338
Dobrodelni Džafar.
Iztočna povest.
Arabsk pesnik, kterega je Džafar velikodušno podpe-ral, je po njegovi smerti svojega dobrotoika grob poiskal; verjel se je nad-nj bolečine prevzet in celo noč ondi v solzah prebil. V sanjah se mu je prikazal žlahni Barme-kid ter rekel mu: „To je božja naklomba. Jez sem ti živež dajal, zdaj pa sam več ne živim; bivam v grobu, namesto v palači. Moji doevi go bili šteti, vendar naj krat-kota mojih dni tvojih ne ogrenjuje. Pojdi v Bassoro, in reci tergovcu trelje stacune: .,Barmekid Džafar te zaklinja, da mi daš 3000 cekinov. Žaklinja te pri spominu na bobe".
Pesnik se zbudi z naj večjim zavzetjem: „Moja sanja je resnična — zavpije — če je koli kdaj sanja resnico govorila; ako bi pa tudi še vlastni podpis Barmekida imel, vendar bi mi nikdo ne verjel. Naj bo! Vse eem pred zgu-
339
biti.   ko   zaupanje v svoje  dobrotnike.    Bog  te   blagoslovi, Džufar!"
Podal se je v Bassoro in dragi daa poiskal zaznamovano tretjo stacuuo velikega terga. Oodi vidi tergovca sedeti na voljnem blazinišču, ki sta ga mladenča služila, kte-rih eden se je s tem kratkočasil, oa je bogato sviiovino od-rezaval in prirezaval, dragi pa s tem, da je zlato in srebro vagal. Pesnika, vidšemu te znamenja blagostanja, serce jamo upadati, mislecema, da se mu bode bogati gospod v zobe smejal, ako bi mu čudne sanje razkladal, ter ga prosil za podporo v imenu bobov. Vendar pa slednjič premaga cutje srami, ter pozdravi tergovca. Ta mu prijazno od-zdmvlja, ter ga vpraša, s čim da mu more postreči. „Ne prosim te ničesa, ko poterpljenja, da me poslušaš".
„Govoril" —
Tedaj mu pove svoje sanje, ter ga slednjič poprosi za podporo v imena bobov.
„Za Boga!" — odgovori tergovec — „ako bi bil 30 do 50.000 cekinov potirjal v imenu moje hvaležnosti za bobe, ne bil bi ti mogel odreči prošnje tvoje". Pri tej priči za-pove rnladenča , ki je zlato in srebro vagal, da naj pesniku poda tri mošnje zlata. „Kakor je res, da je Bog velik!" reče pesnik na to, „vendar ne vzamem poprej tega zneska, da mr poveš, kaj pomeni ta hvaležnost v imenu bobov". — Tergovec ma obljubi to razložiti, ter ga seboj domu pelje. Prideta v veliko palačo, čigar veža je bila razsvitljena s svetlinami iz sandalovine, ktere so na svilnih trakovih visele. Trideset robov in trideset robinj mu je nasproti prišlo. Stene sob in stanic so bile bogato pozlačene, tla z marmorjem vdelane, okna so bile iz čistega kristala. Vsedeta se v kiosku, iz kterega se je na eno stran na palačo, na drugo stran na vert gledalo. Miza se je sibila pod bremenom jestvin, in ko so slednjič šerbet ponujati jeli, poprime gospodar besedo ter tole pripoveduje:
„Jez sem bil njega dni v Bagdadu, kjer sem se borno & tem živil, da sem bob prodajal; vse moje premoženje bila je merica boba. To je bil moj kapital in obresti, s kterimi sem moge! sebe samega in svojo rodovino živiti. Nekega dne, v deževnem letnem času, je 24 ur lilo neprenehoma ko k sodnemu dnevu, da so bile vse ulice pod vodo, in da je bilo skoraj nemogoče, iz hiše stopiti. Rečem k svoji ženi: „Oanes slaba kaže, kako hočem ven pri takem vremena, in kdo  bode bob kupoval?"
„Slava bodi Bogu", pravi žena, „on nam bo pomagal iz te zadrege. Bati se je sicer, da, ako greš na ulice, dež ti ves bob spridi; vendar pa poskusi srečo, znabiti vendar le kaj prodaš, da nas danes preži višu. Vpotim se tedaj z merico na glavi. Dež je neprestanoma lil, ko da bi se bili vsi nebeški jezovi poderli; bredel sem do kolena po vodi, vtrujen ves in potert od skerbi. Vezir Džafar in njegova soproga sta stala ta dan na pokritem balkona svoje palače, ko da bi se bila radovala gledaje na ulice, ki so bile rekam podobne. Zagiedaje me reče vezir k svoji ženi: 5? Vidiš li tega človeka z merico boba na glavi, ki brez strahu po ulicah korači, ko se celo težna živina komaj po koncu vzderžuje? Ali je preubog, ali preiakomen, da si v takem vremenu toliko upa. Je li uno, morava mu pomagati". Vezir pošlje po-me, ter me vpraša, kaj da me je nagnalo, iti iz hiše v takem vremenu? „Revšina in glad" mu odgovorim — „kako bi sicer svojo rodovino preživil za današnji dan 1"
Džafar pogleda svojo ženo ter reče: „Te besede mi serce podirajo". — Na to skliče celo hišo; več od 100 oseb se je sošlo , imenitnih in nizkih. Vezir jim reče: „Kdor me ljubi, bode boba nakupil, kolikor koli ga bode mogel!" Tedaj pa se jamejo drug druga pretekavati za moje bobe, — v kratkem je moj okrožnik poln zlata in srebra in moja merica z bogatim blagom napolnjena, okoli 1000 cekinov vrednosti. — Ko vse poprodam , me upraša Džafar: „No, imaš li še kaj boba?" „Za Boga!* mu odgovorim, „le še tega-le!"   —   Vzame   zadnji   bob,  ga položi  med sebe in
svojo ženo, ter ga okJicuje, ko na kaki dražbi, med njima obema. „Koliko daš?" upraša svojo ženo. „1000 cekinov". Džafar jih ponudi 2000, žena 3000. Tako drug druga prestregata do zneska od 20.000 cekinov, kterih polovino je vezir, polovino pa njegova sopruga plačala. Zapovepo tem, da mi hlapci dnar na dom neso, kamor kmalo sam dojdem v slovesnem sprevodu, kjer je moja žena od veselja skoraj ob um prišla.
Skleneva tedaj, zapustiti Bagdad; zakaj tako berzo obogatevša bila bi v zasrambo bila svojim starim znancem, ki bi bili prebogatega boboteržca zasmehovali« Vsadiva in vravnava se tu v Bassori, kjer se moje tergovanje kmalu vpomore, da sem prišel do svojega sedanjega blagostanja, ktero zgolj Džafarjevi darovitosti dolžujem. Njegovo smert pozvedši sva se v černo oblekla, in z nama cela najnahiša, ter sva veliko 1000 cekinov med uboge razdelila za pokoj njegove duše".
Pesnik se je združil s hvalno pesmijo tergovčevo, ter je slavil in hvalil svojega dobrotnika tudi po smert?.