36
Dopisi.
Iz Maribora 28. jan. — Sopet je nemila smrt našemu narodu vzela moža, ki ga je štel med najljubše sinove svoje. Gosp. Matija Prelog, doktor zdravilstva, umrl je po kratki bolezni včeraj v 58. letu svoje starosti. Mnogo let je vrli rodoljub kot pisatelj nevtrudljivo delal za narod slovenski, mnogo let se kot deželni poslanec iskreno boril za pravice njegove.    Hvaležen mu ostane spomin na veke!
Iz Ljutomera 22. jan. (Naša Čitalnica) bode imela v nedeljo 4. februarija ob 4. uri popoldne svoj letni občni zbor. Na dnevnem redu je 1. nagovor predsednika; 2. blagajnikovo; 3. sporočilo tajnikovo; 4. razgovor o ustanovljenji „narodne bukvarnice"; 5. razni predlogi; 6. volitev novega odbora. Po dokončanem zboru bode „beseda" (v spomin Vodnika) s tombolo ali srečkanjem. V vse to se vljudno vabijo častiti družabniki in domoljubi naši.                           Odbor.
Trst 27. jan. (Železnica gorenska.) Ne davno sem imel priliko; potovati po gorenski železnici. Opazeval sem vse po celi črti. Ker sem imel čas, stopil sem v več krajih z voza ter sem listek še le z drugo vozno porabil. — Nektere postaje so nepraktično postavljene, kakor na priliko v Loki in v L_escah; prva ima ime „Loka", akoravno popotniku že veselje preide, skoraj uro daleč do mesta oa postaje koračiti, ali pa od voza, ako se hoče tje peljati, toliko plačati, kolikor je po železnici iz Ljubljane do Loke plačal. Postaja, ktera bi bila lahko takraj Kamnitnika proti mestu stala, imela bi mnogo koristi za obe dolini, iz kterih se obilo blaga izvaža. Krivi tega so Ločani in okrajni veljavni možje zato, ker se niso ob pravem času energično pognali. Nadjati se je, da pri drugi črti, ktero ravno zdaj merijo „Trst, Servola, Loka", ne bodo tako brezobzirno postaj delali, marveč bodo znali ceniti pravo korist, kupčije in obrt-nije, ter bodo obzir jemali tudi na prebivalce, kteri se pečajo s kupčijo in pošiljanjem raznega blaga. — Druga postaja pa je „Lesce-Radoljica", ktera je ravno tako od rok na vse kraje; lahko bi bili pred vzdignili črto od Kranja ali Podnarta, pa bi pri Radoljici, kdor pozni
ondotne kraje, lahko na ravnem postajo naredili, in ne bilo bi zarad vode se nobene nevarnosti bati in slišati glasov: „danes je Sava velika, jaz se ne bom po železnici peljal". — Osobne reči so pa na gorenski železnici v zelo žalostnem stanu;- skor po vseh postajah so zgolj uradniki našega jezika nezmožni, na ne-kterih postajah pa so vrh tega še cel6 slabega obnašanja do prostega ljudstva; nekteri spremljevalci vlakov pa se ločijo s svojim „taktom" na drugih železnicah, kajti oni pehajo ljudi v vozove prav s silo včasi, kar se je tudi meni primerilo; med tem ko na južni železnici človek more prosto svoje reči odpraviti, se na gorenski železnici skoraj ne upa izstopiti, kajti z zvonom že znamenje daje, da odrine, predno se vlak ustavi.*) Edino prijazno pozdravljen]e v domačem jeziku sem doživel na postaji v Loki; gospodu Potrati za prijazno vedenje proti popotnikom očitno hvalo izrekam. Ako bi gorenska železnica takih prijaznih mož **) v svoji službi imela, ne bi se slišalo toliko pritožeb. Tudi moram grajati slabo organizacijo zarad blaga, ktero se mora v Ljubljani iz teh vozov v one južne železnice prekladati. To je zguba časa, pa večkrat tudi pri kupčiji neugodno. — Naj bi ne bile moje dobrovoljne besede glas vpijočega v puščavi! Naj bi se narodni možje v Ljubljani za to pognali , da bi domačini službe dobivali, kteri so domačega jezika zmožni in prijazni v službi. Pognal se je neki zato celo deželni odbor, kteremu se je obljubilo vse — al, kakor je že navada, le pri obljubi je ostalo.
