Uto VII.- Štev. 1
Trst - Gorice 9. januarja 1953
Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-U. - tel! 62-71 Uprava: .Trst,-ulica S. AniMasio 1-c - tel. 2-30-38 Goriški: uredništvo: Gorica; Biva Pia&zutta it. 18. CENAJfposamezna številki' L 25. Naročnina:
mesc-čutt % XU0, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica‘ štev. 9-18127
Izhaja vsak petek
Tržaška bilanca
Tudi letos začenjamo novo leto, ne da bi bil naš tržaški problem že rešen. Podobno kakor lani se tudi letos prav v tem trenutku znova načenja, vprašanje naše usode. Roke, ki se stegujejo po našem o-zemlju, znova napovedujejo, da bodo uničile njegovo samostojnost, da si ga bodo prisvojile, pa čeprav ■raztrganega na kose.
Je pač s Svobodnim tržaškim o-zemljem tako: vsakih par mesecev se vode razburkajo. Razumljivo je, da to ni prijetno za njegove prebivalce in da zelo škodi razvoju krajevnih gospodarskih dejavnosti in vzpostavitvi znosnega razmerja med tu živečima narodnostima. Toda zavedati se moramo, da so vse te senzacije običajno izzvane prav zato, da bi zmehčale živce onim, ki se bore za samostojnost tega lepega jadranskega mesta in njegove okolice, kakršno mu je prisodila mirovna pogodba z Italijo. C e smo po vseh dosedanjih pretreslja jih prišli do tega spoznanja, potem se ne bomo vznemirjali, ne bomo nasedali manevrom, ki so naperjeni proti nam. Na ta način bomo nasprotniku preprečili, da bi dosegel svoj glavni namen in s tem bomo že prispevali k zmagi svojih načel in zahtev, ki so obenem zahteve velike večine tukajšnjih prebivalcev, ne glede na njihovo narodnost.
Ozrimo se samo na preteklo leto. Lahko mirno rečemo, da si ni bilo mogoče misliti hujšega, pritiska na tržaške volivce, kakor je bila londonska konferenca s svojimi sklepi, od koncesij, ki jih je dobila Italija, preko prihoda italijanskih funkcionarjev, kakor da domačih ne bi imeli, pa vse do odprave proporcionalnega volilnega reda, kar je na narodnostno mešanem ozemlju vpijoča krivica. A pred vsem tem nismo klonili, ne Slovenci, ne druge indipendentistične stranke. Proti vsakemu pričakovanju so volitve vkljub številnim izbrisom iz volil nih imenikov pokazale porast glasov, ki so se izrekli za samostoj v ost Svobodnega tržaškega ozemlja!
Churchill se je ob novem letu sestal v New. Yorku z Eisenhower-jem. Ob tej priliki je s preudarnost-o, ki je lastna temu velikemu britanskemu državniku, izjavil s precejšnjim poudarkom, da »je pravo težišče sveta vzdolž železne zavese v Evropi, ne pa na Koreji«.
Za nas Tržačane je Churchillova izjava zelo važna. Ne samo zato, ker jo je podal tik pred dalekosež-nimi razgovori z novoizvoljenim a-meriškim predsednikom Eisenho-werjem, ampak tudi zaradi potrjenega dejstva, da je Evropa še vedno osišče svetovnega političnega dogajanja, 'ki stremi — vsaj kar se zahodnega demokratičnega sveta tiče — po ohranitvi miru, katerega neprestano ogroža sovjetski imperializem.
Prav zaradi tega se zavedamo velike važnosti tako imenovanega tržaškega vprašanja pri urejevanju nove Evrope in novega svetovnega reda.
Pri vsem tem moramo biti priče
Hristos se rodi1
Računi brez krčmarja
Zdaj zares ne kaže prebujati spečih strasti na Tržaškem, ki bi kaj malo doprinesle h koristnemu in mirnemu razvoju našega vprašanja
Ali smo s tem kaj dosegli? V naši glavni občini in v onem delu krajevne uprave, v katerem gospo-deri j o ljudje, ki se bore predvsem za koristi Italije, ne pa za procvit našega področju, tako rekoč nič Toda v svetu in tudi v sosednji Italiji je to dejstvo močno odjeknilo in ko so se pred nekaj dnevi pojavile vesti o nekakšni baje name ravani razdelitvi Svobodnega tržaškega ozemlja med Italijo in Jugoslavijo sta celo rimski »Messaggero« in milanski »Corriere della Sera« napisala, da si večina tržaškega prebivalstva želi ohranitev sedanje ga stanja, ne va prihod Italije. Ne kam grenko priznanje za tiste, ki so doslej vedno govorili o ne uklonljivi želji Tržačanov po priključit vi našega, mesta k sosednji rimski republiki!
S svojo vztrajnostjo in voljo je tržaško prebivalstvo torej končno le doseglo, da je v svet prodrla vest o njegovem resničnem hotenju. Tako kakor je to priznanje prišlo do veljave v italijanskem tisku, ki bi prav gotovo tisočkrat raje napisal prav nasprotno ugotovitev, tako in še laže se uveljavlja volja krajevnega prebivalstva v raznih zunanjih ministrstvih raznih držav, ki niso na naši usodi tako sebično interesirane kakor Italija.
Slovenski pregovor pravi: »Božji mlini meljejo počasi« in ker nimamo fizične sile, na katero bi lahko opirali svoje zahteve, se moramo pač poslužiti daljše in napornejše poti, da bomo s prepričevanjem in vztrajnostjo končno vendarle djo-segli to, po čemer stremimo: ohranitev samostojnosti tega dela sveta, ki je po svoji vlogi in položaju Italiji popolnoma nepotreben, ter bo lahko procvital samo, če ne bo služil niti samo Jugoslaviji, temveč vsej Srednji Evropi ter bo pri tem organiziran tako, da bo Srednja Evropa, ki je naše mesto in pristanišče tudi zgradila, lahko videla v njem svojo resnično skupno last. V e mejami razrezani Srednji Evropi pa bo to vlogo zadovoljivo vršilo le svobodno in mednarodno ozemlje, na katerem se bodo njegovi klienti lahko srečavali in trgovali brez ozira na carinske meje in valutne omejitve.
Mislim, da ni nikogar, ki bi se celo danes, ko je naše zaledje z »že leznim zastorom« razdeljeno v dva skoro nepredušno ločena dela, upal Irditi, da tako skupno gospodarsko stičišče ne bi bilo koristno in življenjsko sposobno. Kaj pa jutri, ko bodo te meje padle, ko bo naše zaledje sicer še vedno obstojalo iz raznih, toda sodelujočih držav? Naj denes dopustimo, da se danes zai-
čudnim — na primeT De Gasperi-jevim — izjavam o italijanski privrženosti evropski zedinjevalni mi' sli, kateri naj bi bila podrejena tudi evropska rešitev posarskega vprašanja, ki so na žalost v popolnem nasprotju z italijanskim uradnim stališčem glede umetno napihnjenega tržaškega vprašanja, ki ne bi smelo biti nič manj kot, če nf| še celo bolj kot posarsko vključeno med glavna vprašanja bodoče ureditve nove Evrope.
Do Gasperi 5e trenutne kct-rur.a-nji minister bavi z dvema načrtoma: prvič, kako omrežiti nastopajočega ameriškega predsednika Ei-senhowe-rja z italijanskimi ireden-' tis-tičnimi lovkami glede Trsta: drugič pa izsiliti čimveč koncesij od zahodnih zaveznikov spričo predstoječih italijanskih parlamentarnih volitev.
Zato smo vsi pričakovali, da bo italijanska diplomacija nepričakovano spet javno sprožila gonjo okoli Trsta in naše mednarodnopravne usode.
Zahodni zavezniki so se motili, ko so mislili, da bodo z marčnimi londonskimi sporazumi utešili italijanski pohlep po naši zemlji, ko so dali po splošnem mnenju Italijanom maksimum politično-uprav-nih koncesij, pri čemer so celo nedemokratično izločili slovenski in hrvaški živelj na Tržaškem od vsake udeležbe pri vodstvu lastnih javnopravnih zadev. Italijani so ie kratko dobo mirovali. Kaj kmalu so začeli pri svojih diplomatskih stikih po raznih zahodnih presto-licah spet oživljati svoj pohlep po našem ozemlju. Kaže, da niso bili uspehi te diplomatske akcije primerni pričakovanju De Gasperija in Pacciardija ter njunih sodelavcev. Prehod zahodne politike glede Trsta iz faze dvajsetmarčne izjave na zahtevo po sporazumni ureditvi zadeve med prizadetima državama, to je Jugoslavijo in Italijo, in nastajajoča balkanska zveza med Jugoslavijo, Grčijo in Turčijo, sta dva bistvena nova momenta zahodne politike v Evropi, s katerima mora računati tudi Italija, če je res odkritosrčno privržena misli ne samo evropske, ampak tudi atlantske obrambne vzajemnosti.
Vztrajanje Italije pri stališču, da je Trst nadeva, ki jo je treba rešiti samo med Italijo, Veliko Bri-
tanijo in Združenimi ameriškimi državami, ter njeno očitno zaviranje vzpostavljanja pred vojno že koristno preskušenega sodelovanja med balkanskimi državami, so zgolj računi brez krčmarja.
Tak račun brez krčmarja, na katerega Tržačani nikoli ne bomo pristali, je tudi zadnji balonček, ki so ga glede Trsta izpustili italijanski uradni krogi v Beogradu, da bi ga po dopisniških kanalih agencije »United Press« in drugih poročevalskih služb vrgli Eisenhowerju v objem ob prevzemu njegove predsedniške dolžnosti, kot da bi on prav zdaj ne imel nobenih drugih težav . . . Italijani sicer trdijo, da gre za poskusni balonček, ki so ga spustili v zrak jugoslovanski vladni krogi, da bi križali račune italijanske diplomacije. Naj bo kar koli, lahko ugotovimo, da je ta zadnji balonček zelo podoben raci o dozdevnem sovjetskem naklonjenem pristajanju na prepustitev Trsta Italiji, čemur so zahodne tri velesile prelahkoverno nasedle ob nastanku tristranske marčne izjave leta 1948. Razen tega je ta balonček na las podoben onemu, s katerim se je pokojni italijanski zunanji minister Sforza še lani poigraval v družbi z neznanim jugoslovanskim »turistom«, ko sta se pogajala o načinu razdelitve Svobodnega tržaškega ozemlja. Ce smemo soditi po vtisih, ki smo jih dobili ob čitanju vsebine razgovo-ra, ki ga je imel glede tega Sforza z omenjenim jugoslovanskim »turistom« v Rimu in ki ga je lani 4. decembra objavil rimski tednik »Giovedi«, lahko trdimo, da bi bil Sforza pristal na razmejitveno črto, ki bi mesto Trst z ozkim obalni mpasom ob Miramaru, Grljanu Sesljanu, Devinu in Stivanu družil z Italijo, medtem ko bi vse ostalo tržaške, czemlje.	k>-av;
ji. Glede tega je tudi znana Titova
izjava, da Italijani cone B Trsta nikoli videli ne bodo in da so pogajanja možna samo o usodi cone A.
Zadnji beogiajski balonček o dodelitvi cone A Italiji in prepustitvi cone B Jugoslaviji — ne glede na njegovega izumitelja — je naletel na delno odobravanje .v zahodnih krogih, ki bi se radi prenaglo rešil; »nevšečne« tržaške zadeve. Vendar je za nas Tržačane zelo važna ugotovitev agencije »United Press«, da je tržaško prebivalstvo nezadovoljstvom vzelo na znanje, tudi to najnovejšo vest o predlaga-n.: razdelitvi Svobodnega tržaškega ozemlja, ker si želi ohranitve sedanjega stanja iz raznih razlogov, med katerimi so gospodarski razlo-bistvenega pomena. Te — po našem mnenju — odločilne ugotovitve italijanski tisk v Trstu ni objavil, čeprav sta jo na primer objavila prinjernim odklonilnim poudarkom milanski »Corriere della Sera« in rimski »II Messaggero«. Tržaški iredentistični molk je vsekakor značilen!
Verjetno si je »Giornale di Trie-stea po nemarnem prisvojil pregovor, ki ga je prav v zvezi z najnovejšim poskusnim balončkom glede Trsta s poudarkom objavil znani britanski liberalni list »Manchester Guardian«:
»Ne prebujaj spečih psov!«
Zarez ne kaže glede Trsta v sedanjem neprimernem trenutku o-življaiti spečih strasti, ki bi kaj malo doprinesle h koristnemu razvoju tako imenovanega tržaškega vprašanja.
Izvršilni odbor Slovenske demokratske zveze za STO v Trstu je sklenil na seji 8. januarja 1953 sledečo
HESOLUCI JO
OBŽALUJEMO v imenu slovenskega in hrvatskega prebivalstva obeh con Svobodnega tržaškega ozemlja, da o tem našem ozemlju spet iznašajo po svetovnem časopisju fantastične predloge za rešitve, kot bi sploh ne bilo tržaško vprašanje že končnoveljavno rešeno z mirovno pogodbo * Italijo, odnosno kot bi bila ta mednarodna od 21 držav podpisana mirovna pogodba že pogaž&na in raztrgana kot ničvreden kos papirja:
PROTESTIRAMO najodločneje proti vsakemu barantanju sosednih in daljnih držav s Svobodnim tržaškim ozemljem in proti vsaki njegovi delitvi ali priključitvi kateri koli od sosednih držav;
OPOZARJAMO Varnostni Svet Združenih narodov, velesile in vse države podpisnice mirovne pogodbe z Italijo, da je STO s Trstom ključ do Srednje -EvVbpe in do Podonav.a in da je samo ohranitev in izgraditev Svofcodega tržaškega ozemlja v smislu mirovne pogodbe z Italijo v stanju ohraniti mir v tem delu Evrope .ter služiti kot most za zbližanje in pomirjenje med Italijo in Jugoslavijo:
ZAHTEVAMO zato glede STO-ja dokončno povrnitev k določbam mirovne pogodbe -z Italijo in izvajanje Stalnega tržaškega statuta, ker želi prebivalstvo vsega STO-ja, brez razlike narodnosti, že enkrat konec negotovosti in sedanjega provizor-nega stanja.
IZVRŠILNI ODBOR S DZ ZA STO
Usposabljanje invalidov * v Jugoslaviji
Na Dedinju pri Beogradu grade
središče za rehabilitacijo invalidov.	..	....
ZdiirrF.ni-irartrtli vi'1«'V ve-'~re?'vTielna je bila zamŠn: kalcor zna-
liki meri opremo za to središče.
Ljubljanska kotlina
in njena vloga v tržaškem vprašanju
Ena izmed decembrskih številk znanega italijanskega tednika »Tempo« je prinesla pod mastnim naslovom »V Parizu je zmagal Tito« zanimiv članek o ozadju najnovejše-,ga razvoja jugoslovansko - italijanskih odnosov.
Pisec ugotavlja, da je Italija v zadnjem času poskušala doseči, da bi bile dobave orožja Jugoslaviji p-o gojene z njenim popuščanjem v tržaškem vprašanju, a da ji to ni u-spelo. Ko je Pacciardi jeseni nepričakovano odpotoval v Združene države, je bil njegov namen, da bi z energično intervencijo preprečil napovedani obisk ameriškega vojnega ministra v Beogradu. Toda njego-
.------------------   -	.	,....—S.-
no, je ameriški vojni minister
NOVOLETNA UGIBANJA
grajo pogoji, ki nam zagotavljajo razmah v bodočnosti?
Tako nam poleg želje po narodni samoohranitvi tudi življenjski gospodarski interesi velevajo, da moramo v letu, v katerega vstopamo prav tako vztrajati, da se ne smemo pustiti vznemirjati od strani n-nih, ki bi nas radi motili. Potem nam uspehi ne bodo izostali. Preteklo leto nam dokazuje, da smo v najtežjih okoliščinah vzdržali in izsilili prodor svojih zahtev celo v italijansko časopisje, in če tudi v tem letu ne bomo popustili, potem bodimo prepričani, da bo uveljavljanje vseh tistih, ki zagovarjajo n-hranitev Svobodnega tržaškega o zemlja, še uspešnejše.
-cin
Ali se bosta v tem novem letu sestala Eisenhower in Stalin? Al} bo prišlo do pomiritve med Vzhodom in Zahodom? Ali bo izginila stalna nevarnost za svetovni mir in za mirni razvoj tako preizkušenega prebivalstva našega sveta?
Vprašanje srečanja predsednika Eisenhowerja in maršala Stalina sega nekaj mesecev nazaj v preteki lo leto. V enem svojih najbolj opaženih volilnih govorov je Eisenho-wer rekel, da ne bi se ognil srečanju s Stalinom, če bi vedel, da bo to koristilo stvari svetovnega miru. Ta izjava je padla v septembru, toda mislili so, da te izjave ni mogoče jemati resno, češ da gre pri tem le za pridobivanje razpoloženja širših volilnih krogov.
Medtem je EisenhoweT odpotoval na korejsko bojišče, kar je vsekakor smel podvig, ker mu nihče ni mogel jamčiti, da se mu ne bo zgodilo kai hudesa. Eisenhower si s tem potovanjem naloži! dolžnost, da na licu mesta preuči ne samo splošni voini položaj, ampak tud) možnost njegove povoljne rešitve.
Brez dvoma se je on hotel osebno prepričati o možnostih za dosego miru na Koreji. Njemu je bilo o-čitno do tega, da si pridobi stvarno podlago -za morebitne politične razgovore. To pomeni torej, da to potovanje ni bilo zgolj volilno orožje kandidata pri predsedniških volitvah, ampak resna zamisel državnika z močno razvitim čutom od-| govornosti. V Eisenhowerju je bila ta misel močno zakoreninjena in šlo -je za zamisel dalekosežnega po? mena, kar je razvidno iz hitre britanske reakcije na Stalinovo izjavo-, da si želi srečanja z Eisenho-werjem. Znano je, da zna Stalin nastopati zelo ljubeznivo, zares pri? jateljsko, pri čemer pa ga nič ne moti pokazati veliko nepopustljivost. Z druge strani pa Stalin ve, da ameriški republikanski krogi niso prav preveč nežni v zadevi zadržanja evropskih držav.
