Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 %
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 19.000
Letna inozemstvo	Lir.	30.000
Letna inozemstvo, USA dol.	28
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
i
Leto XXXIV. - Štev. 2 (1686)
Gorica - četrtek, 14. januarja 1982 - Trst
Posamezna številka Lir 400
Ob prerani smrti nadškofa Petra Cocoluia
Boleča izguba za goriško škofijo
Saciletto-Alture je majhna vasica v furlanskem delu goriške nadškofije. Ta mala, nepomembna furlanska vasica, ki šteje komaj 365 prebivalcev, je goriški škofiji dala domačega škofa, prvega po smrti F. B. Sedeja. V tej vasici se je namreč rodil nadškof Peter Cocolin.
DOBER ČLOVEK
Doma so bili kmetje in kot povsod v letih krize med obema vojnama je bilo tudi pri Cocolinovih več bede kot bogastva. Toda malega Petra so kljub temu poslali v goriško semenišče, kjer se je šolal v zelo številnem razredu furlanskih in slovenskih dijakov. Razred je bil močan ne samo po številu, temveč tudi zaradi nadarjenosti dijakov. Tostran meje je iz tistega letnika devet duhovnikov, sošolcev nadškofa Co-colina, prav toliko jih je ostalo v jugoslovanskem delu nadškofije. V takšnem razredu je živel Peter Cocolin. Med sošolci so se dobro razumeli in ni bilo trenj med Slovenci in Furlani oz. Italijani. To solidarnost so ohranili tudi pozneje in jo gojijo naprej ob vsakoletnih srečanjih nekdanjih sošolcev.
Peter Cocolin je b'il torej dober tovariš med dobrimi tovariši. Takšen je ostal tudi pozneje, ko je postal nadškof. Ni bilo
težko najti stik z njim ne samo sošolcem, temveč vsakomur. Najbolj preprost človek
ni imel težave občevati z msgr. Cocolinom.
To vedo zlasti otroci. Ob birmah in pastirskih obiskih se je rad ustavljal z njimi ne samo za skupinsko fotografijo, marveč tudi za razgovor. Tako so npr. postali kar prijatelji v Dolu z Emilom in Robertom Peričem; sama sta mu stregla, kadar se je ustavil v gostilni, ki jo vodi njuna mama. Tako je bilo povsod drugod. Do-
mača družina in složno življenje v razredu sta vtisnili nadškofu Cocolinu do vseh tisti prijateljski odnos, ki ga je tako odlikoval v njegovem življenju.
RAD JE SLOVENSKO GOVORIL
Med slovenskimi verniki mu je k temu zelo pomagalo zadovoljivo znanje slovenskega jezika. V srednji šoli v semenišču je v njegovih letih bilo obvezno učenje slovenskega jezika za vse italijanske dijake. Učili so jih razni profesorji; najboljši med njimi je bil pok. Jožko Bratuž. Ta je tudi Furlane naučil slovenščine tako, da jo številni kar dobro govorijo.
Tudi Peter Cocolin je bil njegov učenec.
V	tistih letih, ko se je pod strogo taktirko prof. Bratuža učil slovensko brati in pravilno naglašati, gotovo ni računal, kako prav mu bo to znanje prišlo pozneje v življenju kot škofu mešane škofije. Kot mlad duhovnik v Furlaniji, sprva kot kaplan in pozneje kot župnik, slovenščine ni potreboval in jo je dokaj pozabil.
Toda ko je postal škof, je svoje znanje uspešno obnovil in vsi smo lahko ugotavljali njegov napredek na tem področju, četudi ni bil poseben talent za jezike. Da bi se še bolj usposobil, je nekaj let hodil v vas Sočo na počitnice. Nastanil se je v župnišču pri g. Lojzetu, ki je rad dal prostor nadškofu, njegovi sestri, ki je gospodinjila, in svaku prof. Hmeljaku iz Šempetra. Tam med našimi gorjanci je utrjeval ne samo zdravje, ampak tudi znanje slovenščine. Zavedal se je, da mora dušni pastir najti stik z verniki tudi tako, da z njimi govori njihov jezik.
PRIJATELJ SLOVENCEV
Sploh smemo reči, da je nadškof Coco-
itii
lin imel Slovence rad, da ni delal razlike med enimi in drugimi verniki. Če bi bil mogel, bi za nas še več naredil. Tako je njegova zasluga, da smo v Gorici dobili svoj dušnopastirski center v cerkvi sv. Ivana, ki bo letos obhajal desetletnico obstoja. Zadnja leta se je delalo na tem, da bi center postal prava župnija. Zdi se, da je ob zadnjem obisku »ad limina« v Vatikanu zadeva zadovoljivo stekla in bi verjetno za desetletnico dobili pravo mestno župnijo za slovenske vernike v Gorici. Sedaj pa je njegova nenadna smrt zadevo najbrž odgodila za nekaj časa.
Slovenski duhovniki smo dobili lastno duhovniško področje oz. cono. Prav tako imamo Slovenci lastno dušnopasfirsko področje. In še nekaj: dr. Oskarja Simčiča je imenoval za svojega škofijskega vikarja za Slovence.
Gotovo da še niso bili rešeni vsi problemi, zlasti ne problem dušnega pastirstva v narodno mešanih župnijah devinsko-na-brežinske občine. Izkazal se je za preveč zapletenega. Vendar razgovarjanje se je začelo. Tudi ta problem je torej ostal njegovemu nasledniku.
DEMOKRAT V VODENJU ŠKOFIJE
Nerešen je ostal še kak drug dušnopastirski problem v škofiji, kajti značilno za msgr. Cocolina je bilo, da reševanja problemov ni nikoli izsiljeval, nikoli zaukazal. Kot bi ne znal ukazovati. Toda bilo je to le njegovo dušnopastirsko načelo: problemom najti dogovorjeno in ne z ukazom vsiljeno rešitev. Vsled tega se je vedno posvetoval, razgovarjal, pretresal. Hotel je voditi škofijo skupaj z duhovniškim svetom in s škofijskim pastoralnim svetom.
Takšna pot demokratičnih odločitev je pa vedno dolga. Zato smo duhovniki, vsaj nekateri, želeli, da bi sam avtoritativno to in ono odločil. Toda ni, rajši je čakal, da dozori skupna rešitev. Vsled tega so bili za njegovo vodenje škofije značilni sestanki, srečanja, posvetovanja, razgovori in to z vsemi, duhovniki in laiki.
Spomnimo se samo na njegova srečanja Z laiki ob škofijski vizitaciji! V vsaki župniji se je srečal tudi z laiki in to po večkrat. Zato je bil zmeraj na poti, na sejah, srečanjih, sestankih kot da bi živel v kaki samoupravni družbi. Takšen je bil Cocoli-nov stil vodenja škofije.
NADŠKOFOVA ODPRTOST
Odprtost nadškofa Cocolina je bila znana vsem. Zato ni imel nikjer nasprotnikov. Lahko je prišel kamorkoli. Zato so mu bila odprta vrata v tovarne med delavce, v šole med dijake, v družine, kakor tudi do vseh oblasti v deželi. Zelo rad je obiskoval bolnike po bolnišnicah in po domovih.
Njegovi obiski so se raztegnili tudi na Afriko. V Slonokoščeni obali je imel »svoj« misijon. Pod njim se je začelo sodelovanje s Cerkvijo v tej afriški deželi. To sodelovanje je vzel zares. Zaradi tega ni samo pošiljal tja škofijskih misijonskih delavcev, ampak je tudi sam večkrat obiskal misijonske postojanke v tej državi. Začelo se je z obiskom gobavcev v Manikro in se potem razvilo v bogato in plodovito sodelovanje z afriško Cerkvijo. Videli smo, kako so tudi tam nadškofa Cocolina sprejemali z veseljem in celo navdušenjem, kamorkoli je prišel.
NJEGOVE DUHOVNIŠKE SLUŽBE
Italijani bi rekli, da je msgr. Peter Cocolin prišel »od ga ve te«, mi pa, da je 'iz hlapčiča postal gospodar. Po posvečenju leta 1944 je najprej šel za kaplana v Kr-min. V Krminu se je posebno uspešno posvetil mladini. Bil je duhovni asistent tamkajšnjih skavtov in skavtinj. Od tod njegove simpatije za skavtsko organizacijo in tudi njegovo navdušenje za slovenske skav-
te in skavtinje. Lansko poletje je med njimi na taboru preživel svoj 61. in zadnji rojstni dan.
Iz Krmina so ga poslali v težko župnijo Terzo di Aquileia, ki je izrazito »rdeča« vas. Toda Peter Cocolin je s svojim nasmehom in prijateljskim nastopom vedno vse osvojil; tudi komuniste. Iz te župnije je odšel v Oglej za župnika in dekana. Oglejski župnik je zaradi zgodovinske važnosti oglejske Cerkve vedno pomenljiva osebnost, saj pride v stik z najrazličnejšimi osebami iz vsega sveta, ki obiskujejo baziliko. Poleg tega je čuvar te najodličnejše cerkve goriške škofije.
Ko je v Tržiču umrl msgr. Foschian, župnik pri Sv. Ambrožu, so mu iskali primernega naslednika. To ni bilo lahko, ker je msgr. Foschian bil zelo markantna in močna osebnost v vrstah furlanske duhovščine. Izbira je padla na msgr. Petra Cocolina v Ogleju.
Toda zgodilo se mu je kot Slomšku. Ko je ta bil imenovan za župnika v Celju, je šel tja z mislijo, da bo ostal v Celju do smrti. Toda še tisto leto je bil imenovan za škofa. Podobno msgr. Cocolin. Komaj se je razgledal v novi župniji, ga je doletelo imenovanje za goriškega nadškofa, ker se je msgr. Andrea Pangrazio odpovedal škofiji in odšel v Rim.
Tako je papež Pavel VI. imenoval na njegovo mesto Petra Cocolina, župnika in de-
kana v Tržiču. Imenovanje nosi datum 26. junija 1967. Slovesna posvetitev je nato bila v oglejski baziliki 3. septembra istega leta. Skoraj 15 let je torej nadškof Cocolin vodil goriško nadškofijo.
V tem obdobju je leta 1975, ko je papež sprejel odstop tržaškega škofa Santina vodil kot apostolski administrator tudi tržaško škofijo vse do konca leta 1977, ko je bil imenovan novi škof Bellomi.
