Iz
m
en
ja
ve
Komunikacija z vidika zgodovinskega
razvoja jezika, retorike,
argumentacije in konflikta
Jernej Šoštar
Osnovna šola Nove Fužine
Ključna vrlina uspešnega človeka je dobra komunikacija. Ta je
namreč vedno dvosmeren proces, saj je povezana s sočasno
medsebojno zaznavo in hkratno medsebojno izmenjavo sporočil.
Komunikacijsko shemo (pošiljatelj – sporočilo – prejemnik) lahko
razumemo zgolj simbolično, saj je pošiljatelj v istem trenutku tudi
prejemnik in sočasno, ko pri njem poteka notranji proces kodiranja,
že poteka tudi proces dekodiranja. Ker pri medosebni komunikaciji
ne gre zgolj za preprosto izmenjavo sporočil, temveč je njeno bistvo
predvsem v ustvarjanju in izmenjavi pomenov, je moj namen
predstaviti tisti način komunikacije, ki preprečuje morebitne
nesporazume. Cilj, ki temelji na prepričanju, da vse, kar nekdo
izreče in izraža z nebesednim vedenjem, lahko drugi interpretira na
številne, njemu lastne načine – in prav od tod izvira največ
nesporazumov, katerih razlog je v večini primerov nevešča
komunikacija –, je na podlagi proučitve zgodovinskega razvoja
prikazati »pravilen« način komunikacije. V prispevku tako začenjam
s predstavitvijo jezika, ki je temelj družbenega razvoja, nadaljujem z
opisom retorike in argumentacije, saj sta to ključni veščini, ki ju
moramo za uspešno komunikacijo obvladati. Sledila bosta definicija
in predstavitev konflikta, ki predstavlja srž posameznikovih težav, ter
zaključek s predstavitvijo tehnik razreševalne komunikacije.
Ključne besede: komunikacija, jezik, retorika, argumentacija, konflikt
Uvod
Komunikacija ima pri odzivanju na konflikte, ki so njeni nepogre-
šljivi spremljevalci, edinstven potencial. Njena največja vrednost
ni le iskanje rešitve med ljudmi, ampak tudi spreminjanje ljudi
na bolje, in to ravno sredi samega konflikta med njimi. Ljudje
se v procesu razreševalne komunikacije spreminjajo, ker odkri-
jejo poti, na katerih se jim ne bo treba ukloniti najbolj destruk-
tivnim pritiskom konflikta: ravnati iz šibkosti namesto iz moči in
razčlovečiti sogovornika, namesto da bi mu priznali njegove vr-
line. K premagovanju teh pritiskov sodi sprejemanje težkih mo-
ralnih odločitev, ki ljudi spremenijo na bolje. Tako ljudje znotraj
vodenje 1|2017: 81–96
Jernej Šoštar
sebe odkrijejo sposobnosti za dobro, česar pred tem niso poznali.
Ob tem se še naučijo, kako naj te pozitivne sposobnosti upora-
bijo pri soočanju z življenjskimi težavami in povezovanju drug z
drugim, hkrati pa z načinom komunikacije lahko spremenijo tudi
svoje družinske, poslovne, sosedske in institucionalne interakcije.
Iz tega sledi, da se učinki dobre komunikacije razširijo preko po-
sameznih rešitev nesporazumov in skupaj učinkujejo na širša so-
cialna področja, kjer v naši družbi običajno potekajo vsakodnevne
interakcije (Bush in Folger 2010, 13).
Komunikacijo bom poskusil osvetliti in opredeliti skozi oči so-
ciologa. Posvetil se bom njenim temeljem, kot so jezik, retorika in
argumentacija, ter v nadaljevanju predstavil dobro komunikacijo,
konflikt in primere dobre razreševalne komunikacije.
Jezik
»Jezik je simbolični znak,« je zapisal Charles Sanders Pierce. Sim-
boli so tisti znaki, pri katerih je odnos med označevalcem in ozna-
čencem poljuben. Jezik je med vsemi znakovnimi sistemi tisti, pri
katerem je arbitrarnost najbolj očitna (Grgič 2007, 34), hkrati pa
je, kot navaja Barthes (Barthes 1990, 142), družbena institucija in
sistem vrednot. Individuum ne more sam ustvarjati in spreminjati
jezika, saj je jezik predvsem kolektivni dogovor, ki se mu mora
individuum scela podrediti, če hoče komunicirati. V nasprotju z
jezikom, ki je institucija in sistem, je govor predvsem individu-
alno dejanje izbire in aktualizacije. Govor sestavljajo kombinacije,
s pomočjo katerih govoreči subjekt kodeks jezika lahko uporablja
za to, da izrazi osebno misel, in psiho-fizični mehanizmi, ki go-
vorcu omogočajo, da te kombinacije izrazi (str. 143).
