ali, naravnost povedano — nič ne tajim! — prekopiram podpis svojega očeta in matere. S to pristno menico jo mahnem v banko in razložim direktorju, da oče nujno rabi omenjeno vsoto. Kaj je bilo bolj razumljivo, kot to, da mi je dal ravnatelj parafo in blagajnik denar! Vest mi je na ves glas očitala ta prestopek, toda v ušesih mi je pozvanjalo še glasneje: »Igralec, Kostajnica!« in še bolj močno: »Poslednji Zrinski, Dvorni kaplan, Dvorni kaplan! Saj bom prištedil v treh mesecih gotovo toliko, da izkupim menico in starši ne bodo zvedeli ničesar . . . Ravnatelja sem naprosil za dopust, češ, da grem z očetom po nujnih opravkih v Zagreb, poslovil sem se nemo od svoje pisalne mize, sobe in banke. Zdirjal sem domov, vzel zavojček perila iz kleti, kamor sem ga že ponoči spravil. Napisal sem staršem na listek, da grem na dopust v šumo, kamor me je povabil prijatelj Dado, sin uglednega lesnega trgovca. Čez deset minut sem že sedel v železniškem vozu. Ko je vlak zadrdral, se mi je sicer olajšalo srce, toda skozi okno sem skrivaj gledal na našo hišo, na Sisak ... Z Bogom, lepa otroška leta, igre, pravljice, z Bogom vsi prelepi mladostni spomini! Glava mi je omahnila, oči so se mi orosile, toda železna kolesa so neprestano pela eno samo: »Dvorni kaplan! Poslednji Zrinski! Igraleck (Dalje prih.) 7 Razno Pitojev v gledališču Tristana Bernarda. Pitojev se je s svojo rusko igralsko družbo za mesec dni nastanil v Parizu, kjer je pričel gostovanje z Goldonijevo »Lepo krčmarico« (Locandiera) v Cremieuxovi novi predelavi. Vse Goldonijeve komedije so simfonične in zaležejo z zapletenostjo epizod, z mnoštvom silhuet, z bai’vitostjo in ozračjem«več ko s čistostjo linije. Enako je z dvogovorom. Kdor ga okrajša, je izdal Goldonija... Seve, Goldoni je Benečan 18. stoletja, ki govori svojim vrstnikom in sodobnikom. Vendar ta prevelika vernost in zvestoba nasproti njemu je v nekem pogledu pravzaprav — izdajstvo: namreč v tem, da so Goldoniju dali za poslušalce pariško občinstvo 20. stoletja. Tako je današnjim gledalcem ta teater zgol j izobraženska zabava, prispevek k zgodovini gledališča. * Aričl in Kaliban. Pariški Odeon igra to Baudoinovo trode: janko, ki je poprej že prejela Brieuxovo nagrado od Francoske Akademije. Obdeluje pa prizor iz Rusije: Tolstoj postane smoleč in sešije par čevljev. Podari jih sosedu krpaču Gerasimu, ki pa jih proda in zapije. Tolstoj je dal zgled ponižnosti in nesebičnosti, obenem pa podpira lenobo in pijanost. Pisec takisto kaže nevarnosti slabo razumljenega apostolstva. Še očitneje se to zasveti ob paru" škornjev, ki jih učeni kopitar izroči izpravniku ali komisarju, češ, naj jih nese Gerasimu, to pa vprav tedaj, ko je zanikrni sosed prišel v zapor. Izpravnik jih obdrži zase, Gerasimu pa pokloni svoje ponošene in pošvedrane šlabcdre. Ti škornji zadobijo čudežno moč. Gerasim jame izdelovati cele kope obuvala, da brezplačno preskrbi vse selo, izpravnik pa zapre svojo beznico, da očuva narodu zdravje. Učinek pa? Gospodarsko ravnovesje se domala poruši. Hoteč osrečiti bližnjega, je Tolstoj hudo ogrozil družbo. Ariel je priklical nasprotne sile Kalibanu na glavo. Na koncu igrokaza nrkam obupan prepusti človeštvo samo sebi, vaščani pa se vrnejo k prvotnemu delu. Iz umotvora se da za silo razbrati tale teorija Herberta Spencerja: vesoljna nesebičnost bi bila protivna koristim družbe, ki potrebuje za svoj obstanek poedinih egoizmov. Iz čevljev Leva Nikolajeviča poteka ta nauk, da družba prav stori, kar stori. Je li to jako novo? * S kongresa kritikov na Portugalskem. Predlanski sestanek v Pragi je bil izrazito deloven, lanski v Bukareštu in letošnji na Portugalskem