yOBOD.


IM
VSEBINA:
Pred petnajstimi leti.
Stolpni topovi ameriške bojne ladje »Idaho«. (Slika.)
Ameriška vojna mornarica v kubanskiK vodah. (Slika.)
Prihod madžarskega diktatorja Hortb'yja v Budimpešto po padcu sovjetov. (Slika.)
Zborovanje nemške oborožene nacionalistične organizacije »Stahlhelm« v Berlinu. (Slika.)
Dr. Henrik Tuma: Delavec in prlroda.
Boračko jezero. (Slika.)
Pogled na Boračko jezero s Kadinega groba. (Slika.)
Pogled na Boračko jezero. (Slika.)
Ciril Štukelj: Slovenski delavec in »Prijatelji prirode«.
Pogled z obale. (Slika.)
Koča »Prijateljev prirode« na Boračkom jezeru. (Slika.)
Dr. Julius Deutsch: Cilji in pota delavskega športa.
Delavska športna internacionala.
Ciril Štukelj: Delavski šport pri nas.
Martin Andersen Nexo o samem sebi.
Martin Andersen Nexo — šestdesetletnik. (Slika.)
Martin Andersen Nex6: Ali je »Pelle Osvo-jevalec« avtobiografičen roman?
Proslava 60 letnice Nexo-ja.
M. K.: Bežne misli o proletarski kulturi.
Tujke.
Nove podružnice »Svobode«.
Druge podružnice »Svobode«.
»Cankarjeva družba«.
Dramatična podzveza.
Poroka ss. Škerlj na Jesenicah. (Slika.)
Pevska podzveza.
Telovadba in šport.
looo
MEJTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
(GRADSKA ŠTEDIONICA)
LJUBLJANA
PREŠERNOVA ULICA ŠTEV. 5

USTANOVLJENA LETA 1889
TELEFON ŠT. 16 - POŠTNI ČEK 10.533
Stanje vloženega denarja nad 365 milij. Din
sprejema vloge na hranilne knjižice kakor tudi na tekoči račun, in sicer proti najugodnejšemu obrestovanju. / Hranilnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti
Rentni davek od vložnih obresti plačuje hranilnica sama, tako da vlagatelji dobe polne obresti brez odbitka
Jamstvo za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči zanje poleg lastnega hranilničnega premoženja še mesto Ljubljana z vsem premoženjem ter davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri njej sodišča denar nedoletnih, župnijski uradi cerkveni in občine občinski denar
Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar tu popolnoma varen!
S V O BO D A
Naročnina za člane Svobode letno....................O in ] 2-_
Naročnina za druge letno....................... . 3&_
polletno....................• " is-__
„ , četrtletno......................" /o_
Naročnina za Ameriko letno.....................Dolar /•_
Uredništvo in uprava za Jugoslavijo: Ljubljana, Palača Del. zbornice, Miklošičeva c. I. Za Ameriko: Chicago. /II. 3639 W, 26 Th. S t.
Pred petnajstimi leti!
Pred petnajstimi leti se je začela pripravljati prva svetovna vojna. V potokih prelite krvi se je končala 1918.1. Toliko solz so prelili ljudje nad grobovi, toliko obupnih kletev je čulo nebo, da je vsak človek mislil, da ne bo nobene vojne več.
Toda
»ljudje so p o z a b 1 j i v i stroji« pravi nekje francoski pisatelj Barbusse, ki ima žal prav.
Rane velikega svetovnega klanja še niso zaceljene, solze za padlimi še niso posušene, in že ljudje pozabljajo!
Sklicujejo se razorožitvene konference, toda svet se oborožuje dalje. Misel o miru med narodi nabira somišljenike od hiše do hiše — od vrat do vrat — od človeka do človeka . . .
Toda vojna je pozabljena!
Pozabljena na plesišču, pozabljena v gostilni,
pozabljena v kinematografu, v podstrešni izbi, v kleti, v tovarni, v pisarni, v kavarni, na cesti, pri hoji in umiranju, pri bdenju in v spanju.
Pozabljena!
Povsod pozabljena!
Prokleto človeštvo, ki more pozabiti.
Od dne do dne si izmišljajo nove strupene pline, grade nova vojna letala in fabricirajo najstrašnejše, s kemikalijami napolnjene bombe in granate.
Zakaj? Čemu? Kljub »Zvezi narodov«. Proti Zvezi'narodov. In za novo vojno.
Ljudje imajo radio-slušalke, toda nobenih ušes. Imajo telesa, pa nimajo duš. Imejte vsaj oči!
Ameriška vojna mornarica v kubanskih vodah.
Zborovanje nemške oborožene nacionalistične organizacije »Stahlhelm« v Berlinu.
Dr. Henrik- Tuma:
Delavec in priroda.
Ni še dobro 70 let, odkar je »delavec« pomenilo težaka, človeka, ki ne spada v nikak razred države. Zaničevan ali prezrcvan, brez vsake socialne pomoči, je moral delavec-mezdnik postati upornež. Na premoči meščanstva je uvide!, da mu je le ena rešitev, organiziranje. Z zavestjo lastnega razreda postal je delavec proletarec; združene njegove čete so postale bojne čete' za svobodo dela, za svobodo človeka. Šele ko je meščanstvo videlo proti sebi organizirane delavske, mase, jelo se je> zavedati pomena dela. S priznanjem svojega pomena, je mezdnik rok in miezdnik uma iz pro-letarca postal delavec producent — delu čast in oblast! Delavec zahteva danes ne le svobodo dela, ampak zahteva, da je deležen vseh plodov kulture, ki jo je človeštvo tekom tisočletij ustvarilo z delom — saj je kultura le dejanski plod dela, rok in uma. Ko je, delavec-težak pričel svoj socijalni boj, zahteval je pred vsem košček kruha, trenutek oddiha od umornega dela. Danes, ko je boj načelno dobojevan, zahteva zadnje plodove kulture! '
Boračko jezero.
Alpinizemi je nastopil kot nov kulturen pojav, ki se sestavlja iz dveh umskih elementov: ljubezni do prirode in posebej visokih gora, do njih lepote in grozote, ter stremljenje potom telesne in umstvene1 sile premagati in spoznati njih najnepristop-nejše dele, a tudi samega sebe. Ako imenujemo kulturo nadvlado človeka nad vnanjo in svojo notranjo prirodo, potem je alpinizem pač višek kulturnega udejstvovanja, radi tega tudi alpinizemi ni mogel nastopiti prej, dokler se1 človek ni vzpel do najvišjega stremljenja, dati v boju z gmoto tudi lastno življenje.
Ljubezen do prirode je vsečloveško čustvovanje. Poezija vseh narodov sveta globoko izraža to ljubezen.
Tekom tisočletij stopnjujoča se kultura je postalo čustvo prirode dedna sposobnost. V prvi dobf je bilo čustvo prirode več ali manj podzavestno, četudi še tako živo. Intenzivno se izraža v poeziji starih Indijcev, v mitu Ramajane. Ko kraljica Damayanta išče svojega soproga skozi gozd, ga opeva: »Lej lepe vrhove, bogate kot drago kamenje, ki se dvigajo do neba. Eni se ti zde iz srebra, drugi so krvave barve, ti zopet so črljeni (temnordeči), oni pa slični smaragdom.« Enako bogato izraža čustvo prirode Kalidasa. Manj bogati od Indijcev so Grki, v Delfijskih spomladnihj pesmih, v Odiseji, imajo svojega Pindarja. Židovska knjiga Hioba izraža živo čustvo prirode, dočim po drugi strani židovski ortodoksni zakoni grozi s smrtjo onemu, ki bi se pri
učenju flore osmielil reči: Kako lepo je to drevo! Vergil je med Rimljani najbolj vzbujen, skoro modern. Veličastna je slika vzburkanega morja v Eneidi. V literatura zanesli so občudovanje in uživanje prirode Aleksandrinci, v I. in II. stoletju po Kr. V srednjem veku imajo Francozi svojega Rolanda. Dante občuduje gore v strahu in trepetu. Petrarca pa je bogato čustven.
Najintimnejše se ljubezen do prirode izraža šele po tem, ko je človek premagal strah in grozo pred alpskimi velikani. Prvotni, priprosti človek bil je ves pod oblastjo prirodnih sil in zveri. Priroda mu je' bila sovražna. Šele, ko se je pol ledeni dobi zemeljska skorja pomirila, so gore pokrili gozdovi, so doline zazelenele, ko je človek iznašel orožje, da je zmagovito odganjal zveri, ko je poljedelec-pastir jel pehati zemljo po solnčnih obronkih gor, šele takrat je pričel opazovati tudi blagodejnost prirodnih sil, zaslutil je porajajoče se leto — božič, svarožič; žagal je babo-zimo, zažigal kresni ogenj Svarogu.
Visoke, nepristopne gore so bile starim Grkom1 in Rimljanom odvračajoče, tajin-stvene ali posvečene. Gozdovi in gore so bile stanovališča zlih duhov, demonov, besov, Olimp je bil sedež bogov. Pri Japoncih, na otoku Ceylonu, v Indiji pa so nekatere
Pogled na Boračko jezero s Kadinega groba.
visoke gore že v davnini vlekle nase božje potnike in jih še vlečejo. Pri Azijcih in Semitih najdemo svetišča na vrhovih gora.
Odsev lepote in veličine alpske prirode je bil sicer domačemu prebivalstvu ustvaril instinktivno bogato fantazijo, ki je tudi dobivala izraza v ljudskih nraveh, ljudskemu verovanj ui in ljudski umetnosti, pesmi ih plesu, a planinci sami se tega niso zavedali. Med to ljudstvo so prvi angleški alpinisti zanesli zavest lepote in velikosti Alp in zavest, moči nad njimi. Šele zt obuditvijo' te zavesti, je alpinizem nastopil kot nov kulturen pojav človeštva.
