harodna in univerzitetna knjižnica _v Ljubljani_
8137
_
YRTEC
—'M» | H
i
Časopis s podobami n slovensko mladino.
Uredil in založil
Ivan Tomšič,
učitelj z zlatim križem za zasluge na c. kr. vadnici v Ljubljani in c. kr. okrajni šolski nadzornik.
Tri in dvajseti tečaj. 1893.
—č-VRš^sf- -
V Ljubljani.
Natisnila Klein in Kovač.
ÜA 2aiS7,f
Pridržujejo se vse pravice do „Vrtca" in sestavkov, priobčenih v „Vrtci."
KAZALO.
Pesili.
Molitev v novega leta dan............1
✓Kadar pišem pesni................8
Zajutrek........................9
Rokec............11
Pri peči............14
Prošnja........................16
Slovenski mladini..................17
, Detetu.............22
Otročje narodne pesence ......22
Bég v Egipet..........25
■ Kaj pripoveduje moj dedek!.....80
Najlepši časi...... ...	31
Domača vas...........32
Oče otrokom...........41
Leseni konj ...........48
Pred pasjo hišo ........49
Bolna mati ...........50
Kako štejejo liervatski otroci.....55
Vzpomladanska..........57
V	slovó g. nadučitelju (A.. V.) Poklon no-
vemu g. nadučitelju (A. K.) . . .	61
Pri potoku...........64
Otrokova molitev.........65
Bolna Minka...........65
t Pridi !.............73
Majniku pozdrav	.....77
Zjutraj.............87
Dečki v gozdu..........89
Romaj.............94
Mala umételjnica (Prizorček).....95
Grobna cvetlica Josipu Cimpermanu ...	96
Kresnice............102
Polžek, maček in miška.......103
Gorskemu studencu .... ...	105
Prosim!............113
Učenka ob koncu šolskega leta . . . .	114
Božja žabica...........119
Spričevala .	.......121
Prej moliti!...........131
Ob koncu šolskega leta v „otroškem vrtcu"	132
/Proti dómu...........137
Morilec............140
Deček in pes..........147
Kanarček, štiri c-ibe in petelin (Prizorček)	150
Pridni Vid...............153
Psiček in kozliček ... ....	161
Mali zaspanček (Prizorček)......161
✓Gledal sem............162
Na grobu duhovnega očeta......170
Jesenski list ...........17^
Na vernih duš dan........173
Vi solnčni žarki .........181
O kolik čudež je otrok nedolžen ....	185
Spominčice...........191
V	molitvi............191
Zajčji pogovori ..........197
Konjiček............197
Stran
Božična............201
Pri božičnem drevescu.......204
Pridnim otrokom na sv. Miklavža večer . 206
Mladi učenec..........206
Prazna želja...........206
Povesti, pripovedke, popisi, prilike in basni.
Božič v gozdu....................2
Molitev daje tudi slabemu pogum ...	6
Slepčeva pesen ....................7
Iz.spominov na babico.......10
Kdor se tuji nesreči smeji — ta se kmalu
ob svojej solzi . . .....iä
Iz narodne torbe . ........15
Pripovedka o mali jetniei	18
Zdravnik in učitelj........21
Mala dobrotnika ........26
Stari urar...........29
Medved in čebele (basen)......31
Modra miška (basen)........33
Naš pastir......... 33, 66, 98
Moj maliček . .........35
Pogreb............36
Strijc Oblak...........44
Iz naše vasice . . 46, 84, 129, 157, 179, 198
Naša peč............51
Ubožni plemenitnik........54
Staro babo žagajo.........58
Materina sveča..........62
Pri božjem grobu.........69
Vzpomladni dnevi (Prizorček) . . . . 70, 101
Zajčevega Jakca birma.......78
Vojska.............82
Nesrečen dan..........90
Zakaj je Anica tako dobro znala veronauk V	97
Dvakrat izgubljeni sin . 106, 122, 138,	154
Nevihta...............109
Trikratni nasmeh.........114
Maličkov prijatelj.........117
Moji neprijatelji.........124
Burnov Jernej..........127
Poštena deklica..........134
Ne k vodi!...........144
Narodne pripovedke........148
Gozdar in opica (basen) ......159
V šolo!............160
Zadnji lov Bistranovega očeta.....163
Delaj, kar je pravo, in ne boj se nikogar	170
Na grobu mamice.........175
Radovedno jabolko.........181
Nesreča nikoli ne spi.......186
Skovirji maščevalci........192
O polnoči............194
Zemljepisni, zgodovinski, životopisni in drugi poučni sestavki.
Stran
Kdo je napravil prve jaslice?..........18
Petdesetletnica sv.Očeta, papeža LeonaXIII.
v 19. dan meseca februvarja 1893 1.	42
Vzpomlad............54
Poletje............102
Abd-el Kader..........115
Vilkotu v spomin.........147
Breza. Slika iz narave.......173
Maroniti in Druži.........201
Prirodopisno-natoroznansko polje.
Štorklja............36
Ščinkovee............135
Kuhinjska sol..........165
Dramatični prizori.
Cvetlična posoda ali bratovska ljubezen .	74
Kdor ne uboga, tepe ga nadloga ....	132
Zabavne in kratkočasile stvari.
Listje in cvetje v vsakem listu.
Kratkočasnice......... 87,	152
Uganke............22
Kvadratne uganke............23
Demanti...........23, 56
Rebusi 40. 71, 72, 88, 120, 151, 168, 184.	207
Obeliski......... 55, 87,	136
love knjige in listi.
Veseli otroci...........39
Šaljivi Jaka ali zbirka najboljših kratkočasnic
za slovensko mladino.....39
Iskrice.............39
Kratek nauk o glasbi.......39
Venček pravljic in pripovedek.....56
Popotnikov koledar........56
Pomladni glasi posvečeni slovenski mladini
III. zvezek.........87
Princ Evgenij Savojski, slavni junak in vojskovodja avstrijski......87
Angeljček, otrokom učitelj in prijatelj VII.
zvezek.............87
Stanley in njegovo potovanje po Afriki .	87
Zmaga pri Sisku dné 22. junija 1593 . .	120
Nauki o varstvu živali za mladino . . .	120 Knjižnica družbe sv. Cirila in Metoda IX.
zvezek.............136
Stran
Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih
ne zapusti.........184
Dijaški koledar za navadno leto 1894 . .	184
Spomeniki umrlim.
Frančišek vitez Močnik, upokojeni c. kr. deželni šolski nadzornik.....22
Martin Tomec, župnik v Suhoru pri Metliki	38
Josip Horvat, nadučitelj v Ljutomeru . .	38 Josip Marn, c. kr. girnn. profesor, častni kanonik, konzistorjalni svetnik, predsednik „Matice Slovenske," vitez Pran
-Josipovega reda i. t. d. ....	39 Blaž Hrovath, c. k. šolski svetnik in vodja c. k. moškega in ženskega učiteljišča
v Ljubljani.........55
Jarnej Pire...........55
Julija Materne roj. Eger, hišna posestniea	55 Janez Potočnik, župnik, zlatomašnik, duh. svetnik, posestnik zlatega križca za zasluge i. t. d. na Brezovei poleg
Ljubljane.........120
Jož. Belar, župnik v Rovtah.....120
Podobe.
Boj z volkovi....................6
Zajutrek........................9
Prve jaslice......................13
Medved in čebele.........31
Modra miška..........33
Sv. Oče, papež Leon XIII......42
Strijc Oblak...........45
Otroci pred pasjo hišico ......	49
Krojač.............58
Materina sveča..........62
Otrokova molitev.........65
Zajčevega Jakca birma.......80
Zakaj je Anica tako dobro znala veronauk V	97
Nevihta............111
Abd-el Kader..........115
Burnov Jernej . .	128
Molitev pred jedjo.........131
Morilec............143
Ne k vodi !...........146
Deček in pes..........147
Dvakrat izgubljeni sin	155
V šolo!............160
Psiček in kozliček.........161
Zadnji lov Bistranovega očeta.....163
Ubožni deček..........175
Skovirji maščevalci........193
Emir Bešir grozni.........202
Oblega Djezina..........203
Druzinja............204
Rebusi 40, 71, 72, 88, 120, 151, 168, 184,	207

JASOPISS PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 1. V Ljubljani, 1. januvarja 1893. Leto XXIII.
Molitev v novega leta dan.
f
I če vsemogočni mili, Ki vesoljni vladaš svet; Tvoj se blagoslov obili Nad menój razliva spet.
Dal dobrotno doživeti Novega mi leta dan ; Tebi Stvarniku zapéti Srčno hvalo sem dolžan.
Starile mi čuval ljube, Ki skrbé takó zamé; Mene varoval pogube, Zàse vnemal mi srcé.
če kedàj sem se pregrešil, Oh, iz srca mi je žal; Greha, upam, boš me rešil, Vedno zvest Ti bom ostal.
V novem letu Bog me vòdi, Da mi rasla bo modrost; Milostno, Gospod, me sòdi, Daj enkrat neba sladkost!
F. Krek.


Božič v gozdu.
molar Peter je večkrat dejal — zna se, da le v šali — da živi vže preko štirideset let v gozdu, a ljubega Boga še ni srečal v njem. Neko leto pa — tako je hotel ljubi Bog — naj Peter zvé, da biva On tudi v gozdu. Peter je živel v borni koči sredi širnega gozda. Okolo nje se košati gosto grmovje in vitko drevje; v vseh vrhovih odmeva radost, le borna koča stoji na peščenem svetu in nje izbice so tesne, temne. Smolar je malo ne berač : koča, v kateri biva, stoji na prostoru gospoda Dragoša in je postavljena iz lesa njegovega gozda; njegova ni niti mladika, ki si jo vtakne za klobuk. Premoženje njegovo pa je zvesta žena in jedino dete — hčerka Lenčika. Nekega dné mu pride pismo v hišo. Žena mu je prečita. Pismo slove: Petru Težaku, smolarju v Bukovem Dolu. Daje se vam na znanje, da je odslèj nabiranje smole kot drevju kvarljivo strogo prepovedano. Prestopek se bode ostro kaznoval. — Nadlogar v imenu gospoda Dragoša.
