Ogled po šolskem svetu. Iz Teržiča. (^Sedanji atan tšolatva in erečno novo leto 1870.) Kervave solze bi človek točil nad tem, kar se bere po raznih učiteljem iu aicer šolatvu ter splošnemu napredku prijaznih čaanikih p. iz Notranjskega in Gorenskega, poaebno pa še nad tem, kar ae je v letoanjem deželnetn zboru zgodilo, da ae je nameato po dnevnem redu, pa svojevoljno in 8 tem, da se je šolstvo in s tem omika zad postavila političnim rečem. Po pravici sem ravno pred sklepoui zbora djal v tvojem dopisu, dragi MTovara" I da ae pri naa le prerado narobe vprega iu zraven se pristavim, da se le prerado po vnanjem, po kriku in obrazu sodi, ne pa po resnici in pravici. Kaj je treba, da deželni poalanci dobivajo na vprašanje: ,,zakaj je bil deželni zbor kr. tako hitro aklenjen?" tako ironične in lakouičue odgovore? Zakaj se nam tako godi? Morebiti pa pretnalo tožimo, da bolje lcčem: premalo moledramo ? Kjer ni tožnika, tam ni sodnika. To pa menda ne bo res, aej ima skoraj vsaki list ,,Uč. Tov." kako tožbo ali kako britko v svojih predalih. Tudi vladni list ,,Laib. Zeit." rada prinaša kaj iz nUč. Tov.". Da bi pa take otrobe pletli, kakor nekdo, ki je biro in tako beračijo zagovarjal, tega pa prav vljudno vabiin v Križe pri Teržiču, in zadosti ae bo prepiieal o njegovih publih in nestalnih govorih, ako mu v daljnih pa prijaznih pogovorih o šolatvu in sedanji dobi navedem Iastne beaede aolakih otrok do učitelja govorečih: ,,NTaš oča so djali, da me bodo že včasih v šolo puatili, to pa pristavijo, da ne bodo uič plaecvali". Ncrad bi mu tudi omenil, da mu je vsa srcnja biro odrekla, podšuntana od straui, ki bi naj bolj niogla aolatvo pospeievati, posebno v aedanjein času. Ko bi pa še pristavil britko reanico, da mora z laatnimi dervmi prostorno šolako izbo kuriti, v ktero bi moglo okoli 200 za šolo odrasčenih otrok hoditi, pa jih komaj 40 klaveruo poaeda po dolgih klopeh in težko pričakuje drugih tovaršev, kterih pa nihče razun sitnega učilelja v šolo ne sili in kteremu z bičem v roki možje žugajo, ako jih bo tožil za biro ali šolski denar. Dolgo jercmijado bi tudi lahko o samcm acbi napisal, kako da že 12 let delam v takih glavuih šolah, v ktcrih sino vedno le po trije učitelji in da zravca 28 šolskib ui na teden moram še 5 ur na dan posebej podučevati, ako se hučein pošteno preživeti. Kako sc mi je pa v Cernomlju z biro godilo, pa nioj uaalednik dobro ve, kar 8am prebritko skuša. — Kako je to vae drugače s takim učileljem, ki ima na dan kake tri ali ntiri uie pa zraveu pošleno (slanu primeruo plačo. Da v takem staiiu, dragi ,,Tov.", ne nioiein tako dopisovati, kakor bi rad, iahko saui prcaodiš, še ložje pa človek vse veselje zgubi do dopiaovanja, ako se spoimii na dež. zbor. Vae upanje smo stavili vauj, pa smo jo dobili . . . Prav reanične ao besede že atarega učitelja, da kedar je aolako vprašanje na dnevnem redu, se gotovo pričnč vojska. Letoa ste se pa pričele dve, ena v deželuem zboru, ena pa v Dalmacii, menda zato dve, ker je bilo naj bolj upati, da se bode tudi pri naa učiteljatvo zboljšalo, kakor se je drugod. Oh, kako je škoda 15 milijonov gold., ki jih je pobrala vojska! Naj bi vsaj vlada (udi pri nas po sklepu drugih deželnih zborov žalostni stan učiteljaki začaano zboljaala, da, bi ae učilelj ne bal za groš, ki ga mura za pismo plačati, ako želi dopiaovati, poaebno ako ima družino v svoji skerbi. Koliko časa bi potem oatalo za branje pomočuih knjig in podučnih