V Rojanu. — Vodniku v spomin je 4. svečana zvečer ob 5l/2 uri slovesna beseda z igrama „Klobuk" in „Svojeglavneži" in pa s plesom. Vstopnina udom je 30 kr., neudje ta večer nimajo vstopa.
Od Soče 24. jan.  —   V  štev. 50. lanskih   „Novic" sem priobčil par  opombic  k nekemu goriškemu dopisu v „Narodu"   sporočujočemu   o   sklepih   društva  „Soče" 30. novembra 1871. 1.    Držeč se * poročevalčevih besedi sem kazal na nedoslednost 2 resolucij.    Dopisnik mi je nekaj odgovoril   in jez sem mu odvrnil v zadnjem listu „Novic". Tej svojej odvrnitvi sem pridjal sledeči poziv: ?,Ce imate  (g. dopisnik)   kaj opaziti  zastran mojih današnjih opomb, le opazite; več oči več vidi"!   Dosedaj se dopisnik še ni oglasil; al v tem, ko jez odmeva pričakujem od Drave,  prileti mi iz-za hrbta — od Soče! Čudne so v prirodi postave,   a najčudniša  je   od zadej ali od strani.   Naj bo!   To jest faktum, da imam dansi opraviti   s  časnikom „Sočo".    Posvetila   mi je   „Soča" celih 100 vrst manj edno.   V teh čedno tiskanih vrstah je veliko besedi,   misli pa samo  tele:   Vse,   kar jez pišem, je nevednost, strast, sumničenje, obrekovanje itd., kar in kakor ona,   t. j.  odborček  „Sočinega"  odbora, dela, to vse je pravo,  vse pošteno,  vse logično in dosledno, vse hvale vredno, vse izvrstno. Kogar ona hvali, tega mora  hvaliti  tudi ves  svet, in komur ona nezaupnico votuje, njega mora ves svet po blatu valjati.    Vse te lepe in nelepe  reči in povrh vseh še nektere $ruge se nahajajo v 99 vrstah.    K Čemu vendar ste  se toliko trudili,  gospoda?   vsaj   večidel  Vaših   dokazovanj   in trjenj se ne nanaša na bistveni zapopadek mojih opomb v 50. in 52.  listu „Novic" lanskega leta.    Jez sem pozval „Narodov." dopisnika, naj bi od Vas zahteval, da priobčite imenik ali vsaj   število družabnikov
*) Mnogo popotnikov trdi, da vlaki dalje čakajo na postajah Rudolfove (gorenske) železnice, kakor pa na postajah južne železnice, ter da tudi pri tej niso vsi uradniki in spremljevalci vlakov vsem všeč.
**) Mi poznamo mnogo prijaznih uradnikov , kteri so v službi pri gorenski železnici.                                             Vred.
(društva) „Soče", letni društveni račun in uradne sejne zapisnike. Zakaj k tem trem točkam molčite? Zakaj o vsem drugem govorite, samo, o čemur bi morali, ne? Račun tedaj, število društvenikov in zapisnik — ste me razumeli? — Obdolžil sem Vas bil tudi zamolčanja neke zadeve, ki se je v skupščini 30. novembra 1871. L razpravljala (te namreč, naj se — društvo postavi na katol. podlago). Tega ste sami krivi. Poglejte dotično poročilo v časniku „Soči" (štev. 17. od 13. dec. 1871. leta). Tam je 3 cele predale dolgo poročilo o Sočinem občnem zboru; ono ne kaže nikakega znamenja, da se bode nadaljevalo, marveč vsa oblika mu je taka, da ga mora imeti čitatelj za dokončano, temveč, ker mu je v bratinskem soglasji z ljublj. jjTagbtattorn" in dunajskima „Press-arna" vpleten napad na „ljubljanske prvake", čegar prostor bi bil poročevalec gotovo raji za razširjenje poročila porabil , ko bi bil imel in mislil mu še kaj dodati. Ovo poročilo, v kojem ni o omenjeni točki nič, sem imel jez pred očmi, ko sem 23. dec. drugi svoj dopis spi-soval. Čudom sem se res pozneje Čudil, ko sem v listu 18. „Soče" našel predelek „poročilo o občnem zboru Soče, dne 30. nov. 1871", pa ves z drugimi črkami tiskan, ko dotični naslov v poprejšnji številki. V tem kot „konec" zaznamljenem drugem poročilu od 28. dec. še le ste priobčili, kar sem jaz 23. dec. rekel, da ste v poročilu od 13. decembra zamolčali. Tedaj vidite, kako abotno je Vaše zavračanje, da naj Vaša poročila berem. — Kar se druzega Vašega zavračila tiče: „Ce bi Vi vedeli...", kaj in kako se je v klubu poslancev godilo, naj odgovorim, da nebi jez nič pravega vedel, ko bi samo Vam in Vašemu organu verjel. Jez in mnogo druzih z mano si mislimo marsikaj vse drugače, kakor Vi poročate. Nikar