KNJIŽNE  OCENE
    LEVSTIKOVA DRAMSKA DELA*     .
Nenavadna tankočutnost za narodnokulturne potrebe, ki jih je nalagal Slovencem zgodovinski položaj v drugi polovici devetnajstega stoletja, in požrtvovalna vnema, s katero je Fran Levstik, ne misleč na sebe, zastavil vse svoje znanje in sposobnosti, da bi vsako od konkretnih narodnokulturnih potreb in nalog tudi izpolnil, sta, združeni z njegovo dosledno poštenostjo, dvignili njegovo delo in njegovo osebnost na visoko raven osrednjega uma in osrednje vesti svojega naroda v tistem zgodovinskem obdobju. Toda te veličine se drži tudi neka usodna tragika. Zaradi nesebične mnogostranoisti je ostalo njegovo delo preveč razdrobljeno, tako rekoč en sam veličasten fragment. Potrebe naroda zamudnika, ki je z velikimi koraki dohiteval ostalo Evropo, iso bile prevelike in zaostalost lazmer, prepolnih konservativne miselnosti, še premočna, da ne bi zlomile tudi osebnosti takega formata in tolikšne etične sile, kakor je bil Levstik. V manj utesnjenih razmerah bi se bil njegov talent razvil v pesniško osebnost evropskega formata. Dovolj močan dokaz za to trditev so nekatere njegove pesmi, njegov klasični Martin Krpan in nekateri odstavki njegovih kritičnih spisov, ki jih odlikuje ne le tankoslušna programatičnost kakor Popotovanje, ampak tudi pronicljiva ostrina in široka razgledanost. Trdna zakoreninjenost v lastnem narodu, ki je pri njem tako izrazito vidna, prav nič ne zožuje njegove pomembnosti, ampak daje njegovemu delu še večjo življenjsko trdnost in človeško tehtnost.
Nič čudnega ni, če je prav na dramatičnem področju, ki je po ustaljeni presoji med tremi osnovnimi književnimi zvrstmi najzahtevnejše, fragmen-tarnost Levstikovega dela najbolj občutna. Uspel je samo v eni smeri svojih prizadevanj, da bi z izvirnimi dramami tudi na tem področju vzpostavil enakopravnost slovenske kulture z ostalo Evropo. S Tugomerom je dal Slovencem prvo zares umetniško dozorelo klasično zgodovinsko tragedijo. Danes ni le znanstveno dognano, da je Tugomer v tej obliki zares Levstikov in ne Jurčičev (Jurčičevo varianto, ki je še vedno v rokopisu in jo zares poznajo le maloštevilni literarni zgodovinarji, bo moral natisniti urednik Jurčičevega zbranega dela), ampak je jasno, da se bo to po vsebini in obliki stilno uravnoteženo dramatično delo ohranilo med domačim železnim repertoarjem naših gledališč prav zato, ker je njegovo človeško in umetniško jedro še vedno dovolj živo, nikakor pa ne samo iz neke kulturnozgodovinske pietete. Patri-arhalična arhaičnost njegovega stila pri tem nikakor ni ovira, ampak je obenem z etično težo dela celo nekak posreden dokaz za Levstikovo avtorstvo. Tudi znano dejstvo, da je moral Tugomer pred uprizoritvami na odru doživljati dramaturške predelave in dopolnitve (najboljša je gotovo Kreftova iz leta 1946), se ne dotika umetniškega jedra Levstikove drame, ampak je samo eden od dokazov, v kako težkih pogojih je delo nastalo. Takrat še ni bilo mogoče govoriti o kakšni pravi dramski tradiciji, zlasti pa ne o odrski
* Fran Levstik, Zbrano delo. Peta knjiga: Dramatični spisi. Uredil in z opombami opremil Anton Slodnjak. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1955.
930
izkušenosti, na katero bi se labko opiral takratni slovenski dramatik. Ko bi bil Levstik imel priliko preizkusiti zgradbo in formo svoje tragedije v odrski oživitvi iS poklicnimi igralskimi ustvarjalci, bi gotovo sam opravil vse oblikovne korekture, tako pa so to lahko storili šele njegovi pozni nasledniki. Če jemljemo v račun razmere, v katerih je bil Tugomer napisan, bo spoštovanje do dosežene umetniške stopnje samo še večje. Tugomer je edino Levstikovo dokončano dramsko delo. Vse ostalo njegovo snovanje slovenske zgodovinske tragedije je obtičalo na stoipnji bežnih osnutkov (Samo, Abimeleh).
