SLOVENŠČINA Fenomen prekmurskega narečja O njegovi zgodovini, sodobni podobi ter sožitju s knjižno slovenščino IAI.ll4J!imil Prekmursko narečje je najvzhodnejše slovensko narečje, ki skupaj s prleškim, slovenskogoriškim in haloškim narečjem sestavlja panonsko narečno skupino, kije na Karti slovenskih narečij (T. Logar, J. Rigler) prikazana z različnimi odtenki rumene barve. Notranje se deli na vsaj tri različice, tj. na dolinsko, ki se govori južno ob Murske Sobote vse do reke Mure, ravensko, ki jo govorijo v krajih med Mursko Soboto in krajnim govorom Cankova (ob meji z Avstrijo), ter goričko različico, govorjeno v govorih na Goričkem, v zamejstvu na Madžarskem pa se govori t. i. porabska različica, ki vključuje krajevne govore vse do Monoštra. Z vidika sodobnega časa pojmujemo prekmurščino kot neknji- žno zemljepisno različico, tj. narečje, ki v istem prostoru in času sobiva s knjižno slovenščino, medtem ko je imelo to na- rečje v času pripadnosti Prekmurja ogrski državi (do leta 1919) status knjižnega jezika. Zgodovinski pogled na prekmurščino - nastanek prekmurskega knjižnega jezika Na razvoj prekmurskega idioma so vplivali raznoteri zgodovin- ski dejavniki, izmed katerih je imel največji vpliv vdor madžar- skega ljudstva v Panonsko nižino na prelomu 9. in 10. stoletja, ki je ozemlje današnjega Prekmurja s Porabjem priključilo svoji državi in ga za kar tisoč let z geografsko ločnico, tj. reko Muro, ostro ločilo od matičnega naroda. Pod tujo nadvlado je močno povezana prekmurska skupnost ves čas iskala načine ohranja- nja regionalne in jezikovne identitete in jo zaradi zavedanja svoje posebne situacije na t. i. obrobju čedalje bolj krepila. V takšnih okoliščinah se je v zgodnjih letih 18. stoletja začel razvijati prekmurski knjižni jezik, ki je sicer zaradi različnega zemljepisnega porekla piscev (iz severnih, osrednjih oz. južnih govorov) neenoten, večinoma pa temelji na ravenski in gorič- ki različici, od koder je prihajalo največ piscev, medtem ko je bila dolinska različica prvič zapisala šele v začetku 20. stoletja. Nosilce knjižne norme so, enako kot v osrednjem slovenskem prostoru, predstavljali katekizem (Franc Temlin: Mali Katechi- smus, 1715, tj. prevod Lutrovega Malega katekizma), ki je hkrati prva tiskana knjiga v prekmurskem knjižnem ježku, abecednik (F. Temlin: Abecedarium Szlovvensko, 1725) in Biblija (Štefan Kiizmič: Nouvi zakon, 1771), le da z dvestoletnim časovnim zamikom, vsi pa so bili zapisani v madžarskem črkopisu. Neenotnost v prekmurskih knjigah se kaže predvsem v različ- nem načinu zapisovanja prekmurskih glasov ei in ou, ki ju po- leg te oblike zapisujejo še kot ej oz. kot e/o (zvejzda »zvezda«, dejte »dete«), ou (rouka »roka«, moust »most«, goloub »golob«). Sicer pa so v zapisu knjižne prekmurščine dosledno upošteva- ne soglasniške značilnosti, npr. mehki nj se izgovarja/zapisuje kot n (kniga), končni -m prehaja v -n (sidin »sedim«), končni -v se izgovarja/zapisuje z nezvenečo različico, tj. s -f(z rokouf »z roko«), sklop pt prehaja v ft (ftica »ptica«), sklop dn prehaja v gn (gnes »danes«), sklop ti prehaja v ki (ldačiti »tlačiti«), sklop tm prehaja v km (krnica »tema«) ... Pri tem je potrebno upoštevati, da je pomen prekmurskih ver- skih tiskov bil dvojen: poleg ozke cerkvene rabe so knjige obli- kovale tudi močno zavest prekmurskih preprostih ljudi, širile njihov besedni zaklad, predvsem pa v bralcih budile narodno- stni občutek. Poimenovanja Prekmurja in Prekmurcev V času priključitve Prekmurja k tedanji Jugoslaviji so se med Prekmurci pojavljale številne polemike o poimenovanju te