se temu ne čudite. — „L' Isonzo-u" sem hotel jez, da bi „Soča" kaj odgovorila glede na njegove članke proti Slovencem, a ne na one proti klerikalcem, kakor ste me — baje navlašČ — razumeli. — Rekel sem zgorej, da vse, kar „Sočinega" odbora odborček stori ali reče, je vse pošteno. To se razvidi iz teh-le besedi v štev. 3. t. L časnika „Soče": Vi sami bi mu bili (enemu poslancu izmed četvoriee) nezaupnico votovali, „ako nij Vaše rodoljubje tako prazno in hinavsko, kakoršni so Vaši dopisi proti „Soči". To je zgledna brezstrastnost! Ko sem bil študent v Gorici, zapomnil sem si Šaljivo prišlo vico tamošnjih Slovencev; oni imajo navado reči: „Pojdemo v Solkan po pamet". Zdaj imajo brez dvoma tudi še drugi pregovor: „Pojdimo k Sočinim voditeljem po rodoljubje". Res, iz vsega se kaže, da le oni so edini patentirani rodoljubje na Goriškem; od njih si mora izprositi patent, kdor hoče biti domoljub in politiški modrijan. Po takem pa je v Gorici lepo, kar Vam je v Ljubljani grdo!
Nazoči Sočan. Iz Gorice 26. jan. — x + y. — Obečal sem unikrat, da priobčim nekaj, zarad Česar sta si naša laška Časnika navskriž, in sicer nekaj domačega. — Naše mestne ljudske šole so se odprle zavoljo nekih zadržkov še le 21. nov. lanskega leta. Tisti dan pred so zginile iz nekterih šolskih sob Kristusove in druge svetopisemske podobe. Vedelo se je, kdo jih je se sten snel, ali od kod mu je bilo došlo povelje, ni bilo mogoče za gotovo izvedeti. Vsi, ki so to slišali, bili so osupnjeni. Zdajci se loti te zadeve „Goriziano"; po njem jo je izvedelo vse mesto. Hrup je ras tel kakor plaz. „Isonzo", kteri je bil izprva odstranjenju svetih podob pritrdil, ni se več upal „G."-u pogumno ugovarjati, skrival se je za znano načelo, da šole so „brez-verske". ,jG." je bil od dne do dne huji inpogum-niši;   ostre pšice  so  letale ne več toliko  proti „Is."u,
37
temveč pa proti mestni gosposki, ker se je mislilo, da je bilo od nje došlo povelje, da so se podobe iz šol odpravile. Prošnje se pošljejo mestnemu starešinstvu od katoliške družbe, iz Podturna (predmestja) in tudi graja od nadškofijstva. Stvar je prišla na dnevni red v starešinstveni seji; Podturnci so hoteli biti zraven in videti, kako se njih prošnja reši. V veliki zadregi so bili mestni očetje, nobeden ni hotel biti kriv „podobo-borstva", tajil je vse še cel6 tisti, kterega je bilo javno mnenje zaznamilo kot zapovednika in Čegar ime je „G." priobčil. Rešil se je slavni zbor iz zadrege s tem, da je izročil prošnje in preiskavo šolskemu odseku. Kaj je odsek potem storil ali ne storil, ne vem, izid je bil slednjič ta, da so nekega dne konec decembra vse podobe zopet na svojem mestu visele. Od kod to, je skrivnost, kakor popred ukaz, da so se odpravile. Pravi vzrok temu je, da gg. „liberalci" niso našli svojemu djanju postavne podloge in nikdo ni imel toliko pogumnosti, da bi si bil zadel javnemu mnenju nasproti odgovornost. Misliti si zdaj zmagavski krik v „Gor." A tudi zarota „Is."-ova zoper njega je bila precej osnovana: sklenil je izhajati po 2krat, da bi imel več prostora za polemiko z „G."-om in za vsakoršne pohujšljive pobirke iz časnikov, o kterih gre misliti, da „G."-ovo stranko dražijo in sramoti. Sosebno dvoje reči „Is." poslednji čas najrajši obdeluje — jezuvitarje (kakor bi rekel „Primorec") in pa to, da so „Goriziano"-vi pisatelji svojat, ki je prišla semkaj mir kalit od unkraj Idrije. To pa sem že omenil, da je vse popoprano z dogodki a la pater Gabriel. Tout, comme chez vous. — Predno za danes sklenem, naj rečem še to. Skrivnost sem rekel da je, kdo je ukazal podobe iz učilnic odpraviti, pa skrivnost le občinstvu sploh in cel6 „Goriziano"-u, ki se je za podobe tako krepko boril; so pa vendar nekteri, ki moralnega poČetnika po-doboborstva poznajo, med njimi je tudi pisalec teh vrst. Na račun tega podpihoval ca je tudi še nekaj dru-zega enacega zapisanega. Ta „mož" ne sedi v mestnem starešinstvu.