Peter vtakne roki v žep in gre v gozd. „Kot drevju kvarljivo nabiranje smole?" govoril je sam sebi; „ta krasni log je vzrasel mej nabiranjem smole in sedaj nakrat — kvarljivo ! Vedno sem čuval debla — in seditj to ?" — Kaj začeti ? — —
Učil se ni ničesa. Ne preostaje mu druzega nego nabiranje korenik in zdravilnih zelišč. Truden strmoglavega plezanja in nevarnih potov vrne se zvečer domóv ter se ne zmeni niti za dobrikanje male Lenčike, ki v svoji ljubeznivi priprostosti poprašuje očeta : kaj dela srnica v gozdu ? —
Srnica v gozdu? Beseda tä mu je vzbudila nove misli. Nekega dné poseže po zarjaveli puški na steni in hajd ž njo v gozd. Oil jelen mu pridrvi naproti. Dvigne puško — a glej ! Tu v cevi je vrezano srcé, nad njim križ ! Staro, ljubo znamenje ! Pokojni njegov oče je to znamenje vrezaval v vsako orodje. Križec ! — oče mu je bil baš tako ubog, kakor on ; — srcé, — ostal je pošten. Puška mu omahne in jelen brzih nog vzleti čez gozdno plan.
Srcé in križ ! Ženo in otroka ima — Bog bode pomagal, da se od korenik in želišč prežive.
Kaj se zgodi? Pastirji ga zatožijo, da jim prerije vsa tla. Odreklo se mu je tudi to ! Izgubljen je taval po gozdu ter ni znal kaj bi začel.
Prevdarjal je to in óno. Pristopil je tudi izkušnjavec in mu šepetal zapeljive besede v uhó — — —
„Proč!" zagrmel je Peter v takih trenotkih in udaril s pestjo v zrak, „pošten pa hočem ostati, videti bi hotel, da-li tega ne vzmorem !"
Lenčika je rastla in se razvijala. Zvršila je sedmo leto. Ko se je bližal Božič, nadejala se je tudi ona lepega dani od božjega Deteta. Oče in mati sta se bridko nasmehnila. Božje Dete tu na zemlji nosi raje bogatim nego pridnim otrokom — v nebesih bode izvestno vse drugače ! — Peter je sicer kupil doli v vasi nekaj
jabolk in belega kruha — a Lenčika je pričakovala tudi božičnega drevesca. Otroško srčece se je veselilo skoraj drevesca bolje nego li daril.
Petra ni doma, po gozdu hodi. Tla so zmrzla, mah hrešči pod nogami, vejevje je pobešeno, obteženo ledenih sveč in ivja. Pri marsikaterem mladem vršičku postoji. „To-le bi bilo!" pravi sam sebi; — „ali pa smém? Ne bi smèl — a vender, saj je moj oče vsadil na tisoče sadik — za svojo vnuko — — — Nož se zabliska v roci, — résk ! — in lepa jelčica leži v snegu. V istem trenotku se začuje gromeč glas. Za njim stoji Dragoš in njegov logar.
„Ali te imava, ti kvarljivec ! upije logar; „koliko časa vže delaš kvaro.--
„Jaz, da bi kvaril drevje?"
„Kaj pa da," oglasi se Dragoš; — „čemu ti bode tó-Ie, za toporišče ni, niti za kurjavo!"
„S slabim namenom še nisem nikdar odtrgal vejice — božično drevesce je za mojega otroka!"
„Izgovor je dober," smeje se Dragoš. „Danes nam ne uideš, primite ga logar! —Jezno zateptä Peter po mahu : „Glej sèm, ti strogi gospod," govori tresočim glasom, „mah ni moj in vender ga teptam; zrak. katerega jaz izsopevam, vsopevaš ga ti — toži me zató — milostivi gospod, uboga reva!"
V	njegovem srci se kuha jeza in kesanje. Zdi se mu, da je kriv, a čuti 1 tudi, da se mu godi krivica. Molče se je dal zvezati in odpeljati. — Jelkica je ostala v snegu ; mesto prijaznih božičnih lučic so blestele na njej iglice belega ivja.
V	tem pa se je zgodilo nekaj, kar je bilo čisto podobno, da se hoče božje Dete potegniti za ubogega smolarja — oh, to ljubo Dete božje, ki sicer le bogate obdaruje — a za svoj del le uboge bolj ljubi — —
Žalosten je sedel Peter v temni ječi. Mislil je na svoje drage doma, ki brez varstva koprné v strahu za očeta. Lenčika bode jokala, dokler je spanec ne premaga ; to bode njen božični večer. On pa, ki se je vse svoje žive dni premagoval, da bi ostal pošten, sedi v ječi, kder je pred njim sedel ropar in bode za njim prišel tat ali ubijalec — to je njegov svet večer!
Gospod Dragoš se je vrnil v grad. Tu najde največjo zmešnjavo — vse jadikuje! Božidar, njegov desetletni sinko, jahal je kakor vsak dan na izprehod. Gradič, ki je stal vže izza 16. stoletja, imel je orožarno, polno različnega orožja. Deček si je dal osnažiti stare vitežke prsne oklepe, napravil se v tako opravo ter s čelado na glavi in mečem v roci — mladi vitez — zasedel iskrega belca. Po bliskovo ga je odnesel proti temnemu gozdu.
Uro za uro je potekla — a mladi jezdec se ne vrne. Pozno v mraku, ko je hišnik vže prižigal svetilke, pridrvi belec ves pénjast na dvorišče, a o jezdecu ni duha ni sluha. Groza je izpreletela prebivalce gradii. Kdé iskati ga v temni noči ? — Gospa se prva zavé, da tu ne koristi jadikovanje — treba je delati ! Brez odloga se poda na pot v temni gozd — glasno kličoč svojega ljubljenca. Pred vsakim križem pade na koleni in vije roki v goreči molitvi.
Gospod Dragoš drvi po gozdu kakor obstreljena zver. Kako rad bi bil vprašal srnice in jelene, na katere je sicer z radostjo pomeril s svojo puško: ali niste videle mojega otroka? — A živali so bežale pred njim. — V temi se izpodtakne
ob ulomljeno drevesce — bila je Petrova jelkica. „Tudi on ima ženo in otroka" — odmevalo je v njegovem srci — toda dalje — dalje !
Prebivalstvo vsega gradu je bilo na nogah. S streli so dajali znamenja, trobili v rog — a odgovora le ni bilo. Naposled je jelo snežiti in hlapec reče svojemu sodrugu : „Ljubi Bog ga vže pokriva z mrtvaškim prtom." —
„To je žalosten svet večer," vzdihovala je Petrova žena v samotni koči in prisluškavala pri vratih, je-li nihče ne pride. — Zaman !
„Oče bodo še božje Dete zamudili!" oglasi se Lenčika.
„Bog ve" — govori žena kakor s sebój — „prepozno ne bode prišel — a tako dolgo ni izostal še nikoli. Ves dan imam težko srcé. Pojdi spat Lenčika!"
Nekdo je potrkal na okno.
„Hvala Bogu!"
On ni bil. Zakasnel drvar je šel mimo ter vprašal skozi okno: „Hej soseda, kaj pa je storil ?"
„Kdo?"
„On!"
„Ne vem, kaj menite," odvrne s strahom uboga žena.
„Da ne veste — kakó ? Saj sem ga srečal, klobuk je imel na očeh. roki zvezani."
Uboga žena zajoče — drvar otide.
Mesto božjega Deteta je prišla žalost v borno kočo. Nè, nè ! Zli duhovi nimajo tam uhoda, kder se dobra srca veselé božjega Deteta!
„Pojdi spat, Lenčika!" opominja mati.
Začudena pogleda Lenčika mater: ali ni nocoj svet večer? Žena prikriva otroku srčno žalost — svoje solzé, piha v ogenj — a vsakikrat, ko ugasne trska, začuje se ihtenje.
Lenčika zopet popraša po očetu.
„Bodi tiho!" zavrne jo mati, a takój mehkeje pristavi: „Oče iščejo božjega Deteta in so bržkone zašli v gozdu."
„Ej, bodo ga vže našli, saj ima božje Dete svitai naprsnik in oči, kakor rdeča bisera ! "
„Dà, dà!" pritrdila je mati.
Orna noč je bila. Sneg je zametel kota nizkih okenc — po vsem širnem svetu je veselje in blišč ta večer--
Žena smolarjeva je prižgala rdečo svečo. Večkrat je vže gorela ta sveča s temnim svitom: Ko je umiral Petrov oče, ko je v viharni noči podsul se plaz s strme planine in je deroča voda prihrula mimo koče — in gorela bode, ko bode umiral Peter in njegova žena. Bila je mrtvaška sveča. Umrl je sedàj najstareji prebivalec borne koče: poštenost — zató je gorela.
Žena je pokleknila in molila k božjemu Detetu. Nje molitev ni bila strastna, kakor óna bogate gospe. Z udanoštjo v voljo božjo prosi uboga žena: „Sveto Dete, v tvoje roke izročam svojo prošnjo. Hudega, vém, da ni storil, saj ga vsak dan priporočam angelju varuhu. A z zvezanimi rokami ! — Sveto Dete, uboštvo in skrbi lehko prenašam — le sramote nas obvaruj večni Bog!" —
„Zdaj sta prišla!" oglasi se Lenčika. Zunaj se čuje trkanje. Žena vzame svečo in gre odpirat. — Tuj deček stoji prei njo. Čuden deček. Njegova oprava
se sveti, od las mu vise zledenele snežinke — oči so mokre — ves je snežen. Trese se od mraza in prosi zavetja.
„Ali ni nikogar s tebój ?" vpraša žena. „Ali si sam ? Le pridi notri, le pridi na gorko!" Govoreč mu otresa obleko a naprsnik ostane svetal, obriše mu oči — in sedàj se blesté kakor dva bisera.
„Ljubo Dete božje", šepeče Lenčika, „pojdi k peči, da se pogreješ!"
Žena ga poprašuje odkod pride in kdo je?
„Božidar Dragoš sem," odvrne naposled deček. „Odjezdil sem v gozd, tam se mi je splašil konj ter me vrgel raz sebe. Nato sem taval okolo, dokler se ni stemiìo. Jélo je snežiti in mrzel veter je bril. Zopet se opogumim in grem dalje. Tu zagledam luč in se podam sèm. Dajte mi zavetja in ne storite mi žalega — oče bode kmalu prišel po — me!" — Tresel se je od mraza, ko je pripovedoval. Žena mu je s silo sezula črevlje, ki so mu bili primrznili na noge, naložila mu na noge zdravilnih zelišč, skuhala mu kruhove juhe ter mu jo sama podajala z žlico k ustim.