po- krajine, ki se takrat še ni imenovala Prekmurje. Poimenovanje v pomenu »ozemlje prek(o) Mure« je določeno iz osrednjeslo- venskega zornega kota šele po letu 1919. Pod ogrsko oblastjo so Prekmurci sebe imenovali Sloveni, svojo pokrajino Slovenska, jezik pa slovenski ali stari slovenski. Formalno so bila prisotna še druga poimenovanja, kot na primer Slovenska okroglina ozi- roma Slovenska krajina, kar pa je prevod madžarskega izraza Totsag. Ivan Zelko domneva, da to poimenovanje izvira še iz ča- sov madžarske naselitve, ko so ti Slovane, ki so jih ob prihodu srečali v Panonski nižini, poimenovali z izrazom Tot, njihovo POMLAD 2014 31 SLOVENŠČINA Prekmurcem predstavlja prekmurščina močan identifikacijski in pripadnostni element: situacij, kier bi med sabo v domačem okolju govorili v knjižni slovenščini, dejansko ni, pa naj si gre za govorca z nižjo ali višjo stopnjo izobrazbe: pravzaprav bi se jim ob takem početju zdelo, da so »prodali svojo dušo« in zatajili samega sebe. ozemlje pa Totsag. Ime Tot naj bi se prvotno nanašalo na vse Slovane, s katerimi so na novo prišli v stik madžarski zavoje- valci, torej na Slovake, Slovence v Prekmurju in na kajkavske Hrvate (v sodobni madžarščini je v rabi predvsem kot zastarel in nekoliko zaničljiv izraz za Slovake). Čeprav so se izrazi Prekmurje, prekmurski in prekmurščina po koncu prve svetovne vojne že pogosto pojavljali, razprave o tem, ali so ustrezni ali ne, še niso bile zaključene. Se ob koncu tridesetih let ni bilo jasno, ali naj se pokrajina imenuje Pre- kmurje ali Slovenska krajina. Matija Slavič v časopisu Mladi Slovenec leta 1937/38 na pobudo urednika Ferda Godine poja- snjuje kot ustreznejši izraz Prekmurje, saj meni, da bi bil na- ziv Slovenska krajina primeren le, če bi bila ta pokrajina del Madžarske, v Sloveniji pa to nima smisla, saj so tukaj vse po- krajine slovenske. V osrednjeslovenskem prostoru pa je vse do priključitve Prekmurcev k matičnemu narodu zanje veljalo poimenovanje ogrski Slovenci. Bogastvo prekmurskega narečja Prekmurščina ima že v svoji biti pogoj za pestrost in bogatost besednega zaklada, tj. zemljepisno lego. Kot najvzhodnejše slovensko narečje ohranja prvine, ki so v drugih narečjih že izgubljene, tu pa so se ohranile zaradi tisočletne izoliranosti od matičnega naroda, zaradi česar so jezikoslovci obdobja ro- mantike to narečje pojmovali kot zgled »čiste in arhaične slo- venščine«. Poleg zemljepisne obrobnosti bogati prekmuršči- no še vpetost med tri močno drugačne kulture (germanska, madžarska, kajkavska) in s tem jezike/govorne različke, ki so v njenem besednem fondu pustili globok pečat. Kljub bližini dveh neslovanskih idiomov pa je vendarle zanimivo dejstvo, da je večina prekmurskega besedja po izvoru slovanskega porekla. O izrednem besednem bogastvu narečja priča dejstvo o številč- nosti slovarjev tega prostora. Slovar beltinskega prekmurskega govora avtorjev Franca Novaka in Vilka Novaka zajema besed- je krajevnega govora Beltincev in je prvič izšel 1985, drugič v dopolnjeni izdaji 1996, ponatis druge popravljene izdaje pa še leta 2009. Besedje Porabja je ujeto kar v dveh besednjakih, in sicer v Mukičevem Porabsko-knjižnoslovensko-madžarskem slo- varju ter v Slovarju Gornjega Senika A-L avtorice Marije Bajzek Lukač. Poleg omenjenih so tu še trije specialni slovarji, to sta dva zgodovinska, tj. Slovar stare knjižne prekmurščine (besed- je 1715-1919), slovar Agustičevega časopisa Prijatel (zbran v monografiji Natalije Ulčnik (Začetki prekmurskega časopisja: be- sedje Agustičevega časopisa Prijatel), tretji je