Jezik in govor je mogoče v polnosti definirati šele v dialektič-
nem procesu, ki povezuje drugega z drugim, saj ni jezika brez go-
vorice in ni govorice brez jezika. Jezik je proizvod in orodje go-
vora. Tukaj pa igra pomembno vlogo komunikacijski kontekst, saj
je jezikovna raba vedno postavljena v kompleksno ozadje, s kate-
rim je na različne načine povezana. Verschueren (2000, 116) na-
vaja, da je Malinovski leta 1923 skoval izraz »kontekst situacije«:
»Natanko tako kot je v realnosti govorjenih ali pisnih jezikov be-
seda brez jezikovnega konteksta zgolj izmišljija in ne predstavlja
ničesar razen same sebe, v realnosti govorjenega živega govora
izjava nima nobenega pomena, če ni izražena v kontekstu situa-
cije.«
Verschueren v nadaljevanju navaja, da so v izolaciji skoraj vse
82
Komunikacija z vidika zgodovinskega razvoja
izjave zelo nedoločene zaradi številnih kontekstualnih konstelacij,
v katere se lahko prilegajo. Meni, da nikakor ne povzročamo ne-
jasnosti, če v jezikovno analizo vključimo kontekst, ampak je prav
to prvi pogoj za natančnost, in še, da ne smemo narediti napake,
da bi kontekst popredmetili ali ga razumeli kot nekaj togega, saj
kontekst prispeva k jasnosti, ker se lahko o njem dogovarjamo, ga
razumemo ali zavrnemo, sprejmemo razumevanje oziroma se o
njem znova dogovarjamo. Ta proces se imenuje kontekstualizacija
in je ena od najpomembnejših sestavin besednega tvorjenja po-
mena. Ker so kontekstualne interpretacije dejavno signalizirane
in/ali uporabljene, so v jezikovni analizi izredno uporabne, saj jih
lahko spremljamo. Do signaliziranja lahko pride v trenutku izja-
vitve in interpretacije, ki ju uporabimo in o katerih se domenimo
pozneje v interakciji in ki lahko izključita dvoumnost iz prejšnjih
odlomkov diskurza (Verschueren 2000, 164).
Spoznali smo torej, da je jezik osnova retorike, ki jo bom pred-
stavil v naslednjem poglavju.
Retorika
Grabnar navaja, da ima vsaka družba in vsak narod svoj govor.
Meni, da družina poskrbi, da se otrok nauči govorice in jezika že
v prvih letih življenja, saj brez tega ni mogoče živeti. Posameznik
lahko ureja odnose s soljudmi in okoljem samo z jezikom in govo-
rico. Jezik je poglavitno in edino sredstvo, s katerim posameznik
razume svet okrog sebe ter pridobiva in ohranja znanje. Vsaka
družba na podlagi navedenega razvija svoje posebne dejavnosti,
proizvodnjo in razdelitev dobrin, svojevrstno obredje ter določene
utrjene simbolične dejavnosti, ki so običajno religioznega porekla.
Del obredja in različnih družbenih dejavnosti je govorni nastop, ki
zahteva nekoliko več znanja in spretnosti (Grabnar 1999, 3).
Takrat pa že govorimo o retoriki. Kaj je retorika? Po Ogrizku
(2006, 934) je retorika teorija in praksa javnega govorjenja, ki je
hkrati tudi moralno in estetsko. Retorika je torej veščina govorni-
štva, ki se je je treba posebej naučiti.
Grabner (1999, 3) meni, da je retorika primarno znanje, ki ga
razvija vsaka družba in ga kot tako vsaka po svoje tudi razume, in
navaja, da je retorika vedno povezana z vzgojo, šolstvom, filozofijo
in religijo.
Če na kratko pogledamo razvoj pisave in retorike, ne moremo
mimo kitajske kulture, ki je s svojo pisavo najstarejša na svetu.
Zgodovina kitajske kulture se začenja že pred 5000 leti. Tedaj so
83
Jernej Šoštar
razvili svoj vzgojni in šolski sistem, ki je vključeval predvsem ve-
ščino govorjenja in pisanja. Prvobitna kitajska retorika je zahte-
vala natančno ponavljanje svetih besedil – učenec je moral vse
znati na pamet. Primarna naloga kitajskega govornika je bila vzdr-
ževanje tradicije in izročil starih avtoritativnih prednikov. Na za-
četku znanja govorništva niso razumeli kot ustvarjalno ali izvirno
improvizacijo in prepričanje, ampak kot vzdrževanje starega reda
in vrednot (Grabnar 1999, 5–8).
Ob kitajski kulturi imamo še hebrejsko vzgojo, ki tvori nekak-
šen prehod med orientalsko in zahodnjaško vzgojo. Orientalske
kulture, njihovi vzgojni sistemi in razumevanje retorike imajo
skupno značilnost, saj smisel in cilj njihove vzgoje ni svoboden,
močan in prepričljiv govornik, ki bi se ukvarjal z lastno miselno
izvirnostjo, ampak posameznik, ki naj se s svojim govorjenjem in
delovanjem uspešno in v skladu z njegovimi zakonitostmi uvaja v
obstoječi sistem (Grabnar 1999, 12–16).
Dva velika epa oznanjata začetek retorike pri Grkih; to sta Ho-
merjevi Iliada in Odiseja, ki hkrati predstavljata začetek evropske
kulture in literature. V obeh je veliko govorov, govorniških nasto-
pov in dramatičnih dialogov. Raziskovalci občudujejo strukturo in
dikcijo teh govorov, saj so vsi sestavljeni po določenih pravilih, ki
so jih teoretiki retorike sestavili in zapisali šele nekaj stoletij po-
zneje. Homer je živel okrog leta 1000 pr. n. št., retorična znanost pa
se je razvila šele v 5. stol. pr. n. št., ko so začele delovati retorične
šole (Grabnar 1999, 23–30).