ZADNJE URE ŽIVLJENJA
Vsi smo upali, da bo goriško nadškofijo vodil še dolgo, saj je bil videti zdrav. Zadovoljen se je v sredo na večer 6. januarja vrnil iz Rima, kjer jfe bil na obisku »ad limina« in v avdienci pri sv. očetu. Rekel je ob vrnitvi; »Vam bom že kaj več poročal o svojeiti obisku v Rimu.« Toda v soboto 9. januarja dopoldne, ko je bil pri njem v avdienci neki duhovnik, mu je med razgovorom postalo slabo; omahnil je v nezavest.
V civilni bolnišnici, kamor so ga takoj prepeljali, je še za kratek čas prišel k zavesti. Toda kmalu se je napad ponovil in v globoki nezavesti zaradi možganske kapi je potem ostal še dva dni, ko ga je Bog v ponedeljek 11. januarja zvečer, na smrtni dan oglejskega patriarha sv. Pavlina II., poklical k sebi za večni obisk »ad limina sancti Petri«, sv. Petra, ki je bil njegov krstni zavetnik.
Noui dušnopastirski prijemi
Nadškofu Petru Cocolinu je bilo usojeno, da vodi reformo goriške Cerkve po zamisli II. vatikanskega koncila. Cocolin je začel z ustanovitvijo duhovniškega sveta (Consilium presbiterale). Nadaljeval z ustanovitvijo Škofijskega pastoralnega sveta (Consilium pastorale dioecesanum). To naj bi bili instituciji, ki naj bi pomagali škofu pri dušnopastirskem vodstvu škofije. Zavzemal se je tudi za to, naj bi se po posameznih župnijah ustanovili župnijski dušnopastirski sveti.
Šlo je za nove prijeme v cerkvenem življenju. Nadškof se je lotil naloge s previdnostjo in postopoma. Pri tem osebno ni imel problemov, ker je sam bil zelo demokratične miselnosti, kot smo omenili. Več težav je bilo pri bazi, tako pri duhovnikih kot pri laikih, ker ne eni ne drugi nismo bili na to pripravljeni. Vendar je delo na škofijski ravni steklo. Težave so še vedno z župnijskimi sveti, ki jih še vedno marsikje ni.
ŠKOFIJSKA VIZITACIJA
Drug važen moment v njegovem vodstvu škofije je bila prva škofijska vizitacija. Dolgo se je nanjo pripravljal, ker ni hotel, da bi bila takšna, kot so bile tradicionalne vizitacije škofov v preteklosti. Novi časi zahtevajo novih načinov dela tudi v dušnem pastirstvu. Končno se je po mnogih posvetovanjih odločil in vpeljal nov način škofovega obiska po župnijah.
Ta novi način je zahteval od njega veliko osebnega dela in truda. Vizitacija je zato trajala zelo dolgo, več kot je od začetka mislil. Raztegnila se je na polnih sedem let. Toda končal jo je, predno je bil poklican na obisk »ad limina«. Tako je mogel sv. očetu precej točno poročati o verskem stanju v goriški škofiji.
PROSLAVE ZGODOVINSKIH DOGODKOV
V	svojih 15 letih škofovanja je doživel tudi nekaj lepih manifestacij. Ena takšnih je bila udeležba Pavla VI. na evharističnem kongresu v Vidmu septembra 1972. Pavel VI. je takrat pristal na letališču v Ronkah in je obiskal tudi oglejsko baziliko. Drugi dogodek je bil jubilej bazilike sv. Evfetrii-
je v Gradežu in lani 1600-letnica koncila v Ogleju.
Šlo je za proslavo zgodovinskih dogodkov, ki pa so priklicali pozornost tudi številnih drugih škofij, katere so v preteklosti bile povezane z oglejsko Cerkvijo in nekdanjim patriarhom v Gradežu.
ZBOROVANJE GORIŠKE CERKVE
škofijska vizitacija in proslave zgodovinskih jubilejev so mu vdihnile zamisel »zborovanja goriške Cerkve«. Ta pobuda naj bi se raztegnila na dve ali tri leta in naj bi pomagala še bolj posodobiti naše cerkveno življenje v smislu pokoncilskih teženj vesoljne Cerkve.
*	* *
Mislim, da bo zgodovina presodila ško-fovanje msgr. Petra Cocolina kot prehodno dobo, ko je iz starega predkoncilskega nastajalo novo pokoncilsko, ki gotovo ni še zaključeno. Pot je brez dvoma še dolga. Naj nadškof iz nebes moli za svojo goriško Cerkev kakor ona moli in bo še molila zanj.	K.	H.
Predsednik goriškega pokrajinskega odbora skupaj s pokrajinskim svetom sočustvuje ob smrti
GORIŠKEGA NADŠKOFA MSGR. PETRA COCOLINA
Njegovo izredno delo kot škofa, duhovnika in javnega delavca v teh krajih bo ostalo za vzgled vsem ljudem dobre volje, ki ljubijo mir in človeško dostojanstvo.
Sožalje Slovenske skupnosti v deželi Furlanija-Jul. krajina
Stolnemu kapitlju v Gorici ob smrti nadškofa Petra Cocolina, ki je več kot deset let razsvetljeno vodil goriško nadškofijo in dve leti upravljal škofijo sv. Justa, izražamo iskrena čustva sožalja in se spominjamo njegovega duhovnega in človeškega lika. V zgodovini bo ostal zapisan zaradi široke odprtosti do vseh družbenih sil, različnih narodnosti in kultur, posebno do Slovencev.
Sv. oče škofom Treh Benečij
Mesec za katoliški tisk
V	poznih dopoldanskih urah v torek 5. januarja je sv. oče Janez Pavel II. sprejel 18 škofov območja Treh Benečij. Vodil jih je predsednik te deželne škofovske konference beneški patriarh Marco Ce, ki je tudi naslovil na sv. očeta vdanostne gesede. Na te je papež odgovoril z daljšim govorom.
V	naslednjem prinašamo njegove glavne misli.
BOGATA KULTURNA DEDIŠČINA Sv. oče se je najprej spomnil na bogato kulturno dediščino Treh Benečij. »Vaše pokrajine, znane po svojih številnih naravnih lepotah, umetniških zakladih in po-prirojeni in vedri prijaznosti prebivalstva so podedovale bogato dediščino globoko ukoreninjene vere, krepkih in zdravih krščanskih navad ter imajo dolgo tradicijo, ki so jo oplodili toliki možje in žene, kateri so v teku stoletij zgledno in junaško pričevali za evangelij.«
Papež je nato naštel značilne svetnike s tega področja, med njimi sveta Mohorja in Fortunata iz Ogleja, sv. Vigilija iz Trenta, sv. Hromacija iz Ogleja, sv. Zena, škofa v Veroni, prvega beneškega patriarha Lovrenca Giustinianija, sv. papeža Pija X. in še nekatere druge.
Tem svetim možem in ženam je treba dodati odlične zastopnike laiškega stanu, ki so se konec prejšnjega stoletja in v sedanjem udejstvovali v apostolskem, socialnem in kulturnem življenju ter pri tem dali pričevanje trdne in pristne vere.
Ta čudovita verska tradicija ima svoje temelje v zdravi družini, v gorečnosti in razgibanosti delovanja škofov in duhovnikov, v močnem občestvenem čutu župnijskih skupnosti In laiških združenjih.
NOVE RAZMERE Seveda pa je nagli razvoj novih idej in običajev v italijanski družbi, spremljan od globokih družbenih in gospodarskih sprememb odjeknil tudi v Treh Benečijah. Osredotočena industrializacija v nekaterih krajih je prinesla s seboj pekočo socialno problematiko; na nekaterih univerzah in državnih šolah je prišlo do ostrega oporeč-ništva in rovarjenja zoper obstoječe ustanove; množični turizem je tudi prispeval k spremembi navad in miselnosti medtem ko se je povečal razkorak med generacijami ter je postal razgovor med njimi težaven.
Iz vsega navedenega se porajajo novi problemi: predvsem mladih, ki so v neprestanem iskanju življenjskih vrednot; potem razkroj družine; raste sicer število tistih, ki so dojeli zakramentalno razsežnost zakona in ga živijo v globoki duhovnosti, toda vedno več pa je žal tudi civilnih za konov ali oseb, ki živijo skupaj brez poroke. Kateheza, ki ima v deželi dolgo in hvalevredno tradicijo, potrebuje prenove, da bo prilagojena raznim kategorijam in se posluževala raznih sredstev in metod, med katerimi so zelo koristne tiste, ki jih je pripravila italijanska škofovska konferenca. Dodati je treba še krizo duhovnih poklicev in dušno pastirstvo v svetu dela.
DUHOVNIKI, BOGOSLOVCI IN REDOVNIKI Sv. oče je nato omenil 6.000 duhovnikov, ki velikodušno in neutrudljivo delujejo na raznih področjih. »Še posebej želim omeniti tiste duhovnike, ki upravljajo majhne župnije v gorskem svetu sredi velikih tež-
UTRIP CERKVE
koč in v popolni osamljenosti, pa ostajajo v svoji skritosti luč in sol za svoje vernike. Naj bodo vsi duhovniki Treh Benečij vredni nasledniki svojih prednikov, ki so jim pustili svetle zglede duhovnosti, predanosti in ljubezni. Prizadevajo naj se za svoje stalno oblikovanje, za duhovno življenje, za osebni študij.
Papež je nato zaželel zvestobo v vztrajanju vsem, ki študirajo v malih in velikih semeniščih dežele. Prvih je 1.130, drugih 480. Sv. oče zelo ceni tudi dragoceno apostolsko delo, ki ga opravljajo številni redovniki in redovnice in ki je zares tolažilno. Na območju Treh Benečij je aktivnih 3.845 redovnikov, ki pripadajo 55 različnim kongregacijam ter 10.265 redovnic, od katerih se 455 posveča bogomiselnemu življenju. Naj bi se' redovniki in redovnice vedno bolj vključevali v dušnopastirsko delo krajevnih Cerkva, mladi ljudje pa naj bi jih posnemali v popolnem darovanju Bogu v redovniškem posvečenju.