Nekaterim državam, med drugimi -tudi Italiji, zelo zamerjajo, da so za podpiranje svoje valute dobavljale vojno gradivo Sovjetski zvezi in sovjetskim satelitskim dr-
žavam. Drugim državam, med nji mi Veliki Britaniji, pa spet zamer jajo, da iz gospodarskih razlogov oklevajo z oboroževanjem in ga celo sabotirajo. Vsekakor se tu pa tam pojavljajo -znaki slabe vesti. De Gasperijevo potovanje v Atene in Ankaro ni naperjeno samo proti dejstvu vzpostavljanja trojne zveze balkanskih držav, ampak stremi po tem. da skuša Ameriko prepričati o italijanski delavnosti pri izvajanju atlantskega obrambnega načrta.
Kar pa medtem najbolj pada oči, je Churchillov sklep, da sredi zime na pre-komorniku »Queen Marj'« potuje preko Oceana na sestanek z Eisenhowerjem, predno bi se novoizvoljeni ameriški predsednik sestal s Stalinom. Brez dvoma sc britanski ministrski predsednik boji, da bi ameriško negodovanje do evropskih zaveznikov ne našlo izraza v izjav5 dezinteresiranja, ki bi se mogla ne malo križati z britanskimi koristmi na Bližnem, Srednjem in Daljnem Vzhodu.
Eisenhower je omenil še en svoj politični cilj: osvoboditev Podonavja od pretežnega sovjetskega vpliva. Kako si on to zamišlja, ko sb obtičale Rumunija, Bolgarija, Madžarska in Češkoslovaška, da ne govorimo o Poljski, v sovjetskih zankah, nam ni znano. Toda ena stvar b' lahko postala predmet resnega pretresa: mirovna pogodba z Avstrijo. Znano je namreč, da so Sovjeti naglaševa-li, da lahko pride do podpisa te mirovne pogodbe samo pod enim pogojem: da se zahodni zavezniki odrečejo vsaki težnji po izročitvi Trsta Italiji. Sovjeti zahtevajo. da pride do imenovanja tržaškega guvernerja in do celotne uveljavitve tržaškega štatuta, kar naj bo vse posledica predvidenih ameriško-sovjetskih razgovorov.
Zdaj bi se morali vprašati, če bi bili Američani pripravljeni, da žrtvujejo Avstrijo italijanski težnji po Trstu, ali da bi raje žrtvovali to italijansko težnjo po Trstu potrebi, da bo rešena avstrijska neodvisnost in napravljen konec sovjetske zasedbe znatnega dela avstrijskega ozemlja.
To vprašanje je brez vsakega dvoma zaenkrat preuranjeno, Skorajšnja bodočnost pa bo pokazala, če ni glede tega že prišlo do resnega preučevanja v Pentagonu.
vkljub temu obiskal Beograd in v obveščenih krogih pravijo, da je ob tej priliki celo dosegel s Titom zelo ugodne sporazume. Najvažnej- . ši izmed teh je tisti, ki baje predvideva, da bodo v primeru vojne jugoslovanske čete z vsemi silami branile Ljubljansko kotlino, preko katere j>oteka zveza Trsta s Srednjo Evropo in Podonavskim bazenom. Brez te zveze je namreč po mnenju vojaških strokovnjakov nemogoče uspešno braniti ne samo Avstrijo, temveč tudi Severno Italijo in vse predele, ki ležijo na vzhodni strani Alp.
Ko so nato na decembrskem za-£,od,a«JL^nts^-esa svet« y. P*j>:-.
zu Italijani Spet pritiskali zaveznike, naj vendar prisilijo Jugoslavijo na večjo popustljivost, so jim leti odgovorili, da tega ne morejo storiti, ker bi v tem primeru tvegali, da bi Tito izbral »drugo alternativo«. Kaj je ta alternativa, pa po mnenju pisca v »Tempu« Italijanom niso hoteli povedati. Ker se mu zdi neverjetno, da bi se Tito spet pomiril z Moskvo, preostaja edino tolmačenje: Tito bi se morda -znal odreči aktivnega sodelovanja v obrambi Ljubljanske kotline ir bi s tem spravil v nevarnost o-skrbovalno pot onih zavezniških čet, ki bi morale braniti južni odsek Srednje Evrope in Severno Italijo. Tega pa zavezniki nočejo tvegati in zato spoštujejo Titov pogoj, k: ga je stavil za svoje sodelovanje, namreč, da Trst ne sme postati, italijanski. Po istih informacijah je namreč Tito dejal, da v primeru izročitve Trsta Italiji izgubi vsak interes na njegovi obrambi. In tako niso Italijani mogli prodreti s svojo zahtevo niti na pariškem zasedanju Atlantskega sveta.
Zgodba, ki smo jo v skrajšani obliki navedli, bi morda lahko iz-gledala izmišljena, toda medtem je izšel v beograjski reviji »Mednarodna politika« članek generala Kvedra, ki na čudno podoben način utemeljuje važnost tržaškega pristanišča kot oskrbovalnega oporišča za jugoslovansko obrambo, in »New York Times« je dne 16. decembra objavil daljši članek o jugoslovanski pripravljenosti na razgovore o skupni obrambi tradicionalnih invazijskih poti, ki vodijo iz Podonavske kotline proti Reki in Trstu. Po mnenju njegovega pisca, Drew Middletona, bi Jugoslavija za to obrambo lahko dala na razpolago veliko dobrih vojakov, nujno pa potrebuje za to težko o-rožje.
Tako se torej obramba Srednje Evrope prepleta s tržaškim vprašanjem in zato ni verjetno, da bi ga zahodne sile poskušale reševati na enostranski način, ki ne bi u-pošteval volje Jugoslavije. Zato ni neupravičen strah, ki ga izraža »Corriere della Sera« v svoji po--nedeljski številki, ko pravi, da bi znali biti italijanski interesi v Trstu tisti, s katerimi bo Anglija ob priliki Titovega obiska v Angliji morda skušala plačati pristop Jugoslavije k novemu Balkanskemu paktu in s -tem posredno k Atlantski zvezi. Istočasno pa je treba podčrtati, da leži v teh okoliščinah m pod temi pogoji največja odgovornost prav na jugoslovanski vladi, ki se mora jasno zavedati, da je v tem trenutku nihče ne more prisilili (Konec na 2. strani)
DEMOKRACIJA   ----------
Ko Slovenci v Italiji terjamo deželno avtonomijo s posebnim statutom, 'ki naj zajamči ne le naše manjšinske jezikovne, upravne in
tzs,--c	i'	•"
je! Manjšine so vedno uživale enake pravice in so bile podvržene i-stim dolžnostim kot nacionalni e-lement, poleg tega pa one v demo-
pt 'itične pravice', ampak tudi vse i kratični in omikani Italiji (. . . in
p; a vice večinskega naroda, ne zahtevamo nič več kot to, -kar smo nekoč na Goriškem in v Videmski pokrajini že imeli, a nam je bilo" krivično vzeto ob raznih spremembah državnih meja in vladavin!
Ne terjamo nič več kot to, kar nam pritiče kot avtohtonemu prebivalstvu na tem ozemlju, kjer od vekov živimo in se borimo za naš nacionalni obstanek ob stalnem o-sporavanju in preziranju naših tudi' najosnovnejših pravic od strani italijanske uradne in neuradne politike!
Ne terjamo nič več in nič manj ■kot to, kar nam pritiče na podlagi mednarodnega dogovora o uveljavljanju in spoštovanju človečanskih pravic povsod na svetu, najprej pa v tako imenovanih demokratičnih državah, med katere se prišteva 'tudi Italija, kljub dejstvu, da ravna z nami malone kot z nezaželenimi tujci!
Terjamo in bomo vedno terjali, dokler bo v nas kaj diha, spoštovanje mednarodnega dogovora o pobijanju zločina rodomora, ki ga je tudi republika Italija slovesno podpisala in se zavezala spoštovati ga, kajti bili bi nevredni življenja, če* bi se za naš nacionalni obstanek ntf zavzemali in .se borili za vse, kar nam pritiče po božjem in človeškem zakonu, na katera dva se prav današnji voditelji Italije kaj radi sklicujejo, ne da bi nam temu doiledno ' priznali to, kar nam po: ■božjem in človeškem prosto sprejetem zakonu pritiče!
Tefjamo vse pravice, ki nam pri-tičejo na podlagi prosto izglasovanih členov 3, 6 in 116 ustave ‘er vseh onih drugih členov te ustave, ki se nas tičejo kot Slovencev v Italiji ali kot državljanov Italijan-; ske republike!
Naše zahteve so torej v skladu z državno ustavo in z določili gori navedenih mednarodnih dogovorov; Prvo in druge je vlada dolžna spoštovati. Vsako njeno obotavljanje in zavlačevanje v tem oziru pomeni napram Slovencem v Italiji in napram človeški družbi, s katero je Italija sopodpisala mednarodne dogovore, očitno neuveljavljenje u-stave in prosto sprejetih dogovorov o človečanskih pravicah in rodomoru.
Slovenci " Italiji smo bili že leta 1947 prijazno vabljeni od Furlanskega ljudskega gibanja iz Vidma za sodelovanje in za skupne nastope v okviru borbe za dosego in u-veljavljanje deželne avtonomije s posebnim statutom. Voditelji -tega, gibanja so nas kaj laskavo sprejemali in z nami navidezno zelo prijazno ravnali. Pomilovali so nas in trdili, da nas vlada še bolj prezira kot Furlane same, nas nagovarjali k energičnemu nastopu proti takemu krivičnemu ravnanju z nami! Zn energičen nastop pa so nekateri smatrali tudi kaj več kot samo ustne in pismene proteste in zahteve! . . .
Zgoidlo pa se je, da smo mi Slovenci res energično in neustrašeno zahtevali v meji zakona vse pravice za vse Slovence v Italiji, ker smo mislili resno ih pošteno, kakor pričajo naši nastopi na'raznih srečanjih v Vidmu, toda voditelji Furlanskega ljudskega gibanja so nas drug za drugim zapustili prav ko je bilo treba odločnega nastopa. Tako senator g. dr. Tessitori, tako goriški zastopnik in podpredsednik gibanja, g. dr. Hugues, in tako danes g. dr. Ciceri. Prvi se je drznil trditi v rimskem senatu, da Slovenci iz Nadiške doline niti ne zahtevajo kakih posebnih pravic, z goriŠkimi Slovenci pa da ravna vlada kar najbolj vzorno demokratično in širokogrudno.
Nekdanji tajnik gibanja, g. prof. D’Aronco, pa se je prelevil v takega našega nasprotnika, da je postal nič manj kol sotrudnik Slovencem najbolj nasprotnega glasila, to je lista »Messaggero Veneto«.
2e ob volitvah spomladi 1951 smo dobili glas, da se je proti nam Siovencem izjavil tudi tedanji predsednik Furlanskega ljudskega gibanja, g. dr. Ciceri. Zdaj pa je dr. Ciceri v zborniku »La Regione Friulana«, ki ga je Furlansko gibanje izdalo minulega meseca decembra, napisal in priobčil članek z naslovom »Autonomia«, v katerem pravi, govoreč o deželni avtonomiji s posebnim statutom, ki jo člen 11.6 ustave že predpisuje, dobesedno sledeče:	»Kor se zadeva
priznanj jezikovnim manjšinam, komu bi se morale priznati? Morda onim maloštevilnim Slovanom ali Nemcem, ki so po mirovni pogodbi ostali v območju Furlanije? Mimo dejstva, da se drugojezični, ki to zahtevajo, lahko naštejejo na prstih, je to vprašanje, ki se mora podrediti ravnanju, ki ga Jugoslavija zavzame do mnogo številnejših Furlanov in Veneto (vidi istrske obalo), ki so ostali onstran me-
un’ Italia democratica e civile . . .) niso motene v njihovih običajih in šegah ter v njihovem jeziku.«
Z malenkostno izjemo se zdi, da slišimo govoriti samega Mussolinija ali kakega njegovega hijerarha! Razlika je samo ta, da so iašisti kratko in malo zanikali naš obstoj! Zdravnik dr. Luigi Ciceri pa naš obstoj sicer priznava, trdi pa, da na< je toliko kot prstov na rokah ter da se nam v »demokratični in omikani Italiji« godi dobro, saj nihče ne moti naših običajev, šeg in jezika! . . .
Vse kaže, da ni dr. Ciceri, kot že njegovi predniki, napisal kaj takega v dobri veri, ker vemo, da mu je prav dobro znano, da ni slovenski jezik nikjer v Italiji spoštovan v javnih uradih; da vsi Slovenci v Videmski pokrajini, to je kakih petdeset tisoč, nimajo še niti ene same osnovne slovenske šole; da sama videmska kurija namešča furlanske in italijanske duhovnike v slovenske kraje in med slovenske vernike, kjer opravljajo vse, tudi spovedovanje, samo v italijanskem jeziku; da vlada ustanavlja povsocj med Slovenci Videmske pokrajine otroške vrtce, ki jih vodi samo v italijanskem jeziku in duhu! In tako dalje!
Nasprotno temu pa mora g. dr. Luigi Ciceri vedeti, da uživajo Italijani v Jugoslaviji širokogrudno vse njihove jezikovne pravice doma, v cerkvi, v šoli in v'javnih u-radihj
Ce pa v Jugoslaviji vlada komunističen režim, vlada pač tudi vsem ostalim državljanom slovenske narodnosti! Niti mi v Italiji ne zphte-' varno, da mora tu vladati tak režim, kakršen bi bi! nam po volji! Jezikovno stojijo torej Italijani v Jugoslaviji mnogo bolje kot Slovenci v Italiji!
Dr. Luigi Ciceri trdi. »da so manjšine vedno uživale enake pravice bile pa so podvržene istim, dolžnostim kot nacionalni element«! V drugem delu te trditve ima prav.
in se torej nima pritoževati glede dciznost;, ki jih Italijani v komunistični Jugoslaviji morajo izpolnjevati! Prvi del njegove trditve pa ni točen, ker smo Slovenci v Italiji še danes, Kar sc tiče jezikovnih pravic, na slabšem od Italijanov v Jugoslaviji, ki so jezikovno popolnoma zadovoljni. Za časa fašizma pa je res neznanci manjšina Italijanov'v Jugoslaviji uživala vse jezikovne pravice, medtem ko je bilo 600.000 Slovanov v Italiji obsojenih od fašizma na jezikovno in na nacionalno smrt! Sicer pa smo mi italijanski državljani in kot taki se obračamo le na italijansko vlado!
V ostalem pa svetujem g. dr. Ci-ceriju, naj povpraša vlado v Rimu in g. dr. Candoliniia iz Vidma, ki je bil leta 1945 tamkajšnji prefekt, zakaj sta prva in. drugi zagotovila takrat, leta 1945,.da bomo Slovenci. ki ostanemo pod Kalijo, užival; prav vse jezikovne in ostale pravice, da celo »kult slovanske narodnosti«! . . .
■Strinjam pa se, da bi 'morale u-živati manšine enake pravice, in sicer pod nadzorstvom mednarodnih organov! Do sedaj se to še ni dogajalo, in mislim, da tega g. dr. Ciceri niti dokazati ne more!
dr. AVGUST SFILIGOJ
Nov prefeht v Gorici
Novi Jpf efekt goriške pokrajine, markizjg. dr. De Zerbi, je v ponedeljek 5. t. m. dospel v Gorico in zasedel svoje mesto.
Novega prefekta g. markiza dr. De Zerbija pozdravljamo tudi mi goriški Slovenci in mu želimo lepih uspehov na njegovem visokem mestu. Hkrati pa želimo in upamo, da bo z našim ljudstvom pravičen v duhu naših manjšinskih pravic.
Beseda p lepem čtivti!
Slab vtis odnesemo vedno, ko o- lero« lepe ljubezenske d (a me in pa zujemo nasa slovenska dekleta romane.
Trgovina s Slovenijo
V novembru je bilo izdanih 12 dovoljenj v skupni vrednosti 4 milijone 687.000 lir. Uvoz predstavljajo kot vedno skoro izključno samo les in lesni proizvodi. Izvoznih do7 voljenj iz Gorice v Slovenijo je pa bilo 17 v skupni vrednosti 18 milijonov 926.690 lir (avtomobilski deli. električni materiai, obleke itd.).
Bvaliistiiishe i^ics
Dvclastniške izkaznice, katerih veljavnost je potekla oziroma poteče v tem mesecu, je treba obnoviti tekom januarja 1953. Kot vedno je treba napraviti prošnjo na posebnem obrazcu, katero je treba nasloviti na krajevno Kvesturo, priložiti ie tudi treba poštno nakazilo za 200 lir.
Zahtewas SOZ w
Gospod predsednik ministrskega sveta,
Gospod notranji minister,
Gospod predsednik senata,
Gospod predsednik poslanske zbornice,
Gospodje načelniki parlamentarnih skupin
RIM
IZVRŠNI ODBOR SLOVENSKE DEMOKRATSKE ZVEZE ZAHTEVA V SMISLU DEMOKRATIČNEGA NACELiA DA JE PRIMERNO, CE IMAJO TUDI NARODNOSTNE' MANJŠINE DRŽAVE SVOJE ZASTOPSTVO V PARLAMENTU,' IN GLEDE NA TO, DA JE V RAZPRAVI V OBEH ZBORNICAH NOV VOLILNI ZAKON, DA SE V TA ZAKON VKLJUČI DOSTAVEK KI BO OMOGOČAL SLOVENCEM V ITALIJI DA IZVOLIJO SVOJE ZASTOPSTVO NE GLEDE NA ŠTEVILO VOLIVCEV
Gorica, 29. decembra 1952.
SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA
V ITALIJI
.ltaačiiiv-o, žvi jc ‘Utapljajo v. me Vreetno in celo tuje čtivo!
j^oc ca ui nu Slovenci ne imeli
La&v>piSuV J.11 prelepil
zaveune PiOVeiiKe, ju jjulujO svoj -o,, ui jiiaierm, je.zrk. iuuor ljuni svoj rop m spostUjp svoj, jezik .tuo-iu spoštovati 'in orati tudi svoje naroanu čtivo. c e hočemo, da. bomo imeli lepe Knjige in časopise, jih moiamo mi sami dejansko podpreti m jim dajati prednost pred vsako tujo literaturo.
Z našo lepo pisano besedo si človek okrepi dušo in obogati na znanju.
Vedi, da je živa beseda velika zakladnica, iz katere sprejema pisatelj v lepo knjigo bisere narodne govorice.