Iz Vipave. — Vodniku na čast tudi naša čitalnica napravi 4. svečana zvečer ob pol 6. uri veliko besedo, v kteri se bode tudi igrala vesela igra „Bob iz Kranja". Po besedi je mali ples.   Vstopnina 20 kr.
Iz Kranja. — Valentinu Vodniku v spomin napravi čitalnica naša 4. sveč. slovesno besedo s plesom. Gospodje udje lahko ta večer tudi gostov pripeljejo seboj.
Iz Kamnika. (Čitalnica naša) ima 4. svečana ob 7. uri zvečer v Vodnikov spomin veselico s petjem in veselo igro „Mutec"; potem je ples. Vstopnina za n e-ude je 30 kr.; čisti donesek spada g. Josipu Filec u, marljivemu delalcu čitalnice.                             Odbor.
Iz Ljubljane. — Nekteri časniki zunaj naše dežele obdeljujejo zdaj s posebno marljivostjo to, zakaj da so naši poslanci šli v državni zbor dunajski, ter zahtevajo, naj gredo nazaj. Nihče ne more časništvu braniti, da svoje misli razodeva tako ali tako, prijazno ali hudobno, omikano ali surovo; zato tudi naši poslanci mirnega srca lahko ber6, kar ta ali uni napiše, kajti, kdor „baut auf offener Strassen, muss die Leute reden lassen". Tudi mi pred začetkom državnega zbora smo bili popolnoma zato > da naši poslanci ne gredo na Dunaj, trdno pričakovaje, da — brez ozira na poslance češkega kraljestva, ki ima odmnozihdruzih dežel po vse posebno stališče in impozantno veljavo tako, da bi bila v zboru dunajskem že davno lahko konec storila vsem decemberskim nakanam — tudi ne gredo ne Tirolci, ne Dalmatinci in nobeni drugi poslanci v rajhs-rat. Al vsi ti so šli in pričel se je državni zbor brez naših.   Od vseh druzih tedaj zapuščeni so naši po-
slanci Še le šli na Dunaj in to po resnem prevdarka vseh razmer, po zaslišanji mnozih volil cev in po enoglasnem odobrenji vseh deželnih poslancev, ki so se z dr. Zamikom vred seŠli v posvet* In prav ti državni poslanci razen enega so bili v vrsti onih 13, ki so v klubu stanovitno stali za nevstop naših poslancev v državni zbor. Oni so tedaj le žrtve razdvojene žalibog ! federalistične edinosti, dobro ved6, zakaj da so na Dunaji in kdaj bode konec njihovega posla. Zvesto ravnaje se po načelih deželnega zbora ne more jih tedaj begati, kar ta ali uni v kakem časniku razklada na Dunaji, v Mariboru ali v Gorici. Kar veliki politikar Suselka v „Reformia piše o naših poslancih, to je pravo, rekoč: „poslanci decemberski ustavi nasprotnih dežel sploh in še posebno kranjske dežele gotovo niso na Dunaj prišli zato, da bi čestitali decem-brizmu". Celo nepremišljeno pa je, poslancem našim žugati s tem , da so zasmehovali dr. P o k 1 u k a r j e v o izjavo, kakor da bi to od rajnega dr. T o man a počenši do dr. C o s t e in G r e u t e r j a ne bila „ustavoverska" navada, in kakor da bi češki fundamentalni členi ne bili najhuje zasmehovani! Mar še ne veste tega, da decemberska klika druzega orožja nima kakor zasmehovanje, črt in laž.
