Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646
Polletna naročnina..............L	1.50(1
Letna naročnina ................L	3.000
Letna Inozemstvo	L	4 000
Poštno čekovni račun : štev. 24/12410
i
Leto XXIII. - Štev. 15 (1146)
Gorica - četrtek, 15. aprila 1971 - Trst
Posamezna številka L 70
kri na asfaltu Počasen porast prebivalstva v Sloveniji
Kljub vsem opozorilom oblasti se na naših cestah preliva vedno več krvi. Že zadnji koncil se je zaradi tega pritožil. Izjavil je, da premnogi omalovažujejo pravila družabnega življenja, npr. prometne predpise, in ne pomislijo na to, da s takšno malomarnostjo postavljajo v nevarnost svoje življenje in življenje drugih (CS 30, 1).
Tudi sv. oče Pavel VI. je že leta 1968 ugotovil, da je disciplinirana in udobna vožnja na cestah postala nevarna. Voznike mora na ceste spremljati čut za odgovornost. Tudi mi ponavljamo pravi papež —: Vozite previdno! Zaradi sebe in zaradi drugih bodite previdni. Zaupamo, da vas bo previdna vožnja obvarovala prometnih nesreč in dala priznanje vaši sposobnosti in vašemu urejenemu ter krščanskemu vedenju.
Podobno je že papež Pij XII. spodbujal (oktobra 1955) člane Mednarodne cestne zveze. »Naj vlada na cestah vzdušje vljudnosti, umerjenosti in previdnosti, kakor se spodobi izročilu krščanske kulture.«
Zaradi hitro rastočega domačega in tujega turizma je Sv. Sedež izdal posebno navodilo za dušno pastirstvo turistov in turističnih delavcev. Navodilo ima namen, da v svetu zbuja ter oblikuje vest. V tem navodilu je naročeno, da je treba vernike poučevati v krščanskem vedenju na cestah, da bi ne postavljali z avtomobili v nevarnost življenja drugih.
VEDENJE NA CESTI — ZADEVA VESTI
Vzroki prometnih nesreč so le redko vozila. Ta so, kakor dobro vemo, tehnično natančno izdelana, pregledana zelo pogosto in na splošno vozijo brezhibno. Vzrok nesreče je skoro vedno človek. Najbolj običajni vzroki nesreč so: vožnja brez vozniškega izpita, prehitra vožnja ali celo nepravilno prehitevanje, neupoštevanje cestno-prometnih predpisov in vinjenost; nekatere, posebno mlade, opaja velika in prešerna hitrost, če te naštete vzroke natančneje pretehtamo, spoznamo, da je njih skupni imenovalec ali skupni vzrok: pomanjkanje čuta za nravno odgovornost, v bistvu torej človekova nravna krivda. Zato so cestne nesreče postale tudi moralno vprašanje.
V srcu avtomobilistov bi morala vedno biti plemenitost in velikodušnost usmiljenega Samarijana. Ta miselnost jih bo varovala, da ne bodo naredili škode ali povzročili nesreče; če pa bodo nesrečo videli, bodo radi pomagali, kakor je ranjenemu pomagal usmiljeni Samarijan. Ta je na kamnitni poti v divjih gorah naletel na oropanega tujca, razjahal je, mu z vinom razkužil rane, z oljem olajšal bolečine, ga natovoril na svojega osla, preskrbel mu bolniško nego ter poravnal vse stroške. Taka dejavna pripravljenost, pomagati vsakomur, mora na cesti voditi tudi voznike. Pomnijo naj, da so tudi na cesti, čeprav se med seboj ne poznajo, bratje in sestre.
Jezus nam je torej v priliki o usmiljenem Samarijanu dal evangeljski cestni zakonik, ki velja tako za voznike kakor za pešce.
Previdna vožnja na cesti ni le predpis varnostne službe, temveč tudi zadeva vesti. Peta božja zapoved nam tudi na cesti naroča: Ne ubijaj! Ukazuje, da moramo paziti na svoje in tuje življenje, varovati svoje hi tuje telo zdravo in nepoškodovano. Prepoveduje pa, da bi smeli sebe ali drugega raniti, postavljati življenja v nevarnost ali sl življenje krajšati npr. s pijačo, čezmernim kajenjem, prenapornim delom, uživanjem mamil. Kdor bi smrt na cesti vedoma zakrivil, bi zagrešil vne-bovpijoči greh. Njemu bo veljala božja beseda, rečena Kajnu, ki je umoril svojega brala Abela: »Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje.«
Zadnji velikonočni prazniki samo potrjujejo, kako potrebno je današnje avtomobiliste neprestano opozarjati, naj bodo na cestah previdni in preudarni. Na italijanskih cestah se je v štirih dnevih, od 9.
do 12. aprila, v zvezi z »velikonočno mrzlico« primerilo 122 prometnih nesreč s smrtnim izidom, ki so terjali 134 žrtev. Lani jih je bilo 124. V celoti je bilo v omenjenem razdobju na cestah 3.937 nesreč (lani 3.857), ranjenih pa 3.257 (lani 3.093) oseb. Sto desetim voznikom je bilo odvzeto vozniško dovoljenje, kazni zaradi prometnih prekrškov, pa izdanih malo več kot sto tisoč (lani 97.600).
VSI SMO POTREBNI BOŽJEGA VARSTVA
Verni vozniki naj dajo svoj avtomobil tudi blagosloviti. Cerkev moli, naj Bog vozniku pridruži svoje svete angele, ki naj varujejo vse, ki bodo v vozilu potovali. Preden se avtomobilist vsede za volan, naj sc prekriža, obudi kesanje in se priporoči angelu varuhu za srečno pot. Lepo je tudi, če je v vozilu kak krščanski znak, npr. medalja sv. Krištofa, patrona voznikov in popotnikov. Učimo se od starega To-bija, ki je Bogu priporočal svojega sina, ki je odhajal z nadangelom Rafaelom na daljno pot. Molil je: »Srečno hodita, Bog bodi na vajinem potu in božji angel vaju spremljaj.« Naj bi tako Bogu priporočali voznika tudi svojci, žena, otroci, sorodniki, ko se odpravlja na pot in odhaja od doma.
Na zadnjem koncilu je Cerkev rekla, da je zaskrbljenost današnjih ljudi tudi njena zaskrbljenost, saj je Cerkev resnično in notranje povezana z vsem človeškim lodom (CS 1). Zato je zaskrbljena tudi zaradi krvi na asfaltu. Od svojih vernikov pričakuje, da bodo tudi na cesti resnični kristjani in tudi v prometnem vrvežu spolnjevali zapoved ljubezni. Saj morajo biti po Gospodovi besedi luč sveta in tako svetiti pred ljudmi, da »bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«
Od 1. do 10. aprila je bilo v Jugoslaviji splošno popisovanje prebivalstva. Računajo, da bodo številke znane proti koncu tega meseca.
Na slovenskem ozemlju je bil prvi popis leta 1754, ko je bivalo na območju današnje Slovenije okrog 700.000 ljudi. Sodobni popisi so se začeli z letom 1857. Za časa Avstrije jih je bilo šest, v obeh Jugoslavijah pa skupaj z zadnjim tudi šest.
Vsi ti popisi so odkrili za slovenski narod bolečo ugotovitev, da je bilo večanje prebivalstva na našem ozemlju v primerjavi s splošnim razvojem po vsem svetu zelo počasno. Vzrok je bilo veliko izseljevanje od srede prejšnjega stoletja pa vse do danes, ko se je s slovenskega ozemlja izselilo več kot pol milijona ljudi, to je tretjina vsega prebivalstva.
Konec leta 1960 je bilo v SR Sloveniji 1.588.904 prebivalcev, leta 1965 1.660.009, leta 1970 pa 1.731.787. Prebivalstvo v Sloveniji se vedno manj veča z naravnim prirastom in vedno bolj s priseljevanjem iz drugih jugoslovanskih republik. Od leta 1963 dalje se je v Slovenijo za stalno priselilo 33 tisoč delavcev iz drugih republik več kot se je takih delavcev vrnilo domov.
V zadnjih desetih letih se je prebivalstvo Slovenije povečalo za 142.883 oseb, od tega z naravnim prirastom 128.500, s priselitvami pa za 14.383. V zadnjih treh letih naravni prirast zelo pada. Med prebivalstvom je vedno več starih
ljudi in v Sloveniji so dosegli točko, da je v enem letu že več smrtnih primerov kot pa rojstev. Kot se zdi, bodo k večanju prebivalstva v bodoče pomagali le še priseljeni delavci iz drugih republik. Ti imajo številne družine in se ne bojijo imeti otrok. Z večanjem te vrste ljudi bi imela Slovenija po predvidevanju demografov konec leta 1975 1.786.498 prebivalcev, konec leta 1980 pa en milijon 842.937. Do številke dva milijona je Slovenija še vedno daleč. Jo bo sploh kdaj dosegla?
Številke, ki jih je objavil Inštitut za abortuse in kontracepcijo pri kliniki za ginekologijo in porodništvo v Ljubljani, vedo povedati, da je bilo leta 1969 v Sloveniji zabeleženih 12.400 splavov, tj. 450 splavov na tisoč živorojenih otrok. Od tega je bilo 9.100 splavov uradno dovoljenih, 4.300 pa »vseh drugih«. Gotovo je to strašna številka, ki kaže na pomanjkanje življenjske sile v slovenskem narodu in razkriva silno slo po uživanju širokih slovenskih množic.
Ustaški naslovi na Švedskem
Marijanski kongres i Jugoslaviji
V Zagrebu je bila 11. marca 1971 seja tajništva mariološko-marijanskega kongresa pod predsedstvom škofa p. Mija škvor-ca. Ker je iz Rima prišel tajnik Marijanske akademije p. dr. Pavel Melada OFM, so povabili predsednike odsekov in zastopnika Slovencev, ki naj bi poročal, kako se v slovenskih škofijah pripravljajo na kongres.
Za mariološki kongres skrbi Academia Mariana v Rimu, teološke fakultete pa predlagajo člane za sodelovanje in predavatelje, ki bodo razpravljali o Marijinem češčenju v dneh od 6. do 11. avgusta letos v Zagrebu. Iz tujine se je Marijanski akademiji priglasilo 85 predavateljev. Povabljeni pa so pravoslavni, protestanti, kal-vinci in anglikanci. Vsa predavanja bodo istočasno prevajali v različne jezike. Slovenci bodo imeli tri predavanja: dekan teološke fakultete v Ljubljani dr. Maks Miklavčič, profesor dr. France Perko in p. dr. Bernardin Sušnik OFM.