POHVALA LAIKOM
Vesel je sv. oče tudi dejstva, da so de-
javni laiki, ki se udejstvujejo v cerkvenih združenjih in skupinah zelo številni, polni velikodušnega navdušenja in zavzeti na raznih dušnopastirskih področjih: v bogoslužju, katehezi, vzgoji, šoli, socialni skrbi, v svetu dela. To so res nesebični sodelavci pri širjenju božjega kraljestva!
STALNA PRISOTNOST MATERE BOŽJE Na koncu se je Janez Pavel II. spomnil še svojega predhodnika Janeza Pavla I., papeža Lucianija, »ki je bil vreden sin vaše zemlje«. Vse krajevne Cerkve in njih vernike je priporočil Materi božji, »ki je v vaši deželi češčena z močno pobožnostjo v številnih svetiščih«. Med drugimi je omenil Monte Berico nad Vicenzo, Marijo Kraljico na Vejni nad Trstom, Barbano pri Grade-žu, Staro goro nad Čedadom, Weissenstein (Pietralba) v južnotirolskih Dolomitih. Žal pa ga ni nihče spomnil na naše Sv. Višar-je, kjer se srečujejo slovanski, germanski in latinski svet. Prav to svetišče ima v naših časih posebno važno poslanstvo.
— ej
Zadnje srečanje s sv. očetom
Papež Janez Pavel II. poklanja msgr. Petru Cocolinu rožni venec
Novi škof v Linzu
Sv. oče je za novega škofa avstrijske škofije Linz imenoval dosedanjega opata v benediktinskem samostanu v St. Lamb-reehtu na Zgornjem Štajerskem Maksimilijana Aichema. Novi škof je star 49 let. Rodil se je na Dunaju. Po končani gimnaziji se je priučil očetovega poklica, ki je bil mesar. Z 22 leti je vstopil v benediktinski samostan, 1959 je bil posvečen za duhovnika, od 1977 dalje pa je vodil samostan St. Lambrecht.
Odstop indonezijskega nadškofa
Indonezijski nadškof kardinal Justinus Darmojuwono, star 67 let, je odstopil. Sv. oče je sprejel njegov odstop. Kardinal pravi, da nima več dovolj moči, da bi vodil indonezijsko Cerkev in da prepušča svoje mesto mlajšim močem. Umaknil se je na zapuščeno predmestno župnijo, kjer pomaga pri dušnem pastirstvu. V tej župniji skoraj nihče ne pozna njegove preteklosti, ker v njej živijo skoraj sami priseljenci. Za stanovanje ima le skromno sobico. Indonezija ima 5 milijonov katoličanov, za katere skrbi 1.554 duhovnikov, od katerih je 892 domačinov. Indonezijsko Cerkev je kardinal Darmojuvvono vodil 16 let.
Obisk »ad limina Apostolorum«, ki ga škofje rimskokatoliške Cerkve opravijo pri sv. očetu vsakih pet let, je starodavna navada, k'i sega v prve čase Cerkve, potem ko je nehalo tristoletno rimsko preganjanje kristjanov. Iti »ad limina« je pomenilo obiskati grobove prvakov apostolov sv. Petra in Pavla v Rimu. Ta navada se je z rastočim uveljavljanjem papeštva še bolj utrdila. Obisk »ad limina« se je povezal s srečanjem s papežem, pri čemer so škofje poročali o svojem delu v zaupanih jim škofijah, od sv. očeta pa prejeli navodila in smernice. Bil je papež Sikst V., ki je ta običaj z bulo »Romanus pontifex« leta 1585 uzakonil in ga razglasil za obveznega.
Tako so pretekli teden šli »ad limina Apostolorum« vsi škofje cerkvene pokrajine Treh Benečij, ki obsega Benečijo-Julij-sko krajino, Benečansko in Tridentinsko z Južno Tirolsko. Papež jih je — 15 rednih in tri pomožne škofe — sprejel najprej posamično v ponedeljek 4. in torek 5. januarja, nato pa še vse skupaj in jim govoril o sodobnih problemih, ki zadevajo njihove Cerkve. Papežev govor prinašamo na drugem mestu.
V	ponedeljek 4. januarja je na polurni razgovor sprejel tudi pok. nadškofa Coco-lina. O čem je bilo govora?
POGOVOR MED PAPEŽEM IN GORIŠKIM NADŠKOFOM
Sv. oče je msgr. Cocolina sprejel z zemljepisno karto pred seboj, na kateri je o-značeno območje goriške nadškofije. Zanimalo ga je, kakšen odnos ima goriška nadškofija do sosednjih škofij, tudi do onih onstran meje. Prav tako je sv. oče hotel vedeti, kako je s slovensko manjšino, kakšne so njene dušnopastirske in kulturne potrebe in zahteve in kakšen je položaj v jezikovno mešanih župnijah. Nadalje se je sv. oče zanimal za položaj duhovščine, za redovnike in redovnice, kako so se na podlagi zadnjih dokumentov vključili v pastoralno delo škofije; tudi je vprašal msgr. Cocolina, kako je z duhovnimi poklici in semeniščem. Želel je tudi informacij o mladini in šoli; kaj se je storilo za teološko, dušnopastirsko in kulturno oblikovanje duhovnikov. Poudaril je važnost oblikovanja krščanskih laikov in njihovega sodelovanja v župnijskih in pastoralnih svetih.
Goriški nadškof je sv. očetu izročil ob-
širno poročilo o položaju v goriški nadškofiji, ki bo predmet preučevanja raznih rimskih kongregacij. Papežu je na zastavljena vprašanja izčrpno odgovarjal. Sv. očetu je opisal značilnosti škofijske vizita-cije in cilje zborovanja goriške Cerkve. Spomnil je na zgodovinske dogodke, povezane s škofijo, med njimi na proslavo 1600-letnice oglejskega koncila. Razložil je, kako se skuša v goriški nadškofiji udejstviti smernice zadnjega vatikanskega cerkvenega zbora, kaj se je storilo za teološko posodobljenje duhovnikov in laikov, kako se skuša po župnijah ustanoviti pastoralne svete in druge strukture pokoncilske Cerkve. Msgr. Cocolin je omenil tudi goriško prisotnost v Cerkvi v Bouake v afriški državi Slonokoščena obala; naštel je probleme, ki so povezani z delom in pastoralo delavskega sveta; razložil je skrb škofije za pravilno informacijo, ki ga vrši prek škofijskega tednika. Dotaknil se je tudi vprašanj, ki so povezana z delom za mladino in z vzgojo mladega rodu. Končno je tudi poročal o svojem delu kot zastopnik italijanske škofovske konference na zasedanjih konference jugoslovanskih škofov.
Sv. oče ga je z zanimanjem poslušal in mu na koncu zaželel mnogo uspeha pri dušnopastirskih pobudah, zlasti pri izvedbi zborovanja goriške Cerkve. Izročil je pozdrav vsem, ki tvorijo to Cerkev, zlasti še trpečim in ubogim. Ob slovesu mu je izročil v dar rožni venec.
*	* *
In to slovo je bilo dokončno. Ze v soboto, 9. novembra, mu je bilo javljeno, kaj se je sobratu v škofovstvu primerilo. Takoj je dal sporočiti, da moli za težko prizadetega nadškofa. Naslednji dan je goriški Cerkvi po kardinalu Casaroliju poslal izraze soudeležbe na skupni bolečini. O msgr. Cocolinu mu je poročal tudi msgr. Pangrazio, ki je bil glavni pobudnik, da je prišlo do imenovanja Petra Cocolina za škofa. Ob njegovi bolniški postelji je opravil pred povratkom v Rim sv. mašo.
Pogrebne svečanosti so bile v Gorici v četrtek 14. januarja v cerkvi Srca Jezusovega ob 15. uri, potem ko je bilo truplo v torek in sredo izpostavljeno v nadškofijski palači. Pogreb je vodil beneški patriarh Marco Ce. Po pogrebni maši so krsto v sprevodu prenesli v goriško stolnico, kjer je bilo v grobnici nadškofov položeno k večnemu počitku.	J.	Jk.
SVOBODA PRI SPREJEMANJU TISKANE BESEDE
Na zapleteno vprašanje, zakaj Bog greh dopušča, odgovarja dobri stari katekizem, da zato, ker noče človeku vzeti svobode. Danes, ob poglobljenem pojmovanju svobode, nas ta odgovor ne more čisto zadovoljiti. Svoboda namreč ni v tem, da lahko delamo hudo, temveč v tem, da moremo delati dobro. Cim bolj podlegamo pritiskom različnih mikov in skušnjav, tem bolj se manjša naša človeška svoboda.
V območje te svobode spada tudi tiskana beseda. Ne more dobro obveščati nekdo, ki se vsak dan ne bori za svojo notranjo in zunanjo svobodo govorjenja, pisanja, sporočanja. Preudaren bralec hitro odkrije, koliko je bil svoboden tisti, ki je poročilo ali članek pripravil. Strah pred resnico, hlapčevsko ponavljanje tega, kar so rekli drugi, barantanje s polresnicami, prikrojevanje dejstev so očitna znamenja, da Je nekdo notranje zvezan in ni osvobojen za odgovorno poročanje in obveščanje.
Ker je večina časopisov in revij, ki jih prebirajo slovenski ljudje prepojena s take vrste pisanjem, postane poslanstvo slovenskega katoliškega tiska še pomembnejše kot bi že bilo samo po sebi. Treba je imeti veliko zunanje in notranje svobode, da povemo, kar mislimo, da je res in prav.
Pa ne samo tisti, ki katoliški tisk pripravljajo, nudijo in izdajajo, tudi sprejemalci tiskane besede morajo biti zreli, da v vsakem trenutku znajo ločiti zrno od plev. Naj bo sredstvo obveščanja še tako razširjeno in še tako učinkovito, ne more shajati brez sprejemalcev in brez neposrednega stika z njimi. In tu imajo sprejemalci priložnost, da učinkovito uveljavijo svojo svobodo in odgovornost v procesu obveščanja. Najprej tisto nedotakljivo notranjo svobodo, v moči katere lahko eno sporočilo sprejmejo, drugo pa odklonijo. Potem pa še svobodo navzven, da sporočevalcem jasno in odločno povedo, kje so meje njihove svobode in odgovornosti. In to najbolj konkretno store tako, da dober tisk naročajo in berejo, slabega pa odklanjajo in zavračajo.
