cena 3 din

exclusive spray - lak za lase
izjemnih kvalitet v dveh variantah:

- za trajnejšo linijo frizure, posebno
izdelan za mastne lase
Шшшт
■
za naravno linijo frizure, posebno izdelan za suhe in normalne lase
vas vodi na Japonsko, deželo vzhajajočega sonca z letali BOAC!
RIM-LONDON-TOKIO-HONG-KONG-DELHI-RIM-
ZAGREB (BEOGRAD)
KOZMETIKA
АКШАН
exclusive spray in nagradna igra kENDEZ-VOUS V TOKIU -

tovariš
Včeraj je tovariš Tito slavil 78. rojstni dan. Hkrati je bil — že po tradiciji — dan mladosti, pesmi, rajanja, prešer-nosti, zazrtosti v prihodnost.
ilustrirana
družinska
revija
26. V. 1 970
V HOLBIČAH, čedni koroški vasi, živi Kramerjeva družina: oče Lovro, mati Treza, hči Trezi, poročena Portsch Oče Lovro je predsednik Zveze koroških izseljencev. O izselitvi koroških Slovencev pod nacizmom pa še o tem in onem govori naša reportaža.
SLOVENSKI ŽUPANI. Leta 1471 so na tej kmetiji župa-novali predniki današnjega gospodarja. Pisana je bila zgodovina tega rodu, ki se je vsem viharjem, ki so divjali čez te kraje tudi v najnovejši zgodovini, upiral in obstal na tem koščku slovenske zemlje.
SONCE V VLAKU IN V SRCIH — Sončni vlak, ki naj bi bil preizkušnja naše humanosti, je bil darilo našim invalidom. V začetku maja jih je 56 krenilo na pot po Avstriji, Nemčiji, Švici in naši deželi. Bilo je to čudovito doživetje za ljudi, ki so večinoma priklenjeni na svoj dom.
CANNES, 23. filmski festival. Tokrat vam predstavljamo nagrajence: ameriški film M. A. S. H. Roberta Altmana, Marcella Mastro-iannija, nagrajenca za najboljšo moško vlogo, Ottavio Piccoli, nagrajenko za najlepšo igro med ženskami, in še koga. Prihodnjič pa še kaj razpoloženjskega.
GLAVNI IN ODGOVORNI
UREDNIK
Milan Šega
POMOČNIK GL. UREDNIKA Sergej Epih
REDAKCIJA, Alenka Bibič, Peter Božič, Tanja Dolinar, Željko Kozinc, Niko Lapajne, Jaro Leskovšek, Vesna Marinčič, Bogo Sajovic, Jože Šircelj, Jože Vetrovec,
FOTOREPORTERJA Egon Kaše Joco Žnidaršič
OBLIKOVALEC ing. arh. Alenka Grgič
POM. TEH. UREDNIKA Polde Lambergar
OBLIKOVNA ZASNOVA ing. arh. Grega Košak
TAJNICA Marija Brumen
UREDNIŠTVO - Ljubljana, Tomšičeva 3/II, tel. 23-522/28 int. 55 - poštni predal 468 - Kolportaža za Ljubljano Šubičeva I, tel. 22-575 - Kolportaža za ostale kraje: Ljubljana, Titova c. 57, tel. 316-997	— Naročninski
oddelek:	Ljubljana,	Titova
c. 57, tel. 311-897 - Oglasni oddelek: Ljubljana, Šubičeva
1, tel. 21-896.
Tovariš izhaja vsak teden -Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo. Posamezna številka stane Din 3 (starih 300), mesečna naročnina je Din 12 (starih 1200). Izdaja in tiska ČGP „Delo“ - Poštnina plačana v gotovini - Žiro račun SDK 501-1-167-2.
v prihodnji številki:
PROJEKT „SEVERNI JADRAN“
KAM NA MORJE DEDIČ MOJIH SANJ
5 Tovariš doma in po svetu
8 Tri leta, tri mesece, tri dni -
barvna reportaža iz serije Po deželi stoterih jezer, pa tudi Mojceja in Katrce
12 Magdalena Novakovič bo vozila avtomobil
16 Brda, Brda, vinorodna 22 Sonce v vlaku in v srcih 26 Že petkrat-„da”, „si”, „ano” naš reporter je intervjuval nekaj parov, ki so se doslej poročili na Kmečki ohceti v Ljubljani
30 2x2 strani: Črni panterji Monika, razbojniška nevesta 35 Kaj veš - kaj znaš
45	Filatelija
46	Novela - Svetloba v prazni hiši
50 Kako se je kalilo srebro (8)
52 Feljton - Nenavadna kariera polkovnika Passyja
54 Svet v mozaiku 58 Roman - Rusi prihajajo 62 Panorama - Film: Zmagoviti ameriški kirurgi - Naša reporterja sta se vrnila iz Cannesa - Šport - Krešo pogleda na vsako streho
68 Humor 70 Fant s „košuto”
73 Trije hišni vogali
Ob Titovem rojstnem dnevu
Oseminsedemdeseti rojstni dan tovariša Tita je dobrodošel povod, da spregovorimo o dveh pomembnih pojavih, katerih duhovni oče je bil Tito. Mislimo na samoupravljanje in na politiko neuvrščenosti.
Dvajset let mineva letos poleti, odkar je Tito v skupščini obrazložil zakon o uvedbi delavskih svetov v podjetjih. Olepševali bi resnično življenje, če bi zapisali, da je samoupravljanje hodilo nepretrgano od zmag do zmag, da ni poznalo zastojev, občasnih porazov tu pa tam, tavanja. Toda ta nihanja ne morejo zastreti, zamegliti bistvenega: da je Jugoslavija pod Titovim vodstvom pokazala in dokazala, da je socializmu mogoče dati »človeški obraz«, da je delavcem mogoče dati v roke pravice, da odločajo o svojem delu in dehtvi njegovih sadov.
Ne da bi si morali očitati neskromnost, lahko povemo, da daje samoupravljanje jugoslovansko misliti marsikomu. O tem priča odkritosrčno zanimanje dobronamernih, o tem pričajo pikre pripombe nedobronamernih, ki ihtavo iščejo senčne strani delavskih svetov, to dokazujejo robati napadi tistih, ki še zmerom trmoglavijo, da je socializem najbolj varen v rokah aparatčikov.
Politika neuvrščenosti, pri kateri je bil Tito med prvimi tvorci in ki ji vztrajno daje nov impulz, se je pokazala kot pomembna alternativa blokovski politiki, politiki, ki je sinonim za drsenje na rob novega svetovnega spopada. Neuvrščenost je omogočila mnogim malim in srednjim državam, da so se uveljavile v mednarodni areni bolj, kot bi se mogle pod pelerino velesil.
Bližnja vrhunska konferenca neuvrščenih bo med drugim demantirala trditev tistih, ki so že strgali korenček, češ, neuvrščene države so pri oblikovanju skupne politike zabredle v krizo. Hkrati bo na tej konferenci nedvomno močno slišati glas Jugoslavije kot prvoborke za politiko neuvrščanja. In ta glas bo močan ravno zaradi Titovo politike.
Avtointervju
-	Povejte nam, prosim, kaj je humor in kaj satira!
-	Humor je, če požgečkaš ljudi, da bi med smehom pozabili m težke misli, satira pa, če poveš tisto, kar bi radi povedali tudi drugi, vendar si tega ne upajo.
-	Imata humor in satira tudi danes kakšen smisel?
-	Seveda! Mar ni lepše, če se ob podražitvah, škandalih v gospodarstvu in političnih spodrsljajih ljudje nahahljajo in sprostijo ob dobri šali, kakor pa da bi šli s transparenti m ulice?!
-	Zakaj pa ste se odločili za pisanje humoresk in satir?
-	Bral sem, da je Mark Twain nekoč spremljal očeta m klavirju. Ko je bila poplava; oče je plul na omari. Močno se mi je zdelo, da tudi mi plavamo, zato sem se odločil za klavirsko spremljavo. Ob glasbi je vsekakor prijetneje pluti v svetlo prihodnost.. . Zal posadka zmeraj nima smisla za tako glasbo. ..
-	Je pri nas dosti humoristov?
-	Verjetno, vendar se skrivajo pod drugimi poklici...
-	Je treba za pisanje humoresk in satir poznati kaj posebnega?
-	Da, v prvi vrsti urednika, ki ti jih bo objavljal, nato pa poleg marsičesa drugega za vsak primer tudi kazenski zakonik.
-	Tarnamo, da je pri nas tako v predpisih kakor v marsičem drugem zmeraj najti luknje. So te tudi v satirah?
-	V slabih da, za pisce dobrih pa so tudi zmeraj pripravljene.
-	Država odmira. Je torej še zmeraj lahko aktualna za satiro?
-	Da, zlasti zato, ker so prvi začeli odmirati tisti njeni organi, ki jim pravimo Enakost, Skrb za človeka ipd.
-	O čem je najbolj delikatno pisati humoreske in satire?
-	Humoreske o svojem šefu, davčnem inšpektorju in tašči, satire pa o predpisanih svetinjah, ki bi jih moral uradno in zasebno in celo v sanjah častiti, in o tistem, o čemer je dovoljeno razmišljati samo resno.
-	Časniki objavljajo sorazme-roma malo domačih humoresk ...
-	Ker je v njih že sicer dovolj smešnega, na primer slovesne obljube, ter senzacionalna odkritja tistega, o čemer ljudstvo po tihem že dolgo ve, da je drugače, kakor piše.
-	Zakaj pa objavljajo tako malo satir?
-	Iz preprostega razloga: časniki živijo od reklam.
-	Kako to mislite? Lahko poveste natančneje?
-	Če na tretji strani objaviš veliko reklamo za varčevanje, ne moreš na četrti kritizirati padanja vrednosti denarja. Turističnih manipulacij ne moreš razkrinkati pred javnostjo, ker ti turistična podjetja neprestano plačujejo velike barvne reklame, poslovanja teinte tovarne zato ne, ker je plačalo celo stran reklame za poldrugo leto naprej. Mar lahko kritiziraš organ, katerega glasilo je tvoj list?!
-	Očitamo si, da postajamo potrošniška družba. Kaj menita o tem humor in satira?
-	Humor, na primer, graja Primorsko in Gorenjsko, ker si bogati Ljubljančani tam gradijo drage vile, graja imperialistične in neo-kolonilistične zahodne bančnike, ki dovoljujejo naši denarni inteligenci varčevati tam, čeprav živijo tu. Satira pa graja narod, da noče množično vstopiti v moderno življenje: zlasti graja Haložane, Kozjance in druge, ki ne zlepa ne zgrda nočejo postati modemi potrošniki ter skušajo na vse kriplje dokazati svojo nerazvitost, čeprav smo za nerazvite določili druge.
-	Če se ozremo po svetu: vzhod se že dolgo ubada s problemom kulta osebnosti. Pri nas satira nima take snovi. Je ima torej vendarle lahko dovolj?
-	Lahko, ker poznamo kult množične brezosebnosti in neodgovornosti.
JOŽE OLAJ

Izbira
Komandant vojaške parade v Beogradu ob dnevu zmage generalpolkovnik Mirko Jovanovič se ni hotel sam odločiti o tem, kakšen raport naj da vrhovnemu poveljniku oboroženih sil maršalu Titu.
Med pripravami za parado na Banjici je generalpolkovnik Jovanovič sklical svoj štab in povedal sodelavcem, da ima na voljo tri vrste raporta: takšnega za 10 sekund, takšnega za 12 sekund in takšnega za 18 sekund. Pri tem ni pozabil poudariti, da bi še daljši raport podražil parado.
Člani štaba so najprej poslušali vse tri različice raporta, povedali, kaj si mislijo, nato pa se je generalpolkovnik Jovanovič odločil.
Informacije
Letos je Služba družbenega knjigovodstva uvedla prakso, da na zahtevo kakšne delovne organizacije posreduje podatke o likvidnosti oziroma sposobnostih druge delovne organizacije.
Tako se poslovni sodelavci laže pogovarjajo in sklepajo pogodbe.
Mirko Jovanovič: 10, 12 ali 18.
Kako koristna je bila pobuda Službe družbenega knjigovodstva, kaže podatek, da je do srede marca kar 1114 podjetij zahtevalo podatke o 1114 partnerjih.
Generalni direktor Službe družbenega knjigovodstva Radovan Makič pa zdaj tarna, ker so tudi tuje firme začele zahtevati takšne podatke, pri čemer se sklicujejo na jugoslovanske zakone in ustavo. „Dogovoriti se moramo, ali jim ustrežemo ali ne,“ pravi Makič.
»Polovične«
uradnice?
V Franciji nameravajo za poskus uvesti polovični delovni čas za uradnice v državni in občinski administraciji. Poudariti je treba, da je 49 odstotkov zaposlenih Francozinj v administrativnih službah.
Za novo možnost se bodo sicer lahko odločili tudi moški, vendar pričakujejo, da bodo v „poskusni“ dobi ženske v velikanski večini. Uradnica (ali uradnik), ki ima otroka, mlajšega od 12 let, bo lahko največ devet let delala v polovičnem delovnem času in imela pri tem 50-odstotno plačo, za polovico manjše pravice do napredovanja in prav tolikšne pravice do pokojnine.
Predlagatelj zakona Jean Tiberi meni, da je to zelo velikodušno, da pa bo treba sistem temeljito preizkusiti. Če se poskus ne bi posrečil, bi takšen sistem opustili. Že v prvem obdobju naj bi ugodnost izrabilo kakšnih 70 000 uradnic.
Petrolej: skromnost
Agencija Nova Kitajska sporoča, da so letos na Kitajskem načrpali toliko nafte, da bodo pokrite vse domače potrebe.
Po kitajskih podatkih naj bi do konca tega leta načrpali od 15 do 20 milijonov ton nafte, ravno tolikšno količino pa potrebuje domače gospodarstvo.
Sicer na Kitajskem ne manjka rezerv petroleja, vendar je „kulturna revolucija“ precej zavrla proizvodnjo. Tako na primer so morali leta 1968 precej petroleja uvoziti iz Egipta.
V Franciji, ki ima trinajstkrat manj prebivalcev kot LR Kitajska, porabijo na leto štirikrat več petroleja.
Stekleničke
Srebrenička banja je pred kratkim prenehala pošiljati v jugoslovanska in svetovna zdravilišča dragoceno vodo iz izvira Cmi guber, ki velja za najbolj učinkovito naravno sredstvo v boju zoper anemijo.
Kalupi za ulivanje tipiziranih zelenih stekleničk so se pokvarili, Srebrenička banja pa nima 32 milijonov starih dinarjev za nove. Pa tudi doslej — se pravi do nedavnega ponovnega izrabljanja vode — so na dan napolnili največ
Polkovniški procesi v Atenah (CANARD ENCHAINE, Pariz)
kakšnih deset tisoč stekleničk, medtem ko je pet šestin vode steklo v Drino.
Pred šestdesetimi leti so poslali v svet vsako leto nad 600 000 stekleničk vode, tako da je letni dohodek znesel 670 000 dolarjev. Od začetka I. svetovne vojne pa do časov pred nekaj leti pa je voda iz izvira Črni guber brez haska tekla v Drino. In vendar so v Srebreničko banjo ves čas dobivali naročila in prošnje.
Zdaj so se stari avstrijski kalupi spet pokvarili. Tisti kalupi, ki so jih našli v skladiščih „Uprave svetske banje Srebrenica“. Ni čudno, saj so že marsikaj prestali.
Vojna cen
Vse kaže, da se bodo britanske turistične agencije hudo spopadle.
Vsega je „kriva“ agencija Sky Tours, ki reklamira štiridnevne ali petdnevne zimske izlete na Ma-jorco za komaj 18 funtov (540 dinaijev). Doslej je bila najnižja dovoljena cena 28 funtov in 17 šilingov (865,50 dinarja), vendar za enotedensko bivanje na Major-ci. Sky Tours sicer še ni dobila dovoljenja za novo ceno. Obenem ponuja še druge ugodnosti: tritedenski dopust za ceno dvotedenskega, 25-odstotni popust za dvoje zimskih potovanj, 60-odstotni popust za otroke, brezplačen šampanjec ob prihodu itd.
V 18 funtih je zajeto: soba s kopalnico, bazen s toplo vodo, potovanje z reaktivnim letalom, filmske predstave, plesi itd.
Odobritev za nove cene je moč dobiti, če ljudje iz Sky Toursa dokažejo, daje tako mogoče nele pokriti vse stroške, marveč narediti tudi nekaj dobička.
Kamera
Na osmi seji predsedništva CK ZKJ je Kirn Gligorov imel ekspo-ze o Kosovu.
Ko je Gligorov prebral svoje poročilo, so se navzoči zamislili in nekaj časa je vladala grobna tišina, kot je navada na veliko sestankih: navzoči so premišljevali, kaj naj povedo v razpravi. Toda nihče ni hotel začeti.
Tedaj je snemalec Filmskih novosti vključil svojo dokaj hmpno kamero. Predsednik Tito mu je rekel: „Kaj pa snemate, ko vidite, da se nihče ne priglaša za besedo? “
Potem ni bilo treba dolgo čakati na prvega govornika.
►
a (loma
Nasvet
Direktor propagande na graškem sejmu dr. Kager je svetoval Jugoslovanom več turistične reklame, če hočejo znova privabiti toliko avstrijskih turistov kot lani.
Lani so avstrijski turisti zapravili v Jugoslaviji okoli 700 milijo-
nov šilingov. Dr. Kager meni, da je po tistem, ko je poravnan spor med Avstrijo in Italijo zaradi Tirolske, Italija najhujši jugoslovanski turistični tekmec: vsaj glede avstrijskih turistov.
To je bilo videti tudi na graškem sejmu. Medtem ko so Italijani vsepovsod postavili posebne avtobuse, plakate, panoje ter delili prospekte med obiskovalce sejma, se je jugoslovanski turizem „reklamiral“ z nekaj prospekti na mizi na koncu jugoslovanskega paviljona.
Konvertibilnost
Mladi ljubitelji beat glasbe iz Jugoslavije že nekaj časa „ustvarjajo delno zunanjo konvertibilnost dinarja“, o kateri sicer zdaj govorijo študije, češ da naj bi bila faza k prehodu v polno konvertibilnost.
Ljubitelji beata namreč mirne duše pošiljajo dinarje v pismih, naslovljenih na prodajalce plošč v Veliki Britaniji. Od ondod dobivajo plošče, pri čemer jim britanski trgovci računajo, da je funt vreden 35 dinaijev (se pravi, da ne upoštevajo zadnjega razvrednotenja, po katerem velja funt „le“ 30 dinaijev).
Privatna anketa beograjske „Ekonomske politike“ je pokazala, da je takšna praksa zelo ustaljena v vseh večjih jugoslovanskih mestih. Zato ni toliko pomembno, kaj počno britanski prodajalci plošč z jugoslovanskimi dinarji. Saj jih navsezadnje v oglasih tretirajo prav tako kot zahodnonemško marko ali italijansko liro.
Glasba ne pozna meja.
Ali pride civilist?
Utegne se zgoditi, da bo francoska V. republika prvič dobila civilista na čelu zelo pomembne Službe za zunanjo dokumentacijo in kontrašpijonažo (SDECE).
SDECE je leta 1945 ustanovil sloviti obveščevalec polkovnik Passy, že trinajst let jo vodijo generali, od leta 1966 pa zaradi škandala ob aferi Ben Barka sodi pod ministrstvo za vojsko.
General Eugene Guibaud, ki je zdaj na čelu SDECE, pojde septembra letos v pokoj, za njegovega naslednika pa utegnejo postaviti enega izmed treh civilistov: Emila Vieja, Daniela Doustina in Jacquesa Auberta.
Menijo, da ima največ možnosti za imenovanje Jacques Au-bert, nekoč direktor znamenite Nacionalne varnosti. Leta 1966 ga je notranji minister Roger Frey postavil za generalnega sekretarja francoske policije, toda septembra lani so to mesto ukinili. Odtlej je Jacques Aubert „v rezervi“ pri vladi in sodeluje pri delih za reorganizacijo obrambnega ministrstva.
Protest
Emile Rousseau in Francis Olive, župana v departmaju Maine-et-Loire, sta odstopila ter poslala predsedniku francoske republike odprto pismo.
Župana sta odstopila v protest zoper obsodbo njunega sorodnika, 63-letnega Eugena Rousseauja, uslužbenca Službe za notranjo dokumentacijo in kontrašpijonažo. Državno varnostno sodišče je obsodilo Rousseauja na 15 let ječe zaradi izdaje v prid jugoslovanske obveščevalne službe.^
Župana zatrjujeta, da je bil Eugene Rousseau obsojen, ne da bi sodišče imelo natančnejše dokaze' in ne da bi oprlo na kar drugega kot na posredno pričevanje brezimnega tožnika in na preklicana priznanja. Razprava je bila tajna in „edinole tako se je bilo mogoče izogniti izbruhu škandala“, pišeta podpisnika protesta in zahtevata od Georgesa Pompidouja, naj ukaže preiskavo o razmerah, v katerih je bila zadeva Rousseau vodena na sodišču. „Že dostikrat ste pokazali, kako pozorni ste na pošteno opravljanje sodnih dolžnosti, in obžalovali ste, kadar ste bili prepozno obveščeni.“
Sem ter tja
Izraelska bojna letala se izogibajo egiptovskim radarjem, ki varujejo raketna iztrelišča, tako, da letijo na rednih potniških linijah. Zato so v Kairu sklenili, da morajo vsa letala na liniji Bejrut-Kairo narediti 240 km dolg ovinek. Samo egiptovsko letalsko družbo United Arab Airlines bo to stalo na leto 18 milijonov dolarjev, družbe Air Afrique, Middle East Airlines in Sudan Airways pa skupaj 2 milijona dolarjev na leto.
•
Predsednik ZDA Nixon je potrdil zakon, ki dovoljuje Američanom prebivati v tujini, če se tam zaljubijo. Vendar se morajo oženiti (ali omožiti) najkasneje v treh mesecih.
Zaradi velikih izdatkov za olimpijske igre v Munchnu so v Bonnu sklenili nakovati štirideset milijonov zlatnikov, ki jih bodo prodajali po 100 mark. Baje je to prvi nemški zlatnik v zadnjih petdesetih letih.
Po mnenju policijskega komisarja Ottaviolija je podoba francoskega narkomana takšna: v dveh primerih izmed treh je Francoz, v štirih primerih izmed petih je moški, v šestih primerih izmed desetih je potepuh, v devetih primerih izmed desetih je mlajši od trideset let, sicer pa je „abonent“, ki ne more živeti brez mamila.
„Tovariši, vsega so krive objektivne težave.“ „Če so krive, jim je treba znižati osebni dohodek.“ (BORBA, Beograd)
■ sv;
Veliki praznik
Ves svet je 9. maja letos proslavil petindvajsetletnico zmage nad nacizmom, četrt stoletja bolj ali manj majavega miru, pa vendar miru. Vojna, ki je trajala šest let, v kateri se je vojskovalo 61 držav, ki je divjala na 20 odstotkih zemeljske površine, ki je pognala v boj in trpljenje 1,7 milijarde ljudi, v kateri je bilo pod orožjem 110 milijonov vojakov, ki je terjala 50 milijonov smrtnih žrtev in 35 milijonov ranjencev, milijarde in milijarde denarja, je za nami, za nekatere ne bo nikdar pozabljena, za nekatere je že pozabljena, za nekatere pa je nikdar ni bilo, pa vendar se zavedajo njenih grozot.
Za jugoslovansko ljudstvo, ki si je v drugi svetovni vojni s krvjo izbojevalo svobodo, neodvisnost, novo družbeno ureditev, nasploh lepše življenje, je bil 9. maj 1970 še posebno velik praznik. Jugoslovanska ljudska armada ga je počastila s sijajno parado v Beogradu, koder so mimo vrhovnega komandanta maršala Tita, najvišjih državnih in političnih voditeljev in tujih gostov korakale in se vozile odlično izurjene in najsodobneje opremljene enote naše vojske.
Videli smo nove vrste naše vojske, videli smo nove vrste orožja, videli smo odločne obraze vojakov in oficirjev, bili smo ganjeni in ponosni. Ugotovili smo lahko, ko smo gledali zastave legendarnih proletarskih brigad, kako junaški je bil boj naših narodov, in ugotovili smo lahko, ko smo videli rakete zrak-zrak, kako pripravljena je naša vojska. In ves čas smo se zavedali pomena Titovih besed, izrečenih kmalu po koncu druge svetovne vojne: „Delajmo, kot da bi bil desetletja mir, in bodimo pripravljeni, kot da bi bila jutri vojna!“ Foto: MARKO BERLAN
Kronist
Pred njihovim domom v Holbičah, nedaleč od Škofič, o katerih poje tista znana Kernjakova pesem, smo slikali Kramerjeve. Oče Lovro je predsednik Zveze slovenskih izseljencev na Koroškem. V sredini žena Treza, zraven nje hči Trezi
Duhovni gospod se je zresnil; že prej ni bil prida dobre volje, zdaj pa se mu je obraz pomračil. Zakaj se korošld Slovenci ponekod boje prijaviti svoje otroke k dvojezičnemu pouku, zakaj govore nemški tudi tedaj, ko to ni prav nič potrebno, zakaj nekateri taje svoj slovenski rod? „Boje se,“ je rekel duhovni gospod in predel roke na mizi. „Česa? Koga? “ Duhovnik je pogledal skozi okno in rekel: „Izselitve.“ Hoteli smo še naprej spraševati, kakor na začetku, a nam je zaprlo sapo. Od izselitve je vendar minilo že osemindvajset let! Časi so se spremenili. Hitlerja ni več. Avstrija je demokratična, pravna država. Hoteli smo še vprašati, ali je bolj res, da se ljudje boje ali jih bolj ustrahujejo, tako v rokavicah, šepetaje, češ, enkrat ste že pošteno nastradali, ker ste trmoglavili, da ste Slovenci. A smo molčali. In čez čas, ker tudi slovenski duhovnik ni o tem več spregovoril, začeli govoriti o cerkveni arhitekturi, o prelepih cerkvenih oknih. O strahovih, pravih in namišljenih, torej ni bila izrečena nobena beseda več.
Kako je bilo torej z izselitvijo? Lani nam je o tem že pripovedoval Janko Ogris iz Bilčovsa, oče edinega slovenskega deželnega poslanca. Toda duhovnikovo mnenje nam ni dalo miru. Še bolj pri viru bo treba zagrabiti. Torej gremo k Janšeju, k Vorancu, k Lencu, k Lovru Kramerju. K predsedniku Zveze slovenskih izseljencev. Smer: Holbiče (Techelberg) pri Škofičah.
Tečen dež se je ponujal po vseh oglih, kmetje so urno sadili krompir, izza gozdnatega ovinka se je prikazalo jezerce, pred njim napis „Privat“, zašli smo, ja, ta je Kramer, pa ne Lovro: običajno iskanje, vtem ko se dež zaganja v šipe.
Čil možak, ta Lene
Potlej si le sežemo v roke. Čil možak je Lene. Salamensko dobro skriva svojih štiriin-sedemdeset let. Valoviti lasje, oglata brada, usta, ki se rada namuznejo, ki se rada razp.ro v smeh, nad njimi svod kratkih brk, vse pa obvladujejo žive oči.
Razgledamo se po domu. Na novo prebeljena hiša, na njej napis Pension Portsch, prostorna soba z novim lesenim stropom, z več mizami, z oblazinjenimi klopmi.
Kmetija nove sorte, kakršnih na Koroškem onkraj meje ni ravno malo. Vendar: doslej smo videli malo tako lepo urejenih hiš. Urejenih z okusom, ki ne zametava staro, ki pa zna tudi prisluhniti klicem današnjega časa. Ta klic pa se predvsem glasi: tujski promet, turizem.
„Mi smo se pa že nekje videli,“ pripomni črnolasa lovrova hči Trezi Portsch. „Smo, smo, v Ljubljani, na koncertu združenih pevskih zborov koroške Slovenske prosvetne zveze ste peli solo.“
Drži, drži, smo ugotovili. Mati petih otrok, ki rada poje v slovenskem pevskem zboru.
Sedemo za mizo. Na mizo prinese vnukinja Simona mošt. K sosedni mizi sede mati in babica Treza Kramer.
Duet, tercet spominov
Začne se duet spominov, ki se kdaj pa kdaj spremeni v tercet. Oče Lovro pripoveduje, hči
Nedaleč od Holbič, nedaleč od Škofič smo na polju zagledali barvno čudovit prizor. Njiva je gorela. Gorela so suha koruzna stebla. Tudi na Koroškem se je pomlad letos le počasi primajala v deželo, kmečko delo na polju se je zakasnilo
Koroška znamenja... Sredi polj stoje ali ob cestah. Pot kažejo, nekakšne kapelice so in -vsaj kadar gre za pristna dela — pričevanje o umetniški nadarjenosti ljudskih slikarjev, ki so krasili te kažipote posebne vrste
Vnuk Lovra Kramerja, mali Franci Forsch je med našim zgodnjepopoldanskim obiskom ravno sladko spal na klopi v kuhinji in družbo mu je delala črna mačka. Franci je eden od petih vnukov Lovra in Treze Kramerjeve, po domače Janšejevih dveh.
Vnukinja Simona Portsch hodi na Hauptschule v Vetrinj (Viktring). Med našim obiskom pri Janšejevih v Holbičah, nam je najprej postregla, nato pa sedla k domačim nalogam. Prva je bila: nemška stavčna analiza. Simonin brat Drago je maturiral na slovenski gimnaziji.
PO DEŽELI
Trezi ga dopolnjuje, mati Treza pa tudi vsake toliko časa kakšno reče.
Lovro Kramer: „Štirinajstega aprila 1942 ob petih zjutraj so vdrli v to hišo esesovci in gestapovci. Ukazali so: v eni uri morate zapustiti svoj dom. S seboj nismo smeli vzeti drugega kot perilo in nekaj oblačil. Stvari smo morali zaviti v rjuhe, cule zadeti na rame, kot Cigani.“
Trezi: „Avtobus nas je čakal na Rodi, sosednjem kraju.“
Lovro: „Nabasali so nas. Poprej smo prosili še soseda, naj nam zapelje butare, cule, kot pravite vi. Kovčkov nismo smeli imeti.“
Vstopili sta dve gospe, upokojenki. Iz Linza sta. Že osmo leto hodita sem, v ta pension na počitnice. Seznanimo se, si podamo roke, rečemo nekaj besed. Potlej predsednik zveze izseljencev nadaljuje:
„Odpeljali so nas v Žrelec. Bili smo edina familija iz Holbič. Mi trije: Lovro — Voranc — Lene, Treza in Trezi.“
Trezi: „Tedaj sem imela deset let.“
0 izselitvi koroških Slovencev na žalost še zdaj ni nobene monografije, kot je na zadnjem nedavnem občnem zboru zveze slovenskih izseljencev povedal dr. Franci Zwitter, predsednik Zveze slovenskih organizacij. Tako črpam predvsem iz študija dr. Mirta Zwittra, da bi sam in bralci dobili predstavo o izselitvi
14.	aprila 1942.
Najhujši med najhujšimi
Ko so nacisti leta 1938 zasedli Avstrijo, so si poiskali (ni jim bilo treba dosti iskati, mnogi so se sami ponudili že dosti prej) pomagače med najhujšimi nemškimi šovinisti. Najhujši med najhujšimi pa je bil tedanji stotnik Alojz Maier-Kaibitsch. Ta je tudi vodil večino uradov, ki so snovali in izvedli izselitev. Maier-Kaibitsch je avanziral v SS-Standartenfuhreija in delal na vse kriplje. Konec novembra 1940 je bilo na seznamu za. izselitev okoli tisoč slovenskih posestev. Štirinajstega aprila zarana, ko so se po koroških vaseh zaprašili vojaki 171 policijskega bataljona in esesovci, je bilo na seznamu okoli 300 družin. O ja, saj bi jih še več izselil,« seje položaj presukal.
Na Koroškem so se pojavili partizani.
Povrnimo se h Krameijevim, Oče Lovro pripoveduje naprej:
„Tam, v Zrelcu smo ležali na slami, tako so nas natrpali, da smo skoraj drug na drugem ležali. Tam smo ostali eno noč ...“
Trezi: „Ne, dve noči. ..“
Lovro: „Ja, res, dve noči, tretjega dne proti večeru pa so nas skozi kordon policije gnali na železniško postajo. Vagoni so že čakali. S seboj smo imeli komaj rojene otroke.“
Ja, najmlajšo izseljenko smo videli. Nekaj dni je tega. V Pogorjanah nad Ločami. Lojzika Farman se piše, in ko so jo nacisti odgnali, je bila stara šestnajst dni.
Treza: „Mleko za otroke smo segrevali v vagonu, sveče smo prižgali in tako segreli mleko.“
Kriki v gozdu
Lovro: „Vozili smo se čez München, Augsburg, Donauwirth, se ustavili v Wassertridinge-
STOTERIH JEZER, PA TUDI MOJCEJA IN KATRCE
nu. Tam so nas izvagonirali. Spet policija. Vse naokoli. Nas so gnali na Hesselberg, kakih štiristo ljudi nas je bilo. Kraj je na hribu, 920 metrov visoko. Preden prideš tja, moraš skozi gozd. Ženske, ki niso mogle hoditi, so naložili na traktorje. Ko smo prišli v gozd, seje začelo vpitje. Ženske so kričale: ,Postrelili nas bodo!“4
Trezi: „Odkazali so nam barake. Že prej so bile tam.“
Lovro: „Neko Hitlerschule so zidali, zato so bile barake.“
Trezi: „V posteljah so bile bolhe, v baraki mišja gnezda. Po dva sta ležala na eni postelji, pa še je bilo premalo ležišč za vse. Nekateri so legli kar na mize in klopi.“
Lovro: „S hrano je bilo sila težko. Na Binkošti na primer je dobil vsak za južino samo po dva krompirja.“
Mati Treza: „Ce bi nekaj malega s seboj ne imeli...“
Lovro: „Štiri tedne smo bili v karanteni. Nikamor nismo smeli. Potlej so nas razvrstili. Izseljence do 40. leta starosti so imenovali Eindeutschungsfahig.“ Kar bi po naše pomenilo: te se — morebiti — da ponemčiti. „Od 40. do 60. so bili Arbeitsfähig. Tako so nas razdelili na delovna mesta. Veliko jih je moralo v Stuttgart. Mene so poslali v Nürnberg. Drugi so šli delat na kmete, zlasti žene in otroci od dvanajstega leta naprej. Jaz sem delal v Heereslieferantskommando za vino in likerje ...“
Trezi: „Steklenice si pomival.“
Lovro: „Ja, 23 pfenigov na uro so mi plačali. Od tega sem moral plačevati še za vzdrževanje družine. Treza, koliko je to bilo? “
Treza: „Marko na dan.“
Partizani posežejo vmes
V tem pa so na Koroškem še izseljevali, do jeseni 1943. Družine, ki so jih sumih ali o katerih so nacisti vedeli, da so v zvezi z osvobodilnim gibanjem. Napadi partizanov so križali in prekrižali račune o množični izselitvi koroških Slovencev. Ad acta je šla zamisel, da bi 50 000 koroških Slovencev naselili v Ukrajini. „Dokončna rešitev koroškega vprašanja“ je šla po vodi.
Ob tem, kar je Lovro Kramer zdajle povedal, se čudim, da nima še bolj pobeljenih las, kot jih ima, čudim se, da ima roke mirne. V Nurnbergu je preživel 25 hudih bombnih napadov. Trikrat je bil zasut. Lovro pa samo pravi:
„Srečo sem imel.“ Čez čas nadaljuje:
„Zasuti smo bili. Pred vrati zaklonišča je gorelo. Morali smo zlesti čez neeksplodirano bombo, tisto petstokilsko.“
Treza ah Trezi, ena od njiju je rekla: „Pa še o sanjah povej.“
„Bilo je na novo leto 1945. Sanjal sem, da je cel Nürnberg v vodi, poplavljen, sanjal sem, da me je zagnalo po drči, kovček sem skušal rešiti iz vode, a ga nisem mogel, voda je vdrla. Sam pa sem se rešil. Potlej sem se zbudil, in izvedel, da je trajal bombni napad od pol devetih zvečer do pol treh zjutraj.“
Taborišče, kjer sta bili Treza in Trezi je bilo 73,km oddaljeno od Numberga.
Treza: „Čisto črn, čisto sajast je prišel domov, to se pravi v lager.“
Srečo je imel, Lovro Kramer, predsednik Zveze slovenskih izseljencev. Nekoč je na hišo, v kateri je stanoval, padla tempirana bomba. Bil je odsoten, na delu, ka-li, imel je srečo, zakaj ob dvanajstih dopoldan se je bomba razletela. In hiše ni bilo več.
Lovro: „Še tole je treba povedati: V Hes-selbergu so nas ljudje skraja nezaupljivo gledali, ko so nas prignali kot najhujše razbojnike. A sčasoma so dali vedeti, da niso za Hitlerja. Od tri tisoč liudi jih je bilo le kakih 30 v nacistični stranki. Drugi pa so bili na tihem proti.“
Ukana v Beljaku
Nacizem je bil poražen, toda trnova pot izseljencev, koroških Slovencev, ki so se vračali v domovino, na rodno zemljo iz taborišč v Heselbergu, Frauennaurachu, Schwarzenberga in Rehnitza, še ni bila končana. Krameijevi so vedeli: tri leta, tri mesece in tri dni smo bili tam gori, na tujem.
Na kolodvoru v Beljaku so jim hoteli nastaviti ukano. Angleške oblasti, ki so imele zasedene te kraje, so nekateri prepričevali, da ti povratniki niso Slovenci, ampak folksdoj-čerji, da jih je treba transport poslati nazaj, v Mallnitz. A izseljenci so zapustili vlak. Iz svojih vrst so izbrali delegacijo, ki je šla na deželno vlado v Celovec. V njej je bil tudi Lovro Kramer. Potlej so se šele smeli vrniti na svoje domove.
Dom Kramerjevih je imel v letih izgnanstva „na skrbi“ sosed, ki je bil pod nacisti župan. Opravo je odnesel, kajpak, precej lesa posekal, kako da ne, v hiši je naselil francoske vojne ujetnike.
Lovro: „Nič se nisem maščeval. Saj nič ne pomaga, saj veste, kako je to: krivično blago ne drži, ne prinese sreče.“
Popravek
V reportaži o Mirku Kumru - iz serije o koroških Slovencih - objavljeni v številki 17-18, je pomotoma izpadel zadnji del, spričo česar je postal tudi slabo razumljiv naslov. Tisti del se je glasil:
Med krajšimi spisi je nemara najboljša črtica Srce na baterijo. Krvavo avtobiografska je, da tako rečemo.
Neko noč ga je tlačila mora. Sanjal je o vlaku, ki vozi v nepovrat, proč s tega sveta. Ko so drugo jutro poklicali zdravnika, je ta otipal samo še 18 utripov na minuto.
Vrstili so se pregledi. Vmes omedlevice. Srce je hotelo obstati.
Potlej je specialist na jutranji viziti rekel:
„Einen Schrittmacher konnte man da einbauen!“
„Einen Schritt!“ so nato olajšano vsi spremljevalci naenkrat vedeli.
In tako so na kliniki Wagna pri Leibnitzu s rvo operacijo skušali všiti pod kožo strojček, i z električno energijo zbuja srce.
Prva operacija se ni posrečila. Poprej razširjeno srce se je skrčilo, ka-li, voda, napeljana v srce, sta se izmaknila.
Srce je spet hotelo obstati.
Prihiteli so kirurgi. Vnovična operacija. Dolgo je trajalo. Naposled se je posrečilo.
Mirko Kumer hodi zdaj okoli s srcem na baterijo, ki spet normalno utripa: puls 72.
Dela, kajpak nič težaškega več, v zadrugi je zaposlen, s podžupanskimi posli se ukvarja, in piše.
Bilanca izgnanstva
Doktor Mirt Zwitter je pred leti objavil bilanco izgnanstva:
„Številčni pregled tega nepopisnega goija je doslej naslednji: V taboriščih rojenih 34 otrok, umrlih 67 izseljencev, odvedenih v koncentracijsko taborišče 84 izseljencev, prisilno mobiliziranih v nemško vojsko 108 izseljencev, od teh padlih vojakov 24 izseljencev, doslej pogrešanih 10 izseljencev, skupnih smrtnih žrtev 101 izseljenec.“
V prostorni sobi pri Krameijevih pa spomini še niso usahnili. Kako je bilo leto navrh, kakor je bilo leto dni kasneje: tudi to velja obuditi spomin, kmalu bo 25 let minilo od tistih dob, ko so bili mokri do kože, ker so jim hoteli preprečiti tisto, kar so se namenili.
Imeli so občni zbor v Št. Rupertu pri Celovcu. Slovenski izseljenci, od nacistov izgnani z rodne Koroške. „Ta prvo mašo smo želeli imeti, pa'je škof rekel, da ne, češ da smo komunisti. In ko smo hoteli priti na celovški novi plač (Neuer Platz), kjer bi moral imeti doktor Tischler (sedanji dvorni svetnik in bivši ravnatelj celovške slovenske gimnazije dr. Joško Tischler) govor, so prišli Angleži z gasilci.“
Treza in Trezi: „Čisto mokri smo bili.“
Trezi: „Vse omnibuse so zaprli, da ja noben izseljenec ne bi mogel priti v Celovec.“
„Prišli smo pa le!”
Pa so prišli, vsemu navkljub. Voranca so v Ribnici ob Vrbskem jezeru ustavili žandarji. A je naposled vseeno prišel.
Mati Treza je „šla peš čriez izaro“, se pravi, da je pri Otoku prodrla skozi zasede, prišla na drugi breg Vrbskega jezera in nato v Celovec.
Ja, vse so storili, da bi preprečili zborovanje slovenskih izseljencev.
„Prišli smo pa le!“ se razsuje smeh po hiši.
Premaknimo se v sedanji čas. Holbiče so lepa vasica. V Holbičah stoji dom Kramerjevih, po domače Janšejevih. Ravno prav je travnikov tod okoli, ravno prav jezer pa jezerc, ravno prav gozdov. In res bi bilo škoda, če se ne bi odprli vrat turistom.
To so tudi storili. Pri Krameijevih imajo 17 postelj. S turizmom se ukvaijajo od leta 1962. Glavna sezona — pravi Trezi Portsch — traja od začetka junija do konca avgusta.
Sicer pa meri kmetija enajst hektarov.
Oče Lovro je predsednik Zveze slovenskih izseljencev že kakih 15 let, prvi predsednik pa je bil Vinko Groblaher iz Deščic pri Št. liju, po domače Hofovc.
Oče Lovro, Voranc, Lene Kramer je tudi predsednik slovenske hranilnice in posojilnice ter gospodarske zadmge v Škofičah, ustanovljene pred 68 leti. Zadruga s posojilnico ima hišo in pet hektarov, v posojilnici imajo kakih pet milijonov šilingov letnega prometa, v zadrugi okoli en milijon.
Predvsem pa imata babica Treza in ded Lovro pet vnukov, ki se pišejo Portsch. Drago je maturiral na slovenski gimnaziji, Magda hodi na slovensko gimnazijo, Simona hodi v Vetrinj v Hauptschule, Stanko v ljudsko šolo v Škofičah, Franci pa je ob naštevanju - spal v kuhinji na klopi.	JOŽE ŠIRCELJ
Slike: EGON KAŠE
,Magdalenai . Novakovuvva kot obremenilna priča na procesu proti ustaškemic teroristu Miljen-ku Hrkaču. Proces je pred krat-'kim doživel preobrat. Še zdaj tii znano j kdo je podtaknil eksploziv v beograjski kino 20. oktober, od •katerega je tako hudo bila prizadeta Magdalena.