Mnogo bolj zanimive in tudi bolj pomembne rezultate bi utegnila roditi druga 6.mer Levstikovih dramiskih prizadevanj, tista, ki je odsev Levstikove realistične usmerjenosti in ki ji je tudi on sam v svojem programatičnem spisu Popotovanje od Litije do Čateža pripisoval večjo ceno in pomen, čeprav ne brez rahle skepse, značilne za njegov kriticizem. Kje je torej vzrok, da tudi Levstikovi poskusi, dati Slovencem sodobno Tealistično kmečko dram,o, niso dali nobenega dokončnega dramskega dela? Vzrokov za to je več, a zdi se, da imajo vsi iste korenine: razmere, ki so Levstika telesno zlomile in duševno izčrpale. Od tod njegova mnogostranska razdrobljenost, ki mu zlasti v drugi polovici njegovega življenja ni tako rekoč nikoli puščala toliko čarsa, kolikor bi ga potreboval za ustvarjalno koncentracijo pri oblikovanju dramskih del. Zato ni bil kos svoji bogati, pristno ljudski domiselnosti in je ni znal dovolj krepko ukleniti v strnjeno gradnjo, kar je bilo usodno že za njegovo pripovedno delo, za dramsko pa še bolj. Še važnejše pa je drugo: razmere, v katerih je živel, so nujno razvile predvsem Levstikovo borbeno kritično misel, in to do take mere, da je razjedi^ njegovo umetniško oblikovalno silo. V kritični vnemi je svoje v Popotovanju izpovedano programsko realistično načelo: pevčevo (= pesniškega ustvarjalca) delo mora biti zrcalo svojega časa, jemal včasih kar preveč dobesedno. Sredi boja mu je dnevna aktualnost vdirala tudi v dela, katerih umetniško oblikovanje zahteva neko ustvarjalno distanco. Zato v tej smeri ni uspel dokončati nobenega dela. Edinole Juntez je še kolikor toliko zaokrožen in brez velikih dramaturških dopolnitev tudi uprizorljiv- Toda pomembnost tega delca je predvsem v njegovi izredni realistični svežini, v ostalem pa je igrica vendarle fragment, ne le zato, ker se nam ni ohranil do daneis njen celotni tekst, ampak tudi po svojem epizodnem, priložnostnem značaju, zaradi katerega je tudi Levstik ni štel za vredno natiska in se je ponovno vračal k oblikovanju te snovi, a do dokončne oblike mu kljub temu ni dozorela. Njegovi poskusi, da bi Juntezu dal okvir s tem,^ da bi v dramatični obliki pokazal nagibe za nastanek in okolje prve priložnostne uprizoritve, pa so z jasno programatično težnjo, prikazati učinke in pogoje ljudskega gledališča, samo ponoven konkreten dokaz, kako je kritična misel in aktualna programatičnost vedno bolj prevladovala nad vsemi ostalimi prvinami njegove delavnosti.
Tudi ostali Levstikovi dramski poskusi in osnutki te smeri nič ne spreminjajo zarisane podobe. Sklepati smemo, da bi tudi tista mladostna dramska dela, ki jih danes ne poznamo, ker so izgubljena, ne dodala kakih bistveno novih črt. Dovolj zgovorno pričajo o tem tu objavljena delca: Zatoženi samoglasnik, ki je kljub sveži in spretni obliki vendarle samo v obliki dialoga napisan satirični esej o abecednih bojih, dalje Politične slike, ki tudi boleče aktualno snov brez časovne odmaknjenosti oblikujejo s presenetljivo zrelo
59»                                                                       931
gesto in zdravo samozavestno silo, a vendarle ne presegajo okvira nedokončanega osnutka.