Sprva se je javilo to hrepenenje na posameznikih, šele! leta 1857. se je bilo ustanovilo prvo alpinsko društvo. Angleški Alpin Club, ki je združeval v sebi maloštevilne alpiniste, bogate intelektualce po večini1 plemiče. Po njegovem vzgledu so vsi kulturni narodi ustanavljali turistska in alpska društva, na prvem mestu Nemci, v katerih narodni posesti je največji del visokih gor v Evropi. Med Nemci se je ustanovilo tudi prvo alpinsko društvo, namenjeno proletarijatu: Verein der Naturfreunde, društvo »prijateljev prirode«. Bilo je ustanovljeno leta 1891., torej 29 let po ustanovitvi meščanskega nemško-avstrijskega alpinskega društva. Sprva je štelo le malo članov, a leta 1928. je bilo ne le najštevilnejše društvo med Nemci, ampak med vsemi narodi sploh, ter edino internacijonalno, ki ima skoro v vseh kulturnih državah svoje krajevne skupine. Na XI. internacionalnem zborovanju Prijateljev prirode v Curihu poleti 1928. je bilo izkazanih 154.601 članov, ki imajo v lasti 368 planinskih zavetišč, v krajevnili skupinah, in sicer: v Belgiji 5, v Jugoslaviji 3, na Francoskem 10, na Holandskem 21,
v Švici 85, v Ameriki 10, na Poljskem 7, v Rumuniji 4, na Norveškem 2, na Južnem (italijanskem) Tirolskem 2, na! Ogrskem 16, na Nemškem 892, v Cehoslovaski 93, v Saarskem ozemlju 31, v Avstraliji 1 in v Avstriji 252; vsega 1432 krajevnih skupin. Društvo izdaja revijo: »Naturfreunde« — »Prijatelji prirode«, ki se tiska v 155.000 izvodih Povsodi število članov narašča ter se pridružujejo nove skupine po drugih državah V primeri z drugimi alpinskimi društvi, je društvo prijateljev prirode namenjeno v prvi vrsti delavstvu, kaže po eni strani največjo narast, po drugi strani pa najboli intenzivno poudarja pri svojem) delovanju kulturni moment.
Smemo torej sklepati, da je narast društva izraz dvoje dejstev: da med delavstvom narašča ljubezen do-1 prirode) ter stremljenje udejstvovanja delavcev v prosti priredi- mik nje lepote in zavest lastne moči so motivi, ki vlečejo delavstvo; k priredi. Meščanski alpinizem kaže pri Angležih takoj z nastopom v prvi vrsti športni moment, gojitev visokih tur in plezalstva. Pogoj za sprejem v angleški Alpin Club je bil izkaz gotovega števila izvršenih tur preko 3000 m' višine, torej izkaz sportske usposobljenosti.
Pogled na Boračko Jezero.
Nemško alpsko, sprva največje društvo, si je stavilo kot prvi cilj proučevanje in iz-siedovanje Alp. Vendar so tudi Nemci po prvem razmahu sledili alpinskemu1 angleškemu vzgledu, zavojevanju visokih vrhov svojih Alp potom športa, plezalstva. V tem razvoju se je od centralnega društva odcepila cela vrsta manjših društev z bližnjim ciljem visokega športa. Tudi v hrvatskem Planinarskem in slovenskem Planinskem društvu je sledil enak razvoj. Od obeh društev, ustanovljenih po vzgledu nemško-avstrijskega alpinskega društva, so se odcepili klub »Sljeme« in klub »Skala«, v prvi vrsti športna društva. Seveda le, ako jemljemo, pojem alpskega športa bistveno, v pravem pomenu besede, t. j. udejstvovanje v zavesti telesne in umske sile in v svrho silnejšega razvoja, iz motiva ljubezni do prirode in spoznanja gorske prirode. V naravnem razvoju alpinskega športa, se je pri alpinskih društvih večjih narodov plezalni in smučarski šport j-el deloma razvijati le V eni sami čisti športni smeri, t j. razvijati telesne in umske sile in njihi zavest, ne glede na predmet. Le korak daljei šport preide v rekorderstvo ter s tem izgublja svoj prvotni in bistveni kulturni pomen. Tega ekstrema se je društvo »Naturfreunde« srečno izognilo, ostalo je čisto kulturno društvo z vzporednim poudarjanjemi higijenične strani gorskega športa.
Po veliki vojni se je jel razvijati turizem in posebei alpinizem širokih mas s čudovito hitrostjoi in mogočnostjo.
Velika vojna znači prelom v človeškem dejanju in nehanju.
Razpada vsa ideologija, skrbno iznesena izza zadnjih tisočletij proč od prirode, proč od nje svežosti, sile in lepote. Človeški duh' je jel stremeti po resnici, katero mu nudi edino le odprta knjiga prirode. Ako delimo zgodovino človeške kulture na dobo primitivnega človeka, ko je bil človek nezaveden del prirode zajemal vtise prirode in nanjo reagiral le čustveno, na dobo ideologije, ko je človek v sebi vztrajal svet zase, ločen od vnanjega sveta, pa sedaj stojimo na pragu tretje dobe, ko človek jame razumevati sebe kot odraz prirodnih sil, svoj um kot sinteza teh sil, ko je človek zavladal prirodo s spoznanjem1 in delom.
Človek je premagal dobo instinkta iri golega razuma, hoče spoznavati in živeti s celo dušo. V tem leži pač ono neizmerno hrepenenje modernega človeka po veliki prirodi.
Velika vojna pomeni kulturni prelom starega ideologičn-ega naziranja sveta z novim realističnim. Kultura, ki ni nič drugega nego oblast človeka nad vnanjo prirodo potom dela — tehnike, ter oblast človeka nad svojo notranjo prirodo, kot vrhovni rezultat človeške družbe v etiki. Delu čast in oblast! ni le proletarsko geslo, marveč postati mora vsečloveško geslo. — Delo v prirodi je zgradilo človeško telo, delo v prirodi v sožitju človeka s človekom je zgradilo človeški um. Alpinizem, kot izraz naj-svobodnejšega uveljavljanja človeškega truda, kot izraz najčistejše zavesti človeka nad silami vnanje in svoje lastne) prirode — moral je v stremljenju človeštva po napredku postati tudi stremljenje proletarijata, ki postaja nositeli vsega človeškega napredka.
Pomen alpinizma v higijeničnem oziru pa je poglavje zase, ki proletarijat še posebej zanima.
Ciril Štukelj:
Slovenski delavec in »Prijatelji prirode".
»Alpinizem kot izraz najsvobodnejšega uveljavljanja človeškega truda, kot izraz najčistejše zavesti človeka nad silami vnanje in svoje lastne prirode, je moral v stremljenju človeštva po napredku postati tudi stremljenje proletariata, ki postaja nositelj človeškega napredka,« tako končuje sodr. dir. Tuma svojo razpravo o delavcu in prirodi.
Pogled z obale.
To stremljenje proletariata se mora izraziti tudi v lastni organizaciji. Tako kakor ustanavlja proletariat svoje strokovne zveze, svoja konzumna društva, svoje produktivne zadruge, svoja pevska društva, svoje književne družbe, svoje športne organizacije, tako mora delavstvo ustanoviti tudi s v o j 01 planinsko zvezo. Tako, kakor se povsod proletariat loči in osamosvojuje, tako se mora tudi v turizmu in alpinistiki. Drugod ima delavstvo že svoje turistovske organizacije. Tudi
v Jugoslaviji jo ima in sicer v Bosni. Bosanski »Prijatelji Prirode« imajo tudi že svoje koče, katerih slike tudi priobčujemo v našem listu. Če so bosanski sodrugi uspeli s svojo turistovsko organizacijo, moramo še toliko bolj mi v Sloveniji.
Občni zbor: »Svobode« je pustil to vprašanje odprto. Dovolil je, da člani »Svobode« do nadaljnjega lahko ostanejo tudi člani Slov. planinskega društva! (SPD) in »Skale«. Medtem! je že novoizvoljena centrala »Svobode« stopila v stik s »Prijatelji prirode«, ki imajo svoj sedež v Sarajevu. »Svoboda« pripravlja torej razširjenje delavske planinske organizacije na Slovenijo. Mislim, da bodo »Prijatelji prirode« naleteli na velik odziv med slovenskim delavstvom1, da se bodo svojega planinskega društva z navdušenjem in ljubeznijo oprijeli gorenjski kovinarji in tekstilni delavci, mežiški in trboveljski rudarji, mariborsko, celjsko in ljubljansko delavstvo.
Koča »Prijateljev Prirode« na Boračkom jezeru,
Doslej je delavstvo kaj žalostno praznovalo dela proste dneve. Večinoma v gostilni. Alkohol in veselice sicer človeka omamijo, toda nikakor ga ne razvedre. Alkohol zazibai človeka v prijetne misli in sanje ■— toda potem se počuti človek tem slabše. Da ne govorimo o uničevanju družinskega življenja in drugih slabih posledicah pijančevanja.
Edino pravo razvedrilo, zdravje, veselje do življenja, samozavest daje človeku priroda. Ko laziš po skalah, ko prideš na vrh in občuduješ ta prelepi svet pod seboj, tedaj pozabiš na vse svoje dnevne skrbi in dobiš poguma in volje, da delaš za to, da1 bodo nekoč vsi ljudje srečno in lepo živeli po telil prekrasnih brdih in dolinah, da postane domovina tudi danes revnim in trpečimi ta dežela, o kateri pravi Cankar v »Kurentu«:
»O domovina', ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Todi bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto-, ko jo je trosil po zemlji odi izhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje — puste leže tam, strme proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obali ter od Triglava do Gorjancev in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem- bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo-. Božja setev je pognala kal in je rodila — vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem- čudom božjimi, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj gore in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi... Iz zemlje same zveni: kakor velikonočno potrkavanje in zvezde po-jo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!« —
Dr. Julius Deutsch:
Cilji in pota delavskega športa.