Majhen je naš narod po številu, a zate tem pomembnejši po svoji v - s ,j K- .vUitUiiu .stopnji. Izoolikpval si je svoj jezik, govorjen in pisan -n bogati na znanstvenosti in leposlovnih knjigah.
Kdor svoje pisane besede ne ceni in ne spoštuje, malo ljubi svoj rod in jezik!
Slovensko dekle. — ti roža marjetica, požiraš tujo piehko in celo umazano literaturo, ki opfisuje življenje in tako življenje blodnic iz visoke družbe, ki ga'dejanski ni mogoče najti. Ko se ti domišljija razboli od take duhovne hrane,-■blodno zahrepeniš in stremiš za takim sanjskim življenjem, za katerega bi plačala tudi najvišjo ceno — S svojo bleščečo čistostjo. Ne pomisliš, da te ta tuja' navlaka odvaja od našega preprostega in poštenega slovenskega življa!
■Se li vprašate — vi slovenska dekleta in mladeniči, vi, ki ste up našega naroda, kaj vam nudi ta tuja literatura? Vam 11 bo kdaj v moralno pomoč na trdi življenjski poti? Ali si katero dekle res. želi :ako sanjavo življenje mehkužnega rodu, kakor ga prikazuje 'ta tuja plehka in celo nemoralna literatura?
V opravičilo si nekatera dekleta pravijo, da prinašajo le te revije, kakor so »Grand Hotel« ali pa »Bo-
Kaj mi Slovenci nimamo lepkih knjig in časopisov, v katere so zlili nas; pisatelji vsa svoja čustva in ljubezen do našega rodu in jezika? Da .se človek ob njih veliko obogati v znanju in oboroži za bodo-o trdo življenjsko px>t?!
Ko vidim slovensko dekle s temi revijami v roki, se spomnim pripovedke iz šolskih knjig, ki opisuje srako, ki si je nadela pavjega perja ,in se je bahavo kretala med svojimi tovarišicami! ■ . .
Slovenska mladina naj se zaveda, da se mora brez sramu postavljati s slovensko knjigo ali pa s časopisom v roki, bodisi v domači vasi ali pa po mestnih ulicah, v vlaku ali v avtobusu; sploh povsod v javnosti. S tem pokaže, da se ne sramuje svojega materinega jezika in da je ponosna nad svojim rodom!
Vsakdo ceni toliko svojega sodržavljana, kot se sam ceni.
Slovenska dekleta in mladeniči, naj se vam uklešejo v spomin besede našega rodoljuba, ki pravi o naši lepi besedi takole:
V našem jeziku je vsa melodija — je pesem prelestna — vsak ritem,
izraz,
lepota, bogastvo naše besede-, ti mater spominja — njen otožni
obraz.
K. C.
Tudiproo	zasedanje	nooega	goriikega	občinskega
 - - . ..
V ponedeljek zvečer 5. t. m. se je sestal novoizvoljeni goriški Občinski svet, da izvoli župana in'odbor. To pot je bila seja v novem prostoru na kor.zu Verdi, ki stoji v stavbi nad Hribarjevo trgovino tekstilnega blaga/prav nasproti Trgovskega doma.
Za priliko se je v dvorani zbralo precejšnje število občinstva. Nekateri laški nestrpneži so seveda prihiteli tudi z namenom, da kričijo proti slovenskim Svetovalcem. Po otvoritvenem govoru bivšega župana dr. Bernardisa, ki je seji predsedoval, je naš svetovalec g. Rudi Bratuž takoj za kratkimi besedami kominformista Battija takole pozdravil najprej v slovenščini, nato pa še v italijanščini:
»Gospodje svetovalci, moj prijatelj g. dr. Karol Birsa in jaz pozdravljava vas vse in se s tega mesta zahvaljujeva volivcem, ki so nama izrekli zaupanje, ter jim zagotavljava, da bova branila njihov program.«
2e ob prvih slovenskih besedah g. Bratuža so nekateri laški svetovalci in nekateri med publiko zagnali divji krik proti njemu ter besno zahtevali, naj takoj prekine s slovensko govorico. Tudi predsedujoči župan je opozoril g. Bratuža na pravilnik, ki prepoveduje slovensko govorico na občinskih sejah. Toda g. Bratuž ga je zavrnil. »Sklicujem se na zakon države, ki mi daje pravico, da se izrazim v svojem materinem jeziku« (člen 6. ustave, ki nalaga vladi dolžnost, da s posebnim zakonom zaščiti jezikovne manjšine; op. ur.).
Za g. Bratužem je povzel besedo g. dr. Karol Birsa, ki je v italijanščini prečital Sledeče:
»Gospodje svetovalci, ugotavljava predvsem, da zakon, s katerim so se 14. decembra vršile volitve, je toliko nedemokratičen, v koli-, kot ie prav skupina, kateri g. Bratuž in jaz pripadava, dobila samo dve mesti v občinskem svetu, name-;st' treh, ki bi ji s proporcionalnim sistemom pripadala. Enako se ie zgodilo z drugo slovensko skupino. Tako smo Slovenci prikrajšani za dve svetovalski mesti!
Tu pripominjava, da je g. ministrski predsednik izjavil na nekem shodu, ki ga je preteklo poletje i-mel na Tridentinskem, da se mora uvesti proporcionalni sistem povsod, kjer živijo jezikovne manjšine.
Ugotavljava, da se ta trditev g. ministrskega predsednika praktično tu pri nas ni izvedla.
-Prejšnja občinska uprava pa (ni niti V najmhnjši meri zadostila na-, širil še tako upravičenim zahtevam in je vedno prezirala slovensko prebivalstvo občine,' kar se tiče"tudi njegovih posebnih pravic. In ker bi se iz volilnih programov skupin, ki spet prevzemajo vodstvo -te občinske uprave, ter iz osebnih izjav nekaterih njihovih pripadnikov dalo izvajati, da imajo namen nadaljevati tudi v bodoče po prejšnji navadi, izjavljava, da bo naše zadržanje na današnjih glasovanjih v skladu s to ugotovitvijo.
Poudarjava pa našo odločno V.o-ljo, da se bova do kraja borila za izvedbo naloge, ki so jo nam naložili volivci, in po našem programu.«
Tedaj sta g. dr. Birsa in g. Bratuž svojo skupno izjavo podpisala in jo predala predsedujočemu!
Tudi svetovalec g. Pavlin od DFS je spregovoril v slovenščini in se; je tudi nanj usulo divje vpitje!
Pri volitvah župana je prejel! dr. Bernardis 33 glasov in tako bil ponovno izvoljen za župana. Štiri glasovnice so bile prazne, kar pomeni, da so vsi štirje slovenski zastopniki oddali prazno glasovnico.
V odbor so bili izvoljeni demo-krščani dr. Poterzio (potomec nekdanjih Podvršičev iz Soške doline), ki prevzame mesto podžupana, Di Gianantonio, geometer Bolter (potomec nekdanjih Boltarjev, tudi iz Soške doline), Rocco in Terenzio ter republikanec Stecchina. Za namestnika pa spet dva demokrščana, Grusovin in Bettiol. Pravzaprav je bil v odbor izvoljen tudi socialist Devetag (potomec nekdanjih Devetakov iz Vipavske), ki pa je izvolitev odklonil, ker njegova stranka ne mara več sodelovati z demokr-ščani! Sele po njegovem odstopu sr; v odbor izvolili demokrščana Te-renzia.
.Seja se je nato nadaljevala spet samo v polemiziranju s slovenskimi svetovalci in v duhu naiboli zagrizenega šovinizma, kot so ea zmožni nekateri laški svetovalci, ki pa ne znaio drugega kot psovait Slovence in trditi, da so italiianski patrioti! Tako monarhist Pedroni. sin neke Pinausig (ki prav gotovo izvira iz slovenskih Pinavšičev), in tako znani Di Gianantonio, ki si ;e nadel nalogo, da brarii Gorico pred Slovenci z znanimi izpadi, ki so daleč od vsakega oojma resnice :n utrmeliitve namišljenih argumen7 tov. Tako ie ta dr. Birsi očital, da ie leta 1945 sodeloval z jugoslovansko upravo v Gorici in drugo! Preje! pa je tak odgovor, da je moral
takoj požreti -svoje lastne besede!.
Vsi štirje svetovalci so bili kos napadom, ki so se nanje zgrnili od v.seh strani in so vsak napad u-spešno zavrnili! Ko je neki italijanski zagrizenec govoril o deportirancih, ga je g. Šuligoj od DFS zavrnil: »Krivce iščite pri Italijanih samih, ki so jih denuncirali.« Sledil je iz publike glas: »Purtrop-po e vero!« (»Na žalost je to resnica!«).
G., dr. Birsa pa je povedal Di Gianantoniju, da mu ne more dokazati niti najmanjšega slabega dejanja proti kakemu Italijanu, in da se popolnoma strinja s slovenskimi svetovalci, kar se tiče zahteve po uvedbi dvojezičnosti.
Končno je sejo zaključil župan dr. Bernardis, ki je odgovarjal samo slovenskim svetovalcem in ho/
ter dokazati njegovo pravičnost in italijansko demokratičnost ter neutemeljenost vseh njihovih pritožb, sklicujoč se na položaj italijanske manjšine v Jugoslaviji. Pa je prejel še on odgovor, da se italijanski manjšini v Jugoslaviji godi jezi/ kovno -zelo dobro, ker uživa vse jezikovne pravice tudi v javnih u-radih in celo v parlamentu!
Sicer se k zadevi te seje še povrnemo!
Vsi italijanski svetovalci so poudarjali, da je treba varovati ita-lijanstvo Gorice! . . . Pred kom? Saj na drugi strani trdijo, da Slovencev v Gorici ni?! . . .
Za vse krivice, ki se godijo Slovencem v Italiji, tudi divjaške izbruhe v samem občinskem svetu, je seveda odgovorna vlada, ki ne/ skrbi za zaščito naših pravic!
SOVODNJE
Na zadnji občinski seji, ki je biia 30. dec. 1952 so sprejeli nekaj, važ-. nih sklepov.
Odobrili so prispevek delovneriiu, centru, katerega trenutno zdržuje s pomočjo predujma, ki ga ima občina na Montu.
Kljub stvarnim ugovorom manjšinskega svetovalca g. Petra Tomšiča. so sprejeli povišek pristojbin-skega družinskega in dodatnega občinskega- davka.
Odobrili so prošnjo g. 'Malič O-skarja, ki je prosil za odkup občinskega zemljišča.
Kar se tiče iztirjevanja občinskih stroškov je odbor sprejel tezo, da bo občina plačala bolniško oskrbo le tistim osebam, ki imajo ubožno izkaznico.
Odgodili so pa zadeve odobritve predujma občinske blagajne, imenovanje novega občinskega odbora in prispevek za popravilo zvonika na Vrhu.
Na dnevnem redu je bila tudi javna dražba za preskrbo 200 kv. metrov gramoza za cesto.
Pelo obe. speta v Doberdobu
Na seji občinskega sveta, ki je bila v Doberdobu 21. decembra, je župan g. Miro Ferletič prečital tudi obračun uprave, iz katerega izhaja, da je leta 1952 občina porabila 9,363.776 lir. Ostanek blagajne pa je 403.000 lir v dobro, kar pomeni, da je občinska uprava v dobrih rokah in za zgled mnogim drugim! Tudi v težkih časih in v ne prav prijetnem finančnem položaju se pametna uprava občine lahko znajde in zadovoljivo zadosti pooblastilu, ki ga je občinski svet prejel od volivcev! Treba je seveda truda in požrtvovalnosti, pa pametne presoje potreb vsega ljudstva, pregleda finančnih zmožnosti občine, i-skanja denarnih virov in odločnega možatega nastopa!
V Doberdobu delajo župan, odborniki in svetovalci prav tako!
Na isti seji je župan prečital tudi seznam revnih Občinarjev in So sklenili, da bodo seznam še enkrat pregledali, tako da prevzame občin? skrb za pomoč samo za res potrebne Občinarje!
V smislu prejšnjega sklepa je g. župan pozval domačine, lastnike vprežne živine, naj opravijo po e-no dnino brezplačnega prevažania drobnega kamenja po poteh, ki jih bodo popravljala delovna središča. Na ta način pade več zaslužka, ker ostane več denarja za zaposlene v delovnih središčih, ki so zelo potrebni!
Občinska svetovalca iz Poljan pa
sta predlagala, naj se popravi tisti kos poti, ki jz Poljan vodi skozi Pušče na Vrh. Ta kos poti. je namreč v zelo slabem stanju in ni u-poraben za vprežno živino. Zato pa morajo prevozniki delati širok o-vinek in s tem izgubiti mnogo časa! Kei pa je del te poti pod sovodenj-sko občino, so sklenili, da stopi župan v stik z županom iz Sovodenj za pomenek v svrho skupne poprave omenjene poti!
Končno so na seji od 21. decembra sklenili, da si občina sposodi 600 tisoč lir za nakup nekega zemljišča v obsegu 4000 kv.. metrov in na njem stoječe hiše. Na ta način si pridobi zemljišče, ki ga bo rabila za razne zgradbe, hišo pa .za stanovanje potrebne družine, ki ;e sedanji gospodar ne mara v hiši!
■Z nakazilom, ki ga je doberdob7 ?ko županstvo 'prejelo za šolski patronat, je občina priredila .v torek 30. decembra kosilo 25-tim bolj potrebnim učencem iz občine. Na vsakega učenca je prišlo 500 lir, vsega skupaj torej 12.500 lir.
Za priliko je prišel iz Gorice tudi g. prefekt. Sprejela sta ga g. župan ter odbornika gg. Andrej 2u-žič in Evgen Ferfolja. Kosilo je bilo prirejeno v gostilni pri g. Ger-goletu in so otroci bili zelo zadovoljni. Vsi Doberdobci smo za ta dogodek prav zadovoljni, prirediteljem pa res hvaležni, ker jim ie pri srcu tudi usoda bolj potrebnih otrok!
Katastrske prijave
Po zakonu so gospodarji dolžni prijaviti vse nove zgradbe in sploh vse spremembe na nepremičninah tekom januarja 1953 Katastrskemu uradu v Gorici, ulica Vittorio Veneto 3. Isti urad daje v dopoldanskih urah ob delavnikih vsa tozadevna pojasnila.
RUPA
Dne 2. januarja t. 1. je obhajala svoj 91. letni rojstni dan gospa Ivana Pavletič vdova Bobič, mati g. dr. Bobiča.
K temu redkemu slavju ji iz srca čestitamo vsi Rupenci in Pečani in želimo ji, da bi jo ljubi Bog ohranil zdravo in čilo do praznovanja njene stoletnice.
Kmečki natečaj
Kmetje, lastniki in koloni, ki se hočejo udeležiti pokrajinskega ali 'deželnega natečaja za zvišanje hektarskega donosa, lahko še v teku januarja vložijo tozadevno prošnjo na Kmetijsko nadzorništvo v Goriči, kjer dobe tudi vsa podrobna navodila in pojasnila.
Seznam voiiucBV
V prostorih goriške občine je do 15. januarja 1953 postavljen na o-gleri občinstvu seznam goriških volivcev, kot ga je sestavila posebna občinska volilna komisija. Proti izključitvi iz tega seznama se prizadeti lahko pritožijo do 15. januarja 1953. Na to možnost opozarjamo našo javnost, da bi noben Slovenec, ki ima volilno pravico, ne bil izpuščen iz seznama.
]auna dražba
Gozdna uprava v Gorici na Solkanski cesti je postavila na dražbo 492 kub. metrov jelovih desk. Dražbe se lahko udeleži vsakdo; ponudbe pa mora poslati v zaprtem pismu omenjeni .Upravi do 10. ure 13. januarja t. 1.
Ljubljanska kotlina
(Konec s 1. strani) na koncesije, katerih ne bi hotela dati. Oči vsega tukajšnjega slovenskega življa bodo prihodnje mesece uprte vanjo, da vidijo, če bo pravilno ščitila njegove koristi in voljo, ki je bila že ponovno izražena v Štirih enostavnih besedah; »Nikdar več pod Italijo!«
* * *
K problemu slovenske
akademske mladine na Tržaškem
Mnogokrat je že »Demokracija« pretresala položaj naše mladine (n. pr. v božični številki leta 1948 v članku »Poslanstvo mladine«, 23. jan. 1948 pod naslovom »Dijaki in narod«, 30. sept. 1949 pod geslom »Kakšni mladi javni delavci so nam potrebni«, 28. okt. 1949 je bil objavljen tudi program »Organizacije narodne demokratske mladine« ob novem letu 1952 v daljšem članku »Slovenski mladini na STO-ju« in v zadnji številki pod naslovom »Slovenski mladini«). Pred očmi imam poleg tega vse številke revije »Jadran«, »Zarje na Jadranu« (ki nima nič skupnega s kranjsko »Zarjo«) in »Dijaški koledarček«, kar je vse izšlo iz takozvanega de mokratskega mladinskega (dijaškega in visokošolskega) kroga, seve da od osvoboditve leta 1945 pa do danes. Ni sicer mnogo, vendar pa mislim, da jih dr. F. Mikuletič v svojem članku »200 akademikov« (glej »Primorski dnevnik« z dne 3. dec. 1952) kakor tudi prva članka v zadnji številki »Demokracije« nista zadostno upoštevala. Nekaj je bilo vendarle napravljeno. O tem pa nočem zanikati utemeljenosti vprašanja: Zakaj ni bilo to delo še uspešnejše. Poskusil bom odgovoriti, pa čeprav vem, da bo to, kar imam povedati, nekaterim morda neprijetno.
Zadnja leta smo šli skozi hude in nevarne čase. Mnogi ljudje, ki bi hoteli danes »bodriti«, »komandirati« in »pamet soliti« akademski mladini prečesto pozabljajo, kolikokrat so že prestavili jadra po vetru ali padli pri političnem ponavljalnem izpitu. V Trstu in na Primorskem sploh imamo precej ljudi, katerih imena so bila včasih narodni simbol in pri katerih bi se želeli naši mlajši vzgledovati. Toda vprašanje je, ali .to zaslužijo. Ti ljudje se sicer zavedajo, da preživlja njihov narod zelo težke čast, toda kljub temu stoje v ozadju (da, tudi dr. Mikuletič, čigar ime sem pred par meseci zagledal na kandidatni listi »fratelančne« Ljudske fronte!). Morda jim narekujejo tako zadržanje poslovni interesi ne marajo se zameriti »ta višjim« ali se skregati z »mineštro«, kakor pravijo to naši preprosti ljudje, ter zamenjujejo senco košate »lipe« za medel odsev propadajočih »zvezd«
Drugi »gledajo v bodočnost« in si z zmotno logiko (Nabrežina do-cet!) dopovedujejo, da utegne priti dan (politika je pač tako čudna zadeva!), ki jih bo poklical iz njihove zlate brezdelne sredine in jih postavil na »stolčke« kot »neorrui-deževane« narodu na čelo! Toda še vrabcem na strehi je j<isno, da se pri takih ljudeh naša mladež ne more vzgledovati....