Torej, retorično znanje in spretnost sta za vsako družbo in de-
mokracijo nepogrešljiva. Pri starih Grkih so bile za njun razvoj
ključne ugodne družbene razmere, ki jih pri orientalskih narodih
in državah ni bilo. Grki niso nikoli ustanovili velike države, ki bi
jih združevala in organizirala v enoten sistem na podlagi skupne
religije ali avtoritete. Zaradi razčlenjenosti so se razvila posame-
zna mesta, polisi. Polisi so bili skupnosti, v katerih se je morala
razvijati vladavina ljudstva – demokracija. Ljudje so se neprene-
homa srečevali na ulicah in trgih, se pogovarjali in zborovali ter
sprejemali pomembne odločitve. Vse našteto je pripomoglo k ra-
zvoju retorike kot posebne znanosti in spretnosti. Grki so v tistih
časih menili, da so jezik, govorica in retorična spretnost darilo bo-
gov. Prepir je na primer pomenil zlo, ki mu je kos samo dober in
ugleden retor. Pomiriti prepirljivce in s pravično razsodbo ustva-
riti soglasje in enodušnost je bila sposobnost, ki jo je imel samo
tisti, ki so mu ta dar naklonili bogovi. Prepir je kaotično dogaja-
nje, ki ne vodi k razumnemu cilju. Pri vojskovanju z besedami je
84
Komunikacija z vidika zgodovinskega razvoja
prav tako kot pri vojskovanju z meči, in sicer pri obračanju besed
vedno zmaguje močnejši, glasnejši in spretnejši, ne pa pravičnejši
in modrejši (Grabnar 1999, 30–35).
Za očeta retorike kot znanosti velja filozof Empedokles iz Akra-
ganta na Siciliji (495–435 pr. n. št.), saj je prvi ustanovil šolo go-
vorništva. Imel je veliko učencev, ki so nadaljevali njegov nauk.
Sistematični pouk retorike se je začel na Siciliji, v Sirakuzah, v 5.
stol. pr. n. št., po padcu tiranije, ko je tam nastala demokracija.
Barthes navaja, da se je retorika (kot metagovorica) rodila iz
latinskega pravdanja. Okoli leta 485 pred Kristusom sta sicilska
tirana Gelon in Hieron zapovedala deportacije, preselitve prebi-
valstva in njegovo razlastitev, da bi poselila Sirakuzo in nagradila
najemne vojake. Potem ko ju je demokratična vstaja vrgla z oblasti
in so hoteli obnoviti status quo ante, je prišlo do številnih pravd, saj
lastninske pravice niso bile več razvidne. Barthes nadalje navaja,
da so bile to pravde nove vrste, saj so v njih odločale velike ljudske
porote, ki jih je bilo mogoče prepričati le z zgovornostjo (Barthes
1990, 18). Zato je zgovornost, ki je tako črpala moč hkrati iz de-
mokracije in iz demagogije, s sodnega in s političnega področja,
kmalu postala predmet pouka. Metagovorica (diskurz o diskurzu)
je vključevala več praktik, ki so glede na obdobje sestavljale reto-
riko, in sicer (Barthes 1990, 13):
1. Tehnika, to je ars, umetnost v klasičnem pomenu izraza:
• umetnost prepričevanja, množica pravil, navodil, katerih
raba omogoča, da poslušalca govora prepričamo, tudi če
je tisto, o čemer naj bi ga prepričali, neresnično.
2. Pouk:
• retorična umetnost, ki so jo sprva prenašali osebno (retor
in njegovi učenci, klienti), se je kmalu vključila v učne
ustanove. V šolah je postala bistveni del tistega, čemur bi
danes rekli višji del srednje šole in visoko šolstvo. Postala
je snov za preizkušanje znanja (vaje, lekcije, preizkusi).
3. Znanost:
• je avtonomno polje proučevanja nekaterih homogenih po-
javov;
• razvrstitev teh pojavov (njen najslovitejši prežetek je se-
znam retoričnih figur);
• metagovorica, množica retoričnih razprav, katerih snov
oziroma predmet je govorica (argumentativna in figuri-
rana govorica).
85
Jernej Šoštar
4. Morala:
• ker je retorika sistem pravil, jo skoz in skoz prežema dvo-
umnost te besede;
• je hkrati priročna zbirka napotkov, ki jih navdihuje prak-
tična smotrnost, a tudi kodeks predpisov, ki naj nadzoru-
jejo odmike govorice strasti.
5. Družbena praksa:
• retorika je privilegirana tehnika, s katero si vladajoči ra-
zredi zagotavljajo lastnino nad besedo. Govorica je moč,
zato so vpeljali selektivna pravila, ki urejajo dostop do te
moči, iz dostopa pa naredili psevdoznanost, zaprto za tiste,
ki »ne znajo govoriti«, in je del drage iniciacije.
6. Ludična praksa:
• vse te prakse so sestavljale mogočen institucionalen sis-
tem, zato je samo po sebi umevno, da se je moralo razviti
posmehovanje retoriki, nekakšna »črna« retorika.
Med pomembne može, ki so vplivali na nastanek retorike, spada
tudi Izokrat, ki se je uprl moralni neodgovornosti takratne reto-
rike. Menil je, da ni dovolj, če se učimo samo retorike, kajti za
umetnost govorjenja je potreben logos, s čimer je imel v mislil
razum in ne samo domiselnosti in besedne iznajdljivosti. Bil je
mnenja, da naj študij umetnosti govorjenja spodbuja k moralno-
sti. Posameznik, ki hoče dobro govoriti, mora biti hkrati pošten in
kreposten. Govornik mora biti dober človek, in vsi, ki ga poslušajo,
morajo biti o njegovi kreposti prepričani vnaprej. Platon pa je bil
drugačnega mnenja. V sistemu Platonove filozofije zgovornost in
modrost nista enakovredni vrlini, za kar se je z vsemi silami za-
vzemal Izokrat, ampak je modrost zanj pomembnejša. Govornik
mora čim več pozornosti posvetiti filozofiji, drugače ne bo mogel
povedati nič pametnega. Menil je, da je znanje največja krepost in
da mora biti ves duhovni napor usmerjen k takšnemu spoznanju
resnice. Usmerjen mora biti k dialektični metodi (k sogovorništvu)
in ne le h govorništvu. Skratka, po Platonu je retorika, ki ni podre-
jena dialektiki, brez vrednosti.
