PLANINSKI VESTNIK
nahrbtniku tudi fotografski aparat. Leta 1939 se je včlanil v Mariborsko podružnico SPD In ostal ¿lan tega društva vse do svoje smrti.
Srečko Pungartnik
Pogovor gluhih_
»...Na poti k spoznanju se mora (bojevnik, op. av.) spopasti s štirimi sovražniki:
To, česar se nauči, ni nikdar tisto, kar si je zamišljal in predstavljal, da bo, zato se ga poloti strah. Ko ga premaga, lahko sprevidi naslednje korake k učenju, začuti bistrino duha, ki odganja strah, a lahko tudi zaslepljuje. Če se tej zna upreti, je resnično močen. Moč pa postane tvoj sovražnik, če se ji prepustiš, postaneš muhast, okruten človek. Pride pa čas, ko človeka začne zapuščati bistrina duha in moč, nastopi četrti sovražnik - starost, ki jo mora premagati...« Dr. Carlos Castañeda, Smisel in spoznanje, 1971
Ne vem, s katerimi sovražniki se trenutno spopada gospod Klinar, iz zajedljivosti njegovih prispevkov v pismih bralcev pa bi sklepal, da sta to zaslepljenje ali pa moč. Zato ne preseneča nasiov njegovega članka "Pogovor gluhih« v PV 7-8/98 kot odgovor mojemu razmišljanju o imenoslovju Primorskih gora v PV 4/98. Vsekakor prepuščam oceno bralcem, kdo je za pogovor gluhih. Z g. Klinarjem v njegovem zajedljivem tonu tako kot tudi doslej ne mislim polemizirati, rad pa bi pojasnil bralcem PV nekaj navrženih resnic in polresnic v njegovem prispevku na moje razmišljanje o dilemi Prisojnlk ali P risan k: 1. Sklicevanje na kartografske ustanove s turističnim zemljevidom Kranjske Gore - turistična karta občine je neresno Najnovejši uradni kartografski izdelek Geodetskega zavoda Slovenije, tj. Topografska karta RS v merilu 1:50.000 iz leta 1996 (ilst Triglav), je na srečo še vedno obdržal ime Prisojnih. Enako ime je po zagotovilu Geodetske uprave RS še vedno tudi v Državni topografski karti v merilu 1:25.000 (list 041 Kranjska Gora). Ta list bo šel v tisk v jeseni 448 1998.
2.	Državna komisija za standardizacijo Imen je po besedah predsednika komisije dr. Milana Orožna zares nekoč obravnavala problematiko imena Prisojnik-Pri-sank. Po dolgotrajni razpravi je res prevladalo stališče jezikoslovcev v komisiji za ime Prisank. Vendar predsednik komisije poudarja, da je komisija le svetovalno telo, pristojne za preimenovanja pa so občine. Pri vseh preimenovanjih in poimenovanjih namreč smiselno velja Pravilnik o določanju imen naselij in ulic ter o označevanju naselij, ulic in stavb (Uradni list SRS, št. 11/80 in Uradni list RS, Št. 58/92). Ker je Prisojnlk mejna gora, bi torej o preimenovanju morala odločati občinska sveta občine Kranjska Gora in Bovec. To se po mojih informacijah še ni zgodilo.
3.	V demokraciji in pluralizmu idej ima lahko vsak ne glede na mnenje stroke ali odločitve politike svoje mnenje in ga lahko v skladu z ustavo tudi svobodno izrazi, če s tem ne škodi drugim. Še bolj pomembno je mnenje javnosti, zato je v omenjenem pravilniku v postopku preimenovanja celo predpisano mnenje krajevne skupnosti, ki ga mora pripraviti na podlagi javne obravnave ali vsaj zbora krajanov, v spornih primerih pa lahko celo razpiše referendum. V tem primeru sem prepričan, da moje mnenje ne bi bilo mnenje »gluhega posameznika«, ampak mnenje (primorske) javnosti. Pred objavo svojega razmišljanja sem se namreč posvetoval s številnimi Primorci (tudi strokovnjaki) in tudi z nekaterimi domačini - Trentarji,
4.	Glede virov mi gospod Klinar (ki so mu očitno ljubši jezikoslovni viri) pač ne more predpisovati, katere lahko uporabljam pri svojem razmišljanju. Osebno nekoliko poznam geografske In zgodovinske vire, In med sedmimi uporabljenimi viri «so nekateri zelo zanesljivi, ki še vedno predstavljajo temelj imenoslovja za območje Julijskih Alp« (pod besedo nekateri sem imel v mislih Melika, Rutarja in Turno, pod zanesljive pa predvsem dejstvo, da so imena proučevali takrat, ko so se uporabljala med domačini
še dokaj nepopačena ledinska Imena) V prispevku si ne domišljam, da je moje razmišljanje celovito, saj sem na koncu poudaril, da »bi rad dilemo osvetlil še z ene strani«.