Najvažnejši bodo zadnji trije dnevi pred velikim šmarnom 15. avgusta, ko bodo v zagrebških cerkvah tridnevnice ali simpoziji po naslednjem programu: Ob 18. uri spovedovanje. Po spovedi Marijina pesem, pozdrav duhovnika in laika, recitali otrok in mladincev, glasbene točke, predavanje duhovnika ali laika: Marija v družini, Marija in mladina, Marija v ikrščanskem življenju. Po predavanju bo razgovor. Nato somaševanje s škofi, ki bodo imeli po evangeliju homilijo. Med mašo obhajilo. Po bogoslužju bo »Tribuna mladih« z njihovimi stanovskimi problemi.
Za Slovence, ki živijo v Zagrebu in za tiste, ki bi organizirano ali posamič prihajali v Zagreb za tiste dni, bodo slovesnosti najbrž v baziliki presv. Srca v Pal-motičevi ulici pri jezuitih. V cerkvi in na balkonih je prostora za 4.000 oseb, v klopi more iti 280 ljudi. Za tuje narodnosti in
jezikovne skupine bodo na voljo določene cerkve.
Drugi dan tridnevnice, to je petek 13. avgusta bo imel spokorni značaj, ko se bo opravil marijanski križev pot. V soboto se bodo udeleženci posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
V noči od sobote na nedeljo bo nočno bedenje v Mariji Bistrici, spokorno bogoslužje, rožni venec s petjem in razlago skrivnosti, izpraševanje vesti z Marijo in spovedovanje vso noč.
Glavna slovesnost bo v Mariji Bistrici v nedeljo 15. avgusta. Predvideva se od sto do 200 tisoč ljudi. Slovencev naj bi bilo 6.000. Nastopati moramo vzajemno. Vsi avtobusi naj bi se zbirali na določenem parkirnem prostoru. Kot velika skupnost naj bi šli na Kalvarijo in pod Kalvarijo. Za Slovence bo poseben vhod z napisom in narodno zastavo. Na samem prostoru bodo napisi škofij in naš narodni simbol, po katerem se bomo spoznavali med množico. Drugo mašno berilo bo v slovenskem jeziku. Govoril bo eden slovenskih škofov. Ob 10. uri bo slovesno somaševanje papeževega legata, 50 kardinalov in škafov ter 50 zastopnikov izmed duhovnikov, redovnikov in župnikov Marijinih svetišč. (Morda pride sam sv. oče, ko se bo vračal iz Poljske.) Popoldne bo še skupni križev pot in pobožnosti v cerkvi.
Brez duhovne priprave, tj. spovedi in obhajila ne smemo misliti, da bo kongres uspel. Cilj je duhovna poglobitev. Marijanska slavja naj v vseh poživijo ljubezen do Kristusa in Marije.
V Jugoslaviji so resnično vznemirjeni. Atentat na jugoslovanskega poslanika Vladimira Roloviča v Stockholmu jih je opozoril, da je del Hrvatov tudi danes kot pred tridesetimi leti sedanji komunistični Jugoslaviji vsaj toliko nasproten kot svoj čas kraljevski.
Pa ne samo atentati, ki se dogajajo na Švedskem nenavadno pogosto, temveč tudi zadržanje švedskih oblasti jih vznemirja. V Jugoslaviji kar ne morejo doumeti, zakaj švedska policija ne da pod ključ vseh, ki so ustaške miselnosti. Zaman jim švedska vlada dokazuje, da je Švedska pravno urejena država in da se ne sme nikogar preganjati ali zapreti samo zato, ker drugače misli. Treba je storiti zločin, šele potem se lahko sproži sodni postopek. Zato je te dni najti v časopisju v Jugoslaviji precej negodovanja zoper »švedsko prostodušnost do ustašev«.
10. aprila praznujejo ustaši vsako leto ustanovitev tako imenovane Nezavisne države Hrvatske. Letos je poteklo ravno trideset let od tega dneva. Hrvatje so za to priložnost napovedali proslavo v švedskem mestu Malmoju. Prišli so tudi mnogi Hrvatje iz Zahodne Nemčije, tako da se jih je zbralo okrog tri sto, ki so imeli nato svojo zabavo v nčkem klubu. Švedski policaji so bili sicer navzoči, a niso intervenirali.
ŠVEDSKO POJMOVANJE DEMOKRACIJE
Kristjani na Japonskem
Po zadnjih statističnih podatkih je na Japonskem 1.070.000 kristjanov in sicer 700.000 protestantov, 345.000 katoličanov in okoli 25.000 pravoslavnih.
Za jugoslovansko časopisje je nekaj presenetljivega, da sta dva najpomembnejša dnevnika v Malmoju o tej zadevi poročala z veliko mero naklonjenosti in da objavlja liberalni dnevnik iz Malmo-ja razgovor s predsednikom »Centra hrvatskih delavcev« v Malmoju. »Mi vemo — je dejal ta Hrvat — koliko Hrvatov leži pokopanih na avstrijski strani jugoslovanske meje. Vemo tudi, kako so bili likvidirani.«
Pravosodni minister Geijer je stališče švedske vlade do »hrvatske separatistične skupine« takole razložil:
»V naši državi velja pravica združevanja, zbiranja in demonstriranja za vse brez izjeme, ki tukaj prebivajo. V enaki meri kot švedski državljani imajo tudi tuji državljani pravico ustanavljati združenja in z različnimi sredstvi izražati svoje politično prepričanje in zanj delati. Policija ne more ukrepati že zato, ker nekateri trdijo, da neka skupina ljudi nastopa z grožnjami.«
Švedsko javno mnenje je precej protikomunistično, zato gleda na nastope ustašev z dokajšnjo mero simpatije kakor tudi policija. Pr-
va leta po zmagi Titovega komunizma na Švedskem skoro ni bilo političnih beguncev iz Jugoslavije. Na Švedsko so začeli prihajati okrog leta 1950, ko se je razplamtela hladna vojna med Vzhodom in Zahodom in se je Švedska odločno opredelila za Zahod. Tako je tista leta švedska vlada, ki jo vodijo socialisti, z veseljem dovolila ustaški kongres v Goteborgu. In še danes so za švedsko javnost ustaši nekaj simpatičnega, saj kot antikomunisti veljajo za demokrate, čeprav so v letih, ko so bili na oblasti, to najmanj bili.
NOBENO NASILJE
NE PRINAŠA MIRU
Atentati na jugoslovanske predstavnike v tujini pa imajo še drugo stran medalje. Ne spominjajo mar na čase, ko so ti, ki so danes njih žrtev, sami uprizarjali atentate in tiste, ki so jih izvajali, proglašali za narodne heroje? Za nas kristjane je bil politični atentat vedno zločin, pa naj se zgodi v imenu katere koli ideje. Namen ne sme posvečevati sredstev.
Za jugoslovanske komuniste so bili svoj čas politični umori nekaj naravnega, dokler je šlo za njih nasprotnike. Če danes ustaši uporabljajo isto orožje, kaj naj rečemo? Da so izšli iz iste šole, kako doseči oblast kot svoj čas naši komunisti. Svoje delovanje gradijo na nasilju. Vsako nasilje rodi maščevanje. Ne stoji zastonj zapisano v svetem pismu: »Kdor za meč prijema, bo z mečem pokončan.«
Ni
za popravo prii
Po posegih deželnega svetovalca dr. Draga Stoke pri vladnem komisarju tržaškem prefektu dr. Cappelliniju glede nekaterih omejitev pri vračanju priimkov v izvirno slovensko obliko je prefektura vprašala za mnenje pristojne ministrske organe. Ti so pristali na to, da se ukrep raz&iri na primere, ki jih doslej niso upoštevali.
Gornje poročilo je precejšnje važnosti, kajti znano je, da so bili doslej izključeni od možnosti povrnitve priimka v prvotno izvirno obliko tisti naši ljudje, ki so se rodili z italijansko obliko priimka. Gre v glavnem za mlajše, katerim niso direktno spermenile fašistične oblasti priimka, ampak so ga spremenili njihovim staršem. Doslej je tržaška prefektura brez stroškov vračala priimke v slovensko obliko samo tistim, ki so jim bili direktno spremenjeni. Odslej naprej ne bo več diskriminacij in bodo torej lahko zaprosili za slovenski priimek vsi tisti, ki jim je bil z dekretom — njim ali prednikom — spremenjen priimek. Prošnji na navadnem papirju je treba priložiti družinski list, izvleček rojstnega lista in pa seveda kopijo dekreta, s katerim je bil rodbini spremenjen priimek.
Bogoslužje	dnevnih	u Sv. oče o odpadlih	duhovnikih
15. marca letos je Kongregacija za bo-bogočastje izdala knjižico, ki prinaša navodila za po koncilskih določbah prenovljeno molitev brevirja. Brevir imenujemo molitev, ki jo opravljajo duhovniki vsak dan po namenu Cerkve. Naročilo za obnovo brevirja je dal zadnji koncil. Delo je bilo dolgo in še ni povsem končano. Škofovske konference imajo namreč precej široka pooblastila, da nekatere dele brevirja prilagodijo krajevnim potrebam.
Ime brevir bo verjetno odpadlo. Nova navodila ne govorijo o brevirju, ampak o bogoslužju dnevnih ur, latinsko »Liturgia Horarum«. Kakšno ime se bo uveljavilo v slovenščini, bomo šele videli.
Novo je tudi to, da bogoslužje dnevnih ur ni namenjeno le duhovnikom, redovnikom in redovnicam, ampak vsemu božjemu ljudstvu.
Bogoslužje dnevnih ur je vezano na posamezne dele dneva. Ker pa dnevni čas merimo z urami, zato se govori o bogoslužju dnevnih ur.
IZ ZGODOVINE BREVIRJA
Brevir ima svoje začetke v davni krščanski preteklosti. Izoblikovali so se trije načini molitve. Najbolj intenziven je bil tisti, ko se je molitev opravljala kar vseh 24 ur; temu je danes nekoliko podobno trajno češčenje sv. R. Telesa. Drugi način molitve je bil tisti, ko se je molitev opravljala vsake tri ure podnevi in ponoči. In končno je bila še molitev, kakor jo opravljajo dobri kristjani, zjutraj, opoldne in zvečer.
Prvi način molitve je kmalu zamrl, drugi način molitve pa je prevladal pri menihih in ga je dokončno uredil papež sv. Pij V. leta 1568.
Novo bogoslužje dnevnih ur spravlja v harmonijo drugi in tretji način molitve. Veliko važnost polaga na jutranjo molitev, ki jo predstavljajo hvalnice (laudes); potem na večerno molitev (vespere) in še eno kratko molitev čez dan. Bogoslužje dnevnih ur se zaključi z molitvijo pred nočnim počitkom (kompletorij). V najbolj primernem času dneva se opravi branje — nekdaj matutin —, ki predvideva branje iz, sv. pisma in iz del cerkvenih očetov.
Tako preurejen brevir je zgubil videz, da je to molitev le za menihe in redovnike. Bolj očitno je, da je molitev vse Cerkve in da je primerna tudi za ljudi, ki živijo v vrvežu sedanjega časa.