Platonov učenec Aristotel je okrog leta 330 pr. n. št. napisal Ve-
ščino retorike (Grabnar 1999, 38). Raziskoval je naravo človeškega
govorjenja, naravo retorike in dialektike, besede, jezika, dokazo-
vanja in prepričanja, učinkovanja in čustvovanja. Retorika in dia-
lektika sta v naravi človeške družbe; vsi smo v njiju enako udele-
ženi, saj si vsi ljudje nenehno prizadevamo, da bi neko misel čim
86
Komunikacija z vidika zgodovinskega razvoja
bolje pretresli, podprli ali jo zavrgli. Če povem drugače, prizade-
vamo si, da bi misel, ki izraža naše stališče, argumentirali.
Argumentacija
Po Žagarju je argumentiranje dejavnost, s katero je prežeto vse
naše življenje (Verschueren 2000, 427). Argumentacija je racio-
nalna, jezikovna in družbena dejavnost, katere namen je nare-
diti določeno stališče za poslušalca ali bralca bolj ali manj spre-
jemljivo oziroma bolj ali manj nesprejemljivo. To, da je argumen-
tacija racionalna, lahko razumemo v kontekstu ločevanja retorike
in argumentacije. Žagar navaja, da retoriko kot spretnost prepri-
čevanja vse pogosteje razumemo kot argumentacijo sámo, med-
tem ko se argumentacija dandanes retorike otepa. Meni, da je ar-
gumentacija prepričevanje, ki je nastalo in izšlo iz polja retorike,
ni pa vsako prepričevanje tudi argumentacija. Poleg racionalnega
elementa – logosa pozna retorika še dva nadracionalna prepriče-
valna postopka, etos in pathos, in oba sta logosu v kontekstu reto-
rike funkcionalno enakovredna (str. 430).
Žagar nadalje opisuje, da je etos samopodoba, kakršno kažemo
poslušalcem in ni (nujno) naša prava podoba, temveč podoba, za
katero si želimo, da bi jo poslušalci videli. Ta je prilagojena cilju,
ki bi ga radi dosegli. Pathos pa je nekakšna druga stran etosa in
je z njim včasih neločljivo povezan. Pathos je skupna oznaka za
vse tiste dejavnosti, s katerimi govorec namerno vpliva na čustva
poslušalcev. V argumentaciji pa taki postopki niso dovoljeni, saj
mora argumentacija vedno upoštevati enaka osnovna pravila, ne
glede na občinstvo in ne glede na to, kdo argumentira (Verschue-
ren 2000, 431).
Pri argumentaciji potrebujemo eksplicitne sklepe in nedvoum-
ne argumente, ki te sklepe podpirajo, kajti če sklepi niso eksplici-
tni, potem ne moremo poiskati argumentov, ki naj bi jih podpirali.
Enako velja za argumente, kajti če argumenti niso jasni in ekspli-
citni, potem je iz njih težko izpeljati veljaven sklep. Skratka, pogoj
za sleherno argumentacijo v besedilu ali govoru je torej prepozna-
vanje sklepov in argumentov, ki te sklepe podpirajo.
Prav tako se argumentacija po navadi ne omejuje na konkretna,
posamezna dejstva, ampak ima širšo, splošnejšo veljavo. Trditev,
ki jo utemeljujemo z drugo trditvijo, ne velja le v tej konkretni
situaciji, ampak v večini podobnih situacij – je splošnejša. S poja-
snilom določeno situacijo, ki se je zgodila, po Žagarju razložimo, z
argumentacijo pa nasploh utemeljimo, kaj in zakaj se dogaja v po-
87
Jernej Šoštar
dobnih situacijah, ne da bi imeli s tako situacijo nujno neposredno
opraviti (Verschueren 2000, 435).
Zanimiv pogled na pojem argumentacije je podal tudi Perel-
man, ki pravi, da argumentacija skuša predvsem učinkovati na
poslušalstvo, spremeniti njegovo prepričanje ali razpoloženje in
doseči soglasje s pogovorom, ne pa vsiliti svoje volje s prisilo. Na-
dalje meni, da se mora govornik prilagoditi svojemu poslušalstvu,
če želi, da bo njegov govor učinkovit. S prilagoditvijo je imel Pe-
relman v mislih predvsem to, da govornik gradi svoj govor le na
tezah, ki jih sprejemajo tudi tisti, na katere ga naslavlja. Če hoče
govornik uspešno opraviti svoje poslanstvo, mora izhajati samo iz
tistih premis, ki so deležne ustreznega soglasja (Perelman 1993,
33).
Torej je pri argumentaciji priporočljivo, da se govornik najprej
prepriča, ali je poslušalstvo sprejelo njegove premise. Glede na
to, da noben argument ni obvezen, toda vsak prispeva h krepitvi
argumentacije v celoti, Perelman meni, da je učinkovitost govora
odvisna od števila argumentov. Nadalje lahko argument, ki ni pri-
lagojen občinstvu, izzove negativen odziv. Ko sproži takšne ugo-
vore, ki znajo odbiti poslušalstvo, je to znak, da gre za šibek argu-
ment. Zaradi te šibkosti se lahko podoba govornika spremeni, saj
se poslušalstvu utegne zazdeti nepošten, nevreden zaupanja, in to
samo zato, ker ne premore boljših argumentov v prid tezi, ki jo
zagovarja (Perelman 1993, 135).