—  (Telegram »Novicam" iz Dunaja 30. jan.) Danes je v državnem zboru bila postava o številu rekrutov za letošnje leto konečno sprejeta. Poljaci, po ustavo-vercih žaljeni, se federalistom bolj bližajo; naposled je vendar še vzajemno postopanje mogoče.
—   C. k. deželni predsednik pl. Wurzbach, kakor nekteri drugi ces. namestniki, poklican na Dunaj, se je predvčeranjem tje podal.
—    {Postavi za začasno uravnanje nekterih pravnih razmer ljudskih učiteljev in o pomnozenji normalnega šolskega zaklada po doneskih od zapuščin), ki ju je sklenil deželni zbor kranjski oktobra meseca lanskega leta, niste potrjeni. Ce pomislimo, kako potrebna je ljudskim učiteljem povikšana plača, —- če pomislimo, da prav po oni postavi, po kteri se je na Stajarskem samo za pokojnino učiteljev dovolilo od zapuščin jemati pol percenta, je izdelana postava deželnega zbora kranjskega, in če naposled pomislimo še to, da prejšnje mi-nisterstvo nauka samo je deželnega odbora pozornost izrekoma obrnilo na zapuščine umrlih in opomnilo , da ona zastarela postava o množenji normalnega šolskega zaklada od leta 1788. ni več primerna sedanjemu času, ne moremo najti nobenega razloga, zakaj da sedanje ministerstvo ni priporočilo predložene mu postave v po-trjenje. To je tedaj že drugi primerljej , da po deželnem zboru sklenjene postave niso potrjene; po takem ista osoda zadene tudi še ostale, ki jih je sklenil deželni zbor kranjski — horribile dictu! — narodni. Ako pa se deželnim zborom taka godi, potem moramo le vprašati: čemu neki so deželni zbori?! — Učiteljski odbor, ki je, kakor „Laib." danes naznanja, ministerstvu nauka poslal prošnjo za „dekretiranje" boljše plače učiteljem, lahko v zavrženi ti postavi najde rešitev svoje prošnje.
— (Iz seje deželnega odbora 26. jan.) Z& deželnega Šolskega svetovalca je bil z večino glasov ministerstvu predlagan prof. Tušek. — Dr. Ambrožič-u se je sekundarska služba v deželni bolnišnici na dve leti podaljšala s povikšano remuneracijo na 400 gold. — Kot diurnist pri upravništvu deželne bolnišnice je bil Josip Paternoster v službo vzet, — Za popravljanje skladnih cest in mostov v Loškem okraji na Notranjskem se je dovolilo 1000 gold. podpore iz deželnega zaklada za leto 1872. — Iz P. P. Glavarjevega zaklada se je odločilo za leto 1873. za zidanje ^f ar ne šole v Komendi   1500  gold.   podpore.   —   Šolskemu  učitelju  v
38
39
Adlešicah se bode po predlogu deželnega šolskega sveta iz normalnega šolskega zaklada tudi za L 1873. podpora 50 gold. naklonila.
—  Ko je po telegrafu došlo narodnim društvom v Ljubljani prežalostno naznanilo, da je v Maribora umrl za narod slovenski mnogozasluženi gosp. dr. Prelog, so društva ,,Slovenije", „Matice" in čitalnice brž po telegrafični poti razodela živo svoje sočutje o britki zgubi izvrstnega rodoljuba in lavo rov venec poslala v Maribor s prošnjo, naj se položi na gomilo tudi nam Kranjcem nepozabljivega moža.
—  Za realno gimnazijo Novomeško so razpisane tri učiteljske službe: dve za klasično filologijo (ena v zvezi s sposobnostjo za nauk iz laščine), ena pa za filozofiČno propedevtiko v zvezi z zemljepisom in zgodovino ali pa nemščino. Plača je po postavi od 9. aprila 1870. odločena; prošnje z dokazanim znanstvom nemškega in slovenskega jezika se imajo pisane na c. kr. ministerstvo nauka, po predstavljeni oblastniji izročiti c. kr. dež. šolskemu svetu v Ljubljani do 12. svečana tega leta.
—  {Napravo nove zavarovalne banke) pod imenom: ?,prva občna zavarovalna banka „Slovenija" s sedežem v Ljubljani je ministerstvo dovolilo knezu Leopoldu Salm-Reifferscheid-u in družnikom njegovim.