5.	Klinarjevo pikolovstvo (ki se odraža predvsem na tujih prispevkih, do svojih je nekoliko bolj prizanesljiv!) pa je odkrilo tudi mojo netaktnost. V prispodobi ml je ušel izraz »nekateri (neprimorski) zeljni-ki«. Čeprav nisem mislil s tem nikogar osebno, še manj pa kogarkoli osebno žaliti, se vsem bralcem iskreno opravičujem.
6.	In nazadnje, če gospodu Kllnar-ju ni povšeči, da je »Goethe špan-ciral po dolini Soški«, se bo pač mora! spraviti na Goethejevega biografa nemškega rodu Richarda Friedenthala, na prevajalca Franja Smerduja, ali pa kar na Državno založbo Slovenije, ki je leta 1971 izdala knjigo Goethe - Življenje in čas (glej stran 311). Samo zato, ker sem v svojem prispevku (glej PV 11/91) citiral odstavek iz omenjene knjige, sem mi zares »še danes ne zdi vredno tega preklicati«, kot od mene zahteva gospod Klinar, Celo odgovoriti se mi pred leti ni zdelo vredno, kar gospoda Kiinarja očitno še danes močno žre.
tu c Kozorog
m itaB [filial OfeM&aif®
Vodnik po Zahodnih Julijcih
Andrej Mašera. Zahodne Julijske Alpe, planinski vodnik. Izdala Sidar-ta, Ljubljana 1998
Sidarta si deia ime. Na polici Ima razvrščenih toliko svojih odličnih knjig, da je v slovenski javnosti docela nespregledljiva - zlasti njen vodniški del. Zdaj je količino odličnosti povečal tudi najnovejši Maše rov vodnik. In tudi Mašera si dela ime. Ta vodnik je namreč njegov drugi. Prvi, prav tako pri Sidarti, je znani in pohvaljeni 50 zavarovanih plezalnih poti (Ljubljana,
PLANINSKI VESTNIK
1996). Oba kažeta, da je na delu zrel razumnik.
Naj mi bo dovoljeno, da Iz najnovejšega vodnika najprej nekaj prepišem, in sicer z zadnje platnice: »Zahodne Julijske Alpe so razkošno lepe gore, V njihovo arhitektonsko popotnost so vgrajene divjina, veličastnost in sončna romantika. V neizprosni strogosti se pno pobočja in stene iz dolin naravnost k vrhovom. - V vodniku je opisanih 50 izbranih ciljev, ki po težavnosti segajo od prijetnih nedeljskih izletov do zahtevnih ferrat. Opisanih je tudi nekaj lažjih plezalnih vzponov...«
Pogied med platnice razkrije, da je to udarno, a trezno pisana knjiga. Vse iz prve roke. »Napisal jo je pravi mož, ki je dober poznavalec in obenem velik ljubitelj teh gora.« (Tine Mihelič, Spremna beseda, str. 9) )n vendar je to zelo čustvena knjiga: to prelepo gorstvo ... me je prevzelo In me priklenilo nase s silno močjo, da se vedno znova vračam, z ljubeznijo in spoštovanjem, srečen in človeško dopolnjen«. (Uvod, str. 10) Te besede so brez dvoma med najtočnejšimi, kar jih je kdaj goreča duša namenila goram: »človeško dopolnjen«! Človeška toplina vre tudi iz posvetila: »Knjigo namenjam blagemu spominu na pokojnega očeta, ki mi je privzgojil ljubezen do gora in me tako obogatil za celo življenje.« Beseda doživetja lije tudi iz Spremne besede Tineta Miheliča: »Povejte mi, osvajalci Glocknerja in Mont Blanca, koliko vas je stopilo na Visoko Belo špico? Ali pa številni trekerji, ki poznate svet od Tibeta do Patagonije, ali ste zavili kdaj v Dunjo In se pretreseni zazrli v ve-ličastje Montaža, v podobo, ki zasenči Matterhom?« (str. 8) Tisti, »ki zasenči Matterhom«, je na straneh 140-141, in bil bi smrtni greh, če po toliki hvali njegove slike ne bi bilo v knjigi. In če to reče alpinist, ki ima zemeljsko obio v mezincu in po splošni ljudski veri v glavi trezno presojo in mu je tuje egonacionali-stično zanesenjaštvo in pretiravanje, se na njegovo oceno pač lahko zanesemo. Kaj smo šli torej gledat v Zermatt? Trs, ki ga veter maje? In
ne vemo, da imamo take reči, »ki zasenčijo« Zermatt, domala na hišnem pragu?