Perelman meni, da se mora govornik, ker je število argumen-
tov neomejeno, zateči k moči le-teh; sestavljena je iz učinkovitosti
in veljavnosti argumenta. Moč nekaterih argumentov je namreč
mogoče povečati ali zmanjšati, in sicer tako, da jih umestimo v
kontekst, ki ga določa govornikova oseba. Tako med drugim znan,
predvidljiv in banalen argument, ki učinkuje predvsem vsakda-
nje, zagotovo ne premore toliko moči kot izviren, nov in stvaren
argument (Perelman 1993, 141).
Retoriki navajajo tri vrste zaporedja glede na moč argumentov
(Perelman 1993, 142):
1. Zaporedje naraščajoče moči – začne se z najšibkejšimi argu-
menti. Slabost tega zaporedja je v tem, da nemudoma ozlovo-
lji poslušalstvo, umaže podobo govornika, škodi njegovemu
ugledu in ga prikrajša za pozornost.
2. Zaporedje upadajoče moči – konča se z najšibkejšimi argu-
menti. Pri poslušalstvu zapustijo slab vtis, pogosto edini, ki
jim ostane v spominu.
88
Komunikacija z vidika zgodovinskega razvoja
3. Nestorsko zaporedje – predpostavljamo, da je moč argumen-
tov nekaj konstantnega. Toda to ne drži, saj je odvisna od
načina, kako jih poslušalstvo sprejme. Če je nasprotnikova
argumentacija naredila vtis, je v govornikovem interesu, da
jo že na začetku zavrne, in sicer tako, da pripravi ustrezen
teren za to, še preden predstavi svoje lastne argumente.
Pri argumentaciji se mora govornik zavedati, da se poslušalstvo,
če je govor učinkovit, spreminja vzporedno z njegovim razvojem.
Argumenti imajo namreč različno težo, ki je odvisna od tega, ali
poslušalci poznajo nekatera dejstva ali ne, in od njihove interpre-
tacije (Perelman 1993, 143).
To temo bom sklenil s citatom L. Šumič Rihe, ki pravi, »da je
argumentacija govor, ki za svoje merilo in smoter priznava um«
(Perelman 1993, 157), in nadaljeval z obravnavo komunikacije, v
katero smo tako ali drugače vključeni vsi.
Komunikacija
Poznamo različne definicije komunikacije. Eno izmed njih nava-
jata Hogg in Vaughan, ki menita, da je komunikacija prenos po-
menskih informacij od ene osebe k drugi (Hogg in Vaughan 1998,
524), drugo pa Johnsonova, ki pravita, da je medosebna komuni-
kacija proces, v katerem vsi udeleženci sprejemajo, pošiljajo in
interpretirajo sporočila oziroma simbole, ki so povezani z določe-
nimi pomeni (Johnson in Johnson 1997, 140).
Komunikacija je vedno dvosmeren proces, saj je povezana s
sočasno medsebojno zaznavo in hkratno medsebojno izmenjavo
sporočil (Hartley 1993, 9). Komunikacijsko shemo (pošiljatelj –
sporočilo – prejemnik) lahko razumemo zgolj simbolično, saj je
pošiljatelj v istem trenutku tudi prejemnik in sočasno, ko pri njem
poteka notranji proces kodiranja, poteka že tudi proces dekodira-
nja. Johnsonova menita, da komunikacija vključuje sedem temelj-
nih elementov (Johnson in Johnson 1997, 142):
• namene, misli in čustva pošiljatelja in način pošiljanja spo-
ročila, za katerega se ta je odločil;
• pošiljatelj sporočilo s pretvorbo svojih misli, čustev in name-
nov kodira v sporočilo, primerno za pošiljanje;
• pošiljatelj pošlje sporočilo prejemniku;
• sporočilo je poslano po kanalu, pri čemer kanal pomeni sred-
stvo, način prenašanja sporočila (valovanje glasu, pisano be-
sedilo itd.);
89
Jernej Šoštar
• prejemnik dekodira sporočilo z interpretiranjem njegovega
pomena – prejemnikova interpretacija je odvisna od tega,
kako dobro je razumel vsebino sporočila in pošiljateljev na-
men;
• prejemnik se notranje odzove na to interpretacijo sporočila;
• šum je vsak element, ki ovira proces komunikacije – znotraj
komunikacije so šumi stališča, referenčni okvir in ustreznost
jezika ali drugih načinov izražanja; v prejemniku so šumi
lahko stališča, izvor, izkušnje, ki vplivajo na proces dekodi-
ranja, v kanalu pa so šumi lahko povezani z zvoki iz okolja,
jezikovne težave itd.; v linearnih modelih komunikacije so se
pri obravnavi šumov omejili predvsem na šume v kanalu.
Hartley meni, da medosebna komunikacija ni preprosta izme-
njava sporočil, temveč je njeno bistvo v ustvarjanju in izmenjavi
pomenov (Hartley 1993, 9). Vse, kar nekdo izreče in izraža z ne-
besednim vedenjem, lahko drugi interpretira na številne, sebi la-
stne načine – in prav od tod izvira največ nesporazumov, meni Vec
(2005, 16).
Dimbleby in Burton navajata štiri kategorije komunikacije (Dim-
bleby in Burton 1995, 5):
1. Notranja komunikacija (intrapersonalna) – poteka, ko razmi-
šljamo oziroma komuniciramo sami s seboj. Npr. včasih se v
mislih pogovarjamo sami s sabo, kot bi govorili s kako drugo
osebo, drugič si dajemo navodila itd.