Z bogoslužjem dnevnih ur želi Cerkev slaviti Boga v tistih delih dneva, kakor je bilo že v navadi pri Judih, nato v apostolski dobi in v prvi Cerkvi: zjutraj, opoldne in zvečer. Branje božje besede pa poglablja znanje skrivnosti in odrešenja.
ZGRADBA NOVEGA BREVIRJA Pri pripravi novega brevirja — imenujmo ga še vedno tako, dokler nimamo novega imena — je sodelovalo mnogo ljudi in je delo trajalo osem let. Vodil ga je profesor teološke fakultete v Toulousu v Franciji Aime-Georges Martimort. Delo se je vršilo po ekipah: prva ekipa je pripravljala in izbirala psalme, druga svetopisemske tekste, tretja berila iz cerkvenih očetov, četrta svetniške življenjepise, peta himne, šesta antifone in odgovore, in sedma skupina sestavo ali strukturo brevirja. Posebna skupina je še skrbela za soglasje med prenovljenim brevirjem in novo mašno knjigo v pogledu prošenj, koledarja, cerkvenega leta.
Navodila poudarjajo, da je brevir molitev, s katero vedno znova častimo Boga, a tudi po Kristusu prosimo Očeta za odrešenje sveta. Tako je ta molitev vir vsega pastoralnega dela Cerkve.
Prenovljeni brevir ni namenjen samo duhovnikom in redovnikom, ampak tudi župnijskim skupnostim. Vendar ostaja dolžnost za škofe, duhovnike in redovnike, naj ga opravljajo kolikor je le mogoče v skladu z dnevnimi urami. Koliko brevirja naj molijo stalni diakoni, bodo določile škofovske konference. Redovniki naj opravljajo brevir v skladu s svojimi pravili in stolni kapitlji po svojih pravilih.
Hvalnice in večernice se začnejo s himno. Imajo po tri psalme. Nato sledi kratko berilo, ki se menjava vsak dan, nato prošnje. Zaključi se z očenašem. Kratko berilo se lahko podaljša in se izbere iz evangeljske knjige, posebno če se večernice opravljajo skupno z verniki. Primemo je tudi, da se v tem prhnem doda kratka razlaga k evangeliju.
Nekdanji matutin, to je nočna ali jutranja molitev, je doživel največjo spremembo. Sedaj hoče poglobiti poznanje božje besede in duhovnega bogastva iz cerkvene preteklosti. Ima le tri psalme, branje pa se je znatno povečalo in sicer
iz sv. pisma in iz cerkvenih očetov.
Od ostalih ur brevirja se opravi le ena. Te ure niso doživele bistvene spremembe. Opravi se tista, ki dnevnemu času bolj odgovarja.
Sklepna večerna molitev, kompletorij, je nekoliko krajša in ima le dva psalma.
Navodila za obnovo brevirja pravijo, da ostanejo psalmi sestavni del. To so hvalnice, pesmi, ki so nastale po navdih-njenju Sv. Duha in dvigajo našega duha k Bogu. Vzbujale naj bi čustva hvaležnosti, zaupanja v božjo pomoč, tolažbe v preizkušnjah in trpljenju. Vseh psalmov je 150. Doslej so prišli v enem tednu vsi na vrsto. Po novem se zvrstijo v štirih tednih. Trije psalmi, ki kličejo maščevanje na sovražnike, pa so iz brevirja izpadli.
Za hvalnice in večernice so izbrani taki psalmi, ki so bolj primerni za sodelovanje ljudstva.
VELIK KORAK NAPREJ
Pri izbiri branja iz knjig cerkvenih očetov in iz življenja svetnikov je sodelovalo okoli tisoč strokovnjakov. To mednarodno sodelovanje je pripomoglo, da so izbrani teksti zares zadovoljivi, škofovskim konferencam pa je dana možnost, da izberejo iz spisov cerkvenih očetov in tudi drugih katoliških pisateljev besedila, ki bolje odgovarjajo čutenju njihovega naroda.
Cisto novo obliko so dobila branja na godove svetnikov, življenjepisni podatki so podani pred samim branjem. Za branje pa se uporablja kak značilni odlomek iz njihovih spisov ali kak drug odlomek, ki se nanaša na določenega svetnika.
V	brevirju so ostale himne. Vseh je 296.
Po srečanju Tita s papežem Pavlom VI. v Vatikanu je tiskovna agencija Tanjug iz Beograda objavila papežev' govor, ki ga je imel ob tisti priložnosti. Očividno pa pre-stavtljalcu govora neke besede niso bile všeč, pa jih je enostavno izpustil.
Sedaj je glasilo hrvaških katoličanov »Glas koncila« z razprtimi črkami objavilo tiste besede iz govora Pavla VI., ki jih je v svojem poročilu agencija Tanjug izpustila. Te besede objavljamo tudi mi v razprtem tisku. Naši bralci bodo takoj spoznali, kje je agencijo Tanjug »žulil čevelj«.
»Zdi se nam, da so vašim narodom, s tem, da so v Evropi na razpotju različnih, pogosto nasprotujočih si civilizacij, težke preizkušnje in Previdnost naložila posebno poslanstvo...«
»Hkrati je zavest, ki jo ima Cerkev o naravi in mejah svojega poslanstva, kot je to poudarila v najnovejšem času, poroštvo proti kakršnemu koli utemeljene-nemu strahu, da Cerkev ne bi prestopila
Dobrotniki za M. Terezijo
V Turinu so ustanovili posebno pisarno, ki zbira dobrotnike za znano misijonarko m. Terezijo v Indiji. V zavodih m. Terezije je veliko sirot. Za vzdrževanje in šolanje enega otroka zadostuje letno 30.000 lir. Dobrotniki se navadno zavežejo, da bodo podpirali otroka pet let.
Misijonski obisk v Kamerunu
Zveza nemške katoliške mladine je organizirala misijonski obisk v Kamerunu v Afriki in sicer za 40 mladih ljudi. Tam bodo obiskali nekatere misijonske postaje, da se osebno seznanijo s potrebami misijonarjev.
Poročeni diakoni v Južni Afriki
Prva poročena diakona v Južni Afriki sta bila posvečena v mestu Petersburg. Eden je šolski ravnatelj in oče šestih otrok, drugi pa katehist in oče treh o-ttofc. Preden ju je posvetil, je krajevni škof vprašal množico vernikov, če imajo kak ugovor zoper posvetitev. Verniki so s ploskanjem posvečenje odobrili. Nato je škof pozval tudi njuni ženi, naj pred verniki izjavita, če s posvetitvijo soglašata. Šele po tem pristanku je škof začel s posvetilnim obredom.
Katoliški samostan v Tajski
V kraju Nonga (Tajska) zidajo samostan, v katerega so bodo naselili katoliški menihi. Pri blagoslovitvi temeljnega kam-
Tudi tu je sodelovalo večje število strokovnjakov. Spet pa imajo narodne škofovske konference možnost, da izberejo druge pesmi, v stilu himen, ki njihovemu ljudstvu bolj odgovarjajo. Navodilo pa svari, naj škofje pazijo, da ne pridejo v brevir navadne ljudske pesmi brez vsake umetniške vrednosti.
Navodila dajejo velike možnosti pri izbiri dnevnega brevirja, zlasti pri berilih.
Brevir v prenovljeni obliki so že dve leti uporabljali v francosko govorečih deželah. Tudi pri zadnjih duhovnih vajah v Vatikanu, ki se jih je udeležil tudi sveti oče, so molili brevir v novi obliki. Novi brevir v francoskem jeziku je bil natisnjen v 220.000 izvodih.
Kdaj bo izšel prenovljeni brevir? Pričakujejo, da bo izšel v latinskem jeziku letos meseca junija, škofovske konference bodo potem morale poskrbeti za prevod v narodne jezike. To je pa izredno zahtevno delo. Slovenci ga prav gotovo še več let ne bomo imeli v domačem jeziku. Morda bomo dobili kaj prej tiste dele brevirja v slovenščini, ki bi jih lahko uporabljali z verniki za popoldansko ali večerno službo božjo, mislim na večernice, morda tudi hvalnice. Duhovniki pa se bomo posluževali prenovljenega brevirja v latinskem ali kakem drugem jeziku.
Obnova v bogoslužju je s prenovljenim brevirjem ali z bogoslužjem dnevnih ur naredila velik korak naprej. Duhovnikom je približala njihovo vsakodnevno molitev, da jim bo v resnično duhovno hrano ter da bodo z večjim veseljem slavili Boga in klicali božjo pomoč in varstvo na božje ljudstvo.
STANKO ZORKO
meje in neutemeljeno posegala na področje suverene in zakonite pristojnosti države.«
»... V zadovoljstvo nam je, gospod predsednik, zaželeti vam vse najboljše in to želimo tudi vsem, ki vas spremljajo in vsem narodom Jugoslavije, nad katere iz srca kličemo varstvo Vsemogočnega.«
Zunanjepolitična redakcija ljubljanskega dnevnika »Delo«, ki je ta izpuščena mesta v soboto 10. t. m. objavila, dodaja naslednji komentar, ki ne potrebuje nobene pripombe:
»Zdi se nam nerazumljivo, zakaj si je agencija Tanjug vzela pravico oziroma štela za potrebno, da je v svojem poročilu izpustila zgornje razprto tiskane besede. Pojasnilo agencije Tanjug je, da je bila vmes malomarnost.«
Mi bi še dodali: Kaj malomarnost, temveč ozkost in omejenost najslabše vrste. Če bi te vrste ljudje imeli besedo odločanja, bi gotovo do srečanja med Titom in Pavlom VI. ne bilo prišlo.
na je bilo navzočih vseh pet katoliških škofov, trije predstojniki budističnih samostanov ter predstavniki svetnih oblasti.
V Indiji ni krize za duhovske poklice
Duhovniški poklici v starih krščanskih deželah upadajo, ne tako v Indiji. Dr. Engelbert Zeitler SDB je sistematično študiral rast duhovnih poklicev v tej 500-milijonski državi. Ugotovil je, da je v zadnjih desetih letih porastlo število redovnih duhovnikov za 80 %, redovnih bratov za 72 %, redovnic pa kar za 83 %. Manj je v porastu svetna duhovščina, pa vendar so tudi tu številke zadovoljive: duhovniki latinskega obreda so porastli za 21 %, sirsko-malabarskega pa za 25 %.
Vseh domačih duhovnikov je sedaj 8.580, redovnih bratov 2.136 in redovnic 30.305. Na čelu vseh indijskih nadškofij so Indijci, od 56 škafov je pa samo še 14 tujcev. Vsekakor veselo sporočilo. A kljub temu je misijonarjev občutno premalo in vedno manj, ker iz tujine ne morejo ali skoraj ne morejo prihajati novi misijonarji.