—    (Trgovska in obrtnijska zbornica) si je v poslednjem zboru za letošnje leto izvolila spet gospoda V. C. Zupana in Jan. Horaka za predsednika in podpredsednika.
—    {Titelnova opereta „Pot po nevesto"), ki jo je 27. dne t. m. predstavilo dramatično društvo v gledališču, je dobila navdušeno, pa tudi zasluženo polivalo. Polna mičnih napevovin tudi zanimiva v dejanji je veČi operi podobna. Al tudi izvrstno dobro so naloge svoje izvršili gospa Odi jeva in gospodična Kosova in pa gospoda Veger in Nolli, posebno pa sta se odlikovala gospa Odi jeva in gosp. Veger. Drugikrat, pa tudi tretjikrat bode gledišče gotovo še bolj polno, kakor je bilo prvikrat, ko se bode ponavljala mična ta opereta.
—   {Beseda Vodniku na spomin) slovi že deset let kot najlepša veselica čitalnice naše. Program, ki smo ga deloma že zadnjič omenili, porok nam je v pevskem in instrumentalnem delu ter v dramatičnem prizoru gospe Lujize Pesjakove, da tudi letošnja beseda — prihodnjo nedeljo —• bode vredna sestrica najlepših prejšnjih. Plesalno veselico pa, kakor je to že navada ta večer, bodo povzdignile nožice krasnih naših gospodičin in gospa. Vstopnice se že pred nedeljo dobivajo vv štacuni gosp. An t. Jentel-na v špitalskih ulicah. Častiti udje smejo ta večer tudi gostov vpeljati, ki niso udje.
—   {Sedemnajsta predstava dram. društva) bode v petek, na svečnice dan, 2. februarija. Igrala se bode nova burka „Prvikrat v gledišči" in se bode ponavljala opereta v 2 delih „Zaroka v kleti", ktera je prvikrat dopadla. Za postni čas pripravlja se več resnih iger in se bode gojila bolj resna struka dramatike. Predstave meseca februarija bodo potem še v četrtek 8., v nedeljo 18. in sabo t o 24. februarija.
—    (Poberki iz časnikov.) V poslednjem listu smo pretres treh člankov, ki jih je ljublj. „Tagblatt" v eni sapi spisal v 16. svojem listu o šolstvu kranjskem, s tem začeli, da smo dokazali, zakaj da ustavne žabe ravno zdaj tako glasno ragljajo. —¦ Danes po unidanji obljubi nadaljujemo ta pretres, in do tega nam je „Tagblatt" sam izrekel nekako pravico, rekši, da „Novice" so „Moniteur" deželnega šolskega sveta. „No-vice" res marsikaj zvedo iz našega šolskega sveta; al časti „Moniteurjeve" prilastovati si  morejo tako malo,
kakor da bi dr. Bleiweis in dr. Gosta bila „merodajna" šolska svetovalca, „massgebende Landesschulrathe", kakor „Tagbl." trdi. Kdor, kakor „Tagbl.", se trikrat zlaže, če dvakrat zine, temu se pač lahko primeri, da na istem mestu sam si podira, kar je malo pred zidal. Ko bi „Novice" res bile „organ" deželnega šolskega sveta kranjskega, pač ne bi bile prinesle članka v 52. listu lanskega leta, ki ugovarja onemu v 49. listu in ki je „Tagbl." tolika sladčica! Vsaj to „Tagbl." sam ve, da „Moniteur" sam sebi bi ne smel nasprotovati. ,,Novice" pa bi „Tagblatt" lahko poprašale: kako to, dana poročilo, ki gaje „Laib. Ztg." prinesla v petek, je brž drugi dan (v soboto) „Tagbl." prinesel skor dve strani poln spis proti poročilu „Laibacher Zeitg." Vladna „Laib. Ztg." in konstitucijonalski „Tagbl." izhajata sicer iz enega gnjezda; vendar ko bi ne bil vladni rokopis že en dan pred v roke prišel „Tag-blattovim" delalcem, kakor pa „Laib." stavljalcem, ne bilo bi nikakor mogoče, da kar za petami je„Tagblatt" prišel „Laibacherici". „Nur Geschwindigkeit, keine Zau-berei" — bi morebiti Nestroj rekel; mi pa pravimo : taka prikazen je le tam mogoča, kjer sta si vladni časnik in pa „Tagblatt" bratranca! — Al preglejmo zdaj čenčarije omenjenih 3 „Tagblattovih" člankov.