Leneika se je splazila k njemu, ogledavala blestečo opravo, lepe kodrčke, sveža lica in oči — lepa bisera. „Ubogo dete, toraj je vender res, da moraš prebiti toliko mraza!"
Žena je nanosila blazin ter mu pri topli peči napravila mehko ležišče. Deček se vleže in kmalu prav sladko zaspi.
Preplašeni ženi je odleglo. Deček, ki jo je na svet večer prosil zavetja, zdél se ji je dober sel. Lenčika ni mogla zaspati, zató ji je mati zapela lepo božično pesenco. Sem ter tja je pogledavala spečega dečka. Lenčika je sedela poleg njega in sklepala nežni ročici . . .
Začuje se glasno piskanje rogov in težki koraki pred durmi. V hišo stopijo štiri možje, mej njimi grajska gospa. Ženi zastane glas v grlu. Pogleda prišlece in z rokama pokaže spečega dečka. Gospa plane z radostnim vzklikom k njemu. Deček se sklone po konci in spoznavši mater zagibljejo se mu rdeči ustni . . .
Na strmi planini je vzplapolal velik kres. Gospod Dragoš v svojem življenji ni videl lepšega božičnega drevesca, kakor ta plamen, ki mu je oznanjal, da živi — njegov otrok!
Najden je!
Vse se je zbralo v borni koči. Bogatemu možu je koprnelo srcé ; tu je našel svojega sina skrbno postreženega od rodbine ónega, katerega je danes--—
Dalje ni mogel misliti. Najurnejšega jezdeca pošlje v grad, da odprè železna vrata.
Vsi so bili še zbrani, ko se pripelje Peter v grajski kočiji z dvema vraneema.
„Takó se ne godi redkokrat na svetu," izpregovori graščak ; „moč je nevarno orožje v roki strastnega človeka ! Krivico sem vam storil Peter, a pripravljen sem, da jo poravnam, samó odpustite mi!"
In ponudil mu je službo oskrbnika na jednem svojih posestev.
„Preveč je to zame!" odvrne Peter.
Pričujoči se mu čudijo.
„Dovolite mi zopet nabiranje smole, ker tu ostanem najraje."
„Nabiranje smole ni nič vredno in je drevju kvarljivo. Kmalu pa bode izpraznjena logarjeva služba, ta je vaša in dodam vam še trideset orali gozda — za božična drevesca! Ali sva potem zopet prijatelja?"
„Nisem hud," odvrne Peter, „samó to Vas prosim, da tü pred mojo ženo in mojim otrokom izjavite, da sem bil zaprt po krivici!"
Dragoš ga prime za obe roki in pravi: „Peter, vi ste vrl mož!" Takó je prišlo božje Dete v hišo ubogega smolarja.
(Po „Rosegger-ji" posi. Janja M.)
Molitev daje tudi slabemu pogum.
neki vasici na Ogerskem je živela uboga vdova. Bila je bolna, in ker ji primanjkuje drv, pošlje svoja dva dečka s sanmi v hosto pó-nje. Starejši deček ni bil še polnili dvanajst let star, mlajši pa še le osem. Ko gresta s sacmi mimo cerkve, reče mlajši; „Tonče. men i je danes nekako čudno pri srci; zdi se mi,	otideta vese-
ka nesreča.	*	dita po sne-
kev ' in m<> ^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^ bi ' splezala lita. Potem	nanje, ni bilo
blizu, ker okrog in okrog je bila sama hosta in grmovje. In kaj bi jima bilo pomoglo tudi najvišje drevo? Volkova bi bila stražila in ju čakala pod drevesom; morala bi se bila jima udati. Kaj bi li storila v tej veliki sili ? Starejši, pogumen deček, hitro zakrije s sanmi mlajšega brata, ter dene nanje še drv in hoste, ter mu prigovarja: ,,Moli, pa ne gani se, jaz sem srčan!"
„Oh, bratec moj ljubi," reče jokaje mlajši deček, „ako bi midva tukaj umrla, kaj bode potlej začela najina ljuba mati!"
Manjši deček je pod drvi, a večji stopi s sekiro volkovoma naproti. Ko pride volk proti njemu, mahne ga s sekiro tako močno po glavi, da takòj telebi na tla. Ali v tem prime pogumnega dečka drugi volk za ramo in ga vrže na tla. Deček zagrabi z vso močjo volkov gobec, drži ga od sebe ter nič ne vpije, ker se boji, da bi izdal svojega skritega bratca. Manjšega brata obide spodaj pod sanmi velika gröza, zažene sani in drva od sebe, popade sekiro, ki je ležala na tleh, in seka z vso močjo po volku. Volk se obrne in zažene na druzega sovražnika od zadej, in raztrgal bi ga bil, ko bi ne bil starejši brat urno segel po sekiro, s katero je udaril volka po glavi in tudi tega pobil.
Takó sta dva slaba dečka z božjo pomočjo in pogumnostjo pokončala dva srdita volkova in se srečno otela. S strahom ogledujeta zveri, ki sta ležali na tleh z odprtima žreloma, ogledujeta hude in ostre zobé, kateri bi ju bili skoraj raztrgali. Oba poklekneta, molita in zahvalita Boga za prečudno zmago in otetbo. Potem naložita drva in mrtva volkova na sani ter gresta neizrecno vesela proti domu.
Slepčeva pesen.
^^	(Slika; spisal Pr. S. F.) v-
počitnicah je bilo. Pri Jegliču smo sedeli v hladni senčnici ter gledali skozi vrata, kako so pridne čebelice letele iz ulnjaka na pašo. Uprav je prišla Anica iz šole in prisedla tudi k sestricama Jerici in Ivanki. A mati je prinesla južino — pogače in sladkega grozdja.
Kar zavpije Anica takó, da se je Jerica kar prestrašila. Jagoda, ki jo je nesla k ustom, padla ji je na tla
„Kaj upiješ?" posvari jo mati.
„Oh, glejte, tam-lè po cesti gre óni slepi mož, ki s palico tipa okolo sebe in poje, če mu kdo da novec. Mati, naj pride sèm, da nam kaj zapoje!"
„Naj pride, no, mati, poprosijo vse tri sestre zajedno ter se oklenejo matere. Ko še jaz poprosim z deklicami vred, dovoli mati. Anica pa hiti na cesto ter privede uboščeka pred senčnico.
Siromak sname ponosen klobuk in nas pozdravi : „Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Na to se zopet pokrije, nasloni ob palico in zapoje tisto :
„Le enkrat bi videl, Kje solnee gor' gre, Bi videl kje luna Kje zvezde blišče."
Kaj nè, dragi čitatelji, da vam je znana ta lepa, žalostna pesen !
Mož je pel in ponavljal kitico za kitico tako milo, tako žalostno, da smo vsi osupeli poslušali slepega pevca. Jerica je prihitela celò k meni, Ivanka se je pa pritisnila k materi. Ko je slepec z nova s trepetajočim in prosečim glasom povzel ,le enkrat bi videl', pritekla mu je bridka solza iz mrtvega očesa.
Nisem se mogel vzdržati solza tudi jaz. Ko je Jerica videla, da sem si otri solzo, jokala je še ona. Vsi smo bili žalostni.
Pevec je odpel. Odkril se je in poprosil za dar božji. Anica ni premišljala. Kar dala mu je svojo južino, pogačo in grozd. Prav tako sta storile tudi sestrici. Midva z materjo sva mu pa dala novcev vbogajme. Ubogi mož se je zahvalil s stokratnim ,Bog povrni1 in tipajoč s palico zopet šel počasi svojo pot.
Ko smo nekoliko pozabili žalosten utis, prašala me je Jerica:
„Zakaj pa ne vidi ta mož?"
„Glej jo, Božja volja je takó," zavrne jo hitro Anica.
„Ali je mar Bog hud na take, ki ne vidijo ?" popraša Jerica.
„Nè, draga moja," povem ji jaz, „Bog vse ljudi ljubi, le grešnikov nè. Morebiti ima tega moža raje, kakor nas, čeprav mu je vzel luč očij. Glejte, tako je nesrečen pa vender je Bogu hvaležen in nas je takój pozdravil: ,Hvaljen bodi Jezus Kristus!'
„No, ali pa ti hvališ Boga vsak dan?" popraša jo mati.	•
„O, dà," odvrneta Anica in Jerica. „Saj molimo s teto jutranjo in večerno molitev."
„Jaz tudi Bógeka zahvalim — tako-lè," reče Ivanka in dvigne nedolžni ročici sklenjeni kakor k molitvi.
„Nù lepó," pohvalim dekletca. „Toda zdaj morate pa Boga še zato zahvaljevati, ker imate lepe, zdrave oči. Glejte, če bi bile slepe, nikdar bi ne videle svoje dobre matere, ki vas ima tako rada. Ne gledale bi lepega solnca in prijaznih zvezdic. Nikdar bi ne trgale po pisanih travnikih krasnih cvetic ter jih spletale v vence. In v cerkvi bi ne videle v oltarji milega Jezuščka, ki ga péstuje Marija. Večna, vedna tema bi bila. Ali bi ne bilo to grózno?"
„O, joj," pravi Jerica, „to bi me bilo strah, ker bi bila vedno tema. Takój porefem teti, da bomo zahvaljevale Boga zato, ker vidimo."
Jerica je stekla takój v hišo k teti pravit svoj sklep. In prav je imela.
Kadar pišem pesni
flA^adar pišem pesni,
Da jih bereš ti, Duša mi ljubezni Zäte plameni.
Zrèm te, dete zlato:
Bog te blagoslovi, Srca mi radost, In od té odvračaj,
Rožni tvoj obràz Sreče in pokoja
™ IG UUVlUljaj,
Žalost in grenkóst!
Jasni je izraz.
In oči v daljavo Sinjo hrepene, Želja pa za željo Dviga mi srcé.
In v očeh blestečih
Ognja gledam žar, Ki miri in vzbuja V srci mi vihar.
