621 Slavko Mihalić Pesmi NE UPAJ Ne upaj, da boš rešil se, prijatelj! Dovolj lovcev je na tvoji sledi, da te bo nekoč zadelo — Tako lepo boš kriknil, da bo gozd se razcvetel. Pomni: tvoja bol je za lepoto neke stvari zunaj tebe. Ne upaj, ne skrivaj se, a pojdi kar se da naravnost. Ne boj se ne puščic ne krogel — tako in tako te bodo pokončale — A poskušaj biti velik s svojim razkošnim mirom, ki ga ne boš razdal za njihove poglede grabežljive, krokarske oči. RIBOVLOV Teče voda kot da kdo jo nosi Vseeno ji je če je bistra ali če poplavlja Mirno pase čas povsod enako Še gora padla bo ko jo bo dohitela 622 Slavko Mihalić Stopili v vodo smo da pasa — pobesneli klavci Na bregu ženske od gladu so drgetale Tu veter s spačenim obrazom planil je na nas Daleč so razlegali se naši kriki Za ribe mreža ni novost Zmerom izmed dveh bregov, dnom in površjem Šli smo težki, z glavobolom in krvavimi očmi Kot po pijančevanju a pitje se še dobro ni začelo Vso noč točili smo to hladno kri brez barve Brezumni rinili smo roke globlje kot se sme Umri voda! — niti slišala nas ni Ko je premražene nas puščala med trupli USODA PESNIKA, Svoje srce napolnil je z vsemi žalostmi sveta CUDODELNIKA Marsikaj je znal: na primer, hoditi sam nad sabo In razsipno pljuskati z dežjem ki nenasitnim koreninam daje moč Tako je dan in noč za sabo rasel Svoje oči naredil je draguljem za darilo Marsikaj je zmogel, marsikaj je smel ko je porušil meje sebe S sto rokami ki se skladno izmenjujejo med tkanjem A ko pride do najvišjega trenutka Tko vse hkrati Neskončne sprevode je dovolil tik ob svojem boku Vse sovražnike imenoval je hrabre proti sebi Naravo je upravljal; hoste je tako s spokojnostjo naselil 623 Pesmi Reki dal pozabo, trati hrepenenje da ne bi končala In vse bilo je lepše kakor on V vsem več moči, razuma, volje Ta plemeniti kralj na dan poroke s krono je bil star O usoda pesnika, čudodelnika, a samo do trenutka Ko usliši druge V ČOLNU V vročični luči naga se zablisnejo telesa žensk ptic rib iz modre milnice Nisem si upal gledati in sem zaspal globoko v satje prsi; in tako odplul Ne vem katera me je vzela ne s katero sem preživel dan niti vsa imena mi ne bi bila dovolj Tisto ki sem jo iskal objesten sem jo zgubljal med valovi sinjimi predali In ko sem te našel, gostiji konca ni bilo Bila sva dva pa mnogo in eno oba Potlej, razmetana vsa, poslušala sva vodo kako beži in vrača se pijana Naj katerakoli ženska roka mi bo lovor Ves dan jetnik sem v njenem grešnem sklepu Katerakoli dojka iz apna iz sladkorja Rekel nisem nič; tišina je bila prepolna Potoval sem s tabo vse skušnjave skusil Zvesto podrgnil sem ti svoje vzvode Sadil s teboj dušil se rešil se iz tebe Ti meni odprto morje jaz plavač po tebi Nobena in vse; še pomnim trste prstov Lestvice glasov po produ iztegnjenem Lase iz jantarja iz ognja kakor iz pepela In kako resnična je ljubezen v teh očeh 624 Slavko Mihalić S teboj prek smrti v še bolj grešne postelje Kamor me vržeš složno te pričakam In obalo si približava in se neba odkrižava Ti sestavi moje dele Četudi bi prišla na kraj sveta prispela nisva Ne pomnim tvojega imena samo kratke vzdihe In ko si, koleno nasmejano, legla Ustnice od tvojih malih ust so mi zaspale Tvoje kože se spominjam kot spominjamo se slave Z zvonci klicala si me v objemu Čoln še zdaj se ziblje proti obzorju poln do vrha najinih teles Če nisi ti bila, bila je kaka druga tvojih vonjev; s tabo neutešljiva Če nisem jaz bil toda jezero je vse bolj zvesto Mirno nad nama bdi v svetlikanju (Iz simfoniette »Jezero«) PRIŠEL, Morda prišel je čas, PRIŠEL JE ČAS ko ljubezen treba skrivati. Skriti jo je treba v kleti kake zapuščene hiše. Izrezati jo iz mesa, v beraške cape jo obleči. Usta ji zapreti, zapečatiti oči. Poriniti v prepad, zažgati in njen prah raztresti na vse štiri strani. Prišel, prišel je čas, ko tudi poezija je krivica. Prevedel Ciril Zlobec