2. Medosebna komunikacija (interpersonalna) – ali komunika-
cija znotraj manjše skupine se običajno nanaša na neposre-
dno komuniciranje dveh ali več ljudi.
3. Skupinska komunikacija – poteka med različnimi skupinami.
Pri majhnih skupinah (skupinica prijateljev, družina itd.) ob-
staja neposredna komunikacija, večje skupine pa se vedejo
drugače, saj do njihovega združevanja pride iz drugačnih ra-
zlogov (npr. na koncertih).
4. Množična komunikacija – se nanaša na zelo veliko prejemni-
kov ali uporabnikov (npr. poštni ali telefonski sistemi).
5. Komunikacija med živalmi (npr. primati) in komunikacija
med človekom in živalmi.
Dejstvo je, da je človek v svojem razvoju najprej uporabljal
nebesedno komuniciranje, šele nato je začel za sporazumevanje
z drugimi postopoma uporabljati glasove in čedalje bolj izpopol-
njena besedna sporočila. Dunbar meni, da je moral človek v svoji
90
Komunikacija z vidika zgodovinskega razvoja
zgodovini zaradi večanja skupin (večja možnost samega prežive-
tja ter bolj kakovostnega oziroma lažjega življenja) in ohranjanja
le-teh iznajti učinkovito sredstvo, ki bi ga v skupini negovali – to
sredstvo je jezik. Navaja še, da v komunikaciji približno 60 odstot-
kov časa porabimo za klepetanje o odnosih in osebnih izkušnjah,
skratka za nekakšno jezikovno medsebojno negovanje (Dunbar
1993, 681).
Pri komunikaciji se lahko pojavijo posamezne ovire, ki jih opi-
sujeta Dimbleby in Burton (Dimbleby in Burton 1995, 64–75):
• Ovire pri procesu zaznavanja in filtriranja so povezane s psi-
hološkimi ovirami, saj se filtriranje dogaja v mišljenju. Pri
filtriranju so temeljnega pomena predpostavke, vnaprejšnje
domneve, ki jih imamo o drugih ljudeh.
• Mehanične ovire oziroma fizični dejavniki otežujejo ali one-
mogočajo komuniciranje. Sem prištevamo ropot, ki prihaja
z ulice, zračnost prostora, temperaturo, osvetljenost, dnevni
čas itd.
• Semantične ovire se nanašajo na nepremišljeno uporabo be-
sed. Če besed ne uporabljamo ustrezno in z ustreznim po-
menom, je velika verjetnost, da nas ne bodo pravilno razu-
meli. Pri tem je pomembno zavedanje, da pomen besed ob-
staja v mislih, ne v besedah samih. Pomen besed znotraj po-
sameznih skupin je namreč dogovorjen. Takrat, ko besede
npr. uporabljamo pomensko drugače od ustaljene rabe, se
verjetnost, da bo prejemnik našim besedam pripisal svoj po-
men (verjetno bližje ustaljenemu), poveča.
• Psihološke ovire so povezane s stališči, prepričanji in vredno-
tami in pomenijo najbolj običajen izvor težav v medsebojni
komunikaciji. V tem okviru so zlasti močni predsodki in ste-
reotipi o ljudeh, ki vplivajo na procesa kodiranja in dekodi-
ranja.
Navedene ovire lahko predstavljajo tudi povod za konflikt, ki ga
bom predstavil v nadaljevanju.
Konflikt
Konflikt je spopad nezdružljivih tendenc in učinkov v posame-
zniku, skupini in narodu ali med posamezniki, skupinami in na-
rodi v situacijah, ki so bodisi konkurenče ali sodelovalne. Kot na-
vaja Deutsch (1973), lahko razlikujemo intrapersonalne in inter-
91
Jernej Šoštar
personalne konflikte, konflikte v skupinah, konflikte med skupi-
nami in intranacionalne in internacionalne konflikte.
Kristančič in Ostrman (1999, 74) menita, da je konflikt neizogi-
ben že na začetku medosebnih odnosov, če:
• izhajajo osebe iz različnih socialnih, ekonomskih in kultur-
nih okolij;
• imajo osebe različna pričakovanja, kar zadeva spolne vloge;
• so osebe pretirano zaskrbljene zgolj zase;
• se osebe razlikujejo po tem, kako prenašajo stres;
• se osebe razlikujejo v okusih in nagnjenjih;
• se osebe razlikujejo v verovanjih in vrednotah;
• se osebe razlikujejo v interesih;
• se osebe razlikujejo v zmožnostih spreminjanja in osebne ra-
sti;
• imajo osebe različno družbeno in socialno okolje.
Menita tudi, da se konflikti v medosebnih odnosih porajajo na
različnih življenjskih področjih, in sicer (Kristančič in Ostrman
1999, 74–75):
1. na področju partnerstva (zakon in družina): kronični kon-
flikti, nezaupanje med partnerjema, seksualno življenje, fi-
nančna odvisnost od partnerja, ločitev in razveza, rojstvo
otroka, finančne težave, smrt ali bolezen v družini, homo-
seksualnost, odnosi s sorodniki;
2. na področju dela: sprememba dela, reorganizacija v službi,
stečaj podjetja, nezaposlenost, slab odnos z nadrejenimi, ne-
nehni prepiri v službi, nezmožnost napredovanja, pretirava-
nje z delom, upokojitev, neuspeh v šoli, težave pri javnem
nastopanju;
3. na področju socialnih razmer: revščina, izguba socialne pod-
pore okolja, diskriminacija, begunstvo;
4. na področju telesnega stanja: zloraba alkohola in drog, po-
silstvo, fizična zloraba s strani drugih oseb, resna bolezen,
telesna prizadetost po nesreči, življenje na vojnem območju;
5. na področju interpersonalnosti – intrapersonalnosti: občutek,
da je življenje brez smisla, pretirani občutki krivde, pretirana
zaskrbljenost, pomanjkanje samozaščitnega mišljenja, pogo-
sta depresivna stanja, psihotične tendence.