•Jaz pa pišem pesni,
Da jih bereš ti, Ko v ljubezni duša Zate mi gori . .
Modest.

Zajutrek.
fjSfllmka v zibki ljubezniva,	Anka pa sedi na stoli,
Glej zajutrek srka, vživa;	Mirna Anka ni nikoli;
Polno lice, čvrsta rast!	Z roko maha, govori,
Dobro grò ji mleko v slast.	Kar se ji prav modro zdi:
„Minka, pij iz te posode, Uolj iz nje dišalo bode; Kar imaš pa v ustih zdaj, To mi vrzi urno v kraj!"
Nič ne vidi, da izteka Kapla se za kapljo mléka ; Prevrniti je lehkó, Napolniti spet tezkó !
Nù, pa mucka je dobila Dosti tisti čas kosila. Je-li mucka ti, mijäv, Tudi dobro, tudi prav!
Fr. Krek.
—•♦< 10 — Iz spominov na babico.
ferujte mi, da je časih baš takó razsajala zima okrog voglov, kakor danes. Otroci smo stikali prste in dihali vanje ; cèptali z nogami ter vlekli kučme na ušesa, kakor dandanašnji. Pa je tudi zmrzovalo, da se pravi! Za nobeno opravilo ni bilo zvunaj.
Naša babica je dobila delo v hiši. In kakó lepo delo otroci, kakó prijetno ! Uganite, katero! „Predla je," pravite. Toda, otroci moji, preja pa — stari ljudje! Kakó li naj vrti otrpla noga po bliskovo nemirno kolo, ali pa suče uvela roka z varno spretnostjo drobno nit in pretika oslabeli vid nagajive kobilice na vrete-novih perotnicah ! V mladosti, dà, v mladosti. Tedàj ni bilo predice, kakor naša babica, v devetih vaséh in za sto gorami. Tkalci so poznali pod prsti nje préjo, in samo svetlo solnce se je smijalo platnu, ki ga je ona kropila.
Nečem vas predolgo mučiti. Povem vam zatorej, kaj je delala naša babica, ko je bila vže stara, čestitljiva babica, tako rada o pozimskem časi. Turšico je róbkala. Toda.zdi se mi, kakor bi ne znali, kaj je to. Hm, kruhek pa znate róbkati, óni sladki, rméni, turšični, ki bi ga jedli angeli iz nebes ! — Turšico róbkati se ne pravi nič druzega, kakor odločevati turšično zrnje s češarkov. Silno lahko delo je, otroci, pa prijetno. Osobito v družbi dobre babice, kakor smo je časih mi delali. Ali kaj pravim : delali — radovedneži, ki smo odpirali ušesa, oči in usta za same pripovedke !
Babica pa je znala takó marljivo róbkati. Kadar je začenjala, odločila je najprvo z roko zrnje z jednega stroka. Ta ji je služil potlej kot robkalček. Zatem pa je jemala po vrsti strok za strokom, odločila pri vsakem samó toliko zrnic s prsti, da je mogla zastaviti robkalček, in — résk, résk se je usipala turšica v m0čno mizo.
Otroci smo se gnétali okrog babice. Kdo bi se nè ! Po oknih so cvetele ledene cvetice, a za močno mizo je puhala v hrbtišča stara peč, da je bilo ugodno, kakor v samih nebesih. In pa ko je róbkala turšico babica — Bogu se usmili — pri kateri smo morali vedno biti ! Kajti kdaj vže sem vam pravil : Naša babica pa nje — pripovesti! . . . Sèmtertàm, nò, sèmtertàm smo vže prijeli tudi za kak češarek. Potlej nam je pa zabičavala starka, kako treba, da pazimo na sleharno zrnce, da se ne raztrese in pohodi v hiši. „Božji dar je vsako, tudi najmanjše," takó nas je učila, „in iz sleharnega zrnca jih vzraste prihodnje leto lahko sto in še več! A za kruhek ste vedno nad materjo, otroci!" — Prav globoko na dno mévtrge (močne mize) smo se morali držati, ako smo hoteli, da pomagamo róbkati. Ali pa nas je babica okrcala po prstih in nam vzela delo iz rok.
Sicer pa je nam bila samim kmalu ali turšica premalo suha, ali robkalček nepriličen ali pa stroki preveliki. Za nikakov prid nismo bili, in morala nas je babica ostro pokarati!
„Otroci, otroci," dejala je, „kaj bode z vami ! Tako naglo se naveličate vsakega dela. Ali ne veste, da brez dela ni jéla?"
Ljubila nas je, zató nas je takó svarila.	Mih. O. PodtrojUki.
') Glej „Vrtec" 1891., 1892. — V štev. 6. poslednjega letnika str, 99 popravi XI. v IX.
Pisatelj.
Rok e c.
fvedi, deček, črnooki
In rdečih lic ter zlatol&s, Od kod po rébri tej visoki
Prišel si premo semkaj v vas? „Li strme vidite dupline,
V globélih ostre tam čeri? Goščavo smrek in jelovine In hišico, ki tik stoji? No, v koči mali tej leséni,
Ondukaj sem, gospod, doma, Tam, kjer je ležal sneg ledeni.
Kjer solnee zvončkom zdaj igra. Hoditelje tam imam svoje,
Ter zlata babica je tam, Ki veseli življenje moje
In ki jo srčno rad imam. Pravljice mične, bajke, bäsni,
In pesni sto in sto jih zna; To so nam hipi kratkočasni, Ko nje kolovrat ropota ! Po zimi res je vse premrlo,
Naš gozd bil v sneg je zakopan, Okó proseče k nebu zrlo,
Naj pomladi napoči dan. In skoro bilo je blesteče,
Prijétneje od dné do dné In penie rod že zdaj ščebeče,
In kmalu jagode zoré. Studenci bistri spet vrvrajo,
Ki bil zakòval jih je led, V krdelih mravlje se motajo;
Nabirajo čebele med In psa imam, žival udano,
Ki vedno čuva nas zvesto, Ter petelinea, ki že rano
Prebuja nam pojoč uho. Vrbančkov sin se imenujem,
In oče moj so pošten kmet, Na vécer z dedom se radujem In očka moj so njihov zet. In Rok ime je krstno moje,
Moj očka mladi so Vrban, A ded imen imajo dvoje:
Blaže in stari Goričan. Preljubo mater imam milo, Ki nekdaj bili so deklč. Takrat še méne tìi ni bilo In Micika jih kliče vsè. A babica so tudi Mica,
In Mica ženske sploh so vse,
Ter Mi lika vsaka pastirica
In Mina, kar jih dékel je. Res, kòzo imam tudi mlado, Kozlička lepa, čujte, dva, Ki že imata dolgo brado,
Da-si prav majhna sta oba. Če mati koza tjà na pašo
Kozlička vède, ,,mèk, mek, mèk!1' Za njimi nesom slano kašo
Jaz v hosto na studenčni breg. Živalicam se jed prilega
Bolj dókaj nego prasni les. Ki skalovita tlà pripréga
In bolj ko pusti suhi vres. No, zdaj do dobrega poznate,
Kar živega je tam pri nas, Če voljo pa in čas imate,
Oj, prosim hitro góri v vas. čuvaja vidite tam psička,
Kozlička moja, oj gospod! Kričača cujte petelinčka
In gozdnih ptičev ljubi rod. Postrežemo iz srca radi
Z ukusnim rženim kruhom vam. Popojemo ter Vrban mladi
Napije vam zdravijco sam. Zakaj pri kadi očrneli
Leži od nekdaj v kleti sod, Ki so ga ljubi ded prejeli
Iz Bosne ali od drugod, In vince to je kaplja draga,
Ki se ne pije sléharn dari, Samó čc sreča nas premaga
Ko nas obišče gost izbran. A to je malokrat le v letu, Zatorej redko se zgodi, Da v gorskem našem tihem svetu V kozarci vince zablesti."
Čiij. dečko, hočeš z manoj iti,
Pogledati si božji svet? Jaz tebi htel bi oče biti
Poučujó te v znanstvu vnet!
„Roditelje pustiti svoje
In babico — to moči ni, In poleg še kozliče moje — —
Nè, to nikdar se ne zgodi ! In ako meni Vi kupili Celò bi vranca od lesa
In bič in voz. ne omečili	V spominu Rokca ohranite,
Zató bi mojega srca.	Ki plane zdaj v planinski raj!"
Vrbančkov sin sem jaz pošteni,
Ki ljubi, kar mu Bog je dal,	Li brata imaš morebiti Ki ne bi, po nobeni ceni A tacega, kakor je Rok V
Očeta druzega izbral.	„Nè, nimam ga gospod, častiti, Zdravstvujte, srečno mi hodite, Jaz sem jedini naš otrok!"
Vrnite se, gospod, nazaj,
Lujtza Pesjakuvu.
Kdor se tuji nesreči smeji — ta se kmalu ob svojej solzi.
(Narodna basen; zapisal Fr. S F.)
;a nekej njivi so bili skupaj: Bobèk, Slämica in Kamenček. Slamica je bila •vedno vesela. Kar plesala je, če je le sapica popihnila. Ni mogla mirovati. Naveliča se zato njive in pravi nekega dné sosedu Bobku, ki je gledal iz svojega stróka: „Veš kaj, sosed moj dragi, takó dolg čas je tukaj. Pojdi greva potovat, da se razvedriva!"
„Nii le," odvrne ves vesel Bobèk in poskoči iz svoje ječe. „Kar precej jo mahniva!"
„Se mene vzemite s sebój," oglasi se zdajci Kamenček, ki je ležal leno na suhi zemlji.
„Ce ne bodeš prepočasen in prelen," pravi Slamica, „pa pojdi!"
Veselo so hodili po gladki stezici. Vže proti večeru dospó do potočka. A ni bilo brvi preko njega. Kakó tedaj priti čez. Slamica, ki je bila modra, kmalu si jo izmisli.
„Vže vem, takó-le bomo naredili, pa bode pravo. Jaz ležem na vodo. Potem gresta vidva drug za drugim po meni — kakor po brvi — preko potočka. Sainó pazita, da se komu ne zvrti v glavi 1 Ko bosta na drugi strani, pa mene izvlecita na suho."
Rečeno, storjeno.
Slamica leže na vodo. Bobèk se precej ojunači in gre na nemirno brv. Malo se je res tresel. Toda prišel je srečno na suho.