Novakovič bo vozila avtomobil
„Kaj niso časopisi že dovolj pisali o meni? Kadarkoli kaj napišete, imam zmeraj več neprijetnosti kot koristi,“ nam je takoj na začetku povedala Magdalena Novakovičeva. Obiskali smo jo med odmorom matematičnega predavanja na Strojni fakulteti v Beogradu.
„Poglejte, zdaj ko se z vami pogovarjam, se bo začelo predavanje. Meni res ni do tega, da bi izgubila pouk. Prosim, ne razumite me narobe. Novinarje sicer popolnoma razumem, vendar tudi meni ni lahko. Bijem se, kolikor se morem. Leto dni sem preležala v postelji. Pa tudi takrat sem se vztrajno učila. Pomagali pa so mi vsi, tako profesorji na fakulteti kot kolegi. Tega niso storili iz usmiljenja. Svojo človeško dolžnost so opravili kot pravi ljudje. Lani so mi profesorji dovolili, da lahko polagam izpite, kadar hočem. Na predavanja nisem mogla, zato sem se na izpite pripravljala v postelji. Kljub temu leta nisem izgubila.
Potem se je pojavilo vprašanje: kako naj prihajam na fakulteto? Morala sem namreč poslušati predavanja, opravljati vaje. Že res, da mi je neki docent pošiljal škripta in vaje, vendar je drugo leto študija mnogo težje od prvega, zato sem morala na fakulteto.
Na predavanja me je vozil moj sosed. Pa tudi prihajal je pome in me odpravljal domov. Vendar je bilo to pretežko breme za človeka, ki mora skrbeti za svojo družino. Nisem mogla sprejeti njegove požrtvovalnosti.
Zato sem nekaj mesecev dajala na stran štipendijo. Brat in jaz sva se odločila, da bova kupila rabljenega fička. Potem me je brat začel voziti na fakulteto. Pa tudi to ni bila rešitev. Moral je namreč v vojsko. Upala sem na odškodnino, s katero bi si lahko kupila invalidski avtomobil. Zelo pa sem bila razočarana, ko sem zvedela, da nimam pravice do odškodnine. Vendar se nisem vdala. Nekateri prijatelji so mi svetovali, naj si izberem fakulteto, ki mi bo omogočila študij doma. Nisem jih poslušala. Veste, še kot otrok sem si želela, da bi postala strojni inženir, ki pomaga graditi svojo domovino. Zdaj pa, ko me je tako hudo prizadela roka zločinca, ki želi to domovino razrušiti, sem dobila še več moči za boj.
Ohrabril me je tudi tovariš Tito. Razen tega me je pred kratkim še prijetno presenetil. Podaril mi je avtomobil daf 44 avtomatik. Sijajen je, ne morem vam povedati, kako sem srečna. Je že res, da še ne znam voziti in da s protezami ne bom ravno lahko položila vozniškega izpita. Vendar bom spet vztrajala in tudi ta izpit opravila. Nočem biti drugim na grbi.
Kar se avtomobila tiče, je že registriran in prirejen zame.“
Takrat je zaslišala glas svoje profesorice. Predavanje seje začelo.
„Ali ste zmeraj nasmejani? “ sem jo vprašal.
„Gotovo si mislite: Magdalena je vedra. Vendar me nihče ne vidi, kadar sem sama in otožna. IJčim se in učim in upam. Kadar pa mi je hudo, potem jokam in skrbi me, ali bom sploh kdaj lahko končala fakulteto.
Ne glejte name z usmiljenjem. Niti vi niti vaši bralci,“ nam je Magdalena rekla ob slovesu. „Poskušajte me samo razumeti.“
MIŠA RADULOVIČ
ZGORAJ: Magdaleno sta sprejela tudi predsednik Tito in njegova soproga. LEVO: Med prvimi, ki so obiskali Magdaleno v bolnišnici, so bile tudi delavke iz zemunske tovarne Istra Zlasti prisrčna je bila z njo delavka Bosiljka Popovič.
m
If uredništvu
Naslovi
Spoštovani urednik!
Ne zamerite, ker se oglašam z nekaj prošnjami. Toda že nekajkrat sem bral, da ljubeznivo odgovarjate na razna vprašanja. Odtod tudi moj pogum, da vas povprašam po naslovih mojih ljubljencev, ki bi jim rad pisal: to so Perica Slovenski, Frank Sinatra, Ana Štefok, Doris Day, Rita Pa-vone in Majda Sepe.
MILAN KEPER MARIBOR
Perici pišite v Beograd, Zdravka Čelara 10. Ana Štefok stanuje v Zagrebu, Zaprudže 14 f. Franku Sinatri pišite na naslov: c/o Reprise Records, 4000 Warner Boulevard, Burbank, California, USA. Riti Pavone na naslov: c/o Ricor-di Via Berchet 2, Milano, Italija. Doris Day na naslov: CBS Records, 51 West 52 nd Street, New York, N. Y. USA. Naši Majdi pa v Ljubljano, Rozmanova 2.
Stanovanjske težave
Dragi urednik!
Najbrž nisem prva, ki se v stiski obračam k vam. Stanujem v Laškem, že petindvajset let. Hiša je na pol podrta. Pred sedmimi leti sem se poročila. Ker pri moževih starših ni bilo prostora, sva ostala pri mojih starših, čeprav je bilo tudi tu tesno. Zdaj imava sedem let starega sina in tri leta staro hčer. Hiša, v kateri stanujemo, je stara in jo nameravajo podreti. Vse stranke razen nas so že izselili. Tudi okna so razen naših še odstranili. Po urbanističnem načrtu Laškega je hiša že dolgo predvidena za rušenje, seveda je zato že leta nihče ne vzdržuje. Kadar dežuje, nam teče v stanovanje. Okna in vrata so že razpadla.
Bojim se, da se bomo nekega dne znašli na cesti, ker so mi to na stanovanjskem podjetju že obljubili. Zato ker sem brez odločbe, le podnajemnica.
Dolgo sem čakala, da nas bo kdo opazil, pa mislim, da se to ne bo zgodilo. Le kaj naj storim? Imam dobrega moža in dva zdrava otroka, pa sem kljub temu obupana.
MILENA JELEN LAŠKO
V kratkem se bo naš novinar oglasil pri vas.
Rokova Mica
Tovariš urednik!
Bral sem reportažo o Rokovi Mici in bi vam rad povedal, da je partizanka Rokova Mica 1945 leta res prva prišla v Maribor.
Prilagam vam fotografijo avtomobila, v katerem je Mica sedela, žal pa ni videti, kako je sprejela šopek krvavordečih rož, na katerega se še danes spominja s solzami v očeh.
Komu v slavo mora biti prikrito veliko junaštvo skromne slovenske matere?
Negativ posnetka, ki vam ga prilagam, je shranjen v Muzeju NOB v Mariboru. Iz posebnega razloga je prav ta posnetek moj zadnji v življenju.
MARIJAN ZICKERO
Odlično za košarko
Spoštovano uredništvo!
V 19. številki Tovariša ste me zelo razveselili z naslovno sliko mojega ljubljenca Iva Daneua in z veliko barvno fotografijo naše košarkaške reprezentance. V Sloveniji je košarka verjetno najbolj priljubljen šport, zato mnogi z velikim zanimanjem prebiramo reportaže, ki jih objavljate pod naslovom Kako se je kalilo jeklo. V teh dneh, ko je v Ljubljani svetovno prvenstvo v košarki, vsi stiskamo pesti za naše ljubljence, da bi se jim le uresničile želje in bi dobili zlato, kot nekateri napovedujejo. Upamo, da boste tudi s tekmovanj pokazali kakšne lepe fotografije, saj vsi nimamo možnosti, da bi bili v najbolj odločilnih trenutkih v dvorani Tivoli. Našim košarkarjem lep pozdrav.
MARJAN BOTIKA MARIBOR
Kam na dopust!
Spoštovani!
Začetek vaše serije Kam na dopust je zelo zanimiv. Le cene niso za povprečen jugoslovanski žep preveč obetajoče. Pri planiranju za dopust je treba ponavadi šteti vso družino, to pa precej nanese. Najbrž bo držalo, da bo naše morje čez nekaj let samo za petične tujce, mi pa se bomo lahko naslajali le ob lepih fotografijah krajev, ki sodijo v našo lepo deželo.
L.	S.
PTUJ
Slovakinja išče prijatelje
Spoštovani!
Že precej časa si dopisujem z dekletom iz Slovaške. V zadnje pismu mi je poslala naslov prijate-
ljice, ki bi si prav tako rada dopisovala z mladimi Jugoslovani. GRETKA KOPINECOVA je stara 18 let in obiskuje srednjo kemično šolo. Njen naslov je: SPŠCH vo Svite, obres Poprad, ČSSR.
VLADKO BREČEVIC KOPER
Zbiralka razglednic
Spoštovani tovariš urednik!
Z e precej časa zbiram barvne razglednice: panorame mest, pokrajin in planinske motive. Razglednice potrebujem za šolski album. Stara sem 15 let in hodim v 8. razred osemletke. Bralce, posebno tiste, ki žive na tujem, prosim, če mi pošljejo kakšno lepo razglednico. Jaz pa jim pošljem v zahvalo razglednico Maribora.
ROZIKA HRIBERŠEK MARIBOR 2 POŠTNO LEŽEČE
Pridi, cesta...
Spoštovano uredništvo!
Reportažo o novi avtomobilski cesti sem z veliko radovednostjo prebral. Še bolj so me navdušile slike, ker so dokaz, da smo z gradnjo res začeli. Govorjenja in prerekanja okoli ceste je bilo že toliko, da je marsikateri avtomobilist obupal, da bomo sploh kdaj imeli pravo avtomobilsko cesto. Zdaj smo torej na startu. Odlično! Pred mesecem sem se vozil po italijanski cesti, od Trsta navzdol, in sem bil zelo navdušen. Torej bo naša nova avtomobilska cesta prav taka in bomo čez nekaj let, ko bo povsem gotova lahko prišli iz enega konca Slovenije do drugega že v pičlih nekaj uricah. Nekateri bodo najbrž godrnjali, ker bo treba za cesto odštevati kak dinar, dva, kot pišete. Pa je to edina pot, če hočemo s časom naprej. Spomnim se, kako me je v tujini nekdo radovedno vprašal, ali imamo pri nas res še ceste, na katerih se kadi. Mislil je na makadam Pritrdil sem mu, prav nič ponosno. Zdaj pa bom lahko ponosno povedal, da imamo oziroma da bomo v batkem imeli tudi pri nas lepo moderno avtomobilsko cesto in da bodo tujci lahko hodili k nam brez strahu, da bi na „luknjah“ uničili svoje avtomobile. Upam, da se bo potem, ko dobimo cesto, tudi turizem bolj razvil. Upam pa tudi, da bodo naši vrli gostinci naredili vse, da bodo tujci, ki bodo po modemi cesti hiteli skozi našo deželo, za hip, dva ustavili, da si ogledajo naše znamenitosti?
URH V.
CELJE
POS
- funkcionalno
Cerknica jugoslavija telefon 79-080 telex 31-167
Jutro je škrlatno in spominja me na tisto dolgo noč, ko so Italijani do smrti mučili in izmučili v neki lopi Nabergoja Štefana (imena se še dobro spominjam, čeprav je malodane pozabljen od vseh, razen od svojih sovaščanov) in njegovih pet tovarišev. Zjutraj so odprli lopo in pobrali iz nje mučenike in jih v pokritem gnojnem košu odpeljali v Gorico. Kje so jih zakopali, še danes nihče ne ve...
BRDA, BRDA, VINORODNA
županov iz 15. stoletja
goji
breskve
Pred dobrimi desetimi leti sem križem kražem prehodil vsa Brda. Napol študentje, napol še dijaki smo hodili od kmetije do kmetije in spraševali ljudi, kaj se je dogajalo v teh krajih od leta 1918 do 1947, ko so jih končno priključili Jugoslaviji. To je bila pripoved, ki se je dala strniti v eno samo resnico. Vsem nakljub so ti ljudje ostali na tej zemlji in dobesedno iz kamenja iztrgali ves ta žlahtni pridelek, ki zdaj te dni, ko sem se ponovno vrnil po toliko letih, razkazuje svoje cvetoče razkošje mojim očem.
Pripovedovali so mi toliko zgodb v teh krajih, da se nikakor ne morem znebiti občutka: to danes ne bo navadno jutro, ko je v zadnjih dneh prvič po dolgi zimi in sprenevedavi zgodnji spomladi zasijalo čisto sonce . . .
Pripovedovali so mi tudi, kako je neki tuberkulozni italijanski učitelj pljuval v usta otrokom, ki so govorili slovensko .. . Takrat je bila jetika smrtna in ne nadležna bolezen, kot je danes ... In bog ve kaj še vse skriva zgodovina, nazaj do Gradnika, ki je vodil brezupen kmečki boj za golo življenje, in še dlje, do petnajstega stoletja, kjer je bila slovenska župa v tej hiši, pred katero sva se s kolegom ustavila.
Ti kraji me nikoli od tistikrat niso več presunili s svojo lepoto cvetočih češenj in breskev, temveč s svojo resnico. Resnica pa je
bila veliko bolj blizu podobi, ki jo je kazal sedanji gospodar Jože Marinič v Biljani blizu Dobrovega.
Že ostarel, toda še zmeraj trden možakar, se je od mize umaknil k oknu, brž ko sva s kolegom stala v kmečki izbi. Kazalo je, da gleda skozi motne šipe in se za naju sploh ne zmeni. Po sili odgovarja, ker sem najbrž preveč vsiljiv, čeprav sem samo v hudi zadregi. Te ljudi sem zmeraj globoko spoštoval in če sem že stopil v hišo, tega prav gotovo nisem storil tako, ko da sem prišel v kavarno.
V zadregi sem mlel nekakšne nesmiselne besede, možakar pa ni črhnil ne bele ne črne.
Pri mizi sta sedela njegova odrasla sinova in žena. Opletali so polento in nelagodnost je pretrgala njegova žena, ki je kar se da prijazno odgovarjala na moje brezupne poskuse, da bi se približal tem ljudem.
Da sva iz Ljubljane, sva povedala, da nisva prišla kupovat niti dobrega vina, še manj češenj in breskev, saj je šele nekaj dni, kar se jih je usmilila sončna pomlad.
Zdelo se mi je, da sem ga nehote speljal na led, saj je kar hitro začel govoriti o vremenu, ki je prišlo sicer pozno, a je vendar končno le prišlo.
Takšni dnevi so za Brice praznik. Toda ne praznik z veselicami, ampak praznik veselja, ker bodo lahko začeli z delom ...
In vse to se mi je kazalo v današnjem jutru in zdelo se mi je, da mož pred menoj ne pozna tesnobnih ur, ko se izteka dolgo pestovano upanje in se v ljudi nataka obup. To je bilo velikokrat v preteklih dneh, ko jim je Romeo Kocjančič (sicer Slovenec, ki pa ni maral spregovoriti niti besedice slovensko) pobral ves pridelek, ali takrat, ko je njihove otroke nečloveško poniževal italijanski učitelj, ali tistega dne, ko so v Gornjem Cerovem pred cerkvijo Nemci ubili nosečo slovensko kmečko ženo. In če že tega ni bilo, pa je toča kak teden pred trgatvijo potolkla grozdje, ali pa slana popalila breskev nasad.
V dobre pol ure ah pa po eni noči je vseh upov konec.
„Zmeraj je bilo tako in zmeraj smo take stvari preživeli. Seveda, potem je dolgo časa
Gospodar in sinova, ki sta orala, sta se zgubila ob njem. Gospodar je samo prijel za ročo pri plugu kot iz navade ali pa prastarega običaja, da mora njegova roka bedeti nad prvo brazdo, in prepustil težko delo sinovoma.
Trdo sta zaorala zemljo, gospodar pa je hodil pred njima med brazdami in trosil sivkast prah, umetno gnojilo. Ko je izpraznil škatlo iz lepenke, je šel po novo zalogo in izkoristil sem trenutek, da bi se spotoma kaj pogovoril z njim.
Pripovedoval mi je, kako se je pred drugo svetovno vojno potikal kot orožnik po Italiji.
„Saj veste, kaj je orožnik! Ljudje ga ne marajo. K nam so pošiljali Italijane, v Italijo pa Slovence. ВШ smo koloni, nismo imeli svoje zemlje, in kar sem pridelal doma in kar mi je ostalo, je bilo premalo za družino. Moral
ves naš trud jalov, toda ... kaj hočemo . .. Tudi slana in toča sta na svetu, niso samo dnevi kot danes...“ se mu je razlezel smeh skozi brazde na obrazu.
Bila je nedelja in sinova sta prišla domov. Vsi trije so krenili proti breskovem nasadu, ki ga morajo zorati s krepkim volom. Tako govejo živino sem doslej videl samo še na Blokah. Krepko, veliko in temno rjavo; in tamkajšnji veterinar, ki je bil doma iz Prekmurja, je povedal, da daje njihova dobra mlekarica v Prekmurju vsaj sedemkrat manj mleka kot dobra krava te pasme.
sem za kruhom, pa je bil tudi orožniškidober, čeprav je bil bolj grenak kot kak drug. Šel sem še kot mlad mož. Obredel sem Milano, Benetke, Rim, bil sem celo na Siciliji, veste, tam, kjer je mafija. Toliko pišejo o njej, vejo pa nič . ..
Družino sem obiskoval poredko, ni bilo denarja. Najlepša leta, ko mora biti človek pri ženi in otrocih, sem preživel po zakotnih predmestjih Italije in lovil tatiče, ki so bili še večji reveži, kot sem bil sam. Prenašal sem, da so me ljudje gledali z grdimi pogledi, drugače ne bi mogel preživeti družine. Nekaj let sem
bil tudi doma. In če ne bi na črno kuhali žganja, ne vem, kako bi...
Bilo je prepovedano in tako hude kazni, če so vas dobili, da se vam ne sanja. Toda pomagati smo si morah, kakor smo vedeli in znali.
Glejte, ah vidite to globel spodaj? Tukaj smo sredi noči kuhali, kurili smo s takimi drvmi, da niso dajala dima. Posušeno mlado hrastje, ki smo ga pripravili nalašč za to. Žena je prinesla v golidi za mleko petrolejko, da rti metala okoli več luči, kakor je bilo potrebno. Tako smo ga kuhali, potem ga je bilo treba še prodati. Stolitrski sodček smo naložili na voziček na dvoje koles. Pri čepu in okoli vehe smo ga premazali s črnim vinom in ga mimo vseh financarskih zased peljali v Gorico. Tam smo imeli svoje odjemalce, ki so znali molčati.
In tako je šlo.. . Ah pa smo ga napolnili v steklenice, na vrh nametali grozdje in ga v jerbasih nesli naprodaj. Nikoli me niso dobili. Lastniku smo morah dajati vse, tudi sadje, tako da smo do kake hre prišli le z žganjem. Nobeden ni videl v tem nič slabega, to je bil boj za življenje.“
„Kaj pa po vojni“? sem vprašal. „Pred leti, ko sem hodil tod, ni bilo nikjer dobiti jajc, ko da jih kure nesejo samo še v Gorici.“
„Veste, nihče jih ni kradel in nihče ni z njimi postal bogat. Pomagali smo si tako, da smo jih prodajali. Takrat še ni bilo kleti v
Dobrovska vinska klet, pravi blagoslov zemlje v škrlatu cvetočih breskev, (levo)
Mariničeva sinova orjeta s plugom breskov nasad. Tam, kjer ne prideta s plugom zraven, skopljeta z motikami. Bogatejši kmetje imajo tudi za te nasade že traktor, (v sredini)
Sploh ne utegnemo niti za minuto počivati v hladni senci, ampak si kar stoje brišemo potno čelo, kot to dela že leta in leta kmet Marinič, (v sredini zgoraj)
Po končanem delu šele je pripravljen tudi za kratek klepet, (desno)
Dobrovem in kmetu je zmeraj težko priti do denarja. Davkarija pa zmeraj in zmeraj hoče samo denar. Če hočem kaj kupiti potrebujem denar, ne pa polente. Breskve prodajamo povsod, veliko dela je z njimi, več, kot si mislite, in prodajamo jih od Jesenic pa prav do Zadra. Ko bi jih prodajal in vozil na trg vsako kilo posebej, bi se mi ne splačalo. Ali veste, da so pred leti tudi že segnile?
„Koliko žemlje imate? “
„Mojega je hektar in pol, pol hektara pa sem vzel v najem. Veliko je senožeti, živina je lepa, pa tudi hoče svoje. Nekaj je gozda, z gozdom se ukvarjamo pozimi, kar pa ostane, je vinograd, vrt in nekaj breskovih nasadov.“
„Nimate ravno veliko zemlje, toda... ne gre vam ravno slabo.“
„Saj se nič ne pritožujem. Ali sem se kaj pritoževal? Ko bi le bilo včasih tako, potem mi ne bi bilo treba samemu brez žene in družine kot desetemu bratu po svetu. In še orožnik sem moral biti. Boljše nam je, ker imamo svojo zemljo, dobili smo jo od agrarne reforme po osvoboditvi. Seveda, tudi grozdje prodamo, plačajo nam ga po stopnji sladkorja. Slajši ko je grozd, več velja. Ta klet je res blagoslov za nas. To je treba priznati. ..“
„In ceste? “
„Tudi ceste so dobre ... Glejte, majhen kmet sem, pa gre. Dragi imajo še več. Res gre,
le da me telica ne bi bila zvrnila. Tako pa imam zanič nogo.“
Šepal je, toda dokler mi tega sam ni povedal, niti opazil nisem. „Nikoli več ne bom dobro hodil, pa tudi za trdo delo nisem več pravšen. Najtežje opravita sinova, kadar sta prosta.“
Ko sva se vračala k nasadu, kjer sta sinova z motikama razbijala grude, kamor s plugom nista mogla, sem že hotel povedati staremu gospodarju, daje v mladosti dobro naložil tisti krvavo prigarani denar. Preživel je družino in sinova, ki jima ni žal nedelj in praznikov, ko pomagata ostarelemu očetu pri najtežjih opravilih. Tudi hčerka je v službi. V Izoli. Končala je srednjo ekonomsko šolo in tako je pripomogel svojim otrokom do boljšega življenja, kot gaje imel sam.
„Kaj pa bolezen, ho pride .. .? “
„Med vojno sem bil precej časa v partizanih, v Gregorčičevi brigadi. Oddolžil sem se Italijanom za vse, kar so mi navrgli slabega. To so mi priznali pri zdravstvenem zavarovanju. Težko bi plačal sam takrat, ko mi je telica polomila nogo in sem moral v bolnišnico.
Ko je bilo vojne konec, je bila v naši hiši mednarodna komisija. Poglejte te tri hiše skupaj. Tale, kjer živimo, je na novo prezidana. Tudi ona, kjer živi sosed. Toda prej so bila vsa ta okna tako majhna, kot so tista tam zgoraj tik pod streho. To dvorišče in poslopja
so stara nad petsto let. Takrat, pred petsto leti, je bila tukaj v naši hiši stara župa. Ali veste, kaj je to župa? V petnajstem stoletju je živel tukaj naš slovenski kmet, bil je nekaj takega, kot temu danes pravimo župan. Oče mi je to pripovedoval. Toda molčati smo morali pred Italijani. Pravilj so nam tudi tisti od mednarodne komisije. Oče je bil v srcu velik Slovenec, toda potuhniti smo se morali. O tem, kakšen je bil naš rod, da so bili to svobodnjaki, je bilo treba molčati. Bilo je bolje tako. Molčali smo in trpeli, vsak po svoje, danes smo pa še zmeraj tukaj.“
Pokazal mi je sliko, na kateri je godba in na njej je tudi njegov sosed, ki je zdaj star enainosemdeset let, takrat, ko pa je bila ta godba tukaj na dvorišču in je igrala slovenske narodne in domače pesmi, pa je imel sosed pet let. Na sliki so brhka domača dekleta v velikih klobukih, sploh so lepo „naštimana“, človek bi rekel, da so iz mesta. Toda Marinič je takoj zanikal.
„To so sami domačini. Tukaj okoli je bilo veliko pevskih zborov, pa tudi domače godbe .. . Italijani so vse to poskušali zatreti, toda fantje smo peli naskrivaj. Kolikokrat se mi je na Siciliji stožilo po domačih pesmih in tistih časih, ko smo zapeli dekletom.
Tudi sliko smo morah skrivati pred Italijani. Oče jo je skrival, pa sem jo še jaz. Ko pa je prišla razmejitvena komisija, je tudi taka malenkost prišla prav.“ л
Kakor je bil sprva molčeč in naju je gledal kot dva nepridiprava, ki sta vdrla v njegovo življenje in med njegove breskve, se je zdaj razgovoril. In ta čas med pogovorom je trikrat raztrosil umetno gnojilo.
Bil je večer, ko sva s kolegom zapuščala Biljano. Rdečkasto sonce je metalo svoje zadnje sence na nekdanjo župo. Pred petsto leti so tam uravnavali svoje težave njegovi predniki. Po dolgih petsto letih je eden od njihovih potomcev stal tisto nedeljo zvečer pred hišo in gledal v rdečkasto nebo. Preudarno je razsojal, kakšno vreme bo naslednjega dne. Kaj bo treba storiti. . . tudi jutri. Njegov obraz je bil zaskrbljen, ne samo utrujen. Pomlad je prišla pozno, treba bo pohiteti.
Pa še nekaj je, kar mu dela skrbi, nekaj, kar ima že dolgo „za bregom“.
Lansko jesen je zasadil nov breskov nasad. Letos bo prestajal svojo prvo preizkušnjo. In kakor se drugi, starejši nasadi vsako leto znova in znova spoprimejo s slano, s točo in z vsem hudim, se bo tudi ta moral za svoj sad in za svoj obstoj.
Vse lahko pride, in za tem jasnim, rdečkastim nebom in soncem, ki meče škrlatne sence na sive strehe hiš, se utegne skrivati zlovešča roka trde usode, ki bo v pol ure ali pa v eni noči pobrala vse, kar naj bi zraslo iz znoja, ki je stekel z gospodarjevega čela. Ena od gub na njem se bo še bolj zarezala.
Ko postane breskov nasad star, umre. Umrlo suho drevo izrujejo, zemljo pa, kjer je živelo, pustijo pri miru. Prerase jo trava, kot bi prekrila grobove dreves. Zraven pa cvetejo in zorijo novi nasadi, nova in mlada drevesa in dajejo sad. Vse brez žalosti, brez velikih besed, tako je s temi drevesi že stoletje in stoletja. In nič drugače ni z rodom na tej župi.
Nedelja je in ljudje si kljub vsemu privoščijo nekaj počitka, nasadi in vinske gorice so prazni.
PETER BOŽIC Slike: EGON KAŠE
njegov napredek je zanesuiv
BEBIRON
Nadomestek za Vaše mleko, hrani in ščiti
dojenčka v najbolj zgodnji dobi
P L I
V Л
6. MAJ: Na ljubljanski železniški postaji vihrajo zastave; ob slovesnih nagovorih se na svojo 2095 km dolgo pot odpravlja Sončni vlak, gost avstrijskega Sonnenzuga, ki ga čaka na Dunaju. Na oknih slonijo ti, ki jim je namenjena prisrčna slovesnost in godba, narodne noše, zastave in cvetje. To so invalidi, izbrani med kakimi 200 prijavljenci za izlet. Mnogi med njimi se ne morejo premakniti z mest, na katera so jih položili spremljevalci.
Neodločno mahajo z zastavicami v pozdrav in se smehljajo v srečni zadregi, ganjeni in zbegani. Kot bi se prebudili iz nejevere. Še včeraj so, kot prej leta in leta, čemeli med štirimi zidovi in bili mnogi odvisni le od pomoči drugih ter zato potrpežljivi, z malim zadovoljni. Osameli, preizkušeni v zatiranju želja.
Zmeraj na robu človeka vrednega življenja, v strahu, ali bo jutrišnji dan prinesel še slabše zdravje in še slabše gmotne razmere, se ti socialni podpiranci, dolgoletni znanci bolnišnic in rehabilitacijskih centrov, ti paralitiki, paraplegiki, amputiranci in še drugi, zdaj sprašujejo: ali je vse to res namenjeno njim? Od kod tolikšen preobrat?
No, zdaj se ne priliže temna misel, na pot gremo!
Najstarejša potnica, 71-letna Minka Kremžarjeva iz Ljubljane, me prosi, naj jo uščipnem, da bo videla, če gre zares. V sosednjem oddelku, ki so ga zasedli priletni možje, pa me neki invalid vpraša, katera reka teče ob progi. Odgovorim mu, da se približujemo Litiji in da se vozimo ob Savi. Opraviči se mi za nevednost in še naprej željno opazuje zelenje. To je zato, ker opazuje življenje sicer le ob oknu, ki gleda na dvorišče, okovano v asfalt. Star je 45 let in se prvič pelje z vlakom. Zibanje vagona ga kmalu spravi v otroško razigranost. Še malo, pa bo zapel.
Do Maribora se zbere vseh 56 invalidov. Skupaj z 22 spremljevalci so napolnili dva ležalna vagona do zadnjega kotička. Priključena sta vsakdanjemu ekspresnemu vlaku.
Slovenski Sončni vlak zdaj prestaja prvo preizkušnjo. Le malokdo med invalidi se zaveda, koliko dela je bilo vloženega za njegovo organizacijo, koliko dobre volje, ne-
plačanih delovnih ur. Težko je običajne ležalne vagone spremeniti v domove za invalide, dovolj udobne, da se jim petdnevno potovanje ne bi spremenilo v muko. Predsednik Rdečega križa Slovenije Ivo Majdič je optimist. Zaupa svojim sodelavcem: zdravnici vlaka dr. Ireni Grobelnikovi, medicinski sestri Majdi Goršetovi, socialni delavki Mirjam Beličevi in odredu RK iz Dravelj, prostovoljcem, ki so se na posebnem tečaju naučili nege invalidov.
Razpoloženje, ki plamti v vseh oddelkih, upravičuje njegovo dobro voljo. Popotniki si pripovedujejo vesele zgodbe in pojejo. Za nameček pa še sonce dokončno zmaga nad oblaki in sije na srečne obraze. Zenski oddelek so ozaljšali s šopki pomladnih rož. Tako so se ženske zavarovale, če bi sonca ne bilo, in bi vlak ne upravičil svojega namena. Postal bi tedaj cvetlični vlak.
In vendar: pogostokrat se kdo spomni na tiste invalide, ki niso bili izbrani. Lepo je, da se jih spomni in jim zaželi to potovanje za prihodnje leto. Spomnim se odlomkov iz pesmi, ki smo jih pred dvema mesecoma objavili v Tovarišu, odlomke iz prijav, ki so odmevali zdaj kot obupana tožba zdaj kot mila prošnja. In vendar za vse ni bilo prostora. Posebna komisija je po dolgem in skrbnem tehtanju izbrala tiste, od katerih je lahko pričakovala, da bodo telesno in duševno vzdržali dolgo potovanje. Imela je še kup
V MII
IV
Violeta Bilekova in Tončka Pupaherieva iz kamniškega doma za invalidno mladino.
drugih meril, zlasti je upoštevala socialne razmere kandidatov in to, da so bili zastopani invalidi vseh starostnih skupin in vseh predelov Slovenije. Ob še tako skrbnem tehtanju ji le ostalo več kandidatov, kot je bilo mest v vlaku. Zato so zavrnjeni dobili zagotovilo, da bodo s Sončnim vlakom potovali prihodnje leto.
PRVA NOČ: Marsikdo jo je prebil le v polsnu, se zbujal ob piskih vlakov, ki so vozili na dunajsko Zahodno železniško postajo. Dr. Grobelnikova je sicer pomagala z uspavalnimi tabletami, ki pa pri marsikom niso zalegle. Vzrokov je büo mnogo: na prvem je bilo nemara vzburjenje kopica vtisov, ki niso hoteli pomiriti živcev v sicer zmučenih telesih.
Dva avtobusa sta jih peljala po Dunaju. Videli so skoraj vse, kar jim lahko velemesto v sončnem popoldnevu postavi na ogled: živahne ulice, spomenike minule slave ob Ringu, Prater ... V veliki restavraciji v VII. okraju so jim pri večerji stregle bogate dunajske gospe, članice ene izmed mnogih dobrodelnih organizacij. Vmes so jih zabavali coprniki in pevci starih dunajskih popevk.
„V enem dnevu sem videla in doživela več kot prej vse življenje,“ je povedala Katica Urhova iz Lipnice, dekle, ki je v laseh zmeraj nosilo cvet.
Po dolgem hodniku vagona se je tiho prestopala dežurna spremljevalka iz odreda RK in tenko prisluškovala, ali je komu potrebna pomoč. Tudi njej so oči lezle skupaj in si je, kot vsaka jutranja straža, želela izmene. Najtrdneje so spale prav njene tovarišice iz odreda. Ves dan so tekali po vlaku, opravili tisoč drobnih del, oblačili in slačili svoje varovance, jih umivali, nosili na stranišče, storili vse, da bi bilo invalidom potovanje prijetno. Na Rdečem križu so dobro pripravili to enoto, in to ne samo strokovno, predvsem moralno. Invalide je prav grela dobra volja in ustrežljivost teh ljudi.
So pa le del množice skromnih in predanih ljudi, ki jih je Rdeči križ vzgojil in ki so mu zmeraj na voljo. Večina spremljevalcev sije za Sončni vlak odtrgala svoj redni dopust, čeprav so med njimi tudi družinske matere. Prav vsi so se na prisrčen prijateljski način približali svojim varovancem, ti pa so jih za povračilo že prvi dan vzljubili. Po vlaku so govorili: „Tri sonca spremljajo naš vlak. Prvo je tisto pravo, drugo je v naših srcih, tretje pa so naši spremljevalci.“
7.	MAJ: Zbudimo se ob prijetnem valčku „Pripovedke iz dunajskega gozda“. Ko pa ga po zvočniku zavrte že petič ali šestič zapored, nam postane nadležen. Kot bi Dunaj na premogel drugega valčka. Pa kaj bi tisto! Po peronu že koraka godba in za njo truma imenitnikov, članov avstrijske vlade, predstavnikov dunajske posvetne, cerkvene in vojaške oblasti. Zdaj se na pot odpravlja avstrijski sončni vlak s svojimi trinajstimi vagoni, ki bodo v svoje okrilje prijateljsko sprejeli slovenska vagona. Občutimo, da je ob zelo slovesnem, nekoliko tradicionalnem ceremonialu posebna pozornost posvečena prav nam, ki smo se prvi odzvali avstrijski ideji sončnega vlaka.
V šestih letih je postala v Avstriji ta solidarna in humana prireditev zelo učinkovita in dobro utečena. V pripravah sodeluje na tisoče prostovoljcev, ob krepki podpori tiska in RTV. Tako je z leti Sončni vlak vse bolj daljšal svojo pot, prestopil meje Avstrije.
Letos naj bi prvič dosegel Jadran. Prirediteljem je mnogo do tega, da bi tudi z njim poglabljali mednarodne vezi. Prvi se jim je odzval prav slovenski Izvršni svet, ki je RK Slovenije izročil organizacijo slovenskega deleža. Prav zaradi tega odziva smo bili Slovenci med vsem potovanjem v središču pozornosti. Po ribiško šegavo je to izrazil Sodražič Franc-Perovšek:
„Vse življenje sem se skrival med svojimi čebelami, zdaj pa mi nenadoma stiskajo roko ministri, diplomati, škofje in grofje. Zupanov že sploh ne štejem.“
Tega dne se je vlak osemkrat ustavil, med drugim v Salzburgu in v Munchnu. Povsod so nas dočakale množice z godbami, z darili in najboljšimi željami. Invalidi so se tudi temu privadili.
8.	MAJ: Tako se mi zdi, da bi se s Sončnim vlakom morali peljati tudi kronični čemer-neži, ljudje, ki so zmeraj slabe volje. Od invalidov bi se nalezli dobrega razpoloženja in bi se jim nemara vsaj za nekaj dni vrnilo veselje do življenja.
Dr. Grobelnikova se to jutro zadovoljna vrne z obhoda po oddelkih. Ostala je brez dela. Kaj je tako zdravilno vplivalo na potnike? Ali obala Bodenskega jezera, ob kateri so prespali, ali svež zrak, ki se je vso noč napajal z alpskimi vetrovi. Ali nemara sonce, ki je pozlatilo tirolske vršace?
Sončni vlak zavije v Švico, vendar le toliko da potniki vidijo nekaj vasi in mestece Bucsh. Tu ni dobil na glavnem trgu svojega bronastega spomenika kak znamenit mož, kak junak, ampak ga ima krava, navadna alpska mlekarica. To je nekaterim potnikom neznansko všeč.
Prečkamo Liechtenstein, to žepno državico, ki je manjša od marsikatere slovenske občine. Pozdravit nas pride domača princesa in nam podari znamke. Potem smo že spet v Avstriji. V pokrajini Vorarlberg se vlak vzpenja med gore. Zunaj ja „šajba“. Vsak planinec zadrhti ob tej besedi, ker označuje idealno vreme v gorah. Kmalu nas pozdravljajo tirolski jodlarji.
9.	MAJ: Že pada kanček žalosti med ljudi. Prehitro bo konec potovanja. Nekateri se tolažijo s tem, da bodo vendarle še eno noč preživeli na vlaku, in sicer ob morju, ki ga bomo dosegli zvečer pri Reki.
Prvotno zvedavost in navdušenje sta že mimo, potniki opazujejo globlje in temeljiteje, kritično primerjajo pokrajine in njene ljudi. Le mladi še vztrajno slonijo na oknih, starejši so se umaknili vase. Spoznavajo se med seboj, si razkrivajo svoje zgodbe, ob katerih ob vseh dobri volji ne morejo povedati kaj veselega. To so črne zgodbe, nad katerimi vzdihujejo naši socialni delavci. Na Sončnem vlaku pa vsak vdano posluša sopotnika, nobene nestrpnosti ni. Pomagati mu ne more, ampak dovolj je, da posluša. Invalid malokrat doživi, da se lahko izpove sočloveku.
Mladi iz kamniškega Zavoda za invalidno mladino so bolj molčeči. Želneje opazujejo pokrajino, ki beži, in tkejo ob njej skrite misli. Zelneje pričakujejo stikov z ljudmi. In kadar se vlak ustavi, si glasno žele dol. Uporni so, kot vsi mladi ljudje.
Že drugi dan sloni na hodniku 16-letni invalid iz Gradca. Samo jest in spat še hodi v svoj vagon. Zagledal se je bil v neko našo deklico. Dva metra proč od nje stoji in ji govori z očmi in nasmehi. V to idilo pa se vmeša hudobni invalidov tovariš. Deklica se
razjezi in se ne zmeni več za Siegfrieda. Ta pa v jok. Ves vagon se muza nad tako kruto pretrgano romanco. Najdejo se prevajalci, ki skušajo zgladiti nesporazum. Neumnost, kot da so pri teh stvareh potrebni tretji ljudje. Invalidom pa je vendarle žel, ker pač vedo, kaj so to pojoče rane mladosti.
K sreči so bili številni ostali stiki med avstrijskimi in našimi invalidi bolj sproščeni.
Spremljevalci ugotavljajo, da se od invalidov lahko nauče marsikaj, na primer posluha za sočloveka.
Ideja Sončnega vlaka je globlja kot se zdi na prvi pogled. Ne gre le za izlet osamelih invalidov, temveč za dokaz, da je človečnost vse bolj nujnost. Invalidi nas uče srčnosti na vsakem mestu in v vseh človeških situacijah. Učijo nas hrabrosti, ki pa ni le trenutek poguma, ampak življenjsko stališče. Učijo nas tudi trpljenja in vztrajnosti, ki nista samo pasivnost in tih obup, ampak nenehen boj za bolj človeški smisel našega bivanja.
Obžalujem, da je naš Sončni vlak moral na pot zadolžen. Vsi stroški zanj še zdaj niso poravnani. Kljub skrbni propagandi se ni zbralo dovolj denarja. Premalo nalepk se je prodalo, premalo prispevkov je prišlo na hranilno knjižico. Bila so krepka industrijska podjetja, ki so za Sončni vlak darovala le 100 din. Odrinila so jih kot nadležno miloščino. To kaže na to, da se ideja Sončnega vlaka v svojem prvem letu še ni dovolj uveljavila.
Ivo Majdič, predsednik RK Slovenije, se po potovanju ne bo rešil skrbi. S svojimi sodelavci bo moral zbrati še okoli 40 000 din. To vsoto lahko zmanjšujemo vsi: posamezniki s kupovanjem nalepk, podjetja z večjimi prispevki.
Tega dne je Majdič postal nemiren. Ne le zaradi skrbi in utrujenosti, ki si jo je nakopal z nenehnim reprezentiranjem, govori in odgovornostjo, pač pa tudi zato, ker smo se vse bolj približevali naši meji. Tam se je začelo njegovo področje. Marsikoga je skrbelo: ali bomo znali tudi v Sloveniji in na Reki tako prisrčno sprejeti Sončni vlak, kot so ga povsod drugje, priskrbeli prav tako dobro hrano in ljubka darilca?
Strah je bil odveč. Majdič in njegovi so dobro opravili svoje delo: sprejemi so bili na Jesenicah, v Ljubljani, Postojni in na Reki še prisrčnejši kot v drugih deželah, to pa zato, ker so naši ljudje priznano bolj sproščeni kot severni sosedje.
10.	MAJ: Konec poti in slovo. Zadrega kot na začetku, vendar drugačna. Tisti, ki so mehkejšega srca, jokajo. Večkrat je slišati zbogom kot na svidenje. Oni že vedo. Zakaj bi se slepili ob slovesu. Slovo pa vendarle ni preturobno. Le sreče je bilo te dni preveč.
Gotovo se ne motim, če zapišem, da se jim zdaj misli mnogokrat vračajo na potovanje in da je zdajv vsaj prve dni, več nemira kot pomiritve. Se zlasti pri tistih, ki imajo težak vsak dan, ki so priklenjeni na voziček in zaprti med stene. Nekateri med njimi se morajo otepati s pomanjkanjem hrane, obleke in najosnovnejšega človeškega razumevanja. Kako se počutijo po tem, ko so bili pet dni v središču pozornosti?
Nudili smo jim nekaj čudovitega, toda oni žive 365 dni na leto. V vseh teh dneh je treba uveljaviti ideje Sončnega vlaka, sicer bomo s tistimi petimi dnevi sončnega potepanja skušali prikriti le svojo slabo vest.
Besedilo in slike: ŽELJKO KOZINC
1	- Bernarda Kelvišarjeva, ena najmlajših udeleženk izleta. 2. — Skoraj na vsakem postajališču so otroci prinesli v oddelke sveže pomladno cvetie. Tako so se zlasti nekateri ženski oddelki spremenili v prave cvetličarne. Na sliki je Marija Magistrova iz Ljubljane. 3. -Prav 9. maja smo imeli na Sončnem vlaku majhno slovesnost. Nada Vebrova iz Jesenic je slavila 23. rojstni dan. Med drugimi ji je prišel čestitat tudi ta prijazni Avstijec, ki je na Sončnem vlaku skrbel za zabavo. 4. - Tretjič je vlak prenočil v mirni in prijazni tirolski vasici Leogang. Potniki so za dobro uro zapustili vlak, da so ga spremljevalci lahko počistili in pripravili za spanje. Željno so se predali gorskemu zraku in prisrčnemu prijateljskemu pogovoru.