Ohranjeni fragmentarni poskusi Levstikovih prevodov tujih dramskih tekstov so predvsem dokumentarno gradivo o njegovem aktivnem sodelovanju pri Dramatičnem društvu, pa naj gre za odlomke, ki so nastali ob popravljanju Cegnarjevih prevodov iz Schillerja (Valenštajnov ostrog in odlomek iz Viljema Telia pod naslovom Rodoljubja zmaga) in Mandelčevih iz Goetheja (Posvetilo in Predigra iz Fausta), aH za edini prevod celotnega dela, nastal za natisk v zbirki Slovenska Talija (Kockov Serežan, literarno nepomemben operetni libreto, preveden po vsej verjetnos.ti že iz hrvaškega prevoda nemškega originala). Ti prevodni poskusi seveda ne nudijo dovolj popolne in pravične slike o Levstikovem deležu v delavnosti Dramatičnega društva. Za tako sliko je treba pritegniti še ostalo ohranjeno literarnozgodovinsko gradivo: ustrezna mesta iz Levstikovih pisem, njegov govor na prvem občnem zboru (objavljen v prvem zvezku Slovenske Talije), zlasti pa njegovo temeljito oceno Pennove žaloigre Ilija Gregorič. Ko bi bila uresničena načela, ki jih je gotovo vseskozi zagovarjal in s tako prepričevalno težnjo po resnični umetniški kvaliteti izpovedal prav v tej kritiki ter jih nakazal v svojih dramatskih poskusih obeh stilnih smeri, zlasti v Juntezu in Tugomeru, bi bila umetniška razvojna vloga Dramatičnega društva prav gotovo še mnogo pomembnejša. Toda takratne razmere še niso bile zrele za tolikšno kvaliteto. Levstik je korakal precej pred svojimi sodobniki, ki ,so vse slovstveno delo, zlasti pa dramatiko le preradi prištevali v lahkotni čitalniški okvir rodoljubne družabnosti in zabave.
Za taka fragmentarna razmišljanja in poskuse, ovrednotiti Levstikova dramatska prizadevanja (kaj več kot priložnostni poskus variiranja na staro temo te vrstice ne morejo in nočejo biti), daje trdno znanstveno podlago peti zvezek Levstikovega zbranega dela v redakciji Antona Blodnjaka. V primeri s. predvojno Slodnjakovo izdajo Levstikovih zbranih del, ki je ostala zaradi založniških računov okrnjena na začetku in na koncu, je nova izdaja lahko zrasla mnogo bolj organsko. To je zelo dobro vidno tudi v pričujočem zvezku, ki daje mnogo bolj urejeno in pregledno ter zato tudi bolj jasno podobo o Levstikovih dramskih delih kakor četrti zvezek v izdaji iz leta 1932, čeprav o kakih bistvenih razlikah ni mogoče govoriti. Vsekakor je prav, da je urednik uvrstil Ježo na Pamas in Ljudski glas že v tretji zvezek, kajti to sta predvsem satiri, čeprav sta napisani v formi dialoga in so v obeh vidni tudi nekateri komediografski prijemi. Po osnovnem tonu pa sta vendarle samo satirični alegoriji, napisani bolj za branje kot za oder. Do neke mere velja to sicer tudi za Zatoženi samoglasnik, ki ga je urednik uvrstil v peti zvezek, vendar bi bilo prerekanje, ali sodi bolj med satirična ali bolj med dramatična dela, odveč. Tako preostro in preveč shematično razmejevanje pri urejanju del tako razgibane in vsestranske osebnosti, kakor je bil Levstik, bi še celo nasilno učinkovalo. Urednik zbranega dela se mu je razumno izognil, nevsiljivo podprl tehnične razloge z vsebinskimi in smiselnimi, poleg tega pa še opozoril tudi v opombah (na str. 384 v petem zvezku), da je pri presoji Lev:-stikovega dramatičnega dela potrebno upoštevati tudi omenjeni deli, objavljeni v tretjem zvezku, in prvo redakcijo Ježe na Parnas, ki jo je kot sestavni del Pesmi 1854 tiskal že v prvem zvezku. Tako povezovanje s celotnim življenjskim delom, ki je tudi sicer ena od vrlin znanstveno kritičnega aparata
,                                               932
v vseh zvezkih pričujoče izdaje, je zelo koristno in tudi znanstveno utemeljeno.
K jasnosti je pripomogla tudi smotrnejša in preglednejša razvrstitev tekstov v tri oddelke: najprej so natisnjena dokončana izvirna dramska dela in pomembnejši osnutki, nato vsi ostali osnutki in variante, na koncu pa še prevodi. (V opombi na str. 384 je ostala sled prvotne zamisli — prevodi takoj za izvirnimi deli, torej pred osnutki —, vendar je končno uveljavljena ureditev gotovo boljša, čeiprav zaradi tiskarsko tehnične hibe, na katero urednik v opombah sam opozarja, prevodi niso dovolj vidno ločeni od originalnih osnutkov.) Šele v okviru posameznih oddelkov je urednik uporabil kronološki princip, kar je pri takem gradivu najbolj smotrno. Tudi meja med pomembnejšimi osnutki, ki so dobili mesto v prvem oddelku, in ostalimi, ki so uvrščeni v dodatek, kaže neko utemeljenost, čeprav je urednik ni posebej preciziral. Fragmentarnost Levstikovega dramatskega dela bi ne bila v bistvu nič bolj poudarjena, tudi če bi v prvem oddelku ostala samo Juntez in Tugomer.
