Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat. In sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 1 gold., za polleta 3 gold. in , za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še % gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Foederalizem v Austrii.
Zlo bi se motil, ako bi mislil, da je velki boj današnega časa, boj absolutizma proti de-mokracii; ko bi temu tako bilo, bi na Francoskem, kjer so že na mejo demokratiških skušenj dospeli, nikake politiške stranke več ne bilo.
Ta boj, ki se zares v razni obliki prikazuje, se je vžgal med centralisti in foederali-sti. Posebno pri nas je jez vednili idej tako velik, da ga vsak prosti človek viditi mora.
Pa tudi zmaga ni dvomljiva; postavni red je po celi Evropi uveden. Je li mebaniška sila bajonetov bila, ki je tako velik nasledek imela? Nikoli. Evropa je razumela, da foe-derativne idee, ako niso pametno omejene, potrebom ne zadostijo. Foederativne ustave stoje posebno na nižji stopni politiške izobraženosti, in primere v nedoraslih amerikanskih svobodnih deržavah se ne moramo v naših okoljšinah poslužiti.
Razlog, kterega se austrijanski foedcra-listi posebno radi poslužijo, in kteri je po naši vedbi edini, ki ima nekoliko veljave, je ta, da se nekemu narodu poleg tega morajo pripustiti različne narave in navade, različne misli in stanje izobraženosti, da se sam iz sebe organiško razvija.
Jasno je, da je ta theoria, ravno zavolj različnosti, na ktero se opira, z časom nar različniše in nasprotniše forme razvila. Velike Austrije bi dalej ne moglo več biti, in tuje sredništva bi kmalo vničile brez cilja semtertje gibavno foederativno deržavo. Vedno lakomni provincialni dobički, bi ljuto narodnostim protile; politiška nedorašenost, ki še povsod vlada, bi tak kaos včinila, kakoršnega še ni bilo, kar svet stoji.
Kako pa je to, da ima ta netemeljna zmi-sel še vedno svoje zastopnike? menimo, da ima to dvojni vzrok. Pervi je, kar ne moramo tajiti, da se je v Austri pred marcem pr. 1. rodilo veliko in globoko nezaupanje, kterega nasledki še zdaj čutimo. Zraven tega mi tudi mnogo tega, kar se v foederativno-oposilio-nalni zmeri godi, ljudem brez znanosti in vesti pripisujemo, ki bi radi v zaželjeni foede-rativni deržavi z svojo sredno pametjo neko važnost si pridobili. Brez Cesarjevega duha bi bili radi pervi v vasi.
Vlada pa naj napreduje kakor je začela; z vezo sloge naj ovije dežele in narode, mno-gopokazavajočih protivnost naj poravna, naj svobodo v Austrii vstanovi, in pred drugim naj pazi, da se toliko ljubljena ravnopravnost ne preverže v nasprotno — v razpadanje in separatizem.
Večina naroda ji zaupno na strani stoji.
Tako pišejo Pražke novine; mi podamo odgovor iz Narod, novin, s kterim smo popolnoma enakih misel:
»Prazni govor, da večina naroda z ministri enako misli in vanje zaupanje ima, navadno vladne novine v en dan trobijo.
Ali vsakemu — hočeš al nočeš — mora v glavo pasti, da mora prašati, zakaj derži ministerstvo, ki zaupanje večine naroda vživa, to večino naroda, ki z njim enako misli, v obsednem stanu?
Kako je to, da ministerstvo deržavnega zbora ne pokliče, da pokaže vsim takim pre-
kuconom (taki smo mi), ki ne verjejo ministerstvu, da večina do njega zaupanje ima in z njim enako misli, da bo ljudstvo tudi večino ministerskih poslancov zvolilo? Zakaj pošilja ministerstvo, ki ima večino naroda zase, po vsih, tudi pokojnih deželah (kakor je Cesko) toliko vojakov ? Zakaj ministerstvo, s kterem večina naroda enako misli, tiskarno svobodo skor po celem carstvu zatira? To so nektere osebne dvombe o tem zaupanju.
Kar foederalizem v obče zadene, mislimo, da se tako važna in velika reč ne more s tako neslanim in poveršnim sostavkoin dokazati. Mi se silno čudimo tej novi znajdbi, da v Evropi ni boja demokracie z despotizinom, marveč foederalizma z centralizacio! Škoda je res, da ta sostavk ne pravi, da je boj republike z monarhio, ker dobro vemo, da sovražniki vse foederaliste na ravnost za skrivne republikance zglašujejo.
Tudi mi smo v versti odkritih foederali-stov, ali naš glavni dokas za potrebnost foe-deracie je ves drugačen, kakor ga ta sosta-vek naznani.