Izjemo tvori edino krog SDZ, ki ga diči stara neuklonljiva narodna zavednost in je danes pod silo razmer prisiljen, da stoji neredko sam v obrambi naših narodnih, kulturnih in političnih vrednot, namesto da bi gradil nemoteno in neovirano naprej na že postavljenih temeljih ter utrjeval in izboljšal ono svetlo delo, ki je bilo last političnega društva »Edinost«. Ta krog so tudi »Jadranaši« takrat, ob njegovi u-slanovitvi, toplo pozdravili.
Tako stoje stvari. Mislim, da te moje uvodne besede v zadostni luči prikazujejo stanje med takozva-nimi »starimi bajtami« v svobodnem Trstu. Žalostno, toda resnično je, da tudi nova »botrovanja« ne bodo rešila potapljajoče se Titove barke pri nas. Niti s »preusmeritvijo« politike, ki so jo pogruntali v zadnjem času, samo da dobijo nov veter v svoja ohlapna jadra, ne bo šlo. Potem ko so kratko in malo »likvidirali« aktivna društva kot so ZDTV, tržaški SKOJ ZTV (Zveze tržaških »fratelančnihte visokošol-cev) in jih prekrstili v »Primorje« se prerivajo skupaj s »ta novimi« klerikalci za stolčke v A. K. Jadran. Drži pa, da se po tej poti ne da ničesar rešiti, niti na narodnem polju, kajti dejstva govore, da sta na dolgi rok načelnost, doslednost in neizkrivljena hrbtenica močnejši in sigurnejši od denarja in minljive oblasti.
Ako pa se še kdaj zahlipa kakšnemu našemu »staremu mačku« po onih lepih, čudovitih časih našega »Balkana«, naj pripiše za to tudi tebi del krivde in soodgovornosti ter naj mirno premisli, zakaj ni tudi vsa današnja akademska mladina tako požrtvovalna pri narodnoobrambnem delu, kot je bila nekoč, in naj vzklikne »mea culpa«. ko vsi vedo, da kjer so nehali s potujčevanjem fašisti, tam so začeli »fratelančarji« z ubijanjem narodne zavesti, zlasti pri mladini, s preziranjem materinega jezika, tako da se nimamo čuditi, da se še danes, po sedmih letih urejenega demokratskega življenja najdejo »raandelci«, ki bi radi ribarili v kalnem in znašali strun in razdor tudi tam, kjer je vladalo vedno spoštovanje, sloga in prijateljstvo.
Omenim naj le med vrstami, da
v naših časih, ko ni bilo »Dijaških malic« in podpor od nikoder (saj isto trdi tudi dr. Mikuletič v »Primorskem dnevniku«), ni bilo tudi toliko razvajenosti in oholosti med nekaterimi našimi akademiki in vladala je večja tovarišija, ker ni bilo »priviligiranih«, ki dobe mesečne podpore, ki jih dvigajo direktno iz sklada v ulici Geppa.
Akademiki v naših časih so smatrali narodno-obrambno delo kot dolžnost brez večjih ali manjših mesečnih prijemkov. Sicer je res. da nima smisla »zvoniti po toči«, vendar pa je treba vsaj za kroniko omeniti, da se je zbralo pred volitvami akademskega univerzitetnega sveta v prostorih SHPZ v ulici Roma, reci in piši, celih 15 akademikov. Na dnevnem redu je bila debata o kandidatni listi za akademsko (ne ve se če fratelančno ali slovensko) zastopstvo na tržaški u-niverzi. Demokratski slovenski a-kademiki, kakor sem izvedel, niso bili povabljeni na sestanek, ker so baje hoteli ,titovci in njihovi priveski napraviti vse »in famiglia««, ne da bi kar koli omenili drugim svojim sovrstnikom, ki stoje trdno na narodno demokratskem programu. Mislili so, da bodo kos nalogi, ali so še pred izpitom padli, čeprav je bilo med njimi tudi nekaj delavnih in požrtvovalnih mladeničev. In tako so se ti akademiki hoteli predstaviti pred svojimi kolegi z neko listo pod geslom »Carpe diem« (po naše »Uživaj!« — kako nizko smo padli!), ne da bi upoštevali svarilne glasove nekaj odločnejših in treznejših narodno-demo-kratskih akademikov, ki so jih svarili pred mlačnostjo in predlagali, da bi se vložila »Lista slovanskih akademikov« pod znakom nageljna ali lipe. Prišlo je tudi do zbiranja podpisov, vendar na žalost lista ni bila vložena, ker je v zadnjem trenutku iz golega oportunizma odpovedalo sodelovanje nekaj skojev-sko-klerikalno pobarvanih kandidatov. To se je zgodilo potem, ko se je z gotovostjo računalo, da bi nam nastop prinesel najmanj 5 mandatov od tridesetih! Ta usodna napaka in neuspeh pa ne sme zmanjšati pogum požrtvovalnih in delavnih akademikov, ki bodo, vsaj upam, prej ali slej zopet našli sami sebe, se otresli opojnih »frate-lanc« in kranjskega ribarjenja v kalnem ter bodo zopet krenili po oni svetli poti narodne sloge in demokratičnosti, po kateri smo se odlikovali stari »Balkanci«, ki smo dobro vedeli, da s sodelovanjem v
Komunistično „Pravosodje“
satanska parodija človeške justice
narodnem - prebujevalnem delu in svojim delovnim zanosom lahko veliko pripomoremo k ustvaritvi boljših življenjskih pogojev našemu narodu.
Zato polagam na srce vsem slovenskim visokošolcem na Tržaškem, ki so najbolj odgovorni za usodo naše mladine, naj usmerijo svoj korak tako, da si bodo zopet pridobili ono mesto v narodni skupnosti, ki so ga imeli in ki so ga morda pod silo neurejenih razmer, trhlih idejnih osnov, uvoženih idej. mlačnosti in zabavljanja čez vse trenutno zapravili. Morda bo moj opomin nekaterim nevšečen, vendar pa jih bo vsaj opozoril na velike. in usodne napake, ki so jih doslej delali. Ko se bodo otresli tudi bridkih razočaranj ob senci raznih minljivih veličin, bodo gotovo zopet našli sami sebe in s svojo svežo sile pomagali tudi ostali mladini, da bo svobodno in demokratično ustvarila slovenski skuposti tak red in tako življenje, kakršnega nosi v svojih srcih.
Tolaži me pa, da sem v zavednih demokratičnih vrstah le videl nekaj akademikov, ki se ne izogib-Ijajo javnega dela in žrtvovanja.
Nastopili so v našem političnem življenju in tudi ob priliki univerzitetnih volitev so vztrajno zagovarjali potrebo samostojnega slovenskega nastopa. S tem so doka- som	komunističnega	na-
t^™01:°JJen,]S,0 SP0S^n°St..in P^a na Korejo... in kdo've, če
ne bodo še današnji milijoni ne-
Svetohlinsko »Deio« priubcuje na svoji prvi strani zadnje številke dve poročili, ki na zgovoren način izpričujeta vso komunistično moralo v luči pravice.
1. Poročilo: »Izvršitev obsodbe v Pragi«. - Radio Praga je sporočil, da je bila v sredo izvršena smrtna obsodba nad Slanskim in njegovimi sokrivci. Obešeni so bili: Slan-sky, Geminder, Clementis, Sling, Simon, Raicin, Svab, Frejka, Fischl, Margolius, Frank. Pika.
Samo poldrugi centimeter nižje pa
2. Poročilo: »Rešimo Rosenbergo-va«. - Vrhovno sodišče ZDA je odbilo prošnjo za odložitev usmrtitve Etihele in Juliusa Rosenberga . . . Centralni komite KP STO-ja je na svoji zadnji seji izglasoval resolucijo, s katero v imenu demokratov (spet ples v maskah v samem a-dventnem času!) STO-ja odločno protestira proti obsodbi Ethele in Juliusa Rosenberga. Resolucija pravi, da je treba preprečiti ta zločin (!) za to, da se ameriški narod in svet rešita pred nevarnostjo poostritve zlonosne protidemokratične politike . . .
1 »Razgaljeni, načrtni in dobro premišljeni umor ostaja malo pomembni prestopek, če . ga primerjamo z zločinom, ki sta ga obsojenca zagrešila. Prepričan sem, da je njuna izdaja atomske bombe Ru-
pričakujem, da bodo postali seme, ki bo nekoč rodilo sad, pa čeprav ne na tisti njivi, na kateri seje dr. Mikuletič.	Star	Balkanec
Komunisti zapuščajo partijo?
V južni Italiji je izstopilo več sto oseb iz komunistične stranke. V San Severo so predpreteklo nedeljo z javno slovesnostjo sprejeli v krščansko demokratsko stranko 387 bivših komunistov, ki so vrnili komunistično člansko izkaznico. Vsi ti so izjavili, da so se pustili več let varati po komunistični propagandi, da pa želijo zdaj vstopiti v stranko, ki dejansko izvaja a-giarno reformo in pomaga več kot katera koli druga stranka delovnim ljudem v južni Italiji. Skupno je zapustilo partijo v južni Italiji več tisoč komunistov, med katerimi tudi visoki partijski funkcionarji. Lahko se reče, da je zašla partija v južni Italiji v resno krizo-Tako vsaj napovedujejo. Vendar ie treba počakati do pomladanskih parlamentarnih volitev, ki bodo e-dine pokazale stvarno sliko.
dolžnih ljudi primorani s svojimi življenji plačevati izdaje, ki sta jo izvršila.«
S temi besedami je označil ameriški zvezni sodnik vso težo zločina, ki sta ga zagrešila J.ulius in Ethel Rosenberg med zadnjo svo-tovno vojno. Te besede je sodnik izrekel, predno je Tazglasil smrtno obsodbo porotnega sodišča zaradi izdaje vojaških tajnosti.
To je bilo 5. aprila 1951 ob koncu štiritedenskega kazenskega postopka proti obema izdajalcama in približno osem mesecev po njuni aretaciji meseca julija in avgusta 1950. Rosenbergova sta potemtakem imela dovolj časa preskrbeti za u-činkovito obrambo in se poslužiti vseh ustavnih pravic. Predvsem sta imela dovolj časa za pregled vsebine in dokaznega gradiva v obtožnici. Imela sta dovolj časa za soočenje z obtežilnimi pričami in tudi časa dovolj za iskanje in nastop razbremenilnih prič.
S to obsodbo porotnega sodišča pa sodni spisi Rosenbergove dvo-
»e aoigo niso bili zaključeni. Goramba je imela na razpolago še druge v zakonu predvidene možnosti, predvsem doseči revizijo obsodbe. .Nihče ni obrambe silil, da s tem pravnim lekom pohiti. Dejansko je obramba šele meseca novembra 1951 vložila priziv. Obravnava pred apelacijskim sodiščem je pričela januarja 1952 in je trajala do konca februarja. Po skrbnem proučevanju celotnega gradiva jq bila prvostopna obsodba soglasno potrjena. Na predlog zakoncev Rosenberg je sodni dvor naslednji mesec obnovil celotni postopek in ob zaključku še enkrat soglasno potrdil prejšnja sodna izreka.
Obrambi pa je ostala še vedno odprta pot na Najvišje zvezno sodišče v Washingtonu. Na to sodišče so se zagovorniki obrnili 7. junija. Ker niso mogli predložiti nobenih dokazov, ki bi ne biji že preiskani in spoznani za ničnostne, ;,e bil njihov predlog zavrnjen. Kljub temu se je 'Najvišje zvezno sodišče na prošnjo zagovornikov sestalo še enkrat in šele 17. novembra izreklo odklonilno odločitev.
Na ta način sta imela zakonca Rosenberg polnih 17 mesecev časa za svojo obrambo in možnost štirih prizivov, predno je obsodba debila zakonito moč.
In kako so stvari potekale v praškem procesu? Ne glede na to, da obtoženci obdolženih zločinov zanesljivo .niso zagrešili, je trajala razprava od prečitanja obtožnice do obsodbe, ki je od 14 obdolžencev 11 obsodila na smrt — reci in piši — sedem dni. Praškim obsojencem so odrekli vsak pravni lek. Obdolžencem niso dovolili izustiti niti. ene same besede, ki bi bila drugačna od tiste samoobtožbe, ki jo je obtožencem zabila v glavo tajna policija in NKVD medicina. Vsak priziv je ostal nemogoč, tako jim je ostala ena sama »pravica«, da se za že vnaprej v Kremlju določeno obsodbo zahvalijo.
To je komunistično »pravosodje«! Satanska parodija človeške • pravice. Praški proces je »Delo« likvidiralo z osmimi vrsticami, zato pa so si z njim toliko bolj belili vroče giave njegovi uredniki in čitatelji, verjetno ne brez haska.
SPEKULACIJE
z našo usodo in našim imetjem
Kakšne narave so brezvestne špekulacije s tržaško usodo in z imetjem tržaškega prebivalstva je vsakomur znano.
Vendar presega škandalozni primer podjetja »Lombardo Veneto« vse doslej uprizorjene iredentistične špekulacije na račun tržaške bodočnosti.
Nedavno od tega je tukajšnji iredentistični tisk z velikim poudarkom poročal o obisku, ki ga je napravil Trstu italijanski gradbeni minister Aldisio. Sprejemi pri raznih oblastvih in ustanovah so bili le dolžnostne okolnosti ministrovega obiska. Glavni namen Aldisieve-ga prihoda v Trst pa je bil naslednji: s svojo navzočnostjo pri liko-fu ob priliki pokritja strehe na stavbi, ki jo je dogradilo milansko podjetje »Lombardo Veneto«, je hotel v imenu prirediteljev dokazati, kako skrbi »italijanska mati domovina« za svoje preganjane Tržačane.
Zares se splača še enkrat preči-tati ganljive članke, ki jih je tedaj sfabriciral »Giornale di Trie-ste« . . .
DEMOKRACIJA IN SOCIALIZEM
Med predstavniki švedske Socialnodemokratske delavske stranke in komisijo Centralnega komiteta Zveze komunistov Jugoslavije je bilo dogovorjeno, da bodo njuni predstavniki medsebojno preko tiska izmenjali mnenja o socializmu in demokraciji. Serija člankov je bila otvorjena s sestankom Rodoljuba Colakoviča in sestankom Kaj Bjorka, tajnika za mednarodna vprašanja švedske Socialdemokratske delavske stranke. Oba članka sta bila istočasno objavljena v beograjski »Medjuna-rodni politiki« in v švedski socialistični reviji »Tiden«. Izvlečke pa so prinesli tudi nekateri drugi jugoslovanski listi, med njimi ljubljanski štirinajstdnevnik »Naši razgledi«, iz katerih posnemamo sledečih par odstavkov, ki govore o najbolj neprijetnem Titovem problemu, njegovi »enostrankarski ljudski demokraciji«.
Colakovič se je pri svojih izvajanjih tega nerodnega problema, iz razumljivih razlogov, le bežno dotaknil ter je napisal:
» V tej zvezi nastaja vprašanje, ali je za funkcionarje socialistične demokracije enopartijski sistem nujni pogoj.
Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti s splošnimi razglabljanji samo z analizo konkretnih pogojev vsake dežele, pod katerimi se poraja socialistična demokracija. Ti pogoji so vedno nacionalno specifični in 'odvisni od vrste zgodovinskih, notranje in zunanjepolitičnih okoliščin, v katerih pride delavski razred na oblast in organizira svojo vladavino. Od njih je odvisno, ali bo za funkcionarje socialistične demokracije enopartijski sistem nujnost ali bo mogoč obstoj več političnih strank. Teoretično je mogoče tako eno kakor drugo, ker za funkcionarje socialistične demokracije ni bistveno, ali je v njej ena ali več strank, marveč je bistvena njena razredna vsebina, razredno bistvo. Ta mora nenehno širiti svoje -meje, ustvarjati vedno večje možnosti svobode za delovne ljudi, ki grade družbeni red brez izkoriščanja in zatiranja, brez vsakršnih privilegijev, odrivati pa tiste, ki bi želeli povrniti stare odnose iz-
koriščanja in zatiranja ali uposta-viti privilegije birokracije. Zaradi tega mora — če hoče dobiti opravičilo pred zgodovino — graditi, takšne organe nove oblasti, ki bodo omogočili čim hitrejši, čim manj boleči prehod družbe iz zmešnjave kapitalističnih družbenih odnosov v brezrazredno družbo. Po tem in edino po tem se bo merila v vsaki deželi njena demokratičnost, ne pa po šabloni nekake »čiste« in »nad-razredne« demokracije, ki je nikdar in nikjer ni bilo niti je ni moglo biti.
Kakor vidimo so to same fraze in izvijanja, zato je pa to načelno vprašanje temeljiteje obdelal pravi socialni demokrat Kaj Bjorka, ki je tako orisal svoje poglede na »enostrankarsko ljudsko demokracijo«:
Tu pa se pojavlja vprašanje, ali je pod enostrankarskim sistemopi težko popravljati zlorabo, zato je težko razumeti, kako morejo biti delavci tu gotovi svojih pravic, pa naj stranka na oblasti še toliko zatrjuje, da zastopa njihove interese.