Protestanti v Indiji
Razne protestantske Cerkve imajo v Prednji Indiji 1.300.000 vernikov. Ko so se lani njih zastopniki zbrali v Nagpurju, so razpravljali tudi o zedinjenju teh Cerkva. Njihova needinost namreč domačine zelo pohujšuje.
Na veliki četrtek je sv. oče Pavel VI. opravil sv. mašo zadnje večerje v lateranski baziliki. V govoru je izrazil svoje sočustvovanje, pa tudi zaskrbljenost v zvezi z duhovniki, ki so svoj poklic zapustili.
»Vemo — je dejal sv. oče —, da je treba vsak primer duhovniškega odpada posebej ocenjevati, ga skušati razumeti, odpustiti in vedno čakati z ljubečim srcem na povratek. Vedno je pa tudi treba imeti pred očmi, da so ti nesrečni sobratje zaznamovani za večno z neizbrisnim znamenjem duhovništva. Kako ne bi občutili, v tej slovesni uri praznovanja sv. Evharistije, odsotnost vseh, ki so bili nekoč udeleženi na evharistični pojedini? Kako ne bi zaradi tega objokovali samovoljni odhod nekaterih in moralno povprečnost drugih, ki so prelomili obljubo, na katero so se dolgo pripravljali in jo slovesno izpovedali pred Cerkvijo in Kristusom? Kako ne bi na današnji večer molili za te sobrate ubežnike in za občestva, ki so jih v pohujšanju zapustili.«
Značilno pa je, da letos nikjer ni bilo ponovitve duhovniških obljub celibata, čeprav je bila ta šele lani uzakonjena in
Urednik »Katoliškega glasa« me je naprosil, naj bi napisal za letošnjo veliko noč nekaj spominov na leti 1944 in 1945, ko sem se mudil, čeprav z Dolenjskega doma, na Tržaškem in na Vipavskem. Akoravno kot rudar, ki že dolgo vrsto let delam na Angleškem, nisem najbolj usposobljen s svojo okorno roko za pisanje člankov te vrste, sem se vendar z veseljem odločil, da opišem svoje doživljaje v zvezi z leti, ko se je za dolgo dobo odločala bodočnost našega naroda.
Na sleherne praznike, zlasti pa na veliko noč, mi misli hite na rodni kraj pod nasmejano Trško goro pri Novem mestu, kjer se v bližini skrivnostno pretaka temnozelena Krka, v ozadju pa kipijo v nebo pravljični Gorjanci.
Prvo veliko noč zdoma sem obhajal leta 1937 v Pirotu ob bolgarski meji skupaj s pravoslavnimi brati, ko sem tam služil vojaški rok. Leta 1942 sem ta prelepi praznik doživljal v Ljubljani v zaporih okrožnega sodišča, leta 1943 pa v internaciji v taborišču Renicci pri mestu Arezzo v Toscani.
Ko je Italija 8. septembra 1943 kapitulirala, smo ostali v taborišču pod stražo še šest dni. Ko pa se je slučajno v torek 14. septembra približala taborišču skupina nekaj nemških tankov, je taboriščno poveljstvo odprlo vrata vsem internirancem —bilo nas je tri tisoč — in že smo bili svobodni. Razpršili smo se na vse strani. Z nami je bil tudi slovenski duhovnik g. Simčič, ki so ga bile fašistične oblasti zaradi pogumno izpričane narodne zavesti poslale v konfinacijo v Kalabrijo, kasneje pa dodelile v naše taborišče. V juniju 1944 sem se nato srečal z njim v Ilirski Bistrici, kjer sva obujala spomin na skupaj preživete težke mesece.
Prvo zatočišče smo našli interniranci pri okoliških kmetih, ki so nas kljub nemški prepovedi zelo prijazno sprejeli. Ker je na deželi takrat primanjkovalo delovne sile, so nas bili kmetje zelo veseli. Pomagali smo jim pri trgatvi in ostalih jesenskih delih.
Zimo 1943/44 sem prestajal blodeč kot nekdaj Izraelci v puščavi od kraja do kraja. Sredi februarja 1944 sem se znašel v neki gorski vasici, Cornetto se je imenovala, pod Apenini. Zapadel je globok sneg in pritisnil je oster mraz. Na delo me je tedaj sprejel neki kmet, ki sem mu nato pomagal pri krmljenju 20-glave živine.
Ko je zame in za moje tovariše zvedel domači župnik, me je večkrat povabil na kosilo. Pa je nekega dne prejel obvestilo Rdečega križa iz Ljubljane, da bo v nekaj dneh prišel poseben kurir, ki nas bo bivše internirance zbral in z dovoljenjem nemških oblasti spravil domov. Skoro nismo mogli verjeti temu sporočilu, a bilo je resnično.
Prav na pustni torek, menim da je bilo to 22. februarja, je kurir res prišel. Dobri domačini so nam pripravili obilno kosilo za slovo, nato pa so nas Nemci prepeljali na železniško postajo v Arezzo, ki je bila zaradi silnih bombardiranj popolnoma v razvalinah. Ljudje so čakali na peronu in se greli ob majhnih ognjih, ki so si jih pripravili iz ostankov lesenih postajnih predmetov.
V	posebnem vagonu smo nato odpotovali čez Firence, Bologno in Benetke proti Trstu, kamor smo prišli v mraku. Že tu
naj bi se vršila ob krizmeni sv. maši na veliki četrtek pred krajevnim škofom. Premnogi škofje so to ponovitev duhovniških obljub smatrali za izraz nezaupanja cerkvenih oblasti do svojih duhovnikov, premnogi duhovniki pa se prav iz istega razloga te ponovitve niso hoteli udeležiti. Zlasti je bila lani značilna odsotnost duhovščine v Rimu.
Prošnje duhovnikov, ki bi bili radi postavljeni v laiški stan, bodo zdaj v Rimu hitreje reševali. Prošnjo predloži in vse potrebne podatke oskrbi pristojni škof ali višji redovni predstojnik, kadar gre za redovnike. Končno odločitev sprejme za vsak primer sv. oče sam. V novem pravilniku je rečeno, da bodo prošnjo duhovnikov obravnavali ne po »juridičnih, temveč po pastoralnih vidikih«. Škofje naj za laizi-rane duhovnike »očetovsko skrbijo«, morejo jih nastaviti za katehete ali za učitelje drugih predmetov v katoliških šolah, ne morejo jim pa zaupati mesta profesorja ali vzgojitelja v semeniščih in na teoloških fakultetah. Laizirand duhovniki tudi ne smejo več maševati in opravljati drugih duhovniških opravil.
smo zvedeli, kakšen je položaj doma. Nekaj tednov prej se je izvršil strašni pokol v Cerknem, ko so partizani umorili čista duhovnika Ladota Piščanca in Ludvika Slugo skupaj z 12 drugimi domačini. In še mnogo drugega bridkega smo tedaj zvedeli na pragu naše trpeče domovine.
Naslednje jutro nas je sprejela Ljubljana, bela od megle, a močno rdeča po svojem mišljenju. Kam sedaj? Na Dolenjsko mi je bila pot zaprta; zato sem se odločil, da se javim k primorskim domobrancem: 1. marca 1944 sem bil spet v Trstu in se nastanil v vojašnici pri Sv. Ivanu. Naša skupina je štela 80 mož. Ko smo hodili skozi mesto, so nas nekateri gledali prijazno, drugi pa z očividnim sovraštvom. Vse je bilo odvisno od tega, kako je kdo gledal na komunizem v tistih časih.
Tako je prišla velika noč 1944. Ves veliki teden je bil zelo lep, veliki petek izredno sončen. Vsi vojaki so imeli službe prost dan razen tistih, ki so imeli opravka z dežurno službo. Ob treh popoldne je bila v cerkvi sv. Ivana pobožnost .in to v slovenščini, nato pa priložnost za spoved.
Mene je zadela dolžnost, da sem prav na veliki petek moral ostati v vojašnici. Prejšnji dan je namreč prišla večja količina vojaške opreme, pa jo je bilo treba razdeliti na posamezne čete in vpisati v četni seznam. Skupaj z nadporočnikom Malijem (padel je na Otlici 27. aprila 1945) ter z vodnikom, kasnejšim poročnikom Tonetom Potočarjem (pred tremi leti je umrl v Argentini) smo delali do mraka. Po končanem delu pravi dobri Tone: »Veliki petek je danes in kako bi bilo lepo, če bi bila pri sv. obredih navzoča. Toda dolžnost je nad pobožnostjo. Darujva to dolžnost v čast trpečemu Zveličarju in Žalostni Materi božji za svetovni mir in pravo ljubezen med našim narodom!« Res lepe besede vernega človeka.
Na veliko soboto zjutraj smo imeli najprej vaje na strelišču na Opčinah. Bilo je toplo pomladno dopoldne, oblačno sicer, a prav prijetno. Vsa narava se je zbudila iz zimskega spanja. Povsod so cvetele breskve, mandeljni in prve Češnje. Morska gladina je bila od vetriča s Krasa rahlo razgibana. Prav dobre volje smo se ob enajstih dopoldne vrnili v vojašnico. Poveljstvo nam je naznanilo, da smo za tri dni prosti in da smo lahko vsak dan v času od kosila do desetih zvečer odsotni in gremo po svojih potih.
Ob petih popoldne je bila pri Sv. Ivanu slovenska vstajenjska procesija. Prvič po dolgih letih molka se je spet slišala slovenska velikonočna pesem, šest mož iz naše vojašnice je šlo v častni straži ob Najsvetejšem. V njej sem bil tudi jaz s svojim nečakom. Seveda, moj duh se je mudil le v domači fari v št. Petru pri Novem mestu.
Po končani procesiji smo kot dobri Slovenci zavili v gostilno. Hitro se nam je pridružil cerkovnik od Sv. Ivana, sedaj že pokojni Jože in dejal: »Tako lepe procesije vstajenja že nismo imeli nad dvajset let. Naj nam Bog kmalu podeli ljubi mir ter razumevanje med narodi.« Pa je morala priti še ena velika noč, da se je približal konec vojne, in tudi tedaj smo vedeli, da za mnoge narode še ne bo vstajenja k resnični svobodi. Med njimi je bil tudi naš, slovenski.
(Konec prihodnjič) Peter Selak, Anglija
imimmiiiiiiimiiiiiiimiimiiiiMmiiiiimiimiiiuiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiimiiiiiiiiiiiiimiumiiiiiiiimmiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimmiimiimmiiiiiimiiiiiiiii
Neobiavlieiie besede vaoeia Pavla VI.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Moja velika noč leta 1944
Prof. Egidij Košuta:
Zgodovina filozofije
Nedavno je izšla v Trstu nova učna knjiga za višje slovenske srednje šole, »Zgodovina filozofije«, III. del (Od idealizma do danes), ki jo je napisal prof. Egidij Košuta. Učbenik je izdal in založil Vladni komisariat za deželo Furlanijo-Ju-lijsko Benečijo. Skupno obsega 265 strani. Filozofska berila zaključujejo skoro vsako poglavje, večino prevodov pa je oskrbel dr. Anton Kacin.