Pri eni dražbi pa bo Tine nemara za kak oven k popustil: »Slovenski gorniki smo začeli odkrivati Zahodne Julijske Alpe šele pred kakimi tridesetimi leti.« (str, 8). Tine se bo gotovo spomnil, da sta si pred znatno več kot tridesetimi leti dala opravka okoli Viša in Montaža Mira Marko in Edo Deržaj, potem France Avčln, ki je ves sveže ocvrt od vročih doživetij pri žarel poročat Kugyju o svojem navdušenju in hvalil Zahodne Julijce čez vse pre-sežnike. (Tedaj je Kugy izmomljal tiste znamenite besede o Triglavu, ki da ga Zahodni Julijci le ne dosegajo: »Triglav ni gora, Triglav je kraljestvo...«)... če že Tume in domačih vodnikov iz začetne dobe ne moremo šteti za »odkrivateljsko« slovensko gorništvo, (A zakaj ne? Turna je brez dvoma marsikaj sistematično odkri(va)l, glej samo njegovo Imenoslovje in zemljevid Beneška Slovenija.) Omeniti bi kazalo tudi Potočnika.
Vodnika ne bom podrobneje opisoval, lahko ga samo priporočim in potem se bo vsakemu lastniku sam predstavil. Narejen je po shemi Si-dartinih (žepnih) vodnikov, za njegov uspeh je poleg avtorja odgovornih kar nekaj imen, za risbe recimo Danilo Cedilnik-Den in Anton Roje, za fotografije - vse po vrsti so odlične, ne manjka niti stenskih prizorov, recimo »Passo Oitzinger« na str. 139, založnik zna skrbeti za »publicity« - kar enajst avtorjev, za lektoriranje Ines Božič. Vestno opravljeno! Ne razumem, da mnogi ljudje ne razumejo, in to ne samo kak mariborski ocopatani in ohlačkani transverzalni dirkač, marveč tudi osivobradeni univerzitetni profesorji, kako jezikovne kljuke in štrclji spotikajo užitek na poti skozi lepote besedila (ki mu potem seveda odteče lepota kot kri zaklanemu prašiču). Z buldožerjem obdelujejo nežno cvetje sloga, nad umetniško besedo velikih mojstrov pa zamahnejo kot lisica nad previsoko visečim grozdjem, ki da je tako in tako kislo. Zraven ne znajo niti toliko slovenščine, kolikor smo je nekoč premogli na mali maturi -
in to jih nikakor ne kvalificira ne za pisce ne za zanesljive ocenjevalce ne za založnike. (Žal nekateri kar dobro vedrijo celo v PV, ki bi moral biti elitna, reprezentančna in enosmerno vzgojna revija, in ne nekakšen novinarski omnibus, prepi-han na vse strani, za enodnevnlško rabo in pozabo.) Le style c'est l'homme même! In to vsakršen stil. - Oprostite mi ta obvoz, na moč mi greni življenje in bi raje videl, da bi zanj ne bilo razloga. Naj se vrnem k našemu vodniku! Glede lektoriranja bi si želel, da bi se izognil kakemu germanlzmu. (»Minila so še mnoga leta, preden sem našel pot v to prelepo gorstvo..,«: najti pot - den Weg finderr, isto velja za vse prepogosti nahajati se - sich befinden. Zmeraj sem bil mnenja, da bi vsi naši slavisti morali znati nemško, da bi se bolje ovedli mere, do katere naj prevajajo nemške idiome, in da bi se sploh zavedali nemškega počela.) Neukrotljivi jezikovni zmaj so (ne)do-ločne oblike pridevnikov, vendar je to predolga zgodba, da bi jo tu razčesaval. Morda kdaj drugič, za pekočo grenkobo buldožerskih sovražnikov slovenščine in spodobne sporočilnosti.