Ne dvomimo, da se jugoslovanski komunisti resno trudijo povečati blaginjo svojega ljudstva in dati delavcem boljši položaj kakor v Sovjetski zvezi ali v kapitalističnih deželah. Toda subjektivne želje komunističnih voditeljev same še niso zadostno jamstvo, da je njihova ocenan delavskih potreb ista kakor ocena delavcev samih. Mogoče je odgovoriti, da delavci ne razumejo vedno svojih interesov in da mora avantgarda proletariata, to se pravi komunistična partija skrbeti za to. Mi smo vedno čutili močan dvom, ko so naši komunisti trdili, da razumejo interese delavcev bolje kakor delavci sami. Čeprav verjamemo, da imajo jugoslovanski komunisti mnogo višje kvalitete kakor žalostne ifigure, ki trenutno vodijo švedsko komunistično partijo, ne moremo biti prepričani, da njihova pojmovanja vedno predstavljajo dejanske interese tistih, ki jim slede. Ne dvomimo, da današnji režim v Jugoslaviji uživa podporo pri'večini ljudstva, ko se bori za neodvisnost Jugoslavije, nismo.pa tako gotovi, da večina podpira vse nje-
gove akcije na socialnem in gospodarskem področju. Lahko odgovorite, da je treba obdržati enopartijski sistem vse dotlej, dokler bi se mogel velik del prebivalstva še pod vplivom kapitalističnih elementov upreti socialističnim reformam. Toda to je tudi usodni problem. Ali morejo reforme ohraniti socialistično vsebino, če so uvedene s silo in ne s pristankom? Verjamemo, da so jugoslovanski komunisti čutili pritisk tega problema, ko so se odrekli prisilne kolektivizacije in ko se danes trudijo prepričati kmete o koristnosti zadružništva. Posledica uporabe sile je nevarnost za nastanek zatiralske birokracije. Cenimo to, da jugoslovanski komunisti tako močno napadajo birokratizem, toda nevarnost birokratskega zatiranja mora nujno ostati, če se družbene in gospodarske spremembe ne dogajajo ob popolnem soglasju tistih, ki se jih tičejo. Toda kako je mogoče trditi, da uživajo vladni ukrepi popoln pristanek ljudstva, če se ne dovoljuje, da bi se proti takim u-krepom pojavila opozicija v obliki političnih strank? Seveda obstaja možnost, da se dovoljuje opozicija do neke mere znotraj komunistične partije ali ljudske fronte, toda na tak način je 'težko dobiti popolno sliko javnega mnenja.
Težko da je zadovoljiv odgovor, če se reče, da si komunistična partija prizadeva, da postane istovetna z željami ljudstva in da bi se mogla celo umakniti iz vlade, a bi vendarle obdržala vodilno vlogo v deželi. Celo tedaj bodo rezultati odvisni od dobre volje komunistov, to pa je subjetiven faktor. Predpostavka, da bo komunistična partija, ki bo ostala sorazmerno majhna skupina ljudi, vedno stremela v pravo smer, temelji — tako se zdi na veri v vlogo osebnosti, težko pa, da ie to v soglasju z ortodoksnim marksizmom.
Vzlic vsemu temu ne bi rekli, da hi bilo dopuščanje neomejenega števila novih strank za Jugoslavijo najboljša pot. To bi bilo preveč formalno pojmovanje. Ni dvoma, da bi mogle take neomejene svoboščine v današnji situaciji privesti do resnih nemirov, ki bi mogli
ogrožati obstoj Jugoslavije kot neodvisne države. V preteklosti smo videli enopartijske vladavine, ki so ustvarile znaten zgodovinski napredek, zato upamo, da bo tudi Jugoslavija mogla postati tak primer. Prav' tako se nadejamo, da bo v teku razvoja postalo mogoče, da bodo dobila več prostora različna mnenja o reševanju problemov Jugoslavije. Sčasoma bodo morda jugoslovanski voditelji menili, da morejo dovoliti določene opozicijske skupine. Moremo si zamisliti, da borba med različnimi političnimi silami ne mora dobiti oblike boja med strankami, čeprav zgodovina še ni dala primera demokracije brez strank. Naši komunisti so vedno trdil, da partije temeljijo na obstoju antagonističnih razredov in da bodo postale odveč, ko bodo sredstva za proizvodnjo kolektivi-zrana. Zgodovinsko gledano ni resnica, da morajo stranke vedno zastopati razredne interese, in jugoslovanski komunisti se bodo verjetno strinjali z nami, da kolektivizacija sredstev za proizvodnjo v Sovjetski zvezi ni napravila »za nepotrebno« opozicije proti zatiralski birokraciji. Ne dajemo nikakršne paralele med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo; morda bodo jugoslovanski voditelji nekoč sklenili, da more biti odkrita borba med različnimi političnimi silami v deželi dober ukrep proti birokratskim težnjam. Določen pesimizem bi pa moglo izzvati dejstvo, da jugoslovanski voditelji branijo enopartijski sistem ne samo s tem. da kažejo na današnji položaj v Jugoslaviji, marveč tudi temelječ na ideoloških dokazih, kar kaže, da smatrajo komunistično enopartijsko oblast za najvišjo obliko demokracije ob pogoju, če se ta bori proti birokraciji in za decentralizacijo. Prav je, da se bori proti tem pojavom, toda mi ne moremo smatrati enopartijske oblasti za demokracijo, pa naj bo še tako dobronamerna.
(Iz »Medjunarodne politike«) Tako učijo tujci titovske totali-tarce demokracijo. Kaj trda in neprijetna šola demokracije, ki ne potrebuje komentarja!
Se danes bi se vsi Tržačani,'ki spadajo v miselno okolje Giornalo-vega iredentizma, z ganotjem spominjali na Aldisievo bivanje v naši sredi, ko bi ne prišlo samo nekaj dni po njegovem odhodu iz Trsta nenadoma na dan, da je bil minister Aldisio s svojo navzočnostjo pri omenjenem likofu ?rozor-nih namenov določen, da pritisne patriotičen iredentistični pečat goljufivemu gradbenemu delovanju podjetja »Lombardo Veneto« v »korist« tržaških brezdomcev.
Ganotje, toda drugačne vrste od onega, ki si ga je nadejal »Giornale di Trieste«, se je nato lotilo številnih Tržačanov, katere je rodoljubno podjetje opeharilo za lepe upe in za še lepše denarce.
Podjetje »Lombardo Veneto« je prejemalo predujme po dve sto tisoč in še več lir za nakup stanovanj po »Aldisievem načrtu«. Naročil pa je prejelo preko števila razpoložljivih stanovanj in predvidenih gradbenih načrtov.
Glavni kolovodje - patriotičnega podjetja so pod ključem, še predno jim je uspelo prevariti celo člane civilne policije, katerim so bile baje namenjene še večje gradbene dobrote kakor ostalim Tržačanom.
Poglejmo še malo v nastanek te zanimive družbe, ki je tržaške iredentiste opeharila za toliko lepih patriotičnih čustev, celo vrsto delovnih Tržačanov pa spravila ob vse prihranke.
Lani se je gospe Sgroi iz Milana in gospe Corbatto iz Gradeža pri-studilo gospodinjenje, ki zares ni nič kaj mik'avno spričo sedanje draginje. Zbrali sta vsaka po petdeset tisoč lir in s tem »kapitalom« ustanovili družbo »Societž Immobi-liare Lombardo Veneto«. Družbo sta vknjižili v Milanu in po stečaju, do katerega je spričo take gospodinjske vneme moralo prav kmalu priti, sta si .zamislili nadaljnje delovanje v tržaškem patriotičnem ozračju. Zato sta zaprosili za vknjižbo tudi v register tržaške Zbornice za obrt in industrijo. V Trstu pa je v imenu družbe začel nastopati soprog solastnice Sgroi, ki sl je za to priliko nadel naslov »com-mendatore«.
Da ni bilo naše civilne policije, ki se je že zdavnaj prepričala, -la ni. vse zlato, kar se iz Italije v Trst prisveti, bi se commendatore Sgroi v kratkem priboril v Trstu poleg mnogo prikradenega denarja še največje politične zasluge.
Tržačani smo s tem za italijansko izkušnjo bogatejši, italijanski iredentisti so pa ob domoljubni u-žitek, ki jim ga zares nismo zavidali.
Italijanski minister Aldisio pa mn verjetno političnega mačka . . .
Istop iz britanske ftom. partije
Britanski skladatelj in dirigent, Benjamin Frankel, ki je bil 12 let č!an britanske komunistične partije, je nedavno v Londonu sporočil svoj izstop iz partije, ker ga je pra-j ški proces razočaral. Dejal je: »Ne morem biti še naprej član stranke, ki tako pojmuje osebno svobodo in ki vidi v smrtni kazni zaradi „po-litičnega odklona” zmagoslavje.«
Gistfia v vzhodnonemških ftom. mladinskih brigadah
Centralni komite nemške komu-nističife stranke je objavil, da bo v začetku tega leta v komunističnih mladinskih brigadah Vzhodne Nemčije čistka, pri kateri bodo odstranili »sovražne elemente«.
flli je zlato še uarna naložba ?
Pogled skozi Titov harem
Ko so za božične praznike ljudje kupovali zapestnice, ogrlice, prstane in podobna darila, je marsikoga k temu vzpodbudila misel: Za vsak slučaj je zlato še najbolj varna naložba. Ce mu bo ali ji bo v dvomljivi bodočnosti trda predla, ima vendarle zanesljivo rezervo, da si pomaga iz hipne zadrege. Prav taka razmišljanja pred prazniki so letos izredno poživila tržaške zlatarne.
Veliko, vznemirjenje na svetovnih. borznih rtržiščih sta v zadnjem času povzročila dva ločena pojava. Prvi je prihajal iz ZDA kot zelo resen predlog, po katerem bi u-radni tečaj zlata za unčo dragih kovin povišali skoro na višino svobodnega tržišča zlata; drugo vznemirjenost so povzročile znatne količine zlata v palicah z označbo srpa in kladiva. Sovjetija je prav v času resne napetosti med Vzhodom in Zahodom smatrala za potrebno, da pokaže svetu, da je še vedno ena izmed vodilnih produkcijskih dežel zlata.
Petintrideset let ni bilo na zakonitih poteh po Zahodu ne duha ne sluha po ruskem zlatu. Zlato je na ta način postalo nekak simbol svobodnega sveta, simbol njegovega bogastva in varnosti njegovega papirnatega denarja. Svobodne države objavljajo vsako leto statistične podatke o celotni proizvodnji in tudi o produkciji zlata. Sovjeti-ja smatra statistične podatke za največjo državno skrivnost.
Zadnji statistični podatki ameriškega zakladnega ministrstva navajajo še vedno proizvajalne količine zlata Sovjeti je na podlagi podatkov carske Rusije in ocenjujejo te količine na 2 milijona unč fine teže, medtem ko je znašala proizvodnja zlata v Južni Afriki leta 1951 11,5 mlijonov unč, v Kanadi 4,3 milijone unč in ZDA 2 milijona unč.
Dejansko so številke, ki jih statistika navaja, v kolikor zadevaj^ Sovjetijo zgolj hišne številke, nimajo s stvarnim stanjem nič skupnega. Leta 1943 je na konferenci v Quebecu načelnik sovjetskega zlatega kombinata, Serebrov-ski, izjavil, da je sovjetska proizvodnja zlata prekoračila 300 ton na leto, t. j. okrog 10,6 milijonov unč. Strokovnjaki sodijo* da znaša sedanja proizvodnja zlata v Sovje-tiji okrog 400 ton na leto in je potemtakem Sovjetija danes na prvem mestu svetovne proizvodnje zlata.
Ce prihaja v tem času zlato v palicah puncirano s kladivom in srpom — verjetno kot protivrednost za nakup surovin in strojev na tržišča v Hongkong, Macao, Tange? in Bombay — potem tega ne smemo ocenjevati, kakor da s tem Sovjetija grabi po svojih zadnjih zlatih rezervah, da bi ,se na ta način izognila blokadi svobodnega sveta. Sovjetske rezerve so gotovo še vedno zelo pomembne, čeravno prihajajo na politične in gospodarske črne borze že dolgo pomembne zaloge Stalinovega zlata. Zmago nad Kitajsko je Stalin dosegel — po zanesljivih informacijah — prav -z zlatom, s katerim je podkupil celo vrsto Cankajškovih generalov. Ze večkrat so zahodne oblasti zaplenile cele ladijske tovore moskovskega zlata, ki so ga v Sovjetiji zvarili v konzervne škatljice z raznimi mesnimi in ribjimi ©značkami. Ti prevozi so razumljivo polnili skrivnostne- fonde raznih komunističnih strank v zahodnem svetu.
Rubel ne potrebuje zlatega kritja
Kremelj seveda s svojim zlatom lahko bolj širokogrudno razpolaga, kakor katera koli svobodna država v svetu. Kremelj ne potrebuje niti enega samega grama zlata za kritje svojega papirnatega denarja. Tečaj rublja ne določajo zlate rezerve, pač pa kremeljski dekreti.
Tajne policije v vseh komunističnih državah nadzirajo in upravljajo proizvodnjo dragih kovin prav tako tkakor pridelovanje in razpečavanje prepovedanih narkotičnih drog. Uprava in tehnično vodstvo vseh zlatih rudnikov je pod neposrednim nadzorstvom tajne policije. Politična policija zajema delovne sile celotne sovjetske države. V zlatih rudnikih so. zaposleni predvsem kaznjenci, in z njimi tudi postopajo kot z jetniki. To se pravi, da delajo zastonj ali za minimalno mezdo. S temi beraškimi zaslužki si lahko nakupijo nekaj tobaka in živil samo v rudniških trgovinah. Seveda so varuhi »socialistične domovine« iznajdljivejši od vseh svetovnih kapitalistov. V rudnikih zlata ob Bajkalskem jezeru so »prijatelji delovnega ljudstva« obljubili popolen spregled kazni tistemu, !ki najde 10 funtov težko zlato kepo. t. j. 5 kg. V resnici se je dogodilo, da je srečen iskalec tako kepo tudi našel. Z zlatom se tudi v Sovjetiji kupuje svoboda ... Oh, stojajo pa že druge iznajdljivosti sovjetske tajne policije NKVD, ki se sedaj imenuje MGB. V vsakem
zlatokopu posluje posebna trgovina, tako imenovani »Zolotokup«. Kdor tej trgovini ponudi zlato v nakup, ga nihče ne sme izpraševati, kje ga je našel. Prodajalec je zlato lahko ukradel v rudniku, lahko je izropal tovariša ali ga je kjer koli našel. Glavno je, da ga lastnik ponudi državi. »Zolotokup« pa stoji vedno izven jetniškega taborišča. Zlato lahko prodajajo državi samo »svobodnjaki«, to so rudniški nadzorniki .stražniki ali pa tudi 'bivši jetniki, ki so se z zlatom odkupili.
Tudi v zahodnih državah obstojajo stroga nadzorstva proti 'tatvinam zlata in so mogoče učinkovitejša od MGD, vendar niso nikjer v svobodnem svetu iznašli načina, po katerem bi tudi zadnji gram zlata ne zasegla držažva tako, kakor je to slučaj v Sovjetiji. Sovjetska država porabi le neznatne količine zlata za industrijsko uporabo: za zlate plombe najvišjih partijskih oblastnikov, za zlate ure in nakit rdeči aristokraciji in za kolajne in medalje raznim >>herojem« in »mirovnim apostolom«.
Vse drugače je to v svobodnem svetu. Štirideset odstotkov celotne proizvodnje je tu na razpolago za svobodno prodajo. Kljub temu svobodnemu odlivu tako visokega odstotka zlata, Zahod ne more zadovoljiti velikega povpraševanja po zlato. V letih 1945 do 1951 so producirali v svobodnem svetu 159 milijonov unč finega zlata. Po skle-
ZDA................
Mednarodni skladi Anglija, Kanada, J. Afr., Avstral. Francija, Španija, Nizozemska, Belgija, Švica, Italija, Švedska
Argentina, Brazilija.................
Turčija, Egipt ......................
Ostale države svobodnega sveta .
Zlate zaloge zahodnega sveta • • •
Zaloge Sovjetije znašajo po najvišjih ocenjevanjih 3.500 do 5.000 ton v vrednosti 4,5 do 6,3 milijard dolarjev.
Ocenjevanje sovjetskih zlatih zalog se bori še vedno z neznankami. Predvsem nastaja vprašanje, koliko zlata si je Sovjetija prilastila od carističnih zakladov? Nadaljna neznanka je vprašanje, koliko zlata je Kremelj razdal po svetu za, dosego svetovne revolucije? Tretja neznanka je proizvajalna zmogljivost Sovjetije. V splošnem smatrajo strokovnjaki, da je Sovjetska zveza producirala od 1. 1919 do 1931 približno toliko zlata na leto kakor carska Rusija, t. j. okrog 30 ton na leto. Leta 1935 so Sovjetiji ocenili svojo zlato proizvodnjo na 156 ton,
1. 1943 na 300 ton; za 1. 1947 so Strokovnjaki ocenili sovjetsko proizvodnjo, na 400 ton zlata na leto. Po teh računih bi znašala sovjetska proizovdnja od 1. 1919 do 1951 okrog 5.000 ton zlata. Od te količine so boljševiki raztrosili raznim komunističnim strankam po svetu okrog 1.300 do 1.800 ton zlata. Po teh računih bi Sovjetija dosegla svobodni svet v približno 78 letih.
Kijuo temu se v zadnjem casu pogosto postavljajo vprašanja, Kaj oi se zgodilo, če Di Sovjeti nekega dne preplavili svetovna tržišča s svojimi ziatimi zalogami? Ali ne smatra Stalin tako možnost kot svojo skrivnostno »politično atomsko bomDO«? Ali ne bi ob taki invaziji ruskega zlata, ta čislana kovina zdrknila naravnost v prepad? Ali se ne bi stabilizacije vseh svetovnih veljav kar čez noč porušile? Ali ne ibi Stalin s tako zlato ofenzivo z enim samim udarcem razdejal vse valutarno politične o-snove svobodnega sveta?
Tako katastrofalni pa taki zaključki vendar niso. Med zahodnimi valutarnimi skladi in Stalinovimi zlatimi rezervami leži kot nekaka blazina ali odbojnica sicer neznana, zato pa prav gotovo znatna količina črnoborzijanskega zlata. Povpraševanja po tem zlatu še daleč niso utešena in prav zato so cene tega zlata za ca 70 odstotkov višje od uradnega tečaja 35 dolarjev za eno unčo. Morebitna sovjetska množična ponudba na svetovnih tržiščih bi zato najprej vplivala izenačevalno na svobodni tečaj in ga približala uradnemu tečaju. Na ta način bi se znatno večje količine producijskega zlata prilivale v zanesljive kleti emisijskih bank. To pa bi pomenilo le še čvrstejšo stabilizacijo svobodnih veljav.