Negativni učinki konfliktov uničujejo medosebne odnose, kar
povzroča psihično bolečino in prekinitev odnosa. Kljub temu pa
92
Komunikacija z vidika zgodovinskega razvoja
avtorja menita, da ima lahko konflikt tudi pozitivne učinke, in si-
cer (Kristančič in Ostrman 1999, 76):
• večje zaupanje: konflikt lahko gradi vzajemno zaupanje; tisti,
ki problem rešujejo skupaj, imajo lahko občutek, da je njihov
odnos manj krhek, kot to velja za tiste, ki teh izkušenj nimajo;
• večja intimnost: težave lahko vidimo kot krepitev intimnosti;
eden od pomembnih vidikov intimnosti je sposobnost dajanja
in sprejemanja spoštljivih povratnih informacij; to pomeni,
da problema ne skušamo potlačiti, ampak ga vzajemno rešu-
jemo;
• ustvarjalne rešitve: ustvarjalen konflikt je vzajemno reševa-
nje problemov; ustvarjalnim rešitvam, ki zaščitijo interese
obeh strani, pravimo rešitve (izidi), v katerih sta obe strani
zmagovalca in ne poraženca.
Načini, s katerimi lahko rešimo nastale konflikte med posame-
zniki ali skupinami, so različni. V nadaljevanju bom navedel ti-
ste, za katere menim, da smo jih sposobni uporabljati vsi (Kociper
2011a):
• aktivno poslušanje,
• spraševanje – postavljanje vprašanj,
• preokvirjanje (reframing),
• prepoznavanje težave – peeling the onion (lupljenje čebule),
• iskanje skupnih interesov (mutulizing),
• obvladovanje čustev,
• možganska nevihta (brainstorming) – ustvarjanje opcij,
• normaliziranje (normalizing),
• deljenje na posamezne dele (partilizing),
• povratna informacija (feed back),
• povzemanje,
• preverjanje resničnosti,
• ločena srečanja kot tehnika itd.
Nekatere izmed navedenih načinov, na katere s pomočjo ko-
munikacije razrešujemo konflikt, je treba podrobneje predstaviti.
Eden od njih je na primer spraševanje.
S spraševanjem vodimo in nadziramo ter usmerjamo postopek
komunikacije. Pri tej tehniki uporabljamo več vrst vprašanj, od
odprtih/zaprtih, krožnih, do vprašanj za izvajanje tehnike peeling
the onion (npr. Zakaj se vam zdi to tako pomembno? Zakaj se
93
Jernej Šoštar
vam zdi to dobra odločitev? ipd.) in vprašanj na točki turning-
over (Ali so znana vsa dejstva? Ali sprejmete nasprotno stranko
kot pogajalca? ipd.). Za vsa vprašanja je bolj smotrno, da jih po-
stavljamo v pogojniku (Ali bi mi lahko povedali, opisali . . . ?) in ne
kot da zaslišujemo. V mediacijskem postopku tudi nikoli ne za-
stavljamo sugestivnih vprašanj, torej takih, ki sugerirajo odgovor,
in ne kapioznih, torej vprašanj, ki že vsebujejo odgovor (Kociper
2011b).
Ob spraševanju je preokvirjanje (reframing) še en način, ki ga
ne smemo izpustiti. Gre za tehniko, pri kateri destruktivno ali pro-
vokativno retoriko ene osebe »prevedemo« v izjavo, ki jo druga
oseba lahko sprejme, ne da bi se razjezila ali zavzela obrambno
taktiko. Takšno prevajanje pa ne sme zavajati. Gre torej za »pre-
vod« v jezik nevtralnosti.
Reframing je tehnika, ki nam pomaga ravnati s konfliktom kot
celostnim pojavom, tako da osebam v konfliktu pomagamo, da
konflikt vidijo, ga dojamejo v odprti, široki perspektivi, da vidijo
upanje za rešitev in da opis konflikta vsebuje možnost za rešitev.
To je proces spreminjanja načina mišljenja oziroma percepcije –
videnja konflikta tako, da je mogoče nadaljevati postopek. Refra-
ming je bistvo komunikacije, ki zamenja oziroma odstrani obtožbe
in načelne trditve, stališča pa zamenja z interesi. Ideja reframinga
je spremeniti konceptualni ali čustveni način gledanja (Gerardi
2004, 184–190).
Izjemno pomembno je prepoznavanje problema; do tega lahko
pridemo s tehniko lupljenja čebule (peeling the onion). Prepozna-
vanje problema je ena od komunikacijskih tehnik, čeprav dejan-
sko ne gre za tehniko, ampak za cilj, ki ga je treba v procesu raz-
reševanja konflikta doseči, če hočemo potovati k rešitvi. Ugotoviti
je treba bistvo problema, interese sogovornikov; dejansko gre za
iskanje takšne definicije, oznake, izraza problema, ki jo je mogoče
podati v enem stavku, v katerem je zajeto vse tisto, kar je obema
sodelujočima v komunikaciji skupno. Ko je interes vseh strani iz-
ražen v enem stavku, definiciji, problem postane skupen, kar pa je
že pol rešitve. Po tem lahko začnemo iskati možne rešitve, opcije
(Betetto 2002, 25–26).