tematski, tj. Panon- sko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke študije (Mihaela Koletnik). ki obravnava narečno strokovno izrazje. Manjši nabori besed so zbrani tudi v zbirki porabskih pravljic Kraličpa Lejpa Vida (Karel Krajczar, 1996) ter v zbirki zgodb iz Prekmurja Brezglavjeki (Dušan Rešek, 1995). Zanimivejših prekmurske besedne pojave je v razpravi obrav- navala tudi Joža Meze (objava v Jezik in slovstvo, 1955/56), ki se ji kot posebej omembe vredni in v drugih narečjih neznani zdijo izrazi vdrtinja »gospodinja«, laboška »kožica«, ošlek »šalot- ka«, zobovec »bezeg«, bilr »jez« in z njim v zvezi bujrati »jeziti« ter reklo poštenja ste vrejdni »oprostite, pardon«. Da je prekmurščina res nekaj posebnega, nakazuje tudi leksi- kon psovk in kletvic iz Pomurja in Porabja (Se zdaj, na te sveti den, moreš preklinjati), ki jih je zbrala Jelka Pšajd. Z vidika glasovja je v prekmurščini opazna velika pestrost sa- moglasniškega sistema, ki ob enoglasnikih (i, u, e, o, a) vsebuje tudi dvoglasnike (ij lijst »list«, uj klujč »ključ«, ej mlejko »mleko«, ou rouka »roka«). V primerjavi s knjižno slovenščino oz. ostalimi slovenskimi na- rečji ima prekmurščina posebnosti tudi na oblikoslovni ravnini, zlasti v končnicah za tvorjenke posameznih sklonov, npr. v da- jalniku in mestniku ednine za moški spol se govori -i (v knjiž. j. -u), pri brati »pri bratu«, v orodniku ednine za ženski spol pa se govori -of(v knjiž. j. -o), z mamof»z mamo«. To je tudi narečje z najbolje ohranjeno dvojino, ki se v nekaterih narečjih na iz- razni ravni sicer izgublja, in srednjim spolom samostalnikov, ki v drugih narečjih pogosto prehajajo v moški ali ženski spol. Funkcijska zvrstnost prekmurščine Če je za narečje kot zemljepisno zamejeno in neknjižno social- no zvrst nekoč veljalo mnenje o njegovi slabi funkcijskozvrstni členjenosti, danes dejstva kažejo drugače, saj se opaža splošna 32 RAZPOTJA SLOVENŠČINA širitev funkcijskozvrstnega spektra narečnih besedil in s tem absoluten presežek praktičnosporazumevalne vloge narečja, v katerem prednjači umetnostna zvrst. Bogata bera umetnostne zvrsti je zbrana v monografiji Vilka Novaka, Izbor prekmurskega slovstva, kjer je mogoče prebirati odlomke prekmurske proze in poezije starejših avtorjev. Med sodobnimi pisci je v javnosti gotovo najbolj poznan Feri Lainšček, ki je roman Pojep na dejde- kovon bicildini (2001) zapisal v porabski različici prekmurščine, Dečka na dedovem kolesu pa v knjižni slovenščini. Enako maniro sta ubrala tudi Francek Mukič z dvojico romanov Garaboncijaš in Crnošolec ter Milan Vincetič z romanoma Vujšlo mordje/Po- beglo morje. Lainšček je v soavtorstvu s še dvema ustvarjalce- ma (M. Rošem in M. Vincetičem) izdal še prekmursko zbirko novel Srebrni brejg (1995), samostojno še dve zbirki ljubezen- ske poezije: Nikdar nebošznala in Lubezen: verzuške pa kejpi, v pripravi pa so prekmurske pravljice Mislice, doslej zapisane le v knjižni slovenščini. Dobro sta zastopani tudi filmska in glas- bena prekmurska umetnost, in sicer s Kranjčevimi Strici so mi povedali, z Lainščkovim Halgatojem, Skafarjevim filmom Oča in filmom mlajše ustvarjalke Maje Prettner Nikoli za vedno ter z glasbo Kreslina, Lange, Kontrabanta, v zadnjih letih tudi z zelo ustvarjalnim narečnim rapom skupine Stekli psi. Veliko manj kot umetnostne zvrsti je prekmurske publicistike. V osrednjem pomurskem časopisu Vestnikje pretežen delež člankov pisan v knjižni slovenščini, v narečju so le posamezne kolumne, npr. Brat Džouži, medtem ko je večinoma narečni časopis Porabje, namenjen zamejskim Slovencem na Madžar- skem. Prekmurski študentje