Za njim poskusi Kamenček. Ta se je pa zelò bal. Ali Bobèk ga je tolažil in mu dajal poguma. Ko pa vidi, kako zelò se trese Kamenček in omahuje zdaj na levo, zdaj na desno, prične se mu na vso moč smijati. Kamenček ne more več vzdržati ravnotežja — omahne, pade v vodo in utoni. A Bobèk, ne da bi se mu tovariš smilil, smeje se na vse pretege in pozabi celò izvleči slamico, katero odnese val. Kar nakrat zaboli Bobkà čez pas. Obmolkne, potiplje se in vidi, da je od smehu počil. „O joj, o joj, kaj bode zdaj, počil sem," toži milo Bobèk in se zvija na bregu. Zakaj bolelo ga je. K sreči pride črevljar Smola mimo in zašije Bobku pók s črno krpo.
In tako nosi Bobèk še danes črno zaplato. Ti pa, kadar ga vidiš in opaziš črno liso, vedi, da ne smeš bližnjemu želeti nič hudega, sicer bode tudi tebe kaznoval Bog.
Kdo je napravil prve jaslice ?
dà, otroci moji, dobro vem, koliko prijetnega in nedolžnega veselja ste «Sir imeli o Božiči, ko ste narejali jaslice, postavili jih potem v kot za mizo ter prižgali svetilko, da vam obsije — božje Dete, ljubega Jezuščka, Marijo in sv. Jožefa — pa tudi pastirce, ki hité od vseh strani v betlehemski hlevec, da vidijo in molijo sveto Dete, kakor jim je angel naznanil. Nù, ti veseli božični prazniki so minuli, a jaslice imate še tam v kotu za mizo, in srce se vam še vedno vzraduje, kadar koli jih pogledate. Ali bi pa tudi radi znali, kdaj in kako
se ji pričela ta lepa stara navada, da o Božiči narejamo jaslice? Nù poslušajte, povedati vam hočem, kdo je bil prvi, ki si je napravil jaslice o Božiči.
Začetnik tej lepi navadi ni bil nihče drug kakor sv. Frančišek A si š ki. Kakó prisrčno in goreče je ta svetnik ljubil Boga, popisati se ne dà in ne more. Po večkrat, ko mu je ljubezen do Boga v srci vzkipela, hodil je po polji in klical vse stvari, da bi ž njim hvalile in častile Stvarnika nebes in zemlje. Ta goreča ljubezen do Boga se mu je najbolje unela o Božiči, ko je premišljaval rojstvo Gospodovo. V to sveto premišljevanje zamaknjen, pade mu na um, narediti si jaslice, da bi se še bolj živo spominjal rojstva Jezusovega. In res! v.gozdu blizu mesta Greca si je dal postaviti priprost hlevec. V tem hlevcu si je napravil jaslice. Na vsak sveti večer je pripeljal tu sem tudi vola in oslička, da bi vse to še bolj spominjalo ónega betlehemskega lilevca, v katerem je bil rojen naš Zveličar
Jezus Kristus. O polunoči na sveti večer se je zbrala velika množica minihov iz bližnjih samostanov z gorečimi baklami v rokah in spremljevana od mnogobrojnega ljudstva pred hlevcem, kder se je razlegalo prijetno božično petje po vsem gozdu. Sv. Frančišek sam je izuril nekaj dečkov v petji, da so pred jaslicami peli, ko se je o polunoči brala sveta maša v hlevcu, v katerem je bil narejen tudi oltar. On sam je pri tej polunočnici pel io po evangelji tudi govoril zbranemu ljudstvu o rojstvu božjega Deteta takó ljubeznivo in goreče, da se je vse topilo v solzah od veselja. Za vse to je imel sv. Frančišek od tedanjega papeža Honorija III. posebno dovoljenje.
Po smrti sv. Frančiška Asiškega so postavili na ónem mestu kapelico. Oltar stoji še danes na istem mestu, kder so stale jaslice, katere si je bil napravil sv. Frančišek sam. To svetišče je danes jako obiskovana božja pot.
Od tu tedàj prihaja stara navada, da o Božiči po hišah in cerkvah naprav-Ijamo jaslice, katerih se vi otroci vsako leto toliko veselite.
Sv. Frančišek Asiški je umrl 4. oktobra 1227. 1. 45 let star in je bil od papeža Gregorija IX. po preiskavi mnogih čudežev 1228. 1. prištet k svetnikom.
Ivan T.
Pri peči.
fÜlifneg se vsiplje, burja piska Močno zunaj mraz pritiska, Nam pa je na dòmu všeč, Ker nas greje ljuba peč, Ljuba peč, prelepa reč! Kar je res, to treba reči : S knjigo v roci poleg peči Rad pozimi vsak poseda, Pesni bere, slike gleda, In takisto mi seveda! . . . Béri, Zorka, nam na glas To, kakó vže prišla v vas K nam pomlad je ljuba spet, Ko odet je s cvetjem svet! — Glej, kakó se dom razmiče, In kakó na vrt in griče, Kjer cvete pri cvetu cvet, Solnce nas prijazno kliče, Kjer je božji kras prostri,
Kjer ves svet je cveten vrt! Ptičje petje se oglaša, Z njim se druži pesen naša, Vse je živo tii in tam . . . V knjigi béri dalje, Zorka: Zdi se nam, da res je gorka Pomlad prišla v hišo k nam ! . . . In če tudi so le sanje To po zimi, saj vihar Vender-le ne more vanje, In veselja nam nikdar Vzeti mraz ne more tega, Da bo konec vetra, snega In da bo vesoljni svet Zelenel in cvétel spet! Do tedàj, se vé, pa všeč Nam je ljuba gorka peč, Ki je res prav dobra reč!
(Iz knjige „ Veseli otroci".)
Iz narodne torbe.
(Priobeuje Janko Barle.)
III.1)
^ilfi^ovedati vam hočem ne samó narodno, nego tudi nerodno pripovedko, zatorej poslušajte!
Zna se, daues to ni bilo, včeraj tudi ne, ali nekdaj je moralo biti, ker bi se drugače ne pripovedovalo. Takrat sta živela mdž in žena. Mož je bil malo prismuknjen, a žena prismuknjena, saj drugače bi si ne bila mož in žena. Sel je starec na semenj, kupil ženi iglo in prosil soseda, da mu jo odpelje domóv njegovi ženi. Sosed stori, kar ga je prosil mož, ali ženi to ni bilo všeč, zato je očitala možu, češ, če drugič kaj takega kupiš, zatakni raje za klobuk, ker se ti bodo ljudje smijali in rekli, da si prismuknjen. Dobro, mislil si je mož, drugič ti pa stvar vže na klobuku prinesem. Ko je šel drugič na semenj, kupil je kóso, zataknil jo za klobuk in šel domóv.
„Oj ti bedak stari, kdo je še videl kòso za klobukom nositi ! Ce v prihodnje še kaj kupiš, spravi si raje v torbo!" jezila se je žena nad svojim možem To se lahko stori, mislil si je mož, in ko pride zopet semenj, kupil si je prašička in ga stlačil v torbo.
„Bog moj ljubi, kdo bi te izpametoval'?" hudovala se je žena. „V bodoče ne pojdeš več ti na semenj, čuval bodeš ti doma in jaz bodem šla sama, ker vidim, da je drugače vse narobe.
Mož je bil zadovoljen s tem, češ, zdaj me vsaj nihče ne bode več kregal. Ko je na prihodnji semenj odhajala žena iz dòma, naročila je možu, da otroka okoplje, dene na zelje slanine in natoči vina za večerjo. Nu, to bodem vse zvršil, da ne bode prepira, dejal je mož, okopal hitro dete in je dejal sušiti v rešetu na peč. Ko jev to opravil, hitel je v shrambo, razrezal vso slanino, kar je je bilo ondù, nesel na zelnik in položil na vsako zeljnato glavo po košček slanine. Häj-dide, ta je prava! Zdaj še vina natočim, in vse bode v redu. In šel je natakati vina, ali v tem so vže vaški psi zavohali slanino in se pridrvili na zelnik.
„Ali greš ti nadloga pasja!" zakričal je mož, ugledavši pse in stekel s pipo v roci zelje branit. Nù, psi so bili urnejši od njega in so vže poskrbeli, da so v tem spravili slanino pod streho, ali tudi vina je precej izteklo, ker ni bil sod zatrjen in tako ni bilo ne slanine, nevina, ko je prišla žena domóv. Hä, ha, hà!
IV.
Zajček Matevž se je rad pohvalil, da je kaj spreten lovec. Tisti pihavnik, s katerim lovci včasih kako zver podpihajo, visel mu je res v sobi ob steni, a malokdaj mu je rabil, saj so govorili, da je Zajček lovec le tako zaradi lepšega. In ne samo to. Jurij Streljiček, kateri je pa vže res marsikateremu zajčku in lisici posvetil na drugi svet, znal je celò povedati, da nosi naš spoštovani Matevž v svojih drugače krepkih prsih zelò plaho srcé in da se mu prav podä, da se piše na ime Zajčka. Ko je namreč Matevžek šel jedenkrat v lov — pripovedoval je Stre-GÌ. str. 80. lanjskoga „Vrtca".
ljiček — uanesla je sreča v gozdu prav pred njega volka kosmatinca. Pasja capa, mislil si je Zajček, kaj naj začnem, ali naj kričim ali mu naj posvetim. Naposled se je vender odločil, da ustreli. Ali glej ga spaka! ko pritisne puško k licu, zapazi, da se mu puška, ali bolje roka zelò trese. V ónem strahu, v kakeršnem je bil, mislil si je, da se le puška boji, in začel jo je tolažiti: „Ne boj se, puškica, nič se ne boj — saj ni volk, lisica je in če bi tudi bil, kaj zato, saj sva dva!" — Če je bilo res takó, ne prisežem, vender Jurij Streljiček je takó pripovedoval.
Kakor rečeno, Jurij Streljiček je bil lovec od glave do peta. Ni je take zveri, na katero bi on vže ne bil streljal, in zadel je, kakor bi pihnil. Da se mu je na lovu marsikaj pripetilo, res je, a posebno čudovito je to, kar je nekoč pripovedoval. Kdor hoče, verojemi!