In še nekje pride naša svoboda do polnega izraza: da se ne damo usužnjiti od radia in televizije. Prav gotovo sta ti dve sredstvi družbenega obveščanja najbolj privlačni in zanimivi, toda hkrati predstavljata tudi največjo nevarnost za našo duhovno rast in ustvarjalnost, ker nas zavajata v nekakšno miselno lenobnost. Človek, ki se izobražuje zgolj ob televizijskem zaslonu, bo hitro podlegel zunanjim vplivom in postal enostranski. Če ne bo tudi s tiskano besedo v roki gojil svoje osebne ustvarjalnosti, bo duhovno zdrknil na raven predzgodovinskega človeka in bo kljub vsej sodobni tehniki ali pa prav zaradi nje neprimerno bolj nepismen od naših dedkov in babic, ki so ob ognjiščih bajali otrokom o večno lepem, resničnem in pravičnem. Tudi zaradi tega nam je potreben naš dober tisk! - ak
Izvedba finančnih obveznosti iz Osimskega sporazuma
V	zvezi z zadnjimi vladnimi ukrepi, ki nakazujejo dodatna finančna sredstva za uresničitev prometnih infrastruktur in drugih obveznosti, predvidenih po Osimskem sporazumu med Italijo in Jugoslavijo iz leta 1975 v krogih Slovenske skupnosti poudarjajo, da gre v bistvu za ukrepe, ki so logična posledica denarne inflacije, zaradi katere so se prvotno določeni zneski izkazali za nezadostne.
Nove sodobne povezave in razna obmejna tovorna postajališča so lahko sama po sebi pozitivne prometne infrastrukture v naši deželi, ker so potrebne za vsestranske pretoke blaga in ljudi, od katerih lahko Trst in njegovo pristanišče imata znatno korist.
Toda poleg te pozitivne plati zadnjih vladnih ukrepov moramo kot Slovenci ponovno ugotoviti, da vse omenjene infrastrukture posredno ali neposredno prizadenejo ozemlje, na katerem živi naša narodna skupnost, na kar pa vlada in vsedržavne stranke kratkomalo pozabljajo.
Zato se naši ljudje ob vsem tem sprašujejo, po kakšnih kriterijih pristojne u-stanove izdelujejo zadevne načrte, ki tudi po nepotrebnem uničujejo velikanske površine dragocenega ozemlja, ki je povečini last pripadnikov slovenske manjšine. Sprašujejo se tudi, kako je to, da je denar za vse mogoče načrte in pobude, ko pa je treba pošteno plačati zasežena zemljišča, in tudi prizadeti manjšinski skupnosti kot takšni priznati ustrezno odškodnino, se vsi izgovarjajo, da ne morejo pomagati.
Ob vsem tem se SSk sprašuje, kdaj bo vlada že enkrat začela globalno uresničevati Osimske sporazume, in sicer tudi določila glede zaščite slovenske narodnostne skupnosti. Nič nimamo proti temu, da vlada tudi finančno podpira kulturne dejavnosti italijanske etnične skupine v Jugoslaviji, toda enako načelo bi moralo veljati tudi glede slovenske manjšine v Italiji, pripominja tajništvo SSk v zvezi z zadnjimi vladnimi ukrepi glede finansiranja nekaterih prometnih objektov na ozemlju naše dežele ter kulturnih dejavnosti italijanske manjšine v Istri in ohranitve njenih zgodovinskih spomenikov.
zapustile Sinajski polotok. »Za Italijo — je dejal Colombo — je ta umik prvi korak k miru.« Ni pa pohvalil Šamirja zaradi enostranske priključitve Golanskega višavja Izraelu. »Z dovršenimi dejstvi se ne pospešuje pogajanj,« mu je očital. Ta pa je suho odgovoril: »Golan ostane naš, ker se Sirija z nami o tem noče razgovarjati.«
Tudi pri papežu je Šamir bolj slabo o-pravil. Sv. oče je poudaril, da bo mogoče doseči mir na Bližnjem vzhodu le v primem čt*	strani,
tudi Palestince, ki pa jih je Šamir inolče prešel. Papež je ponovil svojo misel, da mora biti Jeruzalem mednarodno mesto, kar se pa tiče Golana, »se je treba držati mednarodnih dogovorov in j'ih spoštovati«. Značilno za ta pogovor je bilo, da je o njem vatikanski tiskovni urad izdal zelo dolgo poročilo.
rm no imn
Udarci in protiudarci v svetu terorizma
V	Rimu je v sredo 6. januarja prišlo do novega terorističnega zločina, katerega žrtev je postal 41-letni kvestor Nicola Simone. Zločinec ga je težko ranil v glavo, vendar je upanje, da se bo od ran opomogel. Pri napadu je kvestorju uspelo napadalca raniti, ko je na napad odgovoril z revolverjem.
Tri dni nato pa je v istem mestu protiteroristični oddelek odkril tri skrivališča rdečih brigad ter zaplenil veliko količino orožja in dokumentov. Pa še več: uspelo mu je aretirati bivšega univerzitetnega profesorja kriminologa v Firencah 40-letnega Giovannija Senzanija, ki naj bi bil idejni vodja teroristov in devet njegovih pajdašev. Ta skupina je ugrabila sodnika D’Ur-sa in demokrščanskega politika Cirilla, dva od njih pa sta ubila brata skesanega terorista Pecija Roberta.
Izraelski minister v Rimu
Kar šest dni se je v Rimu mudil izraelski zunanji minister Jicak Šamir, ki je v to mesto pozval na poročanje veleposlanike iz zahodnoevropskih držav. V Rimu se je sestal tudi s predsednikom italijanske vlade Spadolinijem, z zunanjim ministrom Colombom in s papežem Janezom Pavlom II. S Spadolinijem se je pogovarjal o sodelovanju držav Evropske gospodarske skupnosti pri sestavi mirovnih sil na Sinaju in o gospodarskem sodelovanju med Izraelom in EGS po vstopu Španije in Portugalske v to organizacijo.
Colombo, ki se je v soboto zvečer vrnil z obiska na Bližnjem vzhodu, je vzel od Šamirja na znanje njegovo izjavo, da bodo izraelske čete do 26. aprila popolnoma
■ Italijanski zunanji minister Colombo je preživel pet dni na Bližnjem vzhodu. Najprej se je za kratek čas ustavil v Kairu, kjer je egiptovskemu zunanjemu ministru potrdil odločitev, da bodo italijanske čete po umiku Izraela s Sinaja z drugimi mednarodnimi silami jamčile meje med Izraelom in Egiptom. V Riadu v Saudski Arabiji jc dobil zagotovilo, da bo ta država, ki že pokriva tretjino italijanskih naftnih potreb še povečala svoj doprinos, v zameno pa naj bi Italija okrepila izvoz tehnologije in industrijskega blaga. V Jordaniji pa se je Colombo sestal s kraljem Huseinom. Pohvalil je umerjenost in realizem politike jordanske vlade v zadržanju do bližnjevzhodne krize. Obenem pa je kralj ponovno obsodil dogovor v Camp Davidu, ki je pripomogel do miru med Izraelom in Egiptom.
Po rodu je bil Cerkljan in je gimnazijo dokončal v Škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Od doma in iz šole je prinesel čut za lepo slovenščino, kar ga je odlikovalo v njegovem poznejšem življenju. Bogoslovje je opravil v...GoricH za. duhovnika ga je posvetil nadškof F. B. Sedej na praznik sv. Petra in Pavla leta 1926.
Po novi maši v Cerknem je šel za kaplana v Idrijo. Bil je dobro uglašen pevec, zato so ga Idrijčani imeli radi Saj je znano, da so v Idriji zmeraj radi peli in imeli dobre zbore. Iz Idrije je odšel v Lom nad Kanalom, ki je zelo samotna župnija na severnem robu Banjške planote. Tu je bil po potrebi za vse, kar so ljudje potrebovali, kot je bilo navadno v gorskih župnijah.
Rad je hodil v duhovniško družbo tudi zato, da se je rešil samote. Pogosto je hvalil tiste čase, ko so se duhovniki totmin-ske in kanalske dekanije zbirali pri Sv. Luciji oz. v Mostu na Soči na mesečnih »rekolekcijah« in za reševanje »kazusov«. Takšna srečanja so bili koristni oddihi za takratne duhovnike, da so izmenjali svoje dušnopastirske izkušnje in tudi kaj »politizirali«.
V	Lomu si je nabral revmatizma. Zaradi tega je želel v dolino na gorko. Prišel je v Bilje po smrti župnika Cirila Zamarja. Naletel je pa na slabe čase, ker se je kmalu začela druga svetovna vojna z vsemi posledicami tudi za naše kraje in za naše ljudstvo.
Janez Eržen se politično ni izpostavljal. Kljub temu se je ob razmejitvi leta 1947 odločil, da zapusti Bilje. Prišel je v Gorico in tu ostal. Sprva je bil katehet na osnovni šoli, potem je prevzel vodstvo obnovljenega Alojzijevišča. Kot ravnatelj je
vodil ta naš vzgojni zavod od leta 1947 do 1967.
Čutil se je utrujenega, zato se je umaknil v privatno življenje. Toda še naprej je rad pomagal v cerkvi sv. Ivana kakor je prej ob nedeljah maševal. za slovenske vernike na Placuti. Tudi drugod je kot duhovnik rad pomagal. Tako je po odhodu p. Fidelisa v Švico vodil slovenski III. red. Od 1975 je bil tudi predsednik Katoliškega tiskovnega društva v Gorici.
, Zadnje čase je opešal, da je maševal doma. Pojavile so se razne bolezni, katerim je podlegel v civilni bolnišnici pretekli torek, dan po smrti nadškofa Cocolina. Pogreb je bil v četrtek 14. 'januarja na gori-ško mestno pokopališče. Naj v miru počiva. Sestrama in drugim sorodnikom naše sožalje.
K. H.
Dve duhovniški smrti v Sloveniji
19. decembra je v Mariboru nepričakovano umri p. Pavel Berden, ki je leta 1959 postal prvi provincial novo ustanovljene slovenske jezuitske province. To mesto je ohranil šest let. P. Berden je bil ljudski misijonar, duhovni voditelj, domoljub, ljubitelj revnih in narodni voditelj Apostol-stva molitve. Poznali smo ga tudi pri nas na Primorskem.