Naš glavni razlog, kterega smo že večkrat izrekli, je, da vsaki narod po svojem prirojenem nagonu politiško samostalnost neprenehljivo iše. Ta prirojen nagon austrijanskih narodov bi moral na vsako vižo deržavo prekucniti. Samo po foederativni ustavi je mogoče austrijanskim narodam toliko samostalnosti dati, kolikor je mogoče brez razter-ganja deržavne centralne oblasti, in le tako zamorejo narodi vživati večidel vse svoje pravice in koristi v zavezi z vsimi prednostmi velike in močne deržave. To je glavni razlog austrijanskih foederalistov. V bodočih zborih bomo vidili, ali bo foederalizem ali centralizem vžugal, h kteremo se dozdajno ministerstvo očitno spozna.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Ljubljana 10. listopada. Zadnič smo v nekim časopisu brali, kok so Berlinarji s svojim ministrant notrajnih zadev z. g. Man-teuffelam zadovoljni. Vsak dan se kaj od njega zve, kar njegovo priljudnost spričuje. Pred kratkem se je on, kakor prost mestnjan oblečen, zvečer v neko kerčmo podal, od ktere so že vohoni zatrosili, de le demokrati in republikanci zahajajo. Minister se za mizo vsede, vol pije, in si fajfco nabaše. Pričkanje drugih gostov, ki so se ravno čez deržavne naprave pomenkvali, ga k družbi povabi, de tudi on besedo povzame. Nobeden ne misli, de zdaj minister tu beseduje. Njegov govor: ki se tak lepo veže, vse pričujoče od tega kar minister razlaga prepričati jame, kar eden gostov g. ministra spoznavši na ves glas zavpije : Zivio minister Manteuffel! vsi drugi gostovi, od začetka osupnjeni, mu gromeči »Živio" zakriče! gospod minister jih nagovori, in ta »Živio" kije od začetka le njemu veljal na celo ministevstvo oberne, in z obljubo še večkrat ne kakor minister ampak kakor me-stjan les zahajat kerčmo zapusti. — To bravši smo iz globočine serca zdihovali; da bi pač tudi v Ljubljani več Manteuffelov imeli! Tudi pri nas se dokaj govori od krajev, kir se de-
mokrati zbirajo, ktirih se mora vsak pošten mož varno ogibat, in kir je v očeh marsktirih gospodov vsak ktir le terdi, de smo mi Krajnci Slovenci, eo ipso »ein Demokrat" je vsaka družba tacih Slovencov demokratiška in prekucijska. Mi bi to reč ne spomnili, ako bi se tudi iz ust uradnikov take neslane besede ne slišale. Mi le vprašamo ali se tak govor ustavnimu uradniku spodobi ? Al ni dolžnost u-radnika, če od kake derzavnimu obstoju nevarne dužbe zve, še od njeniga namena prepričali, in ako je za nevarno spoznana, jo tudi prepovedati. Al bi ne bilo lepo od naših u-radnikov ako bi oni Manteuffela posnemati hotli? Marsktir razpor bi po taki viži nehal, ki po lažnjivim natolcevanju zmirej veči postane. Stara birokratia se za to ni pečala, kar se čez njo govori, ker je ona le od Berichtov in aktov životarila. P&Vi uradniki pa morajo po dani ustavi ravnati, njih dolžnost je, se za javno mnenje pečati, in ne vsaciga, ktir njih naprav nevtegama ne hvali koj za republikanca ovadit. Uradniki morajo pomagat pomenljive besede našiga mladiga cesarja »Viribis unitis" vresničiti, kar se gotovo ne bode zgodilo, če bojo tudi oni seme razpora za naprej raztrosili. Uradniki si morajo, brez de bi se eni ali drugi stranki vdali, zaupanje vsih pridobiti skušat, kar se pa gotovo ne bode zgodilo, dokler po vstavi, ktira vsacimu svobodo mnejna pusti, ne ravnajo, —
Iz Koroškega zvemo de je pri ondotni komisiji za sodniške urade posebno en gospod ktir od Slovencov na koroškim kar nič vedit noče, po njegovi misli na koroškim nikir ni slovenskih uradnikov potreba, kir tudi med Slovenci vsak ktir z sodbo kaj opravit ima eo ipso nemško razumi. Mi jiač upamo, da se bojo drugi možje te komisije takim birokra-tičkim in protistavnim namenam tega gospoda zoperstavili. — Tudi pri nas bodemo veliko novih uranikov dobili, pa tudi imamo veliko tacih, ki so dozdaj le v mestih med akti živeli , in kterim bode zdaj treba na kmete iti. Se ve de tem gospodam ne bo ljubo, veselice me-stniga življenja zapustit. Namesto de bi lepo akte prebirali, bode treba v pisarnicali se z kožuhosmradnimi kmete pečati. Znabiti, de so ti gospodje, dozdaj nemisleč na osodo svojiga prihodnig aživljenja, slovenšino popolnama zanemarili. Alj bode tudi tak gospod, ki komaj kakšne po nemšini dišeče besede ljuljanske šprahe zastopi, tudi Poljanca razumel, ktir čisto slavenšino kramlja. Al bode kmet zaupanje do takih gosposk imel, ktire ga še v njegovim milim jeziku nagovoriti ne znajo. Pri tacih uradnikih se bode sopet stara, stoletna tožba zaslišala, ktiro je pevec divice orleanske v drugim zmislu Jovani v usta položil; Sin tuje zemlje .... ki mu Prededov svete ne počivajo Kosti v deželi, alj jo ljubil bo? Ki živel mlad z mladenči našim nt, In nam ne zna po naše govoriti, Al more oče svojim sinam biti ?
Pač živo želimo, da bi star prepir med narodi austrijanskiga cesarstva nehal, da bi se vsak avstrijanski deržavljan tudi v deželi, kir ni rojen, avstrijanski rojak ne pa ptujec i-menoval, pa mi smo tudi prepričani, de, ako se vlada tega kar enakopravnost tirja ne bode na tanjko deržala, zastonj konc stariga prepira pričakujemo.
Ljublana 12. t. m. Pred tednom se je naš visoko spoštovani g. Ulepič iz Celovca, kir jc bil pri odboru za ustanovljenje novih sodnic na Krajnskim in Koroškim, nenadama v Ljubljano vernik Sploh je govor, da nočejo koroški gospodje od tega, da mora slehern uradnik deželni jezik umeti, ministrovemu povelju vkljub nič vediti. Predloga je bila nek v Celovcu storjena, da bi se koroški uradniki ki po naše ne razume iz krajnskiga nazaj na Koroško vzeli, krajnski uradniki pa, ki so tam bi znali v te službe tukaj prestopiti. Pa temu so se, kakor je govorica, koroški gospodje na vso moč v bran stavili, pri vsem tem pa bi nam nek hotli Krajnce nazaj dati. Temu zoperpostavnemu nakanjenju se je naš častiti rojak neki krepko ustavljal; ker je pa bilo vse zastonj se je poslovil in odbor zapustil, rekoč, da bo to krivo ravnanje ministru pravice naznanil. Še več druziga se pripoveduje, toda mi mislimo, de čuvaji svete pravice se ne bojo dali od nemškiga duha tako preslepiti, da bi to,kar se Nemcam spodobi, Slovencam odrekli. S to novico smo še le autentički komentar tistiga čudniga pristavka v raspisu za sodniške službe: „die N. N. haben ihre Sprach-kenntnisse anzufiihren" dobili. Al se tako cesarska beseda spoštuje? Zdaj se tudi tisti predramijo , ktirim je bilo poprej tirjanje lastne apelacije na Krajnskim znamnje separatizma, s in Nemcam sovražniga duha med Slovenci. Principiis obsta,naj bode za naprej naše geslo, de tudi nam ne bo grozovito: Pre pozno v ušesa donelo. Kakor se sliši so se vsi Krajnci, ki so pri temu odboru v Celovcu, za našo reč krepko potegnili. Hvala pa posebno gre na-šimu verlimu rojaku g. Ur. Ulepiču, ki ni dopustil, de bi se cesarska beseda tak sramotno stolmačila. Visoko ministerstvo pa naj se iz tega prepriča, de zagotovljenja enakopravnosti jezikov pri uradih nimamo poprej pričakat, dokler svoje lastne apelacije les ne dobimo.