Ce bi Stalinu v resnici nekega dne padlo v glavo, da žrtvuje svoje zlate zaloge z namenom, da izpodkoplje temelje zahodnih denari n ih. veljav, potem bi moral razppi lagati s tako ogromnimi količinami zlata, da bi z njimi porinil tečaje svobodnega zlata znatno pod uradni tečaj 35 dolarjev za eno unčo.
V	tem slučaju bi pač črnoborzijansko zlato predstavljalo nadaljnje razstreljivo za porušenje zlatih podlog svetovnih emisijskih bank. Zlato in uran pa postaneta učinko-
pih Svetovne valutarne konference bi moramo vse to zlato služiti kot rezervno zlato raznim emisijskim bankam. Dejansko pa so te banke prejele komaj 77 milijonov unč, o-stanek, t. j. 2320 ton čistega zlata je odšlo v nogavice.
Ameriški uradni tečaj za eno unčo finega zlata znaša še vedno 35 dolarjev, medtem ko .so se gibali svobodni tečaji po izbruhu korejske vojne od 55 do 65 dolarjev za unčo. Medtem so se proizvajalni stroški zelo visoko povečali in nekateri zlati rudniki v Južni Afriki zaslužijo po tem uradnem tečaju komaj po 5 šilingov na tono, t. j.j okrog 425 lir. Dejstvo je, da južnoafriška proizvodnja zlata pada iz let® v leto. Ta dejstva so tudi narekovala in krepila predlog o povišanju uradnega zlatega tečaja na 50 dolarjev za unčo.
Zlate rezerve emisijskih bank
Zanesljivi temelji zahodnih denarnih veljav v svojih stabilizacijskih funkcijah so v teh časih odvisni od dveh neznank: od komaj ocenljivih količin zlata v svobodnem svetu, posehno na Bližnjem in Daljnem vzhodu in drugič od prav tako neznanih količin zlata v varnih kleteh Kremlja. Kljub temu pa kažejo primerjave zalog zlata, ki so na razpolago Zahodu veliko premoč nad zalogami, s katerimi razpolaga komunistični Vzhod.
18.500 ton (23 milijard dolarjev)
1.400 ton (1,7 milijard dolarjev) 2.700 ton (3,3 milijard dolarjev)
2.800 ton (3,5 milijard dolarjev) 470 ton (0,6 milijard dolarjev) 260 ton. (0,3 milijard dolarjev) 2.240 ton (2,8 milijard dolarjev)
28.370 ton (35,2 milijard dolarjev)
vito razstreljivo le tedaj, če prekoračita po količinah tako imenovano »kritično množičnost«. Od tega trenutka pa smo pri obeh prvinah še zelo, zelo oddaljeni.
Kakor že vemo, je letošnja aprilska anketa Statističnega tirada ZVU ugotovila na osnovi zapiskov, ki jih je vestno vodilo 183 primerno izbranih družin, da gre pri Tržačanih povprečno 55 odstotkov vseh izdatkov za hrano, 45 odstotkov pa za druge, za življenje potrebne in včasih tudi nepotrebne dobrine in usluge. V našem zadnjem članku smo si ogledali ter razčlenili izdatke za hrano, danes pa bomo nanizali nekaj podatkov, dejstev in ugotovitev, ki se tičejo ostalih izdatkov.
X.
GIBANJE IZDATKOV Od skupnih mesečnih izdatkov vseh 183-ih družin, ki znašajo
11,782.268 lir, jih je odpadlo na hrano 6,863.459 lir, na ostale izdatke pa 4,918.809 lir mesečno ali 163.960 lir dnevno. Ce upoštevamo, da so štele popisane družine skupno 628 družinskih članov, potem vidimo, da so porabile poleg hrane za vsako osebo dnevno še 261 lir dnevno za ostale izdatke.
Kakor smo to opazili že pri izdatkih za hrano, tako tudi ostali izdatki niso vse dni v mesecu enaki. 2e zadnjič smo rekli, da so bili v prvih treh dneh v mesecu ter na prvo nedeljo ter ponedeljek večji, vse ostale dni pa manjši kakor izdatki za hrano. Napram mesečnemu dnevnemu povprečju 261 lir na osebo, znašajo ostali izdatki na prvega v mesecu 776 lir ali skoro trikratno povprečje, medtem ko so najnižji zadnje dni v mesecu. Minimum je hil ugotovljen v petek, 25. aprila, ko so popisane družine izdale na vsakega člana poleg hrane za ostale izdatke samo še po 76 lir na osebo, kar ni niti tretjina mesečnega dnevnega povprečja.
Medtem ko smo govorili pri dnevnih izdatkih za hrano o tedenskih ciklih ter smo videil, da so redno rastli od ponedeljka do sobote, bi lahko ugotovili, da potekajo dnevni izdatki za ostale dobrine in u-sluge pravzaprav v nekakšnih mesečnih ciklih: najvišji so prve dni v mesecu, okrog desetega se nekako ustalijo, nakar zadnji dan v mesecu, ko večina že dobi svoje plače, že nenadoma poskočijo. Ce polefl tega zasledujemo še njihovo tedensko gibanje, bi lahko rekli, da so glede tega nekako komplementarni izdatkom za hrano: najvišji so prve dni v tednu, najnižji pa zadnje dni v tednu. Seveda pa je to prav splošna slika, kajti poudariti moramo, da ostali izdatki ne kažejo tako
Nobena zastava ni vihrala v vetru. Brez vojaške parade, brez prisotnosti KP in OF gorečnežev in brez pionirčkov se je maršal Tito poročil. Tito, ki nikdar ne pozabi, samega sebe postaviti v žaromet bučne propagande, je svojo tretjo poroko zamolčal s pečati najstrožje državne tajnosti. Titova teles n 3, UDBa je poskrbela, da niti en sam tuj časnikar ni mogel naslutiti, kaj se dogaja v nekdanjem »Belem dvoru« princa Pavla, in celo naj-višji hierarhi KP so ostali z dolgimi nosovi.
Ob priliki zadnjih poletnih svečanih sprejemov na Brionskih o-tokih se je gospa Jovanka Broz -Tito vozila s posebnim avtom jxj bližnji okolici in nihče ni slutil, da bi to mogla biti najnovejša zakonska soproga jugoslovanskega diktatorja.
Cemu tako skrivnostno prikrivanje? Titovi odnosi do ženskega spola so obenem tudi njegova Ahilova peta. Tudi najzvestejši Titovi o-pričniki se muzajo, če zadene razgovor ob dolgo verigo Titovih ljubezenskih pustolovščin, od katerih so se premnoge sprevrgle v splošno zgledovanje. V zadnjih letih so se čedalje pogosteje širile govorice, da organizira Tito s tako gorečnostjo dekliški šport zgolj zato, da iz številnega ženskega sveta izbira svoje sprotne izvoljenke.
Notranji minister Rankovič je že pred časom strogo prepovedal vsako namigovanje na dve pretekli poroki maršala Tita in zagrozil z drastičnim preganjanjem vsakogar, ki bi se tej prepovedi ne uklonil.
S prvo ženo, neko Rusinjo iz Omska, se je Tito poročil že leta 1919, ko je kot avstrijski kaplar (tudi Iiitler in Mussolini sta bila kaplarja) živel v ruskem ujetništvu. Ze zelo zgodaj je prva Titova žena skrivnostno izginila in mu zapustila sina Žarka, ki je v zadnji vojni služil kot politkomisar v rdeči armadi.
Druga Titova žena, slovenska Herta, ki jo je poročil leta 1939, mu je zapustila sina Aleksandra, k; ima danes 11 let. Miša je Titov ljubljenec in ima celo svojo last-
pravilnega tedenskega nihanja, kakršnega vidimo pri izdatkih za hrano.
XI.
PORAZDELITEV IZDATKOV NA KONZUMNE ENOTE
Ko smo tak ospoznali višino izdatkov, ki jih danes obravnavamo, si pa zdaj oglejmo, kako so ti izdatki porazdeljeni. Pri tem moramo povedati, da so vsi podatki, o katerih bomo zdaj govorili, preračunani na takozvano konzumno e-nctc. Konzumna enota je poseben pojem, in sicer jo predstavlja v, poročilu Statističnega urada ZVU vsak nad 20 let star moški, medtem ko se predpostavlja, da porabi vsaka nad 20 let stara ženska samo 9/10 tega, kar rabi moški, mladina 16-19 let 7/10, 10-14 let 5/10, otroci 6-9 let 3/10, najmlajši pa samo 2/10 tega, kar rabi normalna konzumna enota. Ce preračunamo 628 družinskih članov 183-ih popisanih družin v konzumne enote in upoštevamo pri tem tudi odsotnosti iz družine, potem dobimo za »ostale izdatke «v celoti 510 konzumnih enot ali približno dve in tri četrt konzumne enote na družino. Preračunavanje na konzumne enote, ki u-pošteva različnost potreb raznih družinskih članov, je namreč mnogo realnejše in nam da stvarnejšo sliko, kakor pa preračunavanje na posamezno osebo, ki se ne ozira na dejstvo, da rabi na primer dojenček veliko manj kakor odrasla o seba, pa naj gre pri tem za hrano, obleko, stanovanje ali zabavo.
XII.
KOLIKO STANE KRITJE
NEKATERIH NAJVAŽNEJŠIH POTREB?
Med izdatki, ki niso bili namenjeni prehrani, je pri Tržačanih na prvem mestu izdatek za obleko, ki je znašal v mesecu aprilu 3.216 lir na konzumno enoto ali 2.611 lir na osebo. Sledi mu izdatek za najemnine stanovanja, ki je znašal 701 liro na konzumno enoto ali 570 lir na osebo. Ako upoštevamo, da ima povprečna tržaška družina mesečno 22.721 lir izdatkov na vsako konzumno enoto, potem vidimo, da predstavljajo izdatki za najemnino komaj eno slabo tridesetino mesečnih izdatkov, kar je vsekakor zelo daleč od normale, ki je znašala v predvojnem času v najurejenejših državah 1/5 do 1/4 mesečnih izdatkov. Sledita dva značilna praznična izdatka: 472 lir na konzumno enoto ali 384 lir na osebo za poštne stroške, železnico itd. ter 425 lir na konzumno enoto ali 345 lir na ose-
no telesno stražo. Med mnogimi Titovimi ljubimkami je tudi pro-slula Ana Paukerjeva. Zaradi nj^ je moral Tito zapustiti Moskvo in se preseliti v Pariz, kjer bi moral po kremeljskih zamislih organizirati novačanje prostovoljcev za Španijo. To delo pa mu ni preveč ugajalo in tudi v Parizu so se vrstile ljubezenske pustolovščine druga za drugo vse dokler ga Kremelj ni premestil v Zagreb.
Tretja Titova poroka izgleda še prav posebno senzacionalna, ker n,i bila ločitev od druge žene nikoli objavljena. Sicer pa je v zakonitostih Tito vedno šibak. Nihče tudi danes ne ve, kje je ostala zapuščena slovenska učiteljica Herta.
Leta 1945 je v okvir Titovih pustolovščin stopila Olga Niirčič, hčerka bivšega kraljevskega zunanjega ministra. Olga je ostala dolga leta neločljiva spremljevalka jugoslovanskega diktatorja. Nekega dne pa jo je nenadoma spodrinila Nemka Erika Bohlemann, ki pa je komaj nekaj mesecev uživala maršalovo naklonjenost in morala odstopti mesto Borislavi Boja-novičevi. Ta je bila izredno ljubosumna in je s svojimi izpadi sproti bogatela beograjsko opravljanje. Nekega lepega dne pa jo je z nekim mladim oficirjem Titove armado popihala na Zahod.
Tito tudi po tej izgubi ni ostal dolgo samotarec. Ko se je ob neki priliki Titova avtokolona ustavila v neznatni hrvatski vasici, se je Tito zagledal v iboso dekletce izredne lepote in že čez nekaj tednov se je Ljubica Cepič preselile pod Titovo streho. V visokih krogih partije so že šušljali o poroki, ko se je nenadoma pojavila operna pevka Zinka Kunc-Milanova iz Združenih držav na gostovanje po Jugoslaviji. Ameriška milijonarka ljubljanskega porelka pa ni bila skromna. Za vsako novo obleko je .moral Tito prispevati luksuzni avto v barvi, ki se je Zinkini obleki prilegala. Končno sta postali njen način življenja in njena razsipnost ne samo Titu, pač pa* tudi njegovi ožji »proletarski družbi« odveč in Zinka jo je potegnila nazaj v Ameriko.
bo za darila. Ta dva izdatka sta nedvomno tako visoka prav zaradi velikonočnih praznikov ter nam tako potrjujeta, da moramo pri presoj; rezultatov anket vedno upoštevati morebitne izredne dneve in koliščine, ki sovpadajo S časom, v katerem so se vršile..
Od vseh ostalih izdatkov nobeden ne presega mesečnih 400 lir na konzumno enoto. Toda vkljub temu je zanimivo ogledati si nekatere teh manjših izdatkov.
Najprej omenimo izdatke, ki so razmeroma redki, ker predstavljajo nakupe predmetov, ki služijo dalje časa. Tako vidimo, da od 183-ih družin v aprilu 161 družin ni kupilo nobenih igrač, 156 družin nobene kuhinjske posode in 139 družin ni kupilo nobenega posteljnega in gosj>odinjskega perila. Zanimivo je, da vkljub izredno visokim povprečnim izdatkom za pošto, železnico in darila skoro polovica, točno 70 družin, ni kupilo vkljub praznikom nobenih daril in skoro tretjina, točno 52 družin, ni izdalo prav nič za pošto ali železnico.
XIII.
KAJ PA KULTURNI IZDATKI?
Veliko manj pa je družin, ki so se odrekle ostalima dvema načinoma razvedrila, to je časopisom in revijam, za katere je znašal povprečni izdatek 253 lir na konzumno enoto ali 205 lir na osebo, ter kinu in gledališču, za katerega so Tržačani v aprilu izdali povprečno 373 lir na konzumno enoto ali 303 lire na osebo. Naravnost presenetljivo pa je, da kar 39 družin ali skoro ena četrtina popisanih družin ni imela nobenih izdatkov za kino ali gledališče, medtem ko 25 družin ni zabeležilo nobenega nakupa časopisov ali revij. To so pač izdatki, ki rastejo z blagostanjem in višino dohodkov, a tudi s splošno izobrazbo posameznih družin, saj vidimo, da izdajajo družinski člani pripadnikov samostojnih poklicev po 357 lir na konzumno e-noto za kino in gledališče ter 435 lir za časopise in revije. Uradniške družine izdajajo v isti namen 415 odnosno 353 lir, družine ročnih delavcev pa po 303, odnosno 304 lire na vsako konzumno enoto.
Iz tega jasno vidimo, kako s socialno lestvico padajo tudi tako-zvani kulturni izdatki. Mejo predstavlja uradniška družina, ki spada še v zgornjo skupino, kjer so zadevne medsebojne razlike majhne, medtem ko jo od kulturnih izdatkov delavske družine loči velik
Dobro leto po Zinkinem odhodu se je pojavila nova zvezda iz Ame-rille, Kordija Moliševič, ki je kaj hitro postala šef presbiroja in o-sebna tolmačica maršala Tita. Pa tudi ta ni imela sreče, ker se je izkazala kot »kapitalistično okužena«.
Neznana bivša partizanka je končno osrečila Tita kot tretja, zakonska žena. Jovanko je Tito srečal že med vojno. Kot številni drugi Titovi miljenci, tako je bila tudi lepa partizanka kar čez noč povišana v partizanskega majorja. Enajst let potem, ko je pri nekem na;padu zaklala dva nemška vojaka in prejela zato visoko Titovo odlikovanje, je lepa. Jovanka postala Titova tretja žena. Njen prvi tuji gost, britanski zunanji minister E-den, je priznal, da ga je Jovanka postregla z eleganco prave aristokratinje.
Ali pomeni skrivnostna poroka, da bo tudi Jovanka samo začasni gost kraljevske palače? Ali pa se je že šestdesetletni Tito odločil, da bo to palačo zapustil skupno z Jovanko, ko se bo ura njegovih bogatih pustolovščin iztekla?
0 zaslužku Romunskega in BmiPišliBga delavca
Na neki mednarodni konferenci se sestaneta Američan in Romun ter se raztovarjata o življenju v njunih deželah.
»Koliko zasluži ameriški dela-' vec?« — vpraša Romun. »Okoli 250 dolarjev« — se glasi odgovor.
»In koliko mora izdati za dostojno življenje?«
»Okoli 200 dolarjev.«
»In ostanek, kaj pa napravi z njim?«
»To je njegova stvar, nihče se za to ne briga. Koliko pa zasluži delavec v Romuniji?«
»Okoli 400 lejev.«
»In koliko ga stane življenje?«
»Okoli 1.400 lejev.«
»Kaj ne poveste, pa saj je tisoč lejev razlike.«
»To je njegova stvar. Tudi pri nas se nihče za to ne briga, prav tako kot v Ameriki.«
^a hrano?
skok, ki celo ni v sorazmerju z razliko v mesečnih dohodkih.
XIV.
SISAL IN CESTNA ZELEZNICA
Marsikoga bo zanimalo, da je anketa ugotovila, da izdajo Tržačani za loterije, Sisal itd. mesečno povprečno 41 lir na osebo, toda v neki ravnateljski družini je bil zabeležen maksimum 1.100 lir na osebo. Vneti igralci so posebno člani u-radniških družin, ki izdajo v ta namen po 72 lir mesečno na konzumno enoto, družine vodilnih u-radnikov celo povprečno po 143 lir. medtem ko kažejo največjo treznost družine samostojnih poklicev, ki izdajo v ta namen na vsako konzumno enoto samo 21 lir na mesec.
Sorazmerno visok je v Trstu povprečni izdatek za vožnje s cestno, železnico, ki znaša tnesečno 362 lir na konzumno enoto. Kot tak celo presega povprečni izdatek za razsvetljavo, ki znaša 200 lir mesečno na konzumno enoto, ter je zelo blizu izdatku za plin, s katerim večina družin kuha, ki znaša povprečno po 424 lir mesečno na konzumno enoto.
XV.
