Blaž Mesec
PRITLEHNE TEORIJE V KVALITATIVNEM RAZISKOVANJU
V SOCIALNEM DELU
Kar sledi, bi bil lahko razširjeni povzetek moje
knjige Uvod v kvalitativno raziskovanje v social-
nem delu (VŠSD, Ljubljana, 1998) - povzetek, s
katerim močno zamujam, zaradi te zamude pa je
prišlo v obliki darila dobrotnega Časa do dobro-
došlega premika poudarka, tako da ta spis ni zgolj
povzetek, temveč, si upam trditi, samorefleksija.
V knjigi opisujem, kako sem se uvajal v kvali-
tativno raziskovanje, pri čemer je poudarek bolj
na kvalitativni analizi gradiva kakor na vprašanjih
zbiranja takega gradiva, to je, na vprašanjih
kvalitativnega terenskega raziskovanja. Opisujem
tudi, kako sem se srečal s temi vprašanji in dajem
bralcem sem in tja napotke na osnovi svojih iz-
kušenj. V knjigi in tudi pri poznejših raziskavah
je moje zanimanje veljalo predvsem analizi, temu
pa se je v zadnjem času pridružilo še zanimanje
za oblikovanje teorije na osnovi kvalitativne ana-
lize. Zato sem se vprašal, kakšne so pravzaprav
teorije, do katerih so privedle v knjigi objavljene
analize, kako se med seboj razlikujejo, ali jih je
mogoče na podlagi formalnih značilnosti kako
razporediti in iz tega potegniti nauke za nadaljnje
oblikovanje pritlehnih teorij v tradiciji Glaserja
in Straussa'. Vprašanje teorije je v socialnem delu
še precej na začetku. Kar se »prodaja« kot teorija
socialnega dela, so iz psihologije in psihoterapije,
delno pa iz sociologije in drugih znanosti (sistem-
ske teorije) povzeta načela in pravila za ravnanje
v praksi socialnega dela. Odprto pa je vprašanje
oblikovanja empirične, na raziskovanju prakse
socialnega dela temelječe teorije socialnega dela,
teorije ali teorij, ki ne bi bile zgolj aplikacija teorij
tako imenovanih temeljnih ved ali celo le prenos
teorij drugih (hierarhično prirejenih ne nadreje-
nih) ved o ravnanju.
V prvem delu knjige sem pojasnil, nekoliko
dopolnil, ilustriral in priporočil metodo kvalita-
tivne analize, kot jo najdemo v temeljnem delu
Glaserja in Straussa The Discovery of Grounded
Theory (Odkritje pritlehne teorije). Ko je bila knji-
ga končana, pa sem na svoje presenečenje odkril,
da tam objavljene kvalitativne analize sploh niso
vse sledile tej metodi, pa tudi ne vse kakšnemu
drugemu modelu. Analitski postopek je bil prav-
zaprav pri vsaki od objavljenih analiz nekoliko
drugačen, posledično pa je bila taka, vsakokrat
formalno drugačna, tudi vsaka od »izdelanih«
pritlehnih teorij. V tem članku želim poudariti to
različnost analitskih pristopov in tehnik in različ-
nost teoretskih izidov.
Prvi resni poskus kvalitativne raziskave na po-
dročju socialnega dela v Sloveniji je bila raziskava
o socialnoterapevtskih kolonijah za vedenjsko
motene otroke na Rakitni v letih 1975 in 1976.
Tako praktična akcija kot tudi raziskava sta bili v
več pogledih prelomni. Pristop k obravnavanju
otrok se je od dotedanjih zdravstvenih kolonij raz-
likoval po kombinaciji teh elementov: (1) zavrača-
nje medicinskega modela defekta oziroma modela
obravnave, ki implicira vlogo otrok kot objektov
terapevtskih prizadevanj, (2) vključitev skupine
alternativno usmerjenih nepoklicnih prostovoljnih
sodelavcev v vlogi vzgojiteljev, (3) združitev prak-
tičnega in raziskovalnega dela v okviru akcijske
raziskave z udeležbo. Raziskava ni bila le prva
eksplicitno zasnovana akcijska raziskava z udelež-
bo (ARU) v socialnem delu pri nas, ampak tudi
prva kvalitativna raziskava - kljub uporabi neka-
terih standardiziranih tehnik zbiranja podatkov.
Raziskovalno poročilo o dveh kolonijah je bilo v
glavnem kvalitativno: vsebovalo je verbalne opise
dogajanja, opise doživljanja, anekdote in razmiš-
ljanja, ki so jih prispevali udeleženci različnih pod-
skupin ali slojev v koloniji in okrog nje. Nekatere
interpretacije so bile prav briljantne, toda metodo-
log bi jim očital, da ne temeljijo na razvidni ana-
lizi sistematično zbranega empiričnega gradiva.
215
BLAŽ MESEC
Celoten postopek zbiranja empiričnega gradiva,
njegovega urejanja, analize in interpretacije se je
dogajal v glavah genialnih mladcev, ki so dali osta-
lemu svetu na vpogled samo svoje sklepe, sem in
tja ilustrirane s primeri empirije. To ne pomeni,
da njihove interpretacije in sklepi niso izhajali iz
empiričnih opažanj in doživetij, ampak da empi-
rična evidenca ni bila sistematično zbrana, ana-
lizirana, eksplicirana in »postavljena na ogled«.
Vendar pa so te interpretacije druga drugo vali-
dirale in so bile bolj ali manj sprejete v skupnosti
raziskovalcev, ki so bili seznanjeni z zadevo. Teo-
rija kvalitativnega raziskovanja, na kateri je teme-
ljilo to poročilo, je ostala na spoznavnoteoretski
ravni in na ravni obravnave terenskih metod zbira-
nja podatkov, ni pa dala opore za analizo podat-
kov. Dogodilo se je tisto, kar sem pozneje imeno-
val »skok v teorijo«; preskok mučnega zapisovanja
opažanj, predvsem nevpadljivega vsakdana, opu-
stitev utrudljivih analitičnih postopkov, postop-
nega klasificiranja in povezovanja. Ta skok v
teorijo je problematičen, prvič, ker lahko vsebuje
neupravičene preskoke v sklepanju (jumping to
conclusions)-, in drugič, ker onemogoča drugače
mislečim, da bi iz istega empiričnega gradiva iz-
peljali drugačne sklepe. Pomeni kršenje temelj-
nega metodološkega načela, načela preverljivosti
podatkov in postopkov sklepanja.
Ko sem »padel« v naslednjo kvalitativno razi-
skavo, to je, ko sem se znašel pred zahtevo, da v
raziskovalno poročilo prispevam besedilo o nekaj-
letnem delu s taborniki v mestnem predelu Ljublja-
ne (1980), ne da bi vnaprej načrtoval raziskavo
(ki je imela druge nosilce), sem se tolažil z mislijo,
da je dobilo poročilo o rakitniških kolonijah pozi-
tivno recenzijo, čeprav je bilo veliko besedil napi-
sanih postfestum, če že ne povsem »iz glave« na
podlagi reminiscenc in dokaj nesistematičnih
zapiskov; vnaprej načrtovana testiranja so bili
namreč taboreči pod vplivom svojih vzgojiteljev
zavrnili v imenu svojih pravic, oziroma, so jih
dopustili le v močno okrnjenem obsegu. V okviru
projekta »Štepanjsko naselje«, ki ga je izvajal
sociološki inštitut in naj bi prispeval k reševanju
problematike naselja s številnimi priseljenci iz
kulturno in socialno različnih okolij, je skupina
strokovnjakov in prostovoljcev začela sodelovati
s taborniško enoto v tem predelu z namenom, da
bi to organizacijo usposobila za delo z zelo različ-
nimi otroki, med drugim tudi za sprejemanje
otrok z vedenjskimi in čustvenimi motnjami. Šlo
je torej za uvajanje sprememb v obstoječo prosto-
voljsko organizacijo. Po zglednem začetnem sode-
lovanju se je počasi razvilo nasprotovanje med
starim vodstvom enote in starejšimi (po stažu)
člani na eni strani in strokovnjaki in študenti-pro-
stovoljci na drugi. Spor med stranko »tabornikov«
in stranko »socialcev« je kulminiral na letnem
taborjenju, nadaljeval pa se je vse do naslednjega
poletja, ko je prišlo do ločitve obeh strank in orga-
nizacije dveh ločenih izmen.
Kako zastaviti raziskavo tega dogajanja? Retro-
spektivno so zadeve videti preproste, tedaj pa ni
bilo jasno niti, kako zastaviti problem. Ker je šlo
za socialno delo, je bilo seveda logično, da gre za
problem načina dela, metode ali pristopa. Hoteli
smo spremeniti organizacijo, da bi bila kos novim
nalogam. Pri tem smo naleteli na težave, na odpor.
Je bilo to nujno, neizogibno? Problem je torej uva-
janje sprememb v prostovoljsko organizacijo. Po-
jem »uvajanje sprememb« mi je odprl tudi vrata
v teorijo, vključno z literaturo o spreminjanju
organizacij. Teoretski kontekst']q bila torej teorija
skupnostnega socialnega dela. Metodološki pri-
stop, kot se je pokazalo na koncu, je bil študija
primera organizacije, v katero so prišli (povabljeni
ali nepovabljeni - z vidika starih tabornikov je
prišlo nekaj povabljenih, pa veliko nepovabljenih)
strokovnjaki in njihovi pomočniki-prostovoljci, da
bi spremenili način delovanja organizacije in da
»ne bi bilo nikoli več tako, kot je bilo«. Tak proces
je vreden raziskovanja. Študija primera pomeni,
da iz proučevanja enega samega primera izvede-
mo posplošitve, četudi zgolj kot hipoteze. Te hipo-
teze je mogoče preveriti bodisi z nadaljnjimi razi-
skavami bodisi s povezovanjem z že obstoječim
znanjem. Empirično gradivo sem zbiral z opazo-
vanjem s sodelovanjem, pravzaprav s sodelova-
njem z opazovanjem, saj je bilo sodelovanje pri-
marno, opazovanje pa sekundarno. Vse lepo in
prav, toda opazovanje ni bilo sistematično. Pisal
sem sicer dnevnik, a precej neredno in nesistema-
tično. Izhodiščno empirično gradivo torej nikakor
ni bilo zgledno, pomagalo pa mi je, da sem obudil
spomine na dogajanje med letom. Ti spomini pa
niso bili gradivo, ki naj bi ga nato še analiziral,
ampak so zapisani kot besedilo končnega poro-
čila. Tehnika analize torej ni razvidna. Tudi meni
se je zgodil »skok na teoretsko raven«. V celotnem
dogajanju je bil v ospredju konflikt med starimi
taborniki in prišleki, tako da se je opis razvoja,
poteka in manifestacij konflikta vsilil sam po sebi
kot osnovna tema. Temu pa je sledilo vprašanje,
kaj to dogajanje pomeni z vidika teorije socialnega
216
PRITLEHNE TEORIJE V KVALITATIVNEM RAZISKOVANJU V SOCIALNEM DELU
dela, kaj je bila pri vsem tem metoda oziroma ali
sploh lahko govorimo o metodi. Rezultat raziskave
je bil torej dvojen: najprej opis socialnega procesa,
to je konfliktnega dogajanja, in razčlenitev faz in
manifestacij konflikta, nato »diagnoza«, prepozna-
nje, v literaturi o skupnostnem socialnem delu že
opisanega pristopa oziroma ujemanja v literaturi
opisane strategije in dejanskega poteka, kar se je
izteklo v ugotovitev, da gre v našem primeru za
posebno kombinacijo konsenzualne in konfliktne
strategije skupnostnega dela. Opis konfliktnega
dogajanja, čeprav sam po sebi didaktično zanimiv
kot realni, naravni primer družbenega konflikta
na medosebni in medskupinski ravni, se je iztekel
v ugotovitev o podobnosti manifestacij, taktik in
tehnik konflikta na mikroravni s konflikti na ma-
krodružbeni ravni, kar je bilo zame takrat osu-
pljivo spoznanje.
Osupljivo, ker sem uvidel, da smo - obsojajoč
izvoz/uvoz socialistične revolucije na makro ravni
in morda tudi revolucijo sploh - na mikro ravni
sami kot znanstveno podkovana avantgarda uvo-
zili nekakšno revolucijo (proti izkoriščanju otrok,
za enak dostop do sredstev za zadovoljevanje po-
treb, proti privilegijem, za demokracijo in samo-
upravljanje). Kot so otroci in mladostniki pri ta-
bornikih reproducirali avtoritarne vzgojne vzorce
svojega domačega okolja, tako smo pristaši akcije
spreminjanja, prepričani v svoj prav, nevede re-
producirali vzorec revolucije - s pomembno razli-
ko, da na koncu vendarle nismo zatrli in razgnali
drugače mislečih (mogoč in poskušan je bil nam-
reč tudi nasproten izid), ampak smo dopustili dru-
gačnost - ločene izmene.
Že v prvi raziskavi smo torej oblikovali dve
vrsti teorije ali teorijo na dveh ravneh: na ravni
opaženega socialnega procesa (vedenja) in na rav-
ni namerne družbene (strokovne) akcije (ravnan-
ja). Bil sem zadovoljen, saj sem uspel neko doga-
janje, ki je bilo videti zelo kaotično, urejeno opisati
z uporabo pojmov socialne psihologije in teorije
skupnostnega socialnega dela. A tudi jaz, tako ka-
kor prej kolegi, nisem pustil za seboj primarne
empirične evidence, niti spodobnega dnevnika ne,
da bi omogočil drugim preverjanje in kritiko svojih
ugotovitev. Zahteva po dokumentiranju empirič-
nih »dejstev« in po razvidni analizi je bila poslej
v ospredju mojega »kvalitativnega« prizadevanja.
Raziskava o krajevni organizaciji Rdečega kri-
ža (1986) je druga na seznamu mojih samostojnih
kvalitativnih raziskav. Da bi dobili vpogled v delo-
vanje prostovoljcev, samopomoč in vzajemno
pomoč in tako prispevali spoznanja v teorijo
prostovoljnega socialnega dela in samopomoči,
sem se z dvema študentkama, ki sta tako opravljali
svojo študijsko prakso, pridružil kot opazovalec
krajevni organizaciji Rdečega križa v predmestju
Ljubljane. Organizacija je izvajala standardni pro-
gram Rdečega križa, svojo pozornost pa so prosto-
voljke usmerile predvsem v pomoč starejšim. Tudi
to je bila študija enega samega primera organi-
zacije v njenem okolju, izvedena z namenom, da
bi prišli do ugotovitev, ki bi veljale vsaj kot hipo-
teze tudi za druge podobne organizacije in okolja,
kjer sodelujejo prostovoljci. Gradivo smo zbirali
z opazovanjem (delno kot sodelovanje z opazova-
njem, delno kot opazovanje s sodelovanjem). De-
kleti sta sodelovali pri merjenju krvnega pritiska
in nekaterih drugih akcijah, jaz pa sem se udele-
ževal sestankov odbora. Ob tem smo vsi trije vodili
vsak svoj dnevnik. Tudi tokrat so bili ti dnevniki
preveč površni in skopi, da bi bili kaj več kot
opomniki, a so mi bili v pomoč pri kronološkem
razvrščanju dogajanja in pri opozarjanju na po-
membne dogodke. Ključno gradivo so bili odlični
zapisniki sestankov odbora krajevne organizacije
RK, ki jih je pisala tajnica odbora, sicer tudi poklic-
na tajnica v nekem podjetju. Poleg zapisnikov sem
pri analizi uporabil tudi druge dokumente organi-
zacije. Ko sem začenjal analizo, sem imel tokrat
prvič pred seboj spodobno empirično gradivo, ki
sem ga uredil, tako da je v dodatku raziskovalnega
poročila seznam dokumentov, v poročilu samem
pa so ob trditvah in sklepih reference na te doku-
mente. Tu sem tudi prvi uporabil tehniko kodi-
ranja (klasificiranja) posameznih postavk iz doku-
mentov. To ni bilo težko, kajti posamezne točke
iz zapisnikov so se nanašale na jasno razpoznavne
vidike delovanja organizacije, kot so pobiranje
članarine, prodajanje znamkic, obiskovanje starih,
obdarovanje ipd. To primarno opisno kodiranje
sem nadgradil na dveh ravneh s kodami, ki so se-
gale na teoretsko raven: uporabil sem klasifikacijo
funkcij organizacije po literaturi (Pincus in Mina-
ban) in klasifikacijo izbranih metodičnih vidikov
(procesualnost, napotenje, zaupnost ipd.). Upora-
bil sem torej tri načine kodiranja: prvi je bilo ko-
diranje, ki je še najbližje postopku kodiranja »in
vivo«; kot kode sem uporabil izraze, uporabljene
v samih zapisnikih. Pri drugem sem izhajal iz
vnaprejšnje teoretske sheme - spiska funkcij orga-
nizacije. V gradivu sem iskal in kodiral reference
na posamezne funkcije (razdeljevanje materialnih
sredstev, vzpostavljanje povezav z viri ipd.). Pri
217
BLAŽ MESEC
tretjem sem induktivno, po metodi stalnega pri-
merjanja, abstrahiral metodične pojme (procesual-
nost ipd.).
Tudi v tej raziskavi sem bil ves čas pred vpraša-
njem, kaj je problem raziskave. Izhodiščni pro-
blem je bil ugotoviti, kako poteka prostovoljno
delo v prostovoljski organizaciji. A tudi tu bi lahko
(zlobno) vprašali: Kako - kako? Kaj me pravza-
prav pri tem »poteku« zanima? Iz poročila je raz-
vidno, da me je zanimalo veliko reči; drugače po-
vedano, vse do konca nisem uspel usmeriti pozor-
nosti na en sam, najpomembnejši problem. Šele
post festum, ko je bilo poročilo oddano, se mi je
posvetilo, o čem pomembnem pravzaprav govori.
Pred tem sem opisoval vse mogoče. Zbrano gra-
divo in analiza sta omogočala opisati, kaj organi-
zacija dela, katere funkcije izvaja. Prvi rezultat je
torej diagnoza funkcij organizacije v skladu z opisi
v literaturi. Drugi rezultat je opisna teorija o nači-
nih ravnanja prostovoljk, o njihovi laični metodi
in o samorazumevanju prostovoljk. Tretji rezultat
je opis skupinskega dogajanja: strukture skupine,
posameznih vlog, vodenja, potreb skupine. Pozne-
je se mi je posvetilo, da je za teorijo najpomemb-
nejše dejstvo, da je prišlo do konflikta med krajev-
no organizacijo in občinskim vodstvom organiza-
cije in da smo v skupinskodinamičnem dogajanju
v krajevni organizaciji opazili razliko med for-
malno in neformalno strukturo in delovanjem.
Organizacija je bila v prehodu med formalistično-
ritualiziranim načinom delovanja, ki se legitimira
s poslušnostjo organizacijski hierarhiji, in pragma-
tično-učinkovitostnim načinom delovanja, ki se
legitimira z odgovornostjo do »volilnega telesa«
(do konstituante), to je, do starejših občanov, ki
naj bi jim, po samorazumevanju prostovoljk, orga-
nizacija predvsem služila. Tudi tu se je sredi osem-
desetih let na mikro ravni dogajalo nekaj podob-
nega kakor na družbeni makro ravni.
Tretja moja kvalitativna raziskava so bili Sce-
nariji preživetja (1989). V obdobju politične in go-
spodarske krize v nekdanji Jugoslaviji si je projekt-
na skupina študentov na »blok eksperimentalnih
vajah« zastavila vprašanje, kako se ljudje znajdejo
v pogojih visoke inflacije, slabih gospodarskih
razmer in negotove prihodnosti. Kot socialne
delavce so nas zanimale tehnike preživetja. Ker
nismo imeli večjih ambicij, so študentje izvedli pol-
strukturirane intervjuje na priročnem, »naključ-
nem« vzorcu Ljubljančanov. Izvedenih je bilo
približno 30 intervjujev, ki so jih študentje (delali
so v parih) praviloma dobesedno zapisovali. Zajeli
smo ljudi obeh spolov, različnih starosti in celot-
nega izobrazbenega razpona. Potem ko smo inter-
vjuje na vajah delno obdelali in prišli do določenih
ugotovitev, sem gradivo ponovno vzel v roke, ker
se mi je zdelo, da je v njem skrito več zanimivega,
kakor smo uspeli analizirati na vajah. Izločil sem
slabe intervjuje in preostale pretipkal (iz rokopisa)
tako, da sem pustil na desni strani širok rob,
kamor sem nameraval vpisovati kode. Kodiranje
je bilo zahtevnejše kakor v raziskavi o organizaciji
Rdečega križa, ker so bile izjave na zelo različnih
ravneh. Uporabljeno je bilo torej reduktivno kodi-
ranje, klasificiranje izjav po podobnosti, in poime-
novanje variabel in modalitet v procesu abstrahi-
ranja pojmov. Kodiranje imenujem reduktivno,
ker je bilo več podobnih izjav subsumirano pod
isti pojem, tako da je bilo na koncu število pojmov
manjše kot število prvotnih izjav. Rezultat te prve
analize je bil torej opis različic doživljanja krize in
tehnik preživetja na podlagi seznama pojmov z
njihovimi modalitetami. Pomembnejše »odkritje«
je bil obrazec postopnega krčenja zadovoljevanja
potreb od opuščanja velikih vlaganj (gradnja hiše)
in »luksuza« (potovanja) do prikrajševanja pri
zadovoljevanju osnovnih potreb, nazadnje potreb
otrok. Drugi postopek analize je bil nasproten
od prvega. »Kodiranje« je potekalo tako, da sem
zapise intervjujev kot celote, kot opise posamez-
nih primerov, razporejal po metodi stalnega pri-
merjanja glede na podobnost celostne situacije
anketiranca (oziroma njegove družine) v večdi-
menzionalnem prostoru, katerega dimenzije so
bile v začetku nejasne in neeksplicirane. Ko sem
opise življenjskih situacij razporedil po podobno-
sti v nekaj skupin, sem vsako skupino poimenoval
z opisnim ali metaforičnim izrazom (npr. »gospo-
darska ekspanzija«, »pred zaprtimi vrati«) in to
poimenovanje še podkrepil ali ilustriral z značil-
nim dobesednim navedkom iz intervjuja (npr.
»garamo, pa vseeno ničesar nimamo«). Tako sem
torej kot rezultat dobil tipologijo življenjskih situa-
cij in ravnanj družin v krizi. Tretji postopek je bil
čisto miselne narave in ni več zahteval poseganja
v empirično gradivo. Šlo je za gradnjo hipotetič-
nega eksplanativnega modela, ki naj bi pojasnil
paleto različnih odzivov družin na družbeno kri-
zo. Neodvisne variable v tem modelu so izhodiščni
pogoji družin, posredniška pa družinska struktura
in dinamika. Pri tej raziskavi sem se prvič zavedel
velikih možnosti kvalitativne analize in velike svo-
bode na empiričnih opisih in izjavah temelječega
teoretiziranja, ki ga omogoča.
218
PRITLEHNE TEORIJE V KVALITATIVNEM RAZISKOVANJU V SOCIALNEM DELU
Raziskava o oblikah neformalne pomoči med
družinami {\993) naju je s kolegom Srečom Dra-
gošem peljala v smer oblikovanja taksonomije
oblik neformalne pomoči. S pomočjo študentov
in kolegov na VŠSD je bilo izvedenih več kot sto
delno strukturiranih intervjujev z družinami iz vse
Slovenije na njihovih domovih (po priročnem iz-
boru, vendar razpršeno po različnih krajih). Poleg
drugih podatkov o gospodinjstvu so anketirani
opisali nekaj situacij, v katerih so se obrnili na
koga po pomoč, in situacij, ko so sami komu
pomagali. (Izločili smo opise'institucionalne
pomoči.) Tako smo dobili večje število opisov
situacij neformalne pomoči. Vsak opis smo kodirali
glede na ustaljenost dejanja pomoči (ustaljene
navade - neustaljena dejanja), širino kulturnega
kroga, v katerem velja ta običaj ali navada (širši
kulturni običaj - navada v ožjem sorodstvenem
krogu), odnos med prejemniki in dajalci pomoči
(sorodniki - sosedje - prijatelji - drugi), vsebino
pomoči (stvarna - osebna) in razlog ali povod
pomoči (življenjski dogodki - obletnice - delo -
nesreča - bolezen - pomanjkanje). Vsak opis smo
torej razvrstili glede na vseh teh pet kriterijev in
dobili tako hierarhično klasifikacijo ali taksono-
mijo oblik neformalne pomoči. Glede na to, da je
»pomoč« (socialna pomoč) osrednji pojem social-
nega dela in da je neformalna pomoč ena od dveh
različic pomoči, bi morala biti ta klasifikacija
teoretično pomembna, kot je za botanika pomem-
bna taksonomija rastlin.
Analiza, ki sem jo naslovil Dan na psihiatriji
(1994), govori o doživljanju pacientk psihiatrične
klinike. Odlomek iz dnevnika prostovoljke, dru-
žabnice pacientkam na ženskem oddelku psihia-
trične klinike, ki ga je prijazno dala na voljo Mojca
Urek za analizo v skupini slušateljev podiplomske-
ga študija socialnega dela na področju duševnega
zdravja, je zaradi avtentičnosti in niansiranosti
zbudil mojo pozornost, tako da sem ga ponovno
analiziral, pravzaprav samo tisti odlomek, ki go-
vori o izhodih in o reakciji pacientk na nepravično
odločitev zdravnika. Tudi tu gre za študijo prime-
ra, ki temelji na nesistematičnem opazovanju z
delno udeležbo, kakor ga je ob svojih obiskih
izvajala prostovoljka in svoja opažanja pozneje
doma zapisala v dnevnik. Izhodišče analize,
empirično gradivo, je bilo zgolj nekaj stavkov v
dnevniku, stavkov, ki so bili nabiti s pomenom.
Njihov pomen je bil tako kondenziran, da se je -
spet sama od sebe - vsilila reduktivnemu kodi-
ranju ravno nasprotna metoda eksplikativnega
kodiranja. Izluščiti je bilo treba in narediti raz-
viden pomen teh stavkov, pravzaprav enega same-
ga stavka, saj gre za vsebinsko povezano celoto.
Vsaki pomenski enoti tega stavka, povedi, smo
poiskali splet asociacij, pojmov, ki so razprli kon-
tekst dogajanja, na katerega se je nanašala izjava,
in tako omogočili razviden in razčlenjen opis, ki
je vodil do razumevanja izjave in situacije, v kateri
je nastala. Rezultat analize je eksplikacija impli-
citnih teorij ključnih akterjev, to je zdravnikov
(osebja) in pacientk, in ugotovitev o protislovni
naravi teh teorij - teorija o protislovju (dialektična
teorija) med implicitnimi teorijami ključnih akter-
jev. Eksplikacija implicitnih teorij akterjev je eden
najbolj zaželenih in za prakso pomembnih ciljev
raziskovanja v socialnem delu. Samo če vemo, na
podlagi kakšnih predpostavk, domnev in »teorij«
delujejo ljudje, jim lahko te »teorije« reflektiramo
in tako vplivamo na njihovo korigiranje.
V	tej analizi sem se najbolj približal meji tiste-
ga, kar naj bi bil še sprejemljiv delež »domišljije«
pri analizi. Zato je to analiza, za katero ne bi želel,
da bi jo posnemali; če že, tedaj z dobrim razlo-
gom. Dosedanja posnemanja v študentskih razi-
skovalnih nalogah so se izrodila v nesmiselno pre-
pisovanje izjav in poljubno izmišljanje, ki ni pri-
peljalo nikamor.
V	okviru raziskave inštituta za kriminologijo
(nosilka A. Šelih) o kršenju pravic otrok v postop-
kih pred organi pravosodja in socialnega varstva,
sva s kolegico Gabi Čačinovič Vogrinčič analizirala
nekaj primerov dela centrov za socialno delo, med
njimi tudi primer nasilja nad otroki zaradi alkoho-
lizma staršev, primer, s katerim se je center za
socialno delo ukvarjal celo desetletje in ki se je
končal (začasno) z oddajo otrok v zavod in izre-
kom pogojne kazni staršem, torej ne tako, kakor
bi si želeli, a bolje, kakor bi se, če sploh ne bi
ukrepali. Gre za študijo primera dela socialne služ-
be z družino (1996). Osnovno empirično gradivo
je bila dokumentacija socialne službe, dosje pri-
mera. Po ureditvi dosjeja je stekla analiza na dveh
ravneh. Najprej smo izvedli kronološko analizo
kot čisto formalno analizo števila dogodkov (posa-
meznih vrst) v časovnih obdobjih, katere rezultat
je kronološki diagram. Strogo vzeto je to kvanti-
tativna analiza, ne kvalitativna. Zanima nas raz-
poreditev dogodkov, ki jo interpretiramo glede
na različne možne razporeditve.
Končna interpretacija je seveda vsebinska, ne
zgolj formalna, kar pomeni, da upoštevamo va-
lenco (vrednost) ali pomen posameznih dogodkov
219
BLAŽ MESEC
in nas zanima, ali se je zmanjšalo število nega-
tivnih dogodkov ipd. Druga raven analize je ana-
liza interakcijskih vzorcev, zlasti vzorcev ravnanja
socialne službe. Kronološka analiza prispeva k
analizi interakcijskih vzorcev. Končni rezultat ana-
Hze je dvojen: podali smo interpretacijo o možni
implicitni teoriji socialne službe, ki je v duhu tradi-
cionalnega linearno-kavzalnega mišljenja usmer-
jena k odpravljanju osnovnega vzroka nasilja
(alkoholizem staršev) in pri tem zanemari druge
možnosti vplivanja in sprememb. Drugi rezultat
je teorija o dveh strategijah ravnanja socialne slu-
žbe, dejanski, ki smo jo poskusno imenovali kon-
trolna strategija, in možni, ki smo jo imenovali
strategija pomoči. Pokazali smo, da teorija ni samo
konstatacija dejanskega, ampak tudi interpretacija
možnega, odkrivanje realnih možnosti drugač-
nega delovanja v dejansko opaženem. Odzivi na
to analizo so pokazali, da je mogoče ugotovitve
posplošiti na širši krog primerov in da gre (je šlo)
v resnici za precej razširjeno strategijo naših so-
cialnih služb. Po drugi strani pa smo bili opozor-
jeni tudi, da strategij ne gre ločevati, ampak le
razlikovati, saj je treba hkrati uporabljati obe. Ta
raziskovalni pristop je bil ponovljen v številnih
diplomskih delih študentov socialnega dela. Žal
do sedaj še nismo utegnili pregledati vsega tega
raziskovalnega dela.
Tudi raziskava o skupini samopomoči žensk
(1996), ki so doživele nasilje s strani svojih zakon-
skih partnerjev, je študija primera. Sledi v social-
nem delu pogostemu modelu primerjave med
stanjem pred obravnavo in po njej. Osnovno em-
pirično gradivo, to je polstrukturirane intervjuje
s članicami skupine samopomoči, sta priskrbeli
strokovni vodji skupine, diplomirani socialni
delavki Mojca Papič in Marija Gril. Intervjuji niso
zapisani dobesedno, pač pa v povzetku, kar je
morda etično utemeljeno, metodološko paje ovi-
ra, saj tako ravnanje omogoča, da se že v zapise
intervjujev vnašajo stališča raziskovalk, in se tako
zmanjšuje objektivnost raziskave. Te intervjuje
sem ponovno reduktivno kodiral in dobljene poj-
me povezal v model, ki sem ga ubesedil kot teorijo
o spremembah doživljanja članic skupine samo-
pomoči, do katerih je prišlo zaradi procesov v
skupini.
Ob primerjalnem pregledu teh raziskav sem
se ponovno prepričal, kako primerno orodje za
razumevanje socialnega dela, za vpogled v njegove
postopke in procese, je oblikovanje empiričnih
pritlehnih teorij v tradiciji Glaserja in Straussa
na podlagi kvalitativne analize kvalitativnega
gradiva. Pregled je tudi pokazal, da imamo na
voljo zelo različne postopke analize, ki vodijo do
formalno zelo različnih pritlehnih teorij.
220
PRITLEHNE TEORIJE V KVALITATIVNEM RAZISKOVANJU V SOCIALNEM DELU
Tabela 1: Avtorjeve kvalitativne raziskave na področju socialnega dela v letih od 1980 do 1996
(Vir: B. Mesec, 1998, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: VŠSD.)
221
BLAZ MESEC
OPOMBA
1 Gre za »grounded theory«. Slovensko bi to lahko pomenilo »utemeljena« ali pa tudi »pritlehna«
teorija. V knjigi sami sem kot manj posrečen zavrnil prevod mlajšega kolega Vita Flakerja »pritlehna
teorija« in se opredelil za termin »utemeljena teorija«. Danes vse bolj uvidevam, da je Flakerjev
prevod ustreznejši. Glaser in Strauss nista odkrila, da naj bi bila teorija utemeljena. Utemeljena naj bi
bila pač vsaka teorija, to je samoumevno. Glaser in Strauss sta pozvala k odkrivanju pritlehnih namesto
»velikih« teorij (kakršne so Webrova, Marxova ali Parsonsova), skromnih, kontekstualno vezanih
teorij za vsakdanjo, omejeno rabo, natanko takih, kakršne potrebuje socialno delo. Ta sprememba
mojega terminološkega nazora nima nobene zveze z dejstvom, da je Vito Flaker medtem postal moj
dekan.
222