V	Mariboru je pa 20. decembra umrl stolni dekan, prelat Franc Hrastelj, pred zadnjo vojno ravnatelj tiskarne Sv. Cirila v Mariboru. Bil je velik častilec škofa Slomška. Napisal je njegov življenjepis. Prav tako je napisal šmarnično branje o sv. Jožefu.
Obema zaslužnima duhovnikoma naj bo Bog dober plačnik.
SLOVENSKO PASTORALNO SREDIŠČE V TRSTU
vabi na
II. SREČANJE ZA ZAKONCE IN STARŠE
ki bo v sredo 20. januarja ob 20. uri v dvorani Marijinega doma, ul. Risorta 3. Govoril bo p. dr. Marijan Šef o človeških temeljih zakonskega in družinskega življenja: »Tridimenzio-nalnost zakonske in družinske ljubezni«.
Romarski izlet skozi sedem držav
Tudi'letos priredi »Katoliški glas« svoje že tradicionalno potovanje, ki nosi to pot upravičen naslov »Skozi sedem držav«. Udeleženci bodo namreč videli Italijo, Avstrijo, Zahodno Nemčijo, Belgijo, Luksemburg, Francijo, Švico in zopet Italijo. Zadostuje veljavna osebna izkaznica.
Potovanje bo trajalo osem drii, od petka
30.	julija do petka 6. avgusta. Prispevek znaša 610.000 lir. Naročili smo en avtobus za 53 oseb. Zainteresiranim svetujemo, da se čimprej prijavijo. Zadnji rok je 31. maj, če bo pa število polno že prej, se vpisovanje zaključi že pred tem datumom. Naj na kratko predstavimo začrtano pol:
Petek 30. avgusta: odhod "iz Gorice proti Trbižu; skozi Katschberg na Koroškem v Salzburg. Postanek. Popoldne prihod v znani romarski kraj Altotting na Bavarskem. Prenočevanje.
Sobota 31. januarja: iz Altottinga po avtocesti do Augsburga, nato pa do Donau-wortha na Donavi. Po slikoviti »Romantični cesti« (Romantische Strasse) po dolini reke Tauber do enega najbolje ohranjenih obzidanih nemških mest Rothenburg ob der Tauber. Tu je nekaj časa živel tudi P. Trubar. Ogled mesta, kosilo. Popoldne v smeri Frankfurta na Meni (Main) do reke Rena, kjer bo prenočevanje v mestu Wies-baden.
Nedelja 1. avgusta: slikovita vožnja po dolini reke Ren, ki si je naredila pot skozi gričevje. Kosilo na ladji. Popoldne prihod najprej v Bonn, nato v Koln z mogočno stolnico. V njej častijo posmrtne ostanke sv. Treh kraljev, ki jih je dal kralj Friderik Rdečebradec (Barbarossa) prenesti leta U64 iz Milana v Koln, Naši predniki so mu rekli Kelmorajn (Koln am Rhein).
Ponedeljek 2. avgusta: iz Kdlna v Aachen, prestolnica cesarja Karla Velikega in kjer so v stolnici do 1531 kronali cesarje svetega rimskega cesarstva. Ogled stolnice s slavno palatinsko kapelo. Iz Aachna v belgijske Ardenne, kjer je znana božja pot Banneux. Tu se je od 15. januarja do 2. marca 1933 Mati božja osemkrat prikazala deklici Marjetki Bec in se predstavila kot »Mati ubogih«. Po pobožnosti v tem romarskem kraju skozi kneževino Luksemburg od severa proti jugu v mesto Luksemburg, kjer se prenoči.
Torek 3. avgusta: ogled stolnice in knežje palače, nato vožnja ob nemško-francoski meji po francoski strani v Strasburg, sedež evropskega parlamenta. Mogočna stolnica in judovska sinagoga. Pozneje obisk romar-
skega kraja in izletniške točke Sv. Odile v pogorju Vogezi 731 m nad morjem. Čudovit razgled na Alzacijo in Cmi gozd (Schwarzwald) onkraj Rena v Nemčiji.
Sreda 4. avgusta: iz Strasburga ponovno v Zahodno Nemčijo. Postanek v Freibur-gu. Mogočna stolnica in slikovit kraj. Vožnja se nadaljuje skozi zeleni črni gozd, ki nudi čudovito pokrajino. Prehod v Švico pri Schaffhausnu ob Renu. Postanek in kosilo. Popoldne prek Ziiricha (postanek) v romarski kraj Einsiedeln. Pobožnost. Prenočevanje.
Četrtek 5. avgusta: iz Einsiedelna izlet v Luzern in v Sachsen, kjer je pokopan zavetnik Švice sv. Nikolaj iz Flue. Maša na njegovem grobu. Kosilo, popoldne obisk svetnikovega rojstnega kraja 5 km od Sachsna. Povratek v Einsiedeln.
Petek 6. avgusta: povratek iz Einsiedelna skozi šentgothardski predor prek Lugana in Chiassa v Italijo.
Komur je ta program všeč, naj se nam pridruži! Ni vsak dan dana možnost, videti v tako kratkem času toliko lepega, zanimivega in poučnega.
Beneški kolendar za lieto 1982
Tudi letos so beneški duhovniki okrog skupine »Dom« izdali stenski koledar, ki je zelo izvirno sestavljen in pomeni dragocen prispevek k uveljavljanju slovenske besede v Benečiji.
Letos vsak mesec predstavlja barvasta slika enega dreves, ki rastejo v tej deželici pod Matajurjem. V vrstnem redu si sledijo dob, gaber, bukev, jesen, češnja, javor, dren, leska, hruška, jablana, jelša, breza. Poleg narečnega imena je napisano še latinsko, slovensko, furlansko in italijansko. Dodana je pesmica, ki govori o drevesu.
Na vsakem listu najdemo nadalje beneške pregovore, pravljico (praucu) po Eso-pu, šalo, uganko (gonalco) in poučno ali šaljivo zgodbico iz življenja beneških ljudi. Fotografije je oskrbel Giorgio Oualiz-za, risbe M. Tomasetig, kratke pesmi pod risbami Luciano Chiabudini, vse ostalo pa je pripravil župnik iz Tarbija dr. Emil Cencig. Pesmi na naslovni strani sta od Antona Birtiča iz Mečane in msgr. Valentina Birtiča - Zdravka.
Ne moremo drugega kot da sestavljal-cem tega ličnega, privlačnega in zanimivega koledarja iz srca čestitamo. - jk
Tržaški škof ob smrti msgr. Cocolina
S smrtjonadško fe Petra Cocolina sem izgubil prijatelja, brata. In to ne samo, ker je bil moj sosed in ker imata goriška in tržaška škofija probleme, ki ju med seboj povezujeta, a tudi razlikujeta od vseh drugih, marveč zaradi njegove srčne dobrote, pripravljenosti in odprtosti dušnega pastirja, ki me je vedno podpiral in spodbujal.
Pri njem sem vedno občudoval nenavadno skladnost med človekom njegove zemlje in apostolom »nove zemlje«, kjer po besedah sv. pisma »prebiva pravičnost«.
Bil je ves prežet z domačo in furlansko kulturo, govoril je razne jezike svojih ljudi, bil je popolnoma predan problemom ljudstva in socialni napetosti svojega časa.
Istočasno pa je imel trdno in globoko zavest o apostolskem poslanstvu pri vodstvu svoje Cerkve. Stopal je vedno pred svojo čredo kot človek koncilskih idej: premostiti je treba vse pregrade, biti moramo vsi Cerkev in tako skupno ter odgovorno sodelovati pri gradnji tiste skupnosti, ki bo v službi človeku.
Trst mu je dolžan posebno hvaležnost, saj je sprejel vodstvo naše škofije v težkem trenutku, ko je šlo za prehod med enim in drugim škofom. Pri nas je pustil sledove svojega dela, ki so ga odlikovale trdna pastoralna doslednost, popolna predanost skrbi za duše, odprtost in pripravljenost za sprejem vsakogar, razgovor in razumevanje.
Pridružujemo se žalovanju goriške nadškofije. Pridružujemo se njenemu upanju, prisrčni in hvaležni molitvi za ljubljenega očeta in pastirja.
LOVRENC BELLOMI, škof
Mačkolje
Božični prazniki, šolski otroci so tik pred začetkom počitnic povabili v šolo starše in svoje ljubitelje na skrbno pripravljeno božično prireditev. Za to gre priznanje ne le pridnim učencem, temveč predvsem zares požrtvovalnim učiteljicam.
Prav lepo smo praznovali božične praznike. Prisrčno smo doživeli božje rojstvo zlasti pri polnočnici. Verniki smo v vseh Prazničnih dneh polnili cerkev in v veliki večini pristopali k sv. obhajilu. Praznično vzdušje je povzdignilo zlasti lepo in ubrano petje našega zbora, za kar gre hvala ne le pevcem, ampak tudi organistki Amaliji in dirigentki Mariji. Na praznik sv. Družine je bil po maši blagoslov otrok; ta dan je pel v cerkvi otroški zbor »Slovenski šopek«.
Za letošnji božič je naš župnijski svet organiziral tudi tekmovanje za najboljše jaslice. To je bil prvi tovrstni poskus pri nas, zato so bili tokrat vsi tekmovalci nagrajeni. Nagrado so dobili na praznovanju tepežnice, s katero smo zaključili letošnje božične praznike.
Nov grob. Umrl je Lazar Slavec. Pokopali smo ga 6. januarja. Bil je zvest bralec »Katoliškega glasa«. Teden za tednom ga je redno prebiral od prve do zadnje vrstice in se potem razgovarjal s svojci o važnejših prebranih novicah.
Lazar Slavec je dočakal 74 let. V svoji mladosti se je izučil čevljarske obrti in potem s pridnostjo dobrega čevljarja služil kruh mladi družini. Med vojno je veliko pretrpel kot ujetnik v Nemčiji, a še prej v partizanih, kjer je bil hudo ranjen. Ko se je po vojni vrnil bolan v domači kraj, je našel dom požgan. S pridnostjo je prispeval k njegovi obnovitvi. Kljub bolehnosti na posledicah vojne je kmalu opustil manj donosno čevljarjenje in se zaposlil v težjem delu v raznih podjetjih.