bolj družaben. S prisrčnim sprejemom so hoteli Luzitanci opozoriti svet na nekdanjo svojo slavo. Goste je menda spremljal tudi naš rojak, R. Knapič, vseučiliški profesor za germanistiko v Lizboni. Luigi Pirandello, priljubljen po svoji skromnosti, je za to priliko prihranil še neuprizorjeno 8 enodejanko »Un sogno — ma forse no« (Sen — morda pa tudi ne) za narodno gledališče v prestolnici. Od domačih piscev se je igrala: >0 fidalgo aprendiz« (plemič-vajenec), humorna nravstvena slika, predhodnica Molierovemu Meščanu plemiču , ki jo je spisal Manuel de Melo (1611.—1666.). Komedija priča o znatni višini današnjega portugalskega gledališča. Isto je reči o govornem in zvočnem filmu »A Severa« po istoimenskem romanu Leitao de Barros-a. Težje stališče ima glasba. Zanimiva je ljudska muzika, toda prehod v umetno še ni organično izveT. den: po večini se še poje po italijansko! Češko godbo dobro poznajo, zlasti Smetano. Nove predloge so zšsnovali tokrat oso-bito Portugalci in Belgijci, od teh n. pr. H. Lejeune, tajnik belgijskega udruženja Union de la presse dramatique beige«. Za-jemljive misli so izrekli posamezni odseki, n. pr. za dramsko umetnost in glasbo. Posebno so se lasali za CIC (carte interna-tionale critique, mednarodno legitimacijo). Naslednji zbor je določen za Atene. * Rusko gledišče v Moskvi, prej Koršev teater, igra Lidije Sej-fuline »Razkroj literatstva«, pripravlja M. Narokova Versajski mir«, švarkinovo dramo iz življenja delavskega razumništva, B. Romašova igrokaz o deželni obrambi ter Življenje se spreminja«, čigar proletarski pisec ni točneje naveden. * Revolucijska pozornica napoveduje Sergeja Tretjakova, ki je že spisal : Tuli, Kitajska!«, novo delo: »Redimo zemljo , kjer prikazuje kolektivno gospodarstvo v severnem Kavkazu. T a i-rova Komorno gledališče prinese dve novosti, Koči-novo »Dekle« in Arbuzovljev Raj . * Georges Berr: Les Autres«. Theatre Saint Georges v Pa- rizu je otvoril letošnjo sezono s to učinkovito trodejanko, izvršno karakterno komedijo s staro snovjo — sebičnostjo, kakršno so že obdelovali Labiche, Meilhac, Augier. Samopridnež te igre je človekoljube^ senator, ki zna sebi v korist delati na tak način, da so vsi njegovi koraki na zunaj videti storjeni v prid bližnjemu. Egoista izborno podaja Harry Baur, njegovo tajnico pa razborita začetnica Devilliersova. * Cifra ali mož. Pariški Theatre des Varietes,' ki je po tolikem času odstavil srečnega Topaza uprizarja Verneuillovo petero-dejanko »Pile ou face« (cifra ali mož), zgodbo sina iz dobre hiše, ki gre med boheme, da živi z zlaganjem in peVanjem ku-pletov po Montmartru ob strani Majke, srčkane romunske študentke. Snov ni bog ve kaj nova, vendar zabavna in dobro zgrajena. Junaka igra pisatelj sam, njegovo izvoljenko pa Romunka, gospa Elvira Popescu. * 9 Usodna tragedija. V zadnjih tisočletjih je duhovno oprayilo nekih slojev zanimanje za vzornost, kakršna se zrcali v legendi, nič manj n. pr. pri Pindarju nego v srednjeveškem le-gendnem pesništvu. Ob drugih dobah se zanimanje obrača bolj k znamenitostim, n. pr. razna antika, 16. stoletje, naša sodobnost. »Pisane zgodbe« Aelianove iz 2. stol. po Kristu, cesto ponatisnjene zbirke historij, zgledov, memorabilij, anekdot, šal, burk, glum in smešnic stoje na isti višini kakor današnji »razgled po svetuj naših novin. Bistvo memorabilij je razjasnil A. Jolles lani v spisu »Einfache Formen«. Nadaljuje pa ga letos Otto Gorner s privlačno študi jo »Vom Memorabile zum Schicksals-tragodie«. Resen časnikarski dokument, brzojavka iz Beograda z dne 1. dec. 1927. o nečuveni nesreči vaške družine v Kruševici v Hercegovini, služi za