Sedanja tretja knjiga Zgodovine filozofije nujno dopolnjuje vrzel v šolski filo-zofsiki literaturi, saj imamo v slovenščini do sedaj za naše šole le prvi dve. Sam prof. Košuta je že izdal drugo knjigo (Od renesanse do Kanta), medtem ko sta prvo knjigo s klasično in krščansko filozofijo pripravila dir. Brajša in prof. Tomažič. Pregled slovenske filozofije je v III. delu prispeval prof. Janko Kos, ki je podobno historično sliko že podal v svojem »Orisu filozofije« (Ljubljana, Cankarjeva založba, 1970).
Ni lahka naloga strniti v ne preobširno knjigo zgodovino filozofije od idealizma do sodobnih smeri, tudi za šolsko uporabo ne. Nujno je predstaviti delo posameznih filozofov v lahko umljivi, strnjeni in obenem dovolj osvetljujoči obliki, pri čemer pa ni mogoče zaiti v semplicizem na škodo znanstveni obravnavi zastavljene tvarine. In to se je avtorju omenjene knjige v bistvu posrečilo, kar je že samo na sebi jamstvo za objektivno vrednost knjige. Neogibne so seveda tudi pri takem delu razne nepopolnosti, mimo katerih sestavljalec pač dejansko ne more.
V	naslednjih vrsticah bi se zato rad pomudil ob nekaterih vidikih knjige in ob raznih primerih, ki bi se jih po mojem mnenju dalo izčrpneje osvetliti in prikazati. Ker je knjiga namenjena predvsem zadnjim razredom klasičnega oz. znanstvenega liceja, bi pričakoval večji poudarek in razčlembo idealistične filozofije. Že sama na sebi je namreč ta pomemben mejnik sodobne filozofske misli ter plodno seme ostalim iz nje izvirajočim šolam. Pri obravnavanju Heglove filozofije, ki jo imam tu posebej v mislili, pogrešam predvsem poglobljeno analizo filozofije zgodovine, ki se mi zdi le preskopo omenjena. Pri Heglu ne zasledim posebne omembe filozofije religije, filozofije umetnosti in vsaj na kratko fenomenologije. Tudi pri Schellingu bi bil avtor lahko nekoliko bolj orisal njegovo drugo fazo, pozitivno filozofijo in »filozofijo razodetja«. Enako pri Fichteju, kjer manjka vsaj kratek poudarek na njegovi zadnji fazi z religiozno usmeritvijo in novo impostacijo Jaza.
Če se obrnemo na sodobne filozofske smeri, moram reči, da je avtor zelo dobro prikazal posamezne šole z njihovo problematiko. Med temi naj npr. posebej omenim Bergsona in na splošno poglavje, ki obsega filozofe v okviru francoskega spiritualizma (Boutroux, Blonde), ko si dijak lahko že kmalu ustvari lastno sintetično sliko o podanih miselnih strujah. Izčrpna je tudi podoba italijanskega novega idealizma, zlasti je tehtno označen Benedetto Croce. Prof. Košuta prav zadovoljivo prikazuje eksistencialistične smeri (posebno Heideggerja in Jaspersa). V zvezi z neosholastično filozofijo pa pogrešam ime kardinala Merciera, začetnika šole. Ob koncu bi morda koristila še kratka oznaka strukturalizma in njegovih predstavnikov.
Avtor je knjigo hvalevredno opremil z
izborom filozofskih beril, kar bo nedvomno mnogo koristilo vsaj bežnemu neposrednemu stiku s filozofsko literaturo. Ob koncu je dodal še nekaj osnovnih bibliografskih napotkov za poglobitev filozofske izobrazbe. (Dijak oz. bralec nasploh bo gotovo rad segel po teh napotkih, ki jih bo lahko še sam dopolnil z drugimi imeni, npr. Cassirer, Hoffding ipd.)
Iz navedenega lahko zaključim, da pomeni tretji zvezelk »Zgodovine filozofije« pozitiven prispevek k razširjenju filozofske misli ne samo med dijaki, ampak tudi med vsemi, ki se za problematiko zanimajo, v kolikor Slovenci sploh nimamo kake večje zgodovine filozofije. Knjiga sama pomeni tudi v tem oziru važen doprinos k celotni obravnavi kulturne stvarnosti, saj je prav na tem področju najmanj novih publikacij.
Ko se veselimo nove izdaje zgodovinskofilozofske knjige, lahko še izrazimo željo, da bi se tudi v širšem slovenskem kulturnem svetu — zlasti v matični domovini — začelo delo na znanstvenem področju zgodovine filozofije (za slovenski del se v tem smislu že dela), da bi tudi Slovenci že enkrat dobili svojo originalno splošno zgodovino filozofije in bi tako dosegli druge narode ter s tem dali tudi filozofiji primerno mesto poleg ostalih humanističnih ved.
Andrej Bratuž
Vprašujete
Odgovarjamo
O slovenskem kulturnem domu v Gorici
V	zadnji številki novogoriške revije Srečanja (21/1971) sem bral članek A. Pre-garca, ki prinaša razgovor z G. Agatijem, predsednikom goriške ustanove EMAC. V tem razgovoru je tudi vprašanje: »Kako je z gradnjo slovenskega kulturnega doma v Gorici?«
Odgovor: »Na tehničnem uradu goriške občine proučujejo načrt kulturnega doma. Ta bo potrjen, čim bodo odpadli nekateri tehnični pomisleki, ki zadevajo urbanistično ureditev mesta. Rešuje se pa s pospešenim ritmom.«
Rad bi kaj več vedel o tem »slovenskem kulturnem domu«.
Bralec
Vprašanje je g. Pregare dvoumno zastavil. Ne gre namreč za »slovenski {kulturni dom«, ki bi ga kaka javna ustanova gradila za vse Slovence na Goriškem, temveč za kulturni dom, ki ga v Seme-niški ulici namerava zgraditi Slovenska prosvetna zveza ali kdo drug v njenem imenu. Gre torej za ustanovo, ki bo last določene stopine Slovencev, in dvorano, ki bo nadomestila sedanjo dvorano pri »Zlatem pajku«. Podobno kot imamo že deset let slovenski kulturni dom v Drevoredu 20. septembra in ki ga nazivamo ».Katoliški dom«, kjer je dvorana in so še drugi društveni prostori.
BbHuuc ima iov Mladinski Ion
Na velikonočni ponedeljek je bilo slo- Sporedu je sledila zakuska; številni po-
Goriški višješolci v Rimu
Goriške višje srednje šole, to je učiteljišče in višja gimnazija-licej, so priredile na veliki teden svoj vsakoletni izlet. To pot so obiskali Rim. Izleta se je udeležilo 40 dijakov in dijakinj ter nekaj profesorjev. V Rimu so bili štiri dni. Namen izleta je bil predvsem ogled Rima in njegovih znamenitosti. Teh je pa toliko, da je Rim v resnici edinstveno mesto na svetu zaradi pomenljivih kulturnih in zgodovinskih spomenikov. Dijaki so nato izrabili čas svojega bivanja v Rimu, da so si predvsem ogledali važnejše spomenike starega, srednjeveškega in tudi moderne-ga Rima. Pri tem jim je nudil strokovno vodstvo profesor umetnosti Milko Rener. Tako so si ogledali vatikanske muzeje, Sikstinsko kapelo in Rafaelove sobe v Vatikanu, potem kapitolinski muzej z njegovimi preštevilnimi kipi in drugim arheološkim materialom; in še muzej v Angelskem gradu in nekateri tudi muzej sodobne umetnosti v vili Borghese.
Kot posebnost naj omenimo, da so bili na veliko sredo pri skupni avdienci sv. očeta v baziliki sv. Petra. Tu jih je sv. oče posebej omenil pri svojih pozdravih raznim romarskim skupinam: »Pozdravljam tudi dijake in profesorje slovenskih srednjih šol iz Gorice,« je dejal sveiti oče. Isti dan zvečer so se na filozofskem zavodu Propaganda Fide, ki ga vodi naš rojak msgr. Maksim. Jezernik, udeležili nastopa, ki so ga dečki iz Lusake v Zambiji pripravili za italijansko in druge evropske televizije. Skupina se imenuje Risirag Starš in jo tvori kakih 15 dečkov v starosti od 9 do 14 let. Med njimi je tudi en bel deček.
Svoj program so razdelili na tri dele: v prvem delu so na tri harmonike in na nekaj svojih afriških godal izvajali znane melodije iz sodobne muzike raznih narodov. V drugem delu so pokazali nekaj pristnih afriških plesov ob spremljavi
bobnov. V tretjem delu, ki je bil zopet posvečen glasbi, so ob domačem petju in raznih domačih instrumentih izvajali številne pesmi iz afriške folklore.
Večer je zaključil zambijski poslanik v Rimu, ki se je zahvalil misijonarjema p. VVolshu in p. Carrlereju, ki sta dečke tako imenitno naučila in pripravila za nastop v Evropi. Rising Starš imajo namen nastopiti še v Nemčiji, Belgiji, Angliji in morda še kje. V Rimu so nastopili najprej v zavodu Propaganda Fide, ker tam študira lepo število afriških bogoslovcev in ker so želeli nastopiti najprej pred manj številnim občinstvom, da si naberejo poguma za bolj zahtevne nastope. Vendar so že prvi večer bili zelo sproščeni in skoro neugnani.
Naši dijaki so se vrnili domov na veliko soboto zjutraj precej utrujeni, sicer pa polni nepozabnih vtisov.
vesno odprtje novega Mladinskega doma »Boljunec« in sicer točno eno leto po postavitvi temeljnega kamna, kar dokazuje, da so Boljunčani v tej kratki dobi dvanajstih mesecev krepko prijeli za delo in si postavili dom, ki jim je lahko v ponos in v katerem se bodo lahko primerno kulturno udejstvovali.
Ob tej priložnosti je odbor Mladinskega doma izdal lično in okusno opremljeno brošurico, ki nas seznanja z raznimi podatki o novem domu ter je razposlal več kot 500 vabil prijateljem, sodelavcem in znancem, ki so v velikem številu napolnili nove prostore.
V	nabito polni dvorani je najprej mladinski zbor zapel skladbo »Pesem vesela« pod vodstvom s. Imelde. Nato je spregovoril prof. dr. Aldo Štefančič, član odbora Mladinskega doma in župnijskega sveta, ter se zahvalil vsem, ki so pomagali pri postavitvi doma in župniku Mariju Gerdolu, ki je bil glavni pobudnik te zamisli. Dr. Štefančič je še poudaril, kako važno je, da se Slovenci v zamejstvu strnemo ob takih domovih, če hočemo ohraniti vero in materino besedo, ki bo mogla najti novo življenje in novo rast v takih in podobnih ustanovah. Gospod Marij Ger-dol pa se je, najprej v slovenščini, nato pa še v italijanščini zahvalil vsem, ki so kakorkoli sodelovali in pomagali pri delu.