„Korakal sem po gozdu od ranega jutra, a vse je bilo kakor zakleto. Kar čisto nič nisem mogel dobiti. Vže sem misli) puško zopet obesiti čez ramo, kar jih prinese — dve srni, kot dve teleti. Kaj naj storim? Puška ima samo jedno cev, a rad bi imel obe srni. Ej, ne bode druge, dragi moj. zadovoljen bodi, če imaš jedno, dejal sem sam v sebi ter pomeril, sprožil — in prva srna je padla mrtva na tla. Dobro! to ni nič čudnega, ali bolj čudno je to, kar bodem zdaj povedal. Gledam in ne verujem svojim očem, ko vidim, da se tudi druga srna ne premakne. Stopim bliže, a ona še vedno nepremično stoji in drži v gobcu rep ubite srne. Nekoliko časa si nisem mogel stvari raztolmačiti, kar se domislim, da mora biti druga srna slepa in gluha. Zvesta hči je vodila svojo ubogo in gluho mater po svetu. Kaj takega še nisem doživel svoj živ dan ne!"

Prošnja.
il gladim bralcem „Vrtca"
Srce vam ljubezen Svojo posvečuje In peresu jedno Prošnjo narekuje:
Vsaka moja želja V letu novem vošči Sreče in veselja.
Vam poštena nada.
Bog dobrotni čuvaj Srčeca vam mlada, Vsaka se izpolni
Vsak v nebó molitev Pošlji zame sveto, Da pokojno bode, Meni novo leto !	Modést.

MR" Dalje v prilogi.
K 1. listu 1893.

VRTČEVA PRILOGA.

■ß f ff f f :f f f f f f f f f'ff f fff ff f fff fff f ff^Y^Wf
m
Slovenski mladini.
jpia letom v prošlost hitro bega leto, fit vänjo svoje duh okó napenja, Željan izvedeti, če prav je sveto Završil človek nalogo življenja: Pogled ta ràdost često v njem razvnäme, In često kès z bolestjo ga objame.
In zopet novo leto! — Tudi mèni
Okó v minule čase daleč gleda,
Da želji s tem ustrežem nevkročeni,
Ki jo pričuje sléharna beseda:
Kaj storil v prid sem svoji domovini
In kaj slovenski storil sem mladini.
Oj, malo . . . Kar začel nekdaj gojiti, Prešinja vedno mi srcä globino, Nikdär prenehal nisem dom ljubiti, Nikdär prenehal njega ne mladino; Obéma žrtoval srcé čuteče, Blagosti njima želel sem in sreče.
À nisem sam! — Do moža mož se druži, Ki vse jih ista zjedinjuje želja : Da src, mladost, si nikdar ne okuži, Njim, dómu ti pomagaj do veselja, Ti delaj, da ime živi Slovèna Ter domovini čast in slava njena!
Zató srčno na nóge, srca mlada, Razum si bistri vsak, srcé si jači, Trpeti bodi vsakemu navada, Da sil mu resni boj kdàj ne potlači : Kar blagega mladóstna duša hrani, To jo v življenji zmot in greha brani.
Ko pride čas, ki glavo ti pobeli, Takrat pa tiči tiste, ki živeti Na doma krasnem svetu so začeli, Da častno bodi jim za dom trpeti — Zakaj jedino žije domovina, Če zvesta ji ostane njé mladina-!
Morirsi.
—••< 18 — Pripovedka o mali jetnici.
^ s Vi?- tt	(Spisal Janko Barlè.)
^Jgledèl sem ravno takó pri mizi, kakor zdaj, ko vam to pripovedujem. Zunaj
je žvižgal veter in sneg je naletaval ; pred mano je brlela svetilnica, a tam
iz kota mi je pošiljala stara čestitljiva peč gorkega zraka, da mi je bilo prav ugodno sedeti v sobi. Ptičice v kletkah ob oknu so vže davno pospančkale in sanjale o bogsìgavédi kako sladkih zrncih — nič ni motilo nočnega miru, izvzemši jednakomernega „tik tiik" moje ure, katerega sem pa vže takó navajen, da ga niti ne slišim, da-si je precej glasan. Bil je svet mir v moji gorki sobici.
Ali kaj je to ? Ropót ravno ni, vender je nekako škrabljanje. Kdo si ti predrzni gost, ki si usojaš vznemirjati me v mojem nočnem miru ? Ali morda hočeš, da ti posvetim?
Zvedel sem kmalu, po čem je maslo. Saj nisem tega škrabljanja danes prvič slišal. Sladkosneda miška bode — mislil sem si takoj —• ali čakaj, jaz ti vže pokažem! Da kake slaščice hranim v svoji sobi, ne bi ji zameril, ali da bi glodala drage mi knjige in se zagrizla v knjigo modrosti, nè — tega pa ne dam, ti spak mali. Za danes ti bodi, a jutri te čaka druga. Pletena mišolovka, katero je prinesel o semnji mladi piskrovezec Miško, bode se vže še poiskala, a potlej gorje tebi. Zatorej le pridi zopet jutri zvečer, če imaš glavo v torbi.
Drugega večera sem sedel ravno tako v svoji sobici, a doli pod omaro je bila nastavljena spretna mišolovka. Dolgo ni bilo slišati ničesar ; a zdajci čuj ! vže zopet óno škrabljanje. O jej, danes si jo pa vže izkupiš, mislil sem si in čakal nekoliko časa mirno. Škrabljanje je bilo vedno glasneje, potlej je bilo nekaj časa tiho — dokler se ni začulo skakanje in ropót — imel sem jetnika v mišolovki.
Hajdi, da te vidim, ti poivdnica mišja. Vzamem mišolovko, denem jo na mizo in v nji zagledam malo, gibično miško. Posebno trebušasta ni bila, velika tudi ne, ali je imela pod nosom vže čvrste mustače, dolg repek, a izpod čela ji je gledalo dvoje zelò živih, svetlih, črnih očij. Vže sem hotel izpregovoriti strogo smrtno obsodbo, kar se miška lepó po konci postavi, prikloni se mi dva, trikrat z glavo, poravna si mustače, potlej pa začne takó-le:
—	V vaši oblasti sem, gospod! Znam, kaj me čaka — to je mišja osoda. Storite z menój, kar vam drago, vender če vas je volja — dovolite mi, da vam pred svojo smrtjo povem dve, tri iz svojega življenja. Nekako lažje mi bode, če povem, kar mi je na srci. Dovolite toraj ! —
—	Nù, pa pripoveduj, če hočeš do zjutraj v tej kletki. Vender, kdo te je naučil tako pristojno govoriti, ti nadloga mala mišja ti ! Saj govoriš, kakor iz knjige! —
—	Govorim, kakor se pristoji z gospodom — odreže se miška, nakloni se malo in pogladi mustače. — Naša rodovina je bila gosposka in vže moji prädedi so stanovali v hišah, potem bi me pač moralo sram biti, če bi ne imela vsaj nekoliko boljše olike. Znä se, da one poljske miši, katere so nam sicer nekoliko v rodu, ne umejo toliko, kakor me. —
—	Dà, tatice so, kakor ti in tvoja rodoviua, niti za novčič niste boljše od ónik—, rečem jaz. — Najbolje bi bilo, da ni niti ónili niti vas, nadloga in kvara ste ljudem. —
—	Gospod, ne sodite^ prehudo, saj moramo tudi me živeti. Vender dovolj tega govoričenja. Povem raje kaj iz svojega življenja, in videli bodete, da nismo take grešnice, kakor si domišljujejo ljudje. Moja rodovina je vže od nekdaj v tej hiši — takó mi je vsaj pripovedoval mojj dedek, ko sem bila še v gnezdu. Kmalu ko se je moj oče seznanil z mojo materjo, zagledalo nas je čvetero mladičev beli — ali pravo za pravo črni svet, ker smo se porodili v neki temni luknji v zidu. Trije bratje in jedna sestrica smo bili in složno ležali na ono malo pérja in druge šare, katero nam je pripravila ljubezen naših roditeljev. S prva nam je bilo jako ugodno, posebno, ko smo jedenkrat izpregledali in nekoliko odrasli. Stara nas nista pustila še gori na svet, rekoč, da je to za nas še zelò opasno (nevarno). — Tudi dedek — vže star in slab, odšel je le redkokdaj — ostajal je raje pri nas in nam često pripovedoval o svetu iu njega nevarnostih. Pripovedoval je, koliko živih in neživih sovražnikov imamo in nas skrbno svaril in učil. Naša babica, katere niti poznali nismo, govoril je, da je tudi na jednem svojih izprehodov prišla ob življenje. Otišla je iu ni je bilo več nazaj. Naš največji sovražnik, dejal nam je dedek, je človek, neko bitje stokrat večji od nas, kateremu je samó nos tako velik, kakor jedna sama miška izmej nas. Jémnasta, kakó smo se tresle, ko nam je dedek pripovedoval o tem bitji. Vender, dejal je, človek sani po sebi ni takó nevaren, ker, da-si takó velik, vender smo mi miši urnejše in porabimo lahko vsako luknjico, v katero on za nami ne more. Ali zato nam je nevaren, ker ima čudno in bistro glavo, pa je izumil velikanske priprave, v katere se nevedna miška lahko ujame. Najlepše koščeke slanine naveže na paličico, katero dene pod veliko težko pločo, miška pride, da si malo želodček priveže, ali ona priprava pravi: lòp! in miška je pokopana. Druga priprava je pa tako urejena, kakor ta, v kateri sem žalibog jaz zdaj sama. da viinjo lahko zlezem, ali včn ne moreni nikamor. Miško potem utopé, ali pa kaj druzega z njo storé, samó da pogine. Smem li vas vprašati, gospod, kaj neki čaka mene? —
b — Tiho, tatica grda, pridoveduj dalje, jeziček imaš dobro namazan — odgovorim ji jaz.