				
Jr e |ИНИ| *^||Р*Ш*m””' Ш %£	1 ” ^lSfa. L 1 f* f »je НВ	pm	Ш §. Ш V / Hdi s *	
5.	- Ko je v Kitzbuhlu m Tirolskem šel mimo vlaka mož s pekinškim kužkom, so dekleta iz vlaka želela živalco pobožati. Mož jim je rad ustregel. Ob tem sta mimo šla glavna organizatorja slovenskega in avstrijskega Sončnega vlaka. Na levi je Ivo Majdič, predsednik Rdečega križa Slovenije, na sredi pa Erik Engel, idejni pobudnik Sončnega vlaka. 6 -Stanislavi Kovačevi iz Vrbja pri Žalcu je pri negotovih korakih po vlaku pomagala spremljevalka Francka Dogandžičeva. Pokretni invalidi so roti zahajali v druge oddelke in se seznanjali s sopotniki. 8 - Trenutek,ko je vlak dosegel morje, ki ga večina potnikov še nikoli ni videla. Vlak je zapeljal prav v reško pristanišče, kjer so jim Rečani pripravili topel sprejem
Ze
petkrat
da
si ano
Zakonca Korošec sta bila naš prvi par na „Kmečki ohceti“. Pravita, da je bila njuna ohcet v narodnih nošah več kot pravi slučaj. Žena Marija nam je še zatrdila, da ima za „Kmečko ohcet“ največ zaslug Rudi Zupančič, pomočnik direktorja hotela Lev.
Fanika in Janez Potočnik sta se poročila na „Kmečki ohceti 1966“. Pišeta nam, da bi težko povedala, kaj jima ja najbolj ugajalo, ko je bilo pa vse tako lepo in skrbno pripravljeno. Njuna hvala na račun organizatorjev je velika. Še posebno dobro pa se spominjata dneva, ko sta & po poroki vrnila domov in je njun dobri znanec pobaral novoporočenega ženina Janeza, „koliko je plačal za vlogo ženina na tej prireditvi.“ Sicer pa, nam še pišeta, da so vprašanja kar deževala - sorodniki in prijatelji so hoteli iz njiju izvleči prav vse. Od tistega dne bo zdaj minilo že pet let. Hčerkico Natašo imata. Prav ta mesec je dopolnila dve leti. Zakonca Potočnik pravita, da ne bosta imela nič proti, če se bo tudi ona nekoč odločila za tak poročni obred, sploh pa, če bo še tako lepo pripravljeno, kot je bilo takrat, ko sta se onadva jemala. Redno se dopisujeta s Švedoma Berit in Ewertom Jacobsson, ki sta se istega leta poročila v Ljubljani.
Tudi Šveda sta nama pisala. Sila sta bila začudena, ko ju je na letališču pričakala četa novinarjev in fotoreporterjev. Takoj sta spoznala, da „Kmečka ohcet“ ne bo kar tako. In
Mesec maj se še ne bo iztekel, ko bodo v svetlečo se sobo ljubljanske mestne hiše spet stopili pred matičarja mladi ženini in neveste in si izrekli tisto, za vse večne čase trdno
besedico----da, si, ano . . . »Kmečka
ohcet« je le ena in vsakdo, ki v njej odigra takšno ali drugačno vlogo, je na to sila ponosen. Doslej je že trideset nevest, s šopkom rdečih nageljnov, skočilo v naročje svojih ženinov, piše v poročni knjigi. In iz enajstih držav so se pripeljali k nam izmenjat poročne prstane. Kaj, ko bi za hip pozabili letošnjo »Kmečko ohcet« in malo pokukali k nekaterim od teh tridesetih parov. Marsikaj nas je zanimalo: kako se imajo zdaj — po poroki, če jim otroci pogosto močijo zibke, česa se najraje spominjajo, kaj jih še veže na »Kmečko ohcet« ipd.
ko sta si že izmenjala prstana, sta se morala po poročnem kosilu tudi obvezno zavrteti. Toda kako, ko pa vseh naših starih plesov nista poznala. „No, potrebno je bilo le nekaj pogumnih korakov in kmalu sva bila v „Štih“ slovenskemu paru. Smeh pa še takrat ni in ni pojenjal.“ Poroko na „Kmečki ohceti“ bosta svetovala tudi hčerki Martini. Ampak do takrat bomo prešteli še vrsto dni, saj ima mala Martina danes šele nekaj več kot leto in pol.
Parmčan Luciano Chitolina je s svojo ženo Mario večkrat pri nas — bolje rečeno ob Savi Bohinjki, v katero vztrajno namaka trnek. Je strasten ribič na postrvi. Koliko jih je že ulovil,, nam ni zaupal. Poročila sta se leta 1967. Večkrat pišeta Petru in Tatjani Klavora, ki sta že nekaj časa v Kanadi. „Napišite, da predlagam, da bi se dosedanji pari morali vsakih pet let srečati v Ljubljani. Mislim, da bi bilo takšno srečanje zares prisrčno,“ je še pristavil. Otrok še nimata.
Leto dni kasneje se je v Ljubljani na „Kmečki ohceti“ poročilo že osem parov. Slovenijo sta zastopala Mira in Tomaž Jančar. Takole nam je sporočil Tomaž: „Zelo težko je
odgovoriti, kaj nama je bilo na ohceti najbolj všeč. Fantovščina pa še celo ni bila od muh, le do konca je bilo težko vzdržati. Tole pa verjetno ne bo preveč po godu osebju hotela Lev, čeprav so si vsi prizadevali, da bi bilo vse v najlepšem redu: pozabili so nam servirati krožnike. Pa je žena Mira v šah dejala, kaj ko bi začeli jesti kar po kmečko. Vsi smo se smejali. Pri nas doma jih je zelo zanimalo, kako sva se sporazumela s tujimi pari. Malo po angleško, malo po nemško, še bolj pa so naju bolele roke, sem jim odgovoril. Sin Matej se nama je rodil 7. maja lani. Ta dan imam tudi jaz rojstni dan.“ Točnost, kajne?
Parmčana Luciana in Giorge Rosa, par na „Kmečki ohceti 1968“, pišeta, da je zibka, ki sta jo dobila v Ljubljani, v njunem mestu zelo poznana in ji vsi pravijo „la culla da Lubiana“. Vsakomur jo rada pokažeta. Še posebno pa se spominjata dneva po poroki Giorge: „Ta dan so bile v Italiji volitve. Vstal sem iz tople poročne postelje, se odpeljal oddat svoj glas in se še isti dan vrnil v Ljubljano“. Giorge je motorist prometne milice. Opomnil nas je, naj zapišemo, da bodo vsi naši vozniki, ki bodo
vozili skozi Parmo ali kje blizu, v njem našli pravega prijatelja. Sinček Fabio se je rodil
24.	marca lani.
Marca lani je povila sinčka Jannika tudi Anne, žena Jana Erdmann-a. Bila sta danski par na predlanski ohceti. Na kratko sta nam odgovorila. „Prav zaljubila sva se v Slovenijo, tako je bilo lepo pri vas. Redno se dopisujeva z zakoncema Jančar in Jožetom Faflikom iz hotela Slon. Na letošnjo prireditev prideva. Sva se že odločila.“
„Najina zibelka je še vedno prazna,“ pišeta Jelena in Vinko Dežman, lanskoletni par na „Kmečki ohceti“ in dodajata: „Z imenom ob krstu si tako še beliva glave.“ V Tuniziji sta že bila, pri zakoncih Taofik. Z vsemi ostalimi pa si dopisujeta. Vinko se zelo rad spominja fantovščine v Mednem. Spomnil se je, ko je po zaključnem uradnem fantovskem „pitju“ Cehu zmanjkalo denarja, žejen pa je bil še kar naprej. Kaj je hotel, zastavil je poročni prstan in pijače je bilo spet dovolj. Še prej pa je natakarico vljudno vprašal, če bo dovolj.
Jože Drobnič, ki so ga za ženina izbrali bralci Dnevnika, zdaj služi vojaški rok. Žena
Leta 1966 sta se poročila v Ljubljani dva para. Fanika in Janez Potočnik (levo) ter Šveda Berit in Ewert Jacobsson (desno spodaj). Njihovi stiki so zelo tesni. ■ Pisma kaj redno potujejo v eno in drugo deželo. Parmčana Chitolina, še posebno mož Luciano, sta večkrat ob naši Savi Bohinjki. Ne ve se, koliko postrvi sta že ujela (desno zgoraj).
		'ir-' f ** ‘
		
		- **'
		
		
Mira in Tomaž Jančar se rada sprehodita s svojim sinkom Matejom. Vsakomur povesta, da se je Matej rodil istega dne in istega meseca kot Tomaž. „Je vsaj manj izdatkov,“ je moral Tomaž takoj pristaviti. Isto leto sta pri nas izmenjala poročne prstane tudi Danca Erdmann (desno zgoraj) in parmski par Rosa (desno spodaj). Giorge Rosa nikakor ne more pozabiti, da je moral za nekaj časa zapustiti toplo poročno posteljo in iti v svoj rojstni kraj na volitve.
Lidija nas je prišla kar sama obiskat in nam zaupala, da otrok — zaenkrat — še nimata. Najtrdnejše vezi sta navezala z Vero in Petrom Bickel. Švicarja sta ju lani avgusta tudi obiskala. K sebi pa ju vabita Tunizijca in Čeha. Oglasila sta se le pri reškem paru Gugič, ko sta se vračala s poročnega potovanja po Italiji.
Švicarja Bickel sta se nam v pismu najprej opravičila, da ne moreta poslati slik otrok, ker jih namreč še nimata. „Kaj mi je najbolj ostalo v spominu,“ piše Peter. „Verjetno tole: neka ženska je na fantovščini v Mednem prodajala fotografije. Na nekaterih sem bil tudi jaz, zato sem jih hotel kupiti. Toda zmanjkalo mi je denarja. Takrat pa stopi k meni žena v narodni noši in kupi slike. Zelo sem bil presenečen. O ohceti vse najlepše.“
Fantovščina je morala biti zares od sile, kajti tudi Nemec Walter Kietzmann se je silno rad spominja. Pravi, da je bilo zanj najlepše takrat, ko se je poslavljal od samskega stanu. S tem se je strinjala tudi njegova žena Helga. Pravita še, da bosta letos pustila službo in se pripeljala v Ljubljano na „Kmečko ohcet“.
Maria in Franco Frigeri v svojih besedah ne moreta prehvaliti „Kmečke ohceti“. Vse, od prveda do zadnjega trenutka, jima je bilo zelo všeč.
Tik pred zaključkom redakcije pa se nam je oglasila še Marija Korošec, nevesta na prvi „Kmečki ohceti“ in se hitro opravičila, da moža zato ni z njo, ker že dve leti dela na Brionih. Konec tega meseca naj bi se vrnil. Takole se je spominjala svoje poroke: „Ko sva se jemala z Viktorjem, nama kasneje prav nihče ni hotel verjeti, da sva zares poročena. Šele potem, ko sva jim pokazala prstane, so odnehali. Tisto leto sva se nameravala tako ali tako vzeti. Pa nama je Rudi Zupančič, pomočnik direktorja hotela Lev, dejal, da nama bo priredil ohcet, kakršne v Ljubljani še ni bilo. Bila je prava kmečka, po starih slovenskih običajih. Mislim, da gre prav njemu zahvala, da je „Kmečka ohcet“ postala tradicija v našem glavnem mestu. Še danes rada pogledam slike izpred šestih let.“
Reportažo pripravila: VAŠO GASAR in EDI ŠE LH AUS
No, in na tej strani vam predstavljamo še štiri pare, ki so se poročili na lanskoletni „Kmečki ohceti“. Zgoraj levo sta zakonca Dežman, desno Drobnič, Dnevnikov par, spodaj pa Zahodna Nemca Kietzmann in Šveda Husby.
		^-г~зеv L		** -JR тшШ Швк. Iff	
1 ^	Ж. * i	WV JEJ?			
\ 'flgfejjgf v - p » ННн|жУ Spplyl^f ’'^СЗИј||		ppp	Sh *и	||t ш Ј	1 & I
			ШШШЈЋУ ' к.		
Aprilska nedelja v New Yorku. Po širokih ulicah od Centralnega parka do Oueensa koraka 5000 mladih ljudi vseh ras in barv polti. Njihovo geslo: Samo ljudstvo lahko osvobodi Panterje! Demonstranti bučno zahtevajo, naj oblasti izpustijo enajst Črnih panterjev, ki sedijo v new-yorških zaporih. Toda ti niso edini. Še okoli sto jih čaka na sodne obravnave v drugih ameriških mestih. A zdaj, ko je njihovo gibanje najbliže dnu, ima največ pristašev, pa ne samo temnopoltih.
To se je zgodilo v odnosih med ameriškimi belci in črnci ali drugimi manjšimi skupinami že nič kolikokrat poprej. Brž ko belci začutijo, da bi njihova prevlada utegnila biti ogrožena, z vso silo udarijo. Ko se jim zdi, da nevarnost mineva, jih na lepem obide globoko sočutje. In tako se danes o Črnih panterjih govori, piše, in razpravlja v ZDA toliko, kot morda še nikdar poprej. Bela levica prireja demonstracije v njihovo podporo, dobršen del tiska se sprašuje, ali ni šla policija s svojim terorjem malo predaleč, ugledne črnske osebnosti, ki niso nikdar hotele slišati za Črne panterje, jim zdaj na tihem dajejo podporo...
Toda v resnici je to črnsko radikalno gibanje, ki je hotelo z oboroženo revolucijo razbiti sedanjo ameriško družbo, zdaj v agoniji, ki je najbrž ne more nič več preprečiti. Deloma je tega
krivo to, da se je gibanje izrodilo in razcepilo, predvsem pa je za agonijo Črnih panterjev poskrbela policija z raznim terorjem.
Samo lani je v spopadih med policijo in Črnimi panterji 23 članov te stranke izgubilo življenje. Petindvajset jih je odšlo v izgnanstvo, da bi se izognili zaporu, več kot sto se jih je znašlo za rešetkami, 27 jih je obtoženih za razne zločine. Med njimi sta tudi eden izmed ustanoviteljev stranke in njen voditelj Bobby Seale in „obrambni minister“ Eldridge Cleaver v izgnanstvu v Alžiriji.
Stranka Črnih panterjev, ki je bila najbolj radikalno levo krilo ameriškega črnskega gibanja, je nastala leta 1966. Ustanovili sojo Bobby Seale in nekateri njegovi pristaši, ki so črpali svojo politično miselnost sprva iz nacionalističnega gibanja Malcolma X. Po njegovi smrti so Seale in njegovi v
Oaklandu, bednem mestu Nas — ob obali San Francisca, ustanovili lastno stranko in ji dali ime Črni panterji.
Ideologija in politični program Črnih panterjev sta se kmalu oddaljila od Malcolma X in se preko marksizma-leninizma sprevrgla v nekaj, kar je po mnenju opazovalcev še najbliže maoizmu. Eden izmed voditeljev stranke pa je takole označil njen program: „Mi poskušamo ustvariti sintezo Malcolma X in Mao Ce Tunga.“
Karkoli že, v praksi so se Črni panterji zavzemali za to, da bi z oboroženo silo zrušili sedanji družbeni sistem v Združenih državah. „Mi ne maramo miru pod Nixonom,“ pravi eden izmed Panterjev. „To bi bil lažen mir.“ Pri programiranju te politike Panterji ne izbirajo besed, ampak govorijo v jeziku črnskih getov, od koder tudi črpajo svojo moč. Načelnik generalnega štaba Črnih
2x2
Levo zgoraj: SAMO LJUDSTVO LAHKO OSVOBODI PANTERJE pravi transparent, ki ga nosi množica demonstrantov sredi New Yorka. Kolona, ki se je pomikala proti jetnišni-ci, kjer je čakalo na sodno obravnavo enajst zaprtih Črnih panterjev, je bučno izražala svojo zahtevo: Panterje je treba izpustiti. Levo spodaj: Kot se na slikah jasno vidi, med Črnimi panterji nikakor niso samo črnci. Reka demonstrantov je bila prava mavrica ras in barv polti. A to ni bila edina manifestacija za Črne panterje v zadnjem času. Val protestov je zajel tudi ameriške univerze; žarišče protestov je bila stara univerza Yale. Desno:	OSVOBODI-
TE PANTERJA si je zapisal ta samotni demonstrant na pano in potrpežljivo sedel pred sodno palačo.
*-**?i'i
panterjev David Hilliard je na nekem javnem zborovanju v Kaliforniji grozil, da bodo Panterji ubili predsednika Nixona. Prav to izrazoslovje je bilo eden od glavnih argumentov tistih, ki so se najbolj zagrizeno borili proti Črnim panterjem.
Bela Amerika in ortodoksna črnska gibanja — Nacionalna zveza za napredek barvastih ljudi in Nacionalna mestna zveza — so se Črnim panterjem sprva smejali. Iz "otografije Hueya Newtona, ene-;a izmed voditeljev, obdanega z značilnimi afriškimi predmeti, so napravili plakat. Toda dlje ko so Črni panterji govorili, resneje so jih začeli ljudje poslušati. Na njihovih zborovanjih se je začelo zbirati vse več poslušalcev.
Črni panterji so čez noč postali „Modni“. 0 njih se je pisalo, govorilo po radiu in televiziji in v njihove vrste so se začeli mešati najrazličnejši ljudje, ne «mo beli
radikali, ki so jih Črni panterji za razliko od drugih radikalnih črnskih gibanj sprejeli medse, ampak tudi lovci na slavo in agenti FBI. Zvezna ameriška policija, ki se spočetka za Črne panterje ni dosti zmenila, jim je začela posvečati čedalje večjo pozornost. Kmalu se je v tisku začelo govoriti, da so Črni panterji nevarnost za notranji red v ZDA, da so povezani s tujimi komunističnimi partijami — da, kdove, če ne dobivajo celo denarja od njih - skratka, do ogrožajo ameriški red in mir.
Hkrati so se začela v gibanju kazati nasprotja med črnimi aktivisti in njihovimi belimi somišljeniki: med tema dvema skupinama je prišlo nazadnje do razcepa. In prav v tem času je policija pripravila po vsej državi načrt za napad na organizacijo. Črne panterje so začeli sistematično zasledovati in izzivati spo-
pade z njimi - za kar seveda ni bilo potrebno posebnega povoda. Oktobra 1967 je bil v spopadu v Oaklandu ubit en policist, Panter Huey Newton pa je bil ranjen. Zaprli so ga, a pod pritiskom javnosti je bil obsojen le na dve leti zapora. Šest mesecev pozneje je bil v podobnem spopadu ubit Bobby Hutton, Eldridge Cleaver pa je bil ranjen.
Usodno je bilo leto 1969. Spopadi, racije in poboji v tem letu so dosegli vrhunec, ko je policija decembra vdrla v sedež Črnih panterjev v Chicagu in v nejasnih okoliščinah ubila voditelja chi-kaških Panterjev Freda Hampto-na in in 22-letnega Panterja Marka Clarka. Približno ob istem času so v Los Angelesu policaji naskočili tamkajšnji štab Panterjev s solzivcem, granatami in brzostrelkami. S tem sta bili strti dve najpomembnejši središči organizacije.
Čeprav so Panterji v zadnjem času manj govorili o oboroženi revoluciji in so se ukvarjali z ustanavljanjem otroških zavetišč, kjer so otrokom zastonj delili hrano, in zdravstvenih domov, kjer so zastonj zdravili reveže, niso mogli ubežati policiji, ki se je spravila nanje z brutalno silo. Mnogi komentatorji, ki so sicer napadli Panterje in njihov politični program, so se resno spraševali, ali ni šla policija predaleč. Oblasti pa so celo ustanovile posebno komisijo, ki naj bi raziskala okoliščine nekaterih najhujših spopadov.
Toda od teh ukrepov si Črni panterji ne obetajo veliko. Tudi njihovi pristaši in simpatizerji slutijo, da je organizacija v agoniji. Nevarnost je minila in Amerika se je spet enkrat globoko oddahnila.
ANDREJ NOVAK
Čudna so pota ljubezni, čudna in prečudna. Vsaj včasih. Vsaj pri nekaterih parih. Še zlasti, če ne žive življenje večine običajnih ljudi, če jih mikajo slasti pustolovščin. Poglejmo Kostasa. Čeden fant je, Grk, črnolas in modrook. Ljubi hitre avtomobile. Včasih je celo dirkal z njimi. Zdaj pa sedi za zapahi in gleda skozi zamreženo okno. Zakaj? Berite spodaj. Poglejmo Moniko, Moniko Schröder. Čedna dekle, pravzaprav mlada dama. A udarjena na pustolovščine. In zaljubljena v Kostasa. Tako se je spletla tale zgodba.
Kriminalisti so nenadoma začeli mrko gledati. Dvaintridesetletna Monika Schroder iz Nurn-berga tega nekako ni mogla prav razumeti. Saj so jo moški doslej zmerom ošinjali in tehtali s prijaznimi pogledi. Brez jeze in brez nezaupljivosti. Pač zato, ker na njej ni bilo niti dekagrama preveč — niti premalo.
Zdaj pa sta prišla tadva hladna gospoda v površnikih. Nista se nasmehnila, pač pa je eden od njiju potegnil iz žepa zaporni, nalog in dovoljenje za hišno preiskavo. Nepovabljena sta stopila za Moniko v stanovanje in kmalu našla, kar sta željno iskala: ključe od sefa, ki je vodil do premoženja, vrednega takole pol milijona mark, do stvari, ki jih je Interpol že nekaj mesecev iskal po vsem širnem svetu.
Trije Grki — Angelos Vafias, 36, Nikos Chatzimichalis, 26, in Kostas Ioakimidis, 24 — so avgusta 1969 prišli v Atenah do milijonskega plena. Preoblečeni v televizijske monterje so prišli v vilo neke bogate vdove in odnesli za dva milijona mark draguljev. Storilce so kasneje prijeli. Toda plena niso mogli najti — vse do marca 1970, ko so Monika Schroder in dva resnobna gospoda s policije zrli v del bleščečega blaga. Kar 120 dragotin je bilo na kupu, med njimi 11,67-karatni diamant, vreden med brati 360 000 nemških mark.
Monika se je čudila. Kriminalista pa še bolj. Kako je bilo mogoče, da je ključ do tega bogastva prišel v roke njenega prijaznega, ljubega fanta? Da bi razjasnili ta problemček, so Moniko odpeljali na policijo in jo kmalu zatem izpustili. Najbrž so presodili, da je Monika iz idealizma, ne pa iz koristoljubnosti postala varuhinja dragocenega ključa.
Idealizem in ljubezen. Tema dvema nagnjenjema se je Monika že od mladih nog težko odtegnila, če ji je le pravi fant prišel pred oči. In ko je v začetku oktobra lani srečala v Nurnbergu 24-letne-ga bivšega avtomobilskega asa,
sicer pa tatu draguljev Kostasa Ioakimidisa, ji je bilo na mah jasno: spet ji je pravi fant prišel pred oči.
Kosta, visoke rasti, vitek, črnolas in modrook, je bil čisto njen tip in tudi o njem bi lahko rekli, da je šlo za ljubezen na prvi pogled. Skraja je bilo sicer malo zadrege z jezikom. Kostas je od tujih jezikov znal angleški, Monika pa ruski. Najbrž zato, zaradi jezikovnih težav sta si tudi tako malo lahko povedala o svoji preteklosti. Toda to niti ni bilo tako pomembno. Kostas in Monika sta bila ogreta za reči, pri katerih besede niso prida pomembne. Skratka, tudi brez besed sta se izvrstno razumela. Monikin mož zavoljo tega ni bil ravno navdušen, toda žena ga je lepo podučila: „Kostas se tu, v zanj tuji deželi počuti silno osamljen. Moramo mu pomagati.“
Požrtvovalnost, nesebična pomoč je bila Moniki tako rekoč v krvi. Pred .13 leti je iz Leipziga v DDR pobegnila na zahod, v Nürnberg, hotela je študirati medicino, pa ni šlo, zato se je posvetila maserskemu poklicu. Po dveh letih je omagala: prenaporno, je ugotovila. Ubrala je drugo pot: otroška negovalka, negovalka starih ljudi in vzgojiteljica v domu za težko vzgojljive otroke, takšna je bila njena poklicna pot.
Tudi do moških je bila požrtvovalna. Prvi je bil jazzist. Potlej je srečala drugega. Njen tip je bil: visok, vitek, črnolas in modrook. Z njim je hotela imeti otroka. Toda tega mu ni povedala. Zagotavljala mu je, da otroka ne bo. Pa je bil. Potlej mu je priznala: „Naplahtala sem te. Toda za otroka ti ni treba plačevati. Vsak mesec bom poslala nakaznico s tvojim imenom skrbstvenemu
Zgoraj je Kostas loakimidis, bivši avtomobilski as, sicer tat draguljev. Takole je Monika zataknila Kostasu žage za pas.
uradu.“ Tako je bilo. Petra je zdaj stara pet let in čedna kot očka in mama skupaj.
Tudi Kostas je kmalu opazil, kako ljubezniva zna biti Monika.
Zato je skušal dognati, kje so meje njene požrtvovalnosti. „Podari mi porscheja, da bom imel otipljiv dokaz tvoje ljubezni,“ je moledoval lepi Grk decembra .lani. Tako močna pa Monikina ljubezen le ni bila. Kostasa je vrgla čez prag. Brez veliko besed.
Ze naslednje jutro pa je obžalovala svojo trdosrčnost. Toda o Grku ni bilo več ne duha ne sluha. Le govoriti je slišala, da jo je mahnil čez mejo v Švico.
Monika je čakala teden dni na pismo, sporočilo. To je prišlo, iz ženevskega zapora, kamor so Kostasa vtaknili, ker je preveč prostodušno kupčeval z avtomobili.
Monika je pohitela, ne, poletela v Ženevo. Naravnost v objem ljubega je hotela priti, ki ga je doletela tako trpka usoda. Naposled je prišla na policijsko postajo in se bridko razjokala, tako bridko, daje omehčala sicer trda policijska srca.
Naslednje jutro je stala pred preiskovalnim sodnikom, ki je imel na skrbi Kostasa. „Ljubim ga,“ je vsa v solzah razlagala Monika. Sodnik je dovolil obisk v zaporih.
In tako je v naslednjih dveh mesecih vsak teden hodila v Ženevo, da bi lahko za četrt ure govorila z ljubim. Dvanajst ur, tja, dvanajst ur nazaj, Moniki dolgotrajna vožnja ni bila v nadlego. Pač pa je bila v nadlego njenemu možu. Ločil se je.
Tako je Monika postala prava pravcata „razbojniška nevesta“.
Ovedela se je, kaj je dolžna „ženinu“ — ne le ljubezen, ampak tudi dejavno pomoč, pomoč pribegu.
Šla je v železnino. Vprašala, če imajo kaj, s čimer se da dobro žagati železo, kar pa ni preglasno.
Dali soji žago. Več žag.
Ko jih je doma preskusila na balkonski ograji, so se ji vse zdele preglasne in prepočasne. Potlej je našla trgovino z žagami, ki so rezale železo kakor da bi bilo surovo maslo in ki so bile tako tihe kot šepet zaljubljencev. Monika je kupila deset kosov pa še 100 metrov dolgo vrv.
In 12. februarja letos se je dal preiskovalni sodnik omečiti. Ko-stas in Monika sta se smela sestati, objeti v sobi, ne pa se samo pogovarjati skozi mrežo.
Dva paznika sta diskretno gledala vstran, vtem ko so se vrstili strastni poljubi in objemi. Med objemi je Monika tlačila ljubemu žago za žago za hlačni pas.
Dodala je še vrv.
Pazniki so se delali kakor da niso nič opazili.
Ko je Monika čez teden dni prišla spet na obisk, so jo vtaknili brez velikih ceremonij za zapahe. Zaradi pomoči pri pobegu. Bolje: pri poskusu pobega. Kostas namreč ni prišel daleč. Gospod preiskovalni sodnik je bil silno razočaran, ker je Monika zlorabila njegovo dobrosrčnost. Naposled so jo poslali čez mejo v Nürnberg, s pismeno pripombo, da se v naslednjih desetih letih ne sme prikazati v Švici.
Monika pa je trdna. Ne moti je, da je Kostas razbojnik. „Ostala mu bom zvesta, pa tudi če dobi osem let,“ zatrjuje.
Po „QUICKU“
Precizno delovanje Vsestranske možnosti uporabe Dolga življenjska doba
ŠT. 21 — LETO XVIII. 26. MAJ 1970
SKRITA KRIŽANKA
črnih polj.
Vodoravno: 1. kaznovalka; ženska, ki išče zadoščenje, 11. enaka soglasnika, 13. veda, ki proučuje vzhodne, zlasti semitske jezike ter njihovo književnost in kulturo, 16. hitrostna tekma, 17. strokovnjak za steklino, 18. ime črke, 19. v fiziki veličina, s katero merimo količino gibanja teles, 20. gora in premogovnik v vzhodni Srbiji, 24. vrtinčast vihar, 25. francoski pisatelj, predhodnik romantike, avtor grozljivih in fantastičnih romanov (Charles),“ 27. predlog, 28. kratica ameriške poročevalne agencije, 30. prvotni prebivalci na Apeninskem polotoku, 31. začetnici slovenskega sindikalnega tednika, 32. reka v Sovjetski zvezi, pritok Ilmenskega jezera, 34. sanje, 35. veliko antično gledališče okrogle ali ovalne
oblike s stopničasto se vzdigujočimi sedeži, 38. pod, 39. vesolje, 40. hud duševni pretres, 41. aluminijeva rudnina, važna surovina za pri-
dobivanje negorljivih materialov, 44. strupen presnovek mikroorganizmov, ki je nastal v živem ali mrtvem organizmu, 47. glavno mesto države v Prednji Aziji, 48. vrsta pokrivala, 49. brezalkoholna pijača, 50. starogrški pesnik, 51. rimska boginja plodnosti, 53. priljubljena alkoholna pijača, 55. telesna poškodba, 56. ime italijanske popevkarice Pavone, 58. pripadnik starodavnega naroda ob Črnem morju, 59. kratica za akademski naslov v tehničnih vedah, 60. slovenski tednik za TV, radio, film in zabavno glasbo, 61. blagajna, 62. tulec, tok, 64. ioni z negativnim električnim nabojem, 66. kratica za »televizijo«, 67. veliko sito za čiščenje žita, 68. žensko krilo, 69. ime ameriške filmske igralke Farrow, 70. ime angleškega filmskega igralca Batesa, 71. osebni zaimek, 72. predel; del organizacije, 74. nemški predlog, 75. avtomobilska oznaka Valjeva, 76. staro ime za dišeče rastline, sorodne baldrijanu.
Navpično: 1. privrženec duhu in običajem sodobnega časa, 2. eden največjih starogrških mislecev, Platonov učenec, 3. širina, razsežnost, 4. vrednostni papir, denarna nakaznica, 5. glavni števnik, 6. avtomobilska oznaka Virovitice, 7. pritok Rena iz Švice, 8. širna travnata ravan brez dreves v Španiji in Latinski Ameriki, 9. moderna znanstvena panoga, ki preučuje in primerja komunikacijske in nadzorne mehanizme v živčnem sistemu živih bitij in zapletenih elektronskih strojev, 10. prebivalka močne starodavne države v Mezopotamiji,
11.	kratica nekdanje zveze komunistične mladine Jugoslavije, 12. oblika romana, ki v skozi več rodov segajoči pripovedi oblikuje usodo
svojih junakov, 14. vrhnje oblačilo pri starih Rimljanih, 15. nekdanja hrvaška filmska igralka (Inge), 21. mesto v južni Turčiji, 22. afriški veletok, 23. nezmožnost enakomernega govorjenja, 26. ruski simfonični skladatelj, član »mogočne pe-torice« (Nikolaj, 1844—1908), 28. grška boginja nesreče, 29. dvojica, 31. pojav pri gorenju, 32. veliki ruski pesnik, dramatik in filmski delavec, propagandist revolucije (Vladimir, 1893—1930), 33. planinska koza, 36. kemični znak za železo, 37. pesniški naziv za Irsko, 40. naš najboljši drsalec in kotalkar, ki je nastopal skupaj z Barbaro Šenk (Mitja), 42. veda o perzijskih jezikih, književnosti in kulturi, 43. kazalni zaimek, 44. zelo živahen ju-žnoitalijanski ljudski ples, 45. velika, človeku podobna opica, 46. nagrada v denarju za dobro opravljen posel, 48. pregrada, zapreka, 52. privrženec Zenonovega filozofskega nauka, 54. trava druge košnje, 57. starogrški bog sonca, lepote in harmonije, zaščitnik umetnosti, 63. ime rodezijskega rasista Smitha, 65. upanje, 69. strd, 73. kemični znak za stroncij.
• (4)	(ROK)
POSETNICA
ANA IN VOJKO LOVEC UDINE
Ana in Vojko občudujeta dva naša košarkarja — reprezentanta. Katera (ime in priimek)?
• (2)	(GAL)
REBUS
MILANO
O
VE5°NA VENERA
PARMA FERRARA
ЗЗЈЛЛЛЛЈЗЈ ЛЗЈЈЛЈЈЈЗЗ ЗЗЗЗЗЗЗЗЗЛ ЈЈЗЛЛЗЛЗЈЗ ЈЈЈЈЈЈЈЈЈЛЗЗЗЗЗЗЛЗЈЗ ЗЗЗЗЗЛЈЗЗЗ JJJJJJJJJJ JJJJJJJJJJ ЈЈЈЈЗЈЈЈЗЗ
ugankarski
slovarček
ADIABATA — krivulja, ki prikazuje spremembe pri dovajanju in odvajanju toplote ENTOMOLOG — žužkoslovec EREPSIN — ferment v črevesni sluznici, ki razkraja beljakovine FERARI — beograjska gledališka in televizijska igralka (Rahela) FIBER — plošča iz valjanega, s cinkovim kloridom prepojenega papirja, stisnjenega pod velikim tlakom
GOLDSMITH — angleški predrö-mantični književnik, ki je pisal predvsem deskriptivne refleksivne pesmi o naravi in človeku (Oliver, 1728—1774) KARBUNKEL — podkožni tvor z več strženi
KIANIT — aluminijeva rudnina, važna surovina za pridobivanje negorljivih materialov KIBERNETIKA — moderna znanstvena panoga, ki preučuje in primerja komunikacijske in nadzorne mehanizme v živčnem sistemu živih bitij in v zapletenih elektronskih strojih KOSTRA — slovaški pesnik, avtor monumentalno-patetičnih pesmi (Jan, r. 1910)
KRAL — slovaški romantični pesnik balad in patriotičnih elegij, močno pod vplivom ljudske poezije (Janko, 1822—1876) LAW — škotski finančnik, ki je povzročil leta 1720 v Franciji gospodarski polom (John) MIRANOVAC — rudarski kraj v dolini Timoka vzhodno od Niša NARDA — staro ime za dišeče rastline, sorodne baldrijanu NEPTUNIST — privrženec geološke hipoteze, da so imeli vodni učinki odločilno vlogo pri oblikovanju gorovij in zemeljske površine
NIKKO — japonsko tempeljsko mesto, na osrednjem delu otoka Honšu (40.000 prebivalcev) OTTOZ — odličen italijanski tekač na kratke proge (Eddy) PAROKSITONA — v slovnici naziv za besede z naglasom na predzadnjem zlogu RABIOLOG — medicinski strokovnjak za steklino RAND — denarna enota v Južnoafriški republiki
SANTAANA — mehiški diktator, predsednik republike v letih 1833—36 in 1841—44, poveljnik mehiške armade v vojni z ZDA (Antonio Lopez de, 1797—1876) SITAR — indijsko glasbilo na strune, ki so ga v Evropi popularizirali Beatli VALIN — ena od aminokislin, pridobljena s hidrolizo beljakovin
WURZBURG — zahodnonemško mesto ob reki Main, središče pokrajine Unterfranken (121.000 prebivalcev)
KRIŽANKA
i1	2	J	9	5’	6	1	7	6	9	1Ö	11	1}
Vi							14					
15		№	16			17				Sl	18	
19		20	ss	21					SS	22		
fl			29	SS	25			SS	26			
27				26	SS	29		3D				
		Л			У)	SS”					1—	
39	55					56	ВГ				58	59
90				SS	41		99	S!	95			
U			a	95				9b	S!	97		
№		ss	99						50	a	51	
59		55				"4	59			55		
56							57					
ravnih bitij, 32. partizansko pokrivalo, 34. pri starih Egipčanih kamnit kip s človeško glavo in levjim telesom, 35. varuh, zaščitnik, pokrovitelj, 36. ime makedonskega igralca Angelovskega, 38. drobcene stvari, odpadki, 39. zbiranje podatkov o določenem problemu, 42. kretski kralj, sin Zeusa in Evrope, strog in pravičen postavodajalec, 45. ljubljanska gledališka igralka, članica Drame (Vika), 46. ime napovedovalke Lesjakove, 49. spodnja ploskev posode, 50. prebivalec sovjetske republike ob Baltiškem morju, 53. začetnici italijanskega fizika, ki Je med prvimi raziskoval elektriko, 55. avtomobilska oznaka italijanskega mesta Vicenza.
• (3)	(ROK)
POSETNICA
MILON TOR DAKAR
Vodoravno:	1. vrsta potočne
školjke olivno rumenkaste barve,
7.	cigara, 13. ameriško vulkansko otočje, podaljšek Aljaske, 14. francoski mislec, poleg Descartesa in Fermata največji matematik prve polovice 16. stoletja, mojster geometrije, vendar tudi velik mistik (Blaise), 15. grška črka, 16. tro-pična rastlina z bodečimi, mesnatimi listi, 18. avtomobilska oznaka Slavonske Požege, 19. oblika rastlinskega stebla, 21. prisilno delo v fevdalni dobi, 22. stvarnik sveta po veri starih Egipčanov, 23. re-bričasta volnena tkanina za obleke in pohištveno blago, 25. podoba golega telesa, 26. začaranje z besedami, 27. uradni razglas, odlok, ukaz, 29. mineralna barva za slikanje, ki ji primešajo kako vezivo,
31.	del stopala, 33. borišče, z vrvjo ograjen prostor za boksarja, 34. člen, artikel (npr. »le« v francoščini), 37. v španščini in portugalščini glasovno znamenje nad črko, 40. razvojna stopnja, stanje, 41. okrajšano angloameriško moško ime,
43.	eden najznamenitejših ameriških skladateljev musicalov in zabavne glasbe vseh vrst (Jerome),
44.	ime prve slovenske igralke Rine, 45. slovenski pesnik »prehodne generacije«, mojster igrivega in lahkotnega pesniškega izraza, med obema vojnama direktor Drame v Ljubljani (Pavel), 47. pristaniški objekt, v katerem popravljajo ali čistijo ladje, 48. kratica našega štirinajstdnevnika za politična, gospodarska in kulturna vprašanja,
Sodelavce za ugankarsko prilogo »Kaj veš — kaj znaš« sprejema uredništvo ob ponedeljkih od 19. do 20. ure v Tomšičevi ulici 3., II. nadstropje, soba 40.
49.	vožnja z veliko hitrostjo, 51. Gorenjskem z zdraviliščem za tu-kemični znak za berilij, 52. kraj na berkulozo, 54. odsev, refleksija, 56. dežela v jugozahodni Afriki, portugalska kolonija, 57. šaljiva bodica, zabavljica.
Navpično: 1. sodobni francoski pisatelj in filozof, vztrajen borec proti vojnim grozotam v Vietnamu (Jean-Paul, »Gnus«), 2. sol solne kisline, 3. solmizacijski zlog, 4. odlična sovjetska drsalka, partnerka Aleksandra Gorelika (Tatjana), 5. letni gozdni posek, 6. žensko krilo, 7. pramen mavričnih barv, ki nastane pri prehodu bele svetlobe skozi stekleno prizmo, 8. zgornji del športnega dresa, 9. nadležna žuželka, 10. kemični znak za tehnecij, 11. severna zvezda v so-zvezdju Dvojčkov, 12. vrsta peru-anske lame s svileno volno, 17. čut za pravilno ravnanje in vedenje, 20. velik nizozemski filozof židovskega rodu (Baruch, 1632—1677), 22. preiskava, vizita, 24. kamnita gmota, 26. posojevalec denarja, kredi-tor, 28. rastlinska bodica, 30. fantastična zgodba iz življenja nadna-
Milan, ki je trenutno z ladjo v Dakarju, ima visok mornariški čin. Kaj je?
• (2)	(PAG)
KAJ MANJKA?
(rešitev s 43. strani)
Na drugi sliki manjka: kravata poštarja, mezinec na levi roki, znamka na prvem ovitku v njegovi roki, ključavnica na torbi, robček v žepu gospodinje in njen uhan. Na tretji sliki manjka: okrasek, s katerim je pritrjen jermen na torbo poštarja, eden odi zvitkov v torbi, trak nad ščitom poštarjeve kape, obšitek na desnem rokavu ženske, desni žep na njenem predpasniku in koder na desni strani glave. Na četrti sliki manjka: vodoravni zvitek in prvi navpični zvitek na levi v torbi, manšeta na levem rokavu poštarja, eno od dveh pisem v njegovi roki, spodnji del ročaja metle in okrasek pod ovratnikom gospodinjine bluze.
UGODNOST ZA NAROČNIKE DELA!
DELO
NEZGODNO ZAVARUJE VSE SVOJE NAROČNIKE PRI
ZAVAROVALNICI SAVA
s
GLAVE IN REPI
V	osrednji del lika vpišite 12 besed, ki imajo naslednji pomen:
1. velika luka v Alžiru, 2. slovenska revija za film, televizijo in beat, 3. reka, ki teče skozi München, 4. najgosteje naseljeni indonezijski otok, 5. francoski pisatelj, najdoslednejši naturalist (Emile »Germinal«), 6. letovišče na francoski rivieri, 7. koža, ten, 8. muslimanski sodnik, 9. voditelj Jugoslavije, 10. neumnež, zabitež, 11. sodobni ekstravagantni španski slikar (Salvador), 12. podkožna maščoba.
V	prednja in zadnja polja lika vpišite po eno, dve ali tri črke tako, da skupaj z že vpisanimi besedami dobite naslednje besede:
1. sveta knjiga muslimanov", 2. dohod, 3. tehnični poklic, ilustrator, 4. vrednost, ugled, 5. industrijsko mestece v Slovenskem primorju, 6. obrat za izdelovar nje kovancev, 7. mrak, prehod v temo, 8. tropska smola, ki daje značilno dišeč dim pri cerkvenih obredih, 9. drugi sovjetski astronavt (German), 10. ameriški lovec na živali z dragocenim krznom, 11. vijoli-
IZ TREH BESED ENA
IKA — INA — ША — IST — JAD — JER — KOS — MAG — MIS — NEP — ROV — SEM — TEN — TER — TUN.
Združite po tri in tri zgornje besede, da boste dobili nove besede naslednjega pomena:
1. žalostinka s tožbami in jokom (po biblijskem preroku in njegovih žalostinkah s prerokbami o raz-rušenju Jeruzalema), 2. legendama asirska kraljica, ustanoviteljica Babilona, ki je date zgraditi stopničaste viseče vrtove, eno od sedmerih čudes antičnega sveta, 3. antibiotik proti virusnim boleznim, 4. drugo ime za trajno zeleni grm kalino, 5. redkejše žensko ime, tudi sorta vinske trte, 6. trpežno platno za ladijska jadra, 7. privrženec geološke hipoteze, da so imeli vodni učinki odločilno vlogo pri oblikovanju gorovij in zemeljske površine.