izhodišče. Slično dogodivščino javlja iz Bukarešte telegram 21. jun. 1929. iz sela Halmagyu pri Braše-vem (Kronstadt). Enako poročajo razne novine iz različnih, navadno malo znanih krajev. Toda taista rodbinska katastrofa stoji že v prvi izdaji Grimmovih »Kinder- und Hausmarchen«, le da so jo v II. izdaji izpustili radi prekrvavili dogodkov. Stoji pa v mnogih memorabilijskih zbornikih 16. stoletja, da, celo že pri Aelianu! Pri nas so o takih tragedijah prepevali po mestih potujoči pevci »moritatlerji« (Mordtat), omenjeni v »Spominih Krištofovega Pepčka«. Slovstvo pogostoma obravnava take primere: Caharija Werner v »24. februarju«, francoske »drames fatali-stes« umetniško žaokrožajo tragično memorabilijo. Tudi za slovansko dramo je najti v gorenji razpravi dokaj pobude. * Pravica do greha. Češki dramatik Vilem Werner je osvojil občinstvo s svojo četverodejanko gornjega naslova. V II. dejanju mati prepričuje svojo hčer, da imajo moški pravico do nezvestobe. Pojavi se še lahkoživka, ki predava o nujnosti blod-ništva za rodbinsko srečo. Za smeh skrbi »ironična matic, ki jo izborno podaja gospa Baldova. Režiser Milan Svoboda je z veščo roko vodil igro celo skozi mučne prizore. Sodelavci so skušali ublažiti rezko nasprotje med tragiko življenja in lahkomiselnimi nazori. * Nasilje ali žrtev? Kaj je močnejše: telesna moč, ki šiloma osvaja, ali pa notranja krepost, ki vodi do požrtvovalnosti in na ta način razoroži silo? Tako vprašuje Jaroslav H i 1 b e r t v svojem najnovejšem igrokazu »Dvojčka«, ki se je te dni prvič uprizoril v Narodnem divadlu, ter odgovarja v prilog duševni jakosti, kakor sta že storila Tolstoj in Gandhi. Hilbert misli pri tem na resničen primer, na stališče svoje domovine v svetovni zgodovini: ena glavnih oseb se izrečno sklicuje na posamezne dobe čeških bojev za obstanek in dramatik javno izpoveduje, da mu stoji bliže protivnik bojne misli, Chelčičky, nego ustvaritelj modernega bojevanja, Žižka. Njegova nova igra se vrši 1. 1920. 10 v rudarskem okraju nedaleč od Vladivostoka, ko se češki legi-jonarji odpravljajo proti domu. Avtorju se je posrečilo ustvariti dramsko napetost in še tako pojmovne dvogovore spraviti v sklad z gornjo istinitostjo. * Obrazi čeških glumcev. Založba Manes v Pragi je izdala odlično publikacijo »Profily češkych hercu«. Joža Gotzova je zbrala prvo češko monografijo o sedanjem češkem igralstvu: 82 sodobnih dramskih umetnikov je prikazanih z oznako in sliko, poleg tega je še 830 drugih podob. Besedilo obsega 82 strani velikega formata. Broširana knjiga stane 190 Kč. * Nemški igrokazi na češkem odru. V Plznji se uprizore: Ne-stroyev »Lumpacivagabundus«, Zuckmayerjev »Hauptmann von Kopenick«, Cammerlohrova »Auto macht den Menschen«, Sass-mannova »Haus Rotschild«, Baumova »Menschen im Hotel , Zvveigova »Lamm des Armen« in Alsberg-Hessejeva »Vorunter-suchung«. * V. Kostenko: »KarmePuk«. Ta nova ukrajinska opera je otvorila kijevsko zimsko sezono v državnem gledališču. Junak — Karmel’uk — je zgodovinska oseba, ki je pred sto leti imela veliko vlogo v Podolju. Tik pred poljsko vstajo 1. 1831. se je v Podolju sprožil kmetski upor, ki je zvezan s Karmel’ukovim imenom in ki še danes živi v ljudski legendi. V glasbenem oziru opera ni brez vrlin, vendar napredka ne pomeni za ukrajinsko operno glasbo. Občinslvo se zabava ob njej, kritika jo zavrača. * Dramatikova prisebnost. Pred meseci je izdelovalec avtomobilov povabil Tristana Bernarda, naj z njim preizkusi voz nove vrste. In res. Drčala sta kakih sto kilometrov na uro. Spotoma reče voditelj dramaturgu: V tem kraju poznam odlično gostil- nico. Pri njej se ustaviva.