—	Nii čujte, otročiči — govoril je dedek dalje - vse te priprave bi še bile, ker vam ni treba iti vanje, če niste preveč lačni, ali ona zvér, ki upije: mijàv, mijiiv, ona je grozna. Da-si je mnogo mnogo večja od nas, vender ni nič manj urna od nas, a močna takó, da le z nogo udari, pa miške ni več med živimi. A to je še najhuje, da je tako zvita in modra, da je vsa mišja modrost proti nji — nič. Dela se, kakor da spi ter ne gane z nobeno dlako, celò rep je miren. Miška ne čuti nevarnosti sovražnika ter se brez skrbi pokaže iz luknje. Ali glej ! kakor blisk skoči zdaj óna huda zvér — in uboga miška se zvija in cvili v njenih krernpljih. Za mojih mladih dnij smo se zbrale miši od vseli stranij v sejo in se posvetovale, kaj storiti, da se obranimo tega sovražnika. Bilo nas je več sto, starih in mladih, ali nobena si ni mogla izmisliti kaj pametnega. Ko smo vže več ur brez uspeha ondii čepele, vzdigne se naposled stara, sključena, vže vsa osivela miška, kateri so se mustače kar po zemlji vlekle ter izpregovori takó-le:
Slavna mišja gospoda ! Modrujete in si belite učene glave, kakó bi se vender znebili one hude zveri. Prav je takó! Poslušajte mene, staro miš, kar vam povem.
Kupite zvonec in obesite zvonec oni živali okolo vratu, potlej smo rešene vse-miši. Ko se bode zvér bližala, čule bodemo zvončkanje, in predilo pride sovražnik do nas, vže ae lahko poskrijemo v varno zavetje. Zatorej vam svetujem,- kupite zvonec!
— Kupimo zvonec ! — zavpijejo vse miške iz jednega grla. Veselje je bilo nepopisljivo in tri dni so se gostile vse miši na slavo tega modrega predloga, dokler se naposled ne oglasi druga miška in vpraša : A kdo bode sovražniku obesil zvonec? — Kje naj se najde ona pogumna miška, ki bode zvršila ta posel? Iskali so jo in je iščejo še danes, ali otroci moji, verujte svojemu staremu dedeku — še vedno je iščejo zaman, ker take pogumne miške ni rodila mišja mati in nihče nas ne oprosti tega našega krvnega sovražnika.
Takó nas je učil dedek, a roditelja sta prinašala hrane, dokler ni napočil naposled óni srečni dan, ko smo se odpodile z roditelji prvič tjà gori po hrano. O jéjmina! tam je bilo lepih stvarij, slanine, brašna, raznih pridelkov, vsega, vsega, kar si le more zaželeti mišje srcé. V velikih omarah so bile vse te stvari porazdeljene, in me smo veselo skakale iz jednega predalčka v drugi ter veselja pijane uganjale vsakovrstne burke. To je trajalo precej časa in ničesar nam ni nedostajalo, — kar nas nekoč iznenadi strašna novica, da se. oče in najmlajši bratec nista več povrnila iz sprehoda. Pričakovali smoju, ali pričakovali smo ju zamàn. Stari dedek, ki je vže dlje časa bolehal, tudi on je poginil nekega dne, nekaj od starosti, nekaj od žalosti. Nismo več mogle ondii ostati, pobrale smo vse, kar smo imele in odpotovale nekega jutra na podstrešje. Spomin na mile pokojnike nam je grenil óne slaščice, katere smo ondù imele. Na podstrešji se je nekaj časa še izhajalo. V velikih zabojih je bilo shranjeno razno zrnje in živelo bi se bilo prav prijetno, da ni spak prinesel tjà gori ónega „mijäv-mijäva." Najpred je zadavil sestrico, potlej pa še drugega bratca. Nič več nisve bile z materjo varni na podstrešji in srečni sve bili, da sve jo popihale nekega dne v svoje sedanje prebivališče. Pot, žalost, a nekaj tudi vže leta, to je uničilo povsem mojo ubogo mater in kar nič več ne more od doma. Kar sem ji prinašala jaz, to jo je hranilo — a sedàj
bode sirota morala poginiti od gladi---Sodite gospod in premislite ! Ker
sem vže na svetu, živeti se vender moram, bodi si takó ali takó — od zraka ne morem živeti niti jaz niti moja bolna mati--—
—	Ej, nič prida nisi, vender to mi je všeč, da skrbiš za svojo mater — rekel sem ji jaz.
—	Dà, skrbela sem, a kdo bode od zdaj skrbel za njo, saj vidite, kje sem in vi najbolje veste, kaj me čaka. Da me ni prisilil glad, ne bila bi šla v past ne, toliko soli imam še v glavi. Takó sem sì pa vender mislila, morda--
—	čakaj ti tatica in dobro me poslušaj. Kakor sama priznavaš, dobro veš, da si zdaj v moji oblasti in da jaz vsak trenotek lehko storim, da te ni več mej živimi. Vender, da ne bodeš mislila, da imam jaz kamenito srcé in me ni prav nič ganila tvoja ljubezen do matere, mislim ti zopet dati ljubo prostost, a to le tedàj, ako mi s svojim mišjim poštenjem obljubiš, da bodeš moje pogoje natančno zvrševala. Poslušaj torej!
—	Poslušam! —
—	Ali, bodeš svoji materi še dalje takó stregla, kakor si ji stregla do zdaj ? —
—	Do gròba. —
—	Ali mi obljubiš, da mi ne bodeš delala nikoli kake kvare, kadar bodeš nabirala hrano zase in svojo mater, ter bodeš zadovoljna z zrnci, katera raztrosijo moji ptički in pa z ónim, kar ti preskrbim jaz? —
—	Obljubim ! —
—	Pojdi toraj in uživaj zlato prostost ter vedi, kaj stori ljubezen do starišev in prijazno vedenje. Pozdravi mi svojo bolno mater! —
—	Hvala vam, gospod milostivi ; če prelomim katero koli od danih obljub, pa pokličite „mijäv-mijäva". Zdravi ! — Takó je rekla ujeta miška odhajajoč iz njene ječe, priklonila se mi do tal in izginila kakor bi mignil. Jaz sem se čudil tej mali razposajenki in si mislil : če nihče, ta bi izvestno privezala mački zvonec okolo
vratu. Vender ji povedati tega nisem hotel ; čemu bi nam bile potlej mačke ! —
* *
*
Otroci ljubi, evo vam pripovedke male jetnice. Ne rečem, da storite takó, kakor sem storil jaz, če ujamete katero njene rodovine ; ker miši so kvarljive živali. Zatorej, kar v mačji želodec z njimi. Vender, kakor ni nobenega pravila brez izjeme, takó je bila tudi moja miška nekaj posebnega, zato sem ji tudi prizanesel. Oe ujamete ( pa tudi vi kdaj tako miško, katera vam bode tako pripovedovala in se takó "vedla, kakor se je moja — nii potlej pa storite tudi vi takó. Ali zelò dvomim, da jo ujamete kdaj !

Zdravnik in učitelj.
dravnik in učitelj se srečata in govorita o bolnikih, katerih je baš zdaj »toliko v väsi. Učitelj vpraša: „Kaj neki je sosedovemu Tončku in njegovi sestrici Katarinki, da sta oba takó bléda in upadena; na licih se jima poznä, da nista zdrava. Učiti se jima ne ljubi in tudi drugače nista nič kaj pri dobri volji." — „To vam rad verojamem," reče zdravnik. „Bil sem včeraj pri njiju bolnem očetu in kaj sem videl ?" Soba vsa umazana, mize in stoli polni prahu, zrak v izbi zaduhel in nobenega okna odprtega, da—si je zunaj solnce gorko sijalo. Pri odhodu sem dejal ženi, da naj gleda na snažnost po vsi hiši in naj sobo večkrat prezrači, ker drugače ni mogoče, da bi ozdravel njen mož in bati se je, da tudi otroka zbolita."
Učitelju sta se Tonček in Katarinka zelò smilila, ker sta bila v šoli prav pridna otroka. Ko so bili druzega dne vže vsi otroci v šoli, zapisal jim je gospod učitelj na šolsko tablo naslednje vrstice:
Snažnosti kjer v Liši nij Zdravih ondù nfj ljudij.
Posi. loan Tomšič.

o n <■--
Izgubili smo mc-seea novembra pretece-jég^MB^Pf^ nega leta jako odlič-v^^^Smro^Ri nega domoljuba, ki je tiho a zvesto ljubil svojo slovensko domovino ter gmotno podpiral tudi naše šolstvo. Umrl je namreč dné 30. novembra meseca v U radei velezaslužni gospod
Frančišek vitez Močnik,
upokojeni e. kr. deželni šolski nadzornik,
ki je bil jeden največjih šolskih pisateljev avstrijskih. Njegove računske knjige se rabijo vže od 1846. leta v vseh nižjih in srednjih šolah, ter v vseh avstrijskih jezikih. Naš presvitli cesar je učenjaka Močnika 1862. 1. odlikoval z vitežkim križcem Fran .losipovega reda, a 1871. 1. z redom železne krone 3. vrste ter ga povzdignil v vitežki stan. -— Bil je blagi pokojnik tudi našemu listu velik prijatelj, ki je vsako leto redno nam pošiljal naročnino na 4 iztise „Vrtca". Naš list tedaj izgubi s plemenitim pokojnikom tudi znatno denarno podporo. Bodi večna slava njegovemu spominu.
Detetu.
Ne jókaj nikari, ne jókaj,
če vtrgal si rožo lepó In trnje te njeno je zbodlo V nedolžno in nježno roko.
Pomisli, da roži jednako Veselja ti dnevi cveto, In ako jih hošeš imeti
Le pojdi na — truda stezó ! . . .
Vitalis.
Otročje narodne pesence.
(Zapisal po Belej Krajini Janko 13 a riè.) Otroci štejejo.
XXI.1)
Un dinar, do dinar
Pisani sdjavin
Gusi maca, gusi tin
Tin tača, potrkača
To je Tin, to je desetin (vèu).
(Griblje.)
XXII.
Prvi lin, drugi lin, Tanca gomanca, Tugec2), rnugec, Drgec, vrgec (vèn.)
XXIII.
(Griblje.)
Egolo, dvogolo, trigolo, čegolo, pegolo, segolo, Sikman, dikman, Dasič, mesič, trbušič (vén).
(Griblje.)
XXIV.
Prvi ne, drugi ne, tretji ne, Čarga, pinga, linga, Lokve, smokve, dinine Diks (vèn.)
(Griblje.)
XXV.
Prazna skleda, prazen lonec Naj bo vsega tega konec.
Otročje uganke.
(Po Kellneiji.)