Na označenih poljih dobite angleškega realističnega romanopisca, ki je črpal snov iz meščanskega življenja in socialnih problemov prve polovice 19. stoletja; v juniju se spominjamo 100-letnice njegove smrti (Charles, »David Copperfield«, »Oliver Twist«),
ista georgina, 12. drama Oskarja Wilda in Strausso-a opera.
Ob pravilni rešitvi dajo po vrsti brane »glave« in repi« slovenski pregovor.
• (2)	(PAG)
KRIŽANKA
[	!T“	2	3	h	М	5	6	7	L
8					9				10
гГ			■	3	12				
13		ш	к	и					
15		16	17			Ш	3	18	
19					ш	20	21		
22					23				
ч	2Г~					П	25							Г
Vodoravno: 1. starejša ameriška filmska igralka, zvezda nemega filma (Mae), 5. etiopski plemiški naslov, 8. sodobni švicarski dramatik in prozaist, poznan tudi našim gledališkim obiskovalcem (Friedrich, »Obisk stare gospe«), 11. začaranje z besedami, 12. naslovni junak manj znane pesnitve Jurija Lermontova (Hadži), 13. različna soglasnika, 14. poznana ženska, 15. renovacija, 18. avtomobilska oznaka Ancone, 19. zaliv Atlantika v južnem delu Argentine, 20. mestece v Dalmatinski Zagori, znano po vsakoletni alki, 22. mrščenje kože, mečkanje blaga, 24. zadetek pri nogometu, 25. francoski departma v pokrajini Fran-che Comte z glavnim mestom Alencon.
Navpično: 1. veliko nemško mesto ob reki Main, 2. junak Gotovčeve opere, 3. požirek pijače, 4. kemični znak za telur, 5. najmanjši zadetek pri tomboli, 6. južnofrancoska reka, ki se izliva v Garonne, 7. de-belenje tkiva zaradi udarca ali zastrupitve, 8. vrsta morske krave ali sirene, 9. Zolajev roman o pariški prostitutki, 10. izdelovanje blaga, 14. bronasto »glasbilo« v cerkvenih stolpih, 16. nebesni obok, svod, 17. krožnik podolgovate oblike, 20. ujeda, ki živi predvsem na Balkanu (brkati), 21. reka, ki teče skozi Innsbruck, 23. del japonskega imena madame Butterfly iz Puccinijeve opere.
• (3)	(BAD)
Palšndromni rebus
IZPOLNJEVANKA
1. trpni način v slovnici, trpnik, 2. ime sovjetske psičke, ki je kot prvo živo bitje poletela v vesolje, 3. predsednik avstrijske republike (Franz), 4. hrvaški portretist v času ilirizma (Vjekoslav), 5. največje bolgarsko pristanišče ob črnem morju, 6. del vrta, 7. osredje, sredina.
Na označenih poljih dobite arabski pregovor.
• (2)	(GAL)
ANTONIM
ŽALOSTEN je in potrt
znani naš slikar:
»Mar bi izučil se obrt!
Zdaj bi bil pek ali mesar!
Tako pa dan in noč garam, počitka, cvenka ne poznam.«
(Antonim je beseda, ki je pomensko nasprotna kaki drugi besedi, na primer: črno-belo).
• (D	(BAD)
Magični lik
	1		3	A	5	L
1						
2						
3						
L						
5 Л						
						aal
VODORAVNO IN NAVPIČNO:
1. športni funkcionar, ki da znak za začetek tekme, 2. živica, hladetina, žolca, 3. stvar, reč; vsebina razgovora, 4. klanec, strmo pobočje, 5. gibanje po zraku.
SERPENTINE
1					2					
							3			
t				5						
7										
						8				
							9			
			10							
				12						11
13				It						
Besede se vpisujejo proti desni ali levi, kakor teče serpentina in sicer od polja s številko v naslednje polje s številko. Tako je zadnja črka besede obenem začetna črka naslednje. Ob pravilni rešitvi dajo črke v označenih treh stolpcih neko misel.
1. na pol legendlarni voditelj Izraelcev, ki mu je dal Jehova deset zapovedi, 2. prostor, v katerem živimo, 3. žužkoslovec, 4. vrsta tropskega kuščarja, 5. onesnaženost s prahom, 6. pokrajina v srednji Grčiji s sotesko Tempa, 7. ime štirih egiptovskih faraonov XVIII. dinastije; najznamenitejši je bil četrti (Ekhnaton), 8. premišljenost, načrtna ureditev, 9. kraška jama pri Grosuplju z znamenito Veliko dvorano, v kateri je »baldahin«, »spomenik« in množica stalaktitov (dve besedi), 10. geološki sprimek, skupek, 11. predstavnik najmlajše in najbolj preprosto zgrajene veje morskih ožigalkarjev (zeleni), 12. papirnati ovoj, 13. prostor za shranjevanje listin, tudi zbirka listin, 14. pribor za prižiganje, vžigalnik.
• (3)	(M. K.)
V križanko je vključenih 17 umetnikov. ki so padli v vojnah in uporih ali pa so postali žrtve političnih konfliktov.
* * *
Vodoravno: 1. japonska opojna pijača iz riža, 5. eden največjih španskih skladateljev poleg de Falle in Alheniza, ki je prvi zavestno uvajal špansko folkloro v umetniško glasbo; napisal je več oper, španskih operet in daljšo vrsto klavirskih skladb (suita »Goyescas« po Goyevih slikah); utonil je na povratku iz Amerike leta 1916, ko je nemška podmornica torpedirala v Rokavskem prelivu ladjo (Enrique), 13. največ ji madžarski lirik
19.	stoletja, ki je kot vojak prepotoval vso Madžarsko; leta 1848 se je postavil na čelo demokratične budimpeštanske mladine, leto pozneje pa je šel na fronto proti Rusom, kjer je padel 31. julija v bitki pri Segesväru (Sandor, »Pogumni Janoš«, epopeja »Apostol), 15. krivulja, ki prikazuje spremembe pri dovajanju ali odvajanju toplote, 16. boleč sunek, 17. najizrazitejši ruski romantični pesnik, avtor slovitih pesnitev »Demon« in »Mciri« ter romana »Junak našega časa«; padel je v zrežiranem dvoboju z nekdanjim sošolcem Martinovem 27. julija 1841 blizu Pjatigorska pod Kavkazom (Mihail Jurjevič), 19. gledališki masker, 21. pogojni veznik, 22. smrtni strah, 23. kratka moška
KRIŽANKA
suknja, 24. nekdaj odlično košarkarsko moštvo iz Rige, 26. staro ime za mesec marec, 28. začetnici sodobnega slovenskega slikarja in knjižnega ilustratorja, ki je doma iz Poljan nad Škofjo Loko, 29. kemični znak za radon, 30. francoski pesnik iz druge polovice 18. stoletja, ki je svoja romantična občutja še vklepal v stare klasicistične oblike in norme; vzgojen je bil v duhu razsvetljenske filozofije in je pozdravil francosko revolucijo, ko pa je spoznal nepremišljeno slo jakobincev po moči in oblasti, jo je obsodil; obglavili so ga 25. avgusta 1794 (Andre, »Jambi«), 32. kos lesa za kurivo, 36. osje gnezdo, 38. naplačilo, predujem, 39. kratica za »komunistično partijo«, 41. plošča iz valjanega, s cinkovim kloridom prepojenega papirja, stisnjenega pod velikim tlakom, 42. enaki črki, 44. glavno mesto Jeme-na, 45. eden prvih ameriških telekomunikacijskih satelitov, 48. ameriški jazz glasbenik in vodja orkestra, ki je na frontnem gostovanju v letu 1944 izginil med poletom z letalom iz Anglije v Francijo (Glenn), 49. krščanski potomci prvotnih prebivalcev v Etiopiji, 51. mlatva žita, 53. kulturno-zgodovin-sko mesto v zgornjem Egiptu, za časa 18. dinastije prestolnica egipčanske države, 54. ime dramske
//
UMETNIKI - ŽRTVE POLITIČNIH RAZMER
U
3	4
P9
90
9Г
101
91
92
	□	32	33	34	35		m
	41						42
[4B~							49
K				■	W~	56	
w~				C	61		□
65			■	66			67
70			71			72	
4	77					L	78
№
w
63
68
73
79
P
97
IT
98
L		Г”	6	7	8	9	10	11	12	
14		IT"								
		17								18
	20	□	21	■	□□		22			
	24	25	F	□	26	27				
	30			31				I		
37				38			CJ		39	40
				45			46	47		
	Z	51	52			□	53			
57	58				L	59				
					64					
		□L			69					I
		74	75	76			1			
					Г	80	81	82	83	84
						■				
94						L	95			
						99	П	100		
	ГП		103					П	104	
igralke Tkačeve, 55. vrsta aperitiva, 57. švedski kemik, ki je iznašel dinamit; po njem se imenujejo nagrade za najvišje dosežke v znanosti in literaturi, 59. hrvaški pesnik s pravim imenom Ivan Kovačič, ki je poleg lirike pisal tudi novele, eseje in kritike; 1942. leta je skupaj z Nazorjem odšel v partizane, sredi julija 1943 pa so ga v Vrbnici (Bosna) ubili četniki (pesnitev »Jama«, novelistična zbirka »Dnevi jeze«), 60. bela kovina za zlitine in kovinske prevleke, 61. kemični znak za tantal, 62. pogosto ime boljših hotelov, 64. leta 1894 rojeni ruski pisatelj, ki se je proslavil s svojo »Rdečo konjenico« in zgodbami iz rodne Odese; tudi sam se je na strani rdečih udeležil državljanske vojne po oktobrski revoluciji, leta 1941 pa je izginil med Stalinovimi čistkami (Izak Emanu-ilovič), 65. pogosta vprašalnica, 66. rdeče nebo ob sončnem zahodu ali vzhodu, 68. potujoči ljudski pevec v stari Grčiji, 69. romunsko mesto blizu naše meje, 70. kraj v zvezni državi Wisconsin, 72. kemični znak za kalcij, 73. klasični neworleanski jazzovski stil z značilnimi improvizacijami, ki so ga izvajali predvsem črnski glasbeniki, 77. angleška površinska mera, 78. podkožni tur z več strženi, 80. leta 1923 umrli češki pisatelj, avtor satirično-humoristič-nega romana o dobrem vojaku Svejku (Jaroslav), 85. ladjica, večji čoln, 88. v slovnici naziv za besede z naglasom na predzadnjem
zlogu, 90. miši podoben podzemeljski glodalec, ki povzroča škodo po vrtovih in nasadih, 93. vzklik, 94. čisti vinski cvet, 95. sodobni slovenski pesnik in satirik (Jože, »Argonavti«), 96. hitra grška tekačica, ki je razglasila, da vzame za moža tistega, ki jo premaga v teku; to se je z zvijačo posrečilo Hipomenu, 97. rudarski kraj v dolini Timoka vzhodno od Niša, 100. vulkansko otočje ob Novi Gvineji, 101. angleški gledališki in filmski igralec, scenarist, producent in režiser, znan zlasti iz filmov »Romeo in Julija«, »Pygmalion« in »V vrtincu«; našel je siprt leta 1943 v letalu, ki je letelo iz Španije v Anglijo, pa so ga Nemci sestrelili, misleč, da se pelje z njim Churchill (Leslie), 102. pomemben madžarski lirik, ki je z impresionistično poezijo razbil formo psevdoklasičnega aleksandrinca na Madžarskem (En-dre, 1877—1919), 103. usahla rečna struga v puščavi, 104. medmet.
Navpično: 1. učenka sedmega razreda, 2. najsvetlejša zvezda v ozvezdju Orla, 3. nemški patrio-tični »pesnik svobode«, ki je poleg poezije pisal tudi retorične drame in komedije; padel je kot prostovoljec v bojih proti Napoleonu leta 1813, star komaj 22 let (Theodor),
4.	učinkovitost, uspešnost, 5. merska enota za fizikalni pospešek, 6. otroška bolezen z rdečimi izpuščaji na koži, 7. mesto in reka v francoski pokrajini Artois, 8. krajše
ime reke Menam v Indokini, 9. drugo ime finskega mesta Turku, 10. avstrijski drsalec, večkratni evropski in svetovni prvak v umetnostnem drsanju (Emmerich), 11. odličen italijanski tekač na kratke proge (Eddy), 12. francoska reka, ki se pri Lyonu izliva v Rhone,
13.	najpomembnejši ruski pesnik in dramatik, avtor pesnitev »Evgenij Onjegin«, »Kavkaški ujetnik«, »Bahčisarajska fontana« in »Cigani«; njegov uporni duh ni bil po godu carskemu režimu, ki ga je večkrat preganjal, dokler ni 29. januarja 1837 umrl zaradi ran, ki jih je dODil v dvoboju s francoskim avanturistom in naščuvanim intrigantem Dantesom (Aleksander Ser-gejevič, na sliki), 14. kravica, 18. slano jezero v vzhodni Turčiji, 20. makedonski pesnik, ki je za življenja izdal le eno pesniško zbirko (»Beli mugri«, Zagreb, 1939); stopil je v NOV in padel 13. julija 1943 v bojih na planini Lopušnik (Kočo), 25, skladišče za živila, 26. pokrivalo katoliških in judovskih duhovnikov, 27. znano madridsko nogometno moštvo, 31. pokrajina Južnoafriške republike, 32. sovjetski novelist in romanopisec z izredno svojskim stilom, po rodu Nemec z Volge; njegovo pravo ime je bilo Boris Andrejevič Wogau; v svojih delih opisuje stihijo in kaos oktobrske revolucije in odnos srednjeveške Rusije do moderne industrializacije po zmagi sovjetov; likvidiran je bil v eni izmed čistk ob
koncu tridesetih let (»Golo leto«, »Volga se izliva v Kaspijsko morje«), 33. meteorološki pojav, 34. angleška filmska igralka, ki se je pred leti ponesrečila z avtomobilom (Belinda), 35. spisek napak na koncu knjige, 37. francoski pisatelj, po poklicu pilot; pri nas je znan po kratkih romanih »Vojni pilot«, »Nočni polet«, »Počlovečena zemlja« in po otroškem delu »Mali princ«; izginil je leta 1944 na izvid-niškem poletu nad Sredozemljem (Antoine de), 39. judovski skrivnostni nauk, 40. planina v Hercegovini v kolenu reke Neretve, 41. poslovna podružnica, 43. najpomembnejši španski lirik 20. stoletja, ki je pisal tudi drame (»Dom Bernarde Albe«); zaradi svobodomiselstva so ga ubili Francovi fašisti 18. avgusta 1936. leta (Federico Garcia, »Pesem hoče biti luč«), 46. antično mesto v Makedoniji (izkopanine),
47.	delovno področje, 48. nemški slikar, v začetim impresionist in fovist, nato član skupine »Modri jezdec«; padel je na začetku I. svetovne vojne v Franciji v bitki pri Perthesu 26. septembra 1914 (August), 50. ameriški pesnik in pripovednik, zagovornik larpurlarti-stične umetnosti; cenili so ga zlasti predhodniki francoske dekadence in simbolizma (Edgar Allan, »Krokar«), 52. pastir iz »Snegu-ročke«, 56. nemški ekspresionistični slikar, ki je leta 1912 ustanovil skupaj s Kandinskim in Kleejem v Miinchnu umetniško skupino »Modri jezdec«; hotel je združiti barvo in zvok v poistovetenju vsega živega z naravo, kar je še posebno opazno pri njegovih delih z živalsko motiviko; padel je v bitki pri Verdunu 4. marca 1916. leta (Franz), 58. razdalja točke od abscisne osi v koordinatnem sistemu, 59. indijski narodni voditelj, ki se Je boril za osvoboditev Indije izpod britanskega gospostva (Mahatma, 1869—1948), 63. visok državni uradnik v stari Turčiji, 64. nekdanji cesarski namestnik na Hrvaškem in v Slavoniji, 66. prepirljivec, intrigant, 67. slovenski slikar . naivec, ki je znan tudi v svetu; v Nazarjih ima svojo galerijo, 71. pega v očesni roženici; v astronomiji meglenica, 73. grška denarna enota, 74. televizijski zaslon, 75. sodobni sovjetski pesnik in pisatelj (Leonid, »Ruski gozd«), 76. zidna vdolbina za posteljo, 79. ime pianista Bertonclja, 81. etiopski plemiški naslov, 82. izobraževalno-vzgojni zavod, 83. drugo največje finsko jezero, 84. največji slovenski revolucionarni pesnik, ki je izdal za življenja le ciklostirano pesniško zbirko (po vojni je njegove pesmi izdal Mile Klopčič); pesnik je padel v nemški ofenzivi 22. februarja 1944 pri Belih vodah nad Šoštanjem (pravo ime Karel Destovnik), 86. denarna enota v Južnoafriški republiki, 87. zli duh iz slovanske mitologije, 89. surovina za izdelavo piva, 90. reka na Moravskem, pritok Donave, 91. moško ime, 92. škotski finančnik, ki je povzročil leta 1720 v Franciji gospodarski polom (John), 98. okrajšava za latinski »idfcm«, 99. stoena z rimskimi številkami.
problemski šah
III.	mednarodni problemski turnir »DELO — TOVARIŠ 1970« ZLATKO MAHAJLOVSKI in
BOŠKO MILOŠEVSKI Vratnica — SR Makedonija
abcde f g h
Pomožni mat v dveh potezah (z navidezno igro)
Beli: Kf5, Dal, Tbl, Sd5, P:a2, b2 (6)
Cmi: Kd6, Sb5, P:d5 (3)
»TOVARIŠEV«
NAGRADNI NATEČAJ
v reševanju šahovskih problemov za leto 1969 REŠITVE PROBLEMOV ČETRTE SKUPINE (št. 101 do 110)
št. 101. Lajos RIGZU, = 2:
1.	De6! Grožnja: 2. Dh6 mat.
1.	... Sf5 (Sei, Sg4:, Sd3:, d5)
2.	D£5: (Df5, Dg4:, De3, De5:) mat.
Št. 102. Zoltan ZILAHI, =■ 2:
1.	d4! Nujnica.
1.	... ed (Tg4, S-) 2. Df4 (Sd6, Se3) mat.
Št. 103. Anton SMODIŠ, h = 2, dupleks:
A)	1. Kc4 Tb5 2. Ld4 Le2 mat.
B)	1. Kcl Kc3 2. Tbl Lh6 mat.
Št. 104. Anton PREINFALK, = 3:
1.	Le2! Nujnica.
1.	... Ke4 (Kd4, c2)
2.	Te6+ (L£4, Le3), Kd4 (Ke4, Ke4)
3.	Le3 (Tc4, Te6) mat.
Št. 105. Marko KLASINC, = 2:
1.	Lb4! Grožnja: 2. Db6 ali 2.Da7 mat.
1.	... Td4 (Ld4) 2. Dal (Dfl) mat. Redek primer ČRNEGA GRIMSHAW SECIŠCA v miniaturi brez kmetov.
Št. 106. Boris OSTRUH, h = 2*:
Navidezna igra:
1. ... Ke4 2. 16 Te7 mat.
1.	15 Lc3 2. K16 Kd5 mat.
Št. 107. Lajos RICZU, s = 4:
1. S14! 12 2. Lh3 15 3. Kh4 16 4. T12: Ш: mat.
Št. 108. Mirko M. MARKOVIČ, = 2:
1. Sb7! Grožnja: 2. Dc7 mat.
1. ... Kb7: (Kd5, Kb5) 2. Dc8 (De4, Dc4) mat.
Št. 109. Matjaž 2IGMAN, sh = 5 x:
Navidezna igra:
1. ... 0—0—0 mat.
Rešitev:
1. bc (e. p.) 2. — 5. Kd5-e6-e5-14 0-0 mat.
V navidezni igri in rešitvi rokira beli zato, da omogoči črnemu v rešitvi jemanje »en passant«, ker je to edini dokaz da je bila zadnja poteza belega c2-c4. Prevare: A) v navidezni
igri: 1. ... Tdl? mat, B) v reštvi: 5. ... TU? mat in C) v nemogoči stranski rešitvi: 1. bc (e. p.) 0—0—0? (Tdl?) mat, ne gredo, ker r.a bi bilo več opravičeno jemanje e. p. Z analizo prejšnjih dogodkov na šahovnici pri sestavljanju naloge se da ugotoviti, da zadnja poteza belega ne more biti: n. Tg3:?, ker bi bila v tem primeru pozicija naloge ilegalna. (Ideja problema povezuje navidezno igro ter prevari v edinstveno celoto. Naloga ima idejnega predhodnika v znamenitem problemu ing. N. Petroviča: »PROBLEM« št. 25—26, stran 213. J. H.)
Št. 110. Drago SKERLOVNIK, = 2:
1.	Del! Nujnica.
1.	... ab+ (Db2:, Tb2:, Kb2:)
2.	La4 (Lc2, Lb3, Db4) mat. Lepo in zanimivo.
Maksimalno število točk za rešitve zgornjih problemov: 2, 2, 2, 3, 2, 2, 4, 2, 4, 2 = 25. Vrstni red reševalcev po četrti skupini in imena dveh nagrajencev četrte skupine bomo objavili prihodnjič.
(J. H.: komentiral Jože HRIBERSEK)
ALTERNATIVNE ASOCIACIJE
KLOPOTEC .................
TEREN ......................
NJEGOŠ .....................
HOTEL ......................
NAPAD ......................
EKVATOR ..................
ELEKTRIKA ..................
FILM...................
KIRURG ...................
H gornjim besedam pripišite po eno od spodnjih besed, ki so z njimi v miselni zvezi. Primer: KRIŽIŠČE — SEMAFOR. Za štiri be-sede sta spodaj podana po dva pojma in morate sami ugotoviti, kateri ustreza. Le tako boste dobili pravilno rešitev, ki jo dajo začetnice pravilno razporejenih besed: je otočje v Tihem oceanu, imenovano »otočje želv«.
AFRIKA, AKTIVIST, APARTMA, BURTON, ČRNEC, EPOS, GENERATOR, GORICE, LOV-ÖEN, OSCAR, PUŠKA, SKALPEL, SOBAR.
• (2)	(PAG)
IZREK V OKVIRU
1	2	3	4	5	6	7	8	9
28	7	4	9	15	17	D	12.	10
27	18	22	13	2	24	16	A	11
26	L	11	1	R	12	3	25	12
25	28	21	K	19	I	20	5	13
2 4	23	O	26	10	27	6	8	1 h
23	22	21	20	19	18	17	16	15
LAJNE — SOJKA — ŽENKA SPEAR — VALIN — ADANA REPKA
Poiščite gornjim besedam anagrame in jih v istem vrstnem redu vpišite v srednji, debeleje obrobljeni del lika. Povsod je ena črka že vpisana. Ce potem s pomočjo številk prenesete črke ob rob lika, dobite v okviru na poljih od 1 do 28 misel ameriškega literarnega kritika M. Cow-leya.
ŠTEVILČNICA
3	6
1	16	h	5	17	2	18	B	2
2	21	1	20	4	16	10	1	20
3	h	20	1	8	2	4	16	2
k	13	18	3	20	4	2	1	9
5	13	20	18	8	2	18	8	2
6	3	h	5	16	f>	14	4	I
7	10	7	18	10	18	3	1	14
8	11	18	21	4	2	1	14	L
9	h	9	20	18	8	2	6	19
10	1	2	6	18	13	6	15	4
11	B	14	19	17	12	4	16	16
12	14	1	16	2	6	12	18	L
13	13	7	4	16	15	4	3	4
U	2	1	12	13	1	7	15	I
15	8	3	1	2	7	18	21	4
16	12	18	16	18	10	20	4	12
17	9	16	18	14	9	18	17	2
18	18	11	3	1	11	5	15	1
19	8	6	21	1	7	6	17	8
1. napihnjenost, domišljavost, 2. Irancoskl revolucionarni pesnik, predstavnik Irancoske romantike (Pierre Jean de, 1780—1857), 3. zapornik, kaznjenec, 4. vrnitev, 5. svoboda neomejenost, 6. učbenik, knjiga z vajami, 7. zdravilna rastlina, ki jo poznamo tudi pri nas v različnih vrstah (beli, rdeči), 8. okusna morska riba, 9. vrsta pesmi, katere začetne črke vseh vrstic nekaj povedo (magistrale Prešernovega Sonetnega venca), 10. prijateljska alriška država, ki jo je nedavno obiskal predsednik Tito, 11. veliki nemški romantični skladatelj (Robert), 12. stoti del nekaterih južnoameriških valut, 13. visoka gora v Kamniških Alpah nad Logarsko dolino, 14. svetišče, hram, 15. optični pojav, luč, 16. osebno znamenje, pečatnik, 17. elekten konec boksarskega dvoboja, 18. skupina zvezd, ki tvori celoto, 19. največji linski skladatelj, utemeljitelj nacionalnega glasbenega izraza (Jan, 1865—1957).
Ob pravilni rešitvi dajo tretje in šeste črke vseh besed, brane od zgoraj navzdol, neko misel.
• (3)	(PAG)
Logogrifni anagram
URH je odšel na BARJE nabirat rastline za svojo zbirko.
Kako se reče taki zbirki? (Pri logogrilnem anagramu se črke premešajo, ena pa se spremeni.
SLIKOVNA KRIŽANKA
ENAČBA
(• — b) + (c — d) + (e — f) + (g — h) + (i — j) + (k — D + m + n + (o — p) + (r — s) +.t + (r — s) + u + v = X
a = smer v slovenski literaturi, ki so ji pripadali Kette, Murn, Cankar in Župančič, b = pristanišče v Libiji, znano po bitkah v II. svetovni vojni, c = žensko ličijo, d = narodno žensko ime, e = ustvarjalka v plastiki, f = rojenica, boginja rojstva, življenjske usode in smrti, g .•= območje vladavine imama, h = zmaga v šahu, 1 = tolpa, druščina, j = jugoslovansko podjetje za letalski promet, k = vrsta kvalitetnih jabolk, 1 =. ime bivšega kanuista Bemota, m = samec domačega goveda n = ime slovenskega pesnika Udoviča, o = izvesek, p = egipčanski sveti bik, r = velika kamnita gmota, a — slovenski celovečerni film, t = pokrivalo, u = oborožen spopad, v = stopnja v vojaški službi, x - neka misel.
• (3)	(PAG)
RAREBUS
(BOA)
PODVOJITVE
Brez označenega polja:
1. tovarna pisarniškega materiala v Železnikih, 2. skupina metuljev, ki obsega okrog 1500 različnih primerkov; mnogi med njimi so hudi škodljivci na sadnem drevju in povrtnini, 3. najboljši španski teniški profesionalec (Manuel),
4.	beograjska gledališka in televizijska igralka (Rahela), 5. slovaški romantični pesnik balad in patriotičnih elegij, močno pod vplivom ljudske poezije (Janko, 1822—1876).
Vsaki besedi, ki ste jo dobili s pomočjo zgornjih opisov, podvojite črko, ki stoji neposredno pred označenim poljem. Tako boste dobili nove besede naslednjega pomena:
1. japonsko tempeljsko mesto na osrednjem delu otoka Honšu (40.000 prebivalcev), 2. italijanski operni skladatelj, Rossinijev naslednik,
ki je uglasbil enajst oper (Vincenzo, »Norma«),
3.	mehiški diktator, predsednik republike v letih 1833—36 in 1841—44, poveljnik mehiške armade v vojni z ZDA (Antonio Lopez de), 4. znamka italijanskih dirkalnih avtomobilov, 5. krožno ograjeno naselje s prostorom za živino na sredi pri Hotentotih in Kafrih.
Na označenih poljih dobite ime nemške r» volucionarke in borke za mir Zetkin.
• (3)	(BAD)
ZAČETNICE
ŽARNICA
»TIČNIK«
»O GIBANJU NEBESNIH TELES« »MATAJURSKI PLAZOVI«
»RUDI«
DINAMIT
Za vsako gornje delo ali Iznajdbo poiščite njenega avtorja, nato upoštevajte le začetnici njegovega imena in priimka ali pa priimka in imena — kaj je pravilno, morate uganiti sami — in ob pravilni rešitvi bodo dale po vrsti brane začetnice ime in priimek slovenskega pisatelja in političnega delavca, ki je dolga leta preživel v Ameriki.
• (2)	(PAG)
MAGIČNI LIK
12 3 4 5
Vodoravno in navpično:
1. nemški naturalistični dramatik, ki je prešel pod vplivom Ibsena v simbolizem (Gerhart, »Potopljeni zvon«), 2. matematični niz členov, ki so razvrščeni po logičnem redu, 3. slovenski pesnik, pripovednik in literarni vzgojitelj s konca prejšnjega in začetka našega stoletja (Josip, »Gospod Mirodolski«), 4. tropsko drevo, iz katerega notranje skorje pridobivajo važno začimbo, 5. režim, oblika oblasti.
• (3)	(BAD)
DELO
nagradni natečaj
ugan/^zatfeni
od 13. aprila dalje
NAGRADE:
2 potovanji za dve osebi na Foto-Safari v Kenijo 2 fiata 850-special 4 denarne nagrade po 10.000 Ndin 20 prenosnih televizorjev 100 transistorjev 40 fotoaparatov 1000 long-play
gramofonskih plošč
KRIŽANKA 1+2
Rešitve ugank iz 20. številke
1 2		3	i.		L:		‘ k
7	! m			w			J
IM	m»						ПС
	Iti 112			m	3		J
J* i	mm	r m:		i	s	US	Г
E	18	■»				2D	
j*					m	*1	B L
%				m	5		J
T		IT	I				f
V širša polja vpisujte po dve črki, v ožja pa po eno.
Vodoravno: 1. angleški predromantični književnik, ki je pisal predvsem deskriptivne refleksivne pesmi o naravi in človeku (Oliver, roman »Wakefieldski župnik«), 5. prometna zveza, 7. površina, 8. ime dubrovniškega komediografa Držiča, 9. števnik, 10. stavčni člen, ki pojasnjuje samostalnik, 11. slovaški pesnik, avtor monumentalno-patetičnih pesmi (»Moja domovina«); v začetku je bil pod vplivom socialne poezije Jifija Wolkerja (Jan, rojen 1910), 13. naš ptič pevec, ki gnezdi na visokih iglavcih (dreskač), 15. prevejanec, falot, 16. nadnaravno bitje, 17. del prsnega koša, 19. religiozen človek, 21. iz svojega kraja izgnan človek, 22. skandinavsko moško ime, 24. indijsko glasbilo na strune, ki so ga v Evropi popularizirali Beatli, 25. Obri, 26. romanska nikalnica, 27. pomorski desant.
Navpično: 1. departma v južni Franciji, 2. kačji lev, 3. reka v južni švedski, ki se izliva v Botnijski zaliv, 4. asortiment blaga po vrstah in kakovostih, 5. močno, temnorjavo angleško pivo, 6. glavna junakinja iz Vandotovega »Kekca«, 8. italijanski operni skladatelj, ki je s svojo opero »Cavalleria rusticana« ustvaril najpomembnejše glasbeno delo verizma (Pietro), 10. servieta, 12. izdelovalec ostrog, 14. ferment v črevesni sluznici, ki razkraja beljakovine, 16. bojevnik, 18. francoski pesnik in pripovednik, avtor surrealističnega manifesta iz leta 1924 (Andre), 19. glasbeni potpuri, 20. rudarsko mesto ob reki Bosni, ki ga je letos doletela huda nesreča, 23. jezero na meji ZDA in Kanade, 25. ime ameriške filmske igralke Gardner.
• (3)	(BAD)
STRAN 35. Kombinacijska križanka (ob levi navpični rob si napišite številke od 1 do 15). Vod.: 1. Berzanti, klasik, 2. arterioskleroza, 3. krivina, padar, 4. loč, milo, poraba, 5. Al, davek, stavek, 6. fonetik, Atila, 7. spis, ASE, Cal, 8. Šrot, arara, 9. erotik, pano, PZ, 10. smejalec, dim, Ra, 11. kinerama, i, Abas, 12. letva, iitealnost, 13. iris, uk, statika, 14. Cankar, storitev, 15. Aida, terakota. Raiebus: Po-volžje — poCli), v O (je).
STRAN 36. Križanka. Vod.: 1. Ostrožno, 6. zvezda, 13. Ekland, 14. egoist, .n, 16. hrana, 17. Ararat, 18. GT, 19. Lika, 20. Aisten, 21. tor, 22. Ela, 23. Kmetec, 24. salo, 25. Na, 26. Kramer, 27. strip, -s, 28. prisad, 29. Laredo, 30. Chaplin, 32. Surinam, 33. hrtica, 34. Dupont, -o, 35. Lorca, 36. sipina, 37. KR, 38. Anaa, 39. dugong, 40. tuf, 41. Eos, 42. Venera, 43. tori
44.	GS, 45. verist, 46. La Paz, -e, 47. Nemst, 48. kitare, 49. reseda, 50. animizem. Anagrami: 1. Bronte, 2. Borten, 3. Bemoit, 4. Bornet, 5. Breton, 6. Borneo. Posetnica: Meša Selimovič.
STRAN 37. Italijanska križanka (črti. ca pomeni črno polje). V o d.: 1. per-spektivizem, 2. operator — arena, 3. Sibariti — senar, 4. premik — klinika, 5. r — Roner — zlato —, 6. AT — titan-------------Po, 7. vrba — Anapa
—	— Rb, 8. Lie — -— — tropikal, 9. 'jar — — — — veljava, 10. Elgar, — gama — L(ev) N(ikolajevič Tolstoj) —, 11. Niagara — — Nanos, 12. oznanilo
—	Alost, 13. set — eben — testo, 14.
t. m. — rana — — ST-----------. Navp.:
I. L(jubljanski) Z(von). Magični lik: 1. Reaumur, 2. Nairobi, 3. hurikan, 4. smoking, 5. Kubanka.
STRAN 38. Šahovske opeke: 1. skepsa, a. Martin, 3. inkaso, 4. srajca, 5. luknja, 6. Oregon, 7. vseved, 8. sobrat, 9. pionir, 10. Avesta, 11. Schein, 12. seansa, 13. kateta, 14. Irving. Petrosjan, Keres, Bronstein, Stein, Smislov, Spasski.
STRAN 39. Križanka »Naša košarkarska reprezentanca«. Vod.: 1. Daneu, 6. Iso, 9. skopuh, 15. Jelovac, 17. čriček, 20. Kapičič, 22. aretiranje, 25. makadam, 27. Riko, 28. nasad, 29. Aar, 80. okarina, 31. nos, 32. Re, 33. šodman, 35. pas, 36. Jeri, 37. Inka, 39. tarok, 41. Azi, 42. Lekič, 43. Braco,
45. AK, 46. volt, 48. oh, 49. vratar, 50. William, 53. Žorga, 57. lej, 58. Tvrdič, 62. NL, 63. avion, 64. Anka, 66. Parter, 67. Plečaš, 71. abbe, 72. snov, 73. odtisk, 74. robida, 75. Nat, 76. Tevtoni, 78. neogeja, 80. Oparin, 83. Ariosto, 84. Arležan, 85. serec, 86.
ćr, 87. talar, 88. trapa. Tematski pojmi: Daneu, Jelovac, Kapičič, šol. man, žorga, Tvrdič, Plečaš, Simonovič, Skansi, Cermak, Cosič, Rajkovič.
STRAN 40.—41. Slikovna križanka.
Vod.: nastanjenec, kandelaber, Anton Ingolič, oportunoet, markiz, ribištvo, antanta, ilo, modrijanka, mak, ben-gali, Gimnazijka, Km, SA, akn Jemen, boter, vodomet, Ron, Tito, otomana, Apenini, sistola, Lars, ja, nlmanič, stenj, alt, Ir, kler, Tl, Aon, tura, ozir, Taiget, Ines, rosomah, Raša, sol, KO, ranina, sie, Asa, ČK, Trakoščan, cola, trk, inlet, Aran, R. F., Ida, ataka, uhajanje, Tečeta, ril, antropolog, E. G., Igo, evokacija, Gina, Lipar, AP, Ke-sovija, italianizem, idiotip, antraeen, Jim, unikat, acidnost, tarča, Aka, Aja, žara, Raa.
STRAN 42. Križanka. Vod.: 1. bacil, 6. prizma, 12. Njasa, 17. Otokar, 19. arabeska, 21. -Brahms, 22. Galsworthy, 24. Tartu, 26. nart, 27. oka, 28. mora, 29. ala, 31. Nemile, 33. tao, 34. Ra, 35. kombi, 37. Abo, 38. Odets, 40. DN (Društvo narodov), 41. Solea, 42. brodet, 45. druid, 47. detajl, 49. preterit, 51. ad resa, 54. Emile, 55. Arakan, 56. Ravne, 58. lat, 59. Zola, 60. tlaka, 61. nalog, 62. 'Tama, 63. ENI, 64. sreda, 65. alanin, 67. derbi, 68. Nassau, 70. odaliska, 72. marmor, 73. Troja, 75. Aleria, 76. Lakme, 77. et, 79. dnina, 81. kip, 82. Curie, 83. sc., 85. Goa, 87. Elsa, 88. pok, 89. Brno, 90. del, 91. Issa, 93. largo, 95. čreslovina, 98. Scipio, 100. Erehteus, 103. Trocki, 104. tarok, >105. Knight, 106. Oskar. Mala križanka. Vod.: 1. Rastko, 7. vratnik, 8. ruta, 9. Ft, 10. ST, 11. nune, 13. Teokrit, 15. arhaik. Navp.: 4. T(esla) N(ikola).
STRAN 43. Logogrifna izpolnjevanka:
1.	lutnja — slutnja, 2. plača — palača, 3. Atika — antika, 4. sigma — stigma, 5. slina — Solina, 6. kripta — skripta. Santos. Rebus: pestič (pesti 0). Izpolnjevanka: 1. Art — luka — trabakul,
2.	lak — raze — kaiaazar, 3. Sal — Ella — Lassalle, 4. Ork — Lido — krokodil, 5. dom — Iran — Molinari. Baski. Magični lik: 1. Rembrandt, 2. bobrovina, 3. mirovanje, 4. traivarica, 5. leninizem.
STRAN 45. Koordinatna križanka (črtica pomeni črno polje). Vod.: 1. absolvent — — — —	2. neokornost
-----------, 3. Deivon — C(ene) V(ipot-
nik) — Real —, 4. Rtanj — Ionesco —, 5. oh — CA — Ksantipa, 6. moči — Klek — — dar, 7. Evansville — Ots, 8. desetak — Eliza —, 9. Ant — osa — požar —.
KAJ MANJKA?
Koliko znate opazovati. Na drugi, tretji in četrti sličici manjka po šest podrobnosti s prve sličice, če ne boste našli vseh 18 podrobnosti, lahko
pogledate na rešitev na 36. strani.
SAJ NI RES... PA JE!
Glava, ki jo je leta 1927 odsekal neki perzijski krvnik kot jubilejno tristoto, je pripadala njegovi ženi: obsodili so Jo na smrt, ker je zastrupila tri ljudi.
Ličinke muh enodnevnic, kačjim pastirjem podobnih žuželk, ki rojijo nad vodo, prebijejo tri ali celo štiri leta na dnu mlak in ribnikov. Ko pridejo do konca razvite iz vode, pa žive le nekaj ur, ker večinoma sploh nimajo ust in prebavil, da bi se lahko hranile.
Nihče ne more hoditi popolnoma naravnost, če ima oči zavezane. Niti med dvema točkama, oddaljenima le nekaj metrov, mu ne bo šlo.
Navada, da dajejo športnikom ob odmorih sladkor, je bolj psihološke narave, kajti organizem atleta v dobri kondiciji ima dovolj rezerv sladkorja tudi za najhujše napore.
Znamenito orjaško kolo v dunajskem Pratru je dobilo leta 1893 tekmeca v podobnem zabaviščnem objektu, ki ga je zgradil inženir George Ferris. Imelo je premer 76 metrov in obod 240 metrov. Tehtalo je 1200 ton in je imelo 36 gondol za 40 obiskovalcev, tako da se je lahko hkrati vozilo 1440 ljudi. Kolo so leta 1904 razstavili in ga prepeljali v St. Louis.
Leta 1811 je v Kairu Mohamed Ali, začetnik dinastije, ki je vladala v Egiptu vse do leta 1953, povabil na banket mameluke, odličnike, ki so vladali številnim provincam, na katere je bila razdeljena dežela, in jih je dal na koncu gostije vse pobiti ter se tako polastil oblasti.
V začetku 15. stoletja so gledali na znameniti medicinski univerzi na Dunaju kirurge zelo postrani, ker je bil kolegij predavateljev mnenja, da »nekateri in-dividui« teptajo sveta tla, po njihovem rezervirana samo za gojitelje čiste medicinske znanosti, ki ne priznava zdravljenja z rezanjem.
ŠTEDILNIK, PEČICA IN PEČ HKRATI
KUHA, PEČE IN OGREVA
torej je do skrajnosti izkoriščen.
Zadovoljuje vsestransko.
OBLIKOVNO JE DOGNAN
Njegove oblike so stilno prilagojene sodobni kuhinjski opremi.
DELUJE NA TEKOČE GORIVO
Zato je vedno čist in non-stop aktiven.
Odpade priprava kurjave, čiščenje pepela itd.
KVALITETEN IN EKONOMIČEN JE
In to je pogoj, ki ga upošteva vsaka gospodinja, vsak preudaren človek.
KUPITE TOREJ ŠTEDILNIK
PLAMEN EXTRA
L J E VAO N I CA ŽELJEZA I TVORNICA STROJEVA
SLAVONSKA POŽEGA
Novo na tujem
Poštni škrat na znamkah
Izgleda, da bo leto 1970 zabeleženo v analih evropske, še posebej pa jugoslovanske filatelije kot leto žetve poštnega škrata. (Če imajo tiskarji in novinarji tiskarskega, imajo lahko poštarji postnega škrata!) Ni še mimo prva polovica leta, ko že beležimo pri nas 3 napake na znamkah, od katerih pa gre ena na rovaš vseh članic Evropske konference pošt in telekomunikacij (CEPT) in ne samo na rovaš Skupnosti JPTT. Sicer pa poglejmo, kaj jo je zagodel „poštni škrat“!
V prvi letošnji izdaji „Velikani naše preteklosti“ je tudi znamka s portretom Marka Milja-nova. Poleg portreta sta letnici 1838 in 1901, ki naj bi pomenili letnici rojstva in smrti. Žal pa prva letnica ne odgovarja resnici, saj je Miljanov privekal na svet kar 5 let prej kot pa so to določili tovariši na Skupnosti JPTT! Da ne bo dvomov - Miljanov je bil rojen v Medunu 24. aprila 1833, kar je lepo natisnjeno v Enciklopediji Jugoslavije, zvezek 6, stran 124!
Ob 25-letnici osvoboditve Ljubljane je Skupnost JPTT izdala večbarvno znamko, ki naj bi prikazala ljubljanski grb. Vsi, ki se vsaj malo bavijo s heraldiko vedo, da se je ljubljanski grb iz stoletja v stoletje slikovno spreminjal. Iz prvega grba iz
13.	stoletja, ki je kazal le stolp z obzidjem je nastal današnji grb z zmajem na stolpu, ki stoji na treh gričih. Spreminjale pa se niso barve v grbu! Zmaj je bil vedno zelen, griči prav tako, stolp bel ali srebrn, ozadje pa rdeče! To rdeče ozadje pa najbrž ni bilo všeč strokovnjakom na Skupnosti JPTT in so ga zato spremenili v rdečkasto rjavo,
v barvo, ki jo heraldika doslej sploh ni poznala! Sicer pa, znanost se razvija - kar je bilo včeraj dobro, je danes že skoraj slabo! Tako smo mi po zaslugi „znanstvenikov“ na Skupnosti JPTT dobili novo heraldično barvo in z njo nov ljubljanski grb, kar bo brez dvoma precejšen prispevek k razvoju heraldike doma in v svetu!
