VARSTVO OKOLJA V KRAJEVNI SKUPNOSTI POLJANE
Kako do prijetnejše okolice
Varstvo okolja je v Ljubljani pereč problem. Re-ševanja te, vedno bolj aktualne problematike, se lotevamo na najrazličnejše načine. Komisija za varstvo okolja v krajevni skupnosti Poljane /e pred nedavnim izdala v 50 izvodih posebno knjižico, če jo lahko tako imenujemo, saj gre za na fotokopirni stroj prekopiran tekst in fotografije, kjer je predse-dnica te komisije, Vlasta Svetina, sicer diplomirana arhitektka, zbrala nekaj najbolj očitnih primerov pravilnega in nepravilnega reševanja vprašanja varstva okolja v tej krajevni skupnosti. Ta knjižica je bila tudi povod za pogovor z Vlasto Svetina.
- Zakaj ste se pravzaprav lotili tega dela?
»Vzrok je preprost. Stanu-jem . v krajevni skupnosti Poljane, tu sem odrasla, po-leg tega pa sem še arhitekt-ka. Če vse skupaj združimo, je pravzaprav razumljivo, da poznam vsaj nekatere pri-mere dobrega in slabega varstva okolja naše krajevne skupnosti. Bodejo me, saj bi lahko večino slabih doseda-njih rešitev z majhnimi stro-ški popravili, življenje bi po-stalo v našem ožjem okolju prijetnejše. Poleg te-ga so Poljane zelo kvaliteten predel Ljubljane in kot tak zelo občutljiv na kakršneko-li spremembe. Mejimo na eni strani na Ljubljanico, na drugi strani na Grad, so pa tudi izrazito stanovanjski predel, kateremu poseben prizvok daje še šolski center s svojimi poseb-nostmi.«
- In kakšne koristi priča-kujete od te knjižice?
»Materialnih prav gotovo ne, saj je v knjižico vloženo nekaj mesecev trdega dela, ves fotografski material sem izdelala na lastne stroške, edini povrnjeni strošek je razmnoževanje te knjižice, ki ga je pokrila krajevna skupnost.
Po drugi strani pa priča-kujem, da bo knjižica dobra osnova za načrtovanje v po-sameznih hišnih svetih, za nadaljnje varstvo okolja v naši krajevni skupnosti. Ko-misija je knjižico sprejela, tudi sicer so odmevi le pozi-tivni. Ne ponuja sicer kon-kfetnih rešitev, pač pa so v njej zajeti predvsem nega-tivni primeri vpliva posa-meznih rešitev na okolje, ne-kaj pa je tudi pozitivnih reši-tev. Vsi ti primeri naj bi slu-žili predvsem osveščanju naših krajanov kako zavaro-
vati okolje Poljan, to pa po drugi strani pomeni prijet-nejše bivanje v tem okolju.«
- Se lahko malce pomudi-va pri nekaterih značilnih primerih?
»So primeri, katere ne mo-remo rešiti sami Poljančani. To je problem parkiranja. Naše ulice, kljub temu, da so praviloma ozke, so zaparki-rane na obeh straneh. Obe-nem pa je garažna hiša na Ambroževem trgu prodana za prave garaže in tako do-poldan, ko je parkirna gneča največja, praviloma napol prazne, saj je večina lastni-kov, ki so sicer naši krajani, zaposlenih zunaj naše kra-jevne skupnosti, in se na de-lo odpeljejo z avtomobili. Zakaj ne bi praznih boksov uporabili za dopoldansko parkiranje, čemur je bila hi-ša ob nastanku tudi name-njena? Kajti v naši KS nima-mo primernih prostorov za parkiranje, imamo pa osred-njo ljubljansko tržnico in ta-ko tudi velik promet.
Drug primer so prehodi skozi hišo na Ambroževem trgu. Nekaj so jih, kljub od-poru stanovalcev, zagradili za mesarijo. Zaradi širjenja šolskega centra prihaja v se-danjih prehodih do nepopi-sne gneče.
Pa vzemimo pod poveče-valnik sam šolski center. Namesto  da  bi ga uredili
enotno,   vsaka   šola   skuša urediti svoj del.
Nekatere ceste, kjer zdaj vozijo avtomobili, čeprav to ni potrebno, bi lahko uredili v prijetne površine za spre-hod, športno razvedrilo ipd. Pred spomenikom Toneta Tomšiča, kjer zdaj stoje av-tomobili, bi uredili prijetno počivališče. In še in še je ta-kih primerov. Vse preveč-krat se stvari rešujejo par-cialno, brez povezave z vsaj nekoliko širšo okolico, če-prav imajo nedvomno velik vpliv prav nanjo.«
- Pa se zavedamo vseh teh problemov?
».Vedno bolj, saj na lastni koži občutimo nepravilne rešitve. Vendar ta zavest prodira počasi. Vse preveč-krat jo prehitevajo neustrez-ne, pa čeprav še tako tehnič-no utemeljene rešitve. Pre-malo je, če na vse te proble-me   opozarjamo   verbalno,
veliko večji učinek je, če na neustrezne in seveda ustrez-ne rešitve opozorimo s pisa-no besedo in fotografijo. To je bil tudi edini namen moje knjižice.«
- Petdeset izvodov je ver-jetno premalo, da bi pokrili potrebe?
»Seveda, trudimo se, da bi prišli do denarja, da bi nare-dili vsaj toliko izvodov, da bi bili na razpolago vsem hiš-nim svetom in jim služili kot primer in spodbuda, da bi se laže orientirali pri odloči-tvah, kako urediti lastno »mini« okolje oziroma sode-lovali pri odločitvah, ki na to okolje vplivajo.«
Poljanski primer verjetno ni vzorčen. Predvsem zato, ker je pač težko dobiti stro-kovnjaka, ki bi bil priprav-ljen brez ustreznega denar-nega povračila vložiti toliko dela in sredstev v delo, kate-rega namen je izboljšati naše okolje. Vsekakor pa je to pri-mer, ki bi mu morali slediti, čeprav v morda drugačni obliki, saj vprašanja mestne-ga okolja postajajo čedalje bolj pereča. Vsekakor pa mnoga teh vprašanj niso ta-ko nerešljiva, kot se zdijo na prvi pogled, niti ne zahteva njihova rešitev velikih fi-nančnih sredstev. Vsekakor pa velja ugotovitev, ki jo je tovarišica Svetinova večkrat poudarila, da se moramo pričeti zavedati vpliva oko-lja na lastno življenje in že vnaprej predvideti ustrez-nejše rešitve posameznih vprašanj.
M. Pirjevec