Pomanjkljivosti vodnik pravzaprav nima. Pri lege t bi se abecedni imenski seznam in na str. 12 (verjetno) tudi razdelek Lahko / Nezahtevno brezpotje. In pri vseh razdelkih (Nezahtevna označena pot... Zahtevno brezpotje... I. stopnja... itd.) eksemplarične ture iz vodnika in primerjalne od drugod. Nekje bi želel videti natančno črto ločnico med Vzhodnimi in Zahodnimi Julijskimi Alpami (vse preradi mislijo naši ljudje, da so že v Zahodnih, ko pri Ratečah prestopijo državno mejo) in - zasebno gledano - še kak vzponček, ki ga ravno poznam in mi je toplo ob spominu, recimo pot Carlo Puppis (sicer omenjena na straneh 73 in 77, a ne popisana kot vzpon) in Visoka polica (tudi samo bežno, seveda ljubeče, omenjena na istih straneh in 78), nemara greben PrestreIjentk-V¡šoki Kanin, pa severni žleb Hude police, pa... Seveda o teh in takih pogojnikih ne kaže razpravljati. 449
PLANINSKI VESTNIK
Vodnik je izbirni, drži se svojega načrta petdesetih vzponov, znotraj tega okvira opisuje najbolj izbrane cilje, in tako in tako ne misli biti popoln. K enciklopedični popolnosti teži Miheličev vodnik Julijske Alpe (6. izdaja, PZS, Ljubljana, 1998). Doživljajsko in razumniško zrela Maše rova knjiga nam po malem sprašuje vest. »... leta 1902 ... je bila Kugyjeva smer v severni steni Montaža bržkone najzahtevnejši vzpon v Julijskih Alpah.« (str. 136) Saj res! Zakaj pa tega nikoli ne poudarimo? Se tega sploh domislimo? Zakaj raje odmahnemo nad težavnostmi Kugyjevih vzponov, češ, »tiste trojke«, in se zmrdujemo nad »gospodom, ki se je od prvovrstnih vodnikov dal zvleči čez slovite stene«? Kot da je bil stoodstotno varno zavit v mehko vato in bi ga ne moglo nič zadeti. V resnici je bil močan in pogumen plezalec, res pa nikoli premier de cordée. Kako smo krivični! Edini Slovenec, ki je dal Kugyju polno alpinistično priznanje in ga vztrajno nazival »Stari mojster«, je bil po vsej priliki samo France Avčin. Morda še Potočnik. (Za vešče pisanje so ga seveda hvalili mnogi, in ga še hvalijo! Še danes je prvo pero Julijskih Alp.)
In zdaj. ko bom zaprl in odložil to knjigo, ali postajam ljubosumen? Lipnik, zadnji, petdeseti vzpon v knjigi, ali nisem vse to, poleg toliko drugega v Zahodnih Julijskih Alpah, že davno videl, se načudil - in molčal? Zdaj je moral priti nekdo drug, da je izpovedal čudesa: »... s pobočja in z vrha smo priča naravnost osupljivemu pogledu na Montaž. Prizor je prava podoba Iz pravljice, ki ji v Julijcih ne najdemo para. Mogočna Montaževa postava kipi v nebo skoraj 2000 metrov visoko nad vznožjem... Prizor, ki po lepoti in veličastju prav v ničemer ne zaostaja za znano podobo Matterhorna ali Monte Agner v Dolomitih. Že samo zaradi tega bi Lipnik lahko postal prvovrsten gomiški cilj!« (str, 155)
Ne, nisem ljubosumen. Pomirjen sem. Vreden pisec, »ni nas zapustit sirot«.