Čeprav je seštevanje od nekdaj najlažja računska operacija, jo nekateri še ne znajo prav dobro! Letošnji motiv znamk Evro-pa-CEPT kaže 24 prepletenih trakov, kar naj bi simboliziralo sodelovanje 24 poštnih uprav, včlanjenih v CEPT. Resnica pa je žal zopet drugačna! V CEPT je namreč včlanjenih kar 26 poštnih uprav in sicer: Avstrija, Belgija, Ciper, Danska, Finska, Francija z Andoro, Grčija, Irska, Islandija, Italija, SFRJ, Liechtenstein, Luksemburg, Malta, Monako, ZR Nemčija, Nizozemska, Norveška, Portugalska, San Marino, Španija, Švedska, Švica, Turčija, Vatikan in Velika Britanija. Kakorkoli torej seštevamo, vedno dobimo 26 poštnih uprav in nikakor ne 24! Krivda za napako pri seštevanju pa ni na avtorju osnutka, ker ta res ni mogel predvideti, da bo letos število članic takšno! Krivda je na članicah CEPT, ki motiva niso priredile na 26 trakov zaradi lanskoletnega sklepa CEPT o sprejemu Jugoslavije in Malte v članstvo CEPT. Tako je z ostalimi članicami ĆEPT tudi Skupnost JPTT izdala napačni znamki s 24 trakovi namesto s 26!
Upamo, da je poštni škrat s svojo letošnjo žetvijo že končal in da ne bo več skušal obogatiti znanost na ta ali oni način!
V počastitev EXPO 70 v Osaki je Hong Kong izdal večbarvni znamki (15 in 25 c), na katerih je prikazal emblem EXPO oziroma emblem s stiliziranim prikazom „malega Hong Konga“ na svetovni razstavi.
Islandija je na 3 večbarvnih znamkah (5, 15 in 30 k) reproducirala del pravnega rokopisa Ska-rosbok (napisanega v letu 1363), del predgovora največjega islandskega rokopisa „Flateyarbok“ (napisan v letih 1387 do 1394, opisuje življenje norveških in drugih vladarjev) ter detalj z inicia-lo iz tega rokopisa.
Za propagando evropskega leta zaščite narave je Norveška izdala 4 dvobarvne znamke (40, 60, 70 in 100 oer), na katerih je upodobila volka, pomladanskega kosmatinca, slapove Voerings-fossen (visoke 182 m) in belorepca ali postojno.
Ob otvoritvi novega glavnega poštnega urada v Honiari je Britansko Salomonovo otočje izdalo 4 večbarvne znamke (7, 14, 18 in 23 c), na katerih je prikazalo portret
Ob 300-letnici rojstva Henryja Kelseya, raziskovalca zapadnih' predelov, je Kanada izdala večbarvno znamko (6 c) s slavljenčevim doprsnim portretom.
M v* UFO 1470
fäwlääS
komm -:
*■ * ’• Л
C. М. Woodforda, ustanovitelja pošte na otočju, novo zgradbo ter reprodukcije treh znamk in dveh poštnih žigov.
Na treh večbarvnih velikonočnih znamkah (25, 35 c in 1 d) je Sveta I-ucija reproducirala trip-tik Wilhama Hogartha iz cerkve sv. Marije v Bristo-lu. Znamke so natisnjene skupaj v triptiku. Vsaka pola ima 10 triptikov.
as*
Za propagando evropskega leta zaščite narave je Irska izdala znamki (6 in 9 d) s stilizirano sliko ptičje glave v cvetici.
Norfolk je na prvih štirih večbarvnih znamkah (3, 4, 9 in 45 c) nove frankovne serije upodobil 4 tipične norfolške ptice. Ostale vrednote te serije bodo izšle julija 1970 (za 1, 7,10 in 25 c), februarja 1971 (za 2, 5, 15 in 50 c) ter junija 1971 (za 20, 30 c in 1 d).
Ob stoletnici rojstva slikarja F. V. Sičkova je Sovjetska zveza izdala večbarvno znamko (4 k) s slavljenčevim portretom ob reprodukciji njegovega dela „Sankanje“.
Kamerun je na štirih večbarvnih znamkah (15, 30, 50 in 100 F) upodobil 4 različne cvetice.
Drobne zanimivosti
Iz „PTT vestnika“, informativnega lista Skupnosti JPTT povzemamo, da je Biro za poštne znamkje 5JPTT zvišal naklado blokov „25-letnica osvoboditve Jugoslavije“ na 95 000 kosov. Po mnenju odgovornih na Biroju bodo tako lahko vsi filatelisti, ki jih zanima ta izdaja, nabavili blok za svojo zbirko!
Samo še do 28. maja je odprta v Slovenskih Konjicah (v avli osnovne šole Dušana Jereba) prva mednarodna pionirska in mladinska filatelistična razstava v Jugoslaviji! Obiščite razstavo in poglejte, kaj so pripravili mladi filatelisti iz Jugoslavije in sosednjih držav! Ne bo vam žal! Podrobnosti o razstavi bomo poročali kasneje.
Ker je letošnji emisijski načrt zelo obširen, je Biro za
poštne znamke sklenil, da bo predlagal skupščini SJPTT, da bi izšla serija „Kozmos“ namesto 21. septembra letos šele prihodnje leto! Upamo, da bo skupščina Skupnosti JPTT predlog Biroja sprejela. To bi bilo sicer za našo emisijsko politiko nenavadno, zato pa zelo zdravo!
Goriško filatelistično in numizmatično društvo bo priredilo 7. junija letos II. mednarodno srečanje filatelistov in numizmatikov. Srečanje bo od 10. ure dalje (po italijanskem času!) v prostorih „Lanterna d’Oro“ v grajskem naselju Gorice, Italija. Ob 13. uri bo srečanje prekinjeno zaradi kosila in se bo nadaljevalo ob 15. uri.
Naklada letošnje naše izdaje Evropa-CEPT je 1 000 008 serij ali 111 112 prodajnih pol po 9 kosov. Po objavi
Skupnosti JPTT je bila vsa naklada vnaprej razprodana na podlagi domačih in tujih naročil!
Katalog Yvert notira naše poslednje	izdaje takole:
Osvoboditev Titograda št. 1250A 0.40; Univerza Ljubljana št. 1253 0.45; Univerza Zagreb št. 1254 0.45; Olimpijski teden št. 1255 0.20; Znameniti možje št. 1256-1261	10.75 in
Mozaiki št. 1262-1267 10.75 F.
Na veliki akciji Galerie Christie' v Londonu je bilo 26. marca letos prodano pismo z dvema prvima znamkama Britanske Gvajane za 75 000 funtov - samo 2 25 0 000 dinarjev (novih ne starih!).
ZR Nemčija bo svoj letošnji program dopolnila z znamko v počastitev 150-let-nice rojstva Friedricha Engelsa, ki bo izšla 28. novembra.
ti#-
9xV'°%V<\*
w 4 i»'nost
SWw"°\ena 'e
MSoV-0
bp£>

S hriba, poraslega s pinijami, na katerem je stala Stalknerjeva hiša, je bilo ponoči mogoče slišati šumenje valov in videti, kako poplavlja tam preko sipine bela pena plažo. V poletnih večerih pa je v morju odsevala svetloba, kije prihajala iz počitniških hišic tik ob plaži in iz oddaljenejših, zadaj za peščino. V tem letnem času pa hišice še niso bile naseljene, zato so v mesečini vzbujale videz fantastičnega mesta.
William Stalkner je stanoval na hribu že dvanajst let, tako rekoč od rojstva, a ne bi mogel reči, da se je kdaj zalotil pri poslušanju valov ali pri občudovanju peneče se obale. Tistega pomladanskega večera pa je, ko je slučajno dvignil pogled s knjige, zamaščenega „Špeha“, ki ga je našel na podstrešju, takoj opazil pramen svetlobe, ki je prihajala iz ene od številnih hišic. Bilo je komaj v začetku maja, William pa je iz izkušenj vedel, da začno prvi letoviščarji prihajati šele junija. Preveč je bil vznemirjen zaradi novega odkritja, da bi tisto noč lahko dobro spal: razsvetljena okna bi lahko pomenila zgodnje poletje in z njim turiste, to pa je bila zanj vsekakor važna zadeva. Imel je namreč izključno pravico do prodajanja lokalnega časopisa. S tem poslom se je ukvarjal osebno, ali pa — za polovico dobička seveda - skupaj s svojim pomočnikom, nekim fantičem, ki so ga klicali Percy ali pa kar Bučman. Tega so imeli vsi razen njegove matere za dve leti starejšega, kot je bil v resnici, kljub temu pa še zdaleč ni imel trgov-ske žilice svojega delodajalca.
William ni nikoli zapravljal denarja, ampak gaje vlagal v banko. Bil je tudi za tekača v drogeriji Belamy, vendar pa le osem mesecev v letu. Ob prihodu turistov je spremenil zaposlitev in začel prodajati časopise, vino in likerje.
Tudi naslednje jutro po odkritju svetlobe, ki je prihajala iz hišice, je bil močno vznemirjen, a ne le zaradi možnosti, da bi kaj zaslužil. Komaj je šolski zvonec naznanil konec pouka, že je poprosil Bučmana, naj ga nadomesti v drogeriji, sedel na kolo in se odpeljal proti hišici na plaži. Ni je bilo težko najti, saj je bila edina, pred katero je stal star avtomobil.
Počitniške hišice so bile v tem kraju zelo majhne in vse enake, ločile so se le po barvi, vse pa so bile s pročelji obrnjene proti morju.
William je preskočil tri stopnice, ki so vodile_ na majhno verando in potrkal. Še preden mu je kdo odprl, je vedel, kako so razporejeni prostori: dnevna soba vzdolž cele stene, dve majhni spalnici in kuhinjska niša. Slišal
ARNOLD
BENSON
SVETLOBA V PRAZNI HlSl
je, da je nekdo nehal tipkati na pisalnem stroju, nakar so se vrata odprla. Odpret mu je prišla mlada žena, še skoraj dekle. Williamu se ni zdela starejša od njegove večje sestre, ki jih je imela osemnajst. Bila paje vse kaj drugega: temnih las, ogromnih vijoličastih oči, drobne postave, predvsem pa je bila mnogo bolj elegantna, čeprav ni imel William kaj pripomniti na račun sestrine zunanjosti.
„Zdravo“, je rekel deček. „Sem član turističnega društva v naši vasi.“ Seveda se je zlagal. V Dunesportu ni bilo prav nobenega turističnega društva. Mlada žena ga je za trenutek zmedeno pogledala jn se zasmejala.
„Le vstopi, čeprav mi je za vaše turistično društvo malo mar“, je rekla.
William je vstopil. Za prenosnim pisalnim strojem je sedel neki mož. Svetlolas, mršav, z roževinastimi naočniki. Ni mogel biti starejši od nje. Ozrl se je k Williamu, ne da bi se mu nasmehnil. Fantič pa je najprej pogledal pod pomivalno korito in ugotovil, da je pod njim precej praznih steklenic.
„Stanuješ kje v bližini? “ ga je vprašala žena.
„V tisti veliki sivi hiši na hribu: s ceste se dobro vidi.
„Kako pa si zvedel, da že zdaj nekdo prebiva v hišici? “
„Opazil sem prižgane luči“, je odgovoril William.
„Morda se ti zdi čudno, da sva prišla pred sezono“, je rekel mladenič, „a moram ti reči, da so stvari povsem v redu.“ Prekrižal je noge. Skozi raztrgane teniške copate so mu silili palci.
„Običajno pred junijem ne pride nihče“, je rekel William, vznemirjen, ker se mu je zdelo, daje bil nekoliko predrzen.
„Saj bi človek res rekel, da sta kraj in čas neprimerna za medene tedne; običajno se vsi možijo junija, mar ne? Priznati pa je treba, da so to čisto posebni
medeni tedni. Delovni medeni tedni,“ je dejal in pokazal na pisalni stroj pred sabo.
„O medenih tednih ne vem kaj prida“, je priznal William.
Starejši fantje so mu o njih pripovedovali le mastne šale, da je še dolgo zardeval, če se jih je spomnil.
Mlada dva sta se smejala. William ju je sumljivo gledal, a je kmalu razumel, da se nista smejala njemu.
„Niti midva ne veva nmnogo o njih, to so najini prvi“, je rekla ona.
Končno se je mož dvignil in ponudil Williamu roko.
„Ime mi je Bill Damon, njej pa Martha.“
William mu je stisnil roko. ■Segel mu je komaj do višine gumbov na suknjiču. Tudi Martha mu je dala roko. Opazil je čisto nov poročni prstan širok in zlat._
„Če lahko kaj storim za vaju ali pa če želita kakšno informacijo, mi povejta“, je rekel William.
„Morda bova res kaj potrebovala, a prišla sva komaj pred nekaj dnevi in nisva imela še časa, da bi si ogledala kraj,“ mu je razložila Martha.
„Vsak dan se vračam tod mimo domov,“ se je spet malo zlagal William.
„Morda bi vama storil uslugo, če bi odnesel tele steklenice nazaj v trgovino“, je predlagal in pokazal na kup pod pomivalnim koritom.
„Bi jih res nesel? “ je vprašala Martha, „neverjetno, kako hitro se naberejo. Čez teden dni jih bo že toliko, da ne bom vedela, kam z njimi.“ „Povrnejo kavcijo, veste“, je pojasnil William neodločno in stopil v kuhinjo.
„Oh, kar obdrži jo“, je rekla Martha, „za uslugo jo obdrži.“
„Prav, hvala lepa“, je dejal William in zložil vse steklenice v papirnato vrečko.
„Pridi še kdaj ponje, lahko
nama boš pokazal še kaj zanimivega tu okrog“, ga je povabila in mu hkrati odprla vrata.
„Seveda vama bom.“
Mladi mož pa mu je rekel samo „na svidenje“ in se vrnil k pisalnemu stroju.
William je pritrdil steklenice na prtljažnik, ki gaje imel na kolesu, in začel računati: za steklenice coca-cole plačajo tri cente, steklenice za pivo so po pet, za sodo pa po dva. Za vse skupaj komaj 39 centov.
Peljal se je proti mestu in premišljal, da je 39 centov pravzaprav zelo malo, vendar dovolj, če pomisli, da je šele maj. Pred
štirimi leti je odkril, da turisti ne zahtevajo denarja od steklenic, srečni so, da jim jih kdo sploh odnese, kje neki, da bi še kaj zahtevali zanje.
In tako je William ugotovil, da so terase, dvorišča in kotički pod pomivalnimi koriti prave zlate jame. Najprej je pobiral le steklenice coca-cole, sode in piva, v zadnjih dveh sezonah pa so začeli turisti kupovati tudi steklenice raznih tonikov, čeprav jih še ni poskušal zbirati. Vendar pa je že preračunal, da se dva, trije centi zelo hitro pomnožijo, ko pritisne
NOVELA
Ko je prišel William znova na obisk, je pripeljal s seboj Finnega-na, psa, kije živel na plaži. Bilje velik bastard, nekoliko podoben irskemu seteiju, sicer pa večji, močnejšega prsnega koša in s krajšo dlako. Običajno je prišel do hrane tako, da je obiskoval turiste, ne da bi kdaj zlorabljal njihovo gostoljubnost. Nikoli ni preživel noči v kateri izmed hišic, ampak se je vedno vrnil na plažo. Kadar se je Finnegan znašel v težavah, je vedno vedel, kam naj gre. Ena izmed njegovih najljubših jedi so bili rakci in majhni polipi, ki si jih je poiskal med skalami. Nekoč se mu je majhen rakec zaril v smrček in Finnegan se je brez obotavljanja odpravil v gostilno „The Sea“ na Main Street, kjer ga je neki gost odrešil nadležne živalce. Razen v takih izjemnih trenutkih je pes vedno živel povsem neodvisno.
Ko jima je Martha odprla, jo je Finnegan nekaj časa samo gledal, potem pa je pomahal z repom in vstopil. Mlada žena je odskočila.
„Moj bog!“ je vzkliknila.
„To je Finnegan“, ji je pojasnil William. Pes je šel čez sobo, se ustavil pri Billu in ga začel ovohavati. Nekoliko boječe mu je bil podal roko, Finnegan pa je legel na tla in mu v pozdrav ponudil svojo taco.
„Je tvoj? “ gaje vprašal Bill.
William se je začudil: „Moj? Kje neki!“
„Čigav pa je? “ je vprašala Martha.
„Finnegan ni od nikogar, pripada kar sam sebi“, je pojasnil William.
„Ni slab, ta Finnegan“, je rekel Bill, „še kdaj ga pripelji.“
„Nihče ga ne more prisiliti, da bi šel z njim, sam odloča, kam bo šel“, je rekel William.
Po pouku, posebno potem, ko je že opravil posle za drogerijo, se je William rad ustavljal pri mladoporočencih, včasih s psom, včasih pa sam. Ne zaradi denarja, ki ga je dobil za prazne steklenice, pač pa zaradi Marthe, ki se je vedno razveselila njegovega obiska. Tudi sam je opazil, da pogosto misli nanjo, na njeno podobo, njen smeh. Običajno sta klepetala kar na hodniku, medtem ko je Bill zadaj v sobi tipkal. Kadar pa je bilo hladno in je deževalo, sta posedala pri zakurjeni peči. Bilo je videti, da nima Bill nič proti Williamovim obi-
skom, vendar pa je bil William bolj sproščen, ko je odšel Bill na sprehod ali pa v mesto nakupovat. Ne, da bi mu Bill ne bil všeč, le srečnejšega se je počutil, če je bil z Martho sam.
Nekega hladnega in vetrovnega popoldneva, ko je bil Bill zunaj, je William vprašal Martho, kako je spoznala svojega moža.
Ni ga toliko zanimala njuna ljubezen, kolikor to, da bi kar največ zvedel o tem visokem in koščenem mladeniču.
„Na univerzi, lansko jesen“, mu je rekla.
„Ampak predavanj še ni konec“, je pripomnil William, „kako, da ne hodita na predavanja? “
„Jaz samo pohajkujem.“
„Ne vzbujate takega videza“, ji je prepričljivo pomagal iz zadrege. Zanj so bili brezdelneži samo dolgolasci, ki se niso umivali.
„Priden fantič si“, je rekla.
„Je tudi Bill delomrznež? “ O Billu je vedno nekaj sumil.
„Sploh ne. Poslušal je samo večerna predavanja. Delal je v knjigarni blizuštudentskega naselja.“
„Se bo vrnil v knjigarno po končanih medenih tednih? “ Wil-liamu se je zdela misel, da bosta ostala kar v hišici, nadvse imenitna.
„Ne,“ je rekla in ga pogledala, kot bi jo pravkar vprašal nekaj zelo nenavadnega. „Pustil je službo: Billu ni treba delati v knjigarni, pisatelj je.“ William, ki je bil vnet bralec, je hotel zvedeti, katere knjige je napisal. Prebral je že vse knjige v šolski knjižnici in proti koncu oktobra, vsaj tako mu je obljubila gospodična Con-nat, upravnica potujoče knjižnice, si bo lahko izposojal tudi knjige za odrasle, pod njenim strogim nadzorstvom seveda.
„In kaj sploh piše? “ je vprašal.
„Oh, vse mogoče. Nekaj ima v zadnji številki lista Mediteranean Monthly pa v raznih revijah, za katere ti še ne veš.“
„Mu dobro plačajo? “
„Ne bi mogla reči, največkrat nič“, je odvrnila Martha, „odpravijo ga tako, da dobiva revije brezplačno.“
William se je začudil: „In kako .. .“ Ni mogel povedati do kraja. Zbegano je začel gledati po stanovanju.
Martha se ja nasmehnila: „Zdiš se mi podoben kakemu uradniku od davkarije.“ „Vsi mi pravijo, da imam mnogo praktičnega čuta“, je pripomnil.
„Da si bister, bi bilo bolj točno. Dobro, če sva že prišla tako daleč ... povedati ti moram, da bom pomagala Billu, dokler mu ne bo pisanje prinašalo kaj več kot samo revije. Tudi starši mi bodo pomagali, čeprav
so zdaj še jezni name, nekaj pa imam še na strani. Do kraja poletja bo že šlo. Septembra pa bom imela že enaindvajset let.“
William se je že prej spraševal, koliko more biti stara, vendar je bil preveč olikan, da bi jo vprašal.
„In kaj bo potem, ko boste imela enaindvajset let? “
„Dobila bom dediščino svoje babice.“
William ni čisto dobro razumel. Nekaj podobnega je gledal na televiziji, a ni verjel, da se res dogaja.
„Je bil Bill zadovoljen, ko je nehal delati v knjigami? “
„Ni hotel pustiti dela, ugajalo mu je.“ Martha je nervozno strmela v dečka.
„Poznam besedo, s katero bi lahko označila fanta tvoje vrste“, je rekla.
„Ne, ni rad pustil službe, čeprav ne morem reči, da je bil z njo ravno zadovoljen, in prav v tem tiči vzrok njegovih dolgih sprehodov.“
„Ničesar nisem hotel zvedeti in oprostite mi, ker sem toliko spraševal.“
William je tako vznemiril Martho, da se je počutila čisto nesrečno.
„Morda bi bilo bolje, če grem domov.“
„Ne, ne hodi, William“, je rekla. Prosim te, ostani tu, dokler se Bill ne vrne.“
William je ostal, vendar sta spremenila pogovor. Bil je zadovoljen, da se je lahko umaknil, kakor hitro je prišel Bill. Ko se je peljal s kolesom proti domu, je bil žalosten, vendar pa je v sebi čutil nekaj več razumevanja za Billa.
Williama nekaj dni ni bilo na spregled. Dopovedoval si je, da nima smisla hoditi po dve, tri prazne steklenice. Vseeno je neprestano mislil na Martho, na njene vijoličaste oči, veseli smeh... Šele tretji dan se je odpravil v hišico. Med potjo je srečal Finnegana, ki se mu je pridružil. William je bil zadovoljen, kajti ВШ in Martha sta imela žival zelo rada.
Med vzpenjanjem po stopnicah na verando je slišal iz hiše glasove. Potrkal je in slišal Williamo-vo kričanje.
„K hudiču vse skupaj! Poslednjič ti pravim: ne gre in ne gre!“
„Bo že šlo“, je rekla Martha z jokajočim glasom, „mnogo si že
napisal, zaključi kako stvar, saj vsak dan pišeš.“
,,Pišem? Kaj pišem? Neumnosti!“
„Zakaj .
Zazdelo se mu je, da je Martha zajokala.
„Rad bi že enkrat delal, kar bi hotel, ne morem več čakati in zgubljati časa, medtem ko me ti vzdržuješ. Zgodi se lahko, da bodo minila leta, preden bom kaj zaslužil.“
„Pa naj minejo, septembra bova že rešena.“
„Seveda, ti boš bogata, ti“, je zavpil, „jaz bom pa mož, ki ga vzdržuje žena!“
„Ne“, je rekla s spremenjenim glasom, „jaz tudi ne morem živeti v študentskem naselju od skromne knjigamaijeve plače.“ „Pojdi k vragu!“ je zavpil in William je slišal, kako hodi sem ter tja po sobi,“ prekleto dobro vem, da moreš.“
Naenkrat je Finnegan zalajal. Ko je prišla Martha odpret, se je smehljala kot običajno, le njen pogled je bil žalosten.
„Lepo, da si prišel“, je rekla. „Veseli me, da te vidim. Počakal sem, da bi se nabralo več steklenic.“
„Še ti vstopi, Finnegan!“ Pesje šel k Billu in mu ponudil taco. Molče mu jo je ta stisnil.
William ni vedel, kam naj se da. Pobral je steklenice izpod umivalnika, jih zložil v vrečko in nekaj mrmral, da se mu mudi. Medtem, ko sta s Finneganom odhajala, je Bill pokazal na psa in rekel: „Nekaj takega bi bil rad, rad bi bil sam svoj gospodar kot Finnegan: gospodar svojega sonca, svojega moija in svojih plaž.“
William je tiho odšel, nihče mu ni odzdravil.
Naslednji dan je bil petek, pouk je hitro minil. William je sedel na kolo in se odpeljal na plažo. Avtomobila ni bilo več pred vrati. Poln čudnih slutenj se je z enim samim skokom pognal čez vse tri stopnice. Še predenje utegnil potrkati, je zaslišal Mar-tho: „Kar naprej, William!“
Ves zadihan je odprl vrata. Najprej se je ustrašil, da ne bo niti nje.
Na mizi ni bilo več pisalnega stroja. Na divanu pa sta bila dva kovčka, prenatrpana z oblekami, Martha je nosila mestno obleko in visoke pete. Smehljala se je, a njen smeh je bil prisiljen.
„Bill je odšel,“ je rekla, „zdaj razumem.“
William je molčal.
„Odšel je, ko sem spala. Izčrpana sem bila; ko sem izmučena, zelo trdno spim.“
„Lahko bi se vsaj poslovil“, je pripomnil William.
Martha pa se je nasmehnila:
„Mislim, da se je že naveličal mojih scen.“
„In kam nameravate? “ je vprašal William in pokazal na kovčka.
„K staršem se bom vrnila. Prosila sem jih, naj mi pošljejo denar. Bill ne ve, a čisto brez denarja sem.“
„In kam mislite, da je šel Bill? “
„Verjetno se je vrnil na delo.“ „Bi ga lahko našli? “
„Seveda bi ga lahko.“
„In zakaj ste potem telefonirali staršem? Bi jih tako radi videli? “
Martha ga je pogledala in njen glas je postal oster: „Ta trenutek sovražim že samo misel, da bi jih videla. A kaj mi preostane? “ William je dolgo premišljeval. „Se vam ne zdi, da bi morali počakati Billa? “
Martha je skomignila z rameni in začela jokati.
Naenkrat se je obrnila k njemu in ga pogledala. Šminka za oči se ji je razmazala po licih: „Veš, že odkar sem se zbudila, sem nameravala storiti nekaj takega.“ William pa je gledal v električno uro na mizi in začel hladnokrvno računati; za čustvene izlive ni bilo več časa, do treh, ko zaprejo banko, je manjkalo samo še dvajset minut.
„Letalo za Boston vzleti natanko ob petih,“ je rekel, „koliko denaija potrebujete? “
„Največ dvajset dolarjev.“ Vprašujoče je zrla vanj. „Zakaj vprašuješ? “
William se še nikoli v življenju ni bolje počutil: ;,Denar moram dvigniti, preden zaprejo banko,“ je rekel.
Za hip je imel občutek, da gaje hotela poljubiti, a je takoj videl, daje samo iskala robček.
„Dobro, počakaj malo“, mu je rekla, „napiši mi vsaj čitljivo svoj naslov, da ti bom lahko vrnila.“ William je hitro, a razločno napisal ime in naslov.
„Še za eno pomoč te prosim,“ je rekla, „me lahko pelješ na kolesu? “
Ne bi rada sama ostala tu. Potem pa bom vzela taksi, da mi bo odpeljal kovčke.
Že mnogo let je minilo od takrat, ko jo je zadnjič kdo peljal na kolesu.
„William“, je rekla, „zelo te imam rada.“
Medtem ko so ga njeni dolgi lasje božali po obrazu, je mislil, kako mu je čisto vseeno, če mu bo kdaj vrnila denar.
Kljub vsemu, je pomislil ves zadihan, so v življenju stvari, ki pomenijo več kot denar.
Prevedla: FRANCA BUTTOLO
SUPERAVTOMATSKI PRALNIK PS 635 PEA
Mnogo pisem dobivam z vprašanji o pralnikih, kar ml daje možnost ugotovitve kateri gospodinjski aparat je še zanimiv. Pri pregledu proizvodnega programa tovarne »GORENJE« iz Velenja, sem ugotovil veliko tipov pral-nikov, ki jih izdelujejo. To mi da slutiti veliko skrb omenjene tovarne, da zadovolji vsakega kupca.
Želim vam predstaviti superavtomatski pralnik PS 635 PEA.
Ima deset programov s predpranjem in škrobljenjem. Ti programi sl sle-
dijo takole:
1.	Predpranje; za umazano belo perilo ter barvasto perilo obstojnih barv iz bombaža ali platna.
2.	Predpranje; za normalno umazano belo perilo ter barvasto perilo obstojnih barv iz bombaža.
3.	Belo perilo; za malo umazano belo perilo ter barvasto perilo obstojnih barv iz bombaža.
4.	Barvasto perilo; za malo umazano barvasto perilo obstojnih barv iz bombaža ali platna.
5.	Obstojna sintetika; za belo sintetično perilo (perlon, nylon, diolen, tre-
6.	Barvasto perilo; za normalno umazano barvasto perilo neobstojnih barv.
7.	Fino perilo; za občutljivo malo umazano perilo iz svile, platna, bombaža in celuloznih vlaken kot reyona.
8.	Občutljiva sintetika; za belo barvasto perilo (nylon, perlon, diolen, tre-vire, dralon, orlon), pletenine iz sintetike.
9.	Izpiranje, škrobljenje; škrobljenje takega perila, ki ga imate navado škrobiti.
10.	Centrifuga.	.	....
Pri programih 1, 2, 3, 4, 6, 10 vključite rdeče stikalo kar pomeni Izpiranje s centrifugo. Pri programih 5, 7, 8 vključite sivo stikalo kar pomeni izpiranje z izključeno centrifugo. Omenjeni pralnik ima moč 2300 W in je za pet kilogramov perila. Tudi pri pralniku bi svetoval obisk strokovnjaka, da vam svetuje priklop pralnika na vodovodno omrežje, pregleda funkcionalnost zaščitnega ukrepa v varnostni vtičnici in električno instalacijo z varovalko.
Ne gre za velike stroške pri tem pregledu, gre za varno in zanesljiyo uporabo vašega pralnika.
Bolj natančno si omenjeni pralnik oglejte v trgovinah »JUGOTEHNIKE«. želim vam, da je tudi za vaš okus, potrebo in možnost tovarna izdelala pravi pralnik.	■ . „
Vaš Jože
Želite temeljito spoznati svoj stroj, aparat ali gospodinjski pripomoček? Izrežite posvetovalni kupon, ga nalepjte na pismo ali dopisnico, naslovljeno na »JUGOTEHNIKO«. Naš strokovnjak bo brezplačno odgovoril na vaše vprašanje.
LJUBLJANA, Pod Trančo »strokovnjak svetuje«
2
Obiskali smo tudi Escorial. Na sliki (z leve): Pavlovič, Dermastia, Dolanc, Petrovič in Jelnikar.
KAKO SE JE KALILO SREBRO (8)
Vedno
na stopnici
podim
Leta 1961 je bila Olimpija spet prvak. Tretjič. »Bravo, fantje!« je dal naslov reportaže o »prenovljeni« Olimpiji beograjski Sport, njegov dopisnik iz Ljubljane Dušan Petrovič pa se je razpisal o nas na celi strani. Bili smo res prvaki. Zmagali smo v velikem slogu in že nekaj kol pred koncem državnega prvenstva smo imeli zbranih dovolj točk.
Med poletnim odmorom pa je bila v Beogradu velika predstava pod koši. Igralci šestnajstih najboljših reprezentanc stare celine so se zbrali, da bi v medsebojnih tekmah izločili najboljšo reprezentanco — dvanajstega prvaka Evrope.
Jugoslovani, ki so si leto dni prej, na rimskih olimpijskih igrah, končno priborili mesto med najboljšimi na svetu, so se tudi potegovali za prvo mesto. Pod vodstvom trenerja Ace Nikoliča so fantje marljivo trenirali skoraj dva meseca, da zimskih priprav ne omenjam. V izbrani jugoslovanski vrsti so bili tudi trije Slovenci: Kandus in Daneu od Olimpije ter mladi in izredno nadarjeni Vital Eiselt, takrat še član Ljubljane.
Šampionat je potekal po predvidevanjih. Jugoslovani so premagovali ekipo za ekipo in se prebili v finale. Za nasprotnika so imeli večkratnega evropskega prvaka, ekipo Sovjetske zveze, ki so jo neposredno pred začetkom evropskega prvenstva v Beogradu v prijateljski tekmi gladko premagali.
Finale se je začel bolje, kot so to pričakovali tudi največji optimisti. Jugoslavija je vodila že s 14 koši prednosti. Takrat pa je trener sovjetske reprezentance Spa-darian vzel minuto odmora za svoje igralce, poslal na teren Kru-minša, in veliki juriš sovjetskih košarkašev se je začel. Do zmage pa so jim pomagali tudi domačini. Poštah so nervozni in so zato streljali iz nepremišljenih položajev, pa tudi nekaj metov izpod samega obroča so zgrešili. Reprezentanca SZ je izenačila in zmagala. Daneu pa je na zaključni slovesnosti v dvorani beograjskega sejma prejel samo srebrno kolajno.
Reprezentanti se še niso dobro spočili od napornih tekem, že se je nadaljevalo domače prvenstvo, ki se je končalo z zmago ljubljanske Olimpije.
Za tretji nastop v tekmovanju za pokal evropskih prvakov smo se dobro pripravili in prvi nasprotniki nam niso bili kos. V polfinalu pa nam je žreb določil nevarnega nasprotnika, madridski Real, kije leto dni prej, prav tako v polfinalu, izločil Beograd.
Kaj sedaj? Nič, še temeljiteje se je treba pripraviti in poiskusiti srečo tudi z moštvom, ki ima v svojih vrstah tudi profesionalce, smo sklenili. Za Real Madrid sta tisto sezono igrala temnopolti Hightower in Morrison .. .
Takoj po prvem maju leta 1962 je ekipa Olimpije odšla v motel Medno, kjer je preživljala zadnje dni pred enim njenih največjih in hkrati najpomembnejših nastopov na mednarodnem odru. Medtem ko smo igralci živeli daleč od vsakdanjega mestnega vrveža in dolgotrajnih razprav med navijači, pa se je v Ljubljani bil boj za televizijski prenos ah proti njemu. Še dobro uro pred tekmo se ni vedelo, ah bo prenos tekme ah pa bodo tisti, ki so špekulirali ir čakali pred televizijskimi zaslor doma, ostali praznih rok. N< prenos je bil in tudi 12 000 nav jačev v Tivoliju ...
„Poldrugoumi inferno v Bloudkovem športnem parku se je polegel v vsesplošno radost,“ je pisalo v podnaslovu članka „Podvig vseh sezon“ v ponedeljskem Delu
14.	maja.
„Da, 12 košev razlike v 17. minuti, strašno!. .. Adijo premije! ... Na semaforu 46, 48, 50:39. Mehanizem Olimpije je drobil brezhibno, v vsem sijaju, s popolno zbranostjo slehernega človeka. ,Kdo pa sploh vodi1, je rezko vprašal Daneu inž. Kristančiča, tako je bil fant zatopljen v čudovite dogodke .. . Prvih devet minut po odmoru je še zmeraj teklo gladko kakor v sanjah. Rezultat 86:64 ali 22 košev razlike. Potem se je ustavilo . .. Olimpija je premagala Real Madrid samo s 14 koši prednosti.
Morrison je po tekmi dejal: „Olimpija me je navdušila. S prikazano igro jo lahko brez pridržkov uvrstim med petnajsterico najboljših študentskih ekip v ZDA. To je košarka, kakršno igramo pri nas doma.“
„Olimpijini košarkarji so s sobotnim večerom storili vsemu slovenskemu športu in jugoslovanski košarki neprecenljivo uslugo. Ne glede na nadaljnji razvoj dogodkov, ki bodo stekli še ta mesec za dokončni obračun na tem evropskem odru za letos, je njihova učinkovita zmaga v prvi tekmi z ožje evropskim tekme-
Veseli na stadionu JLA leta 1962 so bili razen košarkarjev Olimpije tudi drugi Slovenci. Na sliki ( z leve): Dermastia, Bergant, inž. Marjan Magušar in Bruno Moravez, urednik II. nemškega TV sporeda.
V Madrid smo se odpeljali z letalom ljubljanske Adria aviotransport. V velikem 96-šedežnem štirimotorniku nas je bilo samo 18 potnikov, kajti Španci niso hoteli dati našim navijačem svojih vizumov. Na sliki (z leve): Kandus, Dolanc, Potočnik, Samaluk (obrnjeni s hrbti), Muller, Vrhovec, Kavčič, Brišnik, Vavpetič, Lokar, Logar, Dermastia in Kristančič.
Zadnja slika v reprezentančni trenerki. Kandus in Dermastia na novoletnem turnirju v Ljubljani leta 1961.
cem iz Madrida samo še dokaz več, da v športu konec koncev vendarle največ dosega tisti, ki je zanj pripravljen trdo delati in mu je športni lovor lepša nagrada od vseh drugih, ki jih šport novih časov razdaja (ali odvzema) skoraj vsem drugim, ki mu služijo za denar,“ je končal svoj obrobnik v Delu Lavoslav Struna.
In kako je imel prav nestor slovenskih športnih novinarjev. Olimpija je pred začetkom povratne tekme v Madridu vodila s 14:0. Toda bilo je premalo. Španci so se dobro pripravili za to tekmo. Ne samo športno, temveč tudi vse drugo, kar sodi k zagotovitvi zmage domačinom. O marsikaterem pripomočku se nam še sanjalo ni. Premikanje košev med tekmo, doping, dim po zažganem olju in podobno je sodilo v ta zelo širok spektar nevšečnosti, ki so nam jih pripravili gostitelji. Vzlic temu pa bi jih skoraj premagali ...
Igralo se je še 27 sekund. Real je vodil s 15 točkami, žoga pa je bila v naši lasti. Kristančič je zahteval minuto odmora in nam razložil načrt, po katerem bi moral zadnji hip pod Realov koš prodreti Daneu. 27 sekund! Ste že kdaj premišljali, kako veliko časa je to? Športniki, o katerih uspehu aU neuspehu odločajo sekunde, to prav dobro vedo. Pa nam ni nič pomagalo.
Kandus je podal žogo iz outa, komaj pa jo je Daneu prijel v roke, so časomerilci že odpiskali konec tekme. Bili smo okradeni. Vsa rotenja, preklinjanja, razburjanja, grožnje s pritožbami, vse je bilo zaman. Real je zmagal s 15 točkami, kar je bilo za točko več, kot so potrebovali do finala, v katerem jih je premagal Dinamo iz Tbilisija.
Za uteho, ker so nas tako „lepo“ premagali, so nas Španci dan po tekmi odpeljali v Escorial, slo-/iti grad Filipa II, in popoldne na korido. Kam drugam pa naj bi peljalj ljudi, ki so bili prvič v Španiji. Bh je to izredno naporen dan, še posebej zato, ker je večina prečula noč po tekmi, bolje rečeno tisto, kar je med tekmo in , jutrom še ostalo časa. Povratno srečanje se je namreč začelo pol ure po polnoči. Tudi to je sodilo v domiselnost trenerja Reala Fer-randiza, ki pa je Olimpiji sporočil, da bo tekma ob 21. uri.
Poraz v Madridu pa nam ni vzel volje. Tekmovanje v domačem prvenstvu smo spet končali s popolnim uspehom. Zadnji točki, k, smo jih potrebovali za inavguracijo, smo si priigrali v Beogradu, podobno kot leta 1959 na tekmi s Partizanom.
Bilo je tisti dan prav tako vroče kot štiri leta prej. Vroče na tere-
nu in vroče v resnici. Pa vendar smo premagali prav vse napore, kajti še nikoli do takrat nismo imeli na tujem toliko navijačev kot tisto dopoldne.
„Olimpija, Olimpija,... beli, beli!“ je odmevalo sredi kalemeg-danskih zidov. Dan, ko smo slavili tretjo zmago v državnem prvenstvu, je bil hkrati tudi zadnji dan evropskega prvenstva v atletiki in v Beogradu je bilo zavoljo tega precej Slovencev. Na Kalemegdan so prišli prav vsi: tekmovalci, novinarji, sodniki, fotoreporterji in tudi tisti ljubitelji atletike, ki jim ni bilo žal denarja in so si ogledali teden dni trajajočo blestečo se predstavo kraljice športov. In še nekaj je bilo podobno dogodkom izleta 1959:
„Še eno rundo, toda mrzlega piva,“ smo naročali natakarjem po tekmi in se hladili na kalemeg-danski terasi. Pivo je „teklo v potokih“, toda odžejali se nismo. Nasprotno, še bolj smo bili žejni. „Kdor ne uboga, ga tepe nadloga,“ smo jih slišali od trenerjev Kristančiča in Pavloviča, slednji pa nam je znova ponovil že dokaj „obrabljeno ploščo“ o vodosol-nem režimu in o tem, da športniki ne smejo uživati tekočin. Vendar je bilo vse zaman. „Vročo“ zmago je bilo treba zaliti, pa naj govorijo trenerji in zdravniki, kar hočejo.
Slavje igralcev Olimpije pa tisto jesen ni bilo popolno. Zapustila sta nas Ivo Daneu, ki je moral obleči vojaško suknjo, in Marijan Kandus, ki je dal košem in copatam dokončno slovo.
To nam je tudi precej zmanjševalo možnosti v četrtem pokalnem tekmovanju, saj je bilo že tiste čase znano, da Olimpija brez Daneua ni Olimpija. Namesto njega je začel igrati za Olimpijo Vital Eiselt, a ni mogel zapolniti vrzeli, ki je nastala z odhodom Daneva in Kandusa.
Pristopnico za Olimpijo pa je jeseni leta 1962 podpisal nekdanji znani slovenski boksar in dolgoletni predsednik slovenske boksarske zveze Ivan Heller — Fic. Izvolili smo ga za svojega predsednika in s tega mesta še danes krmari košarkarsko Olimpijo. Žal pa je mož moral cele tri sezone čakati na ponovni popolni uspeh Olimpije doma in na tujem. Tri leta so minila, preden je Olimpija spet uredila svoje vrste tako, da so ljubljanski košarkarji zmagali v domačem prvenstvu. Do takrat p: se je zgodilo v taboru Olimpije še marsikaj zanimivega.
MATIJA DERMASTIA
IZ ANALOV DRUGE SVETOVNE VOJNE
nenavadna
kariera
polkovnika
passyja
Vodja „Svobodne Francije“, general Charles de Gaule v osvobojenem Parizu.
V Vichyju se je Fdurcaud zlahka znašel, pri čemer mu je veliko pomagala njegova stara prijateljica, „zvezda“ nekega zakotnega kabareta, gospodična Henriette. Imela je prijetno stanovanje v ulici Boulogne, kjer so jo obiskovali njeni številni „prijatelji“. Zato tudi ni bilo nič čudnega, če se je izredni emisar BCRA šele po dveh tednih spomnil svojih nalog. Toda od 28 milijonov frankov je ostalo bore malo ... K sreči se je Fourcaud spomnil na polkovnika Borgnis Desbordesa, ki mu ga je bil omenil Passy. S tem polkovnikom je Fourcaud sklenil začeti svojo akcijo.
Toda polkovnik, aktivni častnik vichyjske armade, je bil več kot previden. Ni hotel tvegati niti kariere, še manj pa življenja. Sicer pa mu civilist krvavih oči, ki je stal pred njim in se predstavil kot kapetan Barbes, ni vlival zaupanja. Še celo ne, ker je iz njega kar puhtel alkohol. Meril ga je s hladnim pogledom.