Iz spodne Is trije! Dragi pobratime! Naputuj se — idi od sivih pečin mertviga Krasa do kraja morja, kir sinje more te osta-vi, hodi iz prijetnih mirniških (Quieto) dolin preko veličanske Učke — po čisto slovenski zemlji postopaš. Na Krasu, v teržaški okolici proti Piranu do llukova (Dragogna) pri-jazniga slovenskiga brata; v sredni spodni Istriji pa srečaš moža močne in čverste postave v staroslavenski obleki. Dragi Slovenec! brate ti je hervaškiga roda, z besedmi „Bog daj zdravlje" te pozdravi, in ako mu „Hvala z Bogom" daješ, onda veselo serce se mu z milim očmi odpre. Pravi Slaven v jeziku in običaju je, priljuden, odkritoserčen in gostoljuben. — Jednakopravnost jezika, ovi temelj zdraviga narodniga življenja, je tudi njemu obljublena in zagotovljena, — zastonj se pa po nji pri nas oziraš. Nije še duha in sluha — in vendar je tudi istrijanski Slaven svest ko vsi naši brati po austrijanski care-vini; pobaraj ga od metežnih časov lajnskiga leta, odgovoril ti bo „Gospodinc! pripravni smo bili, kao ondi, kad smo Francoze z černo vojsko prognali."
Bes je, da imamo dobre šolske knjige tudi v ilirskim narečju, in da se nektere postave od lajnskiga leta sim zraven nemškiga in ita-Ijanskiga tudi v ilirskim in slovenskim jeziku po dokladih naših vladnih italjanskih novin oglasijo, — žali Bog! pak šol in clo narodnost nigde nimamo, ljudstvo prestavljene zakone čislati ne zna, in uradnik jih razumeti neče alj nemore, marveč znano lepoto ilirskiga jezika v svoji neumnosti z prilogam „lin-gua barbara" očerni.
Bog daj, da vlada svoje obljube spolni in šole v narodnim duhu osnovi, in take uradnike, ktiri naš slavenski jezik popolnoma znajo pri vsih uradih postavi. — Veselilo nas je, da je pred kratkim tudi vladni časopis „osservatorc triestino" nekoliko besedic zavolj novih sod-nišč in prihodnih činovnikov pregovoril. Tudi mi ž njim rečemo; ne samo na videz se imajo
nove urade spremeniti — stari burokratizem naj se izleče, in v novo ustavno oblačilo naj se uradništvo zagerni, z tim pa je treba tudi rav-nosledno misliti in delati. Alj bi ne bilo zna-biti prav, praša opomneni časopis, da bi se vsaciga prošnika ojstro izpraševalo čez pravice in dolžnosti, katire so v ustavnimu pismu in v (lopolnovajočih postavah v slobodi tiska, v porotah itd. zaznamvane — de bi pribodnič več ne vidili, kakor žali Bog semtertje še opazimo, nasledke neprijetnih ostankov prej-šnih časov? Nad jamo se, de bodo tisti gospodje , ktiri imajo težavno delo imena novih uradnikov ministerstvu nasvelvati, tudi na drugo narvažniši lastnost gledali, to je na znanost raznih jezikov vsaktere kronovine. Potrebno je da činovniki z ljudstvam v tistim jeziku govorijo, kteri je naroden.
Naj se tedaj taki uradniki izvolijo, ktiri jezik posamezniga kantona popolnoma znajo.
Alj ni zamirljiva nezaupnost deržavljana (pravi na dalje oss. triest.) ktiri samo italjan-ski alj slavenski jezik govori, ako ima kako sodniško alj politiško pisanje, ktiri ga zadeva, podpisati, čeravno se mu njega obzežik po dohnači stolmači. — Ni tedaj že zadosti da se pri pretresu zastran znanosti jezikov samo na kako šolsko spričbo gleda, marveč popolno pričanje znanosti jezika se mora imeti (ma abbiasi in vece un' assoluta prova di fatta della conosccnza d' un tal idioma) tedaj se naj na take osebe pri razdelitev novih uradov posebni pogled ima.
Z velikim veseljem smo ovej članek či-tali, in ako Bog dade bo boljši. —ski.
Celovec 9. Novembra 1849. Spet se na Koroškim novaki nabirajo; naša dežela je mladih ljudi že toljko zgubila, da je pri pohištvih , ktere so poprej dva ali tri, štiri hlapce imele, sada le samo jeden, in ovi še star in zdelan. Vse že pravi: „kdo bode kej zemljo obdeloval ? kako bode kmet svoje nove velike davke plačoval?" To jih jemalo potolažilo, ker se je bralo in čitalo, da bi imeli iz-služeni vojaki vsi na dom priti. Kar se kmetam pa najbolj čudno zdi, je to, da se sada na zimo novaki zbirajo; vsi hlapci so že li-kofe vzeli, in sada morajo pa služiti cesarju; tako ni likofa, ni hlapca! —
V gnusnoj Gracarci se neki E trudi, so-stavk Celovškega prijatelja Slovencev na sta-riše in varhe slovenske mladine razjasniti, in pokazati; da ni dobro, ni pravično itd. kar tisti šentani prijatel Slovcncov svetuje. Srotle! kaj se trudiš, da ti znoj od las kaple? Sled-nič vender moraš obstati, da ima tisti prijatel Slovencev prav, alj tisti §>§. osnove uravnave za latinske šole sa morajo pre m eni ti: muss nocli viele Modifikationen erleidcn! Tudi v našej Karinthiji se je neki nemškutar oglasil: „Es gibt nur einen Weg zu Oesterreichs Grosse, und dieser ist seine moglichste Ger-manisirung; bei einer etvvaigen Collision muss sogar die Freiheit vveichen, da bode Austrija edina, in to se ve, celo nemška. Kedar lani Slavjani niso hoteli v nemški rog trobiti, se je jim v vsakim listu očitovalo. „Ihr Slaven vvol-let liebcr dic rusisehe Knute, als die dcutsche Freiheit;" sada se pa že vidi, kje so tisti knutijanarji; „die Gesetze miissen Modifikationen erleiden," „die Freiheit muss vveiehen," alj ni drugači, še „ustava od 4. marca se mora zrušiti" vse le za to, da bode Austrija — nemška; o vi nesitneži in knutijanarji, „Dolga mu čitica Maha na pleča Ta mu je ljubica Nespremcneča."
Gorgej seje mende iz Celovca preselil; ne vem prav, kam; pravijo v Wolfsberg, ker se je tukajšnih lionvedov zbal.	Svečan.
II. Razprava IV. učiteljskega zbora na Slivnici poleg Marburga.
(Dalje.)
c.) V učivnici se ima računiti učiti. Iz-
kušnja pak kaže, da so ravno bivši učenci potle v občevanji najslabši računarji, ker težko včakajo, da si, računsko plošico za vergši, blodno ino nerazumeto nadevanino Nemških čislenk ali cifer ino računskih izrazkov iz obtežene glave odpravijo.
d.) Zadnjič se ima v učivnici keršanski nauk ino lepo zaderžanje učit. Koliko učiteljev keršanskega nauka ino poboženstva je, nepoznaje svojega visokega poklica, globoko pogreznilo v splošno versto golih jezikoučcev! Ali je tedaj čudo, da so učivnice same sv. vero, ktera ima po občutji voljo k spoznani resnici nagibati, majale ino spodkapale, ker se je Nemški katekizem le v vbogo pamet phal, serdce pak v ledino vseh divjih strasti puščalo?
Vsled rečenega tedaj zbor sklene: da se ima v potrebno popravljenje Slovenskih narodnih učivnic v njih vse v domačem jeziku učiti: Nemščina pak bodi le poseben učni predmet, dokler po izkušenji dobro ve, da se učenci tude Nemščine onde bolje uče, gder se Slovenščina razkladavka v uk vpleta.
3.	Da se učivnice ne čislajo, ter otrokom veselja ino staršem skerbi ne delajo, so bo-dikaj učne knige vzrok, ker so v tujem jeziku in overženem pravopisu, ter zapopadka brez potrebne mikavnosti ino koristnosti za prihodnji delavni žitek.
4.	Ker so učitelje za svoj imenitni stan ugrešljivo pripravljam, ino za svoj terpki trud nedostojno plačani bili, kar jih je za učenje nekaj nerodne, ter nekaj raztresene in nevoljne činilo.
5.	Ker je očiteljem davavna navadna uč-nina skopim in vbogim staršem pretežko hodila, tako da so svoje otroke raji doma k delu deržali.
6.	Ker si zadeti deržavni vredovi premalo v skerb jemaše, hojenje v učivnico tude silama morati.
II.	Kterimi sredstvi se da učtvo vzdvigniti
ino krepko oživiti?
Iz ravno gore razkaznih pogreškov, kteri hojenje v učivnico ino njejni tek kaze, se sledeče sredstva, nje odpraviti ino narodno učtvo v zaželjeno cvetenje povišati, od same sebe vnudijo.
1.	Da se v učivnico materni jezik, kakor jedina učna beseda popolnoma brez vse polo-vičnosti vvede.
2.	Da se učencem sedanjim potrebam pri-merjene učne bukvice v roke dajo.
3.	Da se učitelji v priličnih, to je v Slovenskih pripravničišcih za tečno učbo izobra-žajo ino godijo.
4.	Da se učiteljem pristojna, do voljna ino nezavisna plača odkaže.
5.	Da se zasluge učitetjev spodobno priznajo in obdarjajo.
6.	Da se obljubljeno učebno svetovavstvo samo iz domorodcev, kteri narod resnično brez sebičnosti ljubijo ino njegove potrebe naj bolje znajo ino čutijo, sostavlja.
7.	Da deržavna oblast učtvo sploh vsemi svojimi posredki podpira ino pregreške z oboje strani primerno straliuje, ter da pošiljanja otrok v učivnico staršem na voljo ne pušča.
III.	Kaj je zoper dozdaj navadno učno pla-
čilo reči?
Da je ti način, učitelje plačevat, overči:
1.	Ker se tako učiteljem shodno ino potrebno spoštovanje krati, ako so plačevani, kakor najeti teržaki.
2.	Ker v pobiri učnine s kmetmi v neposredno dotiko ino zlo neogodno položenje prihajajo, posebno, če je siljenja treba.
3.	Ker jih, dokler ubogi ob dobi ne morajo, premožni pak večkrat ne hočejo plačati, pogostoma občutljivi uterpek svoje pravice doleta.
4.	Ker je takovo plačevanje, kakor je gore I. 5. povedano bilo, večkrat pošiljanju v učivnico na poli.
Zbor tedaj nasvetuje , da se učiteljem od ločeni sluz ali zaslužitek po srenjski gospodski izroča.
IV.	Razprava, kako Ilirski pravopis ino zvokovanje ali glasovanje, (Lautiermethodej v pojedinih »upali napreduje. in ako je gde
kaki napotek, kmalo jega odprava.
1.	Ilirski pravopis je povsode znan ino ljubljen, Bog! da bi v njem le tude odločenih učnih bukvic bilo.
2.	Drugačešnja je s zvokovanjem. Zvokovanje, od vladnega praviteljstva sicer le priporočeno, pak ne ukazano, v nekterih učiv-nicah res veselo uspeva, v drugih pak nete-čno v pušči leži, ino to sicer po vlastnem iz-povedanji učiteljev in sledečih pričin:
a.)	Ker dosedanji učitelji v pripravniči-ščih še nikakega uka o zvokovanji neso dobili, in se jim ta nova reč pretežavna zdi.
b.)	Ker otrokom dava priliko k glumlje-nju ali šaljenju ino tude celo k hudobnemu zasmehovanju.
c.)	Ker staršem serd dela, dokler doma otroke za učivnico v čerkovanji po stari navadi pripravljajo.
d.)	Ino ker so si boje učitelji za tega voljo uže več neprijetnosti izkusit imeli.
V.	Svobodno razgovarjanje; ali bi se v naših zborih ino zapisniku rajši materni jezik
ne rabil?*)
Pretehtavši, da je izobrazivanje Sloven ščine, naše premile materinščine po ustavi zagotovljeno, ino 1. bode odsihdob jednako-pravno učna beseda;
2.	Da javni pogovori o učebnih predmetih zbornikom ugodno priložnost; potler
3.	Velik podbodek in pogon, se v narodnem jeziku skerbneje uriti, davajo; ter
4.	Taisto nerodno plahost in okornost ktera Slovenca, kedar bi imel boljše in očitno govoriti, toliko rada prestrega ino pači, odpravljajo, odloči zbor; udom bodi v večeru oziru na voljo puščeno, v skupščini poljubno besediti, zapise pak je v obojem jeziku goto-viti, ino v ti namen si izvoli posebnega vrednika.
(Konec sledi.)
Hervaška Iu serbska dežela.
Slavenski Jug prinese sledeči dopis iz Dunaja:
Že davno vam nisim nič pisal iz te velike kovačnice naše sreče in nesreče. Vzrok tega je bil, ker vam nisim mogel nič veselega povedati, žalostne reči pa tudi pozno prezgodaj čujemo.
Zdaj vam moram v svojo žalost in v tugo vsega naroda za gotovo povedati, da iz vsega tistega, česar smo se mi v začetku lanj-skega leta nadjali, in kar smo pričakovali od srečno dokončane madjarske vojske, nič biti neče. Ako mi ne verjete, počakajte še kaki mesec, in ako se reči do tistega časa silno ne premene, boste vidli, da sim pravico govoril.
Vse, kar se tukaj za nas, in nam nasproti dela, je razdeljeno v dve stranki. Ministerstvo, banski svetovavci, poklicani zaupniki, in poslednič serbski poslanci.
V ministerstvu se za slavjanstvo edini Thun poganja, ali za centralizacio so vsi, kadar do resnice pride.
Kaj čem vam od banskih svetovavcev povedati? Vi poznate našega bana, in ves naš narod, da, cela Austria ga pozna. On je dobra duša s pesniškim in slavjanskim duhom, in preveč odkritim sercem. To tukaj vsi vedo, nar bolj pa nemški centralisti.
Vi mi ne boste verovali, ako vam povem: daje do njega slavjanskemu civilnemu domorodcu težje priti, kakor k samemu caru.
Kar naša kraljevina stoji, ni bil tako za-
pert pristop narodnim ljudem k svojemu banu kakor sedaj.
Ako ne verjete, prašajte za redom vse tukaj živeče, poštene Slavjane, in prašajte tiste, ki iz Zagreba v kakoršnih koli opravilih sem pridejo. Tako bode tudi zanaprej ostalo, dokler bodo v njegovih predizbah vsakega ljudje sprejeli z nemškimi in francoski mi imeni.
V njegov bureau kakor pri ministru notraj nih zadev, se mora narpopred iti skoz sobo znanega gospoda F —. Tako pripovedujo vsi tisti z nezadovoljnostjo, ki so tam bili.
Veliki sovet z našimi poročniki je bil le dvakrat in dosti kratek. Scer vsaka stranka zase dela.
Seme starega sovražtva zarad vere se spet bolj in bolj začne v naš narod sejati. Naš ban se je močno za to opiral, da se Vojvodina z nami zjedini, ali proti temu se ni le sam patriarh izrekel, ampak tudi več naših ljudi. Narodu našemu ni treba druge sloge, kakor te, ktera se mu v Deču skuje. Zato bi tukaj pripravni bili Slavonio za posebno kro-novino razglasiti. Eno odperto selce ložej spokori človek kakor jako terdnjavo. To je stara reč.
Naši poročniki so doveršili osnovo občin, županij, banskega svetovavstva in sodbene vravnave. Ko so to ministerstvu predložili, jim je bilo delo nazaj poslano s pridjano osnova juridiške vravnave za Ogersko. Naloženo jim je: da naj to pretresejo, svojo pa naj popravijo in potem na novo predložijo. Zdaj veste, da bomo tudi zanaprej z Madjari na enaki temelj postavljeni.
Ministri pravijo, da kervave sodbe za našo domovino ni treba, ono bo nam dalo posebni oddelk austrianskega Justickassations-hofa. Naši ljudje se temu protivijo, bomo vi-dili kakošen bo izid.
Čuje se nekaj časa po Beču, da je na naše zborne sklepe nek dokonček (resolutio) gotov, po kterem se bo naš zbor sostavil. Nekteri nočejo pri tem nobenega opravila imeti, ker je to absolutna volja konstitu-cionalih deržavnih opravil.
Kakor juridiška vravnava, tak je tudi banskega svetovavstva, po naših poročnikih napravljena, od ministerstva nazaj poslana s to nalogo, da naj politiško vravnavo drugih kronovin pretresejo, in da naj se po njih osnovah derže. Vsi dopisi banskega svetovavstva se zdej pošiljajo na zadevajoče ministre.
Te novice so tukaj vsim Slavjanom dobro znane. Vsa poštena serca prašajo, ko se srečajo: „Kdaj bo pred slavjanske vrata sonce posijalo?" Pa na to jim modri odgovarjajo: Slabo obernjen čas se ne bo nikdar vernil.
— Njih Veličanstvo naš mladi cesar so blagovolili z zadovoljnostjo prejeti knigo: Zakonik Štepana silnoga Dušana cara Serb-skoga od Miloša Popoviča, urednika beograd-skih novin jim podano, in za znamje spoštovanja so mu podelili zlato kolajno učenosti. Kakor se sliši bode v Zagrebu ne pa v Ljubljani slavjansko vseučeliše ustanovljeno. Samo dobrovoljni zneski za potrebno glavnico zneso en miljon goldinarjev srebra.
Ptuje dežele.
*) V razumenje tega je treba ovaditi, da je zbor se pervokrat enidši, eklenel: Nemški besediti ino zaplavati.	Pisavec.
Nemška. Cela slava prerojene Nemčije se je že pogubila. V kratkim bodemo še slišali de je Nemško brodovje, s ktirim so se lani tak neizrečeno ustili, v prahu in dimu zgi-nulo.
Tako znano „Reichsministerium" je dalo na vse povelnike vojskobrodov ukaz, da naj bodo pripravljeni vse brodove popolnama končat, preden de bi jih Prusam ali Dancam čez dali, pulfra morajo zato zmiraj dovolj priprav-ljeniga imeti, in kader bo Prus ali Danec prišel, bo nemško brodovje šlo rakam žvižgat.
To mi je lepa nemška edinost! Bog nas varuj taciga „Beichsministerija"!
Francoska. Časopis Czas pripoveduje sledeče od preselitve Poljcev iz Pariza v Ameriko: Današni dan (23. Oktober 1849) stori novo dobo v zgodovini poljskih preselnikov. Danas namreč je zapustilo sto Poljcev, večidel priletnih mož, ki so skoz 18 let naše žalostne osode deležni bili, brez domovine tožno življenje vživati, obupni in večidel primorani Francosko, in so se v Ameriko podali, Bog jim daj srečo na žalostni poti! da bi se jim unkraj morja v prognanstvu boljše godilo! Mi pa, ki njih zgubo obžalujemo, ker so se od našega ognjiša odtergali, ne moramo pozabiti, daje njih v sili storjena sklemba, nam nezaceljivo rano v serce zasadila!
Danes se je očitno vidilo, da nar hrabriši vojaki Evrope vedno za in zavolj Francoskega svojo kri prelivajo. Poljsko in njegovi sinovi to čutijo, in bolj čutijo kakor vsak drug narod. Prekucia 24. Februaria je to zadostno spričala; priseleni so bili polski izseljniki se v svojo dežele verniti, tistim je bilo premoženje vzeto, ki se niso verniti hotli, vbogim starčikom je bila podpora večidel ali clo odvzeta , ki so potem še deželo zapustiti mogli.
V	imenu Poljskega se je dvignila revolucija 15. maja 1848; prisileni so bili clo poljski izseljniki v sardinske, toskanske, rimske le-gione stopiti. Ko so se iz vojsk nazaj ver-nili, so bili prigovorjeni, se v Ogre, Turke in Greke mešati. Ker je Francosko, prav za prav francoska vlada, povsod te revolucije, ki jih je sama na dan poklicala, v začetku podpirati hotla, potem pa povsod zatreti znala, in ko so ostanki tih kervavih dogodb se spet na Francosko vračati jeli, je ravno ta vlada sklenila, sostavljena iz oseb, ki so pod kra-Ijem Ljudovikom in clo v sedajni republiki za zagovornike narodnosti se dvignili in se udi poljskega narodnega družtva imenovali, delo dokončati, kterega se nje spredniki niso mogli ali niso upali lotiti.
Narpopred so se Poljci za zapeljivce in vstajnike razglasili; eni časopisi so nas silno grajali, da smo podpihovavci, možje brez poštenja in pravice; republikanski časopisi si niso upali nas zagovarjati; tako smo bili popolnoma udarjeni. Spoznali smo, da je nas Francozko vedno golufalo , za svojo slavo in častoglad rabilo, da smo našemu dobičku vkljub vse bojna polja z lastno kervjo močili.
Nar imenitniši in že vdomačeni Poljci so bili brez vsmiljenja iz Francoskega pregnani; ostali pa, ker se je vlada očitnega ravnanja bala vse naenkrat spoditi, šo bili po deželi poslani, z golufivim obetanjem, da bodo od vlade pomoč dobili. Med tem je pa bilo opravni-kom povelje dano, Poljcev dalej ne več podpirati, in zdaj delajo po kmetih naši sivi majorji stotniki za 12 Sousov na dan!!!
Več naših bratov, navajeni meča in ne pluga, tega ponižanja niso mogli preterpeti in so terjali potne liste v Sibirio; oklenjeni so bili peš na prusko mejo poslani in vsmile-nim nemškim beričem izročeni, ki so jih na rusko mejo odpeljali. Enaka osoda je vse zadela, ki so se po dani zapovedi, Francosko zapustiti, čez 24 ur še v deželi mudili. To je nam prekucia v Februarju rodila, to je gostoljubnost svobodne francoske republike, to zahvala naših bojev po celcm svetu za njih mogočnost. Še hvalo jim moramo vediti, da so nam toliko milost skazali, da nas niso po nasvetu Tachereau'sa v terdnjave na špansko mejo zaperli, in da so dovolili nam si v daljni Ameriki, v lusijanskih pušavah novo domovino vstvariti."
Engleška Na Engleškim pričakujejo Košuta k bode na parobrodu „Sultan" prišel.
V	Suthamptonu ga bodo veličastno sprijeli, in z veliko gostbo počastili.
Franc Pulsky, znan poslane poprejšne madjarske vlade na engleškim je zdaj pri ministru Marquis Lansdovu na obisku.
H C 1» « 1 i t i s k i «1 e 1.
Narodne pesmi.
(Nabral v Metliškoj okolici J. Navratil.)
m.
Koledniška, kadar zvezdo nosijo. 'J
Presveti tri kralji Prcblažen vaš dan! Preblažena zvezda, Ki svetiš ti nam; Preblažena Marija, Ki rodiš ti nam !
Mi smo trije Elitarji, Iz treh dežel smo sem prišli Gašper, Melhjor, Boltezar. Ilerodež je postal serdit; Se ima nov kralj rodit, Je dal vse fantje pomorit'. Dvanajst tavžent mo/.kib otrok To je bla žalost ino jok.
Mi pod to zvezdo projdemo Vam novo leto voščimo Vam vošč'mo vsmiljen'ga Jezusa Za rojstvo mi zahvalimo Ljubo devico Marijo, Ki je rodila Jezusa
0	Jezusa zveličarja.
Mi pod to zvezdo projdemo Vam novo leto voščimo Vam vošč^io vsim skup lahko noč.
IV.
O vuzmu, kadar kolo plešejo.
Se kosini (?) ne kolini (?) Igraj kofee, ne postavaj. Nišam došal kol'ca igrat, Neg' sam došal divojk zbirat. Ni divojka nakinčena Ni veselj'ce dozlačeno.
V	gradi so visoka vrata Na njih sedi lepo Kate Lepo Kate, divojčica.
Kada Jure Dunaj plava Nek ga plava i preplava, Plavajačko 3) čačko ') zove , Nek ga zove i prezove. Mlinarica žleb zapelje Nek zaperje i odperje.
Na vertu je troje zelje Troje zelje i korenje. Vse s poiičkom pred sodičkom Z belim hlebom žutim sirom. Vse tičice radovnate, Mimo jaše star' na konju , Iznil si je svitlu sablu llazsekal je listnu travu. Bog ti plati star1 na konju, Prosal Petar na vintaru (?) Ljube hale kupovati Svojim sestram prodavati. Zdrava ljuba balo derla
V	nji je kofee izvodila
V	nji je sinka iznosila. Da bi imela černe oči, Valjala bi kralj °) gospona
1	njegove vrance konjce I njegove verne sluge. Da bi mi se jedan znašel, Da bi mi hitil zlato krunu
*) Zvečer pred sv. 3 kralji nosijo trije fantje po mestu zvezdo v kteri luč gori. Eden jo derži na debeli palici, eden jo ziblje s pripeto vervico, eden pa pobira denarje v dar. O tej priliki pojejo zgornjo pesem. Tudi po kmetih hodijo koled-vat, kjer jim predivo in drugo blago v dar dajejo, ki ga koledniki nazadnje med sabo razdcle. Ce se dve take drušini srečate, si skušate ena drugi zvezdo razbiti, ker drušina z razbito zvezdo ne more ničesa zaslužiti, kar je uni v dobiček.
2)	Vuzem pravijo veliki noči. Od kod ta beseda in kako Metliški deklici o vuzmu kolo plešejo, sim popisal v Vetležu v listih 14. lo. in IG perve polovice letašnjiga leta. Ondi sim izustil tudi svoje misli zastran začetka te navade. Tukaj le pristavim, da se govor nazočne pesmi od navadniga loči, kar poprejšnje pesmi spričujejo. Pesem, kakor je očitno, je iz odlomkov različnih pesem sostavljena. Besedam, ki jih ne urnem, /sim prašaje (?) pristavil. Prav drago bi mi bilo, ko bi hotel kak rodoljub na znanje dati, jeli se ta pesem še kje prepeva, bodi si na Slovenskem, Horvaskem, Serbskem ali kje drugde. Po tem bi se vtegnila morebiti še kakšna zgodovinska drobtinica zaslediti.
3)	Plavajoč. 4) očeta. 5) kralja.
I sreberno povijaču Htela bi mu ljuba biti. Znašli so se čemi mali; Černi mali Vogrančički.,:) Komu moram ljuba biti? Cern'mu mal'mu Vogrančieku. Lepe moje bele noge, Za kom bote pohajale? Za černim malim Vogrančičkom. Lepe moje bele ruke Koga bote objemale ? Cern'ga, mafga Vogrančička. Lepa moja sladka vusta,
Koga bote kuševale? Cerifga, mal'ga Vogrančička. Lepe moje černe oči, Za kom bote pogled vale? Za černim malim Vogrančičkom.
Odprite naša vrata 7) Čez tri rudeča zlata Sive konjce vodimo Rudeča zlata nosimo Okol' sebe srebern pas V vsakem žepu slo dukat.
Ar dim- Gorgey.
Arthur Gorgcy, stare, plemenite rodovine je bil rojen v gradu Toporc na Cipsu leta 1818, mesca januaria. Njegov oče Juri je imel 4 sinove Guidota, Armina, Arthura in Štefana. Njegova mati, zlo izobražena žena, je svoje otroke posebno dobro izredila. Na vsako vreme na mraz in vročino jih je navadila. Nikdar nobenemu ni pustila nogovic obuti, ali se v pregorko obleko napraviti; po zimi ni nobenemu plajša dala, ampak lahko suk-nico. Od tod pride; da ni G6rgey v vojski po zimi nobene težave občutil. Njegova mati mu je umerla zadnega mesca 1828. Manj ojster in bolj priljuden oče, kteremu je bila zdaj izreja svojih otrok pripuščena, je pred sedmimi letini časno življenje zapustil. Artluir se je učil v Kazmarku in Lcutšavu. V 14. letu je v govorništvo stopil v Eperiesu, kjer je pa le malo tednov ostal, in se je potem na pionirsko šolo v Tuln s veselim sercem podal, ker ni druzega ne mislil ne govoril, kakor od vedne vojske. V tej šoli je imel še večo srečo kakor Napoleon; tamošni učeniki so kmalo njegovo bistroumnost spoznali, ki je triletno šolo v dveh letih dokončal, in so ga torej vi-šemu vojaškemu opravništvu priporočili s pri-stavkom, „da bi bil za vojvoda prav dober."
Očetu pa so učeniki pisali, da, kar je v Tulnu učilištvo osnovano, še takega učenca niso imeli. To pismo se še dobi.
Arthur je zdaj na Dunaju v ogersko kraljevo stražo plemenitnikov stopil, kjer se je vedno pridno, naravno kakor vojaški red tirja obnašal. Pa vse te znanosti, ktere si je do zdaj pridobil, so mu bile vse premalo, hodil je na vseučilišče, kjer se je posebno pridno staro zgodovino in druge znanosti učil. Čez pet let je bil za nadlajtnanta pri Palatinal-iiuzarjih zvoljen, je pa službo popustil in se v Prago podal, kjer se je Ivemio učil. Potem se je oženil in k svoji žlahti v Toporc vernil. 15. sušeč je tudi njega iz počitka zbudil, hitel je v Budapest ministerstvu se v službo ponuditi. Poslan je bil narpopred v Luttich po orožje. Ko nazaj pride je bil za stotnika zvoljen, pozneje je postal major v Scolnoku, Ko je ban na ogersko svojo armado peljal, je bil on na otok Csepel poslan, kjer je nesrečnega grofa Zichi obsodil. To je nar veči madež scer jakega moža, kterega si nikdar ne bo zbrisal. Ivošutu je njegova ojstrost silno do-padla, mu je torej visoko stopnjo namenil. Gorgey je bil glava perve-vojske, ki se je z vjetjem Bothove armade končala. Na to je postal poveljnik Presburške terdnjave. Ko se je Moga čez Ijaitho dvignul, kteremu je Košut malo zaupal, je Gdrgey tako rekoč povelj-stveno žezlo že nosil, akoravno mu je bilo še le potem podeljeno, ko je ban Madjare pri Mannsverthu hudo natolkel. Ko je Vindišgrec poveljstvo prevzel, se mu je Gorgey čezG jur in Budapest počasno vmikal, kjer je svojo slabo armado razdelil, z enim oddelkom Percela
fi) Ogri, Vogri.
T) Te verstice pojoč se spusti cela versta dekličev navdoli skozi vrata, ki jih dve tako naredite, da ena desnico, ena levico nad svoje glave vzdignete in se z rokama sprimete.
Pisatelj.
v Scolnok poslal in z drugim se je sam vWait-ccn vergel. O tistem času se je marsikdo takemu ravnanju posmehoval, in vonder je bilo to nar koristniše; na vsako drugo vižo bi bilo naenkrat vse zgubljeno. Ko je Dembin-ski mesca februaria višje poveljstvo prevzel, jc izdal razglas 14. febr., v kterem je svoji armadi natanjko pokornost do novega generala zapovedal. Veličastvo Dembinskega se je po nesrečni bitvi pri Kapolni otamnilo, in podmaršal Vetter je na njegovo mesto stopil; pa tudi ta je moral kmalo od veliteljstva odstopiti, in versta je zopet na G6rgeya prišla, in o tej dobi je bil on strah Avstrije. Cesarsko armado je do Budapesta nazaj vergel. Damjanič je Waitcen vzel, in sam se je dvignul čez lpoly-Sagh, je zmagal pri Nagy-Sarlo in je Komorn osvobodil. Tukaj ga zadene povelje deržavnega zbora Budapest vzeti, kakor strela iz jaznega. Pri tej priči je te pomenljive besede zgovoril: „Zgubljeno je Ogersko." Ker je vbogati moral, je Budim v 17 vročih in kervavih dnevih z naskokom vzel. 21. maja ob dveh zjutraj se je naskok pričel. Ob 4. je zavpil: „Tam veje trojobarvna zastava! Živili Honvedi!" In zares je bandero na reče-nem mestu vihralo. Vladni pooblastenec Lud-vigli ga praša: „ako hoče vzetje Budapesta v IJebrečin naznaniti?" On mu odgovori: ^pomnite se naMelasa pri Marengo, naredite,' kar se vam zdi." Gorgey je potem ministerstvo vojništva prevzel, pa imena podmaršala in reda v pocastenje hrabrosti ni hotel. Od zdaj so se začele zmešnjave med njim in Košutom. Zdaj je bil Haynau proti njem poslan; ko ga je pri Csigardu in Peredu čez Vago prepah-nul, pri Gjuru in Acsu zmagal, se je Gorgey ranjen v Komarno vergel. Košut je hotel na njegovo mesto Mesarosa in Dembinskega postaviti, pa armada tega ni dovolila. Ko Gor-gey vidi, da je njegovo stanje pri Komornu nevarno, mu je Klapka pripomogel, da se je z svojo armado odtegnil. Pa pri "VVaitcnu je že na Buse zadel, torej se je moral na zgor-njo Ogersko vreči, in skoz celo pot vedno z njimi biti.
Hudi opor na Saju, zmagljivo orožje pri Hernathu ga ni moglo več rešiti, in k temu mu je še ncbogljivi Nagy Sandor vse pokazil in mu zmago pri Debrečinu odnesel. Tedaj se je hitro proti Aradu obernil, da bi se z južno armado zjedinil. Pa ona je bila od Hay-naua pri Themišvaru razpodena. Gorgey je tedaj sam vso oblast prevzel in Košut je moral odstopiti. Šlik ga je pa že proti Aradu prehitel, rusovska glavna armada mu je za herbtom stala, z Sedmograškega se mu je Liider bližal, od Themešvara mu je Haynau žugal; v takem stanju mu tedaj ni druzega kazalo, kakor se z svojo vpehano in vtrudeno armado Rusom podati. To se je zgodilo pri Vilagosu 13. augusta 1849. G6rgey zdaj v Celovcu prebiva, kakor mu je vlada vkazala.
On je ravne, terdne postave, nosi očale, od vetra in sonca zagorel, lase ima kratke in še clo pod milim nebom večkrat glave ne pokrije. Desiravno je ojster v spolnenju vojaških dolžnosti, je vonder zraven tega prav ljudoljuben, prijazen. Večidel je do polnoči v stolu sedel in pisarjem narekval, da je zaspal, med četerto in peto uro jih je že zopet poklical. Večkrat je ponoči jahal do sovražnikovih straž. On je mogel sam vse viditi in povsod zraven biti. Cele ure je včasih na tleh ležal in na zemljovidih gledal, kako bi se v vojski obračal. Njegova nar veča zasluga je strategiška znanost, ktero je Napoleon, čonditio sine qua non, za vojskovoda imenoval.
Smesnica.
Ni treba boljših smešnic, kakor so včasi tiskarski pogreški,ki se v naglosti ali zavoljo slabega posnutka, ki se za popravek kar s kertačo posname, v natis vtepejo. V enem slovenskih časopisov, toda o pravem času še popravljen, je bil sledeči tiskarski pogrešek: Perva žena mu je rodila pet sirov, namesto sinov.
Z m c s.
Na Ruskim v Kavkaziji je potres prebi-vavcam terga „Ivulp" velike zaklade razkril. Odtergala se je namreč pri potresu stran hriba, in na dan so prišle mogočne ploše soli.
Nobena nesreča se ni pri tej prigodbi zgodila.