Meščanski šport, ki se rad izdaja za nevtralni šport, je individualistično orientiran. Delavski šport ne more biti individualističen, ako noče zatajiti samega sebe, temveč mora biti v svojem bistvu kolek-tivističen.
Meščanski šport se neumorno trudi doseči najvišje rekorde posameznikov, dočim si mora staviti popolnoma druge cilje delavski šport -kot del splošnega proletarskega gibanja. Cilj proletarskega športa je okrepitev ni n o ž i c. Tega- namena1 ne moremo doseči s tem, da posamezni športniki eno ali nekatere mišice tako dolgo trenirajo, da te pri čezmernem razvoju dosežejo rekord. To, po čemer delavski šport stremi in stremeti mora, je s p 1 o š n a harmonična nega vsega telesa. Kajti posamezni deli telesa1 se že brez tega dovolj trenirajo v enostranskem tovarniškem delu. Delavski šport se že radi tega ne more posvečati treniranju posameznih športnikov v športne rekorderje, ker je osnova njegovega udlejstvovanja množica. Prav tako- kot vse moderno delavsko gibanje sloni tudi delavski šport na množici proletar-s k i h ljudi. Seveda sportnihl rekordov ne odklanja, temveč jih bo vedno z največjim veseljem pozdravil. Vendar bo te bolj naravno dosegel s športom množic. Dobri povprečni uspehi množice so naravna in namenu odgovarjajoča podlaga, izhodišče za nadaljnji športni razvoj.
Meščanstvo ljubi v športu- igralsko, senzacionalno plat; njemu je šport vmesna stopnja med varietejem in zdravstvom. Zavedno delavstvo pa vidi v športu močno u d e j s t v o v a n j e množice in njeno -okrepitev za boj za visoke družabne namene.
Bodočnost delavskega športa se mora zato vedno bolj oddaljevati od rekorderstva meščanskega športa. Naj kdo ne misli, da samo zunanjosti ločijo obe športni smeri in ovirajo sodelovanje. Meščanstvo sploh ne mi o r e razviti onega športa, ki ga delavski razred potre-
b u j e. Oba razreda iščeta — zavestno ali nezavestno tudi v športu svoje razredne namene. Zato se morata obe gibanji popolnoma ločiti in vsako mora iti svojo pot.
V	javni diskusiji meščanstvo noče priznati svojih resničnih namenov pri športu. Kakor povsod drugod, hoče tudi tu dejansko stanje prikriti. Zastopniki delavskega športa pa nimajo nobenega interesa na tem, da bi prikrivali dejstva. Nasprotno, njihova najvažnejša dlolžnost je, razumeti in javnosti predočiti razredni značaj športa.
Delavski šport se izreka javno in brez pridržkov za splošne naloge, ki jih zgodovina narekuje1 dtelavskemul gibanju.
Na h e 1 s i n g f o r s k e ml kongresu delavske športne interna-cionale je švicarski delegat1 dr. Steinemann referiral o načelih socialistične športne vzgoje in jih! ostro formuliral:
»Šport za socialista ni namen samemu sebi, temveč mora služiti z gradnji proletarske kulture.«
S temi navodili, ki jih je kongres sprejel, stavlja socializem! delavskemu športu naloge, ki na videz presegajo njegov delokrog in ki so vendar najtesneje z njimi zdhižene, kakor uči izkušnja.
V	velikem trenju družabnih razredov, ki obvlada našo dobo1, delavski šport res nima male naloge. Od meščanskega športa se ne razlikuje samo v športnem udejstvovanju v pravem pomenu te besede. To, da delavski šport naslanja svoje delo na okrepitev množic, vodi tudi v popolnoma drugo družabno in duhovno življenje društev. Dočim se pri meščanskem športu posledice rekorderstva in lova za materialnim dobičkom izražajo v izrazitem egoizmu, nevoščljivosti, dvigajo vzgojne metode delavskega športa čut skupnosti in s o d r u ž n o s t. Brezobzirnosti in surovosti, ki jih često vidimo na športnih igriščih, so značilni pojavi meščanskega športa5 in ne slučaji.
Delavska športna internacionala.
Dr. Deutsch v svoji knjigi opisuje tudi dejansko moč delavske športne internacionale in njenih zvez. Ta pregled delavskih športnih sil je zelo važen. Zato podajamo o tem izvleček iz Deutscbevega poročila.
L. 1913. so se v Gentu v Belgiji prvič zbrali delavski športniki na mednarodno konferenco. Hoteli so sklepati le o mednarodnih tekmah. Toda spoznali so, da je treba predVsemi ustanoviti mednarodno zvezo, ki bo idejno združevala vse delavske športnike.
Internacionala se je po vojni obnovila 1920. 1. na konferenci v Lu-zernu (Švica). Dočim je štela internacionala pred vojno le 380.000 članov, se je po Luzernui dvignila članska številka na 1,300.000' članov do pariškega kongresa 1925. Na kongresu v Helsingforsu (Finska) 1. 1927. je bilo zastopanih že 1,600.000 delavskih športnikov. Od tedaj je sedež internacionale v Pragi, kjer bo letošnjo jesen tudi kongres. Internacionala je doslej organizirala ali podprla štiri sijajno uspele delavske olimpijade v Leipzigu, Frankfurtu, na Dunaju in v Pragi. Prihodnja bo 1. 1931 na Dunaju.
Od priključenih je najmočnejša zveza v Nemčiji s svojimi 1,100.000 člani. Največ je telovadcev in sicer 600.000. Ti uporabljajo 1910
občinskih telovadnic, 2908 privatnih prostorov, preurejenih za telovadbo. 2725 občinskih, 175 državnih in 724 privatnih igrišč, 520 občinskih, 23 državnih in 77 privatnih kopališč. Lastnih igrišč imajo 371, telovadnic 222 in kopališč 52. Za njimi so najmočnejši kolesarji z 200.000 člani in atleti s 752.000 odrastlimi ter 38.000 mladostnimi člani. Največja dosedanja prireditev nemških delavskih športnikov je bila leta 1922, v Leipzigu. Udeležilo se je je 100.000 s p o r t n i k o v, ki so se pripeljali v 66 posebnih vlakih. Zveza trpi deloma pod raz-kolniškimi boji socialdemokratov in komunistov.
Druga največja zveza internacionale v mali Avstriji šteje okrog 250.000 članov. Zgodovinski razvoj te zveze, »Asko« imenovane, je sli-čen nemškemu. Gibanje se je pričelo s telovadnimi društvi, katerim so se šele mnogo kasneje pridružile druge športne panoge. Danes so pa telovadci v manjšini. Močnejša je zveza »prijateljev prirode« s 70.000 člani. Športno gibanje v Avstriji podpirajo vse delavske organizacije in občine, v katerih imajo vpliv delavski zastopniki.
V	čeh o si o vaški republiki sta dve zvezi: češka z okrog 100.000 in nemška s 60.000 člani. V češki zvezi so sami socialisti, v nemški je tudi nekaj komunistov. Od 1. 1926. imata obe zvezi skupno centralo. Največja prireditev čeških delavskih športnikov je bila druga češka del. olimpijada 1, 1927. v Pragi. Zveza ima tudi knjižnice, prireja gledališke predstave, ima marionetna gledališča za otroke, sploh se peča z vsemi panogami izobraževalnega dela.
V	Š v i c i šteje zveza 20.000 članov. V A n g 1 i j i, kjer je šport najbolj razširjen, je samostojno delavsko športno gibanje zelo slabotno. Delavski športni internacionali priključena društva so štela le okrog: 4.000 članov. Toda ta društva so pozneje prešla v roke komunistov in izstopila iz internacionale. Delavska stranka in strokovne organizacije se doslej niso zanimale za samostojno delavsko športno gibanje. V Franciji in B e 1 g i j i je delavski šport tudi sorazmerno slabo razvit. Močna: je zveza na Finskem; s 30.000; člani, dočim se v sosedni Švedski sploh ni mogla razviti, ker delavska stranka in strokovne organizacije nimajo za to gibanje prav nobenega razumevanja, v kolikor mu celo ne nasprotujejo. Na Norveškem so slične razmere. Na L e t s k e m ima zveza 4000 članov, kar je za to majhno državo precej. Na Poljskem, štejejo priključena društva okrog 13.000 članov. Z Jugoslavijo se pečamo v posebnem. Članku.
Ciril Štukelj:	i
Delavski šport pri nas.
S članki v prejšnji in današnji številki o športu smo hoteli seznaniti naše člane in prijatelje o osnovnih smernicah delavskega športa, da moremo laže govoriti o ureditvi delavskega športa pri nas doma.
V	Jugoslaviji je precej delavskih športnih klubov, toda vsi so raztreseni, brez enotne zveze. Ker je žarišče delavskega izobraževalnega gibanja države SHS v Sloveniji, mislimi, da je najprej potrebno< rešiti delavsko-sportno vprašanje za Slovenijo. Zato se zaenkrat omejim samo na severozapadni del Jugoslavije od Sotle in Gorjancev.
V	Sloveniji sami imamo sicer še maloštevilne, todia agilne delavske telovadne enote v okvirui »Svobode«, delavske kolesarje, ki so se šele združili s »Svobodo« tako, da praktično še ne čutimo posledic te zdru-
žitve, in neka.i nogometnih klubov, ki so večinoma vsi v »Svobodi«. Drugih športnih panog začasno delavske organizacije ne goje. Zadnjo zimo so se izkazali nekateri delavci kot dobri smučarji — toda v okrilju meščanskih klubov. So tudi delavski alpinisti in turisti, toda vsi so še člani Slov. planinskega društva in »Skale«. Tudi v drugih, tu nenaštetih športnih panogah se udejstvujejo delavci le po meščanskih klubih. Meščanski šport sploh prevladuje pri nas. Ta meščanski šport je tako močan, da so »svobodaški« nogometaši n. pr. prisiljeni biti včlanjeni v meščanski nogometni podzvezi in igrati z meščanskimi klubi, kar absolutno nasprotuje smernicami naše športne internacionale.
To igranje z meščanskimi klubi zelo kvarno vpliva na naš — že itak slabo razvit šport. Kajti iz tega igranja z! meščani naši delavski športniki neizogibno zablodijo v rekorderstvo. Tako sem čuli več za rekorde navdušenih sodrugov, da bi se morali tudi delavski kolesarji včlaniti v meščansko kolesarsko podzvezo, kljub temu, da kolesarski šport ni omejen na igrišča, ki jih mi nimamo. Torišče kolesarskega športa so ceste, ki jih vsi državljani vzdržujejo s plačevanjem davkov. In če kdo predlaga skupne tekme meščanskih in delavskih kolesarjev, je to dokaz, da je dotičniku le za rekorde. Mi pa smo ali vsaj moramo biti proti temiu, da bi se delavski kolesarji v divjem tekmovanju za rekorde zaletavali v brzojavne drogove. Sploh je kvarno za mlade kakor za odrastle delavce skupno družabno življenje z meščanskimi klubi in po smernicah naše internacionale nedopustno. O temi ne pripuščamo nobenega nasprotnega mišljenja. Igranje nogometašev z meščani je le začasno nujno z 1 o.
Kljub temu, da je naše športno gibanje tako slabo, ni niti med obstoječimi športnimi panogami v »Svobodi« nobenega uravnanega razmerja. Je že sicerl vse skupaj- v okvirju »Svobode«, toda za šport, posebej bi morala iniciativno skrbeti posebna športna podzveza. Športniki in med njimi telovadci posebej so se vedno v »Svobodi« najbolj goreče borili za avtonomijo. Naj bi res v svojih športnih strokovnih vprašanjih izkoristili avtonomijo, katero jimi nudi »Svoboda«.
Centrala »Svobode« že drugo leto milo prosi in roti športnike, naj sestavijo vsaj pravilnik, ki bi določal notranje odnošaje med! posameznimi športnimi klubi in panogami. Kajti šport ni n. pr. samo nogomet, temveč najosnovnejši in najplemenitejši šport je telovadba. In vendar je danes: več skupnega življenja naših nogometašev z meščani nego z delavskimi telovadnimi enotami. To je prvo. Do danes nam športniki te srčne želje še niso izpolnili.
Drugo pa je iniciativno pospeševanje športa. Razviti moramo svojo turistiko, smučarstvo, atletiko itd. Tega ne zmore centrala »Svobode« kot taka, temveč temu; se morajo posebej posvetiti sodrugi, ki se bolj spoznajo v športu nego v predavanju, recitiranju, pisanju in petju.
Lahko razvijemo močan delavski šport, ki bo ojačil celotno delavsko gibanje. Samo z, vso resnostjo se je treba temu posvetiti. Naj bi številke o moči naše internacionale navdlušile čim več sodrugov za to delo!
Ali imaš doma Beerovo knjigo »Kuri Marx«?
Čitaj Blokove pesmi iz ruske revolucije — »Dvanajst«/
Ali so Tvoji znanci in prijatelji že vsi člani »Svobode«?
Martin Andersen Nexo o samem sebi.
(Ob 60 letnici rojstva velikega proletarskega pisatelja.)
Rojen sem 1869. 1. v Christianshavnu — najstarejšem delavskem okraju Kopenhagna* — v dvoriščni hiši prav na vrhu, odkoder ima človek razgled1 samo v nebo. In na neskončen, pust zid, na katerem je vlažnost
Martin Andersen Nexq — šestdesetletnik.
zarisala velike fantastične zemljepisne karte, po katerih romajo čudovite pošasti s številnimi nogami — zidni prašički in stonoge. Tesno ob oknu podstrešne sobice je vedno napeljan strešni žleb, v katerem se polagoma
* Glavno mesto Danske.
nabira zemlja, v katero ptiči zanašajo semena. In nekega dne požene pred začudenimi otrokovimi očrni zelena rastlina.
Moj spomin sega daleč nazaj. To je pač dar, ki ga dobe otroci bede ob zibelki — življenje jim zgodaj ziareže neizbrisne rane.
Oče je delal v kamnolomu in tlakoval ceste. Mati je z vozičkom naokrog prodajala ribe, sadje in podobno. Otrok nas je bila velika kopicia — jaz sem: četrti od enajsterih — in živeli smo v zelo revnih razmerah, čeprav je delala vsa družina. Revščina in naporno delo sta prevladovala mojo mladost. Jaz sem; delal, odkar sem mogel laziti — raznašal sem časopise, pobiral treske po stavbiščih in jih prodajal gospodi. Nekaj časa sem bil tudi za pestunjo pri svoji pol leta stari sestri — od ranega jutra do večera, ko je bila mati na delu. Tedaj' sem bil star pet do šest let in to delo se mi še danes zdi najtežje od vseh, kar semi jih kdaj opravljal.
Mnogo sem trpel za svojo starost in mnogo udarcev som moral prenesti — preveč za otroka —, ko smo v mojem devetem letui odšli na Bornholm, v rojstni očetov kraj; materina družina je izhajala iz, Nemčije. Tudi tu sem. moral trdo delati, toda pri delu sem spoznaval lepo prirodo Bornholma: pozimi, ko sem delal z očetom v kamnolomu, in' poleti, ko sem, na velikih travnikih pred Nexojem pasei živino malega mesta.
Po svoji birmi sem služil eno leto kot kmečki _ hlapec, potem sem odšel v Ronne in sem tam postal čevljarski vajenec. Šest let sem vzdržal pri tem rokodelstvu in spoznaval staromodne ljudi in razmere; potem nisem mogel več strpeti večnega sedenja na1 čevljarskem; stolcu in sem prevzel delo zidarskega podajača. Med drugim sem delal pri zgradbi nekaterih tovarniških dimnikov in neke granitne cerkve; pri tej zadnji priliki sem spoznal nekega nemškega delavca, ki so ga pozvali, da napravi barvaste šipe na1 koru. Bil je goreč pristaš internacionale in v meni je vzbudil1 proletarsko zavest. Ko je odšel, me je jokaje objel in priporočal, da ostanem zvest proletarskemu razredu, če bi nekoč postal pisatelj. Smejali sem se; nisem vedel, kaj je pisatelj. Če pa mu pridejo te vrstice pred oči in če se še more spominjati na cerkev v Ostermarie in na poletje 1891 in na kodrolasega fanta, ki mu je nosil pivo-, potem bo zvedel, da sem; izpolnil svojo dolžnost.
Pozimi, ko je počivalo zidarstvo, sem obiskoval ljudsko visoko šolo v Askovu, odkoder semi dobil učiteljsko mesto v Odense. Ponoči sem se moral učiti stvari, ki semi jih podnevi poučeval; in pri tem: življenju) sredi knjig in otrok sem, se počutil popolnoma srečnega. Moje zdravstveno stanje pa je zapustilo mnogo želja, ne da bi se moje življenje oziralo na nje; sedaj me je pa napadla resna bolezen. Dobil sem težko pljučnico in dolgo semi visel med življenjem in smrtjo — po vseh zapuščen. Če sem se kljub temu rešil, se imam zahvaliti gotovo samo svoji znani trmoglavosti. Moral semi prenašati težki konec življenja, konec, ki je vedno siguren revnim, in nisem hotel proč sedaj, ko je življenje začelo postajati svetlejše.
Ko sem. toliko okreval, da so me mogli prepeljati, me je odpeljala vdova pesnika Molbecba na svoj dom) v Askov. Negovala me je pol leta in jeseni 1894. 1. sem odšel na jug s 400 M, ki mi jih je preskrbela in katere sem čuval na golem, telesu. Dvajset mesecev sem blodil po Italiji in Španiji, živel med ljudstvom, se otresel' pljučne bolezni in mesto te dobil grižo, pisal članke — in k sreči nikdar imel toliko denarja, da bi se vrnil.
Čestol so me vprašali, kaj mi je potisnilo pero v roke in me gnalo k pisateljevanju. No, kdo more videti, kaj se godi pod zemljo, kjer poganja drevo svoje korenine? Le toliko vem, da me je južno solnce pregrelo. Dotlej sem: bil navajen na to, da sem zmrzoval v senci, ne da bi bil liad tem posebno ogorčen. Sedaj je pa res vzšel blagoslov solnca za mene; in trpel1 sem obl misli na vse one, ki so doma v mrazu in temi zmrzovali. Predobro sem, poznal njihovo življenje in zato sem ga orisal v nekaterih povestih.	(
Toda snov je bila nova in silna, znatno več sem vedel o življenju in ljudeh nego o literaturi — in sem' si moral sam ustvariti neko obliko. Zato je trajalo več let, da sem1 mogel (1898.) izdati svojo prvo knjigo »Sence«.
*
Od. ur.: Nexo bi našimi bravcem ne smel biti več nepoznan, vsaj smo že v 2. štev. našega lista priobčili njegovo proletarsko novelo »Plačilni dan« in na kratko orisali njegovo življenje in delo. Zato povdarjamo danes le to. da je njegovo pisateljsko delo poleg Londona in Sinclaira vzor nove socialno-realne literarne smeri. On riše resničnost. bedo in trpljenje ljudi s pravim ljudskim slogom. Kdor zna nemško, naj čita niegova številna prevedena dela. ki smo! jih našteli v 2. štev. lista. Njegov roman »Pelle Osvojevalec«. ki je najboljši socialistični roman v svetovni literaturi, posebej priporočamo. V njem/ ie popisan dobršen kos lastnega pisateljevega življenja O tem prinašamo tudi v današnji1 številki izvleček iz pisateljeve izjave o romanu. Ker ima roman v nemškem prevodu, v drobnem: tisku nad 1200 strani, si je že treba vzeti nekaj časa zanj. Toda vsak, kdor ga bo čital, bo vesel, da je poslušal naš nasvet.
Vsemu delavstvu, ki stremi kvišku, pa naj bo Nexo živ dokaz, da se lahko dvigne delavec, tudi brez formalne srednješolske in visokošolske izobrazbe, samo, da ima trdno voljo do samoizobrazbe.
Martin Andersen Nexo:
Ali je ,.Pelle Osvojevalec" avtobiografičen roman?
Ne da se tajiti, da se ie »Pelle Osvojevalec« v splošnem naziranju udomačil kot avtobiografičen roman. Kdo je najprej zasnoval to misel in s kako utemeljitvijo, tega ne vem; na vsak način je dobro zadela, je postala splošna. In jaz nisem protestiral, temveč sem se nasprotno veselil tega naziranja, ki mi je bil dokaz, da je delo živo — doživeto — učinkovalo.
Neki delavec iz Kopenhagna je prišel lepega dne k meni na d'eželo. da me vpraša, kje naj najde Arhe*. Kaiti on je dopust porabil za to. da je prehodil ves kopenhaški stari okraj K r i s t i a n s h a v n, da preišče Arhe; pa je ni nikjer našel. »Kje torej leži Arlie?«
»Povsod!, kier so mali ljudie stisnjeni v vlažnih, pustih stanovanjskih kasarnah, polnih podgan in miši, uši in drugih pridevkov bede. Kopen-liagen ima1 polno takih lukenj; ti sam si bil dostikrat v A r h i,« sem odvrnil.
Tako. tako! Torej je bilo le nekaj, kar sem jaz iznašel! Mož je bil očividho razočaran.
In menda bo ista z mnogimi drugimi mojimi prijatelji med delavci, ko zvedo, da je delo v splošnem prosta pesnitev — »zlagana zgodba«,
* Kraj, ki ga opisuje Nexo v romanu.
kakor se .ie ljudstvo doma v moji otroški dobi neusmiljeno izražalo. Proti temu pa ne morem: ničesar napraviti.
Na drugi strani pa bodo verjetno esteti dobili mnogo več respekta pred1 menoj — in tudi s temi se moram pomiriti. Doslej sem ostal precej obvarovan pred tem,, da bj me šteli med1 »bratovščino literarnih oblikovnih
krojačev«. Toda sedaj? Že čutim srbenje po vsem telesu!
*
Pelle pride na otok Bornholm kot osemletni dečko — natanko kakor jaz, in postane pastir — natančno kakor jaz; toliko skupne usode vsebuje prvi del1 romana. On pride s svojimi starim očetom iz oddaljene švedske pokrajine in postane pastir na nekem veleposestvu; jaz pridem s starši, brati in sestrami iz, Kopenhagna in pasem krave malomeščanov; tedaj je imel vsak rokodelec ali ribič v bornholmskih mestecih kravo. Ko sem pisal knjigo, se nisem mudil na nobenem1 veleposestvu. In vendar pozna vsak Bornholmec posestvo, na katerem; je služil Pelle, in ve natančno, kje naj ga išče; samo da si ga nekateri predstavljajo na južnem koncu otoka, drugi pa na severnem.
Še slabša je zadeva z lastnim doživetjem (v zunanjem smislu) v tretjem in četrtemi delu romana. Nikdar nisem delal kot rokodelec v Ko-penhagnu ali v drugih velemestih in ko sem delo pisal, nisem poznal nobenega delavskega voditelja. Imel sem popolnoma proste roke in »veliki boj« (v romanu opisuje Nexo velike boje strokovno org. delavstva, op. pr.) temelji popolnoma na notranjem doživetju;, ki ga je razgibalo čitanje nekaterih starih letnikov »Socialdemokrata« . . .
. . . Neki starejši meščanski dami je bilo zelo žal, da očeta Lassa (drugi junak romana) ni bilo več med živimi; ona bi mu rada dala živ-l.iensko rento. Ni mi bilo mogoče razjasniti ji, da oče Lasse ni nikdar živel in da je vendar živel, da je spesnjen simbol1, ustvarjen, da predstavlja svet izmučenih starčkov.
... Na zunaj sem torej doživel zelo malo vsebine dela, preden sem ga spisal; znatno več s cm ga doživel potem, ko je izšlo. Mnogo mož in žena iz nižjega razreda je prišlo k meni in vprašalo, odkod da poznam njihovo1 življenje, ki sem- ga vendar orisal do zadnje natančnosti; ta in oni delavski voditelj je prišel in se je identificiral s Pcllorn.
In vendar je P e 11 e O svoje valeč avtobiografsko delo, zgrajeno na mojem! lastnem razvoju, na mojem lastnem življenju — samo ne popolnoma v zunanjem smislu. Kako naj bi mogel ustvariti Pella, nosilca novega sveta, ne da bi posegel globoko sam vase? V literaturi so napisali vse velike, obsežne orise razvojne poti ljudi — toda napisali so jih o meščanih meščani — torej možje izumirajoče dobe; ti so morali negativno končati in! izteči se v' pesimizmu! In hoteli so, da obsežejo vse človeštvo, veljali so pa le svoji žlindri. Ti orisi niso zadovoljevali nekoga, ki je prišel od spodaj in je bil šele na tem,, da začne živeti.
. . . Povsod na vodilnih mestih so že desetletja sedeli proletarski sinovi in pozabili, odkod so prišli.
Kasnejša leta so to izpremenila; danes lahko mali človek opremi sinove.in jih pošlje v svet, da ga osvoje, ne da bi zapustili domovino na cedilu. Njegova duhovna predstraža je zasedla že važne vrhove in se goreče trudi, da uresniči svoj stoletni sen prevrednotenja vrednot.
Tem sinovom proletariata in njihovi delavnosti se stara mera ne prilega več. In dobro staro, estetično življensko naziranje tudi ne shaja z njimi, ker ga prevečkrat spravljajo v nevarnost!
Ah, težka estetika! Kolikokrat seml moral slišati, da je človeška plat pri meni v redu,, da pa,, odkrito rečeno, šepa umetnost.
Vselej se v najglobljem spoštovanju klanjam pred sodbo, toda kljub temu ne bom nikdar zmogel žreti ognja.
Proslava 60-letnice Nexo-ja.
Nexo je kakor Gorki ali London tako živ vzgled proletarske poti navzgor, da ie neobhodno potrebno, da z orisom njegovega življenja in dela navdušimo zlasti mlado delavsko generacijo za samoizobrazbo. Zato svetujemo vsem podružnicam, da prirede Nexojeve večere s predavanji o njem in z recitacijami iz njegovih del. Podružnice, ki hočejo prirediti njegovo proslavo, naj to sporoče centrali, ki jim bo poslala predavatelja.
Centrala „Svobode".
M. K.:
Bežne misli o proletarski kulturi.
Kakor hitro se je pričelo moderno marksistično delavsko gibanje, kakor hitro so delavci osnovali stranke, strokovne in izobraževalne organizacije kot orožje za svojo borbo — se je pojavil tudi pojem in zahteva po proletarski kulturi. Razredna kultura? — zmajujejo mnogi izbranci. Da, razredna. Svoj čas so celo tajili, da bi razredi sploh obstojali. Zdaj tega ne taje več. Tudi razredne kulture, proletarske kulture ne bodo mogli več dolgo tajiti. '
Kapitalistični razred sam; neposredno ne ustvarja kulture. Materialno kulturo ustvarja delavski razred, višje oblike duhovne kulture pa ustvarjajo ljudje duševnega i n umetniškega dela, t a k o z v a n i intelektualci. Prvi kot drugi pa spadajo prav za prav v en razred, v razred proletariata. Je torej vsekakor mogoče govoriti o proletarski umetnosti, proletarski kulturi, pa naj vzvišeni ljudje še tako vihajo svoje nosove ob tem naslovu. Zato ne bo odveč, ako navedemo, osnovne misli, ki vodijo prole-tarsko kulturno gibanje, čigar razmaha v zadnjih dobah ni mogoče, tajiti.
Intelektualci kot razred nimajo nikake oblasti ter so povečini — kot pravimo — odvisni. Intelektualci (= duševni delavci) tvorijo razred, čigar člani se nahajajo v različnih položajih, na različnih stopnjah družabne lestve. Ta njihov posebni položaj se odraža v kulturi, ki jo ustvarjajo, zlasti še v umetnosti, ki'je za zdaj še najbolj oddaljena od neposrednega boja (a bi mu bila lahko zelo blizu). Kakor so sicer zanimivi in značilni poizkusi intelektualcev, pokazati v svojemi ustvarjanju neko samostojnost, jim vendar ni mogoče uspešno vplivati na temeljne poteze vladajoče kulture. Le v enem, slučaju si more intelektualec pridobiti moči, izredne moči: če se opre na spodnje razrede, na ustvarjajoče, ki skušajo vstati
iz svoje nižine. Ta pojav pa je mogoč le, če je intelektualec v globokem duhovnem sorodstvu z množicami. (Mimogrede: nehajmo uporabljati za množico izraz »masa«! Masa je brezčutna gmota!)
Spodnji razredi so v neki meri res deležni kulture vladajočih: drob-tine z miz vladajočega razreda padajo tudi med delavce. A te drobtine so bedne in spodnjemu razredu nerazumljive, često naravnost sovražne.
Dokler bo delavski razred v takem stanju, da se bo utegnil boriti le za vsakdanji kruh, za golo življenje, bo njegova kultura revna. Revne življenske oblike, izrazi bolesti, nade in sovraštva v napevih, legendah in pravljicah, primitivna umetnost v rokodelstvu — to je vse, kar smo še pred leti premogli. Tlačanstvo, kakršno je prenašalo kmečko ljudstvo različnih narodov v različnih stoletjih, se zrcali v kulturi s silnim obubožani em narodne umetnosti. Proletariat sam pa je bil obsojen v; še vse težji položaj: ločili so ga šiloma od narave ter prikovali k topimi strojem, oropali ga prostega1 časa ter ga obsodili v pusto, monotono in bedno življenje. Tako je začel fabriški delavec v prvi dobi svojega obstoja živeti čezdalje bolj — kako bi rekli — divje življenje. Ubijal ga je čas s svojimi bremeni. Kar odprite knjige o prvih razvojnih dobah velekapitala, pa vam bo zadihala iz njih groza, ko bornol naleteli na dejstva, kako življenje je živel proletariat ob rojstvu mašinerije, ob nastopu velekapitala.
A prav ta tesna zvezanost delavstva z industrijo, s svetovnimi tržiščem in znanstveno tehniko, prav njegova (spočetka celo nehotena) solidarnost in disciplina, — prav to so ostroge, ki ga vzpodbujajo k silnemu razmahu.
Kot njegovi predhodniki — razredi, ki so se povzpeli kvišku, — začenja tudi proletariat s svojo rastjo tirjati čim več pravic do kulture, pričenja s podvojenim vsestranskimi ustvarjanjem. Že zdaj, v podzemlju kapitalistične palače, kuje proletariat svojo kulturo: najprej kulturo borbe — potem kulturo sanj, kulturo kot smoter svojih stremljenj, kot svoj razredni ideal resnice i 11 lepote.
Da srečava delavstvo na tej svoji poti često kulturne apostole, ki odpravijo proletariat, njegove naloge, težnje in prihajajoči socializem, z besedami: »Sodrga prihaja!« Zanje je delavsko gibanje — punt neizobraženega, zgubljenega ljudstva, ki ceni par čevljev višje od Shakespearja, ki plača za pipo tobaka več kot bi bil voljan plačati za kip samega Michelangela itd. Ta pohod pomeni zanje pohod ulice, nesramne, kričave in neokusne, zoprne ulice, ki ji umetnosti sploh ni treba. S sovraštvom in — zmedo odgovarjajo na vse to. Kaj radii pozabljajo »apostoli božanskih ved«, koliko groze je v umiranju narodne (ljudske) umetnosti, v produkciji za trg, v mecenstvu zlatega veka, spregledavajo vse gnojne rane kapitalistične umetnostne kulture, za katero je poginilo po podstrešjih mnogo zorečih genijev. Pozabljajo, da so pregnali pravo muzo-, ki se ni hotela ukloniti »povpraševanju« na trgu, ter postavili na njeno mesto umetnost, ki se prostituira, ki je prodajno blago, prodajni artikel, mioda.
Nosilci tega kulturnega gibanja pa pozabljajo predvsem1, koliko spečih zakladov bi utegnil prinesti proletariat, če bi ga pustili do besede in mu dopustili vse možnosti razvoja. Res, prav zategadelj je proletarska kultura (ki se začasno kaže glavno v javnem in ekonomskem življenju v obliki borbe in organizacije) še v povojih. A tu veljajo besede Marxa: ti povoji so povoji otroka-v e 1 i k a n a.
Zakaj: p r o 1 e t a r i a t je po svojem bistvu kulturen razred. On sam, njegova organizacija, njegov program, njegova bodočnost — vse to je plod visoko razvitega gospodarskega mehanizma, ki ga je zgradil kapitalizem. In naj proletariat še tako umetno odvračajo od znanosti in umetnosti, povsod je videti njegovo nevzdržno stremljenje k vedi in resnici.
Kakor pa je kolektivistična produkcija posledica kapitalistične produkcije, ki pa jo! oblikuje in dviga, tako bo tudi kolektivistična kultura nova veja velikega drevesa občečlovečanske kulture, veja, kakršne že po njenem razcvitu, bogatih sadov obetajočem, ni bilo doslej. Ločiti pa moramo pojem socialistične kulture in pojem kulture proletariata, ki jo proletariat ustvarja v svoji borbi v naročju kapitalističnega družabnega reda.
Postavimo semkaj' primero s cerkvijo: Veliki bogoslovec Tomaž iz Aquina nami je nazorno pokazal razliko med zmagoslavno cerkvijo, koncilom' svetnikov in blaženih, in borečo se cerkvijo, armado mučenikov in vernikov. Prva je polna svetlobe, zmage, miru, sloge in blaženosti. Druga, boreča se cerkev, pa je vsa v oblasti usodnih preizkušenj, posameznih porazov in vneme do vere, čije pot vodi skozi trpljenje. Prva je dosegla nebeško radost, druga jo šele išče. Tam je vse uresničeno, tu je vse še v pričakovanju. Tam je jasnost, očividnost, tu pa le vera in up.
Ta delitev ni mogoča le v cerkvi, marveč je mogoča v vsakem1 gibanju, ki gre za svojim smotrom. Tudi v socializmu popolnoma določeno razlikujemo cvet, do katerega se bo nekoč razvilo človeštvo, in razvoj, po katerem se steblo razvija v višino.
Spričo te primere si je svetovno delavsko kulturno gibanje zapisalo : »Kolektivistična kultura bodočnosti je občečlove-čanska, izven razredov stoječa kultura, harmonična i n po svojem značaju klasična kultura, v kateri dobi vsebina — ki se je tvorila v zdravem- procesu in se še nadalje razvija — sebi povsem ustrezno oblik o. — Kultura bolečega se proletariata je ostro opredeljena razredna kultura, zgrajena na borbi, po svojem' značaju romantična kultura, kjer vsebina presega obliko, ker manjka! časa, da bi se v zadostni meri potrudila najti določeno in popolno obliko za to viharno in tragično vsebino.«
V tem' viharju, v zmagah in porazih raste steblo naše kulture kljub vsej teži kvišku, da se razcvete v čudežen cvet.
Do konca srednjega veka so se »izobraženci«, t. j. fevdalni in višji klerikalni krogi posluževali latinskega jezika. Latinščina je bil nekak tajinstven jezik, ki je služil ločitvi gospode od navadnega ljudstva poleg mode in drugih stvari. Tako je ostalo, dokler je imela katoliška cerkev absolutno moč v Evropi. V 18,— 19. stoletju je postala francoščina jezik »finih ljudi«. S kapitalizmom so narodi prihajali vedno bolj v živahne medseboj-
ce.
ne gospodarske, kulturne in tehnične stike in so pri tem prevzemali vedno več besed drug od drugega. Tako uporablja danes vsak in tudi naš narod v časopisju in knjigah polno tujk, t. j. mednarodnih izrazov za razne pojme. Te tujke delajo delavcu pri čitanj,u časopisov velike preglavice. Da temu odpotnoremo, bomo odslej redno objavljali slovarček vseh onih tujk, ki jih bomo rabili v posameznih številkah. Danes začnemo.
Absoluten — brezpogojen, neomejeno vladajoč, neodvisen.
Absolutizem! — neomejena samovlada.
Avtobiografija — opis lastnega življenja.
E s t e t — nekdo, ki gleda na vse enostransko zgolj z umetniškega stališča.
Estetika — nauk o lepoti, znanost o umetniški lepoti.
Fantastičen — na domišljiji temelječ, čudovit.
Fevdalen — plemiški; tudi: človek, ki se zavzema za predpravice plemstva, za srednjeveške razmere.
Identificirati — istovetiti, ugotoviti, da je nekdo ta in ta.
Individualističen — oseben, poseben.
I n d i v i d u u m (izgovori v pet zlogih: in-di-vi-du-um) — posameznik.
Individualizem — naziranje, ki povdarja, da so odločilnega pomena v vsem vedno posamezne osebnosti.
Klerik — duhoven; klerus — duhovščina.
Klerikalen — duhovniški; duhovniškemu stanu vdan; oni, ki se bori za posebne pravice klerikalnega stanu.
Kolektivizem — individualiziral nasprotno naziranje; individualizmu nasproten družabni red — zato pomeni kolektivizem večkrat komunizem.
Negativen — zanikujoč; nasprotno od pozitiven — t. j. določen, pritrdilen, resnično obstoječ.
Orientirati se ali koga drugega — s položajem, razmerami nekega kraja ali neke stvari seznaniti (se); znajti se.
Pesimizem — naziranje, da je svet slab, ničvreden; nagnenje, vse gledati s slabe strani. Pesimist je črnogledi človek. Pesimizem je nasproten pojem optimizmu — nagnenju, gledati na vse z dobre strani. Beseda pessimus (lat.) pomeni najslabši, optimus — najboljši.
Realizem —• mišljenje, ki računa samo z resnično obstoječim; realist —• pristaš realizma, človek, ki. računa samo z resničnimi razmerami in se ne zanaša na verjetnosti in domišljijo. Realen — resničen.
Simbol — znak, prispodoba; simbolika — nauk o prispodobah, znanost o verskih naukih.
V a r i e t e — lokal za, razne pevske,
plesne in vratolomne prireditve.
*
Kakor vidite, pomeni večkrat ena tujka več sorodnih pojjmov. Bravec mora pogoditi pravi pomen iz besedila dotič-nega stavka ali poglavja.
Nove podružnice „Svobode".
Apatin (Bačka). Večinoma nemški delavci. Itneli bodo pevski zbor in knjižnico.
Bistrica nad Mariborom. — Ustanovni občni zbor se jc vršil 16. junija. Imeli bodo pevski zbor. Veliko zanimanja za »Svobodo«.
Sv. Lovrenc na Pohorju. — Tu bo menda najagilnejši dramatični odsek.
Šešče-Sv. Lovrenc. — To podružnico obuja k življenju agilna podružnica »Svobode« v Zabukovci pri Celju.
Pragersko. — Ustanavlja jo sodrug Kostanjevec, ki je bil nameščenec pri Konzumnem društvu v Ptuju in se je sedaj preselil v Pragersko, ter vidi, da ne gre brez kulturne organizacije.
»Svoboda« se širi. Novim podružnicam priporočamo pred vsem vztrajnost. Kajti nobena stvar ne gre brez težav, vsaka pa uspe, ako jo vodijo navdušeni, vztrajni in potrpežljivi ljudje.
Druge podružnice „Svobode".
»Svoboda« v Studencih pri Mariboru.
— Priredila je svoj prvi letni telovadni nastop v lastnem društvenem domu. Nastopile so sledeče skupine: ženska in moška deca, članice s prostimi vajami, članice na bradlji, člani na drogu, bradlji in v skupinah. Po nastopu je bila dobro obiskana vrtna veselica. — Na binkoštno nedeljo je napravila podružnica izlet k
Sv. Križu,, kjer so ostali izletniki dva dni. Načelnik telovadne enote s. Divjak prireja vsako nedeljo izlete z mladino. O počitN nicah bodo poslali otroke na tridnevni izlet na Koroško. 4. avgusta bo javna tombola.
Trbovlje. — Dramatični odsek je na-študiral novo socialno Leskovčevo dramo »Dva bregova«, s katero bo gostoval \
več krajih. Kino »Svobode« dobro uspeva. Za Cankarjevo družbo se je pa doslej podružnica premalo brigala.
Hrastnik I. — Občni zbor podružnice je odpravil spore, ki so se pojavili pod starim odborom. Za predsednika je izvoljen s. Podlogar, ki je splošno priljub-
ljen. Istočasno vodi pevski odsek, ki se prav lepo razvija (glej poročilo o koncertu pod pevsko rubriko!). Podružnica bo napredovala. 1
»Svoboda« v Mežici poceni proda tamburaške inštrumente. Ponudbe na upravo lista!
Cankarjeva družba".
Največ članov doslej so nabrali in odračunali sledeči ss.: Ludvik Miklošič, železničar, Ljubljana — 114!, Če-lešnik Rado, uradnik, Ljubljana — 94, Krištof Rezka, knjižničarka, Maribor — 50, U1 e Anton, Zagorje' — 45, Magdič Drago, uradnik Borze dela nabral v Rušah — 36, 13 r i c e 1 j N i k o, mizar, Ljubljana — 30, Jevnikar An-g e 1 a, uradnica »Svobode« v Ljubljani — 30, Rakove Kristina, blagajničarka Konzumnega društva v Ljubljani — 30, Ciril Štukelj, Ljubljana — 39, Baraga Ivan, Rajhenburg — 25, Stra-š e k Alojzij, Ljubljana — 25, A v š i č, nameščenec Konzumnega društva v Litiji — 25, F. Kožar, rudar, Hrastnik — 22. One, ki so jih odračunali po 10, danes še ne, omenjamo, ker pričakujemo, da jih bodo vsi ti nabrali še po 15. Razne občine so plačale ustanovnino družbi (po 1000 Din). Vsak dan prihaja sedaj približno po 60 novih članov. Sijajno so se odrezali mali kraji, kjer ni bilo doslej še nobene delavske organizacije. Najslabše
so se doslej izkazale Trbovlje In vsa mežiška dolina do Guštanja. Sodrugi, še je čas, da pridete med prve in da ne ostanete med zadnjimi delavci za Cankarjevo družbo.
Knjige Cankarjeve družbe bodo lepše, nego so si ustanovniki ob početku mislili, kajti družba je dobila medtem originalne prispevke slovenskih pisateljev. Izšle bodo sledeče knjige: Koledar s pestro vsebino in številnimi slikami, Angela Cerkve-nika socialna povest iz slovenskega življenja, »Daj nam danes naš vsakdanji kruh!«, Jacka Londona »Ženski pogum«, Dr. Lončarja znanstvena razprava »Kako je nastalo moderno delavsko vprašanje« in Filina Uratnika zelo aktualna razprava i>Izšeljeniško gibanje in Slovenci«. Vse knjige bodo krasno opremljene. Tako bo C. D. gotovo prekosila vse druge slovenske založbe. Tako se bo delavstvo uveljavilo tudi v literaturi — na prvem mestu. Vsi mi. ki pa ne pišemo knjig, pa pridno zbirajmo člane!
Dramatična podzveza.
Družabnost.
V vseh naših organizacijah pogrešamo družabnega, prijateljskega občevanja med člani. Marsikdo pride med svoje so-druge samo na sestankih in prireditvah, drugače si pa išče družbe med drugimi ljudmi. Posebno, ko se ljudje zaljubijo in poroče, se prav radi odtujijo krogu svojih sodrugov: marsikdo si izbere ženo popolnoma nasprotnega mišljenja, ženo, ki nima razumevanja za naše ideale, ženo, ki se sramuje zahajati v delavske vrste, ženo, ki vzgaja otroke v nam popolnoma nasprotnem smislu. Fant ali mož s takim
dekletom ali ženo često tudi sam zapusti naše vrste. In to seveda ni prav. Socializem ni ideja samo za zborovanja, govo-rance in prireditve. Socializem mora nositi vsakdo tudi sam v sebi. Socializem se mora poznati tudi v družni: zakon zavednega proletarca ne sme biti le zveza za ustvarjanje otrok in za skupno gospodinjstvo, temveč predvsem duhovna zveza dveh sorodno čutečih bitij, ki se v vsem svojem življenju dopolnjujeta.
Na Jesenicah se je poročil režiser tamkajšnjega dramatičnega odseka »Svo-
Poroka ss. Škerij na Jesenicah.
bode« s. Škefl s sodružico Tilko, roj. Preželi, ki je tudi članica »Svobode« in njenega dramatičnega odseka. K poročni svečanosti sta povabila vse sodruge, s katerimi sta in še bosta skupaj delovala v enem odseku. Vsi so se dali slikati in to sliko tudi priobčujemo. Kajti tak-le dogodek razveseli človeka in upamo, da bo dal vzpodbudo vsem podružnicam »Svobode«, da uvedejo v svoje vrste več
H konferenci »Zveze delavskih pevskih društev«. — 14. julija se vrši v Mariboru kongres »Zveze delavskih pevskih društev«.
»Zveza del. pev. dr.« se je ustanovila ob vsedelavskem izletu v Ljubljani. Vsaj njeno ustanovitev so sklenili tedaj navdušeni delavski pevci po prvem velikem uspelem koncertu delavskih pevcev Slovenije in Hrvatske. Formelna ustanovitev jie nekoliko kasnejšega datuma. Združuje več delavskih društev, ki niso v »Svobo-dji«. Tudi zveza sama se je postavila
družabnosti 'in prijateljstva, da postanemo vsi res dobri prijatelji, da se ne bomo na sestankih klicali s »sodrugi«, po sestankih pa vsak v svojem gostilniškem kotu obrekovali drug drugega in sejali medsebojno nezaupanje, zavist in sovraštvo.
Mladi proletarski družini Škerl pa želimo vso srečo v skupnem življenju.
izven okvira »Svobode«. Nekateri pravijo, da radi nedelavnosti tedanje centrale »Svobode«. Tega natančno ne vemo. Vseeno. V zadnjem1 letu je centrala »Svobode« pokazala mnogo razumevanja za povzdigo delavske pesmi. Založila je n. pr. 12 delavskih pesmi za moške zbore. Ali ie »Zveza pevskih društev« tudi toliko storila? Naj nihče ne vzame tega vprašanja za očitek! Ne! Povedati hočemo1 s tem samo to, da bi se delavska pevska društva lahko prav lepo razvijala v okviru »Svobode«.
Pevska podzveza.
Z »Zvezo delavskih! pevskih društev« pod predsedstvom s. Selinška, bivšega člana širšega odbora naše Zveze smo se že večkrat pogajali za združitev s »Svobodo«. Doslej ni bilo uspeha. Nismo' pa še izrekli zadnje besede niti mi niti oni.
Če ima »Zveza delavskih pevskih društev« dobro voljo do skupnega pro-letarskega izobraževalnega dela. če je proti temu, da se v našem še slabotnem gibanju tratijo in zapravljajo moči z delitvijo na več nepotrebnih zvez. potem upamo, da si bo »Zveza pevskih društev« ugladila pot v »Svobodo«. Naša načela in pravila pozna. Zato jih ne bomo ponavljali. Povdarjamo, da je naša iskrena želja, da se »Zveza del. pevskih društev« čim prej sestane s pevskimi zbori »Svobode« na skupni konferenci, kjer bi ustanovili skupno pevsko podzvezo »Svobode«. Tega ne želimo radi morebitnega povečanja članskih prispevkov, niti ne iz društvenega patriotizma, ampak iz ljubezni do proletarske kulture, ki jo moramo graditi z združenimi močmi. Če bo kongres 14. julija tej želji vsakega zavednega delavca ugodil, bodi tisočkrat pozdravljen. Živela delavska pesem!
Pevski koncert »Svobode I« v Hrastniku. 5. maja 1929 je po dolgem času pevski zbor nastopil pred publiko. Program
V JUGOSLAVIJI.
Ljubljana: 26. V.: Grafika : Natakar 1 : 1 (0 : D. — Svoboda : Krakovo 3 : 0 (2 : 0). — Svoboda rez. : Krakovo rez. 10 : 0.
2. VI.: Svoboda ; Reka 3 : 2 (0 : 2). S to tekmo je postala SK Svoboda prvak I. b razreda. — Svoboda rez. : Reka rez. 9:1. Odlična rezerva Svobode je v vseh tekmah zmagala z zelo visokim rezultatom. Dala je 26 golov, prejela pa le od Reke 1. — SK Svoboda jun. : SK Natakar komb. 6 : 1.
9. VI.: SK Svoboda : SK Jadran 1 : 4 (1 : 2). Svoboda je igrala v tej tekmi zelo nekoristno. Igro je držala sicer v svojih rokah, a ni bilo strelcev, ki bi to izrazili z goli. Jadran je bil v prvem polčasu stisnjen v' 16 m in je le s par pro-
je bil spričo dejstva, da je večina sodelujočih1 šele prvikrat nastopila, precej težak. Zanimivost, ki jo je nudil program kakor tudi mestoma naravnost izborno prednašanje, so zlasti Prelovčeva »Slava Delu!« in morda v rudarskih revirjih prvič proizvajana »Dani se...« (Riva). Zbor, ki je samo moški (žal pogrešati je tudi mešanega), je nastopal resno in zavestno kakor tudi dobro disciplinirano, kar je brezdvomno le zasluga energičnega pevovodje s. Podlogarja. —- Premalo prostora je odmerjenega, da bi se podrobneje bavili s prednašanimi točkami, toda nekaj se pač naj pribije. Zbor je v mnogem prekosi! svoje meščanske partnerje in — morda je edina zelena vejica v Hrastniku, ki je zmožna producirati nekaj zdravega, osvežujočega. Le — treba bo poseči po proletarskih zborovskih točkah — pa tudi upamo, da se nam posreči. V predpripravi je celo nekaj ruskih komponistov. Želeti bi pa bilo. da postane zbor po svojih sodelujočih bolj samozavesten — to je zavedajoč se svojega kulturnega poslanstva ne le samo na zunaj, temveč tudi na vznotraj. Predvsem: Proletarsko pesem, ki bodi budilo in vodilo kakor nekje piše ruski poet Blok v svojih pesmih: Naprej — v napad — pro-letariat!	F. K.
dori prišel pred Svobodina vrata. Že v 3. min. odleti žoga branilcu Svobode Zo-retu v roko in sodnik piska enajstmetrovko. Jadran jo spremeni v gol. Svoboda napada, a vse zastrelja. Kmalu doseže po Ozebku izravnavo, vendar Jadran kmalu zviša na 2 : 1. Zadnjih 10 minut 2. polčasa Svoboda popolnoma popusti in Jadran zviša na 4 : 1. Čeravno je bila Svoboda nedvomno boljše moštvo, je podlegla Jadranu, ki si je s to tekmo obdržal mesto v I. a razredu. Jadrana je spremljala že 2. leto velika sreča, ker bi bil rezultat navedene tekme lahko obraten, da ne. bi . Svoboda preveč kombinirala pred golom. Svoboda je nastopila brez centerhalfa Ga-brška, ki je bil slabo zamenjan.
Grafika : Amateur (Trbovlje) 3 : 2 (2 : 0).
Jesenice: 9. V.: SK Bratstvo : SK Svoboda, Jesenice 10 : 1.
Telovadba in šport.
Novo mesto: SK Svoboda rez.. Ljubljana : SK Elan. Novo mesto 3 : 2 (1 : 1). Rezerva Svobode si je nad SK Elanom, ki je dosegel gol iz 11 m in po avtogolu, priborila ponovno zmago in zabila vse tri efektne gole.
Trbovlje: 19. V.: Ilirija rez. (Lj.) : SK Amateur 5 : 1. — SK Amateur rez. : SK Doberna 3:2.'
Hrastnik: 9. VI.: SK Svoboda jun. (Ljubij.) : SK Zora, Hrastnik 5 : 3 (1 : 2). Tudi juniorji Svobode iz Ljubljane zmagujejo od tekme do tekme.
Maribor: 2. VI.: Rapid : Svoboda (Maribor) 4 : 0.
9. VI.: Rapid rez. : Svoboda rez. 3:0.
Sevnica: 9. V.: SK Sava : SK Amateur rez., Trbovlje. 6:1.
Zagreb• 26. V.: Concordia : Zeljez-ničari 1 : 1 (0 : 1).
Slav. Brod: 19. V.: Željezničari, Zgb : Hajduk. Osijek 5:3.
Vinkovci: 19. V.: ASK Croatia, Zgb : RSK Sloga. Vinkovci 3 : 1.
20. V. ASK Croatia, Zgb : RSK Sloga, Vinkovci 5 : 2.
Novi Sad: 6. V.: Radnički : Sand 0:0.
12. V.: Radnički : Gradjanski, Mitro-vica 4 : 1 (1 : 0). — Žak : Radnički II. 3:1. — Temerin : Poštari 2 : 2.
19.	V.: Dulcis (Vrbas) : Radnički 1 : 2 (0 : 2).
20.	V.: Radnički (Novi Sad) : Slavija. Osijek 5 : 0 (2 : 0).
9. VI.: Radnički : Mačva, Šabac 3 : 2 (1 : 0).
Subotica: 19. V.: Pjanatul (Temešvar) : SMTK (Sub.) 4 : 2.
Veliki Bečkerek- '7. IP.: Radnički SK, Vel. B. : Radnički, Vršac 3 : 3.
26. V.: Radnički : V. S. Klub 1 : 1 (0 : 1).
Smederevo: 31. III.: SK Mladi Radnik, Požarevac : RSK Metalac, Smederevo 1 : 1 (0 : 1).
Beograd: 10. III.: BRSK Borac : SK Cnkarički 5 : 2.
24. III.: BRSK Borac : SK Uskok 0 : 0.
28. IV.: BRSK Borac : SK Uskok 1 : 1 (0 : 1).
19. V.: Grafičar : Dušanovac 4 : 0 (3 : 0). — Trg. Pomladek : Gvozdjar 4 : 1 (1 : 1).
2. VI.: Radnički : Karadjordje 6 : 1 (2 : 1). — Grafičar : Bradjanin 1 : 1 (1 : 0). — Železničar : Trgovački podmla-dak 3 : 1 (2 : 0). — Borac : Tuškoi 4 ■ 0 (2 : 0).
9. VI.: Železničar : Hakoah 3 : 0 (2:0). — Uskok : Borac 2:2. — Sloga : Gvozdjar 6:2. — Radnički : Olimpija 2 : 1 (1 : 1).
Sarajevo: 19. V.: Hajduk : Željezničari 1 : 0 (0 : 0).
Iz mednarodnega nogometa. V zadnjem času sta se vršili dve tekmi državnih delavskih reprezentanc. V Karlsruhe (Nemčija) je zmagala 19. maja t. L Nemčija nad Švico 5 : 2 (2 : 1). Na Dunaju je pa zmagala 2. junija 1.1. Avstrija nad Nemčijo 5:3 (2:0) pred 7000 gledalci.
Slavnosti mladine Delavskih telovadnih jednot v Pragi I. 1930. Zveza D. T. J. Č.
priredi koncem junija 1930 v Pragi velike slavnosti svoje mladine, naraščaja in skavtov. Glavna dneva bosta sobota in nedelja. Skavti D. T. J. prirede velik vzoren tabor, dalje se vrši razstava življenja in dela mladine v jednotah, vršil se bo zbor vseh samouprav naraščaja, telovadne tekme naraščaja in tekme v igrah z žogami, dalje plavalne tekme naraščaja: v nedeljo bo doooldne sprevod mladine, združen z manifestacijsko obljubo zvestobe mladine in naraščaja do idej Delavskih telovadnih jednot in soci-ializma ter do rdečega prapora: popoldne bo javna telovadba na stadionu. Obširne priprave so že v polnem teku.
Mednarodna delavska športna slav-nost v Budimpešti. 1. in 2. junija 1.1. se ic vršila v Budimpešti mednarodna delavska športna slavnost z raznimi športnimi igrami. Kot zastopniki Delavske Športne Internacijonale so prisostvovali tej slavnosti delavski športniki Nemčije, Avstrije in Češkoslovaške. — Delavsko športno gibanje na Madžarskem obstoja Selet tri leta. vendar se je v tej kratki dobi že močno razširilo. Ta slavnost je bila prirejena v svrho propagande za nadaljnji razvoj delavskih športnih društev na Madžarskem, kjer je mnogo pogojev in razumevanja med delavstvom za nje.
98 posebnih vlakov je pripravljenih v Nemčiji, da popeljejo s cele države delavske telovadce in športnike na Zvezno slavnost od 18.—21. julija 1.1. v Niirnberg Zveza je štela 29. maja t. 1. skupno 6798 društev.
Tiska: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru. Zastopnik: Josip Ošlak v Mariboru. — Izdaja v imenu konzorcija in urejuje: Josip Ošlak v Mariboru.
v
;■;•-.' v* '.i

Ljubljana, Miklošičeva cesta 16. Telefon štev. 31-33
najstarejša v Jugoslaviji, priporoča svojo bogato zalogo strokovnih in zabavnih knjig v vseh jezikih, kakor tudi muzikalij za petje, klavir in druge instrumente. Knjige in časopise, v zalogi se ne nahajajoče, dobavlja iz inozemstva v najkrajšem času.
Delavskim knjižnicam nudi pri večjem naročilu znaten popust.

i^iim.i.i.imiu j,i,w,i«. i J M i, M i. j. M M. i ggmg
Razmnoževalne aparate: Original Opalograph, najboljši razmnoževalec posebno za note, risbe i. t. d.	EJ Jamčim za brezhibno delovanje.	S
Pisarniške potrebščine, strojepisni, oglejni, indigo, sesalni	ffj papir. Zvitki za računske stroje in blagajne.
Pisalni stroji: Stoewer veliki In srednji, Under-	|
WOOd. Rabljeni, dobroohranjeni stroji.	J§f
Lastna špecijalna popravljalnica za pisalne, računske in	|§J
šivalne stroje!	El
Točna postrežba! Cene nizke! Cenike brezplačno!	fa
IIIP. BARAGA - LJUBLJANA	|
Šelenburgova ulica 6. Telefon Stev. 2980.	EJ
KiSa) i^ziaJ cst^ L^rf	tcg^ rafTg) rzfgfo) jgggj^
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
(GRADSKA ŠTEDIONICA)
LJUBLJANA
PREŠERNOVA ULICA STEV. 5
USTANOVLJENA LETA 1889
TELEFON ŠT. 16 - POŠTNI ČEK 10.533
Stanje vloženega denarja nad 365 milij. Din
sprejema vloge na hranilne knjižice kakor tudi na tekoči račun, in sicer proti najugodnejšemu obrestovanju. / Hranilnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti
Rentni davek od vložnih obresti plačuje hranilnica sama, tako da vlagatelji dobe polne obresti brez odbitka
Jamstvo za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči zanje poleg lastnega hranilničnega premoženja še mesto Ljubljana z vsem premoženjem ter davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri njej sodišča denar nedoletnih, župnijski uradi cerkveni in občine občinski denar
Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar tu popolnoma varen!