časopiaov, za svojo lastno izoliko in občno koriat! Kako pa, da je nekterim učiteljem še dandanes Ijubša pipica kot bukvica, ljubša kerčma kot lastnu izobraževanje, ljubša kavarna in podobice kakor čaaopiai, ki šolstvo želijo vzdignili in poboljšati atan učiteljski, to pa tistim prepuačam v preaojo, ki so večkrat sliaali resno avarjenje pred trojnatim W, s kteriin so nas poprejšnji preč. šolski ogleda od hudega odvračevali in k dobremu apodbujali, ter so nam bukve in čaaopise za daljuo izobraženje nasvetovali. — Ne morem si kaj, da bi pri vseh teh nevgodnih dogodjajih ne umenil tudi kaj napredka, kaj veselega. Kako dobro je, da smo za kazavni poduk toliko zdatuo pomoč po svellem vladarji saniem prejeli! Pa tudi poraočnih bukev ae nam dan na dan več nazuanja, med drugimi, »dragi Tov.", je bila tvoja elovenska slovnica tudi v ,,Laib. Zeit." napovedana, ki je, moram priterditi, prav po mojem nasvetu in po moji všeči apiaana; tedaj se tudi nisem kar nič obotavljal, da sem jo v šolo vpeljal. Povem naj tudi, kako mi še celo za neniški poduk kaj koristno slu/.i. Ko bi mogel, p. vae ualnge narekovati, ki jih učenci vsaki dan izdeljujejo, prav po stavku : ^Beachiiftigung ist Zucht", koliko časa bi se potratilo, tako pa imajo v tej alovnici obilno gradiva nakopičenega v pojaanjenje vsakoršnega alovniakega pravila. Pa sej je tudi bolje, ker tako tudi naj stabši napreduje, ker s tem je preakerbljeno za alovenski in nemški nauk, da ae enakomerno napredaje, kjer pa se vendar beaednjaki na noben načiu pogrešati ne araejo, s čimur se tudi nauk v srednjih šolah močuo lajša. Sej vemo, da se prestavljaje iz enega jezika v drugega naj bolj obadva učeta. In ako učenec zna iz slovenskega v nemško gladko preatavljati, in nasproti šolska berila vaa, si je lahko učitelj svest, da ni imel rok križem*) Prav težko mi je pri konferenciji djalo, da še po glavnih šolah nimajo ,,Spi8Ja" in ,,Slovnice". Nobeua šola ua Kranjskem saj bi ne smela biti brez teh dveh knjig. Dobre sc imenovati ne morcjo takc šole, akoravno bi bile v glavuem mcstu. Da so pa nckteri zoperni tem, rečcm, in da nekteri mlajši vse tako atudijo, jc pa pred ko ne preparandija kriva, kjer se jiin, kakor pravijo, brani pred očmi vikših, brati ,,Uč. Tov." in kar je njegovega. Kje je vendar pravica!! K mIovcmu žaloatnega starega Ieta pa želini toliko boljše in veselejše novo leto vaem: vikšim in tovaršem in vaem prijaleljem in pospešiteljem šolstva! Naac geslo pa naj bo tndi v noveui leta 1870: Vse za Boga, vero, šolo, za dora in vladarja! L. K. v imenu dobromislečih in želečih učiteljev. *) Da pa se to doseže , je pa potreba, da se obedve slovnioi mnogokrat na vse strani obdeljujete. Pis. Iz Idrije. (Šolskc in učheljske diobline.) Pisal hciii Vam že o nasih učiteljskih poavetih in na kratko načertal obravnane reči v 4 sejah. Imeli amo odaihmal že 9 aej skupaj. Nekaka dolžnost me veže, da tudi o ostalib peterih aaj povem, kaj in kako smo se v imenovanih skupščinah pomcnkuvali. V treh sejah smo pretreaovali ^pohvale in kazni v ljudski šoli*, vedno ozir jemaje na naie posebne razmeie in okoliščine. O pohvali in kazni sem piaal tudi ^Tov.* Tu le omenjam naše knjižnice, ktere so bile tudi v cni aeji na dnevnem redu. Knjižnico to, ki pa nikakor ni še obilna, vatanovili ao zgolj dobrotniki, šnlski prijatelji in posameani učitelji. Podlagoji je bil menda že 1. 