Cesta — grobišče živali!
Ceste v teh poznospomladanskih dneh razkri-vajo prav grozljivo podobo: na vsaketn kilometru vsaj dva ali trije povoženi ježi, grozljivo razmesar-jene mačke, mrtve ptice, kuščarji, da ne omenja-mo povoženih žab in močeradov. Večina vozni-kov se niti ne ozre ne po zmrcvarjenih ali že povsem sploščenih živalskih trupelcih na cesti, tako kot jim je mar tudi živih živali, ki prečkajo cesto. Vidijo zgolj asfalt pred sabo, vse drugo je živo smetišče, ki nima kaj iskati na cesti, zato tudi ne zasluži dmgega, kot da konča pod kolesi ali na vetrobranskem steklu.
Žal živali, ki najpogosteje mrtve obležijo na asfaltu, nimajo pameti, da bi presojale, ali je varno preikati cesto ali ne. Zanje je cesta le del njihovega stoletnega življenjskega okolja, ki jim ga je na silo odvzel človek in ne obratno. Celi rodovi ježev, denimo, se zvesto držijo določenega kraja, in niso prav nič krivi, če se je tam znašla cesta. Naletel sem že na grozljiv primer, ko je cela ježja družinica obležala na cesti, mati-ježevka spredaj, mladiči za njo... Pisatelju Branku Hof-manu so solze privrele v oči, ko je videl, kako niti en zarod mladih sinic, ki so se izvalile v njegovem poštnem nabiralniku (v Lipalici pri Horjulu) ni preživel; vsako pomlad so starši mladih sinic kon-čali pod avtomobili. Vozniki resda ne morejo paziti na vsako živalco, ki prečka cesto, toda ob pametni, ne prehitri vožnji, bi lahko prihranili marsikako živalsko življenje.
BRANKO VRHOVEC