Ljubil je petje in dokler mu je zdravje
dopuščalo, je bil aktiven član maokoljan-skega pevskega zbora vse od ustanovitve. S ponosom je v zadnjih letih gledal in poslušal svojih šest vnukov pri otroškem zboru.
Med pogrebno mašo se je dolinski župnik A. Grmek zahvalil pokojnemu prijatelju zlasti za gostoljubje, ki so ga pri njem bili vedno deležni duhovniki. Pokojnemu Lazarju večni mir, svojcem pa iskreno sožalje.
Bazovica
Božični prazniki so kar dobro potekli, udeležba pri božji službi je bila zadovoljiva. Škoda, da se mladina vedno bolj odtujuje Cerkvi in tako obuboža moralno in narodno. Veliko veselja nam je ustvarilo poslušanje božičnih pesmi, ki sta jih bodisi cerkveni pevski zbor kakor otroški zbor Slomšek prav lepo izvajala. Pevci so bili stanovitni pri vajah in to je prineslo dobre sadove. Veseli smo bili tudi pomoči g. Milana Nemaca, ki je za božič in novo leto prišel od Sv. Ivana in nam slovesno maševal ter oznanjal božjo besedo.
Ansambel bratov Krt (vodi ga Dominik Krt), ki je že znan med našo mladino, bo nastopil v naši dvorani v nedeljo 24. januarja ob 16,30. Nestrpno ga čakamo, ker smo slišali o lepih uspehih v Ptuju in po Nemčiji med izseljenci. Prinesel nam bo veliko veselja, petja in godbe.
Slomškov dom se pripravlja na Prešernovo proslavo, ki jo bo izvedel s pomočjo openskih »Zvezd«, z diaprogramom g. Toneta Bedenčiča in naših malih pevcev zbora »Slomšek«. To bo v nedeljo 14. februarja. - N. C.
Skavtsko božično srečanje s starši na Repentabru
V	sredo 23. decembra smo se repentabor-ski skavti in skavtinje zbrali s starši v Srenjski hiši na Repentabru. Kljub slabemu vremenu, ledu in snegu se je dvorana kmalu napolnila, saj nas je bilo nad 60. Prišel nas je obiskat naš stegovodja Marjan Jevnikar, ki je imel ob začetku srečanja uvodni govor o skavtizmu na Tržaškem in o raznih obletnicah, ki bodo v teku leta 1982 kot npr.: 30. obletnica ustanovitve skavtov na Tržaškem, 125. obletnica rojstva našega ustanovitelja R. B. Po-vvella, 60. obletnica ustanovitve slovenskega skavtizma itd.
Kratkemu govoru je sledil recital, ki so ga pripravile vodnice in izvidniki. Vsakdo od nastopajočih je nekaj prebral oz. recitiral; poslušali smo tako več odlomkov iz raznih slovenskih revij in del slovenskih pisateljev, ki so govorili o božiču kot so ga naši ljudje doživljali v času slovenskih puntov in fašizma.
Ob koncu recitala smo prebrali še zelo lepo pesem »Sneži, sneži, sneži«. Božično srečanje smo popestrili s petjem ob strunah kitare. Volčiči in veverice so nato poročali o taboru v Lepeni. Vsakdo je napisal in opisal razna doživetja na taboru, ki so večkrat vzbudila v dvorani mnogo smeha.
Po končanem »showu« smo si ogledali diapozitive z dveh taborov "in sicer s tabora v Plužni in s tabora v Lepeni. Sledil je razgovor s starši. Pogovarjali smo se o našem skavtskem delovanju. Kazimir in Nevia sta obrazložila staršem, pri kakšni skavtski raziskavi sodelujejo repentabor-ski izvidniki in vodnice, David pa je povedal nekaj novosti o delovanju veje volčičev in veveric.
Ob koncu sta Nevia in g. Tone voščila vsem vesel božič "in obilo uspeha v novem letu 1982. Tako se je zaključilo prijetno srečanje, prepojeno s skavtskim duhom.
Tihi labod
Umrl je škof Kostner
Na posledicah srčne kapi, ki ga je zadela tri dni poprej je umrl v Celovcu 1. januarja bivši škof krške (celovške) škofije in sedaj njen administrator dr. Joseph Kostner. Izpolnil je skoro 76 let življenja. Pokopali so ga v četrtek 7. januarja v celovški stolnici. Pogrebne slovesnosti je vodil salzburški nadškof Karl Berg.
Škof Kostner je vodil celovško škofijo malo manj kot 37 let. Pri delu ga je vodilo škofovsko geslo, ki si ga je pri posvečenju izbral: »Vsem biti vse«. Ves čas svoje službe si je močno prizadeval, da bi med Nemci in Slovenci prišlo do medsebojne strpnosti, bratskega sožitja in vza-
jemne pomoči ter iskrenega razumevanja. To dediščino prepušča sedaj novemu škofu dr. Egonu Kapellariju.Tega je papež Janez Pavel II. imenoval za njegovega naslednika komaj 20 dni pred njegovo smrtjo.
Pokojni škof je lani praznoval dva pomembna življenjska jubileja: 75 let življenja in svojo zlato mašo. Ponovilo se je čudno naključje: kakor se je nadškof Pogačnik umaknil zadet od kapi s sedeža ljubljanske nadškofije pred posvetitvijo dr. Šuštarja, se je isto sedaj zgodilo v Celovcu. Po preložitvi škofovskega bremena na mlajša ramena ga je Gospodar življenja poklical k sebi.
Z GORIŠKEGA
Prva izvedba komedije »Krčmarica« v Štandrežu
V prosvetnem domu »Anton Gregorčič« v štandrežu so delavni člani dramskega odseka PD »Štandrež« tudi za letos pripra-bili eno komičnih del, ki so jim tako pri srcu in v katerih so se že dobro uveljavili. To pot so občinstvu v nedeljo 10. januarja podali Goldonijevo komedijo v treh dejanjih »Krčmarica« (La locandiera). Dvorana je bila zasedena do zadnjega stola in še mnogi so stali, dokaz da ta zvrst gledališke dejavnosti ljudi vedno znova pritegne.
Zgodba sama je preprosta: krčmarica Mirandolina (Majda Paulin) sklene kaznovati ošabnega viteza Ripafratta (Božidar Tabaj), ki se postavlja s tem, da se še ni nikdar zaljubil in prezira ženske nasploh. S svojimi ženskimi triki spravi krčmarica domišljavega viteza ob glavo in ga potem, ko je postal pred njo čisto nemočen, poniža s tem, da razkrinka njegovo zaljubljenost pred vsemi in se odloči, da se poroči s svojim uslužbencem v gostilni Fabri-cijem (Marko Brajnik).
V zgodbo posegata še dva oboževalca Mirandoline markiz Forlimpopoli (Jordan Mučič), do vratu zadolžen in grof Albafio-rita (Marjan Breščak), ki meni, da se da z denarjem doseči vse. Odrsko zgodbo poživlja še nastop dveh potujočih igralk Hor-tenzije (Silvana Žnidarčič) in Dejanire (Vanda Srebotnjak), ki se predstavljata kot plemkinji in mešata glavo grofu in markizu. Nastopa še grofov sluga (Rudi Šuligoj).
Glavna vloga je pripadla Majdi Paulinovi in Božidarju Tabaju, ki sta jo prav doživeto podala. Tudi Jordan Mučič in Marjan Breščak sta dobro odigrala svoji vlogi. Ostali pa so jih primerno dopolnjevali in pripomogli, da je komedija lahkotno potekala in se v prijetnem vzdušju končala.
Tudi to igro je režiral Emil Aberšek iz Nove Gorice. Prav tako so bili kostumi iz istega kraja. Prispevalo jih je Primorsko dramsko gledališče. Več njegovih igralcev je bilo pri premieri navzočih, saj je z isto igro naslednjo sredo 13. januarja nastopilo tudi PDG v Novi Gorici.
štandreški igralci nameravajo to Goldonijevo komedijo v naslednjih tednih še večkrat ponoviti na naših odrih. V nedeljo
31.	januarja bodo nastopili tudi v Katoliškem domu v Gorici ob prireditvi za katoliški tisk. Že sedaj vabimo k obilni udeležbi. - jj
»Števerjanski vestnik« št. 8
Malo pred božičem je izšla zadnja, tj. 8. številka v lanskem letu. Božično pismo sta sestavila župnijski upravitelj Kazimir Humar in kaplan Gabrijel Vidrih. V njem je tudi govora o obnovi cerkve in župnišča. Predvideni stroški bodo 90.000.000 lir, pa raje več kot manj.
Kronika je bogata na poročilih. Bralec zve o odprtju nove šole v Števerjanu 5. decembra (objavljen je tudi celotni govor župana Slavka Klanjščka ob tej priložnosti), o Sedejevi proslavi 13. decembra, o miklavževanju, o udeležbi na Mali Cecili-janki v Gorici 8. decembra, o novem grobu in dveh porokah, o delovanju ansambla »L. Hlede« v drugi polovici preteklega leta ter o občinski seji 19. decembra. Iz »Ameriške domovine« je ponatis članka o obisku ameriških Slovencev v Števerjanu. Vestnik naravno ni mogel mimo zadnjih dogodkov na Poljskem. Pisec upravičeno ugotavlja: »Poljske delavce zapirajo in streljajo ljudje, ki nosijo znak srpa in kladiva, znak, ki naj bi pomenil delavski razred. Laž ima kakor vedno kratke noge. Pri nas jim bomo še dolgo verjeli?« - ek
Električna centrala pri Solkanu
Nova hidrocentrala na Soči pri Solkanu bo dograjena spomladi 1983, poleti istega leta pa bi morala začeti redno obratovati. Letno bo dajala 150 milijonov kilowatnih ur električne energije in bo lajšala energetsko krizo Slovenije in Hrvaške. Vrednost celotne naložbe znaša 2 milijardi in 600 milijonov dinarjev, kar odgovarja približno 80 milijardam lir. Hidrocentralo gradijo v okviru Osimskega sporazuma, ki sta ga Italija in Jugoslavija podpisali leta 1975. Vodna pregrada bo omogočila tudi gradnjo vodnih bazenov za namakanje. Služili bodo tako italijanskim kot slovenskim obdelovalcem na obeh straneh meje.
Rešeni novorojenčki
Mati Terezija in njene misijonarke ljubezni so v preteklih osmih letih poskrbele za 134.000 novorojenčkov, ki so ležali po ulicah 'indijskega velemesta. To je povedala mati Terezija sama na tiskovni konferenci v Kalkuti.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - Trst prireja v nedeljo 17. januarja ob 16. uri na Mirenskem Gradu
Božični koncert
Nastopajo mešani, ženski in otroški zbor ob spremljavi instrumentalnega kvarteta. Dirigent prof. H. Mamolo.
Sestanek pokrajinskega tajništva SSk v Gorici
Tajništvo je v sredo 6. januarja pod predsedstvom Marjana Terpina razpravljalo o sedanjem položaju v goriški pokrajinski upravi ter se zavzelo za vedno večjo prisotnost SSk v teh javnih krajevnih u-pravah. To pa pomeni, da mora biti slovenska stranka prisotna tudi v raznih upravnih komisijah, in to ne zavoljo iskanja kakih zaželenih mest, temveč zato, da lahko v teh zagovarja interese in pravice slovenskih ljudi in potrebe celotne naše narodne skupnosti.
V	tem okviru je tajništvo vzelo s posebnim zadovoljstvom na znanje izvolitev svojega predstavnika v upravni odbor konzorcija nove obmejne postaje in avtoporta v Gorici. SSk bo v tem odboru kot eden izmed predstavnikov goriške občine zastopal Ivan Terpin, ki je zaradi svojega trgovskega udejstvovanja gotovo tudi strokovno jamstvo za to posebno mesto. Goriška občina je namreč v ta upravni svet izvolila sedem predstavnikov strank sedanje večine, namreč DC, PSDI, PSI, SSk in PRI.
Nadalje je pokrajinsko tajništvo SSk obravnavalo razne druge probleme. Dotaknilo se je tudi sedanjega razvoja na deželni ravni, ko še ni gotovo, ali se bo obstoječa večina DC-PSI-PRI razširila še na stranke PSDI-PLI-SSk.
Božič in novo leto v Števerjanu in na Jazbinah
Prisrčna domačnost, veselo upanje in jeklena volja korajžno zajadrati v novo leto bi lahko bile oznake za razpoloženje v Števerjanu in na Jazbinah proti koncu leta in v prvih akordih novega.
Brez božične devetdnevnice bi v sivi šte-verjanski cerkvi, ki vsak dan kriči po novem belilu, verjetno ne dali prave intonacije božičnemu veselju. Kralja, ki prihaja, pridite molimo. Duhovna zbranost, pripravljanje jaslic v cerkvi, ki po zaslugi in iznajdljivosti Markota Černiča trdo posegajo v resničnost trenutka in hočejo zarezati človeku v srce svoje sporočilo.
Domače sproščena in doživeta božičnica otrok, ki so tako upajoče pričakovali sneg, jaslice na osnovni šoli, pa božičnica otrok v vrtcu, vse je poudarjalo lepoto otroškega veselja, ki se je preneslo v družine k materam in očetom.
Polnočnica je bila pravo doživljanje prihoda Jezusa v vsako dušo posebej še zato, ker smo sadove sv. maše darovali za brate Poljake. Slovesno pritrkovanje zvonov, lepo pripravljena maša, pevci, organista v Števerjanu in na Jazbinah, ki sta hotela iztrgati iz instrumentov in pevcev vso lepoto božičnih pesmi, so krepko oznanjali: Dete nam je rojeno, Sin nam je dan.
Vse to nas je popeljalo proti koncu leta. Seveda marljivi Števerjanci nismo samo praznovali, Že pred prazniki se je začelo delo pri obnavljanju župnišča. Pridne roke zidarjev Lojzeta, Brunota in Florjana so odločno začrtale podobo obnavljanja župnišča, ki bo seve zahtevalo podporo vseh župljanov dobre volje.
Verjetno je najtežje pričarati celotno podobo zadnjega dneva in najdaljše noči konca starega leta. Mladinci iso dali delež k tej podobi s silvestrovanjem v Župnijskem domu. Del prihodka so darovali za obnovo župnišča. Albin Hlede, ki je prevzel zvonjenje v Števerjanu, je vsem naznanil konec starega in začetek mladega leta z zvonovi, ki so kar nekako veseleje zaigrali staro melodijo.
Jutro je bilo precej zaspano, pa so nekateri le ohranili v spominu, da je treba na dan novega leta nekoliko v cerkev stopiti. Sicer malce utrujeno, a vendar s korajžo so božične pesmi mladinskega zbora pokazale mlademu letu sveži mladi obraz.
Konec seveda ne bi bil pravi, če ne bi pričakovali še tretji sveti večer pred praznikom Gospodovega razglašenja.
Popoldne, na praznik sv. Treh kraljev, smo pripravili božičnico. Posebej so se potrudili volčiči in veverice z božično igrico. Novoletna tombola pa je zanetila v vseh tekmovalno mrzlico, saj so vsi hoteli prvo nagrado: domači pršut. Čeprav nas je ogrelo tekmovanje, nismo hoteli zamuditi bo-
žičnega kresa, ki je prižgal domačo pesem in prijateljstvo vseh, ki čutimo med seboj in vsem oznanjamo to lepoto. Da bi vse to res seglo v naša srca in nas ogrevalo skozi vse leto! - E.
Peč
V	soboto 9. januarja smo se zadnjič poslovili od domačina Oskarja Marušiča. Umrl je v 52. letu življenja. Že več let je pokojnik trpel za posledicami avtomobilske nesreče. Pomagal si je z berglami, da sp je lahko premikal. Bil je trdna kmečka korenina in vedno korajžen, čeprav v hudih težavah in tegobah.
Sestri Jožici izrekamo ob tej težki izgubi občuteno sožalje, pokojnemu Oskarju pa želimo miren počitek v domači zemlji.
Iz Beneške Slovenije
Dan emigranta in beneške kulture
Tudi letos se je dvorana Ristori v Čedadu v nedeljo 10. januarja napolnila z beneškimi Slovenci, ki so hoteli z Dnevom emigranta opozoriti na svoje probleme in manifestirati za svoje pravice. Prišlo je tudi mnogo javnih delavcev s tostran in onstran meje.
Prireditev je odprl z nekaj poskočnimi harmonikar Lizo Juša, nato sta nastopila zabavni ansambel in pevski zbor »Pod lipo« iz Barnasa. O pomenu emigrantskega dneva in o sedanjem političnem položaju v Benečiji, zlasti o pričakovanjih njenega prebivalstva je spregovoril predsednik mladinskega odbora SKGZ za videmsko pokrajino prof. Mavricij Namor. Socialistični poslanec Loris Fortuna pa je zatrdil, da se za Slovence in Furlane marsikaj obrača na bolje. Pri tem je omenil razpravo v poslanski zbornici in senatu o zakonskem osnutku, ki določa 2.350 milijard lir za razvoj naše dežele ter govoril o obvezi vlade in parlamenta, da se v tem letu uresničijo zahteve slovenske manjšine.
Sledila je predstava Beneškega gledališča »Same prauce«. V njej je nastopilo kar 40 mladih. Besedilo je napisal Luciano Chia-budini. V igri nastopa kmet, ki se mora spoprijeti z grofom in birokracijo, ko ga zadene gospodarska kriza pa mu uspe oba ugnati. Nauk igre: zanesi se le na lastne sile!
V	KRMINU bo v nedeljo 17. januarja ob 18,45 v glavni cerkvi (duomo)
KONCERT BOŽIČNIH PESMI
ki jih bosta izvajala zbor od Sv. Antona v Trstu in moški zbor Krmin-Plešivo. Koncert organizira društvo »Anton Gregorčič« iz Gorice.
OBVESTILA
Koncert božične glasbe. V cerkvi sv. Jurija v Ločniku bosta nastopila v soboto 16. januarja ob 20.30 zbora »La coral di Lucinis« iz Ločnika in »Ars Musiča« iz Gorice pod vodstvom Franca Valentinsiga ter predvajala božično glasbo. Na orglah bo pevce spremljal prof. H. Bergant, ki bo izvedel tudi nekaj samostojnih orgelskih skladb.
Opčine. V soboto 16. januarja bo ob 20. uri v Finžgarjevem domu nastopila mladinska dramska skupina šentjakobskega kult. društva z igrico »Koledniki«. Prisrčno vabljeni!
V	Borštu v nedeljo 17. januarja obhajajo praznik župnijskega zavetnika sv. Antona. Ob 8,30 in ob 10,30 bo sv. maša, ob 15,30 pa slovesne večernice.
Društvo slov. izobražencev v Trstu vabi na predavanje, ki bo v ponedeljek 18. januarja ob 20,15. Govoril bo Marko Tavčar o vlogi slovenske duhovščine na Primorskem med fašističnim preganjanjem.
Na pobudo Slov. Vincencijeve konference v Trstu bo v četrtek 21. januarja ob 17. uri v rojanski župnijski cerkvi sv. maša za duhovne poklice.
Zahvala
Zelo številni udeleženci koncerta božičnih pesmi v stolnici sv. Justa v nedeljo 10. januarja se toplo zahvaljujejo za odlični koncert, ki ga je vodil prof. Mamolo, Zvezi cerkvenih pevskih zborov, požrtvovalnim pevcem, otroškemu zboru, instrumentalnemu ansamblu in zlasti pevovodju prof. Humbertu Mamolu. Obenem čestitajp vsem živim skladateljem in pesnikom. Skladatelj Ubald Vrabec nas je z besedilom V. Beličiča, Ljubke Šorlijeve in Z. Ocvirka dvignil v božično razpoloženje, pisatelj Alojz Rebula pa nam je s svojim priložnostnim govorom vlil novega ponosa in volje za širjenje Kristusove blagovesti. Nasvidenje prihodnjo nedeljo 17. januarja na Mirenskem Gradu!
★
Protest iz Kanalske doline
te več mesecev ne slišimo radia Trst A. Upali smo, da bomo vsaj za božič prisluhnili našim božičnim pesmim. Pa smo bili tudi v tem okrajšani, če ne bi bilo slovenskih radijskih oddaj v Avstriji, bi sploh ne vedeli, da se še kje pojo slovenske božične pesmi.
Poduredništvo Katoliškega glasa v Trstu
prosi naj bi ne pošiljali denarnih nakazil za Katol. glas na Vicolo delle Rose 7 v Trstu, ampak naravnost na upravo Katol. glasa v Gorici, Riva Piazzutta 18.