„Barbes.. . Barbes? “ se je skušal spomniti. „Od kdaj ste v armadi? “
Fourcaud mu je, ne da bi odgovoril na vprašanje, zastatil drugo:
„Verjetno poznate polkovnika Dewavrina? “
Polkovnik je zazijal kot riba na suhem, vendar se je hitro ovedel. Skomignil je z rameni. Raje se je delal nevednega, kot da bi se po neumnosti ujel v past. Šele po večdnevnem razmišljanju in preverjanju se je odločil, da se priključi Komiteju proti Petainu. Hkrati je kapetanu Fourcadu priporočil stik s šefom obveščevalne službe v letalstvu, polkovnikom
Roninom, človekom vrednim zaupanja.
Tako je Fourcaud začel svojo dejavnost na francoskem ozemlju. V London so začela prihajati prva poročila. Passy je bil zadovoljen z delom svojega prijatelja. Mogel se je celo pohvaliti pred generalom de Gaullom.
Potem pa je nekega dne doživel neprijetno presenečenje. General ga je poklical k sebi ter ga brez uvoda vprašal:
„Kakšnega tepca pa ste poslali v Francijo? “
Passy se v prvem trenutku ni mogel spomniti, na koga general namiguje. Zato je neodločno zajecljal:
„Gospod general, jaz . . .“
„Hočete reči, da ne veste, za kaj gre? “ je ostro nadaljeval general. „Prav, spomnil vas bom. Pred nekaj dnevi ste mi poročali, da je kapetan Fourcaud pridobil polkovnika Groussarda iz vichyjske armade ter da ga bodo poslali v London, kjer bo opravil potrebno šolanje.“
„Tako je, gospod general. Tako sem poročal.“
„Grousssard je potem, ko je izrazil pripravljenost sodelovati z nami, nekaj tednov čakal na tistega tepca Fourcauda. Ko mu je Fourcaud pobral denar za Odporniško gibanje, se enostavno ni več pokazal. Končno je Grous-sard na svojo roko prek Lizbone odpotoval v London. ‘
kaj je z denarjem?
Passy je komaj zadrževal bes. Najprej afera z radijskimi postajami, sedaj pa tole . . . Fourcaud je
gotovo začel delati na lastno pest;
Passy je že po nekaj tednih izvedel, da je bil njegov sum upravičen. V London je prispel neki major, ki je prinesel pismo polkovnika Debroda, v katerem le-ta zahteva navodila za nadaljnje delo. Vsa njegova dotedanja dejavnost seje namreč omejila na zbiranje denarja, ki ga je izročil kapetanu Fourcaudu. Šlo je za več stotisoč frankov.
Kaj je naredil Fourcaud s tem denarjem? Se je zabaval? Passy je bil pripravljen svojim sodelavcem marsikaj oprostiti, toda kadar je šlo za denar, je bil neizprosen. Takoj je poslal Fourcaudu telegram, naj se vrne v London. Kapetan pa je ukaz „preslišal“ ter kmalu sporočil o novem „uspehu“.
„Dobil sem podporo celotne radikalne stranke, kar pomeni velik del Francozov. Skupini sem dal ime „Redkev“.
Čez nekaj dni je prispel podoben radiogram, v katerem je kapetan poročal, da je pridobil marsejske socialiste. Zdaj se je tudi Passy strinjal z de Gaullovo sodbo, da je Fourcaud popolnoma neodgovoren človek, ki se najbrž norčuje iz svojih nadrejenih. In iz BCRA! Odposlal je drugi radiogram, v katerem mu je ukazal, naj se nemudoma vme.
Končno je 6. maja kapetan označil kraj, kamor naj bi letalo prišlo ponj. V radiogramu je sporočal:
„Čakal bom v noči od četrtka na petek na terenu pri Gruleu. Kraj za pristajanje bo zavarovan in osvetljen z avtomobilskimi žarometi.“
Pozneje je pilot raportiral, da je sicer odkril teren, vendar je v zadnjem trenutku dobil z zemlje signal... „ne spuščajte se!“
Passy je bil zaprepaden, ko je naslednjega dne prejel radiogram, v katerem mu je Fourcaud s stoičnim mirom sporočal:
„Videli smo letalo. Phot ga je sijajno vodil. Zapuščam teren. Pojasnilo sledi.“
Angleži, ki so poznali šifro BCRA, so sprejeli pohvalo, novega letala po Fourcauda pa niso hoteli poslati. Kapetan se je šele čez nekaj tednov preko Lizbone vrnil v London. Šele tedaj je Passy izvedel, da se je, Fourcaud nekaj dni s popivanjem poslavljal od domovine. Zamudil je vkrcavanje na letalo, vendar si je v „rožicah“, kot je bil, dovolil celo to neslanost, da je pilotu čestital zaradi manevra.
Medtem ko je pričakoval Four-caudov povratek, je Passy skušal stabilizirati budžet BCRA. Prijateljstvo z lepo gospo Fernandez ga je drago stalo. Comander Clam mu je od časa do časa res nakazal nekaj funtov za dostavljene informacije, vendar je bil to kaj skromen dohodek. Razen tega pa je Intelligence Service BCRA prevzel malone že vse najboljše agente in ko je odšel še najboljši Passyjev človek v Lizboni, od mreže ni ostalo dosti.
Passy je sklenil, da bo osebno zakrpal luknje. Prevrgel je vso krivdo na nemško obveščevalno službo ter predlagal generalu de Gaullu:
„Gospod general, moram odpotovati v Lizbono. Položaj to nujno terja.“
Die Gaulle se je strinjal, toda
Angleži so Passyju delali težave pri izdaji lažnega potnega lista. Tega sicer niso povedali odkrito, toda bilo je očitno, saj so se formalnosti zavlekle za nekaj tednov. Natančneje, vse dotlej, dokler ni Intelligence Service prevzel še preostalih francoskih agentov na Portugalskem. Ko so Passyju končno izročili potni list, ni imel nobenega razloga več, da bi odpotoval v Lizbono. Clam je opravil, kar sije bil zamislil, francoska obveščevalna služba na Portugalskem je prenehala obstajati.
- V tistem času se je kapetan Fourcaud vrnil v London. Razgovor med prijateljema je seveda potekal med štirimi očmi v Passy-jevem stanovanju. Pogovor je bil skraja izredno buren. Končno se je Fourcaud naveličal poslušati očitke svojega šefa, pa je zaigral na druge strune.
„Andreee, medtem ko se midva prepirava, tvoj dobri prijatelj kapetan Frenay na lahek način prihaja do bogastva.“
„Frenay? !“ ... Če ne bi šlo za denar, mu Passy ne bi tako naivno nasedel. „Tisti iz skupine „Combat“?
„Da, prav on. Njegova organizacija sicer ni ravno številna. Ima okoli 2000 ljudi, toda Frenay ve, kako priti do denarja.“
Passy je presenečeno poslušal.. . Da, Frenay je vedno bil iznajdljiv. Znašel se je torej bolje kot on. Ustvarjal si je bogastvo tako, da je vesti, ki jih je pošiljal BCRA, hkrati prodajal Američanom! . .. Mar ne bi bilo bolje, če bi BCRA prekinila svoje zveze z Angleži ter vzpostavila stike z Američani?
Fourcaudovi spodrsljaji so bili pozabljeni. Frenay in njegova „iznajdljivost“ sta prevzela šefa in njegovega neposlušnega agenta.
skrivnostni potnik
V noči med 25. in 26. majem 1942 sta na neko vojaško letališče blizu Londona prispela podpolkovnik francoskih Odporniških sil ter njegov pribočnik. To sta bila Passy in Manuel. Nestrpno sta se sprehajala pred glavnim poslopjem na letališču. Šele okoli 2,30 se je nanj spustilo majhno izvidniško letalo, ki je prevažalo agente v okupirano Francijo in nazaj. Takoj se mu je približal jeep s francosko zastavo. Potnik iz letala je tako naglo prestopil v avtomobil, da mu nihče od leta-liščnega osebja ni mogel videti obraza. Bilo je očitno, da je nizke postave ter da je oblečen v siv dežni plašč ter da ima na glavi široko baskovsko baretko. Njegovi prožni gibi in drža so izdajali profesionalnega vojaka. Res, potnik je bil kapetan Henry Frenay,
poveljnik oborožene organizacije „Combat“, ki je bila v okupirani Franciji izredno aktivna.
Avtomobil je z zasenčenimi žarometi odbrzel proti Londonu. Med vožnjo je v njem vladal molk. Tako je bilo vse do trenutka, ko se je jeep ustavil pred poslopjem, v katerem je stanoval Passy. Šef BCRA je čakal, da bi ostal sam s Frenayjem.
Po večerji je odpravil Manuela in ko sta s Frenayjem ostala sama, je zaupljivo začel:
„Dragi Frenay, vem, da ste utrujeni, vendar se morava še nocoj pomeniti, ker vas general pričakuje takoj po zajtrku. In takrat.,. razumeli boste, da morava pred generala priti s skupnim stališčem ... Kakšen je položaj naših skupin v Franciji? “
„Kakor verjetno veste, gospod polkovnik, se je številčno stanje naših borbenih skupin še posebno povečalo po sklepu nemškega poveljstva o prisilni mobilizaciji ljudi za delo v Nemčiji. Moja skupina se je tako povečala na 26 000 ljudi.“
Passy je skrivil usta .. . „Kako laže!“ je pomislil. Frenay, ki je opazil Passyjevo gesto, je popustil:
„Morda številka ni čisto točna, vendar drži, da je organizacija izredno številna ... In sedaj še o drugih: organizacija „Ceux de la liberation“ šteje okoli 15 000 ljudi. Trdijo, da imajo v svojih vrstah 700 častnikov, vendar tudi meni ne primanjkuje kvalificiranih vojakov. Skupina „Resisten-ce“ ima nekaj manj kot 12 000 ljudi.“
„In kako je z organizacijo „Liberation“?
„Po nekaterih podatkih naj bi štela okoli 30 000 pripadnikov.“
Passy se je ironično nasmehnil.
„Strinjam se z vami, da so to nepopolne, morda tudi malce pretirane številke. Aktivnost komunistov dokazuje, da so številnejši pa tudi agilnejši od vaše skupine „Combat“. Ali vam je znano, da imajo vsak mesec 300 do 400 akcij? “
„Upam, da očitek ne leti name! Jaz se strogo držim de Gaullovega ukaza ter se izogibam vsake oborožene akcije do trenutka, ko se bodo zavezniki izkrcali.“
„Kapetan Frenay, prosim vas, ne razumite me napak,“ ga je pomirjujoče prekinil Passy. „Hotel sem vas samo opozoriti na gibanje, ki postaja iz dneva v dan nevarnejše ne samo za nas. ..“
„Vem, da nam preti nevarnost,“ je pritrdil Frenay. „To najbolje dokazujejo letaki, ki jih je izdal „Combat“.“
„Če menite letake z naslovom
„Boj proti hitlerizmu in marksizmu“, potem ste na napačni poti. To je bila vaša velika napaka. Tako se lahko s komunisti pogovarjamo med štirimi očmi, nikakor pa ne javno. Zapomnite si to!“
Passyjev glas je postal oster. Toda šef BCRA je hitro spoznal, da se je zaletel. Da bi zadevo zgladil, je predlagal svojemu gostu, da popijeta kozarec na zavezniško zmago.
Ko sta izpila, se je Passy zadeve lotil z druge plati.
„Po povratku v London mi je kapetan Fourcaud poročal, isto ste omenili tudi sami v nekem svojem poročilu, da ste vzpostavili zvezo z OSS. Koliko je na tem resnice? “
„Informacija je točna,“ je ravnodušno priznal Frenay. „Pred nekaj tedni se je obrnil name predstavnik OSS z željo, da bi vzpostavila stike.“
„In ste predlog sprejeli? “
„Gospod podpolkovnik, mar vi odklanjate posredovanje informacij našim angleškim zaveznikom? “ mu je vrnil Frenay.
Passy je požrl žalitev.
„Torej ste imeli z OSS konkretna pogajanja? “
„Prej bi lahko dejali. .. uvodna pogajanja. Predlagali so mi sestanek v Bernu. Seveda moram pred tem dobiti še vašo privolitev.“
Passy se je zavedal, da Frenay brez njega ne more ukrepati. Sicer bi lahko tudi brez njegove privolitve sodeloval z Američani, toda če bi ne stal za njim BCRA, bi bil samo nepomemben kmet v veliki šahovski igri. V tem primeru bi njegovo delo veliko slabše vrednotili. Tega se je zavedal tudi sam Frenay. Passy pa je hotel izvedeti kar največ, zato je kapetana kar naravnost vprašal:
„Kakšne pogoje so vam ponudili? “
Frenay se je zastrmel v kozarec z viskijem. V njem je zaplala kri trgovca . .. Torej v tem grmu tiči zajec.. Šef BCRA ga je torej prav zaradi tega povabil v London!
„Zahtevajo od mene vse informacije, ki jih pošiljam BCRA,“ je naposled povedal. „Oni pa bi zato financirali mojo organizacijo.“
„Konkretno: koliko plačajo? “ je postajal nestrpen Passy.
„Po uvodnih razgovorih so mi izročili 60 milijonov frankov ... Imenujmo to akontacijo.“
„Vi ste to vsoto brez dvoma vložili v budžet „Combat“? “
Frenay se je nedolžno nasmehnil.
„Američani ne zahtevajo nobene priznanice ali kakršnegakoli potrdila, gospod podpolkovnik. OSS ni Intelligence Service.“
dvojna igra
Passy se je trudoma premagoval. Frenay je govoril o šestdesetih milijonih, prejel pa jih je verjetno precej več^ In četudi bi govoril resnico ... Šestdeset milijonov brez vsake priznanice! To je posel! S tolikšno vsoto bi si tudi BCRA opomogel in še ostalo bi nekaj. Šef BCRA je bil razoro-žen. Takoj je opustil napol uradni ton, v katerem se je dotlej pogovarjal.
Frenay je izkoristil trenutek presenečenja. Začel je postavljati pogoje:
„Prepričan sem, da bo vodstvo „Svobodne Francije“ znalo ceniti moje napore ter me bo prestavilo naustrezen položaj.“
Šef BCRA je napel ušesa. Za to torej gre! Za posredništvo v transakciji pričakuje boljši stolček. Morda celo položaj šefa BCRA? Še pred nekaj trenutki je bil Passy pripravljen zadostiti Frena-yevim ambicijam. Zdaj pa je začel omahovati. Odločil se je. Zakaj bi kaj obljubil. Poveljnik „Combata“ je naredil napako. Prehitro je odkril karte. Vloga pa je bila visoka. Passy, ki so ga neprijetne izkušnje izučile, ni maral posrednikov v denarnih vprašanjih.
Nekaj ur pozneje sta oba ognjevito prepričevala generala de Gaulla o tem, kako potrebno bi bilo sodelovanje z ameriško obveščevalno službo. General pa se ni dal prepričati. Američanom nikakor ni mogel odpustiti, da so ga omalovaževali kot poveljnika „Svobodne Francije“, še manj pa njihove kombinacije z generalom Giraudom. Ker pa je bil tudi politik, se je vzdržal prehitre odločitve, vendar samo, kar je zadevalo stike z ameriško obveščevalno službo OSS. Frenayev predlog, da bi zamenjala vrhovnega poveljnika oboroženih sil v Franciji generala Delestrainta. pa je odločno odklonil.
Če bi ta predlog podprl tudi Passy, bi ga general verjetno sprejel. Toda šef BCRA tega ni hotel storiti, ker ni želel, da bi se z Američani pogajal Frenay. Z milijoni je hotel razpolagati sam.
Passy se je zavedal, da bi razgovori z Američani v Londonu ne ušli budnemu očesu generala de Gaulla in seveda še manj, povsod prisotnim agentom Intelligence Servicea. Svoj načrt bi lahko izpeljal samo v Franciji.
►
Angleški mini vlak
„Dr. Syn“ je ime lokomotivi, katere strojevodja je mistei George Barlow. Lokomotiva vozi čez mostič, speljan čez melioracijski kanal na poskusni vožnji pred začetkom poletne sezone. Gre namreč — tako zatrjuje mister Barlow — za najmanjšo potniško železniško progo na vsem širnem svetu. Uradno se ta imenuje:	Romney, Hythe and
Dymchurch Light Railway. Mimo tega, da je to najmanjša železnica za ljudi, je tudi ena redkih preostalih prog v združenem britanskem kraljestvu, na kateri vozijo parne lokomotive. Progo so odprli leta 1927; speljana je ob jugovzhodni angleški obali. Mimo potnikov prevažajo tudi tovore.
Miss Švedske v Ljubljani?
Bo prišla ali ne bo prišla? Nekaj je slišati, morebiti dokaj zanesljivo je slišati, da bo letošnja miss Švedske prišla v Ljubljano, na kmečko ohcet. Počakajmo, pa bomo videli. Sicer pa je miss Švedske stara devetnajst let, piše se Britt Inger Johansson, doma pa je iz mesta Kalmar na švedskem jugovzhodu. Zelenooka Britt bo letos — nekoliko bolj pozno zaradi obveznosti, ki ji jih prinaša naslov - končala srednjo šolo. Čaka jo namreč nastop na kosanju za.Miss sveta v Miami Beachu v ZDA.
Oženjeni jezuit
Huub Oosterhuis, nekdanji jezuitski pater in eden voditeljev nizozemskega gibanja za odpravo celibata katoliških duhovnikov, se je te dni poročil. Poroka je bila v Amsterdamu. Huub je star 35 let in je enajst let mlajši od neveste, bolniške sestre Josefien Me-lief. Naša slika kaže Huuba in Josefien srečna in nasmejana ob koncu poročnega obreda, na katerem je bilo nič manj kot 600 svatov. Huub je poprej dosegel odpust iz duhovniškega stanu, potreben za cerkveno poroko, in se preselil v laični stan.
feljton
Nadaljevanje s str. 53
Zato je nekega dne izkoristil generalovo dobro voljo ter je tvegal poskus:
„Gospod general, položaj v domovini ni najboljši. Nekateri poveljniki, kot na primer kapetan Frenay, ne priznavajo vrhovnega poveljstva generala Delestrainta. Razen tega se v Franciji vse bolj govori o nesporazumih med poveljstvom Svobodne Francije in zavezniki.“
De Gaulle ga je pustil govoriti do konca. Molčal je, toda drget njegovih ustnic je dokazoval, da je živčen. Passy se je zavedal, da je načel neprijetno temo.
„Mislim, da bi bilo treba poslati v Francijo kakšnega odgovornega funkcionarja ali morda celo dva, ki bi na kraju samem preučila položaj ter tudi primerno ukrepala.“
„Koga predlagate? “
Passy je okleval. Napočil je odločilen trenutek. Vedel je, da goji general posebno simpatijo in zaupanje do svojega svetovalca za politična vprašanja podpolkovnika Brosolleta, ki je bil pred vojno znan novinar v listu „Populaire“. Brosollet je na prvi pogled ustvarjal videz ne preveč inteligentnega človeka, povprečnega bretonskega kmeta, toda v štabu Svobodne Francije je bil eden najboljših poznavalcev političnih grupacij predvojne Francije. In kar je bilo najbolj važno, osebno je poznal vrsto pomembnih osebnosti. Passy je tvegal:
„Predlagam, da pošljete podpolkovnika Brosolleta in - mene.“
De Gaulle je odgovoril:
„Čez nekaj dni vam bom odgovoril in vas obvestil o svojem sklepu.“
Po nekaj dnevih je Passy sprejel tole sporočilo:
„Strinjam se z vašim predlogom. Položaj v Odporniškem gibanju zares ni rožnat. Lahko odpotujete ...“
prihodnjič:
Rože za MADAME DE GAULLE
Dve ženski skrajnosti
Vročina le zlagoma prihaja v deželo, hladnih dni bo morebiti le konec. Vsaj pri nas. Kako je drugod po svetu, ne bi ugibali in to tudi ni tako važno. Važne so modne revije, poglavitno je domisliti se kaj novega za žensko željo po kožuhih na eni in čim vabljivejših kopalnih oblekah na drugi strani. Jasno, tudi v Londonu ne žele zaostajati, tudi tam si modni kreatoiji tako rekoč noč in dan belijo glave, kaj bi vrgli na trg novega. No, in tako sta se znašli ondan v Londonu na modni reviji manekenka Pamela Dobb in Marion Lane. Prva je imela na sebi kožuh iz lisičjega krzna, vendar rožnato prebarvan (spet nov krik), druga pa ni imela na sebi skoraj nič. Točneje rečeno: novi model bikinija, če lahko pri tej vrsti kopalk sploh lahko govorimo o novih modelih. Vse variante so izčrpane ...
Pasji voh
„Baron“ je policijski pes s poslanstvom posebne vrste. Strenirali so ga namreč, da zavoha mamila, pa če so še tako umetelno skrita. Njegov šef je brigadir francoske policije Auguste Antoine Milholme iz Montereauja pri Parizu. „Baron“ je nastopil v londonskem centru za dresuro policijskih psov. Njegovo „delo“ ob odprtem avtomobilskem prtljažniku opazuje „Yarn“, pes iste, labra-dorske pasme, vendar drugačne barve, čigar šef je brigadir Jean Pierre Bacquoy iz Bordeauxa. V angleškem centru za dresuro policijskih psov se mudi še en uslužbenec francoske policije, ki so mu prav tako dodelili psa. Vsi trije psi so doslej pripadali angleški policiji.
Vsaj v tem kot po navadi
Na 23. filmskem festivalu v Cannesu je bilo letos marsikaj novega, Kirk Douglas je nosil brke in dolge zalizke, Monica Vitti je bila vedra itn. in podobno. Staro pa je bilo samoreklamiranje neuslišanih filmskih zvezdic, ki pridejo na francosko riviero razkazovat svoje čare v bolj ali manj varljivem upanju, da jih bo opazil kak producent ali kak režiser in jim dal podpisati pogodbo za pomembnejšo vlogo. Med številnimi zvezdicami, ki so letos iskale kruha na morski obali, je bila tudi Grit Freyberg iz Zahodne Nemčije. Ni znano, ali je njeno poziranje obrodilo kaj sadov, vsaj kar zadeva filmske angažmaje.
S pristojnega mesta je prišlo opozorilo vsem nemškim gospodinjam. Minister za socialne zadeve pokrajine Baden-Württemberg Walter Hirrhnger je razglasil pomladansko čiščenje za „daleč najnevarnejšo gospodinjsko dejavnost“. Res kažejo statistike, da se je ponesrečilo že lepo število žensk, ko so si pri vestnem čiščenju stanovanja pomagale s stoli in pručkami kot nadomestkom lestve. Minister ni pozabil niti na druge nevarnosti: med krpe za brisanje rade zaidejo črepinje, marsikatero poškodbo pa imajo na vesti tudi dolgi držaji metel. Nemškim gospodinjam je tudi ukazano paziti, da se ne bodo zaletavale v izvlečene predale ali v odprte oknice ter si pri tem kaj zlomile ali pa se porezale, kar bi vse povzročilo nepotrebne stroške socialnemu zavarovanju. Pri tem pa minister niti ni upošteval duševne obremenitve, ki jim je izpostavljena vsa družina v neprijetnem čiščenju. Mnogo srečnih zakonov je dobilo resne razpoke prav zaradi tega nujnega zla.
Nobena skrivnost ni več, da so krave muzikalična bitja in da dajejo več mleka, če se razlegajo po hlevskih kotih akordi Chopina, Čajkovskega in podobnih klasikov. Zdaj pa je mun-chenski kmetijski strokovnjak dr. Bog-nor ugotovil: „Svinje ljubijo parfume.“ Svinjegojcem svetuje, naj prebivališča svojih pujskov obilno nadiša-vijo. „Svinje bodo tako bolj sproščene. Zadovoljne živali pa dajejo boljše meso,“ zagotavlja nemški pujsolog.
Pa naj še kdo reče, da ne igra slučaj veliko vlogo v človekovem življenju! Pat Jeffer je čakal pri brivcu v Mihvaukeeju (ZDA), da pride na vrsto. Nenadoma je možakar, ki bi moral sesti pred njim na stol, odšel, in ves vesel, da bo hitreje opravil, se je dobro namestil v naslanjač Pat Jeffer. Mojster ga je že namilil in začel briti, ko je dobil iznenada napad božjasti. Padel je na tla in spotoma z britvijo prerezal vrat Patu Jefferju. Nesrečnež je izkrvavel, preden so ga pripeljali v bolnišnico.
Eno od pariških sodišč je obsodilo Jocelyne Faire zaradi „poskusa korupcije“ v odnosu do organa oblasti, konkretno do prometnega policaja, ki je hotel izterjati od nje globo zaradi prometnega prekrška. Dekle mu je ponujala, da se poroči z njim, če ji globo odpusti, toda mož postave je bil trden kot hrast v viharju: izterjal je denar in še prijavil „nevarno“ žensko oblastem.
Vsak boljši lopov poskuša pred sodiščem v Ameriki operirati s slabim ravnanjem policije med zasliševanjem in si na ta način skovati nekaj kapitala pri poroti. Policiji v Detroitu je zdaj tega dovolj. Odslej bodo vsa zasliševanja filmali in posneli na magnetofonski trak. Če se bo še kak obtoženec zarekel, da med zaslišanji ni bilo vse v redu, bo policija v sodni dvorani razgrnila platno in javnosti predvajala film o svojem nežnem ravnanju z osumljencem.
Ali veste, zakaj imajo v državah Latinske Amerike toliko revolucij? To je zanimalo tudi nekega zahodnega novinarja, pa je vprašal svojega tamkajšnjega prijatelja, kako je s to stvarjo. „To je zato, ker mnogi med nami še nismo bili predsedniki republike . .
Nedelja je. Helikopter nacionalne žandarmerije kontrolira promet na državni cesti štev. 5. Na krovu je poleg pilota in policista tudi novinar, ki naj bi izročil nagrado svojega časopisa najboljšemu vozniku tega dne. Krepko nagrado skoraj 700 000 starih dinarjev. Kmalu pritegne njegovo pozornost šofer brez graje: zgledno upošteva vse signale, nikoli neprevidno ne prehiteva, mimogrede pomaga še neki gospe zamenjati kolo. Po daljšem premisleku sklene novinar, da zasluži nagrado ta in noben drugi. Helikopter pristane, zastopnik uredništva se približa brezhibnemu šoferju, mu izroči ček za nagrado in ga vpraša, kaj namerava z denarjem. Voznik olajšano izjavi: „Končno bom imel dovolj denarja za vozniški izpit! Vse doslej se mi ni posrečilo spraviti skupaj dovolj za vse tiste reči, ki so v zvezi z vozniškim dovoljenjem!“
V Lös Angelesu je čez noč izginila s površja zemlje hiša z več kot sto metri stanovanjske površine. Izginila, kot da je nikoli ni bilo. Policija meni, da so jo neznani zlikovci odpeljali z velikim avtomobilom, potem ko sojo razmon-tirali na sestavne dele.
Orangutan navdušen nad milom
No ja, tisti „navdušen“ v naslovu je nekoliko pretiran, a vendarle je res, da se mali orangutan „Rusty“ mila ne brani. Kopljejo ga vsak dan in vsaj tale slika kaže, da mu milo in voda dobro deneta. „Rusty“ je prišel na svet v začetku letošnjega leta v živalskem vrtu v Buffalu v ZDA in zrasel bo v kakih 90 kilogramov težkega orangutana. Oče in mati sta Rustyja zavrgla. Tako živi zdaj sam samcat, brez matere Alice in očeta Stanleya. Zato ga hranijo s stekleničko in njegovo bivališče je v inkubatoiju.
Zvezdnici na cocktail party
Novica je čisto kratka. Ameriška igralka Carroll Baker (levo) in italijanska igralka Claudia Cardi-nale sta se ondan srečali v Rimu. Na coctail party v neki rimski restavraciji. Ali je šlo za čisto družabno srečanje ali pa gre za sodelovanje pri kakem filmu, ne vemo. A slednje je čisto mogoče, dandanašnji, ko po svetu posnamejo veliko filmov in ko je sodelovanje igralcev raznih narodnosti že nekaj čisto običajnega.
Župan je hotel pravkar v poročni dvorani magistrata v Grenoblu izreči usodne besede in združiti v zakon nova mladoporočenca, ko jo je ženin v poslednjem hipu urnih krač pobral iz dvorane. Za ubežnikom se je pognala bodoča tašča, ga dohitela in pokazala tolikšno moč prepričevanja, da ga je privedla nazaj pred župana^ kjer je pokorno izrekel svoj: „Da.“ Ženin je bil potem tako krotak, daje zahteval, naj gre na poročno potovanje zraven tudi tašča.
Anthony Quinn uporablja prosti čas med enim filmom in drugim, da piše svojo avtobiografijo. Marsikaj bo lahko povedal o svoji filmski in tudi drugačni preteklosti. Pripoveduje na primer, kako se je kot boksar spoprijel z nekdanjim svetovnim prvakom Pri-mo Carnero. Skrbi ga le, če bo njegova knjiga zanimala bralce. Takole premišljuje: „Ženskam ni treba drugega, kot da malo pokažejo noge, in že je uspeh tu. Pisatelj pa mora pokazati svojega duha, kar je mnogo teže!
Naročil si je zelo lepo okovano krsto, plačal mašo zadušnico v farni cerkvi in ko je vse to opravil, si je Rene Pennigault, zelenjadar iz okolice Nantesa, oblekel najlepšo obleko, odšel na dvorišče in skočil v vodnjak. Če bi vsi tako lepo uredili vse za seboj . . .
Tek je jamstvo čilosti
Slika je bila posneta v Dundee-ju na Škotskem. George Ned, 64-letni tekač na njej, pravi: „Ostajam zdrav in mladosten, čeprav živim med bolnimi ljudmi.“ Neil namreč meni, da je tek najprimernejše sredstvo za ohranjanje dobre forme. Jasno, ob tem je postal tudi ena najpopularnejših osebnosti v domačem svetu. George Neil dela kot bolničar in vsako jutro preteče pet kilometrov dolgo pot od doma do službe. „Živeč med bolniki,“ pravi, „sem se prepričal, da je pametno ohraniti zdravje. Zato ne kadim, jem malo in tečem vsak dan.“
Portret pred začetkom prvenstva
Pred začetkom svetovnega prvenstva, ki se bo začelo konec tega meseca v Mexico Cityju pridno trenirajo tudi brazilski repre-zentantje v upanju, da se bodo potegovali za eno najvišjih, če že ne za najvišje mesto. Ljubiteljem nogometa pa prepuščamo ugibanje, kdo je kdo na fotografiji.
Mikis Teodorakis junaški skladatelj
Naša slika kaže slavnega grškega skladatelja Mikisa Teodorakisa na prvi tiskovni konferenci v Parizu, potem ko so ga na posredovanje francoskega politika J. J. Ser-van-Schreibeija spustili iz zaporov grškega diktatorskega režima. Te dni se je Teodorakis mudil v Beogradu, kjer je tudi privolil, da napiše glasbo za film „Sutjeska“. Na tiskovni konferenci v Beogradu je med drugim rekel: „Umetnost, posebno še glasba izraža človekova notranja občutja in potemtakem je lahko tudi v službi miru in sodelovanja. Konec koncev umetnost in glasba po svojem bistvu izražata mir, seveda govorim o glasbi, ki je prišla iz ljudstva za ljudstvo. Zdi se mi, da so to diktatorji v Grčiji doumeli in ravno zato so prepovedali pravo, čisto grško narodno glasbo, posebno še mojo.“
Trgovske zvijače: da bi knjižice z reklamami za njegove kozmetične proizvode zagotovo prišle v prave roke, jih neki angleški proizvajalec razpošilja v nežnih rožnatih kuvertah na naslove zakonskih mož in doda k vsem naslovom še opombo „Osebno!“
Sredi pariškega trga Place d’Opera je zahropel kamion in se ustavil. Šofer je zlezel iz kabine in legel pod karoserijo, od koder ga ni bilo pol ure. Promet se je že generalno zagozdil, ko je voznik končno le „popravil“ svoj tovornjak in se nekako prebil iz gneče do prijateljev, da bi mu izplačali visoko stavo. Mož pod kamionom je bil Horace de Vere-Cole, angleški gentleman, znan po svojih burkah. Stavil je bil, da bo v prometni konici sredi enega najživahnejših pariških trgov ležal pol ure na hrbtu in je stavo s pomočjo šoferskega trika tudi dobil.
V kalifornijskem mestecu Pittsbur-gu so našteli zadnje čase v enem samem mesecu kar deset požarov in vse je povzročila cigareta, ki so si jo meščani za lahko noč prižgali v postelji. Mestna oblast je zaradi tega izdala odlok, s katerim strogo prepoveduje vsem občanom kaditi v postelji. Kršitelji odloka bodo kaznovani z najmanj petsto dolarji kazni, razen tega pa jim bodo zaplenili še posteljo - če je bo kaj ostalo, seveda.
Angleški sodnik Anthony Bulger je mož starega kova. Zatorej je, ko je zagledal na sodišču v Gloucestru pred seboj Edith Merchant v tesno se prilegajočih rumenih hlačah, nejevoljno vzkliknil: „Ne maram na sodišču žensk, ki nosijo hlače!“ Prikupna gospa je takoj ponudila: „Če vaša milost to zahteva, si jih lahko slečem.“ Sodnik ni bil za to in je moral kljub rumenim hlačam voditi razpravo do konca. Za nameček so se spravili potem nanj še lokalni časopisi: „Odkod si jemlje možakar v krilu,“ so se spraševali ironično, kajti sodniški talar je res še najbolj podoben ženski obleki,“ pravico, da se spravi nad žensko v hlačah? “
Naj večja oceanska jahta
Tole je „Lutine“, ko jo preskušajo v Rokavskem prelivu, preden jo bo krstila angleška princesa Alexandra. Jahta je največja oceanska tekmovalna jadrnica, izdelana je iz fiberglasa, dolga je okoli 18 metrov. Ni poceni, kajpa: stane okoli 100 000 funtšterlingov. Potem ko bodo opravili vse ceremonije bodo „Lutine“ poslali v ZDA, kjer bodo z njo nastopili na tekmovanju vzdolž obale Long Islanda.
V znanem chicaškem baru visi karton z dobrohotnim nasvetom: „Bi se radi izognili gneči v soboto zvečer? Preprosto. Napijte se ga v petek. Lahko se boste mirno opijanili, ne da bi vas kdorkoli motil.“
Žalostno dejstvo je, da poštenje na tem našem svetu ni vedno poplačano z dobroto. To je izkusil tudi 21-letni kaznjenec Ken Scott, ki sedi v zaporu v Dorchestru zaradi serije tatvin. Ko sta ga prišla v nedeljo obiskat sestra in prijatelj, ga je prešinila ideja: „Pojdita mimo ven, jaz pa bom izrabil gnečo in šel za vama.“ In res so srečno prikorakali mimo šestih stražarjev, prešli dvorišče in glavna vrata in Ken se je znašel na svobodi. Tedaj pa ga je zapekla vest. Vrnil se je, pozvonil in prosil, naj ga spustijo nazaj. In veste, kaj je ukrenil direktor kaznilnice s poštenim povratnikom? Za teden dni ga je dal zapreti v samico!
,Po tej poti se že petindvajset let ni nihče peljal.“
„Prav tega sem se tudi jaz bal,“ je rekel Lisenko. „Ze na začetku se mi je koj zazdelo, da ...“
„Tovariš Lisenko, zadnjič te opozarjam, da obdrži svoje mnenje zase!“ ga je prekinil Rozanov. „Odslej naprej boš govoril le, če ti bom to jaz dovolil in če ti bo šinila v glavo zares kakšna dobra misel, ki bi nam bila v pomoč pri naši nalogi. Jasno? “ Lisenko je samo strmel in ni spregovoril besedice. „Vprašal sem, če je jasno!“ je vzkipel Rozanov. „Si razumel? “
„Je to ukaz, naj govorim? “ je vprašal Lisenko skozi zobe.
„Da, prekleto, ukaz je!“
„Potemtakem, tovariš Rozanov, je moj odgovor pritrdilen. Razumel sem.“
„Dobro,“ je rekel Rozanov in se obrnil k šoferju. „Gremo nazaj,“ je rekel. „Nazaj do tam, kjer se bomo lahko obrnili. Bomo že pokazali temu vodiču, kaj se zgodi ljudem, ki nas hočejo imeti za norca.“
Nathaniel Benehley (7)
„Natanko tako. Sploh nobene razlike.“ „Aha! Torej zdaj vidite zvezo? “
„Seveda jo. Vse je jasno kot beli dan.“ „Ujeli ste se. Ves kapitalistični sistem je laž!“
„Nam je tako kar všeč.“
Vasilov je nekaj trenutkov premišljal. „Ne razumem vas,“ je rekel.
„Pravilno,“ je z nasmehom odvrnil Leve-ridge. „In verjetno nas tudi nikoli ne boste.“ „Počenega groša ni vse skupaj vredno,“ je rekel Vasilov in se zatopil v premišljevanje.
Cesta se je dvigala in padala in ovila jezerce, ki je komajda dihalo, toliko lilij je bilo na njem. Rdečeglavi fazan je vzletel in zamahoval s svojim dolgim repom. Maljavin, ki je stal na eni strani avta, je nameril svojo brzostrelko in sprožil. Okoli fazana je nastal oblak perja in koščki ptice so popadali na zemljo. Maljavin je pogledal v avto in zadovoljivo pokazal vse svoje jeklene zobe.
Rozanov je pomolil glavo skozi okno. „Ne zapravljal municije!“ je zavpil. „Lahko da j o boš še hudo potreboval! “
Maljavin se je nehal smehljati in se obrnil proč. Tisti v avtu zdaj niso mogli videti njegovega obraza, toda po vratu in drži ramen so lahko sklepali, da je mož užaljen in čemeren. Rozanov je rekel Lisenku: „Vprašaj tega Američana, koliko časa se bomo še vozili po tej poti.“
Lisenko je postavil vprašanje Leveridgu, potem pa rekel: „Pravi, da ne več dolgo.“ Rozanov je gledal cesto, ki je postajala slabša in slabša. Sledovi avtomobilskih koles so se vedno bolj izgubljali pod travo in grmovje ha obeh straneh je postajalo tako gosto in divje, da je praskalo po avtomobilu in bičalo moža, ki sta bila zunaj. „Vprašaj ga, če zagotovo ve, kje je,“ je rekel Rozanov.
Lisenko je prevedel. „Pravi, da natanko ve,“ je rekel. „Pravi, da se je tukaj že
velikokrat vozil. Če pa mene vprašate, vam povem, da ni prepričan. Mislim, da postaja živčen.“
„Reci mu, da ima zelo dober razlog za to, da je živčen. Povej mu, kaj se bo zgodilo, če nas vodi v past.“ J
Lisenko je prevedel in Leveridgu so stopile znojne kapljice na čelo. „Povedal sem mu,“ je rekel Lisenko. „Pravi, daje že dolgo tega, ko se je zadnjič vozil tod okoli, ampak da je to zagotovo pot, po kateri se je vedno vozil. Prisega, da nas ne pelje v past. Prosim da si zapomnite, tovariš Rozanov, jaz sem bil proti že na samem začetku. Četudi nas ne pelje v past...“
„Zapomnil si bom,“ je nejevoljno rekel Rozanov. „In prihrani svoje pripombe za pozneje!“
Lisenko je stisnil ustnice in njegov okrogli obraz se je zmračil od užaljenosti. Potem so se mu v očeh naenkrat začele prižigati iskre zmagoslavja; pot, po kateri so se peljali, se je nenadoma obrnila in izginila v gostem, neprodirnem grmičevju. Moža zunaj sta začela kričati, zaslišalo se je lomljenje vej in ječanje motorja in avto se je ustavil, ujet med drevesa in grmovje. Lisenko se je ozrl po Rozanovu in skušal utajiti smehljaj, Rozanov pa se je počasi obrnil okoli in se zagledal v Leveridga. Leveridgov obraz je bil zelenkasto bel in čelo se mu je bleščalo od znojnih kapljic. Rozanov ga je molče opazoval, potem pa rekel: „Vprašaj ga, če ima morda še kakšno idejo.“
Leveridge je začel tako jecljati, da ga je bilo le težko razumeti. Lisenko je potem rekel: „Pravi, da mu ne gre v glavo. Pravi, da je moralo preteči od takrat, ko je bil zadnjič tukaj, precej več časa, kot si je mislil, kajti, pravi, da je bila ta pot včasih popolnoma v redu.“
„Hudiča pa v redu,“ je odvrnil Rozanov.
,,Ali mi tovariš Rozanov dovoli, da nekaj povem? “ je rekel Lisenko, ko se je začel avto pomikati nazaj.
„Kaj? “ je rekel Rozanov, ne da bi ga pogledal.
„Američanu sem že povedal, da ga bomo ubili, če nas bo zapeljal na napačno pot. Zatorej, če mu hočemo dokazati, da tudi storimo, kar rečemo, nam ne preostane drugega, kot da zdaj uresničimo grožnjo. Vljudno zahtevam, da mi dovolite, da ga ustrelim jaz.“
„Lisenko, ti si nor!“
„Saj drugače nas sploh ne bo več spoštoval. Eno izmed glavnih pravil v priročniku za mornarske častnike veleva, da mora vsak častnik tudi izpeljati, kar je bil javno obljubil, sicer bo videti slabič in neodločnež in bo izgubil ugled. Citiram, kar piše.“
„Prav tako dobro poznam Priročnik kot ti,“ je naveličano rekel Rozanov. „Ali morda ti veš, kako bomo prišli iz te džungle, če ga ustrelimo? Misliš, da bi nas lahko ti izvlekel odtod? “
„Vse ovinke sem si zapomnil. Prepričan sem, da bi znal priti na glavno cesto.“
„Jaz pa nisem,“ je rekel Rozanov. „Sicer pa nam mora pokazati, kje je pristanišče.“ „Nobenega spoštovanja ne bo več imel do nas. To vam mora biti jasno.“
„Ne verjamem, da ga je doslej kaj veliko imel. O čem pa sta prejle govorila, on in Vasilov? “
„Vasilov mu je odkrival slabo stran kapitalističnega sistema.“
Rozanov se je zarežal. „Kako torej, tovariš Vasilov? “ je rekel. „Ste koga spreobrnili? “
„Oslarija,“ je rekel Vasilov. „Ne pozabite, da boste šli na raport.“
Rozanova je vse to skorajda zabavalo. „Mislim, da je treba na vprašanje, ali sploh goji kakšno spoštovanje do nas, gledati akademsko. Ne, mislim, da ga ne bomo ustrelili. Hruševskemu bomo rekli, naj mu priskrbi kaj, kar ga bo spominjalo na komunistični svet. Se strinjaš, Hruševski? “
Hruševski je prikimal in si začel z nožem strgati umazanijo izpod nohtov.
Avto je prišel do točke, kjer se je lahko obrnil in Rozanov je ukazal ustaviti. Potem je rekel: „Lisenko, povej človeku, zakaj smo se ustavili. Povej mu, da ga bo vsaka napačna informacija stala nekaj udarcev več in da ga bo to pripeljalo tako daleč, da nas bo naravnost prosil, naj ga ubijemo. Kregitkin in Zoltin, vzemita ven svoje orožje. Pojdimo.“
Možje so se spravili iz avta, toda Leverid-ge se niti premakniti ni mogel od groze in strahu. Hruševski je po ukazu Rozanova zagrabil Leveridga za zapestje, se uprl ob avto in ga na silo potegnil ven, da je padel po tleh kot je bil dolg in širok. Potem ga je pobral in ga postavil pred Kregitkina in Zoltina, ki sta ga prijela vsak za eno roko, sam pa se je razkoračil in si pomel roke in zapestji, da je zahreščalo. Drugi so stali v krogu in gledali.