Sledila je blagoslovitev, ki jo je opravil škofov vikar dr. Lojze Škerl, kateri je izrazil željo in voščilo, da bi ta hiša resnično služila vaščanom za duhovno in kulturno rast; to je bil tudi najslovesnej-ši trenutek, ko je škafov vikar opravil molitve ter so vsi navzoči v zboru odgovarjali. Spored je zaključil otroški zbor z boljunsko himno »Barčica«, ki je občinstvo zelo navdušila.
Odprtja so se udeležili predstavniki cerkvene in civilne oblasti, med njimi generalni vikar tržaške škofije Tarcisio Bosso, župan dolinske občine Dušan Lovriha, podžupan Marino Bandi ter številni župniki in duhovniki iz sosednjih župnij. Deželni odbornik Nereo Stopper, ki se odprtja ni mogel udeležiti, je pa poslal brzojavko s čestitkami in voščili. Med navzočimi je bilo tudi lepo število prosvetnih delavcev, predstavnikov župnijskih domov in kulturnih organizacij ter mnogo uglednih gostov, med katerimi omenjamo arhitekta dr. Daria Tognona, ki je izdelal načrt za gradnjo poslopja. Posebno razveseljivo pa se nam zdi, da se je prireditve udeležilo toliko mladine, ki je tudi lepo sodelovala in veliko število vaščanov.
vabljenci so se zadržali pozno v noč v prijetnem razgovoru in ob veselem ter ubranem petju. Ta dan je bil zares velik praznik za Boljunčane, kakor tudi za vso zamejsko narodno skupnost, saj smo prišli tja od blizu in daleč ter se skupno z vaščani poveselili dejstva, da imamo zopet nov župnijski dom, ki bo čuval naše narodno izročilo.
Boljuncu je bil tak dom zares potreben, ker vse do zdaj ni bilo primernega
RIMSKI SLOVENCI TUDI V TRSTU!
V	nedeljo 18. aprila ob 17.30 bodo Slovenci iz Rima na povabilo Slovenske prosvete tudi v Trstu zaigrali Molik-rovo veseloigro
SCAPINOVE ZVIJAČE
Nastopili bodo v Marijinem domu v ulici Risorta 3. — Vabljeni vsi tržaški Slovenci. Naj dragi rojaki iz Rima spo-tnajo, da znamo ceniti njihovo pozornost do nas in da smo po duhu eno z njimi!
prostora, kjer bi bilo mogoče imeti kakšno važnejšo kulturno prireditev. Prej je namreč na istem mestu, kjer se zdaj dviga dom, stala lesena hišica, imenovana »Baraka«, ki je bila nekakšno kulturno zbirališče.
Novo poslopje pa je zares moderno in funkcionalno ter tehnično zelo dobro o-premljeno. V pritličju je dvorana, namenjena pomembnejšim prireditvam, opremljena z zložljivim odrom, v prvem nadstropju pa je soba za skavte in skavtinje, soba za knjižnico, župnijski urad in razni prostori za upravo doma.
Zaključujemo z željo, ki jo vsebuje v temelje vzidani pergament: »... da bi se v domu združevali vsi vaščani v medsebojnem spoštovanju in ljubezni ter se versko in narodno osveščali«, ter prosimo za nadaljnjo pomoč Njega, ki rad pomaga vsem, a še posebej podpira ljudi dobre volje.
Širite »Katoliški glas"
Vesel dogodek
V	družini Marija Maverja in njegove žene Matejke roj. Peterlin, se je rodila krepka hčerka Manica. Staršema, obema zavzetima delavcema v naših prosvetnih vrstah, iskreno čestitajo prijatelji in znanci.
Posredovanje v korist
prebivalcev Kanalske doline
Deželni odbornik za kmetijstvo Comelli je sprejel na daljšem razgovoru g. Simona Prešerna iz Kanalske doline, katerega je spremljal deželni svetovalec dr. Štoka. Prešeren je pristojnemu odborniku natančno razčlenil celotno problematiko o-krog servitutnih pravic v Kanalski dolini in naprosil odbornika, da posreduje pri pristojnih organih, da se tako važno vprašanje za prebivalstvo predvsem Uikev čim-prej reši na pravičen in pameten način.
V	razgovoru so bili izneseni tudi drugi gospodarski problemi Kanalske doline.
Deželni odbornik Comelli je obljubil svoje zanimanje in posredovanje.
Delni pogled na novi
Mladinski dom v Boljuncu.
V	ozadju zvonik župne cerkve
IIIIIIIIUIIIIIIIlllIMnillllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIlllllllllllllllilMIMIHMIIIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlillllM
t Msflr. Janez Hladnik
121 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI)
Iz Repenj sem jo ubral še čez Mengeš in Črnuče, kjer cerkvi tudi slovita zaradi Plečnikovih krstilnic. Tako sem prav do kraja izrabil dan, ki je bil v celoti posvečen Plečnikovi umetnosti. Skoro dve sto kilometrov sem prevozil in spoznal kraje, ki so mi bili prej čisto neznani. Za to je imel zaslugo nečak župnika in nabožnega pesnika Gregorija Malija, ki živi v Argentini. Ta nasmejani fant me je s svojomi motociklom vazi! okrog in me srečno odložil v Ljubljani. Samo prenočil sem, drugi dan pa se odpeljal proti Mariboru.
V	SLOVENSKIH GORICAH
Opoldne sem že bil tam. Hiter ogled mesta, nato pa v Slovenske gorice! Sestro Frančka Jagra, mojega vernika v
Slovenski vasi v Lanusu sem želel pozdraviti. Na veliki kmetiji je poročena. Z gospodarjem sva prekoračila vso veliko župnijo Jarenina, da sva prišla v Sv. Jakob, kjer še živi Frančkova mati. Ljubeznivo me je sprejela, še bolj bi pa bila vesela, če bi namesto mene prišel njen sin, ki mu posestvo pripada.
Seveda je bil takoj praznik v hiši, pomenek pa se je potegnil pozno v noč. Ob štirih zjutraj sem bil spet na nogah, da pridem pravočasno v Maribor. iPred nami so bežali fazani, zajci in srnjaki, ki jih mora kmet prenašati, ker so namenjeni tujim lovcem. Veliko škode napravijo na polju, a kmet jih ne sme streljati. Saj veste: devize veljajo več kot kmetov blagor.
Ob enajstih je odhajal avtobus proti Ptuju. Jadrno smo se pognali po lepi cesti skozi plodno Ptujsko polje. V Ptuju sem imel malo več časa, pa sesm si ogledal proštijsko cerkev, ki je ena najčastitlji-vejših božjih hiš na slovenskih tleli.
Po ogledu certkve sem se lotil težavnega opravila, da najdem kakega duhovnika. Tam, kjer je bilo nekdaj župnišče, nobe-
nega človeka nikjer, a na vsakih vratih ime stanovalca. Na gornjem koncu pro-štije je zgradba na pol v ruševinah.
Naslednja moja postaja naj bi bil Ormož. Tudi to mestece so kot Ptuj Nemci smatrali za svojo trdnjavo. Bila so to gnezda, kjer je nemčurstvo vedno prevzetno vihtelo svojo perjanico, zadnjič med nemško zasedbo v drugi svetovni vojni.
V	Ormožu sem hotel obiskati svojega sošolca Alfonza Klemenčiča, člana nemškega viteškega reda, ki je bil kot metliški prošt od sedanjih oblasti najprej obsojen na smrt, a je potem po daljši »pokori« v ječi in po čudnih dogodkih nazadnje prišel v Ormož. Grozotna je bila zgodba, ki mi jo je razkril prošt Klemenčič. Seznanil sem se talko iz prvega vira o položaju v Metliki, kamor sem bil itak namenjen na obisk.
Hitro je minila urica časa; avtobus sem zamenjal za vlak, ki me je trudno zapeljal v drugi konec Slovenskih goric. Pokrajina je bila ovenčana z jagnjedi, pšenična polja že požeta. Zdrdrali smo čez Muro in se znašli v Prekmurju.
PRI SV. SEBEŠCANU
V	Murski Soboti sem zamenjal vlak, ki pelje na Goričko. Da Mačkovcev sem bil namenjen. Mačkovci so kraj, od koder je menda največ prekmurskih priseljencev v Argentini. Hitro sem našel hišo, kjer sta bila prav tiste dni na obisku števi Gom-boc in njegova žena Fani iz Argentine. Kar nista mogla verjeti, da je res. Seveda je takoj sledilo »gostiivanje«.
Zgodaj sem vstal 18. julija, da s Števi-jem pridem pravi čas k Sv. Sebeščanu, kar bi se reklo po »kranjska« Sv. Boštjan. Visoko nad Prekmurjem kraljuje ta božja hiša. Kar celo uro sva hodila, da sva prišla do cerkve. Bila je odprla, a župnika nikjer.
»Plevanuš so šli orat,« sem zvedel. Pa je čez hip že pritekel fantek in pripravil vse potrebno za sv. mašo. Medtem je prišel tudi župnik, ki me je nato povabil k zajtrku.
Poslovil sem se. Do postaje Moščanci, ki je tik pod Sv. Sebeščanom, me je pospremil brat Lajčita Šeruge, ki tudi živi v Argentini. Spotoma mi je pravil zani-
mive zgodbe in dogodivščine iz časa zadnje svetovne vojne. Prekmurje so zasedli Madžari. Skušali so zatreti vsako sled po slovenstvu, a grozot na splošno niso počeli. Morda tudi zato ne, ker ni partizanstvo nikdar pognalo korenin. Prekmurci so se namreč že leta 1919 seznanili z Bela Kunom, madžarskim komunističnim revolucionarjem. Od takrat so komunizem odklanjali in ga še danes. Zato se tudi v Argentini niso navduševali za Tita, medtem ko so stari izseljenci s Primorske zanj od navdušenja kar izgorevali.
V	verskem pogledu je pa Prekmurje nekaj posebnega v Sloveniji, saj ima v sebi močno protestantsko manjšino. Vendar se obojni, protestanti in katoličani, med seboj dobro razumejo, enako dušni pastirji.
Proti večeru sva se s Števijem odpeljala v Mursko Soboto. On je imel drugi dan mlatiče, pa je bilo treba marsikaj nabaviti in pripraviti. Dan mlatve je hišni praznik, številne delavce je treba dobro postreči, da se hitro obrnejo in delo v enem dnevu dokončajo.
(Se bo nadaljevalo)
Tečaj za skavtske voditelje
V nedeljo 28. marca je bil v Katoliškem domu v Gorici tečaj za skavtske voditelje. Udeležili so se ga skavti in skavtinje iz Gorice in Trsta.