V prvem daje „Tagbl." najpred dr. Bleiweisu in dr. Costi nektere ustavo verske brce, češ, da ne pripo-znavata nezmotljivosti tistih dunajskih gospodov, ki so v rajhsratu skovali „die freisinnigen Sehulgesetze";
f>otem pa, ker mu je „Laib. Ztg." dokazala napredek judskih šol, kterega tajiti ne more, se pa čez te brž splazi do srednjih š o 1 ter pravi: o t e h, teh dajte odgovor! In zdajci začne solze pretakati o tem, daje deželni šolski svet odpravil Holzingerja in W r e t s c h k o t a, pa na nju mesto pripravil S o 1 a r j a. Da Holzinger, ki ne zna ne besedice slovenske, je mogel kedaj za nadzornika v šolah na Slovenskem izvoljen biti, to je prav tako, kakor da naj slepec sodi o barvah. Koliko srca pa ima Wretschko do slovenščine v šolah, naj sodijo tisti, ki so poznali tega moža takrat, kose je še pisal Vrečko, in če primerjajo Deschmanna z nekdanjim Dežmanom, najdejo lahko uganjko tej zastavici. Al pustimo slovenščino, ki je „Tagbl." toliki trn v peti, popolnoma na strani; poglejmo raji, koliko sta ta dva nadzornika fak-tično nadzorovala naše (kranjske) gimnazije in realko leta 1871. Mi smo popraševali okoli in okoli in povedalo se nam je, da nadzorovanja, kakor ga strogo predpisuje instrukcija dotična, celo leto ne enkrat ni bilo, le ob priliki, ko sta (in to malokrat) prišla v sejo šolskega sveta v Ljubljano, sta par ur se mudila v šolah ljubljanskih,*) naposled pa vodila mature; o poročilu dotičnih matur pa se ni nikoli nič culo. Ali pač tako nadzorovanje zasluži ime nadzorovanja? Ali ni to prav „lucus" a „non lucendo?" Da tedaj ta dva gospoda (in še dva sta bila!) nista več nadzornika naših šol, jeli topo takem „ungerechtfertiget?" — Kar „Tagblatt" o „utrakvističnem" učilu blodi, je blizo tistim veternicam podobno, s kterimi se je Sancho Panza nekdaj vojskoval. Da bi utrakvistični nauk že imeli v srednjih šolah, dalo bi se potem kaj več besedovati s „Tagblattom"  ter   ga opomniti le tega samega,   da od
*) D os ta vek. Ko so bile že stavljene te besede, prišel nam je v roke „Jahresberichtu naše realke za 1871. leto, in v njem beremo o tem nadzorovanji te-le besede :
pro  1871:
„lm Laufe des Schuljahres beehrte der Herr Landesschul-inspektor dr. Wretschko und Holzinger wiederholt — wenn auch leider — wegea andervveitiger Amtsgeschafte jedesmal nur auf kurze Zeit die Anstalt mit ihrem Besuche".
j
nekdaj je utrakvistični nauk bil vpeljan v gimnazije, v kterih je nemški jezik se tako vrstil z latinskim, da so gimnazije sploh ime ^latinskih šol" dobile. „Geh'
feh' in ein Nonnenkloster, Ophelia" — s svojim „pa-agogischen Standpunkt-om" revni „ Tagblatt"! K t e b i možje deželnega šolskega sveta ne bodo hodili v šolo! — Tudi šolskih knjig slovenskih ne bodemo tebe in tvojih družnikov nikoli prosili; vsaj če bi vas vse skupaj v en možnar stolkli, ne bi dobili pol uboge knjige od vas! Ali ste morebiti našim šolam vi že kedaj kako knjigo spisali, ali le kedaj se pripravljali pisati jo? Odgovorite! Zato smo skusili za zdaj tri odlične učitelje dobiti na našo gimnazijo, Tu-šeka, Pleteršnikain Žakeljna, ki so na vsako stran strokovnjaki in naši domači, vam nem-č u r j e m se ve da so „ultranationale Professoren" , ki bi le radi Heinriche, Honige, Pergerje in enake imeli. In sedanji in vsak Šolski svet, ki se zaveda dolžnosti do naroda našega, bode delal na to, da takih sposobnih mož, kakor so gori imenovani trije, še več pride k nam.