so imeli priložnost do 1994. leta v narečju prebirati časopis Bruc. V knjižni slovenščini se oddaja tudi večina radijskih oddaj na osrednjem radiu Murski val, na katerem je prekmurščino mogoče slišati le v redkih tematskih, več pa v kontaktnih odajah ter v igranih dvogovornih rekla- mnih vložkih. Sociolingvistični pogled na prekmurščino Prekmurci, katerih prvi, tj. materni jezik, je prekmursko nare- čje, ki je jezik okolja, začnejo knjižno slovenščino usvajati šele v izobraževalnih ustanovah od vrtca dalje, in so tako zmožni t. i. kodnega preklopa iz narečja v knjižno zvrst iz ene v drugo poved, na podlagi česar jih je mogoče nesporno opredeljevati kot dvojezične, kar potrjujejo tudi sodobne raziskave prekmur- ščine ruskega sociolingvista G. Pilipenka. Komunikacija v narečju poteka znotraj in zunaj domačega ognjišča, tj. v neuradnih, poluradnih in uradnih situacijah, npr. v trgovini, na poštnih uradih, v restavracijah, na upravnih eno- tah, medtem ko je komunikacija v knjižni slovenščini omejena na šole, cerkve in večino medijev. Medtem ko se v neuradnih in poluradnih situacijah govori čisto prekmursko narečje, je v uradnih situacijah slišati nadnarečno zvrst prekmurščine z opuščenimi prekmurskimi dvoglasniki ei, ou, ij, uj, z zamenjavo nekaterega besedja in opustitvijo prekmurske orodniške konč- nice -of za ženski spol ednine. Čeprav bi pričakovali, da bo pedagoški proces v Prekmurju ves čas potekal v knjižni slovenščini, zadnje raziskave kažejo, da se učitelji in profesorji poslužujejo predajanja snovi tudi v narečju, tako je mogoče knjižni jezik stoodstotno srečati le pri pouku slovenščine. V želji po dobri usvojitvi sistema knjižne sloven- ščine so tako Prekmurci zaradi velikega razlikovanja med pre- kmurskim narečjem in knjižno slovenščino primorani vložiti nekoliko več truda kot govorci osrednejših narečij, in sicer z branjem, poslušanjem in tvorjenjem knjižnih besedil. Prekmursko narečje se tako nedvomno prenaša na mlajše rodo- ve, vsekakor pa bi bilo nerealno trditi, da je govor starih staršev in njihovih vnukov popolnoma enak, kajti vsakodnevni stik prekmurskega govorca s knjižno slovenščino v narečju pušča določene sledove. Ob sprejetju novih informacijskih tehnolo- gij se je med mlajšo in srednjo generacijo pojavilo množično zapisovanje prekmurskih besedil s sporočilno vlogo, in sicer na zidovih facebooka, v komunikaciji preko kratkih sporočil in elektronske pošte. Prekmurcem predstavlja prekmurščina močan identifikacijski in pripadnostni element: situacij, kjer bi med sabo v domačem okolju govorili v knjižni slovenščini, dejansko ni, pa naj si gre za govorca z nižjo ali višjo stopnjo izobrazbe; pravzaprav bi se POMLAD 2014 33 SLOVENŠČINA jim ob takem početju zdelo, da so »prodali svojo dušo« in za- tajili samega sebe. Tudi v položaju, ki knjižno slovenščino zah- teva (npr. na javnih nastopih, na fakultetah ...), se Prekmurci v knjižni/nenarečni komunikaciji s sorojakom pogosto počutijo nelagodno, tako v brezhiben sistem pogosto vstavljajo vsaj na- rečne glasove, npr. ti, svetel (približan e-ju) ali temen (približan -o-ju) a, saj se ob tem počutijo nekoliko bolj pristni. Govorjenje v knjižnem jeziku Prekmurcu pogosto predstavlja neke vrste stres, saj nanj kljub dobro usvojeni knjižni slovenščini v men- talnem slovarju ves čas vzporedno z govorjenjem pritiska moč- na samokontrola in samocenzura, v smislu, kako to povedati pravilno - to je namreč tudi njihova oznaka za knjižno zvrst. Prekmurci prekmursko narečje dojemajo zelo čustveno, tako vedno ob vsaki priložnosti poudarjajo, kako lepo je to narečje, kako ponosni so, da ga gučijo »govorijo« in kako pomembno je, da ga ohranjamo - tudi zaradi bogate zgodovine.* Besedilo, zapisano v prekmurščini (s prestavitvijo v knjižno zvrst) Prenos govorjene prekmurščine v pisno obliko je prikazan na spodnjem primeru, tj. v poenostavljeni fonetični pisavi za- pisano besedilo s tematiko panonske kmečke hiše, iz katerega je mogoče uzreti trden sistem prekmurskega narečja, in sicer na glasoslovni, oblikoslovni, besedni in skladenjski jezikovni ravnini. V drugem odstavku je besedilo prestavljeno še v različico knjižne slovenščine. Inda so hilé iže čista inačiše kak zdaj. Nejso hilé tak velke pa visike kakgnjesden. Mele so mala oukna, pa strejo s slame - dobra je bijla samo žijtna slama, s štere so delali rituvine. Jes se šče ene takše spoumlin. Bijlaje lisena, zijdi pa so bilij vd namazani z iloj- cofpa s plevami, pa poštrijani z vapnon. Da si notri prišel, je najprle bül príklet, te pa čarna küjnja, ge je hilou ognišče pa kriijšna peč. S prikleti seje v-en kraj šlo v ižo, pravli smo tuj v prejgnjo ižo, v drüjgi kraj pa v zagnjo ižo. Nššterni so meli še štiblec, ge so spala deca. V enon kouti v ižije bül sto pa ldoup, pa kakši stolec, v drüjgon koutije bijla peč s klopjouf. Vtoj ižije bijla še postelj, pravli smo tüj štampet, ge sta spala oča pa mati, pouleg pa še v zijbelki najmlajše dejte. Gvanta so nej meli puno, pospravleni je bül v škrinji, pa v kakšon omari. Nešterni so meli v zijdi kakšo omarico, notri pa žegnjano vodou, pa kakši šnops za vrastvo. Pod je bül liseni, fčarnoj küjnji lejko tüj srtél. Vizije bül še špajz, včasi tüj klejtza repo, krumple, eni so tumi pravli pivnica, taje bij- la za vijno. Stranišče je hilou voni. Naše iže so hilé nisike, tak ka odzgora nej hilou nikaj, liki samo pod. Gor seje prišlo po stubaj ali pa po lestvici, nešterni so v zijmi tü sišijli mesou. Tumi plači pod strejofsmo pravli na iži. Na dvouri pouleg iže je bül še lejfza pujceke, stale za krave, gümla, ge so mlatili, parma, ge so meli krmo, vinják, kokošnjak, pa še kaj. Poknjiženo besedilo: Stare kmečke hiše Nekoč so bile hiše popolnoma drugačne kot zdaj. Niso bile tako velike pa visoke kot dandanes. Imele so majhna okna, pa streho iz slame - dobra je bila samo ržena slama, iz katere so delali škopnike. Jaz se še ene take spomnim. Bila je lesena, zidovi pa so bili pomazani z ilovico in s plevami pa prepleskani z apnom. Ko si notri prišel, je najprej bila veža, potema pa črna kuhinja, kjer je bilo ognjišče pa krušna peč. Iz veže se je v eno stran šlo v sobo, rekli smo tudi v prednjo hižo, v drugo stran pa v zadnjo hižo. Nekateri so imeli še štiblec, kjer so spali otroci. V enem kotu v tej sobi je bila klop, pa kakšen stol, v drugem kotu je bila peč s klopjo. V tej sobi je bila še postelja, rekli smo tudi štampet, kjer sta spala oče in mati, poleg pa še v zibelki najmlajši otrok. Oblačil niso imeli dosti, pospravljena so bila v skrinji, pa v kakšni omari. Nekateri so imeli v zidu še kakšno omarico, notri pa blagoslovljeno vodo pa kakšen šnops za zdravilo. Tla so bila lesena, v črni kuhinja lah- ko tudi srtel. V hiši je bila še shramba, včasih tudi klet za repo, krompir, eni so rekli pivnica, ta je bila za vino. Stranišče je bilo zunaj. Naše hiše so bile nizke, tako da zgoraj ni bilo ničesar, temveč samo pod. Gor se je prišlo po stopnicah ali pa po lestvi, nekateri so pozimi tu sušili meso. Temu prostoru pod streho smo rekli na hiži. Na dvorišču poleg hiše je bil še svinjski hlev, kravje štale, skedenj, kjer so mlatili, parma, kjer so imeli krmo, čebelnjak, kurnik, pa še kaj. 34 RAZPOTJA