List št. 59.
Našim deželanam,
kij ne vejo:  kaj je toča,  in  jo copernicam pripisujejo 5 s pristavkam: kaj Valvazor od starih
Krajncov o tem piše.
Po več krajih se sliši letos, da je toča bila. Žalostno je tacih nesreč slišati, ki pripravijo marsi-kteriga, kteriga hudo zadenejo, na beraško palico, — žalostno je pa tudi slišati, da je še dan današnji dosto ljudi, kteri nimajo praviga zapopadka od toče, in jo copernicam pripisujejo, in celo Bogu posvečene mašnike dolžijo, da nočejo toče odgnati (panati), kar bi po njih mislih lahko storili.
V tem se spet jasno kaže kot beli dan, kako potrebno je vsacimu človeku poznati izvirek in lastnosti natornih pri k a zk o v, in da že ljudska šola je tisto mesto, kjer se ima ta nauk po domače (popular) mladini razlagati, da se nje um ne otamni z vražnimi in praznimi meglami, iz kte-rih se tudi včasih odrašeni (in kakor skušnja uči, tudi scer izobraženi ljudje) več izkopati ne morejo.
Ako se to ne zgodi, bomo vedno med seboj še dosto tacih neumnih vražnih ljudi imeli, kakor so bili stari Krajnci (pa tudi druge ljudstva), od kte-rih Valvazor v letu 1689 v 3. delu svojih bukev takole govori:
„Na Krajnskim rada toča gre, včasih dvakrat, clo trikrat na dan, ki veliko škodo napravi. Pridejo pa večidel hude ure od snežnikov in druzih visocih gora. Včasih pada toča ko pest, navadno pa kot bob ali lešnjik debela, ktera včasih le zaensirelaj delječ seže, večkrat čez miljo po dolgim in širokim deželo potolče. Krajnska dežela bi bila posebno srečna
—    234   —
in rodovitna zemlja, ko bi je toča tolikrat ne poškodovala in ji vsako leto nar manj petine pridelka ne pobrala. Vendar ne napravi toča nikdar dragine ne pri žitu, ne pri vinu, in le tistiga, kteriga zadene , v nadlogo pripravi".
„Prosto ljudstvo meni, da copernice točo delajo, zato začno z vsimi zvonovi zvoniti, ko se huda ura bliža. Da je zvonikar (mežnarj vedno za zvo-nenje pripravljen, morajo on, ali njegova žena ali njegovi otroci ali kakošen hlapec noč in dan zmi-raj v zvoniku na straži stati, da berž, ko se kakošen čern oblak prikaže ali se začne bliskati in grometi, začnejo z vsimi zvonovi zvoniti".
„Če pa hudo treska, se morajo duhovni, naj bo ponoči ali podnevi, iz farovža podati in se brez odloga pred cerkev na pokopališe vstopiti in oblake blagosloviti. Ako bi se branili to storiti, bi bili v nevarnosti, da bi kmetje čez nje ne planili, kar se je v letu 1685 v neki fari zares pripetilo, da so neumni kmetje fajmoštra dolžili, da je vzrok toče, in ga hotli pretepsti, ako bi jim ne bil ponoči všel; gosposka je scer neumne rogovileže zavoljo tega ojstro kaznovala, pa kaj pomaga, ker kazinneza-tare prazne vere!"
„Reči pa moram, da so bili nekteri duhovni večkrat te prazne vere sami krivi, ker se je slišalo, da so nekteri svojim farmanam obetali, dokler bojo oni pri njih, ne bo njih fare toča zadela, ali pa so jim rekli, če so hudi oblaki brez škode se memo njih fare vlekli, da so oni točo pregnali. Če seje zares primerilo, da ene leta ni toče v tistim kraji bilo , se je vkoreninila pri nekterih kmetih ta neumna vraža, in če je drug fajmošter za unim prišel in je k nesreči toča tisti kraj potolkla, so nedolžniga pošteniga fajmoštra dolžili: češ! če so uni fajmošter znali točo odvračati, zakaj pa ta ne?"
„Taki kmetje so po tem takim enaki ajdovskim mestnikam Kleoniškim, ki so ob času Seneka živeli, od kterih se piše, da so imel. čuvaje postavljene , ki niso imeli nič druziga opraviti, kakor toče čakati. Ako je tak čuvaj znamnje dal, da je toča blizo, so berž aldovali fofrali} svojim ajdovskim bogovam nekoliko ker vi; premožniši so zaklali jagnje ali pse, ubogi pašo se vbodli vperst, da jim je nekoliko kervi izteklo, s ktero so se na-djali jezo serditih bogov potolažiti, ki so jim točo poslali. Ako je pa pri vsem tem toča vendarle polje pobila, so poklicali čuvaja pred sodbo in ga hudo našeškali, da ni toče pregnal".
„Krajnski kmetje pa posebno zato v svoje fajmoštre tišijo, da bi z blagoslovenjem hudo vreme krotili, ker mislijo, da toča pride le od hudiča ali copernic".
Tako piše Valvazor v letu 1689.
Žalostno je, da skoraj 200 let ni premoglo neumnih^ vraž popolnama zatreti!
Ce bi se v ljudskih šolah po deželi le to bralo, kar je bilo leta 1845 v ^Novicah" v kratkočasili h pogovorih o natornih prikazkih lepo in umevno razlagovano, — če bi v vsaki hiši po kmetih le ene bukve „Blaže in Než i ca v nedeljski šoli" bile in bi se bralo, kar kratko in dobro pisano od ??čare ali copernije" v njih stoji, bi bil dobiček velik za omiko ljudstva in za pregnanje neumniga praznoverstva.
Namest druge razlage: kaj je toča? podamo bravcam iz omenjenih ljudskih bukev sledeče:
„Iz močirne zemlje in vod neprenehama sopiih pod nebo vstaja, kakor iz lonca na pokrivalo, kedar  voda  vre.   Za to vidimo, kako se
ob deževji iz jezer in gor megla vleče, ter se krog hribov nabera. Poletno jutro se ravno tak sopiih po travi in rožah svetli, kakor nar gorši zlato in srebro.   Pravimo da je rosa".
„Kar rose zelenje ne popije, sonce pod nebo potegne. Je sapa hladna, kakor spomladi in v jeseni, postane rosa slana ali mraz".
„Cistih megel ne vidimo. Je pa pod nebam hlad, se zgostijo oblaki, sami vodeni mehurci, tako lahki da plavajo. Težeji ko so oblaki, nižej stopijo. Greš na Golo ve, ali k sv. Urši, ali clo na Triglav, bo tebi sonce sijalo, kedar se v dolini bliska in gromi. Se megleni sopiih v kaplice nabere, začne naškrapati, kakor krop iz pokrivavke. Pozimi megleni sopuh pod nebam z mer z ne, kakor na vodi srež ali pa rože na oknih. Lepe bele capice padajo, in mi pravimo,* da je sneg".
„Se poleti megleni sopuh pod nebam v kaplice zbera, pa hladen veter potegne, in jih blisk pa burja nažene, hitro se stemejo, roglata toča peliska ter potolče, kodar jo veter potegne. Veter las pod nebo zanese, ki se kaple dežja prime, pri-merzne in se v toči najde, pa ne od copernic".
Po ravno tisti pravici bi mogli tedaj tudi dež, roso, slano in sneg copernicam pripisovati, kterih nikjer ni, kakor le v glavah bedakov.
Naj bi ne bilo to zastonj rečeno!