►
„Ne pozabi, ne smeš ga preveč, da mu ne odvzameš dar govora,“ je rekel Rozanov. „In tudi videti mora še. Vsaj z enim očesom.“
Hruševski je spet prikimal in nato začel, kot boksar, ki trenira na svoji vreči, enakomerno obdelovati Leveridgovo glavo in telo.
Zoltin, ki je držal Leveridgovo levo roko, je začutil, kako je najprej odrevenela, popustila in postala čisto mlahava. Ker ni mogel gledati Hruševskega, je povesil pogled in gledal roko, ki je kot mrtva ležala v njegovi. Videl je bele dlačice na njenem hrbtu in nenegovane, umazane nohte, in nenadoma tudi stare brazgotine opeklin med palcem in kazalcem. Spominjale so ga na tisti čas v Rigi, ko je v sobi za zasliševanje našel nezavestnega Kregitkina, s še žarečimi cigaretnimi ogorki med prsti in kako je Kregit-kin naslednjega dne trpel, ko niti kozarca ni mogel obdržati v rokah. Pogledal je na drugo stran, h Kregitkinu in začudeno ugotovil, da se le-ta reži. Leveridgovo telo je postajalo ohlapno in težko in vedno teže ga je bilo držati pokonci, toda Kregitkin se je zabaval, kot da bi podpiral pijanega častnika, ne pa ubogega Leveridga. Zoltin je spet pogledal roko, ki jo je držal in zaprl oči.
Vasilov, ki je vse opazoval z iskušenim očesom izvedenca, je videl izraz na Zoltino-vem obrazu in rekel: „Kaj pa je, tovariš Zoltin? Ali žalimo tvoja čustva? “
Zoltin je hitro dvignil pogled, rekel pa ni nobene.
„Izvedenci za ameriške ženske bi morali kaj malega vedeti tudi o ameriških moških,“ je Vasilov nadaljeval. „Niso videti kdove kako možati, kaj praviš? “
Zoltin je spet pogledal Leveridgovo roko in molčal.
„V redu, Hruševski, dovolj ima,“ je rekel Rozanov.
Hruševski se je molče obrnil stran in si pomel zapestja. Dihal je globoko, imel je znojno čelo in njegov obraz ni izdajal ničesar. Gledal je, kot gleda tekač na dolge proge. Spustil je roke, jih stresel, zacepetal in glasno pihnil skozi nos.
„Spravite ga v avto,“ je ukazal Rozanov.
Zoltin in Kregitkin sta odvlekla težko, mlahavo telo proti avtu in ga s težavo strpala na sedež. Zoltin je vztrajno odvračal pogled, toda Leveridgov obraz je le videl. Bal se je, da mu bo postalo slabo, in je to le s težavo skrival pred drugimi. Zvrnil se je na svoj sedež in se zastrmel skozi okno. Tudi drugi so se spravili v avto.
Rozanov se je obrnil nazaj in pogledal Leveridga. „Hruševski, zdi se mi, da si pretiraval,“ je rekel. „Rekel sem ti, da ga ne smeš toliko, da ne bo mogel govoriti.“
„Saj bo prišel k sebi,“ je odvrnil Hruševski. „Po glavi sem ga čisto malo.“
„Ze, ampak ali ne vidiš, da je nezave-
sten,“ je rekel Rozanov. „Saj ne more govoriti, če so mu možgani otrpnili.“
„Govno, kako pa naj bi vedel? “ je rekel Hruševski. „Niste mi rekli, naj ga ne knock outiram.“
Rozanov se je spet zagledal v Leveridga. „Kako dolgo bo trajalo, da pride k zavesti? “ je vprašal.
Hruševski je rekel: „Pet do deset minut, pa bo spet pri sebi. Saj ga nisem močno. Pazil sem, kot ste rekli. V glavnem sem ga okoli trebuha.“
Rozanov se je obrnil k šoferju. „Nimamo več časa,“ je rekel. „Gremo.“
Avto se je zazibal in ritensko nadaljeval svojo pot. Čez nekaj minut se je ustavil ha križpotju. „Gremo desno,“ je rekel Lisenko kot iz topa in Rozanov ga je pogledal.
„Si prepričan? “ gaje vprašal. „Popolnoma,“ je odvrnil Lisenko. „Zapomnil sem si.“
Rozanov je pogledal šoferja, mu prikimal in avto je poskočil na desno stezo.
Zoltin je gledal listje, ki se je svetlikalo po tleh in prevzel ga je občutek radosti, ki mu je počasi pregnal slabost in potrtost. Jutranja megla se je dvignila in nebo nad močvirjem je bilo bistro in modro, zrak tako čist in oster, da so bili tudi najbolj oddaljeni predmeti kot na dlani. Minulo noč, ko so pretavali kilometre in kilometre, je prehodil vse to močvirje, ves ta divji otok, vendar je bil zdaj, v vseh svojih barvah, čisto drugačen. Misel, da je daleč od vsega, sam med močvirjem in nebom, ga je prijetno vznemirjala. Zaželel si je, da bi mogel izstopiti in hoditi, raziskati vso to grmovje, steze in jezerca. Bil je mestni otrok in ni poznal čarov jesenske pokrajine. Iz premišljevanja ga je prebudil Rozanovov vzklik, ko se je avto sunkovito ustavil.
„Torej, Lisenko!“ je Rozanov zarentačil. „Verjetno si si tudi to zapomnil!“
Avto je prilezel na vrh vzpetine in se nataknil na rob obrežja, ki se je strmo spuščalo v jezero, polno lilij. Poti ni bilo več, pač pa je bil tu travnat prostorček, po katerem so ležale prazne pirovske steklenice, zmečkane cigaretne škatle in kosi stekla. Lisenko je nemo gledal prizor in vedno bolj rdel.
„Tega prej ni bilo tukaj,“ je rekel. Potem pa je rekel šoferju: „Nisi šel po poti, ki sem ti jo pokazal. Zakaj ne poslušaš? “
„Rekel si, naj grem po desni,“ je odvrnil Gromolski. „In sem šel po desni.“
„Mislil sem, po drugi desno. Vsak osel bi to razumel.“
„Zdaj te imam pa dovolj, Lisenko,“ je rekel Rozanov. „Ti si se zmotil, daj zdaj
■ ii
mir.
„Nič se nisem zmotil! Natanko se spominjam ...“
„Molči. Kaj sem ti prej rekel? Samo kadar dobiš dovoljenje!“
„Zahteval bom premestitev, samo da pridemo na .. .“
„Rekel sem, molči!“
Lisenko je postal zdaj temno rdeč. Prekrižal je roke in se zakopal v svoj sedež.
Rozanov je pogledal naokoli in oči so se mu zasvetile. „Aha!“ je rekel. „Tu smo torej!“ Pokazal je proti zahodu, kjer so se na obzorju že videle strehe hiš. „V to smer gremo!“ je rekel. „Naprej!“
„Kako pa naj pridem tja? “ je vprašal Gromolski. „Saj ni nobene poti.“
„Nič me ne briga, kako boš prišel tja,“ je odvrnil Rozanov. „Samo te smeri se drži in vozi.“
Čez pol ure je ves opraskan in razmajan avto padel v predmestje. Vse je mahalo z njega, vse šklepetalo v njem. Moža, ki sta se vozila zunaj, sta bila vsa raztrgana in umazana, tisti, ki so bili znotraj, pa so že križem gledali, tako se jim je vse vrtelo. Zakašljalo je, zaškripalo in avto se je začel počasi ustavljati. Čeprav je šofer motor ugasnil, je še vedno vse šklepetalo in se treslo in nad avtom se je pojavil oblak bele pare. Rozanov je pogledal Leveridga, ki je bil pri zavesti in je tiho sedel na svojem sedežu. „Vprašaj ga, kje imajo telefonsko centralo,“ je rekel Lisenku.
Lisenko je prevedel vprašanje in Leverid-ge je nekaj zamomljal. Lisenko je hotel prevesti, toda Zoltin ga je prestregel: „Slišal sem. Vem, kje je.“
„V redu torej,“ je rekel Rozanov. „S Kregitkinom bosta šla tja, prerezala žice, ki vodijo na celino in potem prišla v pristanišče.“ Lisenku pa je rekel: „Vprašaj ga, kje je pristanišče.“
Leveridge je spet nekaj zamomljal in Zoltin je prikimal: „Bom že našel.“
„Podvizajta se torej,“ je rekel Rozanov. Zoltin je vzel škarje za rezanje žice in odhitel, Kregitkin pa za njim. „Mi bomo šli peš,“ je rekel Rozanov ostalim. „Maljavin, nehaj že opletati s to svojo puško — poskušajte se obnašati čim bolj naravno. Manj pozornosti bomo vzbujali, bolje bo za nas.“ Lisenku je rekel: „Ti in Hruševski bosta vzela Američana na sredo. Delajta se, kot da sta njegova prijatelja in da ste vsi trije na nedeljskem sprehodu. Razumeli? “
Lisenko je prikimal in možje so se postavili za Rozanovim. Hruševski in Lisenko sta vzela pod roko Leveridga in ko se je skupina začela pomikati proti mestu, je Hruševski rekel: „Gospod Lisenko, poslušaj, bi mi napravil uslugo? “
„Kaj bi rad? “je rekel Lisenko.
„Povej temu fantu, da nimam osebno nič proti njemu, da mi je bilo tisto ukazano.“
Lisenko je prevedel, toda Leveridge, kot da ni bil slišal.
„No, rad bi pač, da bi to vedel,“ je rekel Hruševski in se močneje oprijel Leveridga.
OSMO POGLAVJE
Alice Foss je nemočno sedela v svoji telefonski centrali in premišljevala, ali naj se zgrudi ali ne. Ob nedeljah se je navadno njena služba končala že ob osmih zjutraj. Več kot štiri telefonske pozive nikoli ni sprejela. Običajno je prvi klical Sherman Prescott, ki je imel trafiko in je spraševal letališče, če bodo časopisi iz Bostona prileteli brez zamude; častiti oče Dexter Osgood iz kongregacijske cerkve je klical svojo sestro, da bi ji prebral končni osnutek svoje pridige; in Evalina Owen, ki je hodila lovit školjke, je hotela govoriti z meteorološko postajo, da bi izvedela za vreme. Ti trije so bili AUcini stalni nedeljski „odjemalci“; in če se je kdaj zgodilo, da je pozvonilo tudi četrtič, je bil to ali od sile nenavaden
telefonski pogovor ali pa je šlo za kaj nujnega. Danes pa se je okoli Alice Foss vse svetilo in bliskalo. Od trenutka, ko je bila vzdignila pokonci policijo, se ji je zdelo, da upravlja z božičnim drevescem. Na vsaki liniji je imela po tri pozive, njene roke so se otepale z žicami, govorilna naprava, ki ji je ležala pod brado, je drhtela od njenega sopenja in vzdihovanja, in skozi slušalke, ki jih je imela na ušesih, so prihajali v njeno ubogo glavo hreščeči tokovi najrazličnejših frekvenc. Poskušala je priklicati Estelle Keb-lovo, svojo pomočnico, toda zaman; Estelle je bila prejšnji večer praznovala zmago otoškega nogometnega moštva in danes ni mogla dati niti glasu od sebe. Čisto na tihem je bilo Alice kar malo žal, ker je bila tako trmasto vztrajala, da je treba upoštevati nenavadno sporočilo gospe Everett. Zdaj je pa imela.
Nedvomno je bila preveč zaposlena s svojim „božičnim drevescem“ in cviljenjem in hreščanjem na svojih ušesih, da bi opazila ali vsaj slišala moža, ki sta se priplazila za njen hrbet. Niti začuditi se ni utegnila, že ji je nekdo zamašil usta, se je neljubeče oklenil okoli vratu in jo vzdignil s stola. Potem je zagledal fanta z razmršenimi plavimi lasmi, ki je skočil k njenim zapletenim žicam, in zatem zaslišala žalostne zvoke odtrganih linij. Tistega, ki jo je držal, si nikakor ni mogla ogledati, čeprav se je na vse pretege zvijala in se skušala otresti njegovih rok.
Zoltin seveda ni mogel vedeti, katere žice so lokalne in katere vodijo na celino: zato se
mu je zdelo najbolj preprosto, če uniči vse. Orodje, ki naj bi mu rabilo za rezanje žic, se je izkazalo za prepočasno in neučinkovito, zato je snel s stene gasilsko sekiro in se spravil na delo. Včasih so planile proti njemu modre iskre, včasih pa se je pokazal ogenjček in potem dim. V kotu sobe je Kregitkin še vedno držal bojujočo se operaterko, ki so ji moči že vidno pohajale.
„Kaj naj storiva z njo? “ je vprašal Kregitkin. „Morala jo bova zvezati in ji zamašiti usta, sicer bo začela kričati in razgrajati, ko niti na cesti še ne bova. Morda bi jo raje kar ubila — kaj praviš? “
Zoltinu je omahnila roka s sekiro in zastrmel se je v svojega prijatelja. „Si nor? “ je rekel.
„Kaj pa naj z njo? “ Kregitkinu je šinila v glavo misel in njegove oči so se široko razprle. „Hej!“ je rekel. „Zdaj imava priložnost ugotoviti resnico o ameriških ženskah!“
Zoltin je bil že pozabil na svoj prepirček s Hruševskim in zdaj mu ni bilo takoj jasno, kaj misli Kregitkin. Ko se mu je posvetilo, je zagnal sekiro v kot in rekel: „Zdaj pa res nimava časa za to. Priveživa jo in hitro odtod.“
„K vragu, jasno da jo bom privezal, ampak prej hočem videti, kaj ima tu notri!“ Z eno roko ji je še vedno zapiral usta, z drugo pa ji je skušal odpeti bluzo; toda kakor hitro je žrtev začutila, da ima proste roke, se je z njimi zakadila v Kregitkinov obraz. „Mir, trapa telefonistična,“ je rekel.
„Bodi pri miru, ali pa te bom.“ Pogledal je Zoltina. „Pomagaj mi, no!? “je rekel.
Zoltinu je büo neprijetno. „Najti morava kakšno vrv,“ je rekel.
„Vrag naj vzame vrv! Pridi sem in primi jo za roke!“
„Raztrgal ji boš obleko, Kregitkin, in na smrt jo boš preplašil. Kaj če bi kdo po tebi takole grabil? “
Kregitkin se je zarežal. „Prav nič bi ne imel proti,“ je rekel. Iz žepa je potegnil nož in z njegovo konico rahlo sunil Alice v hrbet. „Prekleto, nehaj že brcati,“ je rekel. Alice ni mogla vedeti, kaj je rekel, toda presneto dobro je vedela, da je za njenim hrbtom nož. Groza ji je razširila zenice in zastrmela se je v Zoltina, nemo proseč ga za pomoč.
„Daj, Kregitkin, nehaj že,“ je rekel Zoltin. „Saj bo umrla od strahu.“
„Pa naj, kaj me briga takšnale ameriška ženskica!“ je odvrnil Kregitkin. Z eno samo kretnjo je zapičil nož v Alicino obleko in potegnil. Potem ga je spravil nazaj v žep in obrnil Alico k sebi. Izpod cunj, ki so visele zdaj z njene obleke, je bilo videti steznik, na vrhu spet z varnostno zaponko. Pod njim je imela nedrček in v njem prav ničesar takega, kar bi človeka vznemirjalo bodisi zaradi svoje velikosti bodisi zaradi svoje oblike. Vsaj Zoltin se je zavedel enega samega čustva: obšel ga je sram, kot če bi ga bili zalotili, kako kuka v tujo spalnico.
• se nadaljuje
mar
Marlesovi sestavni deli vam omogočajo, da si ne glede na velikost naredite kuhinjo tako, da bo postala prijeten družinski prostor, Kadar pride čas obeda, razgovora ali počitka, boste vsi skupaj sedli v jedilni kot. Tedaj boste spoznali, kako pomembna je skladnost prostora za skladnost družinskega življenja, za toplino pravega doma.
kuhinja
vaša kuhinja marles kuhinja
j^^|panorama
di kadar se sklanjajo nad krvavimi operacijskimi mizami, si ne izmenjujejo dramatičnih, pomenljivih pogledov, si ne brišejo z utrujenimi, krvavimi rokami srag z bledih obrazov) in ki si iz problemov mimogrede „izrežejo“ komedijo. Kolega, zobozdravnik, po rodu Italijan, zaročen s tremi dekleti hkrati, nekega dne zaupa mlademu, vedno zbeganemu du-šebrižniku (ki celo ukradene džipe blagoslavja in prosi boga, naj
angelsko zapojo še pesem o samomoru, ki ne boli. . . No, med predsmrtnim spanjem nesrečneža ljubka bolničarka le spravi spet na pravo pot in naslednjega dne mož spet veselo plombira in puli zobe.
M.	A. S. H. ameriškega režiserja Roberta Altmana je v Cannesu dobil najvišje priznanje: Zlato palmo. Zakaj? Zato, ker je v njem toliko zdravega humorja (ves čas tiho, nevsiljivo podlože-
Žmagovalci Cannesa, ameriški režiser Robert Altman in bolničarki iz njegovega M. A. S. H.-a, komediji, ki se dogaja v taborišču kirurgov, nekje v Koreji. Film je resnično zdrava parada smeha, nagajivih seksualnih domislic, športnega duha, operacijskih podvigov in odlične igre. Razen italijanske Drame ljubosumja je bil to edini film, ki je razvedril letošnji festival.
film
23. filmski festival v Cannesu
ZMAGOVITI AMERIŠKI KIRURGI
Samomor ne boli. . . zvonko prepeva moški zbor, medtem ko po platnu, nad zelenim, neobljudenim hribovjem, frčijo helikopterji, ki vztrajno prevažajo ranjence. M. A. S. H. (Mobilna ameriška kirurška bolnica), taborišče nekje na Koreji, dobi nove moči: tri vražje fante, kirurge, ki si iz življenja ne delajo problemov (tu-
varno pripeljejo svoj tovor do cilja), da ga na smrt skrbi njegovo seksualno življenje. Da kljub temu, da ga pri tuširanju skozi špranje občuduje vse taborišče, z njim v resnici slabo kaže in da se bo torej zagotovo moral odločiti za moške. Toda raje samomor kot to! In kirurgi poskrbijo za dostojen, svečan samomor, ki ga bo vse svoje življenje pomnil. Priredijo mu pravo da Vincijevo „zadnjo večerjo“ in ko zobozdravnik požre črno pilulo, vzame žvečilni gumi iz ust in ga prilepi na rob svoje krste, mu
nega s krvavimi rjuhami, s katerimi so pokriti ranjenci na operacijskih mizah pod platnenimi šotori), da gledalca na koncu od smeha začne boleti trebuh. Takšne tekme v rugbyju, kot jo nasprotniku priredijo naši kirurgi, v življenju še nihče ni videl; najmočnejšega nasprotnika med vsesplošnim napadom na žogo uspavajo z injekcijo, drugemu pa opsujejo sestro Gladys, zaradi česar mož tako podivja, da ga izključijo iz igre. Tudi takšne strasti že dolgo ne: militaristična bolničarka jo nehote izraža na-
ravnost v mikrofon, tako da preplavi vse taborišče. Prav ji je, kaj pa piše predstojnikom pisma o nemorali (general telefonira glavnemu iz M. A. S. H. Kako ne more verjeti, da se med kirurgi takšne reči dogajajo, in glavni kirurg pravi: „Potem pa ne verjemite,“ in odloži slušalko).
Drugi najboljši film Cannesa, ki je dobil nagrado filmske kritike, je Primer državljana, ki se ga ne da sumiti italijanskega režiserja Elia Petrija. Glavni igralec tega filma, Gian Maria Volonte, je bil tudi najresnejši kandidat za na-
grado za najboljšo moško vlogo, ki pa jo je potem dobil Marcello Mastroianni. Primer državljana ... govori o primeru policijskega inšpektorja, ki med spolnim aktom z britvico umori svojo povampirjeno ljubico. Svojim kolegom pusti jasne sledove, jim celo telefonira, sreča na vratih pričo, ki ga bo pozneje gotovo brez težav spoznala, toda njegovi kolegi ga nočejo in nočejo „odkriti“ . .. Nazadnje jim napiše izjavo, črno na belem, da je on umoril žensko, jim navede tudi vse dokaze za to, toda . .. Takš-
Levo: Monica Vitti in Marcello Mastroianni, prodajalka pokopališkega cvetja in nesrečno poročeni zidar, junaka Drame ljubosumja. Mastroianni je dobil nagrado za najboljšega igralca festivala. Spodaj levo: Michel Piccoli in Lea Massari, ki sta v filmu Takšno je življenje igrala moža in ženo. Spodaj: Romy Schneider, ki je v istem filmu odlično odigrala moževo ljubico.
'	(S
vadno prihajajo iz socialističnih držav ...) „Latin lover“ je bil tokrat 45-letni ljubimec prodajalke nagrobnega cvetja, Monice Vitti, v filmu Ettora Scole Drama ljubosumja. Zidar po poklicu, z divje nakodranimi lasmi, malce bedastim, toda dobrosrčnim smehljajem, poročen z babnico, ki bi bila prav lahko njegova mati. Oba, Mastroianni in Monica Vitti, sta tokrat dokazala, da. znata biti komična, da lahko prav
nega državljana ne sumimo! Priznam, da je nisem ubil, pravi Volonte na koncu in vsi skupaj dvignejo kozarce.
Marcello Mastroianni je končno le dobil priznanje, ki mu ga na filmskih festivalih že nekaj let odtegujejo. V Benetkah je pred leti vse kazalo, da bo s svojim Tujcem (po Camusu) zagotovo zmagal, toda prehitel ga je naš Ljubiša Samardžič (resnici na ljubi bodi povedano, da Italijani vztrajno proglašujejo za najboljše igralce svoje Mostre vedno po svetu neznane umetnike, ki na-
tako dobro odigrata zidarja in prodajalko rož kot Rodolfa Valentina ali pisatelja (iz Noči) in od same intelektualnosti skrivnostno junakinjo Antonionijevih filmov.
Naslov najboljše igralke letošnjega Cannesa je dobila mlada, komaj dvajsetletna Italijanka Ot-tavia Piccolo. Odigrala je glavno vlogo v filmu Maura Bologninija Metello (po romanu Vasca Prato-linija, ki govori o življenju mladega fanta, sina anarhista, ki postane socialist). Bila je junakova žena, razumna in delavna ženska,
ki je ves časa znala razumeti in podpirati svojega nemirnega Me-tella, socialista, zidarja. Ottavia ni lepa ženska, kakršna je na primer Lucia Bose, ki tudi igra v njenem filmu, tudi ni lepo, šarmantno dekletce, kakršna je Tina Aumont, ki ji zapelje Metella; na pogled je prikupna, preprosta in skoraj preveč dekliška. Metello je njen drugi film. Odkril jo je Pietro Germi („na vesti ima“ tudi Stefanio Sandrelli iz Ločitve po italijansko), ki ji je dal vlogo v filmu Stefano, ki ni nihče drugi kot Adriano Celentano.
Metello je zgodba iz devetnajstega stoletja, posneta v barvah, ki spominjajo na stare, orumenele slike naših babic. Ottavia je svojo vlogo odigrala tako, kot bi büa doma iz Firenc devetnajstega stoletja, kot bi bila v resnici hči zidarja, ki je hotel s stavkami priboriti revnim in svoji družini več kruha . . .
Veliko dobrih igralcev in igralk je imel letošnji filmski festival v Cannesu. Pravzaprav nihče ni pomislil, da utegne najboljša med njimi postati prav najneznatnejša, najmirnejša, najmlajša najmanj iz-
občutka, da je samoljubna, da pretirava, ker tako Romy zares še ni igrala. Precej smo mislili tudi na Monico Vitti, na novo, neprisiljeno, tragi-komično Adelaido Marcella Mastroiannija v Drami ljubosumja! Tudi ona bi si brez pridržkov lahko nadela zmagovalni venček Najboljše.
Med moškimi je od dneva, ko smo videli Dramo ljubosumja, vladal Marcello. Toda na njegovi desnici je trdno stal Gian Maria Volonte in na drugi strani Michel Piccoli (Takšno je življenje). Toda ko je prišel predzadnji dan
dveh bitjih, ki še nikoli nista videla miru, saj se je tudi njuna mati že rodila v vojni, je videti tako življenjska, vsakdanja, da si je ne bi bilo treba izmišljati. Coutardovo delo je tudi film Z!
Toliko filmov, kot ima na razpolago Cannes, najbrž ne zmore noben festival na svetu. V štirinajstih dneh je na dan zvrtel približno po sedemdeset filmov. Med njimi, mimogrede bodi povedano, je bil tudi film Branka Pleše Lilika, ki ga je v mini-dvora-ni gledalo devet ljudi, poslovnih ljudi, ki so prišli na festival
Igralci iz italijanskega filma Maura Bologninija Metello (po romanu Vasca Pratolinija). V sredini je najboljša igralka Cannesa, komaj dvajsetletna Ottavia Piccolo, ki je doslej odigrala le dve filmski vlogi (odkril jo je Pietro Germi). Na njeni desni sta „Metello“ in Tina Aumont (prava di-letantka ob Ottaviini igri), na levi pa Lucia Bose, diskretna in še vedno lepa, in Bolognini.
kušena. Romy Schneider je bila gotovo prepričana, da ji priznanje tokrat ne uide. In na tihem so bili njenega mnenja tudi mnogi spremljevalci festivala. V filmu Clauda Sauteta Takšno je življenje (Les choses de la vie ali Ljubimec, kot so film po svoje prevedli Italijani) je bila zares odlična. Na tiskovni konferenci je izjavila, kako je prepričana, da je to najboljša vloga, kar jih je v svoji filmski karieri doslej ustvarila; in nihče pri tem ni imel
festivala na vrsto poljski film Andrzeja Wajde Pokrajina po bitki, so mnogi svoje glasove prenesli tudi na mladega Poljaka.
Nagrado za filmski debut je dobil znani francoski snemalec Raoul Coutard za svoj film iz Saj gona Hoa-Binh, ki ga je snemal več kot leto dni. Posnel ga je po literarni predlogi, vendar se zdi, kot bi ga snemal brez scenarija.. . Zakaj njegova zgodba o enajstletnem dečku in njegovi sestrici, ki je komaj shodila, o
kupovat filme. V tednu kritike smo Jugoslovani imeli na canne-skem obfestivalskem platnu film Ljubiše Kozomare in Gordana Mihiča Vrane. Razen teh dveh filmov smo imeli v Cannesu še enega glasnika našega filma: Ne-do Arnerič, ki je prišla sem kot bodoča junakinja filma Roberta Enrica Malo, veliko, strastno . .. V informacijah za novinarje je pisalo, da je jugoslovanska zvezda na razpolago za slikanje vsakomur, ki to želi.
Levo: Gilbert Becaud, slavni francoski šansonje, je festivalskim gostom skupaj z Lizo Minnelli, hčerko pokojne Judy Garland in junakinjo iz filma Ali me Ljubiš, Junie Moon, priredil ganljivo glasbeno popoldne. Spodaj levo: Monica Vitti: Vi prego, signori fotografi, naj najprej zlezem iz avta! Spodaj: Michele Mercier, Angelika, s tem je vse povedano.
Nedvomno je bila najsimpatič-nejša igralka v Cannesu Liza Minnelli, ki je odigrala glavno vlogo v filmu Otta Premingerja Ali me ljubiš, Junie Moon? 23-letna hči pokojne Judy Garland je na sprejemu, ki ga je v čast festivala priredil pevec Gilbert Becaud (iz čiste dobre volje, kajti s filmi ni imel nobene zveza), očarala vse prisotne: sredi popularne Becaudove popevke o vrtnici se je oglasila še ona in kaj kmalu zasenčila Francoza.
Tudi o sexy filmih je treba spregovoriti besedico, dve: le-te so predvajali vsak dan, toda le poslovnim ljudem (čeprav se je na projekcije redno pritihotapilo tudi veliko „neposlovnih“ novinarjev), katerih edmi namen naj bi bil filme odkupiti. Zanimivo je, da so tovrstni filmi za deželo francosko prepovedani! V biltenih so nas obveščali, da so vsem drugim prepovedali vstop zato, ker nas hočejo tako obvarovati pred pokvarjenimi, nezdravimi mislimi . . .
VESNA MARINČIČ Slike: JOCO ŽNIDARŠIČ
И06В7
ЛЛГООЈТГО
,с^£Х) (loTTb f&An\cr СјОТП)
H06BV
Krešo pogleda na vsako streho
Košarkarske navijače in najbrž tudi vodstvo jugoslovanske košarkarske reprezentance je pred bližnjim svetovnim prvenstvom v Ljubljani, na katerem smo bolj ali manj potihem upali, da se bodo dosedanji srebrni uspehi naših izbranih košarkarjev z zadnjih svetovnih prvenstev in poslednjih olimpijskih iger v Mehiki izpre-menili v zlato, brez dvoma skoraj najbolj skrbelo, kako se bo našim košarkarjem posrečilo prebiti živi strop, ki ga bodo nasprotnikovi dvometraši zgradili pod svojimi koši.
Tolažili smo se, ah, saj bo prišel naš Amerikanec, Krešimir Čosič. Ta, 207 centimetrov visoki Za-darčan, kije bil še pred odhodom v Združene države nerešljiva uganka za marsikatero obrambo, bo z novim znanjem, pridobljenim v domovini košarke, rešil vse te probleme. Tako smo upali, čeprav vsi vemo, da le en sam košarkar ne more premagati povprečnega moštva, kaj šele najboljših amaterskih ekip z vsega sveta.
No, prišel je Čosič, popularni Čoske in se široko zarežal. Malo je govoril, potem je zaigral. In gospodaril je pod svojim pa tudi pod tujim košem. Iz tekme v tekmo je presenečeno vzradošče-nemu košarkarskemu občinstvu po Jugoslaviji kazal vse bogatejši repertoar vrhunske košarke. Äh, Čoske,. smo rekli, zlata je vreden.
A še vedno smo trepetali pred začetkom svetovnega prvenstva. Res da niti Brazilci niti Urugvajci nimajo po višini enakovrednih košarkarjev, zato pa smo toliko bolj trepetali pred sedmimi dvometraši iz Združenih držav, pred petimi velikani iz Sovjetske zveze in nemara malce tudi pred Italijanom Masinijem ter Cehoslovaki Zidekom in njegovimi tovariši.
Strah se je po prvem dnevu še stopnjeval. V uvodni tekmi so Američani kot za šalo porazili Čehe. Visoki črnci Hillman, Smith (oba sta višja od našega Čosiča) so gospodarili ne le pod košem, ampak celo nad njimi. Potem je bila na vrsti naša tekma z Italijani. Psihično je bila za naše ta tekma izredno težka. Jugoslovani so igrali slabo, razen Čosiča. On nas je rešil. Še bolj pa nas je bilo strah, ko so v tretji tekmi sorazmerno majhni Brazilci nadvladali 215 centimetrov visokega Andrejeva, 217 centimetrov visokega Kovalenka. Temnopolti Dos Santos Joi, Indijanec Ubiratan, Edvar in drugi biseri iz Sao Paula
so v kolesje sovjetskega stroja natrosili peska in zmagali. Še zlasti je pomembno to, da so sicer v centimetrih mnogo nižji Brazilci pobirali žoge kot za šalo in so povsem onemogočili velikane iz SZ.
Kaj bo v ponedeljek, smo se vpraševali, ko bomo s temi simpatičnimi Brazilci igrali mi? Bodo spet nekdanji svetovni prvaki pripravili presenečenje?
In pritekli so na igrišče. Naši v belem, Brazilci v zelenorumenih progastih majicah. Med našimi velikani sta v prvi peterki stala na tivolskem parketu Čosič in Skansi, od Brazilcev Ubiratan in Dos Santos Joi. Prvo žogo so dobili Brazilci — Dos Santos je preskočil Čosiča. Toda potem, potem med tekmo, je Krešo črnega Brazilca povsem prilepil k tlom. Na drugi strani pa je Skansi porinil od našega koša najnevarnejšega Brazilca Ubiratana. Jugoslovani so razen tega Brazilcem vcepili ubijalski tempo. V bitkah pod brazilskim košem pa sta Čosič in Skansi pobirala žoge kot za šalo in jih polagala v mrežico. Zlasti Čosič je bil povsem nerešljiv: uganka za brazilsko obrambo, pa najsi mu je pod nasprotnikovim košem pomagal Skansi, Jelovac, odlični Simonovič, Kapičič ali v zadnjih minutah Žorga.
Dvorana, ki je v začetku bučno spodbujala domačine, seje z iztekanjem tekme skorajda pomirila. Razlika v korist „plavih“ je nenehno rasla in običajne košarkarske živčnosti, ki je pogostna na takšnih tekmah, ni bilo. Jugoslavija je z 80:55 odpravila nekdanje svetovne prvake in se dostojno oddolžila za poraz na svetovnem prvenstvu v Riu de Janeiru leta 1963, ko so Brazilci potolkli naše z 90:71.
„Kaj pravite o Dos Santosu, ki vas je kril na tekmi? “ smo j>o končanem dvoboju vprašali Co-siča.
„Odličen je, je pa manjši. Pa tudi utrujeni so Brazilci. Tri težke tekme so igrali zaporedoma.“
„Katerega posameznika se najbolj bojite od vseh igralcev sedanjega svetovnega prvenstva? “
„Ne vem. Vseh še nisem videl igrati,“ se je nasmehnil Čosič.
Z devetnajstimi koši, ki jih je natresel Brazilcem, z vrsto odličnih blokad je Čosič spet vid novega upanja, da bo našel košarkarski strup tudi za svoje prihodnje nasprotnike Andrejeva, Hillmana, Smitha, Kovalenka ... Če mu bo to uspelo, bo zlata kolajna ostala v Ljubljani.
B. S.
Čosič v „sendviču“ - Brazilci so našega najefektnejšega napadalca poiskusili zadržati na vse mogoče načine. Ifzgoraj).
Tudi v čistih dvobojih je bil Krešo višji, preskočil je Dos Santosa (spodaj).
šport
humor
Milo za drago
Lepa in mlada Anita Rosarie, zvezda baletne skupine, je lahkotno izstopila iz avtomobila ter z malomarno kretnjo odvrgla svoj večerni plašč garderoberju, ki se je začel vrteti okoli nje. Gostje, ki so večerjali v vrtu, so pogledovali proti njej, predvsem pa je zbujal zanimanje njen sloviti bolero, okrašen z dragocenimi kamni. Po splošnem mnenju je predstavljal celo bogastvo.
Lepa Anita se ni kaj prida zmenila za ljudi, ki so strmeli vanjo, marveč je s pogledom iskala Alla Starneya, bogatega Američana, s katerim naj bi se kmalu poročila. Usedla se je za mizo, da bi si krajšala čas, je iz torbice potegnila zrcalce in si začela uravnavati poreden kodrček nemirnih las, v katerih se je održal droban šopek ognjeno živih barv.
Za sosednimi mizami so se še vedno pogovarjali o njej, ko se je pred stekleno verando ustavil avtomobil, ki ga je upravljal šofer v razkošni livreji. Iz limuzine je izstopil svetlolas, vitek moški gladko obritega obraza. Njegova neokusna obleka je bodla v oči. Lepa Rosarie je skočila pokonci ter mu stekla naproti.
„Končno! .. . Celo večnost si me pustil čakati! ... Je to tvoj avtomobil? “ „Čigav pa naj bi bil? Udoben je, mar ne? Po večerji narediva prijeten izlet.“
„Kam se odpeljeva, АИ? “
„V pekel,“ je odgovoril zaročenec ter se skrivnostno smehljal.
Takoj potem je Ali odpustil šoferja ter mu naročil, kje naj ga počaka. Galantno je prijel zaročenko za laket ter jo odpeljal v ložo, ki je bila skrita očem radovednih gostov. Sedla sta za majhno mizo, okrašeno s cvetjem in razsvetljavo z rožnato svetlobo, ter začela izbirati jedila: morske rake, pečenega raka, pečenega piščanca, breskve in neko močno vino.
Jedla sta in pila ter klepetala. V intimnem kotičku se je dekle predalo nemotenemu opazovanju energičnih, vendar finih
potez njegovega obraza. Kavalir pa je očitno občudoval njeno toaleto.
„Je to tisti sloviti bolero,“ je vprašal, „o katerem pripovedujejo legende? Sem se zmotil, če ocenim, da je sam največji briljant na njem vreden dvajset tisoč funtov? “
„Koliko je to v frankih? “
„Petsto tisoč.“
„Nekaj malega več.“
Njegove oči so se nekam čudno zalesketale. Vendar samo za hip. Naročil je še eno steklenico šampanjca ter kubanske cigarete. Dekle seje predalo sanjarjenju . .. Rodila se je v siromašni bajti, zdaj pa jo je doletela sreča, da bo živela v palači! Kakšna nenavadna in redka naklonjenost usode! . . . Z laktmi se je naslonila ter puhajoč z naličenimi ustnicami vijoličaste kolobarje dima poslušala bodočega soproga, ko ji je pripovedoval svojo nenavadno življensko zgodbo.
Vojaški rok je odslužil v Ameriki, potem pa je nekaj let pošteno garal in se spoprijemal s težavami, ki jih je imel pri ustanavljanju trgovske družbe. Ni se zlahka prebil v najvišjo newyorško družbo.
Privila se je obenj ter mu nežno stisila roko. Potem ga je prosila, da bi odšla. Poklical je plačilnega ter plačal račun. Napitnina, ki mu jo je stisnil v roko, je bila skoraj tako visoka kot ves zapitek.
Bilo je sicer že dokaj pozno, vendar se je na terasi mudilo še precej gostov.
Da bi se izognila pogledom radovednih gostov, je Američan predlagal svoji zaročenki, da sta odšla skozi stranski izhod, kjer ga je že čakal njegov avtomobil.
„Zakaj ne prižgeš luči? “ je vprašala Rosarie, ko sta sedela in odpeljala.
„Mar si pozabila, da se peljeva v pekel? Te je strah? “
„Ne, ne bojim se. Ob tebi ne.
Pod nogami je začutila neke trde, verjetno železne predmete.
„To so uteži,“ jo je pomiril gentleman.“ Zjutraj sem jih naložil v avtomobil zaradi treninga.“
Avto je brzel z veliko naglico. Srečavala sta avtomobile pa tudi vprežne vozove. Nebo seje pooblačilo, cesta je postajala vse bolj prazna.
Zdaj sta vozila po ozki, osamljeni poti nedaleč od jezera. Naenkrat je Ali pritisnil na zavore. Potem je spustil zavese.
„Kaj delaš. M? “ je zajecljalo dekle, sluteč nevarnost.
Odgovora ni dobila. Začutila je le dve roki, ki sta jo okoli vratu stiskali kot klešče. Nekaj trenutkov krčevitega drgeta, slabega odpora in potem mir.
K avtu je v naglih skokih prihitel človek, ki seje nenadoma izluščil iz teme.
„Pohiti, John!“
Slekla sta ji bolero ter ga stlačila v usnjeno potovalko. S tankih prstov sta ji snela prsta-
ne ter drage kamne iz okrasja v laseh. Potem sta ji na noge privezala železne uteži.
„Prižgi žaromete, John, in hitro naprej! Ne bova ustavljala vse do Le Havrea.“
Avtomobil je brzel skozi deževno noč. Ob vrtoglavi vožnji sta prispela v planine. Spodaj je v globini šumela Seina. Truplo mlade Rosarie sta vrgla čez ograjo na samotni razgledni točki. Hip zatem so se nad njim zgrnili valovi reke.
„Ni hotela verjeti, da jo peljem v pekel,“ se je norčeval Ali.
Naslednjega dne sta se vkrcala na ladjo. Koje plula že daleč na odprtem morju, sta odšla v kabino ter odprla usnjeno potovalko.
Skrbno sta z dekletovega bolera potrgala diamante ter sijih začela pozorneje ogledovati. Potem sta začela preklinjati. Bili so ponarejeni.
LEO HINAU
JfyjM'
Prvič odhajaš zdoma v varni družbi!
Saj so vedno zatrjevali, da je njihova blagajna likvidna!
fant s
tropom košut
Janez se ne spominja več, koliko torbic je ustvaril. Marsikatera med kolekcijo, ki je v vzorčni sobi ali pa med tistimi, ki so naprodaj po vsej Jugoslaviji, je njegova zamisel.
Janez Repanšek ni /creator, ki snuje le na papirju, marveč vsako svojo idejo pomaga spraviti v življenje. Če se kje zatakne, skupaj razvozlajo težave. On in delavci. Potlej mora uspeti.
Janeza Repanška, ki ima največji zlati trop košut, sem obiskal v spodnjih obratih domžalske tovarne Toko. Sedel je v veliki svetli sobi, opremljeni z novim belim pohištvom. Že samo oblika pohištva in skice na stenah so izdajale, da to ni navadna pjsarna, marveč nekaj drugega. Seveda, bila je kreatorska soba. Janez je risal, prav tako je risalo dekle, ki je sedelo njemu nasproti. On se je ukvarjal z žensko torbico, ona s torbo za šolarje. S takšno torbo, ki bo imela vdelan poseben, svetleč se material, da bodo šoferji že od daleč opazili, dajo po cesti maha mali učenjak.
Seveda pa kreatorske sobe domžalskega Toka nisem obiskal zaradi šolskih torbic, marveč zaradi mladega kreatorja, vodje oddelka za kreiranje, oblikovanje in modeliranje. Janez Repanšek je tisti mladi Jugoslovan, ki si je na znanih modnih beograjskih sejmih pridobil pet košut. Postal je Jugoslovan, ki ima največji trop zlatih odličij, pet zlatih košut. Ža kaj jih je dobil?
„Prvo zlato košuto oziroma dve hkrati sem dobil leta 1967. Takrat so prvič podeljevali po dve košuti za galanterijo in obe so namenili meni. Dobil sem ju za žensko torbico in kolekcijo ženskih pasov. Leto kasneje sem spet dobil dve košuti, lani pa eno košuto za žensko torbico zraven tega pa še diplomo RTV Beograda za model 1969 . ..“ pripoveduje o svojih uspehih mladi, nadarjeni kreator.
Janez Repanšek je pravzaprav usnjarski tehnik. Po osemletki gaje zamikala ljubljanska šola za oblikovanje. Pa so mu starši rekli, da ne bo z ljubljansko šolo nič in da naj se vpiše kar na domžalsko tehniško usnjarsko šolo. Janez je moral ubogati, čeprav ni kaj rad hodil v to šolo. Saj je popoldne raje kiparil, kot da bi se učil.
V tovarni so hitro ugotovili, kakšnega absolventa tehniške usnjarske šole so dobili v podjetje, in so ga posadili na kreatorski stol:
Ni mi bilo ravno težko kreirati. Seveda sem se lovil, saj sem bil usnjarski tehnik in ne kreator. Pač pa sem imel pred kreatorji iz šole za oblikovanje to prednost, da sem poznal materiale. To pa ni najmanjšega pomena. Vedel sem za vse fizikalne lastnosti materialov, vedel sem, kaj se da upogniti, kaj zlomiti, kaj preobrniti. In sem kreiral. . .“
Sedaj Janezovo delo ni le kreiranje; vodi tudi celotni oddelek. To je kar zahtevna reč in 25-letni mladenič dela z veseljem.