450	Stanko Ktinar
Pot k očetu
Knjiga "Pot k očetu«, ki ima podnaslov »Po sledeh Nejca Zaplotnika na Himalajo« in ki jo je sredi poletja izdala ljubljanska založba Kmečki glas, je sicer gorniška, vendar bi jo bilo komajda mogoče uvrstiti v katero od kategorij te literature: niti ni vodnik, niti potopis, niti filozofsko razmišljanje, niti zgodovinsko ali spominsko delo s tega področja. Večinoma jo je sicer pisal gornik z dušo in telesom Željko Kozinc, literarna duša, nagnjena k odkrivanju skritih podrobnosti pod površino tistega, kar je vsakomur vidno, ki pa nikakor ni obremenjen s kakršnimikoli planinskimi omejitvami: gore so zanj le zanimiv okvir, v katerega je tokrat postavil resnično zgodbo o romanju na himalajski grob alpinista Nejca Zaplotnika. Pravzaprav je Pot k očetu knjiga kar štirih avtorjev: celotno zgodbo in okvir zanjo je pripravil Željko Kozinc, fotografsko jo je izdatno in odlično opremil mojster predvsem reporterske fotografije Joco Žnl-daršič, kronološko je stvari postavil na svoje mesto alpinist Viki Grošelj, ki je svojega plezalskega tovariša Nejca Zaplotnika položil v njegov grob in nanj postavil križ, ki stoji še zdaj, pokojnega odličnega alpinista pa še z enega zornega kota prikazuje doslej še neobjavljeno njegovo besedilo »Peter Simsen«, očitno del komaj začetega daljšega besedila, ki ga je Nejc pisal še nekaj dni pred svojo smrtjo pod osemtisočakom Manaslujem, Viki Grošelj je bil na teh ma-naslujskih poteh najmanj trikrat: v odpravi skupaj z Nejcem Zaplotni-kom, ko se je 24. aprila 1983 zgodila nesreča - je plaz serakov ter pod seboj pokopal slovenskega alpinista in njegovega hrvaškega kolega Anteja Bučana. skoraj natančno leto dni pozneje, ko je s Stipetom Božičem priplezal na vrh te gore, in predlansko pozno jesen, ko je Nejčevo družino, ženo Mojco in tri sinove, ter še nekaj njihovih spremljevalcev peljal na Nejčev grob na bočni moreni pod ledenikom, ki se steka z Manasluja v jezero Tul Nagi na nadmorski višini nekoliko nad 4000 metrov. Bil je edini iz
skupine predlanskih himalajskih popotnikov, ki je vedel, kje je grob, na katerega je ob Nejčevi smrti obljubil peljati njegovo družino, brž ko bodo sinovi dorasli tej težavni poti.
O tej poti pripoveduje knjiga Pot k očetu, čeprav je ne opisuje: o ljudeh ob njej, čeprav jih - razen fotografsko - ne portretira, o subtrop-ski in visokogorski pokrajini, čeprav o njej skorajda ni geografskega podatka. Čeprav se sicer čuti, da bi avtor rad pripovedoval o deželi, v kateri je bil tokrat prvič, se hkrati vidi, da je pred odhodom v Himalajo prebral precej del o državi z najvišjimi gorami na svetu In tudi o alpinističnih odpravah na tamkajšnje meje med nebom in zemljo in ni ponavljal napak nekaterih, ki skupaj s seboj tudi svojim bralcem odkrivajo že zdavnaj odkrito. Kar je videl in kar se mu je zdelo vredno povedati, je zavil v svoja razmišljanja, ki se berejo kot zanimivo odkrivanje skrivnostnega sveta nam tako daljne dežele. Nad tem branjem se zanesljivo ne bodo dolgočasili niti tisti gorniški knjižni molji, ki so prebrali vse, kar je doslej Izšlo s tega področja v slovenskem jeziku.
Kakšno polovico knjige zavzemajo fotografije Joca Žnidaršiča (vmes je nekaj Grošljevih, ki so z njegovih prejšnjih potovanj pod Manaslu in nanj). Fotografski mojster je z očesom Izkušenega iskalca nenavadnega in lepega pripravil zanimiv presek te poti Zaplotnikove družine k očetu od Katmanduja do Nejčeve-ga groba na robni moreni ma-naslujskega ledenika, pravzaprav vsa zanimiva srečanja majhne »odprave« po trekinških in odpravar-sklh poteh proti Anapurnam in Ma-nasluju. Bralec, ki bo listal po tej knjigi, bo začutil neizmerno željo po takšni poti; če že ne visoko pod gore, pa vsaj okoli njih. To je vsekakor drugačna knjiga o podhimalajskih in himalajskih vtisih, kot smo jih vajeni v Sloveniji, saj niso niti besedila, niti fotografije samo opis videnih subjektov in objektov. ampak daje skoraj vsaka stran v knjigi dovolj priložnosti za bralčevo premišljevanje.
Marjan Raztresen