« V tem trenutku nepazljivosti se je samodrč zaletel ob drevo. Tedaj pa Tristan Bernard hladno pripomni tovarišu: »Vaš voz je sijajen. Ampak samo to mi povejte, kako ga ustavite, kadar ni nobenega drevesa ob cesti.« * Živali na odru. Marsikatera žival je že nastopila na igralnici ali celo dala naslov, n. pr. Aristofanu »Ptice« in »Žabe«. Kotze-bue je napisal »Pretiranega osla« in »Srnjaka«, Sardou je na-zval eno svojih glum »Krokodil«, Wildenbruch pa »Smrdo-kavra«, Birch-Pfeiffer pa »čriček«. Ibsenova »Divja raca« vam je še dobro v spominu. Enako pri nas »Krpanova kobila«, ki jo je neki Nemec prekrstil v »Flickbock«. V »Aidi« nosijo igralci bika Apisa po pozornici, v Mozartovi »Čarobni piščali« prenaša 11 # Papageno v zlati košari gnezdo lepih ptičkov. V »Renskem zlatu« se Alberih izpremeni v črva, ta pa je iz kavčuka, iz pro-ževine. ■ Ljudje se včasih preoblečejo v živali, n. pr. v »Siegfriedu« ali v »Gozdnem Rabinu . Neki berlinski igralec je proučeval opice v zverinjaku, da bi prirodno podal neko tako vlogo. V »Undini« nastopajo labodi, drugod konji, mezgi, kače, mačke, psi! Dolg bi bil seznam del, v katerih vidiš na prizorišču živali »Gospod Lipah! Seja se v šoli je pravkar držala, Lipahu • se je zapisala--------------- Našega ,ljubljenca' ste izpustili, na njega zares ste pozabili! Glavo bolj nizko nosite sedaj------------ in nič več ne glejte pri šoli nazaj! V drugem se listu nam oprostite, sicer uredništvo kar odložite! Nas ni malo — mnogo, mnogo — zato pozor! Uredništvo je zvedelo, da je ta »ljubljenec« — Milja Goreč, ki ga v zadnji številki nismo omenili med poklicnimi igralci. Da uredniku ne bo treba odlagati uredništva, izjavljamo, da je M. Goreč nastopil lani v Peterčkovih p. sanjah« trikrat, v 'Princezki in pastirčku« pa enajstkrat, skupno torej štirinajst-krat. Toliko na grozečo elegijo naših mladih in za Dramo navdušenih Amaconk. h mesa in krvi. A. D. Listnica uredništva Prejeli smo: S spoštovanjem Uredništvo. Lastnik in izdajatelj: Uprava Nar. gledališča v Ljnbljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Fr. Lipah. — Tiskarna Makso Hrovatin, vsi v Ljubljani RAZVRSTITEV SEDEŽEV V DRAMI ORKI/Tta -tH' MARIBOR VETRINJSKA 30 TELEFON INT. 24-34 IVAN LEGAT LJUBLJANA PREŠERNOVA 44 TELEFON INT. 26-36 levesti Vesela igra v treh Melhar, kmet .... Melharica................ Liza | ... Uv , . I Minica f nWu hw3rkl I Močeradnikov Miha Stric Andrejka . . Napaljon, bogat kmet Nace, njegov sin Potovka Neža . . . Mlinarjev hlapec . Rožnikov Tone . . Godi se na Gorenjskem v starih dobrih časih. Prvo dejan) Vprizoritev po nacf ..................Bratina .................. P. Juvanova .....................Boltarjeva .................. V. Juvanova ..................Cesar ..................Kralj ..................Levar ..................Gregorin ......................Rakarjeva ..................Plut ..................Jerman . arjevih, drugo pri Napaljonu, tretje pa pri Močeradnikovih. ' likarja M. Gasparija. Blagafna se odpre ob pol 8. Parter: Sedeži 1. vrste II. - III. vrste IV.-VI. „ VII.-IX. „ X.-XI. „ XII. -XIII. Din 30 Loie v P Din 100 28 I. n M 100 n 120 26 II. < » 70 24 „ 22 „ 20 Peti ložo' Hi H '«du n n n ■ 75 20 25 15 Spisal Cvetko Golar. Režiser; Fr. Lipah. Začetek ob 8. Konec ob 10. »i Balkon: Sedeži I. vrste „ II. „ Galerija: I. »» II. »> „ III. .. Galerijsko stojišče Dijaško stojišče . 22 18 14 12 10 2 5 D 1 mskem gledallSCu od 10. do ool 1. In od 3. do 5. ura KO /TOV' ,RIBAtf Ljubljana Gradišče 7 trgovina z raznovrstnimi sladkovodnimi in svežimi ter konzerviranimi morskimi ribami Specijalna zajutrkovalnica vsakovrstnih rib - Vinotoč Lastnik I. Ogrinc Telefon 25-84