Goriška in tržaška organizacija delujeta namreč na istem področju in imata — v sicer različnih razmerah — iste probleme. Obe imata namreč zahtevno vlogo, da vzgajata mlade ljudi v trdne značaje, ki se bodo znali z vso odgovornostjo vključevati v našo družbo tako na kulturnem in verskem kot na socialnem in političnem področju.
Na tem tečaju se je zbralo okrog 50 deklet in fantov, ki bi radi vodili ali pa že vodijo skavtske skupine. Te skupine namreč, ki delajo tako po vaseh kot po mestih, so vedno združene oikrog voditelja ir. pod njegovim vodstvom uresničujejo svoj delovni načrt. Za tako odgovorno nalogo mora biti voditelj dobro pripravljen: sam mora biti duhovno bogat, poleg tega pa mora biti stalno obveščen o najuspešnejših sredstvih, da svoje bogastvo posreduje drugim.
Zjutraj sta bili na vrsti dve predavanji: o osnovnih dolžnostih voditeljev ter o bližnji in daljni pripravi na sestanke. Po prvem se je razživela diskusija, ki je služila nekako za uvod v popoldansko razmišljanje o privlačnosti in koristnosti skavtskega duha v naši družbi. Aktivna ljubezen do bližnjega in do svojega naroda ter ljubezen do narave ostajajo še danes tri bistvene vrednote skavtizma. In teh vrednot naj bi se voditelji čim bolj zavedali in jih tudi konkretno uresniče-vali v našem zemljepisnem in zgodovin-
skem položaju.
Tečaj se je neuradno zaključil na Oslav-ju ob kozarcu vina in domači narodni pesmi.
Rupa - Peč
Pevski zbor Rupa-Peč se je odločil, da poživi kulturno življenje v vasi. V ta namen bo priredil v nedeljo 25. aprila, ko je tradicionalni praznik farnega patrona sv. Marka, kulturno prireditev. Ta bo ob 15.30 na prostem pri rupenski cerkvi.
Spored je zelo pester. Sodeloval bo ansambel »Lojzeta Hledeta« iz Števerjana. Svoje znanje bodo pokazali malčki iz otroškega vrtca v Rupi, v katerega zahajajo tudi otroci s Peči in iz Gabrij. Letos vodi ta vrtec požrtvovalna gdč. Slavka Lakovič iz Doberdoba. Malčki bodo zapeli nekaj pesmi. Tudi pevski zbor osnovne šole v Rupi bo pokazal kaj zna pod vodstvom uičtelja Emila Lasiča. Za nastop se pripravlja tudi pevski zbor Rupa-Peč pod vodstvom Zdravka Klanjščka. Poleg tega bomo imeli čast poslušati moški zbor »Mirko Filej« iz Gorice.
Organizatorji bodo pripravili tudi dobro založen buffet s pristno domačo kapljico. Na koncu želimo organizatorjem lepo vreme in obilen uspeh. Ce bi pa 25. aprila bilo slabo vreme, se vsa prireditev prenese na prvi maj.
Nov doktor
Na biološki fakulteti univerze v Padovi je te dni dokončal študije Rado Pelicon iz Sovodenj. Novemu doktorju, ki izhaja iz slovenske srednje šole v Gorici, iskreno čestitamo.
SLOVENSKI ŠTUDENTJE IZ RIMA
bodo v okviru versko-kulturnega društva »Slomšek« gostovali na povabilo SKAD-a v Gorici z Molierovo komedijo
 Scapinove zvijače
Slovensko katol. akademsko društvo vljudno vabi vse člane in prijatelje društva ter ljubitelje slovenske besede na predstavo, ki bo v soboto 17. aprila ob 20.30 v dvorani Katoliškega doma v Gorici.
UDELEŽITE SE POLNOŠTEVILNO SREČANJA S SLOVENCI IZ RIMA, KI SO PRVIČ V GORICI!
Goriški Slovenci so doživeto obhajali veliko noč
Stari pregovor, da je velika noč lepa, če dežuje na oljčno nedeljo, je tudi letos prišel do polne veljave. Zadnji trije dnevi velikega tedna so bili sončni in topli, enako oba velikonočna praznika. Vsa narava se je v hipu zbudila: povsod cvetoča drevesa, ozelenela trava, cvetice po gozdovih in travnikih. Tudi slavčki so se že najavili in pričeli s svojim vedno čudovitim žgolenjem.
Slovenski verniki v Gorici so imeli vse obrede velikega tedna v cerkvi sv. Ivana, ki jih je opravil msgr. Močnik. V cerkvi sv. Ignacija je imel prelat Andrej Simčič na veliki petek zvečer zadnjo iz ciklusa letošnjih postnih pridig.
Najlepše pa je 'bilo na samo velikonočno jutro, ko se je kmalu po šesti uri začela polniti goriška stolnica s slovenskimi verniki. Svečanost Gospodovega vstajenja, združena z vstajenjsko procesijo, je letos še posebno vse navzoče navdušila, saj jo je vodil sam goriški nadškof msgr. Coco-lm. Ob asistenci msgr. Močnika in g. Juraka je naznanil Kristusovo zmago nad smrtjo s trojno »Alelujo«. Je to stari način petja »Aleluje«, kot je bil v navadi v oglejski Cerkvi in ga po Sloveniji še daness uporabljajo. Msgr. Cocolinu je dobro znan, saj je bil deset let župnik starodavne oglejske bazilike.
S kora mu je odgovoril štiriglasen mogočen zbor, ki so ga sestavljali pevci in pevke mešanega zbora »Lojze Bratuž«, dekliškega zbora slovenske Marijine družbe ter posamezni dobri pevci iz zborov gori-ške okolice, ki so se z veseljem pridružili ostalim pevcem ter vso slovesnost tako povzdignili. Pevce je dirigiral prof. S. Jericijo, na orglah pa jih je spremljal dr. A. Bratuž.
Msgr. Cocolin je sv. mašo opravil v slo-
Za katoliški tisk	na Goriškem	
Devin	Lir	12.000
Doberdob	»	45.000
Gabrje-Vrh Gorica :	«	—
Marijine sestre	»	66.000
Placuta	»	37.500
Stolnica	»	100.700
Sv. Ignacij	»	91.000
Sv. Ivan	»	85.800
Zavod sv. Družine	»	19.000
J a ml j e	»	10.000
Jazbine	»	10.000
Mavhinje	»	25.000
Nabrežina	»	15.000
Pevma	»	—
Podgora	»	40.000
Rupa-Peč	»	53.500
Sovodnje	»	29.560
Šempolaj	»	7.000
Štandrež	»	35.000
Števerjan	»	26.000
Štmaver	»	1.800
Zgonik	»	18.000
ZA KMETOVALCE
Tudi diakonise?
Skupina 11 bogoslovnih profesorjev, ki so jim škofje ameriških Združenih držav poverili nalogo, naj proučujejo vprašanje stalnega diakonata, je predlagala, naj se diakonat podeli tudi ženskam. Svetopisemska poročila dokazujejo, da so v prvi Cerkvi tudi ženske opravljale naloge diakonov. Redovnice in druge ženske osebe vršijo važno vlogo v življenju Ceikve. Njihovo delo bi bilo še bolj uspešno, če bi ga podprlo diakonsko posvečenje.
venskem jeziku. Lepe in globoke so bile tudi misli, ki jih je prav tako po slovensko povedal po odpetem evangeliju. Zelo ga je nato pretresla množična udeležba pri velikonočnem sv. obhajilu. Razdeljenih je bilo 500 sv. obhajil, kar se v goriški stolnici ne zgodi pogosto.
Slovenski verniki so po končani vsta-jenjski procesiji in sv. maši na splošno izražali svoje veselje z ugotovitvijo, da že dolgo vrsto let ni bilo tako doživete velikonočne pobožnosti kot je bila prav letošnja.
Cez dan je Gorica nato imela izraz izredno mirnega mesta. Meščani, v kolikor so šli od doma, so se usmerili zlasti na velikonočni ponedeljek v sosednjo Jugoslavijo, kjer je predvsem Vipavska dolina en sam cvetni vrt.
Apostolstvo molitve v Gorici je pod vodstvom msgr. Močnika priredilo izlet v Emavs v božjepotno svetišče v Velesovo pri Kranju, goriška Marijina družba pa je šla s svojim voditeljem dr. K. Humarjem na Staro goro in v Št. Lenart v Beneški Sloveniji. Oba izleta sta udeležence zadovoljila, kar je bilo ob tako lepem spomladanskem vremenu tudi pričakovati.
MLADIKA št. 3
Ta številka je v glavnem posvečena našim materam, katerih god je v mesecu marcu. One uče svoje otroke domače govorice in naše pesmi. Sad zavednosti naših mater je bil zato tudi nastop slovenske mladine pod naslovom »Pesem mladih« v Kulturnem domu v Trstu, o čemer govori Jože Peterim na prvi strani.
Nadja Barazzutti objavlja zgodbo »Obračun«, ki je povzeta iz resničnega življenja, Drago Štoka je pa prispeval »Utrinek iz mladosti«. Izpod peresa Mojce Ran-tove je spis o stebrih slovenskega naroda, ki so naše hribovske kmetije.
V zaglavju »Mlada beseda« najdemo pismo očetu za materinski dan in kaj bi si 16-letna dijakinja želela od očeta. Poučen je razgovor s prof. dr. Enijem Alojzijem Fondo, ki je v letošnjih zimskih mesecih obiskal svojo domačo vas Lokev, živi pa v Sao Paulu v Braziliji. Na dveh straneh je najti mnogo zanimivega za sodobne žene in dekleta.
Prof. Martin Jevnikar predstavi pesnika Humberta Pribaca, ki živi v Avstraliji ter rimske Slovence Maksimilijana Jezernika, Janeza Beleja, Frančiška Šegula, Franceta Dolinarja in Romana Rusa. Vinko Beličič poroča o že zdavnaj napovedani antologiji slovenske poezije »Živi Orfej«, ki jo je za konec leta 1970 izdala Cankarjeva založba v Ljubljani. Jože Peterlin oceni Smoletovo »Antigono« Slovenskega gledališča v Trstu, E. Košuta odgovarja na Sedmakovo kritiko njegovega učbenika filozofije, Čuk na Obelisku pa to pot duhovito strelja svoje puščice na več strani. Želimo mu še dolgega življenja, saj je med nami toliko stvari, ki zaslužijo, da se vanje obregnemo, če nočemo, da bomo v samozadovoljstvu same sebe pokopali.
-j k
5. številka Literarnih vaj
Pred kratkim je izšla 5. številka dijaškega lista Literarne vaje. Poleg vrste literarnih prispevkov najdemo tudi v tej številki znanstvene zanimivosti, kulturne novice, gledališka poročila, linoreze ter križanko. Največ prispevkov objavlja dijakinja I. klasičnega liceja Barbara Rosner.