1852. poloy.il verli g. dr. France Močnik, kajti on je J/3 sedanje knjižnice daroval. Potem je naraščala po dodatkih poaameanih vodjev in učiteljev, med kteriini prejšnjega šolakega ravnatelja č. g. Fr. L. hvaležno omenjani. Vsa knjižnica steje 69 delov v 160 zvezkih, med kterimi je nad polovico pedagogičnih. Tudi je nekaj ostankov solarskega bukvišča, ki je štelo nekaj knjig za mladino. Od te knjižnice se je pa porabilo nekaj za konecletna darila, nekaj se je pa potergalo tako, da je oatalo le malo delcev. Ker so naši predniki to kjižnico lepo začeli, sklenili smo tudi scdanji ueitelji po avoji moči bnkvišče z novimi knjigami povekševati in zlasti take bukve nakupovati, ki so nepoaredno za šolsko rabo, posebno iz domačega slovstva. Kar posamni človek težko zmore, to se ložeje doverši z druženo močjo. Tako se je tudi tukajsnje učiteljstvo skupno naročilo na ,,Tov." in ^Oester. Schulb." in vpisalo v družbo ,,Slov. Matice". Radi bi si bili učitelji omialili še več koristuih, zlasti šolskih čaenikov; ali aklenilo se je, rajši šolske in pedagogične knjige za svoje bukvišče nakupovati. Velikih stroškov pa tudi žepi idrijskih ueiteljev vterpeti ne morejo; kajti njihove plače so glede na okoliščine sedanjega čaaa — na dragino, velike tirjatve od učitelja toliko v šolskem obziru, kakor v njegovem svetovnem stališči — vendar Ie pičle in tukajšnji učitelji, zlasti učiteljice, čakaju vedno zanpljivo, kdaj bodc alavno rndarako predatojništvo in dnarstveno ministerstvo posnemalo povišanje učiteljske plače v dragih niestih našo domovinc. Na Ijubljaimki nonnalki so že učitelji dve Ieti na boljem; mesdio glavno hoIo v Ljubljani je letos ta sreča dolctela; sedaj pa pridc vernfa na druga incsla ua Kranjakem, da posiiemajo lepi zgled in pomagajo rcvuim učiteljem, ki z velikim Irudom postavljajo podlago ubvucmu blagoatanju. — Kcr iso dandanca ud Ijudakih moI tirja (žalibog du nc (udi naac glavne šole ne snicjo dovelj pcčali h kazavnim podukom, ker bi poteni v jezikih zaostajale), da se puacbuo rečni nauk goji, in ker jc za ta predmct predočcb, podob itd. trcba, prnaili amo učitelji pri nas, da bi se šoli velike atenake table kupile. Za U> ao prav primerne v Schreiberjevi zalogi v Kslingu; 15 velikih tabel z lepimi barvanimi podobami vsega živalatva velja blizo 24 gold. Ce nam te table dado, dobi šola vprav koriaten učilen priporaoček. J. L. Iz černomlja. [Učiteljski zbor.^) (Konec.) Malo obširneje aem jaz o tem piaal, glede na posamesne razdelke ,,Drugega berila", pa tudi le bolj poveršno. Rekel sem pa, ako ae o čera podučuje in se kaj pojasuuje, naj hc tuko podučujo, da bo otrok dobiček od poduka imel. Kaj pomaga, poatavim, kinetu vediti, da je krava domača, doječa žival, da ima štiri noge in dva gladka, votla rogova, da je rudeče, bele ali černe barve, da nam daje mleko, iz kterega maalo delamo itd.! to kmet vae ve brez šole. In vendar smo ae mi le tako učili. Mi bi morali drugače podučevati, namreč, ktere pogebnoati, kakošno natoro ima ta ali una žival, kako naj ae braui, kako rabi, da nam bo bolje koriatila itd. Prav dobro popiauje g. profeaor Erjavec živali v svojih zvezkih ,,Živali v podobah". Kmet vidi vsak dan avojo goved, pa je vendar ne zna ne priinerno hraniti', niti prav rabiti. Obdeljuje leto za letom avoje njive, pa jih vendar večkrat ne zna prav obdelovati. Ko sneg 8kopn(, začne sejati; seje, da zopet sneg zemljo pokrije, pa se še vendar ni naučil aetve (ako veratiti, da bi mu prahe ne bilo tieba, kar se ae vidi prav pogostoma. Dan za dnevom ai pripravlja gnoja, pa si vendar pravega pripraviti ne zua. 0 vseb teh rečch bi niorali ljudaki učitelji mladino podučevati; zato tudi niininterstvo sklicuje ljudake učitelje na Danaj v kmetijsko aolo. Vednosti o poljedelstvu, živinoreji itd. se pri kmctih ne veksajo, davki ao pa vedno veči. Kmel ve, da ga čevelj žuli, doalikrat si pa ne da tudi nič dopovedati. — Veliko bi ae dalo rea za blagor priprostega ljudatva storiti, pa v šoli nam inanjka tudi učilnih pomočkov. Ako se otroku ena reč popiše, naj bi rnu jo učitelj tudi rea pokazal, ali aaj v podobi. Pa nimamo ne tega , ne unega. Dijaki arednjih sol imajo v evojih bukvah podobe, imajo jih po stenah, kažejo se jim tudi reči v djanji, a mi iinamo v nasih berilih le gole čerke. Jaz mislim, da bi bukve ne veljale toliko več, ako bi ee nekaj podob v njib natisniti dalo. Koliko veaelja bi otroci imeli do takošnib bukev! podob tedaj zelo pogrešamo. Učilnih pomočkov ai pa mi sami pri naši pičli plači ne moremo kupovati; tega tudi od nae nihče tirjati ne more. Dobil sem pa ze za odgovor, ko aetn prosil za kakšen učilni pomnček. ,,Kaj nas fo briga, rokodelec si tudi sam kupuje orodje"! *) Kar moremo brez učilnih pomočkov storiti, bodenio pa tudi atorili. G. poglavar nam jc vse priterdil, kar smo o berilu govorili; 8ej vidi, da smo pri volji vse storiti, kar je v naši moči. Priporočal nara je pa še prav živo, da bi učence v zgodopiaji o Avatriji podučevali, namreč, kako se je nasc ceaarstvo začelo, in kaj se je že vae veselega in žaloatnega pri nas zgodilo. On pravi, da priproat kmet ne ve o tem kar nič, zato ne more tudi dotnoljubja v sercu občutiti. Ako bi ae pa mladina o zgodopiaji kaj podučevala, gotovo bi začelo Ijndatvo bolj avojo domovino ljubiti. On upa tedaj in ai želi, da bi pri pervih skuanjah, t. j. konec šolskega leta že čul otroke o tein kaj pripovedovati. Tudi je rekel, da bo akerbel, kar je mogoče, da vaaka šola dobi vert za poduk o sadjereji. Tretje vprašanje je naj več nčiteljev izdelovalo. Sploh bo izdelali eni po eno, drugi po dve prašanji, le trije so vse tri izdelali, in eden nobenega. *) Veo šol na Kranjskem že ima Hartingarjeve table. Vredo. Trefje vpraaanje izdelalo se je blezo tako le: Slabo spoatovanje zaderžuje učifelja pri podučevanji in vzrejevanji. Kjer sienja učitelja ne apoatuje, hodijo tudi otroci v šolo ne zato, da bi ae kaj naučili, ampak ker ravno morajo. Taka eola ni vredna piakavega oreha, Nektera občina iina učilelja za svojega alužabnika, kteremu hoče le zapovedovati, ker ga ona plačuje. Včaeih je pa tudi učitelj kriv, da ga areuja ne apoštuje, ako je n. pr. premalo izobražen, in se tudi sam ne izobražaje; ako se epodobno in dustojno v soli in do arenjčanov ne obnaaa, ako ai v Brenji prave tovaršije ne izbira; ako išče kratkočasnoati po takih krajih, kjer še svoje pičle dohodke zapravlja in zavoljo tega v dolgove leze; ako mu ui za anažnoat mar, kar ae precej na njegovi obleki pozna itd. Da si pa ueitelj v sreuji spoštovanje pridobi in pridobljeno uiuoži, uaj se srenji kaže, da je svoji službi koa. Ako unu kaj pomanjknje, naj se lepo tiho dalje izobražuje. Izobraževanje narn je zelo potrebno, ako hočemo dandanašnjiiri tirjatvam zadoatovati. #) Učitelj naj ae v šoli tako obnaša in podučaje, da ga bodo otroci ljubili in zato tudi spoatovali. Ako starši vidijo, da njihovi otroci radi v solo hodijo, da avojega učeuika Ijubijo, spoštajejo in hvalijo, gotovo ga bodo tudi sami potein spoitovali in mu zaupali. Učitelj in starši naj si gredo na roko. Tovaršij naj ai veliko ne išče, poaebno slabih naj se vedno ogiblje; aej že pregovor pravi: nPo slabi tovaraiji rada glava boli" Ker pa tadi ni dobro, da je človek le sam, kakor je že Bog rekel, ko je Adamu ženo vstvaril, naj ai tudi učitelj zbere tako tovaršijo, ki mu bo na čast. On naj se tedaj peča le a pametnimi možmi, ki so vredni spoatovanja. Učitelju jemlje spoštovanje tadi to, ako prepogosto kerčrae obiskuje, in denar jemljo na posodo pri ljudih, ki ga potem raznaaajo. Hndobeu jezik mu lahko pri taki priložnosti epoitovanje krajša. Tukaj je pravi prijatelj zelo potreben. Ucitelj ai tndi spoštovanje pridobiva, ako se anažno oblači. Se ve, da ne mora v svili hoditi, toda to naj bo snažno, kar ima. Akoje učitelj neanažno oblečen, pravijo, da vse zapije. Vsak dan pa  Izobraževati se nam je res treba. to čas tirja. Brati moramo prav pridno pedagogične časopise in knjige. Od nase pičle plače si pa ne moremo toliko odtergati, da bi si vsak za-se časopise naročeval in si bukve kupoval. Zatorej sem pri pervem nčiteljskem zboru v Ljubljani predložil, da bi si okrajne učiteljske bukvarnice vstanovile, ker le z združenimi močmi Bt da kaj dobrega opraviti. Ravno to sem tudi sedaj pri našem zboru predložil, in moj nasvet je bil od vseh sprejet. Letos bo dal vsak po dva goldinarja, nekteri tudi po več, kakor bo potreba, kajti začctek je težak. Miklavž je preeej pet goldinarjev ponndil. (Pa gotovo ne tistih, ki si jih kot učitelj prisluži, ampak ki mu jih pošta nese.) Tudi gosp. okrajni glavar je rekel, da nam da precej deset gold., ako vstanovimo učiteljsko bukvarnico, in nam je tudi obetal, da bo še pri drugih znanib bogatih gospodih za našo bukvarnico podpore iskal. Upam, da bo mož beseda. Meni so že tudi eni gospodje pomoč v ta namen ponujali. MiBlim, da bomo v kratkem imeli že lepo knjižnico. Pis. ue more novih hlač imeti, kajti njegova služba inn toliko ne nese, njegovi atarši (če jib se ima) pa tudi niso (ako premožni, da bi ga podpirali. Ueitelj^ naj tsvojo dolžnoat zveato apolnuje, ako hoče, da ga ljudje apoatiijejo. Če on v tem daje svojirn učencem alab zgled, in arenja nepoveršnost zapazi — po njem je. Učitelj naj bo tudi svoji arenji vdan ali nagnjen, in naj jo (udi eam gpoštuje, ako hoče, da ga bo ona apoatovala. Še žival Ijubi tiatega, kteri njo Ijubi. Tedaj je tudi to poglavitna točka. Tako, na primer, smo ae pogovarjali o tretjem vprasanji in aedeli tii klaverni, misle si: delo nam nakladajo, za naa želodec se pa nihče ne zmeni. Ko pa jatnemo govoriti o financah *), da bi se učitelji bolje npošlovali, ako bi ae bolje in drugače plačevali, emo se pa prav oživili; nektcri upajo na boljše časc, dragi pa imajo priliko, svoje tuge, težave itd. potožiti. Nekdo, ki dobiva v denarjih avojo plačo, pravi, da še za leto 1869. ni krajcerja dobil od žnpaua, drugi pravi, da ga je župan iz aobe epodil, ko je prišel proait avoje kervavo zaslužene krajcarje; tretji pripoveduje, da hoče župan, ki mu aolaki denar pobira, plačan biti za svoj trud, itd. **) Ako hočete, ,,gospodje", da bi naa srenja apoštovala, delajte na to, da se nasa plača predrugači, vredi in zvekša, bira in šoleki denar naj ae odpravi. Dokler kmet ve, da učitelj tako rekoč strada, in da tiati košček, ki ga ima, od njega dobiva, gotovo ga ne bo spoštoval. Učitelj je srenjski beraček. Ko avoje težko delo dokonča, pa mora žakelj vzeti in od hiae do hiae iakat i(i avoje kervavo zasluženo plačilice; ,,serce bi človeku počilo"! Kmet naj ne ve, kako učitelja plačuje, kakor za vradnika ne ve, zato ga tudi bolj spoatuje ko nas. Naš goap. poglavar je tudi rekel, da arenja nas ne bo apoatovala in mi ne moremo zadovoljno živeti, dokler ne bomo plačani kakor vradniki. On bi tedaj gotovo tako naše plaee vredil, ko bi imel sam vao moč v rokah. Ko bi bili vsi gospodje, ki imajo naao plačo vrediti, lakih blagih miali, bi mi ne zaoatajali tako, in bi kmali doali druge. Jaz tudi ne vem, zakaj bi mi tako plačevani ne bili, kakor vradniki, scj tudi mi služimo deržavi. Ali ne izobražujemo deržavi pripravne haanovite deržavljane? Scj tudi vradniki ne služijo aamo ceaarju, nej ne pobirajo aamo davkov, ampak hodijo tudi kmetje in drugi k njim pravice iakat, in vendar ae vai ceaaraki služabuiki imenujejo. Vradniki so zavoljo Ijudstva, ravno tako je z narai, pa se vendar nihče na nas ne ozira, kakor ko bi naa treba ne bilo. Vsem ee pomaga, le mi zastonj terkamo, nihče nam ne reče ,,herein". Pa le še terkajmo in sicer močneje, dokler se ne naveličamo, morda se nam vendar enkrat vrala odprejo. — J. J. •) To je imel vsak v dno torbice, ako ravno je poglavitna reč za nas. nNajpervo poboljšanje službe , potem napredek". Pis. **) Meni se je že večkrat prigodilo, da se mi je reklo. ko Bem prišel po SV0J »geholt": BSem že pismo dobil iz Tersta, denar je že na pošti". Pasja ti capa, ali me teržačani plačujejo? Pis. \z LjubljanO. Miuiater za bogočaatje in uauk je z ukazoni 17. preleč. m. pod št. 10400 A. Praprotniko vo ,,$lovciisko slovnico za pervence" (v Ljubljani 1869, velja vezana 30 kr.) pri podučevanji v slovenskih ljudakih žolah dovolil. — S prihodnjim ,,Tov." začenjali bodemo navod, kako naj se alovnica v ljudski šoli obdeljuje. — Okrožnica c. k. deželne vlade 4. preteč. m. s št. 9025 povdarja, kako bo učiteljski zbori zelo važni za sploani napredek pri šolstvu in učiteljatvu in pravi, da je skušnja pokazala, da bo je aoletvo naj bolje pospeševalo le v tiatih krajih, kjer ao učitelji pridno zborovali. Dalje se tii vnovič ukazujc, da naj ae pri glavnih šolah (pri ljudakih šolah s štirimi razredi) učitelji v s a k i meaec ahajajo in poavetujejo o naučnem načertn, o učilu, o poaamnih naukih, o učilnih pomočkih, o napredovanju šole, o nravuem vedenju aolske mladine in o vsem, kar se godi v šoli in zunaj šole. O vaeh teh posvetih spinujejo se naj zapisniki, kteri ee potem vsake pol leta c. k. vladi predlagajo v poterjenje. S tem pa se okrajni aolaki zbori kar nič ne spreminjajo. — Zaetran kerščanakega nauka v neočitnih šolah je minister za bogočaatje in nauk 15. preteč. in. določil, da atarai, ki dajejo avoje otroke v stranske ali neočitne šole kake drnge vere, morajo aami akerbeti, da bodo otroci podučevani (udi v kerščanakem nauku. — 1. liat lepoznanakega čaaopisa ^Zvon" je že na svetlem. V prav lieui podobi nam kaže nmogo kratkočasnega in podučljivega blaga. Velja za celo leto 3 gold. Naroča se na Dunaji pri založniku iu vredniku J. Stritarji. — Soi'cna zahvala. Priaerčno se zahvaljnjem vsem, kteri bo inoji ljubeznjivi ženi Marici ska/.ali zadnjo čaat, da ao jo 4. t. m. spreraili na pokopališčc in so a tem hladili rnoje britko užaljeno serce. Blaga rajnca je vedno hrepenela po sreči ljudakih učiteljev, pajeni dočakala; vaein svojiin prijateljem in tovaršem jo tedaj priporočam v pobožni in mili spomin! A. Praprotnik.