„V nenehnem stiku sem z našimi odličnimi modelirji. Brez njih seveda še tako dobro zamisel ne bi bila toliko vredna. Saj je izvedena zamisel tista, ki dobi nagrado, ki se jo postavi na razstavni in prodajni pult. Včasih pride do majhnih nesporazumov. Pri delu seveda. Mi narišemo eno, v delavnici pa nastane drugačen izdelek. Zato si pojasnju-
gjKffltp
Ш№
тШ
■ K»
Čeprav ima šele 25 let, je lastnik petih zlatih košut, laskavih priznanj, ki jih podeljujejo vsako leto na beograjskem modnem sejmu. Ponosen je na košute, nič manj pa tudi tovarna Toko, ki tako sodi med najuspešnejše jugoslovanske tovrstne tovarne. Morda bo uspel tudi letos.
jemo, pogosto skupaj ugotavljamo, kako bi stvari najbolje rešili.“
Ker je Janez najboljši jugoslovanski krea-tor, sem ga vprašal, kako kreira.
„Ja, sejme si ogledujem. To je prva stvar, saj je treba najprej spoznati, kaj bo moderno prihodnjo sezono. Gre za osnovne oblike in seveda za osnovne barve. To je treba spoznati, zvedeti. Na osnovi tega potlej kreiram nove modele. Seveda pa je treba pravočasno preskrbeti material in potlej ta material upoštevati. Pomembna reč je tudi okovje. Pogosto je dilema, kaj izbrati prej, material, ali okovje. No, pri nas je ni. Najprej material, ki mu potlej prilagajamo okovje. Tega doma ni moč dobiti, zato ga je treba uvažati iz Italije, Nemčije, Anglije pa tudi iz Francije. Šele ko je usnje oziroma material z okovjem izbran in je tu na mizi, lahko kreiram.“
Kljub temu da Janez ima svoj poklic, daje v njem zelo uspešen, da lahko v njem izraža tudi vsaj del svojih likovnih nagnjenj, ga še vedno vleče drugam.
„Vpisal sem se na arhitekturo, toda bolj si želim vpisati se na akademijo za likovno umetnost. Bolj kot usnje me vlečejo tvarine, ki se jih da plastično oblikovati. Rad kiparim in delam v lesu, kamnu. Že leta in leta se s tem ukvarjam, to mi pomeni več kot zabavo.“ Potlej sem ga vprašal, ali bi si lahko ogledal njegove kiparske izdelke.
„Pripravljam se, da si zgradim svoj atelje. Ko bo gotov, vas bom povabil in vam pokazal, kaj in kako delam. Dotlej pa nima smisla. No, saj ne delam čisto sam. Imam prijatelja, tu, iz Domžal, in skupaj likovno ustvarjava.“
Mojster galanterijskega oblikovanja ima doma menda že kar precej plastik. Pravi, da jih
za majhen denar noče prodajati, velikega pa še vredne niso. Zato samo dela in snuje, ekonomski uspeh svojega dela pa prepušča času.
In kaj oblikujete takrat, ko za hip pozabite na pasove, torbice, kovčke?
„Kmeta. Našega kmeta, v katerem je toliko življenja, da ga lahko oblikujem vedno znova in znova. Že leta in leta mi je najljubša figura prav naš, slovenski kmet. Rad sem z njim v družbi, rad se z njim pogovarjam, občudujem ga, njegovo figuro, barvo in misel.“
Kmet in modna torbica prav gotovo nimata nič skupnega. Toda do enega in drugega vodi Janeza ljubezen do oblikovanja. Torbico oblikuje po svoje, kmeta po svoje. Za torbico je že dobil priznanja, za oblikovanja kmeta še ne. Toda s tem še ni rečeno, da ga ne bo dobil
Besedilo in slike JOŽE VETROVEC

NE IZBIRAJTE PREHITRO!
LEPOTO LEŽIŠČA LAHKO OCENITE, TODA NJEGOVA KVALITETA JE VZMETNICA ЈОф TO POTRJUJEJO IZKUŠNJE LJUDI IN jogi ZNAK KVALITETE.
SKORAJ MILIJON SREČNIH LJUDI SANJA NA VZMETNICI
joqi
CE BI PONOVNO KUPOVALI LEŽIŠČE, BI VSI Tl KUPILI ЈОф SPOROČAJO VAM: »ZANESITE SE NA JOgi, ZNAK KVALITETE«.
KAKOR KOLI SPITE
Pisma za Minco
V sobi, ki je obrnjena proti severovzhodu, imam filodendron. Stoji ob oknu. Čez zimo sem ga zalivala enkrat na teden. Zdaj so se mu listi na robovih začeli sušiti. V isti sobi imam tudi fikus, ki mu tudi rumenijo spodnji listi, vsi pa se pobešajo.
Za nasvet se lepo zahvaljujem.
Ljudmila
Vašemu filodendronu manjkajo v zemlji nekateri elementi, predvsem kalij. Zdaj, spomladi, ga presadite v svežo, hranljivo prst, ki ji primešajte za pest kuijaka. Takoj po presaditvi rastlino dobro zalijte, potem pa nekaj časa le po malo, dokler ne boste opazili, da rastlina raste.
Fikus ste preveč zalivali ali pa ste ga „prehladili“, morda celo oboje.
V dnevni sobi imam kot, ki ne dobiva direktne svetlobe. Na ta prostor bi rada postavila stojalo z lončnicami. Katere bi mi uspevale?
Helena
Z manj svetlobe bi bile zadovoljne tele rastline: aspidistra, asparagus, klorofitum, listne begonije, bršljani in morda še klivija.
Rad imam cvetje in bi lepo prosil, če bi kaj napisali o begoniji. Kdaj se sadi? V kakšno zemljo? Zalivanje in gnojenje med rastjo? Kje in kako shraniti čebulico čez zimo?
Pozdravlja vas
Štefan F.
O gomoljnih begonijah - saj imate te v mislih — smo pisali lansko leto ob tem času ali malo prej. Na kratko naj le ponovim stvari, ki zanje sprašujete. -
Gomolje smo morali posaditi v zemljo že marca, lahko pa to storimo tudi februarja. Zemljo samo rahlo vlažimo, dokler se ne napno očesa in se pokažejo mali lističi. Zemlja je dobro preperela kompostnica. Z vedno hitrejšo rastjo vedno več zalivamo, do-gnojujemo pa šele, ko se pokažejo popki v barvi. Kupimo sredstvo CVETAL-S. Nekateri priporočajo, da je bolje prva dva popka odščipniti; naslednji so potem večji in številnejši. Gomolji naj bodo pozimi na čim bolj suhem prostoru, kjer je temperatura okrog 3-5 stopinj C.
Od znanke sem dobila liste afriške vijolice. Vtaknila sem jih v vodo. Zdaj jim že poganjajo koreninice. V kakšno prst naj jih posadim, na kakšen prostor naj jih postavim. Jim sonce prija ali ne? Kako naj jih zalivam?
Ivana B.
Afriško vijolico posadite v dobro preperelo kompostnico. Tudi gozdna zemlja bi ji prijala. Za začetek nikakor ne sme na sonce, tudi kasneje je poletno sonce premočno. Pozimi ga ima rada. Zalivajte po saditvi le malo; šele ko boste opazili, da rastlina raste, ste lahko pogumnejši. Afri-
Afriška vijolica
ška vijolica je sobna lončnica, torej ni za na odprto okno. Jutranje sonce v vašem kraju gotovo ne bo premočno.
Sem še mlada gospodinja, ki ima še zelo malo izkušenj. Najbrž se vam bo zdelo smešno, da vas sprašujem take stvari, toda nikogar nimam, da bi se obrnila nanj po pomoč.
Pod oknom, ki. je obrnjeno na zahod, imam košček vrta, velik približno 2 X 2 m. Za tako krpico se po mojem ne splača kupovati hlevskega gnoja, zato bi rada vedela, ali lahko pojim z umetnim gnojilom.
Prosim vas tudi, če mi lahko svetujete približni čas, kdaj se kaka zelenjava seje oziroma sadi.
Povejte mi še to, katere lončnice bi uspevale na balkonu na južni strani hiše. Rada bi, da bi cvetele vse leto in da ne bi bile preveč zahtevne. Bi prišle v poštev begonije ali pelargonije?
Ne zamerite, ker sem vam natresla toliko vprašanj. Prosim, odgovorite mi, čeprav bi morala dolgo čakati na vrstni red.
Jana K.
Uredništvo in mene zelo veseli, da moremo pomagati mladim gospodinjam. Zlasti pa sem vesela dejstva, da se mlade gospodinje zanimajo za vrt.
Tudi na vaši „krpici“ lahko pridelate najnujnejšo zelenjavo za dom, posebno ko družina še ni velika. Če je zemlja že od nekdaj vrtna, potem bo vsaj nekaj let zadostovalo, če boste gnojili samo z umetnimi gnojili. Za ledino pa si kje v bližini le skušajte priskrbeti nekaj veder gnoja.
O prvih setvah smo pisali pred kratkim; sestavek ste gotovo prebrali in veste za čas sejanja oziroma sajenja.
Na vaši krpici bi napravili dve gredici, kar na polovico. Sejte zelenjavo, ki je je treba imeti največ pri roki: prvo solato, korenček, peteršilj, redkvico. Peteršilja in korenčka posejte samo polovico. Na gredico, s katere boste pobrali solato, boste zdaj, ko bo le že malo topleje, posadili 1 — 3 sadike paradižnika in kakšno papriko, nekaj prostora pa bo še ostalo za sadike zelja in karfijole. K peteršilju pa boste dosadili nekaj rastlin zelene in pora. Sadike kupite pri vrtnarju.
Za poletno oziroma spomladansko gnojenje si kupite nitro-monkal, kilogram ali dva. Na vaš vrt ga posujte približno 10 dkg naenkrat. Prvič boste posipali tik pred setvijo, ko boste pripravili gredice. Drugič potrosite gnojilo, ko bodo rastline vzklile, takoj okopljite zemljo in zalijte, če ne bo dežja. Tretjič bi gnojili, ko se bosta vrasla paradižnik in paprika. Za peteršilj in korenje pa ni več potrebno.
Cvetlice za vaš južni balkon bi bile res najprimernejše pelargonije. Veliko jih prodajajo na tržnici v Ljubljani. Posadite jih v zabojčke, da bodo imele več zemlje okoli sebe, kot če bi bile v lončkih. Poleti, zjutraj in zvečer bodo potrebovale obilico vode.
•
Prebirala sem sestavek z naslovom Trata spomladi, kjer je bilo zapisano tole: Na lOkvad. m površine damo 2 kilograma semena. Meni se zdi to le malce veliko. Gre morda za napako? V zadnjem odstavku pa je po mojem izpuščena beseda „gnojilo“. Imam prav?	Beti s.
Napaka je res kar huda in se zanjo vam in drugim bralcem opravičujemo. Na lOOkvad. m posejemo 2 do 4 kg semena, gnojila pa za 10 kvad. m trate porabimo približno 10 dkg.
Begonija
Klivija
Shujševalna
kura
Gospa Poldi je imela svoj veliki dan pospravljanja in čiščenja. Toda bolj kot je odpirala omare, bolj jo je grabila slaba volja. Pa ne zaradi dela. To je pač delo, ki ga je treba opraviti enkrat ali dvakrat na leto in ki ga pozna vsaka gospodinja, tako tudi gospa Poldi. Ampak delo torej ni bilo tisto, ki je nabralo v gube sicer dobrodušni obraz gospe Poldi. To so bile obleke. Da, obleke, ki so bile nove prejšnje pomlad in poletje. Gospa Poldi jih je namreč med pospravljanjem omar pridno pomerjala in v svojo grozo ugotovila, da so ji vse mnogo preozke. Povsod so ji pokali šivi, vrhunec vsega pa je bil, ko ni mogla obleči lani kupljenega krila, v boutique kupljenega (za drag denar) imenitnega belega poletnega kostima. Jezna je zmetala obleko nazaj v omaro in se razjokala. Potem pa, ko so se ji posušile jezne solze, je zatrdno sklenila, da mora biti konec s tortami in smetano, pa tudi z raznimi štruklji in orehovimi zavitki, svinjskimi pečenkami na raznih izletih in s pijačo, ki jo je gospa Poldi imela v precejšnjih čislih.
Potem je začela s ponedeljkom: zjutraj kamilice, opoldne kamilice, zvečer kamilice. Drugi dan spet kamilični čaj. Zvečer v torek se ji je meglilo pred očmi, zato je izmaknila iz shrambe kos kruha in ga skrivaj pojedla. Potem je začutila neusmiljeno lakoto. Odrezala si je še kos kruha in ga na debelo namazala z maslom Drugi dan je trikrat pojedla skledo solate, zvečer pa si je, spet „na skrivaj“ naložila poln krožnik palačink. V četrtek je na tehnici ugotovila, da se ni teža nikamor premaknila. Tega, da je pokazala nekaj dekagramov več, gospa Poldi ni hotela videti. Potem je stradala še nekaj dni, zvečer pa se je najedla za naprej in nazaj. Zdaj gospa Poldi ne govori več o svojih shujševalnih kurah. Preozke obleke pa je zamenjala za jajca.
NEŽA OSTROVID
Banane
V svoji tropski in subtropski domovini je sadika banane cenjena kot najstarejša kultura. Ker bogato obrodi, je vir prehrane tako za človeka kot za živali. Domovina banane je južno — vzhodna Azija, ozemlje ob Himalaji. Od tam se je razširila v tople kraje Sprednje Indije, Kitajske in Siama. Razširila se je v egiptovskem in asirskem okolju, si pozneje utrla pot preko Afrike na Kanarske otoke ter se v 16. st. pojavila v Zahodni Indiji. Hitro se je udomačila tudi v Srednji in Južni Ameriki.
Banana ni drevo, kot bi mislili, temveč mogočen grm. Iz korenine požene več poganjkov, od katerih puste rasti le 2 ali 3 najmočnejše. Po 6 mesecih iz teh poganjkov požene mogočna, z velikimi listi obdana, 8—10 m visoka rastlina. Odpre se v košato krono, ki je velika 2—4 m in široka 1/2-1 m. Iz sredine krone zraste po 1 letu cvetje, iz katerega se razvijejo, odvisno od sorte in dežele, sadeži različne velikosti. Po 14 mesecih je sadni šopek zrel.
Tak bananin šopek ali venec tehta od 25—30 kg. V njem je okoli 300 plodov. Rastlina je zaključila svojo življenjsko dobo in ovene. Grm rodi samo enkrat. Toda korenine potem, ko odmro zgornji deli, znova poženejo poganjke in vegetacijski ciklus se večkrat ponovi.
Pridelovalci pošiljajo banane po vsem svetu. Za izvoz so primerni sadeži, ki so bili obrani še zeleni. Banane dozorijo v toplih komorah, kjer jih vskladiščijo.
Izmed vsaj 100 poznanih vrst banan niso vse enako okusne. V prvo vrsto spadajo sladkorne ali sadne banane iz Zahodne Indije, Kitajske ali s Kanarskih otokov, te zadnje so najbolj cepljene. V drugo vrsto spadajo banane, ki so dolge 50 cm in jih imenujejo moknate ali banane za kuhanje. So manj priljubljene, ker imajo okus po surovem krompirju. Pripravljajo jih kot dodatek k mesnim jedem.
Banane tudi sušijo in jih pošiljajo na trg pod imenom banana-figa. Iz posušenih banan pripravljajo moko, bananin prah in kosmiče. Sirup banane uporabljajo za glazuro pri sladicah. V nekaterih predelih predelujejo banane tudi v vino in liker.
Banane so zelo cenjeno južno sadje predvsem zaradi značilnega, prijetnega okusa in arome pa tudi zaradi hranilne vrednosti.

¥;išxf* t
Na trg prihajajo vse leto.
Zreli plodovi banane imajo mehko sadno meso, ki je zelo aromatično in okusno. Radi jih jedo otroci, odrasli in bolniki. Zeleni plodovi banan vsebujejo veliko škroba in imajo trpek in grenek okus.
Zreli plodovi banane vsebujejo okoli 25 % suhe snovi. 100 g banan daje od 90-100 kal, zato so kalorično sadje. Od hranljivih snovi vsebuje banana ogljikove hidrate — 20 %, predvsem v obliki sladkorja, nekaj beljakovin —
1,4 % in maščobe — 0,5 %.
Banane vsebujejo tudi vitamine: v 100 g banan je 2—12 mg C vitamina, 0,16 mg vitamina Bi , 0,08 mg vitamina B2 0,05 mg vitamina Bß , 0,50 mg vitamina PP, 0,30 mg karotinoida in 0,50 mg vitamina D. Torej lahko banano smatramo kot vitaminsko sadje, toda po količini vitamina C daleč zaostaja za drugimi, zlasti južnimi vrstami sadja.
Od mineralnih sestavin vsebujejo banane precej kalija, kalcija, fosfora, klora, magnezija, železa in joda.
Banane so torej zdravo in okusno, a drago sadje. Zmotno je mnenje nekaterih, da so banane
sadje s posebno vitaminsko ali celo zdravilno vrednostjo. Meso banane je enako vredno kot dobro grozdje ali kot meso sladkih sliv. Od teh vrst sadja se razlikujejo le v tem, da niso vsi ogljikovi hidrati v obliki sladkorja, temveč jih je del v obliki lahko prebavljivih škrobnih snovi, ki dajejo mesu banane značilno krhko strukturo.
Banane ponudite kot namizno sadje. Na mizo jih postavite neolupljene, toda oprane. Iz njih lahko pripravite tudi nekatere okusne poslastice.
Bananova krema
4	banane zmečkajte z vilicami, dodajte sok 1 limone in primešajte med 1/41 stepene smetane. Napolnite čaše in okrasite kremo z orehi in jagodami.
Bananov sneg
4 banane zmečkajte z vilicami, dodajte 4 velike žlice mleka, 1 veliko žlico sladkorja in sok 1 /2 limone. Vse sestavine dobro stepite.
Bananova priloga po italijansko
Potrebujete 1 do 2 čebuli, 4 dkg surovega masla, 3-4 banane, 3-4 paradižnike, sol, limonin sok ali belo vino.
Drobno sesekljano čebulo zdu-šite na surovem maslu, da postane steklena. Dodajte na lističe zrezane banane in na kocke zrezane olupljene paradižnike. Dušite 8 minut, začinite s ščepom soli in z limoninim sokom ali belim vinom.
Banane po mehikansko
Potrebujete 8 ne prezrelih banan, ostro rdečo papriko, gnjatne rezine, maščobo za posodo, 1 /2 kg svežega paradižnika, limonin sok. Servirate k zrnato kuhanem rižu.
Olupljene banane potresite s papriko, zavijte v gnjatne rezine in tesno zložite v pomaščeno posodo iz ognja varnega stekla. Nato postavite posodo za 10 minut v vročo pečico. Paradižnike razrežite in jih pretlačite skozi sito. Pretlačeno paradižnikovo kašo začinite z limoninim sokom, ostro papriko in s soljo ter z njo prelijte še vroče banano-ve zavitke. K bananam servirajte zrnato kuhan riž.
Bananovi ražnjiči s perutnino
Potrebujete:	kuhano perut-
nino, 1 kg manjših banan, 3 rdeče paprike; 5 žlic limoninega soka, 1/2 žličke zmletega ingverja, 2 žlički zmletega koriandra, žličko soli, 1/2 žličke popra, 3 žlice olja; surovo maslo.
Perutnini odstranite kosti in narežite meso na večje koščke. Banane olupite in počez prerežite. Očiščeno papriko prerežite najprej po dolgem in nato še na prst debele rezance. Iz limoninega soka, ingverja, koriandra, soli popra in olja pripravite marinado.
Na šile nataknite surovine v naslednjem zaporedju: košček rdeče paprike, košček mesa, spet košček rdeče paprike in mesa ter nazadnje bananino polovičko. Pripravljene ražnjiče dajte za nekaj časa v marinado. V ponvi segrejte surovo maslo in na njem na hitro opecite ražnjiče z obeh strani.
K ražnjičem ponudite toast ali riž.
MARUŠA LAP
čelo visoko, ostane delno prosto, tako da padajo lasje čezenj le v posameznih pramenih.
Seveda je za to pričesko potrebna rahla trajna ondulacija, kajti prameni las so ponekod bolj, drugje manj nakodrani. Zelo nazorno vam jo kaže fotografija.
Ta način česanja je zlasti primeren za tiste, ki nosijo lasne vložke ali lasulje. V trgovinah jih je že zelo veliko, pa tudi povpraševanje po njih ni majhno. Mislim, da se ne bom zmotila, če trdim, da bo imela vsaj vsaka tretja Italijanka na zalogi tudi omenjeni pripomoček.
Presenetljivo je, da najdemo med kolekcijo modnih pričesk iz New Yorka, Londona in Zuricha tudi veliko število „levjih griv“.
London. Vodilni londonski kreator pričesk Vidal Sassoon, ki ima tri velike salone v Londonu, slpvi pa tudi njegov salon v New Yorku na Madison Avenue, se že dolgo navdušuje nad geometrično pravilno oblikovanimi pričeskami. Tudi on priporoča „levjo
Skrivnost
lepote
O	letošnjih pričeskah
Poglejmo, kakšne pričeske so nam za letošnjo pomlad, poletje in jesen namenili najvidnejši svetovni frizerji.
Rim. Na Vii Condotti imata salon sestri Alba in Francesca, ki že dolga leta krojita modni stil pričesk v Italiji. K njima zahaja veliko znanih osebnosti, med njimi Jackie Onassis pa Veruška, ki je že nekaj časa najbolj iskan fotomodel, in druge.
Za letošnje leto priporočata novo pričesko, kiji pravijo „levja griva“. Ta pričeska zahteva posebno strokovno striženje: ob straneh in na tilniku so lasje dolgi in tudi čelo je prekrito; le če je
grivo", za daljše lase pa pričesko „Isadora“, ki je dobila ime po slavni Isadori Duncan.
New York. Veliko naravnejši je stil vodilnega ameriškega frizerja Kennetha Battella. Lasje za njegovo pričesko so dolgi in padajo naravno in mehko. Make-up, ki dopolnjuje njegovo pričesko naj bo zato čimbolj naraven, le veke in ustnice naj žare v rahlem zlatem odtenku.
Tudi njegov tekmec Enrico Caruso priporoča čimbolj naraven stil. Lasje naj bodo skrbno negovani in počesani tako, da niste videti, kakor bi pravkar stopili iz frizerskega salona. Najljubše barve so vsi odtenki plavih in rjavih
las. Za večerno pričesko predlaga pentlje, sponke in verižice. Privoščite si lahko vse tisto, kar vas bo pomladilo, pravi Caruso.
Vidimo, da so letošnje pričeske prav tako raznovrstne, kakor je raznovrstna letošnja moda v oblačenju. Lasje so prav kratki, srednje dolgi in dolgi, tudi tako imenovani chignons na tilniku so modemi. Tesno prilegajoče se pričeske, pri katerih so lasje speti v figo ali svitek, so torej prav tako moderni kot že zdavnaj pozabljena pričeska „Gretchen“ ali ruska pričeska iz umetelno povitih kit. Le dolgi, razpuščeni lasje so letos popolnoma nemoderni.
To bi bilo kratko poročilo iz Rima, Londona in New Yorka. V naslednjem sestavku bomo obiskali Pariz, Dunaj in Zurich.
MAGDA DEŽMAN
Praktično in moderno
Vsi svetovni modni kreatoiji svetujejo, naj letošnjo pomlad preživimo v zanimivo krojenih krilih. Le zakaj se ne bi držale njihovega nasveta, saj je krilo najbolj priljubljen del garderobe. Nosimo ga od jutra do večera, za šolo, službo, izlete, potovanja ... Kaj bi še naštevala, saj ga z enakim veseljem oblečemo za najrazličnejše priložnosti. Kombiniramo ga lah- | ko s celo vrsto športnih srajc, romantičnih bluz in puloverjev. Zadnji modni krik pa je komplet ravnega krila in kardigana, pod katerim se nosi tesen in kratek puli. Kardigan naj bo pleten iz grobe, zares najbolj grobe preje v gladkem pletivu.
Nosijo se tri dolžine: mini, midi in maksi. Za mini pravijo, da še ni povsem zašel, maksi pa je dolžina, za katero se bodo odločile najbolj pogumne Evine hčere. Vse pa dobro vemo, da je midi dolžina, to je 5 do 10 cm nad koleni najbolj uporabna, saj pri-stoja prav vsem postavam.
Čeprav se v kolekcijah poznanih modnih hiš še najdejo ravna krila, se letošnja moda navdušuje nad nagubanimi ali rahlo zvončastimi krili. Gube so ozke ali zelo široke, položene enosmerno ah votlo. Odpirajo pa se na bokih ali nekoliko pod pasom.
Letošnja posebnost so originalni detajli, ki krilo lepo popestrijo. To so različno krojeni žepi, ki so enkrat našiti, drugič vrezani, najnenavadnejši pasovi in zanimivo speljani okrasni šivi.
Se nekaj o materialih in barvah. Moda 70 kroji krila iz gladkega in jacquard vzorčastega jerseja, twe-edov, volnene flanele, škotskega kara v dveh barvah in zanimive ribje kosti. Barve pa so: živo rumena, ognjeno rdeča, lila, rjava, opečna, siva, modra in bela.
Krilo iz rjavo-belega škotskega kara je krojeno poševno in ima zanimivo vstavljene gube. Primerno je res samo zelo vitkim postavam.
Kupile ste si živo rdečo volneno flanelo. Brez strahu si ukrojite ljubko krilo s široko gubo in našitimi žepi.
Za tweed ali ribjo kost vam svetujem krilo, ki je ob strani prerezano. Zapenja se z gumbi, ki so iz lakastega usnja. Poleg sodi tudi enak pas.
Morda pa vam ugaja tale model. Enostaven zvonast kroj, okrogli našiti žepi in poudarjeni šivi.
Še model za vse tiste, ki imajo nekaj kilogramov preveč. Izberite si gladek jersey v barvi, ki vam pristoja. Gube so položene le na prednjem delu, odpirajo pa se šele na bokih. Zraven si omislite še imeniten usnjen pas.
TATJANA ŠPACAPAN
^ £0 o 50 j
Nekaj mer
za pomoč pri shranjevanju
O	vzdrževanju reda in o shranjevanju posameznih predmetov v gospodinjstvu smo v naši rubriki že pisali. Pisali smo o prostoru, v katerega posamezni predmeti sodijo, ter o višini posameznih shranjevalnih polic in omaric. Nismo pa še pisali o velikosti predmetov, ki jih shranjujete. Velikost shranjenih predmetov namreč določa globino shranjevalnih polic in omar.
Shranjevanje posode
Posodo: namizno in kuhalno razdelimo na tri velikosti.
Kozarci, skodelice, steklenice, solnice, posodice za poper in podstavki za mehko kuhana jajca imajo premer od 11-15 cm. Med posodo s premerom od 28 do 30 cm najdemo krožnike, sklede za solato in kompot, čajnike in vrčke.
Kuhalne posode: lonci, kozice, cvrtnjaki, ponve dosegajo premer do 40 cm.
Te predmete boste razpostavili v omarah in policah z ustrezno globino. Pri razvrščanju boste še upoštevali težo posode in pogostnost uporabe.
Težje predmete:	krožnike,
pladnje, jušnike in seveda tudi kuhalno posodo boste shranjevali v spodnjih delih omar; lažje predmete: kozarce, skodelice in podobno pa v zgornjih delih omar.
Shranjevanje perila
Oprano in zlikano perilo gospodinja zlaga. Zlaga ga na različne velikosti: tako, kot je zlagala njena mati, ali pa tako, da gaje v omari najlažje razvrstila. Za dobro preglednost v omari pa naj bi perilo zlagala na takšnele velikosti:
Robčke, toaletne in umivalne vrečke ter kratke nogavice v pravokotno obliko do velikosti 15 cm.
Krpe, brisače in prevleke za blazine v pravokotno obliko velikosti 25 cm.
Frotirke in rjuhe v pravokotno obliko velikosti 30 cm.
Namizne prte in prevleke za odeje v pravokotno obliko velikosti 35'ali 45 ali 50 cm.
Zlaganje moških srajc in pulijev
Za shranjevanje moških srajc in pulijev potrebujete 40 cm globine. Zložite jih s pomočjo kartona na velikost 30 x 40 cm.
Shranjevanje oblek
Za shranjevanje oblek morate predvideti za vsakega družinskega člana vsaj 1 m shranjevalne dolžine v omari.
Za moške suknjiče potrebujete 55 cm globine in 80—90višine.
Za plašče in dežne plašče 55 cm globine in 130 cm višine.
Za žensko domačo haljo 50 cm globine in 140 cm višine.
Za jopo ženskega kostima 45 do 50 cm globine in 60 cm višine.
Za krila 40-50 cm globine in 60-70 cm višine.
Za hlače 40 cm globine in 110 cm višine.
Za shranjevanje otroških oblačil potrebujete različne višine: od 60 do 110 cm.
Globina omar je navadno 60 cm, zato vam shranjevanje ne bo povzročalo preglavic. Pregledneje in bolj racionalno pa bo prostor v omari izkoriščen, če so omare opremljene z drogi, ki so pritrjeni na razliČhih višinah.
M. L.
Naša telesna negovanost OBRAČUNAJMO S PREŽIVELO OBZIRNOSTJO
Ste že kdaj pomislile, drage bralke," da lahko vašo spoštovano znanko, prijazno sosedo, vašo najboljšo kolegico ali pa vašo najzaupnejšo prijateljico na moč pesti prav majhna in hkrati popolnoma nepotrebna nevednost?
Za mnoge med nami je to, žal, kaj trpka vsakdanjost. Dan za dnem se namreč shajamo s kolegicami in prijateljicami, dan za dnem znova ugotavljamo, da so mnoge med njimi v resnici brezhibno negovane, premnoge pa samo na videz. Naše brezhibno negovane znanke in sosede so prisrčneje razpoložene — y veliki meri tudi zato, ker jih njihova sredina sprejema bolj zaupno. Drugače pa je z navidezno negovanimi kolegicami In prijateljicami. Njihova okolica jih ne sprejema kdove kako sproščeno. Pogosto je vmes nekakšna posiljenost. Trpka resnica je to, trpka tudi za nas, saj smo navsezadnje prav me same njihova naj-neposrednejša okolica. Najneposred1 nejša in obenem — roko na srcel — najneiskrenejša. Naše navidezno negovane kolegice in prijateljice se ne zavedajo svojega neprijetnega telesnega vonja, me pa smo nasproti njim tako neznansko kolegi-alne in prijateljsko razpoložene, da jim tega ne razkrijemo. Nerodno nam je, kolegice in prijateljice pa dalje pestita njihova nevednost in naša malenkostnost.
Gre torej predvsem za malenkosti. Obračunajmo s preživelo obzirnostjo do znank, sosed, kolegic in prijateljic. Z dobro voljo nedvomno lahko odkrijemo pravo pot do njih in jim ob najustreznejši priložnosti naposled povemo, da je telesni vonj s svojimi neprijetnostmi malenkost, ki se ji dandanašnji zlahka izognemo. Dobrih deodorantov je dovolj na policah vseh lekarn in drogerij. Bac je na primer eden izmed najpriljubljenejših. Vaše znanke, sosede, kolegice in prijateljice bodo med njegovimi štirimi pretanjenimi vonji prav gotovo našle svojega. Izredna svežina, pristna nežnost, nevsiljiva trpkost, nenavadna mehkobnost — to so štiri izjemne note deodorantov v ličnih in pripravnih dozah zelene, rožnate, rjave in belo-modre barve. Bac učinkovito preprečuje neprijetne posledice potenja. To bo vašim znankam, sosedam, kolegicam in prijateljicam brez dvoma všeč. Zato vam bodo vašo zakasnelo odkritost morda zamerile le za dan ali dva, potem pa jih bo prijetno počutje v vsakršni družbi tako prevzelo, da bo njihova zadrega komajda še nepomemben spomin.
MANA MOLIN
2&pnö
»Kaj je narobe z menoj?« *
Ko sem bila otrok, so sošolci vpili za mano: „Špehbomba“! Ko sem odrasla, so mi začeli dvoriti. Zavračala sem jih, a vendar našla prijatelja. To prijateljstvo so moji starši, ki so sicer čudoviti in se z njimi povsem razumem, nasilno pretrgali. Takrat sem imela približno štirinajst let. Potem se nisem mogla več zaljubiti. S fanti, ki so se mi poskušali približati, sem bila prijazna in moja zavrnitev je bila vljudna. Mnogo fantov se je že zanimalo zame, toda njihovo zanimanje je tudi uplahnilo. Ko sem se zaljubila, se je pripetilo enako: še nekaj telefonskih pogovorov in konec interesa. Vem, da bom kmalu dosegla poklic, ki mi bo omogočil samostojnost. Vem, da se mi ni treba poročiti, ni me strah, da bom ostala sama. Vendar bi rada vedela, zakaj. Če srečujem fante, se trudim, da bi bila prijazna in dobro razpoložena. Nikoli se z njimi ne razgovorim o svojih problemih. Občutek imam, da vem več kot moji sogovorniki. Zato molčim, kadar govorimo o knjigah, filmih, avtomobilih, toda lahko me izda že ena sama opomba. Če je le mogoče, prepustim besedo sogovornikom. Zdi se mi, da je vsak fant razočaran nad mano. Če ne takoj, pa čez nekaj tednov. Kaj je torej narobe z menoj?
Draga prijateljica, iz vašega iskrenega, prijaznega pisma sem iztrgal le nekaj stavkov. Ne zato, da bi razumeli, komu naslavljam odgovor, temveč zato, da ob vašem primeru opozorim tudi vaše vrstnice, ki iskreno ali igrano privzemajo v družbi podoben položaj, kot je pripadel vam. Ob tem seveda natančno vem, da pri vas ne gre za krizo sprenevedanja, temveč za majhno zagato resnične zavesti.
Zelo mladi ste bili, ko ste občutili in spoznali, da je mogoče svet obvladati z vljudnostjo, celo z umikom z lastnih pozicij. Družinska privrženost vam je narekovala, da sprejmete za svoja leta in čustva nerazumljiv sklep staršev, ki pa, kot se meni zdi, nikakor ni bil znak nerazumevanja, temveč le dokaz „rdeče niti“ vaše vzgoje. Stkana je bila iz spoznanja, da vas starši vzgajajo v zrelo, samostojno osebnost, ki bo šele na pragu lastnega dozorevanja sprejemala tudi čustvene odločitve.
Želja po resnični osebni popolnosti in neodvisnosti, ki je uravnavala vaš osebni razvoj, pa tudi vzgojno prizadevanje staršev, je iz vas naredila redko, a prijetno izjemo. Tako redka je, da se je z njo v vsakdanjem življenju kar težko sprijazniti, kajti nihče ni ravno srečen, kadar sreča popolnost. Na svoje vrstnike in občudovalce učinkujete bodisi kot idealen vzor, bodisi kot papirnat primer brezhibnosti. V prvem primeru budite zadržanost, strah, zadrego, v drugem nezanimanje. So ljudje, ki iščejo ideal zunanjega videza. Za njim ne znajo spregledati pravih osebnih, človeških kvalitet. In so ljudje, ki iščejo kvaliteto, a se je zaradi njene zaokroženosti prestrašijo, se ob njej počutijo manjvredni, preplašeni. Zato mi verjemite — imeli bi več družabnega uspeha, če bi znali svojim prednostim pridružiti tudi svoje pomanjkljivosti. Nihče ni brez njih!
Poskušajte se izluščiti iz svoje lupine. Pogovorite se tudi o sebi in svojih vprašanjih, svojih interesih, svojem znanju. Saj ni treba, da bi drugim solili glave. Če je na primer na svetu fant, ki je bister, plemenit, inteligenten, pa se — na primer — posveča zgolj tenisu ali avtomobilizmu ali kirurgiji, bodite prepričani, da o tem vseeno ve več kakor vi. Poslušajte ga, da pa se mu ne boste zdeli le mikrofon, ki zgolj sprejema in ne zmore oddajati, napeljite stik pogovora z njegovega področja na svoje. Verjemite: če boste znali, bo on še vedno v svojih in tudi v vaših očeh ostal strokovnjak, pa čeprav se bosta pogovarjala o gobah ali o čebelah ...
In če že želite kritično pripombo: ali ni vse vaše vedenje, vsa vaša težnja k popolnosti le znak vašega strahu pred neposrednim stikom z življenjem? Zgolj z vljudnostjo želje po sodelovanju, po skupnih interesih, ne bote mogli nikoli izpričati. Pokažite za svojega sogovornika, družabnika ali kogarkoli tudi svoje osebno, toplo, naklonjeno zanimanje, ne le privajeni uglajeni, a človeško površni vljudnostni interes.
Ah vam v tem pogledu ne pove dovolj vaše poznanstvo v tujini? Z nekom, ki je daleč, se zmorete bolj zbližati kakor z drugim, ki ga srečujete vsak dan? In če se vam odpira ta možnost, zakaj bi jo zaradi kakršnihkoli na novo izmišljenih predsodkov spet odklanjali v neosebnost, nedoživetost vljudnostnega poznanstva?
Približajte se komurkoli kot plah, ranljiv, krhek človek. To ste, kot smo to mi vsi. Približajte se tistemu, do katerega čutite naklonjenost, od katerega si obljubljate gotovost medsebojnega razumevanja in spoštovanja. Meridiani
imajo pri tem prav tako malo pomena kakor poklic, starost in razgledanost. Naučili so vas presojati z razumom. Priučite se presojati s srcem. Srce je sicer nerazumska, a bistvena prvina za odnos do življenja.
»Zaskrbljena
srednješolka«
Stara sem 16 let, visoka sem .. . cm, debela ... kg. Bi mi prosim povedali, kakšna moram biti?
V šoli gre srednjo pot. To me moti: nekaj časa imam voljo do učenja, nekaj časa vse opustim, tako da se mi nabere veliko snovi im moram krepko paziti, da uspeh ne zdrkne navzdol. Zaradi tega sem zelo živčna. Stanujem v dijaškem domu, kjer se sprostiti ali zabavati sploh ne morem. Nikoli še nisem šla na ples, medtem ko se moje vrstnice zabavajo.
Še to: zagledam se v vsakega fanta, ki ga srečam. Sedaj sem zagledana kar v dva. Eden me še pogleda ne, z drugim se redko vidiva. In kadar se vidiva, sem zelo zmešana in se ne morem učiti. Vem, da sem v dobi pubertete, a se res ne morem brzdati. Saj si ne želim ljubezni, ampak le dobrega prijatelja, ki ga žal med sošolkami in sošolci ne najdem. Za vsako najmanjšo stvar jokam, če ne glasno, pa v notranjosti, kar je še bolj boleče. Ker me nihče domačih ne razume, me muči misel na samomor, ker se čutim zapostavljena.
Draga prijateljica, pravkar sem pogledala eno tistih tabel, ki kažejo vzorna poprečja v primerjavi telesne višine in teže in te zato lahko povsem pomirim, da si na zunaj natanko takšna, kakršna moraš biti. Zato poglejva še drugo polovico tvojega pisma in razmisliva, kakšna moraš postati kot človek, kot mlada osebnost, ki bo zdaj zdaj stopila v samostojno življenje.
Mlado dekle, ki se strokovno izobražuje, mora seveda najprej skrbeti za to, da bo njena izobrazba, njena razgledanost čim večja. Zato mora kljub puberteti in njenim muham v sebi naviti svojo notranjo „budilko“, ki bo zvonila red, disciplino, vztrajnost. Prav dobro vem, da so dnevi in tedni, v katerih se sploh ni mogoče učiti, ampak je mogoče samo sanjariti, jokati pod blazino ah nad njo, se čutiti zapostavljen, nesrečen, osamljen. Toda tudi v tistih dnevih in tednih je treba poprijeti za vsakdanje delo. Prav gotovo ti v šoh niso vsi predmeti po vrsti tako zoprni, da ne bi mogla odpreti vsaj ene, dveh uč-
nih knjig. Na primer zgodovinske, zemljepisne, literarne. Kadar se ti ne da učiti, se uči skratka tisti predmet, ki ti vzbuja še največ veselja. Potem se ti ne bo treba učiti za „naskok na ocene“ vsaj enega predmeta, ker boš vsaj v eni snovi na tekočem. In, nazadnje, če človek takole dobi stik s ponavljanjem, bo nemara ponovil še kaj takega, kar mu je bilo še pred eno uro naravnost priskutno . ..
Življenje v kolektivu zahteva določeno disciplino, pa naj bo to kakršenkoli kolektiv, šolski, družinski, internatski, službeni. Na žalost nismo Robinzoni, ki bi si po svoje urejevali svoj mah svet. Tolažimo se lahko s tem, da do-raščamo, zorimo, da sedanji življenjski pogoji niso nespremenljivi in da si jih nazadnje ljudje niso izmislili zato, da bi mlajše soljudi mučili, temveč zato, da bi jih čimprej opozorili na vse mogoče odgovornosti, ki jih bo treba sprejeti v poznejšem življenju. Hrepenenja pa nam seveda vse disciplinske omejitve ne morejo vzeti. Prav zato, ker nimaš, hrepeniš. In ker nimaš, si vse to, kar pogrešaš, predstavljaš v prelepi luči. No, le predstavljaj si ples, ki bi ga morala ves dolgi večer preplesati v novih, pretesnih čevljih!
Ne misli, da se iz tebe norčujem. Le na to bi te rada opozorila, da „moraš nositi vedno pravo številko čevljev“, to je, čakati na svoj čas in med čakanjem uravnavati notranje ravnotežje med še kako živimi in razumljivimi željami ter še kako zelo obstoječimi možnostmi. Odkrito ti bom povedala, da nima smisla hrepeneti po idealnem prijateljstvu. V tvojih letih je človek premalo izkušen, premalo razumevajoč, premalo strpen, preveč viharen v čustvih, da bi se mogel komurkoli zaupati. Vsak je sam sebi najboljši prijatelj in lahko si ustvarja svet prijateljev, ki ne razočarajo, iz stal-nejših vrednot, kot pa so spremenljivi mladostniški značaji, iz knjig na primer. Mar še nisi doživela, da je tvoja najboljša prijateljica takojci razglasila tvojo „najbolj zaupno skrivnost“? Nikar ne misli, da so prijatelji v tem pogledu kaj manj zgovorni.
In nazadnje, čisto nič nisi zapostavljena. Si takšen mlad človek, kot so vsi drugi. Na tisti stopnji starosti in življenjskega dozorevanja, na kateri moraš s svojo razsodnostjo, ne s svojo fantazijo, uveljavljati svoj lasten odnos do življenja. To je težavno delo, toda zmogla ga boš tudi ti, saj so ga zmogle že neštete generacije pred teboj.
KOKOŠJO JUHO KOT JE TA, STE LAHKO DOSLEJ PRIPRAVILI EDINO VI SAMI
l\/l AGGI
'i
Kokošjo juho in še 3 izvrstne juhe smo izbrali iz bogate kolekcije MAGGI juh.
V tej MAGGI juhi bo vse tisto, kar mora vsebovati prava kokošja juha: kokošje meso, izbrano zelenjavo, drobne rezance in prijeten okus prave domače juhe, ki jo bo vedno rada jedla vsa družina.
Tirolska juha z zdrobovimi kroglicami
Goveja juha z okusom sveže kuhane govedine in s fino zelenjavo
Krem juha iz gobanov s karakterističnim okusom gozdnih jurčkov
Juhe cenjene v vsem svetu -MAGGI
TASMIN FLEUR mladeniško svež
TASMIN BOUQUET cvetlično ženski
~He/ersdim
S

ШткШЛ 1

, . ■
•HSV**- * -
;V: