Izhaja vsako sredo. Cene: Letno Din 32.—, polletno Din 16.—, četrtletno Din 9.—, inozemstvo Din 64.—. Poštno-čekovni rac. 10.603. LIST LJUDSTVU V POUK IN ZABAVO Z MESEČNO PRILOGO „NAŠ DOM" Uredništvo in upravništvo: Maribor, Koroška c. 5. Telefon 2113 Cene inseratom: cela stran Din 2000.—, pol strani Din 1000.—> četrt strani Din 500.—, V« strani Din 250.—, Vi. strani Din 125.-^, Mali oglasi vsaka beseda Din 1.20., vil' Ncmšhi fašizem. Nemški fašizem je došel s Hitlerjem v Nemčiji na vlado. Fašizem kot pretiran nacionalizem (narodnostna pre-tiranost) ni nobena sreča za narod, ko-jemu sedi v zatilku, je pa nesreča za Človeštvo, ker ogroža mir med narodi in državami. Katoliška Cerkev je narodnostno pretiranost kot produkt ne-krščanskega egoizma (sebičnosti) in osvajalne pohlepnosti vedno obsojala. Nemški škofje so se večkrat ostro izjavili zoper Hitlerjev narodni socializem ter svarili vernike pred njim, ker je neskladen s katoliškimi načeli. Še nedavno je monakovski kardinal dr. Faulhaber izdal obsodilno izjavo proti narodnemu socializmu. S takšnimi izjavami je nemški episkopat (škofje) storil veliko uslugo Evropi, ker jo je opozoril na nevarnost, ki ji preti od nemškega fašizma, še večjo uslugo pa je storil nemškemu ljudstvu samemu, ker mora najprej in najbolj občutiti zle posledice fašizma tisti narod, ki je iz njega vzrastel ter je v njem zavladal fašizem. Revizionizem ruši mednarodno zaupanje ter izpedkopava mir. Posledica Hitlerjevega prihoda na Vlado je padec mednarodnega zaupanja. Zadnja leta se je to zaupanje, brez katerega je trajen mir nemogoč, začelo jačati in rasti. In iz ojačenega zaupanja je vzrastla pripravljenost za razorožitev posameznih držav. Namah pa je to zaupanje izginilo. Revizionizem = težnja po spremembi mirovnih pogodb, je razmajal temelj takšnemu zaupanju. Hitler je to svojo bistveno programsko točko proglasil kot točko v zunanjepolitičnem programu svoje vlade. Kar je kot agitator in organizator obljubljal, to bi rad kot nemški Od Zangare ranjeni chikaški župau Čermak kancler izvršil. Za zdaj je pokazal s prstom na Poljsko ter izrazil zahtevo, da mora izginiti poljski koridor do morja ter se morajo dotične pokrajine, v katerih povečini prebiva poljski ži-velj, zopet pridružiti Nemčiji. Da se kaj takega ne more zgoditi brez nove vojne, je jasno vsem, tudi Hitlerju. Politika sile. To je vzporednost metode v Hitlerjevi notranji in zunanji politiki: povsod je sila geslo in način izvrševanja. Te tedne, kar je Hitler na vladi, se je pokazal kot političarja nasilja. Nasilno je nastopil proti nemškemu parlamentu, ki ga je razgnal, če tudi se je prej s stališča parlamentarizma in demokracije boril proti Papenovi in Schlei-cherjevi vladi. Petkrat je nemško ljudstvo lani moralo na volišče, šestič ga je na volišče pognal Hitler. Nasilno je nastopil proti pruskemu deželnemu zboru in pruski deželni vladi, ker ni bila narodno-socialistična. Nasilno nastopa proti opozicionalnim strankam, katerim prepoveduje shode in ovira izdajanje časopisov. In da bo njegova lastna stranka lažje izvrševala nasilja nad drugimi, je dal po pruskem komisarju ministru Goeringu pruski policiji ukazati, da ne sme nastopati proti narodno-socialističnim napadalnim četam in jeklenim čeladarjem, marveč mora z njimi postopati vzajemno, ker je samo v vzajemnosti vseh narodnostnih sil rešitev Nemčije. Vplivi na Avstrijo. Vplivi Hitlerjevega kanclerovanja so se tudi pokazali v Avstriji. Kakor znano, ima Hitler, ki je po rodu Avstrijec, v svojem programu združitev Avstrije z Nemčijo. Če prav tega programa takoj ne more izvršiti, vendar je v njegovem smislu začel vplivati na vodstvo zunanje politike v Avstriji. To se je pokazalo o priliki spomenice z dne 11. februarja, ki sta jo Avstriji poslali Anglija in Francija v zadevi tihotapljenja orožja v Madžarsko preko Hirtenber-ga. Dočim je Avstrija prej kazala pripravljenost, ustreči želji male antante ter Anglije in Francije po vrnitvi orožja italijanskemu pošiljatelju ali njegovem uničenju, pa je naenkrat avstrijska vlada našla, da je ta spomenica sestavljena preostro. Naposled se je na odločno zahtevo Anglije in Francije udala ter zagotovila, da vrne vtihotap-ljeno orožje in strelivo pošiljatelju. Avstrijsko časopisje pa se je kazalo zelo razžaljeno ter med vrstami pretilo z Anschlussom (z združitvijo z Nemčijo). Kako visoko prekipevajo nemško-na-cionalna čuvstva. Hitlerjanstvo osvežuje nemško-na-cionalne duhove tudi izven mej Nemčije in Avstrije. Omenili smo v našem listu dne 8. februarja, da je »Deutsche Zeitung« v Celju priredila v svoji številki 2. februarja kanclerju Hitlerju nekako duhovno bakljado. Ni bil to hipen podvig duha, marveč razpoloženje, ki traja naprej. Dne 5. februarja je posvetila hitlerjanstvu uvodnik z naslovom »Začetek nove dobe«. V njem opisuje zasluge nemške mladine za Nemčijo ter pripominja: »Radi tega je razumljivo veselje, ki je nastalo v Nemčiji in v vseh nemških srcih, ko je ta mladina . . . vendar enkrat prišla k temu, da ima kaj govoriti v tej domovini, da je prišla do vladne moči. Razumljivo je, da so moškim in ženam tekle solze po licih, ko so 30. januarja slišali ime Adolfa Hitlerja.« Glede na razpust parlamenta piše navedeno glasilo za nemško manjšino v dravski banovini: »Prvo dejanje nove dobe v nemški državi in hkratu zadnje dejanje stare dobe je že tukaj. Državni zbor je razpuščen! Mislimo, da ne bo nikdar več oživel v. stari obliki. Nova državna vlada je izkoristila velikanski vtis preobrata za to, da vpraša ljudstvo za mnenje: Kako krasno, da se ni obotavljala!« V tem nemškonacionalnem zanosu se list v starem losvonromovskem tonu zaleti v katoliški centrum z besedami: » Možje so odklonili, da bi bili odvisni od črne internacionale in njene strpljivosti.« Nemškomanjšinsko glasilo za dravsko banovino si torej drzne psovati s črno internacionalo nemško katoliško stranko, ki ima največje zasluge za nemško rei usi. Koosevelt, judstvo in nemško državo na politič-aem, gospodarskem in socialnem polju! V svoji številki z dne 12. februarja posvečuje ta list Hitlerju nezmanjšano pozornost ter ustvarja neko čudovito n pomenljivo zvezo med letošnjo petdesetletnico smrti nemškega skladate- V NAŠI DRŽAVI. Razpust Prosvetne zveze. V četrtek, 23. februarja, je bil dostavljen g. dr. J. Hohnjecu, predsedniku Prosvetne zveze v Mariboru, naslednji odlok kr. ban-ske uprave dravske banovine v Ljubljani z dne 17. februarja 1933 II/2 No. 927/1: »Prosvetno zvezo v Mariboru, katere prvotna pravila je odobril-bivši veliki župan mariborske oblasti z odlokom z dne 5. maja 1924, št. 5023, raz-puščam na podstavi § 11 zakona o društvih, shodih in posvetih, ker se je kot nepolitično društvo udejstvovala po svojih včlanjenih društvih tudi politično in strankarsko-politično ter s tem prekoračila svoj statutarni delokrog ter ravnala tudi zoper državni red. Iz istih razlogov se s tem razpu-ščajo vsa v naslovni Prosvetni zvezi včlanjena in obenem z dekretom obveščena društva. Ban: dr. Marušič l.r.« Banovinskl svet dravske banovine v Ljubljani je pretresal proračun dravske banovine. V soboto je imel zaključno sejo. Volilni zakon in občinski zakon. Senat v Beogradu je na svoji seji 23. februarja sprejel zakon o volitvah v narodno skupščino. Narodna skupščina pa je na svoji seji istega dne končno-veljavno sprejela občinski zakon, ki je bil nato predložen senatu. Pred sodiščem o zaščiti države v Bao gradu se vrši razprava proti bivšima poslancema Brodarju in Štrcinu, župniku Šla-becu in drugim. Skupno je obtoženih 12 oseb. Narodna skupščina v Beogradu je 24. februarja sprejela novi društveni in zborovalni zakon. Umrl Nastas Petrovič. Pred tednom dni je umrl v Beogradu Nastas Petrovič, eden najbolj borbenih politikov predvojne Srbije. Kot pristaš svobode in demokracije se je boril v vrstah nekdanje radikalne stranke. Vlada pod dinastijo Obrenovičev ga je odpustila iz državne službe ter ga dala zapreti. Postal je poslanec ter ostal do leta 1925. V Davidovič-Koroščevi vladi leta 1924 je bil notranji ministei-. Bil je pristaš iskrenega sporazuma med Srbi, Hrvati in Slovenci. Pogreb se je vršil v Beogradu pretekli četrtek. Radikali so poslali, kakor poroča iz Beograda zagrebška »Hrvatska Straža«, venec z rdečim trakom z napisom: »Nastasu Petroviču Radikalna narodna stranka«. V DRUGIH DRŽAVAH. Hirtenberška afera še ni končana. O tej zadevi, o kateri razpravljamo v uvodniku, je izdalo stalno tajništvo male antante ? Ženevi to-le obvestilo: lja Riharda Wagner in povzdigom Ad. Hitlerja. Dne 19. februarja pa si dovoljuje celjski nemški list pripombo, da je pisanje slovenskih listov o Hitlerju sovrr'no in bornirano (bedasto). Do take zanositosti in prezirnosti že prekipevajo nemškonacionalna čuvstva! »Glede na vesti o zadevi s tihotapstvom orožja v Hirtenbergu, ki so se razširile po razpravah v spodnji zbornici in v zunanjem odboru avstrijske poslanske 'BVernice, po katerih bi se dalo misliti, da je ta zadeva že zaključena, ugotavlja tajništvo stalnega sveta male antante v Ženevi, da hirtenberška zadeva še ni zaključena, čeprav se nahaja na potu zadovoljive ureditve. Vlade držav male antante pričakujejo uradnega obvestila francoske in britanske vlade glede sklepnih predlogov za ureditev te zadeve; šele tedaj bodo države male antante odločile, ali bodo stvar izročile svetu Društva narodov ali ne.« Da je previdnost male antante popolnoma na mestu, dokazuje vest, ki je prišla iz Dunaja preko časnikov, o čudnem predlogu glavnega direktorja zveznih železnic dr. ing. Seefehlner-ja. Ta je namreč predlagal voditelju železničarskih strokovnih organizacij, socialno-demokratskemu narodnemu svetniku Konigu, da podari strokovni organizaciji 150.000 šilingov, če dovoli, da se v hirtenberški municijski tovarni ležeče oročje prepelje na Madžarsko. Železničarji naj pomagajo, da bi vagoni, naloženi s puškami in strojnimi puškami, mogli potovati na Madžarsko pod zaznambo: »prazni vagoni«, dočim naj bi istočasno res prazni vagoni z zaznambo »tovor orožje« potovali v Italijo. Tako bi se prevarale velesile in mala antanta, da je Avstrija orožje povrnila Italiji, dočim bi v resnici odšlo na Madžarsko. Ivo je zvezni kancler dr. Dollfuss za to zvedel, je poklical k sebi dr. Seefchlnerja, ki dejstva ni mogel več tajiti, ker se je stvar nedvomno že začela. Dr. Seefehlner je bil takoj odpuščen kot generalni direktor zveznih železnic. V Nemčiji se bije ostra volilna bitka. Ni to samo bitka z besedami, marveč tudi z batinami, revolverji in s kamenjem. Značilno je za hitlerjevce, da je bilo v 4 tednih, odkar je Hitler na vladi, ubitih 62 oseb, po veliki večini iz Hitlerju nasprotnih strank. Opozicio-nelnim strankam državna oblast ne daje potrebnega varstva. V mestu Dort-mundu je novuimenovani policijski ravnatelj Sehopman, Hitlerjev pristaš, izjavil, da so marksisti (socialisti in komunisti) državljani druge vrste in zato ne bodo uživali policijskega varstva. Socialistični listi pišejo zelo zmerno ter objavljajo samo kratke proteste in pohlevne agitacijske članke. Odločno borbo pa vodi katoliški centrum. Predsednik wurttenberške vlade dr. Bolz ni dovolil, da bi se po tamošnjih šolah čital Hitlerjev proglas. Centrum-ski voditelji, osobito prejšnji kanzler dr. Briining, imajo po volilnih shodih, kolikor so dovoljeni, prav energične govore. Bavarski ministrski predsednik dr. Held je zahteval na nekem shodu svobodo tiska, ker brez te svobode ne more obstojati noben kulturni na-rod. Zopet poskus atentata na Roosevelta. Kakor poročajo iz Vashingtona, so na tamošnjem poštnem uradu odkrili zavoj, naslovljen na Roosevelta. V zavoju je bila bomba. Zavoj je bil oddan na pošto v Wavertonu v državi Nevvjorku. Bomba bi bila morala eksplodirati ob najmanjšem dotiku. Če bi Roosevelt to pošiljko odprl, bi ga gotovo ubilo. Do-znava se, da so aretirali pet ljudi pod sumnjo, da so napisali pismo, v katerem »obžalujejo, da se atentat na Roosevelta ni posrečil«. Aretiranci so izjavili, da so pismo napisali za šalo, na kar so jih izpustili. Japonska obsojena ter začela z ofenzivo. V petek, 24. februarja, je bila v Ženevi izredna skupščina Zveze narodov, na kateri se je razpravljalo o poročilu odbora dvanajstorice. Kitajski delegat je izjavil, da bo glasoval za poročilo, japonski delegat pa ga je pobijal ter zahteval, da se odkloni. Za poročilo, ki obsoja postopanje Japonske, je glasovalo 42 delegatov, proti pa samo japonski, dočim se je zastopnik Si-ama vzdržal glasovanja. Nato je japonska delegacija zapustila skupščinsko dvorano. Dočim je Japonska po svojih zastopnikih v Zvezi narodov v Ženevi zagotavljala svet o svojem miroljubju, pa je po svojih vojakih začela ofenzivo proti Džeholu na celi fronti. Po tridnevnem obstreljevanju je zavzelo 30 tisoč japonskih in 10.000 mandžurskih vojakov obmejno mesto Čaojang. Tudi vrhove v okolici mesta Pejpia.o so japonske čete zavzele. Pri Nanlingu pa so Kitajci odbili japonski napad. lalP'iPfti KATOIiSKliMl Katolicizem v Afriki. Poročali smo že večkrat o velikih uspehih katoliških misijonov v Afriki. Danes bomo omenili prospeh teh misijonov v pokrajini Urundi in v misijonski postaji Marian-hil. Urunda je pokrajina v srednji Afriki, nekdaj je pripadala nemški koloniji (nemška vzhodna Afrika), po svetovni vojni pa je prišla pod oblast Belgije, ki vlada v srednje-afriškem Kongu. Po 10 letih požrtvovalnega misijonskega dela je v tej pokrajini, koje ozemlje dosega polovico ozemlja naše države, 36 duhovnikov misijonarjev in 38 domačih duhovnikov in 9 bratov pomočnikov, 1. 1922 pa je bilo tamkaj samo 15 duhovnikov in 3 brati pomočniki. Šol je 335, katehistov 448. Pet katoliških ženskih redov vodi sirotišča s 4000 sirot. Šole obiskuje 51.122 otrok črnskih staršev. L. 1922 je bilo vUrun-di 14.000 katoličanov, sedaj jih je 84 tisoč. Samih poglavarjev črnskih rodov je bilo krščenih 150. Okoli 32.000 domačinov je bilo krščenih na smrtni postelji. Ako bi bilo dovolj misijonskih sil in gmotnih sredstev, bi se katolicizem jako razširil tudi v južnem delu te pokrajine in cela Urunda bi kmalu postala katoliška. Marianhil pa leži v Južni Afriki ter je ustanova trapistov-skega reda, in sicer trapistov iz samo- stana Marija-zvezda v Banjaluki v Bosni. Z neskončnimi napori so menihi zravnali zemljo, osušili močvirja, pripravili oranico, napravili ceste, moste, kleti in hiše, zgradili cerkev in poleg nje poslopja za delavnice. Kmalu so v te delavnice tudi vstopili domačini črnci ter so tamkaj delali kot pomočniki ali kot vajenci. Angleška kolonialna vlada se je kar čudila, ko je videla lepe uspehe, ki so jih dosegli beli menihi pri črncih, katere so dotlej smatrali kot nedostopne za izobrazbo in omiko. Trapisti so se pobrigali za to, da so črnci dobili zemljo, se tamkaj naselili, zgradili hišice ter ustvarili prave vasi, katere so postale temeljne celice za misijonsko organizacijo. Središče te organizacije je samostan v Marianhi-lu, ki mu je podrejenih 38 zunanjih postaj, 140 misijskih stanic in 240 kate-histiških mest. V 140 cerkvah se redno opravlja služba božja. Celo misijsko področje Marianhila je prostorno jako razsežno, v njem deluje 90 patrov, 170 bratov in 400 misijskih sester med 6 različnimi ljudskimi in jezičnimi plemeni. Lani je bilo krščenih 5000 črncev, v prejšnjih letih pa 100.000. Trapisti so ustanovili ter vzdržujejo ljudske, poljedelske, obrtniške in industrijske šole, ¡ki širijo med črnci prosveto in kulturo. Največ črncev-učiteljev se je izobrazilo v marianhilskih učiteljiščih, za črnske bogoslovce pa je ustanovljeno posebno semenišče. Marian-hilski misijonarji so nosilci vere in kulture. Frančiškanski red. Prva številka 1933 frančiškanskega uradnega lista prinaša poročilo o članstvu reda sv. Frančiška in porazdelitvi tega članstva na razne dele sveta. V objavljenih številkah niso vključeni minoriti ter kapucini, ki so samostojni deli velike redovniške družine sv. Frančiška. V letu 1932 je število članov frančiškanskega reda poraslo za 866 oseb (1. 1931 za 677). Vseh članov je 22.870, ki živijo v 1973 samostanih, porazdeljenih na 104 province, odnosno komisarijate. Patrov duhovnikov je 10.257 (1. 1931. 9874), klerikov 4311 (4166), klerikov-novincev 1156 (1029), bratov lajikov 4869 (4581), lajiltov-novincev 354 (348) in 1923 (1764) bratov tercijarjev. V se-rafskih kolegijih se pripravlja 8622 (8115) učencev na vstop v red. Na čelu vsega reda stoji generalni minister p. Bonaventura Marrani, ki bo na letošnjem generalnem kapitlju o Binkoštih dobil novega naslednika. Najmočnejša provinca je nizozemska z 1015 člani. Redu pripada 11 nadškofov, 38 škofov, med njimi dva apostolska delegata (1 v Siriji in 1 v Indokini), 1 apostolski nuncij (v Dublinu na Irskem), 15 die-cezanskih škofov, 23 apostolskih vikarjev, 6 apostolskih administratorjev in 2 prelata, 8 apostolskih prefektov in 5 samostojnih misijonskih predstojnikov. Kar se tiče klarisinj (2. reda sv. Frančiška), jih je 12.324, katere živijo v 612 samostanih. V 25 moških naselbinah samostanskega 3. reda živi 1314 bratov in v 395 ženskih naselbinah samostanskega ženskega reda 83.699 sester. Število svetnih tercijarjev, podrejenih frančiškanskemu redu, znaša 1,962.184 oseb. Delovanje jezuitov. Jezuiti razvijajo povsod, kjer jim je dana svoboda ter možnost, prav plodonosno delovanje ne samo v dušeskrbju, marvoč tudi na polju znanosti in osobito na polju mladinske vzgoje. V dokaz nam služijo Ze-dinjene države Severne Amerike, ki niti iz daleka ne mislijo na to, da bi jezuite izgnale z državega ozemlja, — marveč jim dovoljujejo popolno svobodo udejstvovanja. Plodonosno delovanje jezuitov, koristno za ljudstvo in za državo, priznavajo ne samo katoličani, temveč tudi protestantje in državne oblasti. Leta 1840. so imeli jezuiti v Ze-dinjenih državah samo 6 šol, sedaj pa imajo že 36 visokih šol in veliko število srednjih in drugih šol. Na teh jezuitskih visokih šolah je bilo 1. 1880. 3000 dijakov, sedaj pa jih je 14.233. Kako razširjen je jezuitski red v Zedinjenih državah, ki gotovo spadajo med naj-kulturnejše države na svetu, se vidi iz tega, da imajo jezuiti tamkaj pet provinc, v katerih deluje 4229 jezuitov. Glavni njihov cilj je vzgoja katoliškega razumništva na visokih šolah. mm zenita Srečen tisti, ki vate v polno zajema. Kako skladen je ritem tvojega tisočletnega mučeništva in trpljenja! Vsa tragika tvojega sladkega imena se preliva skozi biserne čaše grenkobe, da v nihajočem se življenju med lučjo in Duhovniške vesti. G. Franc Satler, kaplan pri Sv. Juriju ob Ščavnici, je s 1. marcem nastopil mesto župnika na Gomilskem v Savinjski dolini. Za kaplana k Sv. Juriju ob Ščavnici je imenovan g. Rudolf Vahčič, kaplan v Rušah. Umrl primarij dr. Ferdo Eunej. V Slovenjgradcu je v soboto, 25. februarja, nenadoma umrl g. dr. Ferdo Ku-nej, zdravnik in bivši primarij tamoš-nje bolnišnice, rojen 1. 1877 v Oplotni-ci. Bil je izboren in človekoljuben zdravnik in splošno priljubljen. Mir njegovi duši, žalujočim naše sožalje! Bolnica v Mariboru, Banska uprava v Ljubljani je razpisala dobavo živil in drugih hišnih potrebščin splošne bolnice in banovinskega Dečjega doma v Mariboru za dobo od 1. aprila 1933 do 31. marca 1934. Splošni dobavni pogoji in podrobna določila za posamezne vrste živil in potrebščin so interesentom na razpolago pri upravi splošne bolnice v Mariboru, proti plačilu stroškov za naložitev istih. Priziv državnega pravdnika prinesel obsodbo. Lani smo natanko poročali o oprostitvi 701etnega posestnika Janeza Vogrinca iz Stanetincev. Starček je bil dne 13. septembra 1932 od mariborskega senata oproščen, ker je poleti ubil v spanju s sekiro svojega Čisto podivjanega sina, 371etnega Janeza, ki je bil prava šiba božja in bog-nasvaruj za dom in okolico. Radi opro- temo oplaja duha za velika dela tvojih zvestih sinov. Kakor bratje Makabejci smo zate in s Teboj, ti velika mati slovenska. Ko bi tulil od bolečine kot preganjana zver, v tvojem naročju, o mila mati slovenska, našel bi zdravila svoji rani, zakaj na tvojih grudih raste triglavska roža življenja! Ob ubranih zvokih silnih, hrumečih slapov in ob žuborenju studenčkov se napaja duša za veliko, nikoli izpeto pesem svete do movinske ljubezni. In tam od Gospe Svete so nam bratje prinesli novega olja naši večni luči. Bratje, hvala Vam za ta neprecenljivi dar, ki je prigostolel iz Vaših src v na ša srca. Ne glejte slabičev med nami! Kadar je vretje največje, se ves kalež in vsa nesnaga dvigne na površje, da izčisti sok domače trte, ki z neusahljivimi ko-renikami prepleta to sveto našo slo vensko zemljo. Vaša pesem, bratje, je odjeknila ne le med plesnobo kruhoborstva in paj-čevino predsodkov, marveč tudi v poslednjo gorsko vasico našega zdravega slovenskega trpina, ki budno čuva naše jezikovne zaklade in vero katoliško. V našem ljudstvu, bratje, ni mevža-ste solzavosti. V trdem boju za vsak danji kruh so ojeklenele grudi in peta ponovno kreše ogenj v kremenu našib skalnih orjakov. Bodi zahvaljen, večni Bog, da smo Slovenci taki, kakršni smo, in ker smo — ostanemo! Franc Radešček. stitve se je pritožil državni pravdnik. Zagrebški stol sedmorice je zavrnil oprostitev ter prisodil staremu Vog-rincu 1 leto robije z utemeljitvijo, da v času dejanja ni zanj obstojala neposredna življenjska nevarnost, ki opra vičuje pred oblastjo uboj iz silobrana. Tudi pobeg preko severne meje je bil brez uspeha. Po Mariboru je zagrešila več vlomov ter tatvin troperesna deteljica: Marija Vogrin, Vidovič ter avstrijski državljan Josip Fekonja. Vogrinovo in Vidoviča je spravila mariborska policija na varno, Fekonji se je posrečil pobeg v Avstrijo. V Gradcu ga je doletela na podlagi tiralice aretacija. Zaslišanje je dognalo, da sta začela z dobičkanosnimi vlomi Vogrino va in Fekonja že v Gradcu. Ko so jima postala tamkaj tla prevroča, sta se zatekla v Maribor, kjer sta stanovala in živela kot zakonski par, a sta vršila v resnici drzne in več tisočakov obsegajoče vlome. Felconjo bo sodilo graško sodišče. Zopet zagoneten zločin pri Slovensk" Bistrici. 651etni prevžitkar Simon Žni-dar iz Jelševca in njegova omožena hčerka sta se vračala domov iz Slov. Bistrice, kamor so ju bili klicali razni opravki. Ko sta bila iz mesta, je opazila hči, da jima sledi neznanec. Nadaljevala sta pot preko travnikov, železniške proge in prišla do potoka. Tukaj pa je bil tolovaj že prav blizu, pograbil je kamen in ga pognal starcu z vso močjo od zadej v glavo. Žnidar se je takoj zgrudil nezavesten, hčerka pa je hotela očetu pomagati, a jo je napadalec vrgel na tla, jo obdeloval s podkovpv.;^-• XoViii |n jo skotal v po- tok. Junaška ženska je dvakrat skobacala iz struge in še v tretje jo je hudoba sunil v potok in nato odbrzel v smeri proti Laporju. Po odhodu neznanega lopova je spravila hčerka očeta k zavesti, ga odpeljala v bližnjo hišo, odkoder so ga na vozu spravili na njegov dom, kjer je pa umrl pred prihodom zdravnika. Sodno raztelesenje je dognalo, da je napadalec Žnidarju s kamnom razbil lobanjo in je bila smrt neizbežna. Orožniki pridno poizvedujejo za ubijalcem, ki nobene žrtve ni izropal, dasi sta imela oče in hčerka precej denarja pri sebi. 30!etnico poroke. Dne 16. februarja so obhajali v Laporju pri Slov. Bistrici 4 pari ŠOletnico poroke, kar je vsekakor lep jubilej. So to sledeči ženini in neveste: N. in Ljudmila Bogatin iz Križnega vrha, Zenon in Helena Dvor-šek iz Cigonce pri Slov. Bistrici, Alojz in Ema Kačičnik iz Dražje vasi pri Ži-čah ter Štefan in Marija Košič iz Ročnega pri Laporju. Sv. mašo je daroval vpokojeni dekan braslovški in bivši župnik v Laporju g. Martin Medved, ki je omenjene ženine in neveste pred 30 leti tudi poročal. Vsi otroci in vnuki kličemo jubilantom: Še na mnoga leta in da bi učakali še mnogo jubilejev! Tečaj za kandidate mojsterskih izpitov priredi združenje mizarjev in strugarjev v Ptuju. Temu tečaju slede še: *ečaj za obrtno knjigovodstvo ter kalkulacijo, in tečaj za strokovno risanje in politiranje z najnovejšimi tehničnimi pripomočki. Prijave sprejema (za prvi tečaj tudi iz drugih strok) in daje pojasnila načelstvo združenja mizarjev in strugarjev v Ptuju. Napaden in izropan od dveh neznancev. 281etni delavec Ivan Čečelič z Vinskega vrha pri Trebnem na Kranjskem se je napotil dne 19. februarja v Radoho, da bi tamkaj dobil zaposlitev. Med potjo je zašel v spremstvo dveh Hrvatov, ki sta ga pobila do nezavesti in mu odvzela 450 Din. čečelič se zdravi v bolnici usmiljenih bratov v Kan-diji pri Novem mestu. Z nožem v obraz. 221etni posestniški sin Jožef Hočevar iz Reber pri žužem-bergu je šel vasovat v bližnjo Dečnjo vas. Tamkaj so ga zalotili fantje iz Pešeče vasi in mu je eden hudo raz-rezal z nožem obraz. Smrt otroka vsled opeklin. V Zgor. Zadobravi pri Devici Mariji v Polju na Kranjskem se je triletni Tonček Zajec tako oblil s kropom, da je podlegel hudim opeklinam. Usodepolni sunek konjskega kopita. 211etni posestnikov sin Andrej Mulec iz Loža na Notrajnskem se je vrnil od vojakov in gnal konja napajat. Žival je Andreja brcnila in mu nevarno zlomila levo nogo. Umrl je na Bledu v četrtek, 23. februarja, v 82. letu svoje starosti g. Jakob Soklič, oče g. Sokliča, župnika pri Sv. Vidu pri Ptuju. Žalujočim, osobito zgledno delavnemu g. župniku naše so-žalje! Največji moški v Jugoslaviji je neki trgovski pomočnik Hans Schlechter, ki je visok 2 metra 32 cm, kar znese skoro osem čevljev. Živi v Apatinu in je stari šele 20 let ter bo najbrže še zrastel. Oglasil se je iz Rusije Kvočka Rado-van, ki je bil leta 1914 od Rusov vjet. Doma je iz Rakovice na Hrvatskem. Njegov nečak Nikolaj Pašič, orožniški kaplar v Dravogradu, je dobil zvezo z njim, in to po preteku 18 let, odkar je v vjetništvu. V prvih pismih opisuje razmere, v katerih živi v Rusiji. Črez dan dela v tovarni za čevlje, ponoči pa doma, da si kaj prisluži. Prosi, naj se ga usmili Rdeči križ ter mu pošlje koruze ali kaj sličnega, ker z družino nima kaj jesti. Nečak mu je sporočil, da bo vse storil, kar je potrebno za njegovo rešitev ter da je upanje, da se vrne v 6 mescih. Nato mu je Kvočka odgovoril: Meni je 6 dni težko živeti, kaj še le 6 mesecev. Toliko denarja ima, da pride do meje, potem pa gre peš z ženo in 4 otroci. Guštanjski Rdeči križ se je ziV to zadevo zavzel. Nova bogoslovnica. Na gostiji Ogrizek-Von dušek, župnija Slivnica pri Mariboru, so zložili svatje 120 Din za novo bogoslovnico. Blagim darovalcem iskreni Bog plačaj! Bombno letalo. — Desno: Zangara, napadalec na Roosevelta. $ Fantje, ki pojdete k vojakom, M Angleški kralj proda Buckingham-palačo. Zveza izumiteljev med drugim beleži tudi to, ikakšen dobiček donašajo izumi svojim duševnim očetom. Po zadnji statistiki, ki jo je objavila zveza, je razvideti, da veliki izumi v tem pogledu daleč zaostajajo za onimi, ki spadajo v vrsto vsakdanjih izumov. Uporabnost kakšnega izuma v praktičnem življenju odloča bolj nego vse drugo o njegovi donosnosti. Tako je n. pr. izumitelj avtomatične fotografske priprave fotomatona, ki je danes vsaj v Evropi že malo prišel iz mode, zaslužil dosti več nego Edison s svojim gramofonom. Velike prevratne iznajdbe, kakor električno žarnico, odločilne patente za letalsko stroko, Rontgenov aparat, ul.tramikroskop i. t. d. bi zaman iskali med dobro plačanimi izumi. Pač pa je donesla lasnica, ki je bila nekaj časa ameriški patent, svojemu izumitelju ogromne milijone, več nego kdaj kateremukoli drugemu izumitelju kakršenkoli drugi izum. Varnostna zaponka in avtpmaitični. gumb na pritisk , sta ustvarila ištotalco. mogočne industrije, in bogastva. Navadni pločevinasti zatvor, kakršnega uporabljajo za steklenice. za pivo, je izumil Američan Painter in industrija, ki jo je osnoval za izkoriščanje svojega izuma, je v 30 letih zasluži- Kdo bo šel z vami? i I MoJ tovariš! || »Moj tovariš« je knjiga, ki jo naj ^ vsak katoliški vojaški novinec \ vzame seboj! Stariši, namesto na- \ ukov, ki jih slišijo in pozabijo, v, dajte sinovom to knjižico s seboj. t Knjižica stane 16 Din z rdečo in j 20 Din z zlato obrezo. Vsakemu, '( Ji ki naroči to knjigo za fanta-voja- i }): ka, dodamo brezplačno še povest f! 9 •« e a M 44 o * • • ¡¡j Naročila sprejema Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. la čistih 175 milijonov dolarjev. Ena sama družba, ki ima dve tovarni za izdelovanje takšnih zatvorov, jih izdela letno do 140 milijonov kosov, danes se uporabljajo tam seveda za zapiranje steklenic z nealkoholnimi pijačami. Med Painterjevimi nameščenci je bi: tudi znameniti Gilette, ki si je vtepel v glavo, da mora izumiti nekaj takšnega, kar bodo ljudje uporabljali vsak dan in mu. bo prineslo bogastvo. Izumil je znani brivski aparat in klino, ki.nosita njegovo ime. V enem samem letvi mu je ta izum donesel več nego 10 milijonov dolarjev, imetje, ki si ga je pridobil, je znašalo dosti več nego 100 milijonov dolarjev. Med tiste, ki so največ zaslužili, spada izumitelj gumastega podplata Humphrey O'Sullivan. Ta je po dobičku prekosil še Giletta in Painterja in klasične tehnike kakor Volta, Stephenson in celo Edison, ki se v tem ozir pred njim lahko, skrijejo, »Satan in Iškarjot« se čita povsod! Zahtevaj ponudbo pri Cirilovi tiskarni v Mariboru. Hitra pomoč. ,Voznik Peter je bil Ksvojim konjičem in vozom ves dan na cesti. Deževalo je in bil ¡je moker do kože. Dospel je do krčme, kjer je hotel ostati čez noč. Bilo je že pozno v je-teeni 'in maloštevilni gostje so zasedli vse [prostore okoli zakurjene peči, tako da ubogi Peter ni mogel do toplote, da bi si posu-Sil mokro obleko, čakal je in čakal, da bi mu kmetje dali kak prostorček pri peči, pa nihče se ni zanj zmenil; sedeti je moral na klopi pri oknu. To mu Seveda ni bilo nič kaj po volji. Izmislil si je zvijačo. Ko ga je krč-mar vprašal, kaj želi jesti, je rekel: »Za se- Pavel Keller: 8. nadaljevanje. Roman. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Med tem. Kmalu po tem dogodku so tihotapci zopet začeli hoditi svoja pota. Nikoli tihotapec ne bo opustil svoje obrti, čeprav je večkrat zasačen. V krvi mu je. Mika ga opojna romantika te obrti. Kar je romantično, kar je zvezano z nevarnostjo, privlači mnogo bolj, ko pa zaslužek, ki si ga s trudom pridobiš. Tihotapec je kakor divji lovec, ki mu večkrat ni do divjačine, temveč le do veselja, ki mu ga da nevarnosti polni lov. — Med-ven je podpiral podjetje z denarjem. Nedavno je praznoval s svojimi zavezniki svoj petindvajsetletni tihotapski jubilej. Tihotapstvo ga je obogatilo. In vendar svojega življenja ni bil vesel. Izgube, kakor je bila nedavno ta, ga niso preveč potrle; bile so pa po zaslugi črnega Jerneja, ki je bil čudovito previden in zvit, tudi prav redke. Bil je drug črv, ki je izpodjedal Medvenu življenje. — V »zasebni pisarni« je sedel Medvenu nasproti mož, ki se je imenoval Jeras. Na prvi pogled zelo zopern človek. Majhen, vegast, kozav, z zlobno prežečimi očmi, gnilimi zobmi in s širokimi, škrbastimi usti. »Jeras,« je rekel Medven razkačeno, »le priznaj, da si nas očrnil ti. Kako naj bi bili sicer prišli obmejni stražniki na tisti greben?« Jeras .se. je ostudno zasmejal. »Očrnil ali ne,« je rekel posmehljivo, »za spomin moraš nekaj imeti. Nedavno sem hotel od tebe 200 dinarjev, in koliko si mi dal ti? Malo-vrednih petdeset. Pa sem si mislil: Le počakaj, še kesal se boš! Sedaj pa imaš. Škodo ti privoščim.« »Da si ničvreden človek, ni treba, da bi ti še pravil, Jeras, sam dobro veš.« Jeras se je prvr"'1^'^ smejal. F. F. Cesa (e Irena? Žtvimo v Časih, ki nas silijo, da 3 posebno skrbjo delamo za boljšo bodočnost. Mnogo načinov je, kako naj delamo za to. Najvažnejši pa so gotovo: dober časopis, zadružno-strokovna in splošna izobrazba z zaupanja-vrednimi osebami na čelu. Ni treba dokazovati, da slab časopis, če ]e le samo nenaklonjen dobri stvari in veri, škoduje narodu in s tem posredno tudi državi. Zato bi se morala oblast zavzeti za dobre časopise, ker bi dobila z "bogatimi obresti povrnjeno vse, kar bi zanje storila. Manj stroškov za ječe in podobne naprave, pa več za izobrazbo in blagostanje ljudstva, to bi bil uspeh. Dober časopis pa vzgaja k taki skupnosti v organizaciji posebno v zadružništvu, kjer je treba vse razlike premostiti, kjer so vsi člani enakovredni, kjer je neobhodno pogrebno medsebojno razumevanje in uvaže-vanje. Razveseljivo je dejstvo, da je zadnji čas narod sam že uvidel potrebo zadružništva in se prav rad oklepa dobrih organizacij, želimo le, da bi se dal dn omogočil tem zadružnim ■in prosvetnim delavcem svoboden razmah. ;!To jim bo dalo šele pravo vrednost in tudi |«igurnost v obstoju. V teh mislih smo edini, za nje smo prenašali, kar nam je usoda bridkega prinesla, in v takem prenašanju smo Judi močni postali, da bomo še raje prenašali jin delali v prid posamezniku, narodu, državi. :t)ane8 se ne pomišljamo, kateri časopis naj 'mi pride v hišo, marveč povemo: »Slovenski gospodar« boš še vnaprej naš dobri prijatelj •in voditelj! Ne vzgajaš namreč samo uma, ampak tudi srce, saj ravno srčna kultura nam 'je predvsem potrebna. čeprav so časi težki, toda žrtev za dober časopis daje visoke obresti in srečen je lahko, ..kdor si jih zagotovi. Kamnlca pri Mariboru. Naši fantje in dekleta ostanejo zvesti svojim krščanskim in narodnim idealom ter se bodo po njih ravnali v življenju, zasebnem in javnem. Na Jo-žefovo je naš praznik in takrat bomo v cerkvi pokazali, koliko nas je. Jar^nina. Prireditev Kat. prosv. društva v Slomšekovem domu dne 19. t. m. je sijajno izpadla. Vojna drama »Rožmarin« je marsikoga ganila do solz. Vsa čast vrlim igralcem. Tudi pevski zbor pod vodstvom g. organista Karla Knuplež zasluži vso priznanje. Zavednim Jareninčanom, dragim sosedom Šentja-kobčanom ter zastopnikom iz Št. Ilja, Maribora in Svečine najlepša hvala za mnogoštevilni obisk! Št. Janž pri Velenju. Že dolgo ni bilo nobenega poročila o društvenem delovanju. Da pa nismo spali zimsko spanje, evo nekaj dokazov. Kakor zimski mraz notranje predela zemljo, da je tem uspešnejše zunanje pomladansko delo, tako smo po novem letu samo zbirali in snovali. Na Kraljevo je bila za naše društvene člane ob 10. uri slovesna sv. maša, pri kateri je lepo prepeval društveni pevski zbor. Duhovni vodja je v svojem govoru pokazal na katoliško organizacijo kot zvezdo, ki vodi modro in močno mladino farnega občestva k božičnim jaslicam. Popoldan je bil v Slomšekovi dvorani 21. občni zbor s tambu-ranjem, zborovim petjem, komičnim dvospe-vom »Čevljar in krojač«, kratkim prizorom: »Ob košnji« in govorom o izobrazbi celega človeka po katoliški organizaciji. Odbor je podal poročilo društvenega dela v preteklem letu, občni zbor pa je začrtal smernice za bodočnost. Izvolil se je z malimi izpremembami novi odbor z Maks Vanovšekom na čelu. — Da se poživi notranje društveno delo, se je ustanovil dekliški krožek, ki je imel dne 2. februarja svoj ustanovni občni zbor z dvema govoroma. Poleg Marijine družbe se je priglasilo še 27 deklet in je sedaj 00 članic, ki so si izvolile svoj odbor s predsednico Milko Rižnar. Snuje se tudi fantovski krožek, ki je imel dne 12. februarja svoj prvi sestanek, na katerem se je priglasilo 13 članov. Izmed teh se je že tudi sestavil fantovski pevski zbor, ki se že pridno vadi v petju lepih narodnih pesmi. Upamo, da bo dekliškemu ustanovnemu občnemu zboru kmalu sledil tudi fantovski. — Marijina družba je imela na Svečnico svoje štiriletno poročilo, ki pomenja porast in poglobitev. Poleg nadnaravnih sredstev je pridno uporabljala tudi naravna sredstva. Poskrbela je za razširjenje katoliškega časopisja in priredila skupno z Marijinim vrtcem dne 18. decembra akademijo in dne 26. dec. igro »Goslarica naše ljube Gospe«. Izvoljena je bila za prednico vnovič Pepea Potočnik. Dramatski, pevski in tamburaški odsek, kakor tudi dekliški krožek se že pridno pripravljajo na svoje prireditve. Svetinje. Dne 12. februarja je imelo našo slovensko katoliško prosvetno društvo svoj redni letni občni zbor v prostorih posojilnice. Predsednik društva g. Anton Pauša je izrazil veselje nad številno, res častno udeležbo ter predal besedo podpredsedniku č. g. duh. svetniku Francu Bratušeku, ki je navzočim zbo-rovalcem z živo besedo jasno predočil, kolikega pomena je v današnjih težkih in resnih časih dobra knjiga. Naše dobro ljudstvo to ve in čuti, zato se je v tolikem številu odzvalo vabilu ter prihitelo v te, sicer majhne, pa le vendar naše prostore. Sledilo je predsednikovo poročilo. Z njim smo v duhu prehodili pot, katero si je začrtalo društvo v lanskem letu. Predsednik nas je spomnil igre »Pri kapelici«, ki jo je vprizorilo mlajše članstvo društva z Jurčkom na čelu, naravnost sijajno. O tem je pričala dvakratna nabito polna gledališka dvorana. Pri igri je nastopil tudi naš izborno izvežban cerkveni pevski zbor pod vodstvom bivšega društvenega tajnika, organista ter konservatorista g. Rakuša Gustla in nam zapel nekaj naših narodnih pesmi, za kar je žel najtoplejše odobravanje. G. Rakuša je bil tudi kapelnik naše domače godbe, ki je slovela kot najboljša daleč naokrog. Predsednik je izrazil svoje obžalovanje, da tega najmarljivejšega prosvetnega delavca ni več v naši sredini. Odšel je v daljni Št. IIj, kjer se mu nudi širše polje za udejstvovanje. Sledilo je poročilo začasne tajnice, ki je podala, kolikor je bilo razvidno iz opravilnega zapisnika, točno delo bivšega tajnika. Blagajničar-ka poda stanje blagajne. Vprizoritev omenjene igre je dala lep dobiček, iz katerega je na-: ročil odbor mnogo zanimvih knjig. Radi tega, poroča knjižničarka, je bilo izposojevanje knjig daleko živahnejše od lanskega leta. Računska preglednika sta našla stanje blagajne v redu. Sledila je volitev odbora, nakar so se »Ti pa si častivreden človek, he? — Pred ljudmi že, toda sicer, hihi — hudič je tvoj boter!« »Zakaj pa ne hodiš več z našimi ljudmi? Saj si bil prej vendar tako vnet za to, da prideš do denarja —« »Prenevarno mi je in prenaporno. In denarja mi ni treba več. Moj dobri striček Medven me bo že preživel. Danes na primer mi bo zopet dal sto dinarjev.« »Hudiča ti bom dal! Nobene pare ne dobiš.« »To bi bilo slabo za te, striček!« »Nisem tvoj stric! Še tega bi bilo treba, da bi bil v sorodu s tako svinjo, kakor si ti!« »Striček, nikari ne zmerjaj, sicer se ti bom smejal. Pri očku Blažunu so obmejni našli gnezdo prazno; bogve, kaj bi pa bilo v krčmi na hribu in v on! za senožetjo?« »Pes! Ničvredni izdajalec!« »Nikari ne zmerjaj, ker nima haska. Daj mi sto dinarjev in pojdem.« »Pojdi k vragu — brez denarja! Imam že dosti!« »Jaz tudi. Pojdem torej. Višji stražnik se mudi v vasi; gledal bom, da pridem do njega.« »Kar stori! Nočem več imeti opravka s to kupčijo. Tvoje večno izsiljevanje mi greni življenje, mi jemlje ves dobiček. Sicer pa ti tudi ne smem več dati, ker se ljudem že dolgo čudno zdi, kako da ti, ki nič ne delaš, tako dobro živiš. Tu imaš, ničvrednež, in poberi se mi izpred oči!« Medven je vrgel dvajset dinarjev na mizo. »Hvala!« je rekel Jeras in vtaknil denar v žep. »Manjka jih še osemdeset, dragi striček!« »Niti pare več!« »Bodi pameten, striček! Nikar se ne smeši! Dobro veš, da si v mojih rokah. Saj ti ne maram groziti z najhujšim, s skrivnostjo pri studencu!« »Lump! Ali ne boš naprtil krivde tudi samemu sebi?« »Kaj za to? Če me nočeš več dostojne preživljati, mi do življenja in do svobode nič ni. Ostane mi le eno veliko veselje še, da bodo bogatega, uglednega posestnika Medvena prijeli.« bo bom naročil pozne-s je, pač pa dajte za mojega konja speči 2 klobasi in skuhati nekaj zelja, ker je lačen po dolgem potu.« Krčmar ga je začudeno pogledal, pogledali so tudi gostje, Peter pa je čisto resno ponovil svoje naročilo in krčmar ga je sporočil v kuhinji. Ko je bila večerja gotova, jo je prinesel krčmar ^ sobo, ker je še vedncy mislil, da zbija Peter samo šale in da je seveda večerjo naročil za sebe. Ali Peter je mirno velel: »Le odne-: site večerjo, kamor jef namenjena, namreč = mojemu konju!« Krčmar je zmajal t glavo, potem pa si je. mislil: »So pač čudni zborovalci razšli, zadovoljni z uspehi odbora in članstva v lanskem letu. Sv. Frančišek v Savinjski dolini. Dne 20. fe- oruarja sta bila v župnijski cerkvi v Bočni poročena Stanko Jeraj, lesni trgovec iz Ljub-nega, in Fanika Zagožen, po domače Buiko-va iz Bočne. Nevesta Fanika je kot trgovka nad štiri leta bivala v naši župniji. Z veliko vnemo je delovala pri prosvetnem društvu, zlasti se je trudila za dograditev našega lepega Društvenega doma. Prenovljena kapelica v Radmirski vasi bo še dolgo pričala o njeni darežljivosti. Kot zavedno slovensko dekle se ni nikdar sramovala svojega prepričanja, za kar je morala lansko leto iti celo v ječo. Da bi bilo mnogo takih pogumnih deklet! Vsi do-bromisleči Ksaverijanci ji želimo v novem stanu vse najboljše! — Predstava igre »Dve nevesti« v nedeljo dne 12. februarja je bila prav posrečena in so se obiskovalci dodobra nasmejali. Prireditev so v častnem številu po-setili naši sosedje iz Ljubnega, ki tudi nočejo v prosvetnem delu zaostajati za drugimi, ako ravno se morajo boriti z ovirami. Le pogum in vztrajnost, saj dobra stvar mora prej ali slej zmagati! Sv. Lovrenc na Pohorja. V sredo dne 15. februarja je mrtvaški zvon naznanil vest, da je zatisnil svoje trudne oči posestnik Ari Pavel. Pred 7 leti ga je zadel mrtvoud in od takrat ni več povse ozdravel. Popolnoma priklenjen na bolniško posteljo je bil pol leta. Zapušča ženo in štiri odrasle otroke. Če pogledamo nekoliko v življenje pokojnika, vidimo, da je bil eden tistih mož, ki mu je bilo geslo: delaj in moli! Ustvaril si je primerno gospodarstvo in s poštenim delom svojih rok preživljal svojo družino. Blagopokojni je bil vzoren družinski oče. Otroke je vzgajal strogo po krščanskih načelih, ni jim dovoljeval iti na veselice in plese, temveč v cerkev in službo božjo in v krščansko društvo, kjer se deli prava izobrazba. Rajni je bil tudi soustanovitelj POMLADANSKO Komaj je prišla pomlad, že se narava prebuja k novemu življenju in obnavljanju. Sedaj je čas misliti na zdravje, zakaj kakor sok v bilkah tako tudi kri preneša večjo akcijo cirkulaoije, ki lahko dovede do težkih posledic. Zaradi tega je treba telesu dovajati nove in osvežujoče sokove, da postane organizem odporen in zdrav. Za to svrho je najboljše naravno zdravljenje s »Planinka« zdravilnim čajem, pripravlje-n m večinoma iz najboljših planinskih zdravilnih zelišč. Dolgoletna izkušnja nam potrjuje, da je »Planinka« zdravilni čaj, lci ima v sebi preizkušene in dobre zdravilne sestav ne, najboljši in edini regulator za čiščenje in obnavljanje krvi. »Planinka« zdravilni čaj uničuje kali bolezni in filtrira kri. S tem doseže, da kri lahko in pravilno cirkulira ter tako obnavlja ves organizem. Zdravljenje od 6 do 12 tednov s »Planinka« zdravilnim čajem deluje izredno, in s;cer brez strupov,, pri vseli ; dc ih boleznih: pri slabi prebavi želodca in raprtju telesa, slabem delovanju črevesa ia napetosti telesa, omotici in sla- tuk. kmečke hranilnice in posojilnice 1. 1908. Od začetka pa do leta 1931 je bil član nadzorstva. Zadnji č^s mu bolezen seveda ni pripuščala več izpolnjevati te dolžnosti. Pogreb se je vršil dne 17. februarja ob devetih pred-poldne od hiše žalosti. Domači cerkveni pevski zbor se je poslovil od rajnega z dvema ža-lostinkarpa. Pokojnemu svetila večna luč, ostalim naše globoko sožalje! Iz Slovenskih goric. Žalostno sliko je nudil del Slovenskih goric po usodepolni nevihti dne 16. avgusta 1932. Pridelki vsled toče po-mandrani, sadje okleščeno, drevje kr žem polomljeno, hiše deloma odkrite, ljudje pa v strahu, s čim se bodo preživljali. Vsled suše se tudi živinske krme ni dosti pridelalo. Zlasti hudo so bili prizadeti občani občin Zgornji in Spodnji JakobSki dol ter Vukovski dol. Tam mnogi niti fižola nimajo za seme, še manj pa za jed. Banska uprava je nakazala 20.000 Din podpore za 17 občin. Gg. župani so po nalogu podporo razdelili med najpotrebnejše. Mnogi, ki šo sprejeli sicer malenkost bostl, obolenju mokračne kisline in heme-roidov, slabosti in odebelitvi srca, bolezni jeter, nervozi in živčnih boleznih. »Planinka« zdravilni čaj pospešuje apetit in izredno deluje pri arteriosklerozi in oslu-zenju pljuč. Zahtevajte pa v lekarnah samo pravi »Planinka« zdravilni čaj, ki se ne prodaja odprt, temveč samo v originalnih plombiranih zavojih po 29 Din in z napisom proizvajalca: 242 Lekarna MR. L. BAHOVEC LJUBLJANA, Kongresni trg kot podporo, so hvaležni. Drugi, tudi še potrebni, pa se jezijo, zakaj se njim nič ni dalo. Jarenina, Vprašanje glede združitve občin je na dnevnem redu. Splošno po zakonu naj bi bodoče občine imele najmanj 3000 prebivalcev. Iz mnogih krajev so se oglasili že razsodni ljudje, ki predlagajo, naj bo meja župnije, oziroma šolskega okoliša tudi meja bodoče velike občine. V jareninski župniji, ki šteje nekaj nad 3000 duš, pa naj bi veljala neka posebna izjema. Gotovi ljudje namreč hočejo na vsak način, naj bi se celo Jelenče, del Gačnika, priklopile bodoči občini Pesnica, Pesnički dvor k Sv. Marjeti, Kaniža pa v Št. IIj. Kaj pa potem Jarenina? Združila naj bi se s Poličko vasjo, Vukovskim dolom ter delom Gačnika. Štela bi po taki ureditvi kvečjemu 2000 duš. Imela bi pa v svojem okolišu prav mnogo slabih občinskih cest, veliko število takih revežev, ki j;h občina mora podpirati, dohodkov pa razen doklad na direktne davke skoraj nobenih. Vukovski dol nima< nobene gostilne, Polička vas nobene, Gačnik nobene, Jaren:na dve, pa še od teh je ena brez ljudje na svetu!« ;n je odšel z večerjo proti hlevu — pa ne sam, kajti gostje so vstali drug za drugim in so šli za njim. Vendar bi bili radi videli, kako pospravi konj tako večerjo. Komaj je bil zadnji zunaj, je skočil Peter na klop prav ob peči in si je tam pripravil udoben prostor. Kmalu so se vsi vpuk zopet vrnili in krčmar je postavil večerjo precl Petra, rekoč: »Tu je vse, kar sem odnesel. Konj tega niti ni povohal. Čemu ta šala?« Peter se je nasmejal, češ: »A, tako! Danes moj konj najbrž ni razpoložen za tako večerjo, bom pa jaz po- Začela sta grdo barantati in se obmetavati s priimki. Končno je odšel Jeras z devetdesetimi dinarji v žepu. Medven se je pogreznil na zofo in je skril glavo v dlani. Najstrašnejših muk ena, ki jo more človek pretrpeti v življenju, je zavest, da je v rokah izsiljevalca, kateremu se ni mogoče izmuzniti. Neprestan smrten strah je to, neprestana smrtna nevarnost. — Štiri dni nato je Jeras zopet prišel. »Striček, denar mi je pošel. Saj sem ti takoj dejal, da bo premalo.« Namesto da bi ga zmerjal in preklinjal, je Medven samo rekel: »Preveč popivaš!« »Striček,« je prijazno dejal Jeras, »vsako drevesce mora biti zalito.« »Da, toda če ga preveč zalivajo, se posuši.« Tako dobrosrčno se že dolgo nista razgovar-jala. Jeras se je kar Čudil. »Denarja ti bom zopet dal,« je rekel Medven. Govoril je nejevoljno, vendar pa ne odurno. »Le tu pa tam moraš kaj storiti zame. Ni mi prav. da si se odtrgal od nas, kajti i izbrisan si bil, prebrisan skoraj ko Jernej.« »Še bolj, striček, še bolj!« je rekel Jeras sa-moljubno. »V zanjko gori na tistem grebenu bi se jaz ne bil dal ujeti.« Ponosno se je potrkal na prsi. Vedno je rad veliko govoril in se bahal; zato in pa še radi drugih slabih lastnosti so ga bili tihotapci vrgli iz svoje družbe. »Jeras, delo imam za tebe. Vem za blago, po katerem danes najbolj povprašujejo. Ti poizvedi, kako bi po sposobnih posredovalcih najcenejše prišli do njega.« »Zakaj pa naj ravno jaz to storim?« je vprašal Jeras nezaupno. »Tepec! Zato, ker nočem, da bi drugi vedeli, koliko stane blago mene in koliko bom zaslužil pri njem.« »To je že res,« je rekel Jeras, »toda prenaporna je ta reč zame.« Dolgo sta se pričkala sem in tja; končno je Medven pripravil Jerasa, čigar ničemurnost je dobro podžgal, tal^o - r»ojde čez mejo. po- večjega pomena. Kje naj bodoča občina išče dohodkov za kritje rparata, ki se ji bo z nameravano združitvijo naprtil? S čim se naj plača občinski tajnik, občinski sluga, nagrada za potnine, eventuelna nagrada županu, šolski prispevek, podpora revežem, občinske ceste in mostovi itd.? Za bodoči občinski urad stara občinska hiša tudi od daleč ne odgovarja. Treba jo bo od tal temeljito preurediti. Če pa se združi cela fara v eno občino, bi šlo tem lažje. Pridobili bi tri dobroidoče in tri manjše gostilne in s tem precejšnje dohodke na trošarini. Zato odločno zahtevamo: meja župnije naj bo tudi meja bodoče občine. V tem smislu se je že dovolj jasno povdarjalo v dopisih in predlogih g. sreskemu načelniku; treba je, da se ti predlogi upoštevajo. Mi zahtevamo samo to, kar je pravilno, namreč da bodi župnijska meja tudi občinska meja. Sv. Marjeta ob Pesnici. Redki so jubileji, ki bi jih obhajali s tako slovesnostjo, kakor smo to doživeli v četrtek dne 16. februarja, pri Sv. Marjeti. G. Valentan, kmet in bivši župan v Dragučovi, je s svojo ljubeznivo g. soprogo obhajal SOletnico svoje poroke. Vsa družina Valentanova je prišla ta dan k sv. maši, katero je odslužil g. svetnik Jernej Frangež in darovala Vsemogočnemu v zahvalo sv. obhajilo. Da, najlepši trenutek je bil oni, ko sta oče in mati v krogu svojih otrok pristopila k mizi Gospodovi ter tako skupno molili in prosili: »Pridi k nam, o Gospod, pri nas ostani in blagoslovi nas!« Omenim naj, da je med sv. ma5o domači cerkveni pevski zbor pod vodstvom g. organista Janka Rakuša, krasno prepeval in je celo med sv. obhajilom primerno pesem jubilantoma zapel moški zbor. Nič čudnega to, da so se pevci potrudili ob tej priliki, saj je pri Valentanovih dom petja in veselja in dom treh cerkvenih pevk. Da se pa taka obletnica hitro ne pozabi, je g. Valentan povabil svoje sosede in prijatelje ter pripravil pojedino. V daljšem govoru se je g. svetnik Frangež spominjal jubilantovega delovanja na katoliško-političnem poprišču, zlasti pa kot vzor-gospodarja v prijazni dolini dragučovski. Pevski zbor je zabaval družbo t raznimi šaljivimi prizori in z lepo ubrano slovensko pesmijo. Želimo vsi, ki vaju poznamo, da bi še tako zdrava in čila učakala v krogu svoje vzorne družine zlato poroko. Bog vaju živi in čuvaj in daj naši župniji več takih družin, ki bi si upale odločno stati na braniku narodno-katoliške prosvete, kakor si to upa kljub tolikim oviram, družina g. Va-lentana v Dragučovi. Muretinci pri Sv. Marjeti. Izbrala sta si nov s* n vrli mladenič Ivan Tomažič, kmečki sin iz Muretinc v starosti 28 let, in zgled- Z-idnja v tem pustu je obljubila zakonsko zvestobo nevesta Julika Fras iz Žic ženinu Francu Gaisler iz Spodnjega Gasteraja. Nevesta je bila več let cerkvena pevka, izvrstna sopranistinja, zato jo bo zbor občutno pogrešal. Bilo srečno! Sv. Trojica v Slov. goricah. Dolgo časa se je pojavljala v okolici Sv. Antona, Cogetin-' Z letalom preko najvišje gore, preko Mont Everesta. na mladenka Marija Arnuš iz občine Pod-vinci. Dne 10. februarja sta bila v župniji sv. Petra in Pavla v Ptuju poročena. Bog daj novemu zakonskemu paru obilo sreče in blagoslova! Sv. Jurij v Slov. goricah. Ker se povsod pozna kriza, zato ni čuda, da jo je precej občutil tudi letošnji predpust. Malo parčkov si je nadelo ta predpust zakonski jarem. Morda tiči kaj vzroka tudi v tem, da se letos samo bolj pridni ženijo, ne pa lepi, kakor je v dolgih predpustih baje navada, kakor se je izrazil zadnji dopisnikar iz Partinja. In res. Ravno v partinski občini so se samo pridni oženili, a lepi so pa ostali. Zato bodo morali tudi oni pridni postati, odnosno ostati, pa bo jih morda že drugi pust povabil med svoje izvoljene. cih neodkrita vlomilska tolpa, katera se ni ozirala, kakšen naj bo plen. Ljudje so bili povsod v straheh pred njimi. Dne 5. februarja je bilo vlomljeno pri Sv. Antonu na treh mestih, ukradeno je bilo raznovrstnih reči, kakor: slanina, meso, perilo, žganje, vino in obleka, v vrednosti nad 6000 Din. Takoj po izvršenem vlomu so bili obveščeni orožniki iz Sv. Trojice glede te vlomne tatvine, kateri so z vsem trudom noč in dan zasledovali krivce in se jim je posrečilo priti na pravo sled. Ljudje so že dolgo časa sumili, da so domači vlomilci, ali dokazati se ni moglo. Leskovec-Mala Varuice. Na gostiji Jožefa in Marije Kozel so zavedni gostje namesto godbe zložili za dijaško semenišče 300 Din. Tako je prav! Bog plačaj! gajat se z nekim »trgovcem« na oni strani. »Čez kateri prelaz pa boš šel?« ga je kar tako mimogrede vprašal Medven. »Čez Petelinjek.« »Ali ti ta pot ne bo pretežavna?« »Kaj še! Kar zmore črni Jernej, to zmorem tudi jaz; mene ne bodo ujeli.« »Da, in po porazu, ki so ga doživeli zadnjič, stražniki ne bodo več prežali sedaj po Pete-linjeku.« »Naj prežč! Jutri zvečer odrinem. Pojutrišnjem ponoči se vrnem. Mlaj bo.« i»In če te zalezejo?« »Uidem!« »Ali imaš kakšno orožje?« »Imel! Toda v mestu sem prišel ob nje.« »Zapil?« »Recimo zakvartal, se lepše sliši,« se je smejal Jeras. Medven mu je dal revolver z naboji. »Za vsak slučaj,« je rekel. »Prinesi blaga na ogled.« »Preveč ne, ker bi ne mogel nositi.« V majhni krčmi v gorah so sedeli trije obmejni stražniki. »Dvignimo se.« »Je še čas. Sedaj ga še ne bo.« »Če sploh pride!« »Medven mi je za trdno rekel. Pride.« »Medven ti je povedal to, da bi dokazal, da s tihotapci nima nobenega opravka. Jaz pa mu kljub temu ne zaupam, temu staremu prikri-vaču.« »Jaz tudi ne!« — Dvignili so se in odšli. Noč je bila temna, le sneg se je motno svetlikal. Šli so molče, skrivajo se med grmovjem. Počasi so tekle minute in ure. Bližala se je že polnoč. Težka služba, stati takole v mrzli zimski noči in prežati na človeško divjad. Udje odrevene in otrde. Razdružili so se. Vsak se je smel izprehoditi deset minut po hribu sem in tja, sicer bi bili zmrznili. Tedaj pa, ko so se vsi trije zopet sešli, se je začulo rahlo drsanje smuči po pobočju doli. »Prihaja!« (Dilje sledi.) jedel, kar je on pustil. Njemu pa dajte dobro mero ovsa! To mu bo morda danes bolj po volji.« Nato je lepo na toplem večerjal, gostje so pa gotovo uvidelt, čemu je bil vse to napravil. Kratkih besed. Miha je bil doma zelo redkih besed. Neke nedelje je prišel od pridige. Žena ga je vprašala, kaj je župnik pridigal. Miha je kratko odgovoril: »O grehu.« Žena je hotela vedeti, kaj je bolj podrobno o tem povedal. Miha je samo pomr-rnval: »Bil je proti« in je šel iz hiše. Spodnji Leskovec. Dne 16. februarja smo pokopali uglednega posestnika Filipa Kozel. Bil je dober oie, skrben gospodar in kolarski mojster. Ženi in otrokom naše sožalje! Letos je smrt zagospodarila v naši fari. Imamo že 10 mrličev, pa komaj 8 rojencev. Majšperg. Dne 22. februarja se je poročil v celjski opatijski cerkvi g. Plevčalt Josip, pek, posestnik in gostilničar v Majšpergu, z gdč. Ciliko Ferme, katera izhaja iz spoštovane in strogo krščanske hiše pri Sv. Štefanu pri Šmarju. Pri tej priliki se je namesto poročnega daru darovalo za celjske brezposelne 50 Din in za celjsko Vincencijevo konferenco 50 Din. Novoporočencema želimo mnogo sreče v zakonskem življenju! Sv. Andraž v Halozah. »Veselje in žalost tovarna si sta!« V torek dne 7. februarja, je v Veliki Varnici pri podiranju bukve ponesrečil oče-.ll » II • II «i II « II « H > I u m ¡Tiskar: Tiskarna sv. Cirila v Mariboru, predstavnik Albin Hrovatln v Mariboru. — Urednik Januš Goleč, novinar v Mariboru, =-» Izdajatelj: Konzorcij »Slovenskega Gospodarja«, predstavnik: Januš Goleč v Mariboru