DAROVI
Za Katoliški glas: Ana Brezigar ob 23-let-nici moževe smrti 22.000; Vinko Levstik, Rim 50.000; Bruna Petruša 3.000; Minka Žvokelj 6.000; Mimi Hrobat 6.000; Cilka Kovač ob sedmi obletnici sestrine smrti 12.000; Julka Brajnik, Štandrež v zahvalo Materi božji 6.000; Zora Rožič 11.000; Julči Brelih 6.000; Vida Leghissa 5.000; N. N., Mačkolje 10.000; Mara Grmek za katoliški tisik 20.000 lir.
Za cerkev v Števerjanu: Albin Hlede 60.000; Ada Gabrovec 200.000; Anka Cemic 100.000; Felicita Gabrovec 100.000; Edi Hlede 100.000; N. N. 100.000; Mladinski krožek 250.000; Zora Rožič v spomin pok. moža
10.000 lir.
Za cerkev na Jazbinah: Zdravko Klanjšček 70.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Karlo Malalan v spomin na svoje pokojne 50.000; Viktorija in družina Mario Sosič 20.000; Zofija Gorup v spomin na svakinjo Kati 20.000; družina Gorup v spomin na ženo in mamo Kati 15.000 lir.
Za cerkev na Ferlugih: Albert-Pino Maver 20.000; družina Čok v spomin na Ivana Čok 5.000; Irena Maver-Tonelli v spomin na teto Kati Trebec-Gorup 5.000; Giacomo Bellafontana 2.000; Anica Ferluga 2.000; Regina Markon 50.000; Pavla Gec za ogrevanje 20.000 lir.
Za cerkev na Banah: Zofija Gorup v spomin na svakinjo Kati 10.000; Bernarda Kre-vatin v spomin na mater Tončko za ogrevanje 10.000 lir.
Regina Markon, Ferluge: za sklad Katol. glasa in za Mladiko po 25.000 lir.
Za cerkev na Padričah: Eda Kalc, Padri-če v spomin Siljota Grgič 15.000; osem družin je pretekli teden darovalo 247.000 lir.
Za Slomškov dom v Bazovici: sestrična Vilma z družino v spomin Siljota Grgič 10.000; Ivanka Knez, Trst 30.000 lir.
Za orgle v Bazovici: Pepka Grgič 10.000; Štefanija Grgič 5.000; Meri Ozbič z družino v spomin Benedikta Križmančič 5.000; v spomin Štefanije Križmančič hči Marija in mati Marija vsaka po 10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Katarina Bole
50.000 lir.
Ob 30-letnici abonmaja na časopis Katoliški glas: Andrej Tomšič, Trst v njegov tiskovni sklad 20.000 lir.
D. H., Trst: v svetal spomin Lipčeta Grivškega (Filipa Terčelja) za Katol. glas
20.000 in za goriške reveže 30.000 lir.
Za Marijin dom v ul. Risorta 3, Trst: Rafaela Tomadin 10.000; Meri Parenzan 50.000; Jožefa Šemec 100.000; Anica Perat namesto cvetja na grob Jožefa Mlač 20.000; duhovnik Lino Cocci 1.000.000 lir.
Marija in Marko Udovič, Trst: za Katol. glas in za Mladiko po 25.000 lir.
N. N., Trst: za katedralo v Skopju 30.000 in za lačne po svetu 20.000 lir.
Angela Krebelj: za Katol. glas 5.000 in za lačne po svetu 6.000 lir.
Namesto cvetja na grob Lazarja Slavec: Lojza Slavec za župnijsko cerkev v Mačko-ljah 10.000 in za cerkveni pevski zbor 5.000; L. S. v isti namen v spomin strica Lazarja za Slovenski šopek 20.000; družina Rehar za PD Mačkolje 20.000 lir.
Za pevski zbor PD Mačkolje: žena Bruna in otroci ob pogrebu moža in očeta Lazarja Slavca 100.000; Jolanda Žerjal namesto cvetja na grob stricu Lazarju 10.000 lir.
V	spomin na pok. brata Lazarja: Karlina Slavec za Katol. glas in zbor Slovenski šopek po 10.000 lir.
IZŠEL JE »PASTIRČEK« ŠT. 4
Za Sv. goro: dobrotnica iz Trsta 100.000 lir.
Za novo cerkev: Anica Vicchi v spomin na pok. škofa Cocolina 12.000 in Stanislav Klanjšček v isti namen 10.000 lir.
Za misijone: Franc Testen, Bela peč 35.000; N. N. 10.000; Marija Fabijan v spomin pok. nadškofa Cocolina 10.000; S. S. 100.000; Neda ob smrti mame Ive Puntar
50.000 lir.
Za lačne po svetu: Lučka z družino namesto avetja na grob Janka Ciufarina 20.000; Cilka Kovač 10.000; Rudi Pintar 10.000; iN. N. 10.000; N. N., Barkovlje
50.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Ljubljanska TV
Spored od 17. do 23. januarja 1982 Nedelja: 12.55 Kutzbiihel: Slalom za moške. 15.40 Therese Raquin, francoski film.
20.00 Petrijin venec, nad. 20.55 Banja Luka. Ponedeljek: 17.05 Zgodovina letalstva.
18.20 Zobozdravstvo. 20.00 Jakov objema trnje, tv drama. 21.15 Kulturne diagonale.
Torek: 17.20 Potovanje škrata Spančko-lina. 17.30 Ciganski napevi. 18.00 Ptiči. 19.00 Knjiga. 20.00 Soočanja. 21.05 Slovo od miru, vzhodnonemška nad.
Sreda: 12.25 in 16.10 Badgastein: Slalom za ženske. 17.40 Padla z neba. 18.10 Pozdravljena, Makedonija. 18.45 Za pesmijo v Vrb-nik. 20.00 Rejeanne Padovani, kanadski film.
Četrtek: 17.10 Harmonikarji. 17.30 Kako nastajajo glasbila. 18.00 Kratek film. 18.45 Na sedmi stezi. 20.00 Glasbeni četrtek.
Petek: 17.30 Jelenček. 18.00 Dekliški nonet »Carmen«. 18.45 Kako se sporazumevamo. 20.00 Varnost pa taka. 21.10 Filmska kronika 1950.
Sobota: 12.50 Wengen: Smuk za moške.
16.00 Košarka Zadar : Partizan. 17.30 Baron Miinchhausen. 18.45 Naš kraj. 20.00 Apart-man, ameriški film. 22.00 Zrcalo tedna.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 15 % davek IVA.
Odgovorni urednik: ms gr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Spored od 17. do 23. januarja 1982
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Nediški zvon. 11.00 Mladinski oder: »Mala čarovnica«. 11.30 Nabožna glasba. 12.00 Narodnostni trenutek. 14.10 Na goriškem valu. 14.40 Šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Gospodarska problematika. 9.30 Alternativna prehrana. 10.10 Koncert. 12.00 Kulturni dogodki; kako ti je ime? 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Otroški kotiček: Tik-tak. 14.30 Alojz Rebula: »Enej Silvij Piccolomini«. 15.00 Glasbeni ping-pong. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Računalnik v službi človeka.
Torek: 8.10 Domači obrazi. 9.30 Ali ste že prebrali? 10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Kulturno pismo; beležka. 14.10 Nastopi gojencev šole GM. 14.55 Naš jezik.
15.00 Glasbeni magazin. 16.00 Koder teče, ondod moči. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Zbor iz Finske. 18.00 Janez Evangelist Krek. 18.45 Priljubljeni motivi.
Sreda: 9.30 Alternativna prehrana. 10.10 Koncert. 11.30 Literarni listi. 12.00 Pod Ma-tajurjan; beležka. 13.20 Revija pevskih zborov 1981 v Trstu. 14.10 Otroški kotiček: S knjižne police. 14.30 A. Rebula: »Enej Silvij Piccolomini«. 16.00 Zimske slike. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Slovenska literatura v Italiji. 18.40 Iz beležke Miroslava Košute.
Četrtek: 8.10 Doma in na tujem. 9.30 Psihološki utrinki. 10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Od Milj do Devina; beležka. 14.10 Mladi pred mikrofonom. 14.55 Naš jezik.
15.00 Jugoslovanski izvajalci. 16.00 Primorska duhovščina pod fašizmom. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Koncert GM. 18.00 Četrtkova srečanja. 18.00 Sodobne slovenske novele.
Petek: 8.10 130 let Družbe sv. Mohorja.
9.30 Svet se vrti počasi. 10.10 Koncert. 11.30 Literarni listi. 12.00 Na goriškem valu; beležka. 13.20 Četrtkova srečanja. 14.10 Otroški kotiček: Kje je napaka? 15.00 Filmska glasba. 16.00 Svet za obzorjem. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki. 18.40 Kako ti je ime?
Sobota: 8.10 Tudi starost je lahko lepa.
9.30 Fleši mimogrede... 10.10 Koncert. 11.30 Izbrani listi. 12.00 Oddaja o Reziji; beležha. 14.10 Mladi pisci. 14.30 Poslušali boste. 14.55 Naš jezik. 15.00 Začnimo s črko A. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Mali oder: »Kaj pa jaz, kaj pa jaz«. 18.45 Vera in naš čas.
t
V torek 12. januarja je v Gospodu umrl
duhovnik Janez Eržen
Bil je župnik, ravnatelj Alojzijevišča. predsednik Katoliškega tiskovnega društva. Gorica, 12. januarja 1982
ZAHVALA
Ob izgubi predragega moža, očeta, deda in brata
Lazarja Slavca
se iskreno zahvaljujemo gg. duhovnikom Fr. Vončini, A. Grmeku in D. Jakominu za opravljeno pogrebno svečanost, vsem sorodnikom, cerkvenim pevcem, darovalcem cvetja in v dobre namene ter vsem, ki so rajnega spremili k zadnjemu počitku.
Družina Slavec
Mačkolje, 6. januarja 1982
KMEČKA BANKA
Ustanovljena leta 1909
GORICA	Korzo	Verdi,	51
Telefon :< 84206 - 84207 - 85383 Telefon menjalnice; 83909 Telex 460412 AGRBAN
VSE BANČNE USLUGE MENJALNICA
RAZPOLAGAMO Z VARNOSTNIMI SKRINJICAMI
Wv»
j ■	|r