ODRAZ SOCIALNIH RAZLIK
Vsi izdatki, o katerih smo govorili, skupno s tistimi, ki jih nismo, posebej omenili, seveda niso pri vseh družinah enako visoki. Poleg individualnih razlik imamo tudi tu značilne razlike med posameznimi socialnimi skupinami. Te razlike so že zaradi posebne narave danes obravnavanih izdatkov veliko večji kakor pri izdatkih za hrano. Medtem ko je razlika med izdatki za hrano, računano vedno na konzumno enoto, med socialno najvišjo io socialno najnižjo skupino samo 4.000 lir, znaša pri ostalih izdatkih razlika kar okrog 8.500 lir. Družine vodilnih uradnikov, med katere spadajo ravnatelji, prokuristi, načelniki uradov itd. izdajo namreč poleg hrane vsak mesec še po 16.148 lir na vsako konzumno enoto za razne druge potrebe, medtem ko izda delavska družina v ta namen samo 7.500 lir ali manj kakor polovico. Razlika med najvišjim in najniijim znaša torej približno 115 odstotkov. Tako se pri »ostalih izdatkih« socialna diferenciacija odraža neprimerno močneje, kakor pri hrani, kjer znaša sarmi približno 35 odstotkov. To dejstvo kot tako je običajen pojav, toda o višini in značilnosti te razlike bi se pa lahko obširno govorilo.	(Konec>
Ing. SANCIN BORIS
Zlate zaloge sveta
ob koncu leta 1951, v tonah, po podatkih Federal Reserve Board-a:
KAKO ŽIVE TRŽA Č A NI
Iv ci m gre denar, k:i ga ne izdajo
te	O
- d b m ct r h ag i j A'
VkM
Patikan, Jtigoslauija in župan________________________
Neumestni podvigi nadebudnega tržaškega župana * diplomata
Predpreteklo nedeljo sta se peljala skozi Trst iz Beograda v Rim odpravnik poslov nunciature v Beogradu, msgr. Odi in njegov tajnik Zacchi. Kakor je znano je Titova vlada prekinila diplomatske zveze s Sveto stolico. Trezni misleci vidijo y tem Titovem dejanju znak, da jugoslovanska vlada zgublja živce, kajti njen prestiž v zahodnem svetu bi zahteval prav nasprotno: povračilo verske svobode v notranjosti in utrditev diplomatskih zvez ne samo z vsem svobodnim svetom, marveč tudi s tako duhovno silo, kakršna je katoliška ■Cerkev in Vatikan. Neugoden odmev te prekinitve v javnem mnenju Zahoda priča, da je Titov režim storil spet skrajno nespametno diplomatsko potezo.
Na beogiajski postaji so se od monsignorja Odija poslovili številni predstavniki tujih diplomatskih zastopstev. Ce imajo komunistični hierarhi KPJ še kaj možganov, so menda mogli dovolj jasno razumeti, kaj pomeni tako velika pozornost tujih diplomatov do odhajajočega papeževega predstavnika. To je bila manifestacija' politične solidarnosti z odhajajočim diplomatom.
O pomenu dobrih odnosov med Cerkvijo in .posameznimi .državami ;n o neumestnosti Titove prekinitve takih odnosov moremo kot svobodni ljudje v listih ali v razgovorih govoriti, kar hočemo: komentirati, obsojati, obžalovati, kritizirati Tila. preiskovati poslovanje nunciature, manifestirati za to ali ono stran —. kakor nas je volja ali ka-koi nam veleva idejno .stališče do teh vprašanj. Vsakdo po bo razumel, da resen diplomat, ki išče dobrih odnosov med dvema partnerjema, ne bo — vsaj ne brez izrecnega naročila svoje vlade ali svojega vladarja — s kakimi polemičnimi izjavami prilival olja na žerjavico. In-msgr. Odi se-je pri svojem odhodu tudi vedel kot resen diplomat. Ko so ga na beograjski postaji nadlegovali časnikarji, je odgovoril, da je molk najboljša izjava. Ko so ga na vožnji skozi Trst hoteli hrvatski emigranti pozdraviti in obsuti s cvetjem, in časnikarji' fotografirati, je spet odločno odklonil vsak sprejem manifestantov v kupe in vsakršen razgovor. Otročiček s cvetlicami se je moral vrniti v begunsko taborišče, ne da bi bi! videl vatikanskega diplomata in Hrvatje so se dali prepričati1 ud lastnega rojaka, nekega hrvatske-ga duhovnika, naj ne silijo vatikanskega diplomata v svoje manifestacije, časnikarji in fotoreporterji so se morali umakniti brez posnetkov in izjav. Zavezniška policija je stražila med postankom vagon, v katerem je sedel diplomat.
Pritisk in nadležnost nekaterih oseb — časnikarjev in tržaškega župana Bartolija — pa je bila vendar tako velika, da so se le prebili do kupeja msgr.ja Odija. Morda je bila tudi policija malce pristranska in popustljiva. Pritisku se je vda) Odijev tajnik, Zacchi, in posredoval, da so nekateri časnikarji dobili iz diplomatskih ust nekaj čisto nepolitičnih besed ■— o odhodu iz Beograda in potovanju. Po našem mnenju se je izkazal msgr. Zacchi, ■tajnik nunciature, za manj dobrega diplomata, ko je nadleženim časnikarjem odprl vrata v kupe in je tako časnikarjem pomagal doseči razgovor s svojim šefom. Bolje bi bilo, da bi bil tudi tisti razgovor izostal, ker so bili časnikarji večidel Italijani — in prav tem je Zacchi iz osebnega poznanstva posredoval — ter bi mogel vsak politični ali diplomatski pripravnik vedeti, da izjave vatikanske osebnosti itali janskemu tisku o jugoslovanskih -zadevah ne morejo ugodno vplivati na Beograd, ki neprestano obtožuje Vatikan neke povezanost z italijanskim imperializmom. Treba bi se bilo torej ogibati vsake take neprevidnosti, ki jo utegnejo v Beogradu zlorabljati za svojo propagando proti Cerkvi.
Vendar je treba priznati, da neuradni razgovor ali bolje vljudni odgovori diplomata časnikarjem niso bili nikake politične izjave marveč da je msgr. Odi prav to — politične izjave — odločno odklonil in ostal dovolj previden in prav »diplomatsko« zaprt. Verjetno si je izgovoril tudi pogoj, da ne bodo objavljali niti njegovih še tako previdnih besed niti njegovih fotografij. Toda nestrpneži, ki zlorabljajo vero in Cerkev ter vse, kar morejo za propagando proti svojim sosedom, so tudi to žalostno po: potovanja Izgnanega »romarja vere, ki se vrača k svojemu poglavarju« (besede msgr. Odija) zlorabil' za svojo propagando. »Ultime Notizie« so namreč pretekli ponedeljek n adolgo in široko objavile kako so si predvsem italijanski časnikarji utrli pot do Odijevega kupeja, kako so od njega izsilili razgovor, in ta razgovor podrobno objavljajo v taki luči, da kar kriči iz vsega poročila misel: Glejte, ka-
h.o augosiavija preganja papeževe •zastopniKe m KaKO jm mi na povratku sprejemamo m Kasu se vatikanski diplomat z nami Italijani ad lazgovarja. in kao naj tem pre-napetezem, monopoliziranim kristjanom dopove, kako silno škodo detajo katolištvu, Vatikanu, Cerkvi in sedmim milijonom preganjanih jugcsiovanskin katoličanov, ki jih Titov režim gnjavi tem bolj, koli-kci bolj se italijanski prenapeteži hlinijo in slinijo okrog Vatikana in njegovih ljudi.
Krono vsemu pa je postavil tržaški župan nartom Tudi on se je prerini.^ do monsignorja Odija. V čigavem imenu? tedo ga je pooblastil? Kdo poSiai? Kje je bila policija, ki je vsem drugim blokirala vagon? Celo skof msgr. Santin je oj 1 toliko previden, da sploh ni šel »a koiouvor pozdravit vatikanskega diplomata, čeprav bi bilo to manj čudno. Bartoli pa je hotel tudi to priliko izkoristiti, da se je pokazal, kaj je: da je kot župan jako slab diplomat in kadar se hoče o-bieči v »diplomatsko« obleko, le slab županček. Sel je namreč mon-signcrju Odiju, diplomatu tuje države — Vatikana — in predstavniku Cerkve v Beogradu — izjavljat, da mu prinaša »pozdrave katoliškega in italijanskega Trsta«. Tako vsaj posnemamo po listu »Ultime Notizie«. Baje je gospod Bartoli pismen človek in celo akademsko izobražen, toda kakor vidimo ne razume, da se je kakor tolikokrat tudi topot zelo pritlikavo osmešil. Kaj pa ima opravka županček nekega mesta z inozemskimi diplomati, ki slučajno potujejo po železnici skozi njegovo mesto? Saj vendar msgr. Odi ni niti v službi Italije niti STO-ja, ampak neke tretje dr7 žave in ustanove, Vatikana in Cerkve. Gospod Bartoli je predstavnik neke mestne občine, izvoljen od someščanov na čelo občinske uprave in bi moral biti do vseh someščanov, naj so ga volili ali ne, vendar malo bolj moški in resen. Ne bi mel trditi tujemu diplomatu, ki ga ni po ničemer vprašal, marveč kveč-jem odrival kot enega nadležnih manifesitantov na kolodvoru, da je Trst italijanski, ko vendar ves svet ve, da je njegovo prebivalstvo sestavljeno iz neštetih izvirnih narodnosti, do danes še ne asimiliranih — in zlasti iz znatnega dela slovensko .govorečih in slovensko mislečih občanov. Kaj se res ne sramuje, da ne neha že enkrat trobiti svetu teh neumnosti o čisto italijanskem Trstu? Saj mora vendar vedeti, da se mu za hrbtom vsaj pol Tržačanom (vsaj tistih 42 odstotkov, ki so volili proti povratku Italije) posmehuje zaradi histerične zagrizenosti, ki je nevredna resnega človeka. Trdil je tudi, da je Trst katoliški ... Po krstnem listu že, a po dejanjih so prav demokristjani, ki jim gospod Bartoli načeluje, najmanj krščanski. Ali šteje morda komuniste obeh veroizpovedi in framasane, ki se z njimi brati v Lega Nazionale, ter fašiste za katoličane? Pa je baje ta gospod Bartoli praktičen katoličan. Ce je res dober katoličan in ljubi Cerkev, kakšno uslugo je hotel napraviti Vatikanu, Cerkvi, italijanskim in jugoslovanskim katoličanom, ko je šel vatikanskemu diplomatu polniti ušesa s svojim italijanstvom Trsta in s svojimi iredentističnimi pozdravi? Ce bo jutri hotelo vodstvo vesoljne Cerkve (ki baje ni samo italijanska) iskati možnosti za obnovitev diplomatskih stikov z Beogradom in za olajšanje neznosj nega položaja vernikov v Jugoslaviji, ne bo težko komunistični pro-ticerkveni propagandi pograbiti še to najnovejšo propagandno epizodo, češ: »Vaš (vatikanski) diplomat, ki je bil do včeraj akreditiran v Beogradu, sprejema predstavnika italijanskega iredentizma ostentativno prav na potovanju iz Beograda. E-vo vam dokaz, kako je Vatikan povezan z italijanskim imperializmom v boju proti Jugoslaviji!«
Kratko pevedano — Bartolijeva vsiljiva vsiljivost in obisk pri vatikanskem diplomatu ter iredentistični pozdravi so bili skrajno neokusna provokacija. Dovolil si jo je ne kak pocestni kričač, ampak človek, ki se bavi s politiko. Tržaški »De-mocraziji Cristiani« pač lahko čestitamo, da ima v svojem vodstvu tako diletantske politike.
Kar je razumel preprost jugoslovanski državljan, nasprotnik današnjega režima, hrvatski duhovnik, ki ni politik, s svojimi rojaki, k1 so imeli sicer stokrat več razlogov, da manifestirajo ali demonstriralo ob nekem ukrepu njihove vlade v domovini: vsega tega akademsko izobraženi, krščansko vzgojeni, nelitično izvežbani in v iavni u-nravi ter v politiki 'izkušeni gospod Bartoli ni razumel, ker ie nač tako zaslepljen od svoje zagrizenosti in sovraštva. Hrvatje so se dali prepričati, da jih papežev zastopnik, akreditiran pri beograjski vladi, ne more sprejeti, da ne bi s tem še
bolj zaostril napetosti med beograjsko vlado in Cerkvijo. Zastopnuc italijanskega iredentizma pa je za vsako ceno note! izvesti provokacijo, da bo jutri propaganda jugoslovanske vlade imela več sredstev za protikatoliško in proticerkveno propagando ter protiitalijansko propagando.
Ce hoče gospod Bartoli dobro katoliški CerKVi, naj rajši vodi drugačno, namreč pravično politiko do Slovencev v Trstu. S tem bo storil največjo uslugo Vatikanu in njegovim diplomatom pri beograjski vladi, da ne bo mogla neprestano očitati Cerkvi in katoličanom sploh povezanosti s fašizmom in italijanskim imperializmom. Preveč resna je zadeva dobrih odnosov med Cerkvijo in jugoslovansko vlado. da bi bilo dovoljeno takemu političnemu diletantu kot je Barto-. li tako šušmarsko in provokatersko prilivati olja na žerjavico. Preveč ■nestrpen in občutljiv je komunistični režim v Beogradu, da bi smel kak tržaški županček kvariti delikatne diplomatske zadeve in izzivati še večje napetosti.
Mislimo, da če je vsaj v zunanjem ministrstvu v Rimu kaj treznih glav, bo moral prejeti gospod Bartoli iz Rima čim strožji ukor za s\ojo neumnost.
In gospod Bartoli se šteje za pre-
pričanega katoličana. Vatikanskega diplomata je hitel, ne da bi bil za to naprošen, po očetovsko potolažiti: »Cerkev ima potrpljenje .. .« je vsiljivo hitel izjavljati mirno v kupeju sedečemu monsignorju Odiju, ki ga sploh po ničemer ni vprašal niti vabil k sebi. Ej gospod Bartoli: zakaj niste imel Vi malce več potrpežljivosti tistega dne, da bi bil ostal lepo doma. Tako pa ste ga s svojo provokacijo izredno polomili in se spet enkrat osemšili. Hudo je le, da s takimi komedijami Vi delate nepopravljivo škodo. Pa kaj vam mar, če bo jutri Titova propaganda s svojim pisanjem delala pohujšanjev Kaj Vam mar, če morajo jugoslovanski škofje toliko trpeti prav zatadi šovinizma nekaterih tržaških'katoličanov? Kje u-tegnete Vi razumeti in si dopovedati, da vsak greh Vaše stranke in cerkvenih osebnosti iz Trsta izkoristijo jugoslovanski komunisti za bOj proti veri in Cerkvi. In to naj bo katoliški župan, človek, ki kakor vsiljivi krošnjar hiti na vsa razpotja in vsiljuje 'svoje iredentistično blago?
Ko mislimo na to tragikomično epizodo tržaških časnikarjev lista »Ultime Notizie« in župana Barto-lija — nam nehote prihaja na um znani slovenski pregovor: »Osel je osel, čeprav je Kristusa nosil . . .«
Novoletna voščila KP in OF
V drugi polovici lanskega leta, nekako po tržaških upravnih volitvah se je delavnost titovskih aktivistov sumljivo sprevrgla v prave besnost, ki je dosegla svoj višek v nabrezinski titovski polomi-jadi. Revolucionarni zaslužkarji in tudi tisti, ki bi radi svoj lonček pritaknili k polnemu kotlu, so kaj hitro razumeli, kaj pomeni nabre-žinski polom. Zato je bilo tudi toliko vika in krika, saj je šlo za nič manj kot za stolčke ali bolje rečeno za plačilne spiske.
Zgodovinskih tokov ni mogoče u-■stsviti, in goriške volitve so vzdrževalce na oni strani Fernetičev poučile, da je Babičeva konkurzna politika na Primorskem tako zavožena, da je niti razne kamuflažne ciril-metodijevske injekcije osivelih poklicnih strankarjev ne morejo več spraviti na rešilne kolovoze.
Boris Krajgher je najprej likvidiral tržaški umetniški paviljon »Stcrpione« in s tem slovenskim u-metnikom zaprl vrata v svet tržaškega občinstva. Svoj sklep je baje utemeljil s toplim nasvetom, naj slovenski umetniki poženo v Trstu lastne koreninice. Pri tem je prvi povojni poglavar slovenskih zadev v Trstu gotovo razmišljal o svojih lastnih mogočnih ministrskih korenikah, ki jim voluhar časa neizprosno spodjeda življenjske sokove in si Boris Krajgher pri tem beli glavo z lastnimi koreninicami, ki bodo morale neizogibno joognati, če ne bo Kraigherjevega debla, ki je
DRŽAVNO SUŽENJSTVO
podlaga sovjetskega gospodarstva
Radio in tisk Sovjetske zveze in njenih podložniških držav — seveda tudi propaganda komunističnih strank v svobodnih državah — vedno povzdiguje v nebo nedavno dograditev prekopa, ki veže Don in Volgo, ^očemo zmanjševati važnosti in obsežnosti tega ogromnega dela, vendar se moramo zgroziti pri misli na neštevilne človeške tragedije, ki so v zvezi z gradnjo tega kanala; splošno znano in neprere-kano je namreč, da pri izkopu in gradnji prekopa niso bili zaposleni svobodni delavci, ampak sužnji XX. stoletja, obsojenci na 'prisilno delo. V deželi; ki 'zatrjuje, da hoče voditi človeštvo v čudovito bodočnost, se poraja z brutalno nujnostjo spomin na desettisoče sužnjev, ki so v starem Egiptu gradili piramide: to, kar se je zdelo, da je za vedno izginilo s stoletji napredka, je postalo grozna resnica našega časa.