Juntez je zdaj prvič objavljen v celoti po originalnem Levstikovem rokopisu, ki se je ohranil v Stritarjevi zapuščini. Tekst po drugem originalnem rokopisu iz Levstikove zapuščine, ki je bil natisnjen v LZD IV (1932) na str. 39—45, a ga je moral urednik (prav tam na str. 45—47) dopolniti s Stritarjevim, samovoljno predelanim tekstom iz Lešnikov, je zdaj dobil mesto med variantami, a šele na drugem mestu. Na prvem mestu pa je zaradi kronologije natisnjen med obema nastali osnutek drugega prizora. Tudi ta je tu prvič natisnjen iz Levstikove rokopisne zapuščine. Vse to je pomembna lite-rarnozgodovinska novost, zaradi katere je dopolnjevanje z drugotnim Stritarjevim tekstom popolnoma odpadlo, v Levstikovo zbrano delo pa je končno vendarle prišel samo čisti in prvotni Levstikov tekst. Urednikovi trditvi, da je tudi v Stritarjevi zapuščini najdeni tekst Junteza samo odlomek, bo težko ugovarjati, tudi če za njo ne more navesti eksaktne dokumentacije, ampak samo posreden dokaz iz dejstva, da ta sveža dramatska upodobitev ljudskih nravi in značajev v ohranjenem tekstu nima pravega, za ljudstvo oprijemljivega konca. Obe Stritarjevi poročili sta zaradi svoje fabulativnosti in delne protislovnosti le posreden in ne povsem zanesljiv dokaz. Pač pa je treba urednikovo sklepanje, kakšen je bil razplet Levstikove ljudske igre, šteti samo za zelo prepričljivo domnevo. Urednikova kronološka razvrstitev variant je znanstveno dovolj podprta. To velja tako za tiste variante, ki jih z urednikom še lahko uvrstimo pod naslov Juntez, kakor tudi za vse tri skupine poznejših osnutkov, ki jih je urednik pregledno razvrstil v dodatku in jim dal skupinske naslove: Igra v krčmi (šest nedokončanih variant okvira k uprizoritvi Junteza, napisanih leta 1868 ali 1869), Igra o krčmaričini rejenki (enajst odlomkov iz leta 1869) in Igra o Koširjevi Fran ji (dva odlomka iz istega leta).
Podrobnejši pretres urednikovega dela, zlasti bogate, z vso vestnostjo zbrane znanstvene dokumentacije v opombah (str. 383—450) bi bil za široki krog bralcev splošne kulturne revije utrujajoč. Po pravkar nakazanih problemih bodi dovolj ugotovitev, da je urednik svoje delo opravil vzorno, z zrelo objektivnostjo in umerjeno razsodnostjo široko razgledanega in pronicljivega znanstvenika. Ob tako zaokroženi in jasni podobi, kakršno nudi ta knjiga o sorazmerno najbolj fragmentarnem področju Levstikovih literarnih prizadevanj, tudi ne more pasti več očitek o preveliki ljubezni in blagohotni nepravičnosti do pisatelja, čigar delo ureja za znanstveno kritično izdajo. Najbolj
933
očiten primer, kako zna biti avtor biografskega romana o očetu slovenskega realizma do svojega junaka skrajno objektiven, kadar pretresa njegovo delo kot urednik znanstveno kritične izdaje, je njegova nadrobna analitična primerjava Jurčičevega in Levstikovega Tugomera (str. 400—420), v kateri je enako pravičen pri presoji idejnih in oblikovnih vrednot vsake od obeh dram: Jurčičeve, ki jo označuje kot tragedijo človeških strasti, oblikovano z dragoceno umetniško objektivnostjo, in Levstikove, v kateri vidi zgodovinsko tragedijo z močnim narodno političnim poudarkom, živim odsevom Levstikove realistične presoje tedanjega političnega položaja Slovencev.
Vlado Novak
934