V drugem članku se huduje „Tagbl." nad tem, da deželni šolski svet pritiska na ljubljansko mestno gosposko , naj si zida — kar skor vsaka fara ima — šolsko poslopje, potem pa obira deželni zbor zato, da gospodom „na rotovžu" ni dovolil, da bi bili e n milijon gold. po poti loterije na posodo vzeli. Deželni odbor je bil za to, in udje njegovi so v finančnem odseku deželnega zbora tudi zagovarjali dovoljenje posojila; al deželni zbor ni imel zaupanja do gospodov „na rotovžu", da bi bil odgovornost na-se vzel o milijonskem posojilu, za ktero mu niso nič predložili, kako se bode loterija vršila (Spielplan) in kako se bode posojilo poplačalo (Tilgungsplan\ Te tehtne vzroke lahkomiselni „Tagbl." imenuje „nicntssagende Griinde"; al deželni zbor mora skrbeti za korist ljubljanskih mestjanov, ne pa, da bi stregel možem, ki po dosedanjih skušnjah največo skrb obračajo na to, da je okoli „kazine" vse prav lepo, če tudi drugej so ceste strgane. Kar pa se povikšanja tistega „Zinskreuzer-ja" tiče, ki bi ga mestni odbor obrnil samo za šolsko poslopje , moramo vendar gospode „na rotovžu" vprašati: ali je to pravično, da samo posestnikom his in njihovim gostačem se nakladajo šolska bremena? Ali gospodje „na rotovžu" ne ved6, da po deželi so direktni davki sploh, na ktere se razdelujejo občinske priklade?
V tretjem članku „Tagblatt" spet objeda ^kranjsko ljudsko šolstvo" — se ve, da molči o groznem številu ljubljanskih otrok, ki ne hodijo v nobeno šolo — in svoj žolč razliva nad žensko pripravnico. Deželni šolski svet sam vL, da zdaj ondi ni vse izvrstno, zato je le tudi provizorno nastavil učitelja in učiteljico v prvem letu, kar se bode lahko poravnalo, ko se začne drugi razred te šole, v kteri je pa morebiti vendar „prof." Lazar toliko vreden, kakor prof. Pirker v svoji. Najhuje pa bije „Tagbl." po učitelju telovadbe, češ, da jo uči tak, „der sich wahrend seiner ganzen Lebenszeit darin noch nicht umgesehen hat!" To je spet ena tistih velikanskih laži, ki izvira iz zavidnosti, da telovadbe ne uči Človek, ki nobene besedice slovenske ne zna, da bi pripravnicam, ki bi imele enkrat slovenske deklice učiti, mogel dopovedati, kako se ta ali unavaja slovenski zove. Mi pa imamo „Tagbl." v obraz povedati, da Tomšič se je temeljito učil telovadbe in da je praktičen v tem znanstvu, ktero uči tudi druge šolske otroke. Da ,,Tagblattovcem" vendar iz vsakega nohta gleda nemškutar! Da vidi pezdir v drugem očesu, bruna pa v svojem ne, to je, ne P utre-ta in ne Eppicha —
40
oba dva uda konstitucijonalnega društva in oba učitelja v c. k. vadnici, izmed kterih nobeden v ljudski šoli ne more po slovensko podučevati, kajti uni ni celo nič zmožen slovenščine, ta pa jo tako lomi, da se mu otroci smejajo. Ako bi Tomšiča in Grkmana pri vadnici ne bilo, bi njunih predmetov noben drug tu ne mogel prevzeti! O svojih privržencih tedaj „Tagbl." ne črhne besedice.  —
Čeravno so vsi članki „Tagbl." polni osebnosti, ga vendar ni sram očitno reči: „dass ihm nicht um Per-sonlichkeiten zu thun isti" Ko je ,,Tagbl." tako obral dr. Bleiweisa, dr. Costo, dr. Jarca, Šolarja, Tomšiča, Lazarja itd., in glorijo pel Holzingerju in Wretschkotu? so pa „Tagblattovci" skrbeli tudi za to, da so o deželnem predsedniku Wurzbachu (predsedniku šolskega deželnega sveta) take laži zatrosili po svetu, da se vsak pošten človek nevoljno obrne od tako nesramnega početja. In ti ljudje se pa hlinijo še s tem, da jim ni za osebnosti, ampak le za stvar! Ponemčevanje in brezversko prestrojenje naših šol: to je glavno vaše geslo , in zato, ker tega ne morete popolnoma doseči, pihate kakor gadje na vsakega, kdor vam presekuje vaše namere.