Komunistični voditelji se pa vseh teli barbarstev ne poslužujejo samo, da na ta način odstranjujejo svoje resnične in možne nasprotnike, ampak tudi iz gospodarskih razlogov. Politični in vojaški cilji Sovjetske zveze, besna industrializacija in o-boroževanje, zaradi vsega tega se v pomanjkanju zadostnih finančnih sredstev morajo posluževati sužnjev. Pred komisijo ZN za taborišča prisilnega dela je pred kratkim izjavil eden od najboljših poznavalcev Sovjetske zveze, David Dal-lin, pisec znane knjige o delovnih taboriščih, sledeče: »Sedanja sovjetska vlada ne bo nikoli ukinila prisilnega dela in nikoli razpustila svojih taborišč. Brez tega ne more obstojati in prepričan sem, da bi raje žrtvovala svoj ugled in tvegala nevarno vojno, kot da bi ukinila to novo in strašno obliko suženjstva.«
Sovjetski zvezi se mudi; čimprej hoče tudi na gospodarskem področju doseči tako imenovane kapitalistične velesile; z železno logiko izvajana industrializacija, izdelovanje orožja v ogromnem obsegu, o-boje izvira iz želje po neomejeni gospodarski avtonomiji in neizmerni moči. Njena naravna bogastva so res skoraj neomejena, malo pa je razpoložljivega kapitala, gotovo pač ne toliko, da bi zadoščal za dosego častihlepnih teženj, gotovo pač ne toliko, da bi zadoščal za dosego častihlepnih teženj vladajočega razreda. Za gradnjo tovarn in industrije, nasipov, kanalov, železnic, za izkop industriji neobhodno potrebnih rud razpoložljiv kapital ne zadošča, ne zadošča pa tudi delovna sila. ki je še sorazmerno svobodna. Zato je potrebno prisilno delo, ki omogoča uporabo milijonov delavcev z malimi stroški in ki daje, ker ni potreben kapital, visoke dobičke, katere lahko vložijo v nova podjetja.
Brez prisilnega dela, ki prispeva k visokim odstotkom V vsej sovjetski produkciji, bi se morala Sovjetska zveza odpovedati svojim načrtom, morala bi se prilagoditi počasnejšemu organičnemu razvoju, ki bi odgovarjal stvarnosti, ki bi pa nasprotoval političnim in gospodarskim aspiracijam Kremlja. Prisilni delavec stane tretjino tega, kar stane zaposlitev normalnih delavcev; nesrečni prisilni delavec mora s svojimi golimi rokami opra-
viti vse tisto delo, ki se opravlja v vseh drugih državah s pomočjo dovršenih strojev, katerih v Sovjetski zvezi ni in ki jih iz različnih razlogov nočejo iz tujine uvoziti. Za na prisilno delo obosojene ni potrebno nobeno socialno skrbstvo ali zdravljenje, da bi bila storilnost dela večja; za sto teh nesrečnikov, ki jih suženjstvo spravi v, smrt, dobavi tajna policija nove tisoče in tisoče, ki jih pod najrazno-vrstnejšimi pretvezami pobere iz vseh področij sovjetskega življenja, od intelektualcev pa do najnižjih dninarjev.
To, kar se dogaja v Sovjetski zvezi, se ponavlja tudi v njenih podložniških državah in v Vzhodni Nemčiji. To potrjujejo zakoni, ki odkrito priznavajo zakonitost državnega suženjstva, poleg tega potrjuje to za Madžarsko izjava bivšega predsednika madžarskega parlamenta, Bele Varge, pred komisijo ZN in. za Češkoslovaško listina, ki jo je predložil tej komisiji Svet svobodne Češkoslovaške. Odlični madžarski parlamentarec je govoril o petletki Rakosijevega režima in o komunističnem poskusu indu-
stializacija Madžarske, s čimer, hočejo produkcijo leta 1938 potrojiti, in pripomnil: uradni komunistični tisk je priznal, da stalno pomanjkanje delovne sile še ni rešene in da se vlada v glavnem u-kvarja s tem, kako bi za izvedbo svojih načrtov našla nove delavce; ni drugega izhoda kot zaposlitev prisilnih delavcev. Proti koncu leta 1951 je izšel tajni odlok komunistične stranke, da se odpremi o-koli 100.000 mož, žena in mladoletnih iz njihovih naselij na delo v tovarne, v katerih primanjkuje delovne sile. Podobne ukrepe bodo nedvomno znova izdali; neizogibno bodo sledile tudi mnoge množične aretacije, ki naj preskrbijo sužnje za državno industrijo.
Isto se dogaja v deželi, nad katero še vedri in gospodari Gott-wald, v joahimovskih rudnikih, ki jih očividci opisujejo za prave kotanje Dantejevega Pekla, dnevno umirajo stotine nedolžnih oseb, ki jih ubijata trpljenje in rak na pljučih in ki morajo kopati uran za sovjetsko atomsko orožje, pri čemer pa Sovjetska zveza noče imeti večjih stroškov.
preraslo že sedma .nebesa, podrl vinar, ki tako pogosto razsaja v deželah ljudskih demokracij.
»Primorski dnevnik« je vso preteklo jesen s Kraigherjevimi koreninicami tolažil lastna prosvetna podeželska in mestna društva in jim napovedoval popolno »finančno samostojnost«. Eugenio Lauren-ti in Franc Stoka pa sta 'Slovenskemu narodnemu gledališču za STO postregla z novoletnimi voščili poldrugega ducata odpustov i-gr-alcev in igralk in tudi druge titovske kulturne in prosvetne ustanove presenetila s podobnimi novoletnimi darili. Tako bo nekaj ducatov ljudi srečno na cesti, seveda najmanjših in najslabše plačanih ter takih, ki so brez komunistične izkaznice ali pa je njihova »karakteristika« dvomljiva ali celo takih, ki so postali žrtve medsebojnega konkurenčnega boja.
Varčevanje je podedovana čednost slovenskega človeka. Ob vi-ipjeem plenu komunističnih »pridobitev« so jo rdeči gospodarji zavrgli kot reakcionarno navlako. Sedaj, ko so se blagajne močno posušile, je prišla zopet do veljave, prav tako kakor večina »gnilih izročil«, s katerimi so pometli in so danes zadnja rešilna upanja komunističnih preizkuševalnih copernij.
Nekaj ducatov ljudi je na cesti, seveda ne tistih, ki neposredno služijo partiji in njeni senilni propagandi, pač, pa ljudi, ki so, čeravno pbd okriljem komunistične strehe, vendar le prispevali h kulturni rasti slovenskega človeka na tej zemlji. Finančni učinek bi bil isti, če bi na cesto položili samo pol ducata »težkih«. Skoda je pri tej lahkomiselni redukciji »malih ljudi« velika in bo tudi občutna, medtem ko bi je pri redukciji »težkih« sploh ne bilo. Verjetno bi taka redukcija celo koristila, ampak če bi komunisti tako5 postopali, bi sploh ne bili komunisti; kdaj je še vrana vrani izkljuvala oči?
Pravoslavni božič
Dne 7. januarja je srbska pravoslavna občina v Trstu proslavljala božič s slovesno službo božjo v pravoslavni cerkvi v ulici sv. Spirl-diona.	-------
Agitatorji so na delu
v nabrežinsko-devinski občini
Spet hodijo po naših vaseh ljudje, ki agitirajo za razdelitev in razbitje nabrežinsko - devinske občine. Pravijo, da bo za župana odcepljeni devinski občini mož, ki je pri Italijanih dobro zapisan, in da •bedo v Trstu milijone kar metali z- njim. Govore, da se bo našim ljudem v odcepljeni občini dosti bolje godilo, ne pomislijo pa, koliko stroškov stane danes vsaka, še tako majhna občinska uprava.
In od kje izvira vsa ta propaganda?
Italijanski šovinisti, ki jim ni dovolj, da so dosegli, da so se odstranili dvojezični napisi, bi hoteli zdaj dobiti tudi občinsko upravo naših krajev, zlasti Sesliana in Devina, v svoje roke. Zato je treba razbiti enotno nabrežinsko-devinsko občino in združiti v eno občino kraje, kjer je največ Italijanov. Vsa ta propaganda je v službi italijanskih interesov!
'Naši ljudje naj se tega zavedajo in naj Se ne puste begati! Res bo nekaj nasprotij med Nabrežino in drugimi vasmi, toda vsa taka nasprotja se bodo z dobro voljo odstranila in se morajo odstraniti!
Ne izdajajte tujcem svoje zemlje in ne silite pod njihovo upravo!
BURJA
Za sv. Tri kralje se je na Tržaškem spet pojavila burja, in sicer vlažna, tako imenovana črna burja.
Pojavila se ie prvič z nepričakovano silo v začetku decembra. Tedaj je divjala celo z brzino 150-160 km na uro, česar ne pojmijo od leta 1868 dalje. Burja je takrat neprestano razsajala osem dni in s tem potrdila staro ugotovitev naših očancev, da traja burja redno tri, osem ali šestindvajset dni.
Sedanji naval burje je trajal same- tri dni. Čeprav je bil manj silovit kot prejšnji — dosegel je brzino samo 113 km na uro — je kljub temu terjal smrtno žrtev: 58-letne-ge možaka, inž. G. Dionisia, je na Glavnem trgu burja treščila ob zid mestnega magistrata s tako silo. da je med prevozom v bolnico u-mrl zaradi težkih notranjih poškodb.
Pospeševanje gradenj
ZVU bo dala na razpolago izredno nakazilo 400 milijonov lir za pospeševanje stanovanjskih gradenj po Aldfsijevem načrtu na našem ozemlju.
To vsoto bodo naknadno spopol7 rfili z nakazili iz področnega proračuna.
Javljajo, da bodo ta nakazila na razpolago samo za posojila za izvršitev že odobrenih gradenj.
f Andrej Terčon
Na novega leta dan smo v Nabrežini pokopali staro kraško korenino, Andreja Terčona, ki je i-mel 82 let.
Pokojni se je rodil v Klancu pri Gorjanskem. Kot mladenič je prišel v Nabrežino, kjer je deloval v mizarski obrti. V tisti dobi, ko je v Nabrežini kamnoseška industrija cvetela in se razvijala, je on kot priden delavec kmalu napredoval. Kot podjeten rokodelec je naposled odprl trgovino z lesom in železnino. Vse to si je pokojnik ustvaril že pred prvo svetovno vojno.
Pokojnik je bil sin našega Krasa. Bil je zaveden Slovenec, spreten trgovec in dober oče svoji družini. Vzgojil je pet otrok, vse v pravem slovenskem duhu. Njegov najstarejši sin je 'danes naš župan. Pokojnik je bil znan po vsej naši okolici, saj je bilo njegovo podjetje znano po vsem našem Krasu. Ljudje so prihajali daleč od Komna in se posluževali trgovine pokojnega Terčona.
Velika množica ljudi je pokojnika spremljala na njegovi zadnji poti v večnost. Prišli so ljudje iz Trsta in okoliških vasi, da se poslovijo od človeka, ki je vse svoje življenje samo delal in skrbel za svojo družino. V življenju ni poznal zabave in razvedrila. Kot dober katoličan je zahajal redno vsako nedeljo v cerkev, kjer je iskal u-tehe in poguma, ki ju je potreboval v življenju.
Terčonovi družini izrekamo naše globoko in iskreno sožalje.
Posebno sožalje izrekajo pristaši in somišljeniki SDZ na Tržaškem nabrežinsko-devinskemu županu in piedsedniku nabrežinskega okrožnega odbora SDZ, g. Josipu Terčonu, ki je s svojim mlajšim bratom prevzel očetovo podjetje.
Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska:
tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu
—  +    ---------------------------------------
ZAHVALA
Ob težki izgubi našega dragega očeta
Andreja Terčon
izražamo našo najiskrenejšo zahvalo vsem, ki so z nami sočustvo-ižali v tem težkem trenutku, ter vsem, ki so dragega pokojnika d tako velikem številu spremljali na njegovi poslednji poti.
Posebno se zahvaljujemo čč. duhovščini za verske obrede, a jiosebej še našemu č. g. župniku za ganljive poslovilne besede.
Zahvaljujemo se tudi domači godbi za žalostinke med pogrebom, pevskemu zboru za poslovilno pesem v cerkvi, občinski u-1Travi in Slov. dem. zvezi za poklonjene vence ter vsem, ki so na kakršen koli način pomagali pri poslednji poti našega ljubega očeta.
Nabrežina, dne 2. jan. 1953.	DRUŽINA	TERČON
Karel Čok:
TUGO VIHA JESTVIN želi srečno novo leto 1953 TRST	Lonjer	369
MEHANIČNA
DELA l'NICA
Adolf Mlakar
želi srečtio novo leto 1953
GORICA CII. Ducd d’Aosta 19
ZNANA KLOBUČARNA
M. LEBAN
želi srečno novo leto 1953 GORICA	Rditel 28
jRavel yiegel
. GOSTILNA
želi srečno novo leto 1953
GORICA Trg De Amicis II
Gos tilna
Brezavšček
želi srečno novo leto 1953
GORICA Ulica Eaoetti II
GOSTILNA Mahnič * Sancin
želi srečno novo leto 1953 DOLINA 71
„Hotel pri zlatem jelenu“
Lastnica: VIDA ALOJZ
GORICA
S^nfozi ^Cerpin
MANUFAKTURNA TRGOVINA
GORICA - Raštel 3
Ne izgubljajte časa po nepotrebnem!
Agencija Celeritas
TRST, ul. Machiavelli 13, tel. 31-404
Vam v najkrajšem času oskrbi vsakovrstne uradne listine, potne liste, oizume, anagrafske izvlečke, pree oode v in iz tujih jezikov, ooerootjenje uradnih aktoo Izpolnjuje prošnje za prehod meje v FLRJ in jih izroča Delegaciji v rešitev.
Vse o najkrajšem času in za nizek honorar
Se priporočamo )
Opozarjamo javnost, da je naša agencija preselila svoje poslovne prostore v ulico Machiavelli 13, priti, telefonska številka 31-404, in da ne posluje več v ulici Torrebianca 29.
SLOVENSKE POTNIŠKE AGENCIJE
TRHHSmunDIHL
oskrbijo
vozne karte za ladje in avione, denarna nakazila in pakete, prevode, emigracijo itd.
Pišite ali nas obiščite, govorimo slovensko e Se priporočamo AGENCIJE:
Genova - ITALIJA, Via Balbl 38 Caracas - VENEZUELA, Pasaje Capitolio 16 Toronto - KANADA, 258 College St.
Montreal - KANADA, 2098 St. Catherine St. West
ČEVLJARNA
HC51Č BEHEDIKT
želi srečno novo leto 1953 GORICA	Ras	tel	1
ZDRAVNIK
Gostilna
Paoletič
želi srečno novo leto 1953 BORŠT
DRI	D G E R 1 J A DIANA 1' ’		
želi srepno novo leto 1953		GORICA - Raštel 34	
MANUFAKTURA IN KRAMARIJA ČEPAR PETER PAVEL			
želi srečno novo leto 1953		TRST - Ul. Udine 36	
Rioiino Mario
TRGOVINA JESTVIN
želi srečno novo leto 1953
Zgonik in Mali Repen
ffpižmaičič luanha
GOSTILNA zeli srečno novo leto 1953 BAZOVICA 113
TRGOVINA JESTVIN
M A U R 1 Č
zeli srečno novo leto 1953 TRŽIČ, ut. C. Cosullch 47
Vetrih Ivan
ZALOGA DRV IN PREMOGA
želi srečno novo leto 1953
GORICA, ul. Sentleri 5. Tel. 25*27
Dr. MARIJAN BREGANT kirurg-operater GORICA, ul. Brigata Casale 40	Berce Franc j TRGOVINA JESTVIN želi srečno novo leto 1953 | BORŠT
ZDRAVNIK Dr. FRANJO DELAK v TRSTU sprejema od 15.-17. ure v ulici Commerciale št. 10-11 Pokličite tel. št. 31813	
M Izb r J i I Deske nMBfODBlCi J ve, macesnove podjetniki • *n trdih ies°v, trame in par-kete nudi najugodneje CALEA 90441 TRST Vlala Sannine, S 4	
	Petaroš Tončka GOSTILNA in MESNICA želi srečno novo leto 1953 BORŠT
GOSTILNA „Pri belen konjičku"	
lastnica-. MIROSLAVA ZhRJAL žen srečno novo leto 1S53 Skedenj - Ul. Servola 44	
Vovk Karel	
TRGOVINA	JESTVIN
želi srečno novo leto 1953	BAZOVICA
	
Gorkič	Uvan
\ želi srečno novo leto 1953	
TRGOVINA JESTVIN	GOSTILNA -
Ul. Rittmayer 6	Ul. Gilberti 2 ;
ČE HOČETE BITI DOBRO POSTREŽENI KUPITE PRI STARI ZNANI TVRDKI
^fakoh ^Perh aac
TRST - Ulica Xydias 6 - Tel. 96-332
TRGOVINA Z LIKERJI, ŽGANJEM IN SIRUPI, POSEBNOST KREMA MARŠALA, JAJČNI BRANDY, SLIVOVKA IN TROPINOVEC
U RARNA
UL. ROMA 19
ZLATARNA
V	S LIK A IZBIRA, PO ZARES KONKURENČNIH CENAH I LASTNA DELAVNICA. KUPIM IN ZAMENJAM ZLATO, SREBRO IN DRAGULJE.
Vsem cenjenim gostpm, prijateljem in znancem teli srečno novo leto
s&nfon &uhč GostiIn0 NANOS
TRST. Ul. Zanetti 6 (Trg Sv. Frančiška)
kateri Vam postreže s pristnim istrijanom, vipaocem, kraškim teranom in domačo kuhinjo
KRZNARSTVO
cenje«ifn oe*el
Odj^a“-ZnO IttO in sreč"0
želi sooji*	to
; rn a ^L e
n 00°
Alaska
TKST . Ul. S. Lazzaro 13 . Tel. 56.5S
OZovi (Bar
MARIJA JANKOVIČ por. MAZUCHELLI
želi srečno novo leto 1953
OPČINE NARODNA ULICA
ALOJZ DANIELI - DANEU
STAVBENI MATERIAL, ŽELEZNINA IN KOVINE
želi srečno novo leto 1953	OPČINE.	Proseška	13	j
Radovič Davorin.
JESTVINE
želi srečno novo leto 1953 NABREŽINA . KAMNOLOMI
Kmečka banka
R. Z. Z O. J.
želi srečno novo leto 1953
GORICA Ul. Carducci 14 s Tel. 226
URARNA IN ZLATARNA
0 Bratina
želi srečno novo leto 1953
TRŽIČ - Korzo 18
Antonija Begiša pov..Q3xavin
TRGOVINA JESTVIN
želi srečno novo leto 1953
DEVIN
ANTON ZITTER
Trgovina pletenin in pribor«
GORICA
želi srečno novo leto 1953	Ul. Morelli 13 .'Tel. 21.47
MICHELIN PETER
PEKARNA /N SLAŠČIČARNA
želi srečno novo leto 1953
DEVIN
C ence ^Dominik
TRGOVINA JESTVIN
želi srečno novo leto 1953	Sv.	fJv	riž