Zaradi povečanih stroškov v tiskarni im ker je naročnikov sorazmerno malo (661), sta bila uprava in uredništvo prisiljena dvigniti ceno od 150 na 200 lir.
Natečaja za govedorejce in kokošjerejce
Pokrajinsko kmetijsko nadzorništvo v Trstu sporoča, da je s sredstvi Deželnega kmetijskega odborništva razpisalo dne 31. marca 1971 sledeča natečaja:
1. Nagradni natečaj za izboljšanje hlevov in senikov ter prostorov za shranjevanje mleka. V ta namen je določenih 21 nagrad za skupno 5.000.000 lir.
2. Nagradni natečaj za izboljšanje oziroma izgradnjo kurnikov s 13 nagradami za skupno 2.000.000 lir.
Natečajev se lahko udeležijo kmetovalci i/. tržaške pokrajine. Prošnjo na navadnem papirju je treba nasloviti na Pokrajinsko kmetijsko nadzorništvo v Trstu, ul. Ghega 6 do Vključno 15. maja 1971. Razen osebnih podatkov mora prošnja vsebovati površino posestva in splošen opis izbolj-ševalnih del. Dela je treba izvesti do najkasneje 30. novembra 1971 in o tem obvestiti Kmetijsko nadzorništvo, obenem pa predložiti splošen merski obračun stroškov o izvedenih delih. Nagrade ne bodo smele presegati 50 % dopustnih izdatkov za material in delovno silo.
Za vsako nadaljnje pojasnilo naj se kmetovalci obrnejo na Kmetijsko nadzorništvo v običajnih delovnih urah (razen sobote).
Za kmetijstvo novi prispevki
Deželni kmetijski uradi bodo v tem letu razdelili 30 milijonov' podpor za zboljšanje kmetijskih zemljišč in 75 milijonov za živinorejo.
Prvi del podpor je namenjen za delno kritje stroškov pri ureditvi odvodnjavanja in namakanja; s prispevki bodo podprli iskanje, oskrbo in uporabo pitne ter v kmetijske namene potrebne vode; s prispevki bodo pomagali graditi ali obnoviti poljske poti, vlečnice, kmetijska poslopja in kmečke zaselke; enaka pomoč je namenjena za globoka rahljanja zemljišč s stroji ali razstrelivom. En del prispevkov bo porabljenih za zboljšanje gorskih pašnikov. Iz tega sklada bodo delili prispevke za gradnjo transformatorskih kabin v kmetijske namene ali nakup električnih strojev ter mehaničnih strojev za obnovo zemljišč. Prispevki za zboljšanje zemljišč in kmetijskih poslopij znašajo do 38 odstotkov; za gradnjo električnih kabin 45 in za električne stroje pa 25 odstotkov. Možno je tudi dobiti prispevek za plačevanje obresti na najeto posojilo.
Znesek 75 milijonov bodo razdelili kot podpore za zboljšanje živinoreje in sicer za gradnjo, povečanje ali posodobljenje poslopij, za nakup opreme v svrho boljšega obratovanja v živinoreji, za nakup opreme in strojev, ki naj zboljšajo in olajšajo pridelovanje krme. Prispevki znašajo do 50 odstotkov za neposredne obdelovalce in 35 odstotkov za srednje in velike posestnike. Hriboviti kraji bodo deležni do 70 odstotkov prispevka.
Vsa ostala pojasnila nudijo pristojna kmetijska nadzorništva.
Inž. Janko Košir
S P
idus
1—
"iitr
R T
RAZNO
Nove določbe za civilne invalide
Državno združenje civilnih invalidov je v pogajanjih z državo doseglo vrsto izboljšav v korist civilnih invalidov, katere je poslanska zbornica že odobrila: mesečni prispevek za invalide z več kot 2/3 nesposobnostjo 12.000 lir; mesečni prispevek za stoodstotne invalide 18.000 lir; dnevni prsipevek 600 lir udeležencem usposoblje-nostnih tečajev (corsi di addestramento) Teh pokojnin bodo odslej deležni tudi duševni in umsko nesposobni bolniki.
Po 12.000 lir mesečno bodo prejemali tudi mladoletniki, ki so popolnoma nesposobni za delo in še posečajo obvezno šolo ali usposobljenostne strokovne tečaje.
Otroci invalidov z več kot 2/3 nesposobnostjo bodo oproščeni šolskih taks, vštev-ši tudi višješolce. Težjim mladoletnim invalidom bodo v času pouku v šoli nudili vso potrebno pomoč.
Vsi ti novi zakoni stopijo v veljavo 1. maja 1971. Vsa podrobnejša pojasnila dobijo zainteresirani na sedežu združenja civilnih invalidov v Gorici ul. Gen. Casci-no 20 od 16. do 18. ure razen ob sobotah, ko je urad zaprt.
OBVESTILA
G. Markuža v Gorici. Prihodnjo nedeljo 18. t. m. bo maševal pri slovenski maši na Travniku ob 9. uri naš rojak, ki sicer živi v Rimu, g. Jožko Markuža. Pri sv. maši bo pel mešani pevski zbor »Lojze Bratuž« pod vodstvom prof. Stanka Jericija.
Drama »Antigona« v Gorici. Slovensko gledališče iz Trsta bo v tem tednu dvakrat nastopilo v Katoliškem domu v Gorici z dramo Dominika Smoleta »Antigona«, obakrat ob 20.30. V četrtek 15. t. m. je igra namenjena abonentom iz okolice Gorice (avtobusi bodo vozili po že ustaljenem voznem redu), v petek 16. aprila pa abonentom iz mesta Gorice in ostalim obiskovalcem gledaliških predstav.
Romanje v Bologno k »Madonna di San Luca«. Apostolstvo molitve v Gorici priredi v dneh 5. in 6. junija romanje v znano cerkev Matere božje v Bologni, kjer se časti njena podoba, ki naj bi jo bil po pobožnem izročilu naslikal evangelist sv. Luka. Prijave sprejema uprava »Katoliškega glasa« in msgr. Močnik v zakristiji pri Sv. Ivanu v Gorici.
Slovensko ljudsko gibanje iz Trsta sklicuje za ponedeljek 19. aprila 1971 ob 20.30 v prostorih v ul. Donizetti 3/1 redno sejo. Na sporedu bodo poročila in priprava na občni zbor Slovenske skupnosti.
Največja ljubezen. Tak je naslov nove Knjižice, ki nosi štev. 31 in govori o redovnih poklicih. Napisal jo je salezijanski duhovnik dr. Valter Dermota. Cena 100 lir.
Odbojka. Goriška 01ympia je pretekli teden počivala. Prihodnja tekma »Serie D« se bo vršila v soboto zvečer v Vidmu proti moštvu PAV.
Mladinci (Juniores) pa se bodo v nedeljo 18. t. m. borili za naslov deželnega prvaka CSI. Tekme se bodo vršile v Gorici v telovadnici »Galilei« z začetkom ob 9". Ostali moštvi sta Kennedy iz Ade-gliacca in CRDA iz Trsta. Igralci morajo biti v telovadnici že ob 8.15. S seboj naj prinesejo osebne dokumente (osebna izkaznica ali potni list ali prepustnica ali vozniško dovoljenje itd.). Vabljeni so: Tommasi, Frandolič, Plesničar, Nanut, Ma-čus, Fattore, Uršič, Oman, Novak, Semolič, Kramberger, Sivec, Pavletič.
RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15. Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 18. do 24. aprila 1971 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Oddaja za najmlajše: B. Pertotova: »Deček Kristjan in mornar brez glave«. Dramatizirana zgodba. Prvi del. 11.35 Ringaraja za naše malčke. 11.50 Ve-seie harmonike. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 15.30 A. Saitta: »Ubili so miljarderja«. 17.30 Revija zborovskega petja. 18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.15 Sedem dni v svetu. 19.30 Filmska glasba. 20.30 Iz slovenske folklore: »Ljudske pesmi«.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole. Fonovitev ob 18.30. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Vaše čtivo - Ne vse, toda o vsem.
19.15 Zbor »Tita Birchebner« iz Tapoglia-na in Nogareda al Torre. 21.00 E. Zola: »Germinal«. 21.40 Samospevi B. Ipavca.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12j10 Bednarik: »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 18.30 Komorni koncert. 19.00 Otroci pojo. 19.10 Srečanja A. Kacina (1) »Venceslav Bele«. 19.20 Moški zbor »Mirko Filej« iz Gorice. 20.35 Debussy: »Pelleas in Melisande«, opera v petih dejanjih.
Sreda:	11.40	Radio za prvo stopnjo
osnovnih šol Ponovitev ob 18.30. 17.20 Slovarček sodobne znanosti - Jevnikar: »Slovenščina za Slovence«. 19.10 Higiena in zdravje. 19.40 »Beri, beri rožmarin zeleni«, četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Družinski obzornik. 17.00 Tržaški mandolinski ansambel. 18.30 Janko Ban: Srečko Kumar in njegov zbor - 4. oddaja.
19.10 Pisani balončki - radijski tednik za najmlajše. 20.35 L. štandeker: »Dobičkarji«. Tragikomedija. 21.50 Renesančne Skladbe, izvaja polifonski zbor S. Maria Magg.
Petek: 11.40 Radio za II. stopnjo osnovnih šol. Ponovitev ob 18.30. 12.10 P. Benigno: Vpliv zdravil na človeško telo. 17.20 Za mlade poslušavce: Govorimo o glasbi.
19.15 Bernobini-Bompiani: Od humanoida do robota (2). 19.25 Moški vokalni kvartet. 20.35 Gospodarstvo in delo.
Sobota: 11.35 šopek slovenskih pesmi. J 1.50 Veseli motivi. 12.10 Tone Penko: Skrivnostni svet žuželk. 16.10 Operetni odlomki. 16.30 Marešalo pripoveduje: »Mi-chela«. Izvajajo dijaki slovenskih višjih srednjih šol v Trstu. 17.20 Za mlade po-siušavce - Lepo pisanje - Moj prosti čas.
18.15 Umetnost, književnost in prireditve.
19.10 Po društvih in krožkih: »Prosvetno društvo Tabor z Opčin«. 19.25 Zbor »Emil Adamič« iz Ljubljane. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 J. Kravos: Iz moje mladosti: »Prvi april«. Dramatizirana zgodba.
DAROVI
Za Alojzijevišče: F. Doles v spomin sestrične Željke Simčič 1.000 lir.
Za novi Zavod sv. Družine: N. N. 100.000
lir.
Za Marijanišče na Opčinah:	družina
Bernard Sosič z Opčin v spomin na pok. očeta 5.000; A. Zivic iz Trsta 10.000; N. N., Trst, mesečni prispevek, 1.000; M. Marušič 1.000 lir.
Za slovenske misijonarje: N. N., Šte-verjan, 30.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo