Kdaj je boljši drevesa presajati: o jeseni ali spomladi?
V ti reči je veliko nasprotnih misel. Nekteri vert-narji pravijo, de je drevesa boljši o jeseni, drugi pa spomladi presajati, nekterim je vse eno.
Tisti, ki jesen za nar pripravniši čas imajo, ter-dijo: de v suhi, rahli, pešnati zemlji, če ne pride zgo-dej huda zima, drevesne korenine pozimi nastavijo precej tistih tanjkih koreninic (sesavk), ktere iz stranic na vse kraje rastejo in iz zemlje rodovitnost sesajo; te male koreninice — pravijo — se pri spomladanjskim presajanju, če se še tako skerbno zgodi, lahko pokončajo; in ker so poleti že zeleno kožico čez se dobile, tudi ne zmerznejo lahko.
To bi bilo že vse prav in dobro, pa kdo nam dober stoji, de bo zima mehka? Ce je pa zima ojstra, seže zmerzlina tako globoko v prekopano zemljo, de korenine v srežu ne morejo sesavk nastavljati, in de pri obrezovanju ranjene korenine pozebejo, ako jih vertnar gladko ne prireže in z voskam ne zamaže; ali pa pridejo tako ob svojo moč, de imajo spomladi veliko opraviti, de zimsko škodo spet poravnajo in se ožive. Tudi se zna drevesam pri obrezovanju vej pri verheh velika škoda zgoditi, de se prirezane veje pozimi posuše, in tako se primeri, kar nek zveden vertnar pravi: ^Obrezovanje dreves o jeseni se mi zdi, kakor striženje ovca o jeseni — oboje je napčno." ^^^ V težki, ilovnati in vlažni zemlji — pravijo vertnarji — nej se drevesa nikdar o jeseni ne presajajo.
Po mojih skušnjah je za vse plemena sadja in tert
konec zime, preden spomladanjski čas nastopi, nar pripravniši čas, jih presajati.
Res je, če o jeseni okoli presajenih korenin stroh-njeniga listja ali plev, spersteniga pezdirja ali enake soderge osuješ in s perstjo zadelaš, jim ne bo zima škodovala — ali tako ravnanje je sitno, če imaš veliko dreves presaditi, in miši bojo rade gnjezda v to oklado naredile. Veliko skušinj že imam v vertnarstvu, pa malo dreves se mi je posušilo pri spomladanjskim, veliko več pa pri jesenskim presajanju. Zato ostanem pri spomladanjskim — se ve de dreve's nikoli ne presajam, kader že muzga v les gre in perje zeleneti začne.
De je pa zemlja za presajanje dobro pripravljena, dam zgodej o jeseni, preden zrnerzovati začne, jame skopati za jabelka in hruške 24 čevljev narazen, 3 čevlje globoke, 4 pa široke. Perst pa, kader jamo kopljem, ločim. Verhno rodovitno denem na eno stran, šuto in kamne pa preč spravim. Skopana perst se čez zimo sama zrahlja in obile rodovitnosti navzame. Pri sajenji denem nar boljši perst verh korenin. — Ako je zemlja pešnata in rahlja, zalijem korenine, de jim suša ne škodje. — Pri zemlji, ki je na dnu močirna , dam jame 4 čevlje globoke skopati in kakor de bi cevi napravil, položim kosove cegla va-nje, kar stori, de se voda lahko odteka. Na te cegle veržem toliko persti, kolikor je je treba, de ne pridejo korenine kmalo do ceglatne podlage, kar se je posebno pri jabelkih menj bati, kakor pri hruškah, ker ne storijo tako dolgih korenin. Tako ravnam pri presajanju mladih dreves in se vselej sim jo dobro opravil.                                                         Nemški vertnar.