1.	Ima štiri nogé, pa nikamor ne gré?
2.	Ima zobé, pa nič ne jé; pri vsakej hiši rabi se?
J) Glej „Vrtec" stran 183 lanjskega leta. s) Tugec .= sirotnašček.
3.	Iz črtic dveh se naredi, in na zvoniku se blesti?
4.	Zgoraj je špičasto, spodaj široko ; vse pa lahkó zdrobiš, v sladko si moko ?
5.	Spodaj vsaksebi štrli ; na palici skup se tišči, če v kotu je ni, preganja smeti?
6.	črez hrbet, črez pleča črez glavo leti ; konjiček, voliček se vsak ga boji?
7.	Podnevi, po noči, pri hiši vse sliši; če se oglasi, tatu odpodi'.'
8.	Imam več igel kot krojač, nisem gospod in ne berač, po noči lovim, po dnevi pa spim, pa volka in gada se nič ne bojim?
9.	Po noči švigam, — ropotam, v shrambo vsakov priti znam ?
10.	Za plotom stojim, nič ne rečem; če primes me, te dobro spečem ?
11.	Skoz streho gleda noč in dan, kadi, pa ni nikdar zaspan ?
12.	Zunaj zelén sem, v zemlji pa bel, na veliko soboto v cerkvi sem cel?
(Odgonetke ugank v prihodnjem listu.)
A. K. Sellino*-.
K
Kvadratna uganka.
(Priobčil J. St.)
a df
e
2 k
1
1	1	1	m	n	n	n
n	n	0	0	0	0	0
0	0	0	0	0	0	0
0	P	r	r	r	r	r
r	s	s	s	s	s	s
š	s	t	t	t	t	u
u	v	v	v	v	z	z
Razvrstite črke v obeli čveterokotnikih takó, da se bode čitala v poševni crti obéh čveterokot-nikov ob novem letu primerna želja.
Besede v posamičnih vrstah naj značijo : 1. umótno napravo; 2. čas; 3. častno znamenje; 4. v vsaki hiši potrebno knjigo ; 5. vas na Gorenjskem ; 6. cerkveni obred ; 7. divjo zver ; 8. mesec v letu; 9. višjega uradnika; 10. namizno posodo; 11. vesel spomin; 12. prélaz na Kranjskem; 13. domače ptice; 14. kronovino avstrijsko.
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
Demant.
(Priobčil F. Stau fer.)
				a				
			a	a	a			
		a	a	a	a	C		
	c	C	C	č	d	d	d	
d	e	e	e	f	f	g	g	g
i	i	i	i	i	j	k	k	k
k	1	n	n	n	0	0	0	0
	0	0	0	P	r	r	r	
		r	r	r	r	š		
			u	v	v			
				z				
Zaménjajte v tem demantu črke takó med sabój. da čitate v prvi in zadnji vrsti soglasnik. v ostalih devetih vrstah pa devet besed od leve proti desni ; srednja, rekše šesta vrsta naj se čita i tudi od zgoraj nizdoltt po sredi posamičnih besed.
Besede naj značijo : 1. soglasnik; 2. v vsaki hiši potrebno mero ; 3. sočnat 3ad ; 4. bivališče vladike; 5. prihišno skladišče; 6 slavnega avstrijskega vojskovodjo; 7. dve posodi; 8. rudnino; 9. geometrično telo; 10. del glave; 11. soglasnik.
(Kešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
V
Eešitev rebusa v 12. „Vrtčevem" listu 1892 1.:
Visoke so zvezde, višji pa so človeške misli.
Prav so ga rešili: Gg. Jak. Inglič, naduč. v Idriji; Mat. Bant, naduč. na Dobrovi; Jos. Mešiček, naduč. v Globokem pri Brežicah ; Josip Vidie, naduč. pri sv. Pavlu v Savinj. dolini (Štir.) ; Jernej Pavlič, učit. v Št. Janži na Peči (Štir.); Tone Porekar, nadučitej, in Anton Lesjak, pod-učitelj na Humu (Štir.); Rudolf Kociper, dijak In Ivo Najžar, učenec na Humu (Štir.); Vodstvo ijudske šole na Bukovem (Gor.) ; Miroslav Škotic, stud. med. v Inomostu na Tirolskem ; Josip Kumar in Jernej Pire v Idriji ; Pran Gruden v Spod. Retnji; Ig. Mercina v Gorenjem Kašlji; Jožef Erjavec in Jan. Gruden na Vojskem; Fr. Korenčan v Horjulu ; Francò Peternel, mladenič v Novakih (Gor.) ; Drag. Koderman na Frankolovem (Štir.) ; Jan. Blažek. dijak v Budolfovem ; Val. Gril, uč. v Št. Uji pri Gradiču (Štir.); Anton Hodko in Marko Juratovac, učenca v Globokem pri Brežicah ; Mir. Drobnič, Fr. Strnad, Francè Rizmal, Stan. Jarc, M. Florjane, Fr. Marovt, J. Žunter, Ferd. Plaskan in Vil. Rossner, učenci v Braslovčah (Štir.); Kari Pestevšek, Fr. Skodič, Jože Pišek in
a ! a
aT¥
a , a
FT
Fr. Docaver, učenci v Slivnici pri Maribora. — M. Trebše, učit. sopr. v Otaleži (Gor.); Marica Kramer, učiteljica, in Anica Planinec, učenka v Braslovčah (Štir.); Irma Pirjevec, gdč. Gmund en, Ivana Sket in Terezika Šarlali v Dramljah (Štir.) ; Fanika Grilc, gdč. na Vačah ; Marija Leben v Horjulu; Marija in Leopoldina Rant na Dobrovi; Alojzija Potočnik, dekle na Brezovici ; Alojzija Dolenec, gdč. v Ajdovščini; Albina Rupnik. gdč. v Leskovci ; Otilija Pertot, gdč. v Bazovici : Ana Debenjak, učenka v Materiji ; Frančiška in Marija Lukinan, Julijana Cančar in Antonija Dragar, učenke v Ojstrici; Terezija in Ana Škerbec, Gi-zela Sikošek, Urša Kos, učenke v Podsredi (Štir.); Ana Žtiža, Ana in Justina Lorber, Ant. Slamnik, Marija Strabovnik in Ant. Lužar, učenke v Žalci (Štir.) ; M. Mlakar, učiteljica; I. Kovšea, Ivanka Primožič, Ivanka Podboj. Rozika Rovan, Marg. Ivančič, Albina Gartner, Marijca Petrič in Ana Milavec, učenke v Planini : Lenika Juhart, Loj-zika Povše. Marijca Šketa, Marijca Orti, Marija Radišek, Zefka Žibret, Leopoldina Drobnič, Emilija .lare, Matilda Hössner, Marjeta Bošnak. Anika
Brišnik, Julijana Travnar, Marjeta Cilenšek. Marija Korun, Marijea Plaskan. Terezika Hojnik in Franika Primožič, učenke v Braslovčah (Štir.).
Listili?». Gosp. J. L. na Št. Viski Gori: Žal, da Vašega napeva nismo mogli priobčiti vže v denaŠnjem „Vrtčevem44 številu. Vsaka muzikalna priloga nas stane preveč troŠkov, ker je treba take priloge v drugi tiskarni tiskati ; mi pa tudi nimamo toliko novene podpore, Ha bi nam bilo mogoče s takimi prilogami na dan. Za letos še ne vemo, kako stojimo ; ako so nam večje število naročnikov oglasi, kakor v pretečenem lotu, prav radi bodemo dodajali nVrtcutt tudi muzikalne priloge. — Gdč. K. J. na P. : Vaši spisi se bodo dali uporabiti, a treba jih bode se poprej nekoliko opiliti. Zatorej potrpljenje za danes ni bilo mogoče. — F. G. v R. : Vaša pesen „Izgubljena Milica1* ni za natis. Sploh bi vam odsvetovali pesni kovati, ker je ta posel le izguba časa za Vas ! — Jaroslav v C. : Vaše pesni se niso dovršene, da bi mogli ž njimi v javnost. — J. P. v Št. J. : Na narocbe brez denarjev letos ne bodemo več ozira jemali; kdor ne pošlje naročnine najpozneje do konca meseca februvarja, temu bodemo ustavili list, ker imamo dovolj žalostnih izkušenj, kako brezobzirni so vsi óni naši naročniki, ki se naročujejo z dopisnicami.
iVabilo k naročbi. "M
Z denašnjim listom stopi „ Vrtec " v tri in dvajseto leto svoje dobe ter uljudno rabi vse prijatelje naše nežne slovenske mladine k prav obilemu naro-čevanju. Nadejamo se, da nam naši stari naročniki ne vzkrdtijo svoje podpore, marveč si bodo prizadevali, da nam vsak še po jednega novega naročnika pridobi. Ako bi se število naših naročnikov dobro pomnožilo, podajati bi začeli „ Vrtec" na poldrugej poli, kakor smo to storili z denašnjim brojem. Da bi nam kaj takega mogoče bilo, treba je, da nam vsi dosedanji naročniki zvesti ostanejo, ter se nam število novih naročnikov vsaj za polovico starih pomnoži. To bi se lahko zgodilo, ako bi vsak naših dosedanjih naročnikov delal na to, da nam pridobi kakega novega naročnika. Z Božjo pomočjo gremo tedaj na delo ter upamo, da se nam „Vrtec" tudi v novem letu ohrani.
Zatorej podvizajte, naročiti se na „Vrtec", ki za vse leto stoji samó 2 gld. dO kr., a za pol leta 1 gld. 30 kr. — Naročnina se najhitreje in najceneje pošilja s poštnimi nakaznicami, ki se dobe na vsaki pošti.
Kdor bi našega lista ne hotel vzprejeti, prosimo ga najulji'tdneje, da ga ponudi komu drugemu v naročbo, ali pa, da nam prvi list pošlje pod ravno tem ovitkom nazaj, pod katerem ga je prejel, z opazko, da ga ne vzprejme.
Upravništvo „Vrtčevo",
mestni trg, it. 23 v Ljubljani.
NT Vsem prijateljem našega lista srečno in veselo novo leto Bog daj !
„Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol lota 1 gld. 30 kr. Napis: Cpr>rniStTo „Vrtčevo", mestni trg, žtev. 88 v Ljubljani.
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomžić. — Natisnila Klein in Kovač v Izubijani.