Najlažje pa rešitve poiščemo s pomočjo tehnike možganska ne-
vihta (brainstorming). Gre za tehniko, ki omogoča ustvarjanje op-
cij, torej možnih rešitev. Ustvarjalnost se začne, ko so znani inte-
resi (ustvarjalnost predpostavlja spontanost, optimizem, zaupanje,
igrivost . . .). Namen te tehnike je pridobiti čim več opcij, morebit-
nih rešitev, torej kvantiteta in ne kvaliteta.
94
Komunikacija z vidika zgodovinskega razvoja
Zaključek
V sodobnem času se izrazito povečujeta individualizem in ne-
zmožnost družbene komunikacije. Kapitalistična ureditev in gonja
za materialnimi dobrinami povzročata vse več konfliktnih situacij,
in človek postaja žrtev svojih iluzornih materialnih želja, katerih
uresničitev pa ga, ironično, ne zadovolji. Althusser s svojo teorijo
šolskega ideološkega državnega aparata, ki je ključen za ohra-
njanje vodilne kapitalistične ideologije, lepo prikazuje, kako je
šolski sistem ali izobraževanje kot tako pomembno pri »producira-
nju« družbeno zaželenih posameznikov. Ključno vlogo pri tem ima
vodja – ravnatelj. Šolski sistem mu namreč podeljuje kompetenco,
da razmeroma avtonomno vodi proces vzgoje in izobraževanja na
posamezni šoli.
Zaradi že omenjenih in predstavljenih družbenih okvirjev je ve-
ščina komunikacije vodje ključnega pomena. Poleg poznavanja je-
zika, posedovanja veščin retorike in argumentacije predstavlja ko-
munikacija eno od pomembnejših lastnosti, ki opredeljujejo odlič-
nega vodjo. Vodjo, ki zna konflikte in z njimi povezane disfunkcio-
nalne odnose vedno spremeniti v razvojno naravnane in konstruk-
tivne. Znanje, ki ga ima vodja na področju dobre razreševalne ko-
munikacije, v takšnih razmerah ponuja rešitev iz na prvi pogled
brezizhodnega položaja. Ponuja način komunikacije, možnost biti
slišan in možnost ustvarjanja rešitve spora ali konflikta po svoji
meri. Ponuja možnost, da najdemo rešitev, ki je sprejemljiva za ka-
kršen koli nemoten in uspešen odnos med sprtima subjektoma ter
omogoča pozitivno naravnan razvoj organizacije, kar je cilj vsa-
kega vodje. Ob tem omogoča še osebnostno rast zaposlenih in uvid
v stanje, čustva, težave drugega, zato sta vrlina dobre komunika-
cije in odličen vodja, ki to vrlino ima, kot medla, v daljavi svetleča
se luč, ki posamezniku v današnji kruti kapitalistični družbi daje
veljavo in pomembnost pri soodločanju o lastnem obstoju ter ga
vzgaja v duhu egalitarne in spravljive družbe, ki članom omogoča
medsebojno komunikacijo.
Literatura
Barthes, R. 1990. Retorika Starih: elementi semiologije. Ljubljana:
Filozofska fakulteta.
Betetto, N. 2002. »Metode in tehnike mediacije v pravdnem postopku.«
Pravna praksa 21 (1–2): 23–27.
Bush, R. A. B., in J. P. Folger. 2010. Obljuba mediacije: odzivanje na
konflikt z opolnomočenjem in priznanjem. Ljubljana: Rakmo.
Deutsch, M. 1973. Konfliktregelung. München: Reinhardt.
95
Jernej Šoštar
Dimbleby, R., in G. Burton 1995. More than Words: An Introduction to
Communication. London: Routledge.
Dunbar, R. I. M. 1993. Coevolution of Neocortical Size, Group Size and
Language in Humans. Cambrige: Cambrige University Press.
Gerardi, D. 2004. »rn, mph, jd, Using Mediation Techniques to Manage
Conflict and Create Healthy Work Environments.« aacn Clinical
Issues 15 (2): 182–195.
Grabnar, B. 1999. Zgodovina retorike. Ljubljana: Šola retorike.
Grgič, M. 2007. Logos, simbol in mit: vprašanje semiotike in filozofije
jezika. Maribor: Litera.
Hartley, P. 1993. Interpersonal Communication. London and New York:
Routledge.
Hogg, M. A., in G. M. Vaughan. 1998. Social Psychonogy. London:
Prentice Hall.
Johnson, D. W., in F. P. Johnson. 1997. Joining Together: Group Theory in
Group Skills. Boston: Allyn&Bacon.
Kociper, M. 2011a. »Interno gradivo Službe za alternativno reševanje
sporov (sars).« Okrožno sodišče v Ljubljani, Ljubljana.
Kociper, M. 2011b. »Izobraževalni seminar Alternative Dispute
Resolution (adr) pri Okrožnem sodišču.« Okrožno sodišče v
Ljubljani, Ljubljana.
Kristančič, A., in A. Ostrman. 1999. Individualna in skupinska
komunikacija. Ljubljana: Združenje svetovalnih delavcev Slovenije.
Ogrizek, M., ur. 2006. Leksikon Sova. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Perelman, C. 1993. Kraljestvo retorike. Ljubljana: Znanstveno in
publicistično središče.
Vec, T. 2005. Komunikacija: umevanje sporazuma. Ljubljana: Svetovalni
center za otroke, mladostnike in starše.
Verschueren, J. 2000. Razumeti pragmatiko. Ljubljana: *cf.
Jernej Šoštar je šolski svetovalni delavec v Osnovni šoli
Nove Fužine. jernej.sostar@guest.arnes.si
96