List 46.
Natoroznanske stvari.
Gaz in plinosvečava. *)
Ga z se imenuje v umetnem pomenu vsako truplo, ki ali samo od  sebe  ali pa zarad gorkote vzdušno po-
*) Za pokusnjo iz gosp. Fr. Zakrajakovega „Letnika".
Vred.
dobo na-se vzame; tako imenujemo tudi zrak, ki ga dihamo, atmosferičen gaz, ogelno-kislino tudi ogelnokislinogaz, vodenogaz, klorogaz itd.
V  tesnejem pomenu zapopademo pa le tiste vzdušne telesa, ki se vedno kot take nahajajo, in če jih ohladimo ali stiskamo, tekoče ali celo trde trupla postanejo. V najtesnejem pomenu pa le tiste vzdušne trupla gaze imenujemo, ki v nobeni okoliščini drugačne ne postanejo, naj jih še tako hladimo ali stiskamo. K tem prištevamo le tri elementarne gaze, in ti so: kislo gaz, vodenogaz in gnjilogaz; k poprejšnjim, ki postanejo tekoče ali trde, ako jih zlo shladimo ali stiskamo, prištevamo klor in skoraj vse druge zraku enake trupla. K prvim pa vse, ki same pri znižani temperaturi svojo podobo spremene.
V  tehničnem pomenu so pa le tiste vzdušne teles-nine zapopadene , ktere gorijo, če pridejo z zrakom v dotiko, in pri tej priči gorkoto in svitlobo dajejo ; zato se pa tudi rabijo za svečavo in kurjavo in sicer ceneje od navadnih priprav. Ti gazi se zovejo po imenu materij, iz kterih se delajo: kamnjeno-ogelnogaz, šotogaz, kostenogaz, lesenogaz itd. Tisti gazi, ki najbolj uspešno gore, so kemično zloženi iz ogelca in vodenca v razmerji 6: 1. Ta gaz se sploh imenuje plamenogaz. Namešan je pa večidel s klorogazom, z žvepleno-ogelcem, z bencinom itd.
Že v 17. stoletji je Cavton opazil, da se iz kam-nenega oglja (premoga) nek gaz dobiti zamore, ki s svitlim plamenom gori. Leta 1786 je neki Anglež Dun-donald prvi iz kamnenega oglja gaz napravil. Kmali potem leta 1792 je Murdoch v svoji novi fabriki gaz za svečavo rabil in 18 let pozneje so ga že v nekem gledišču vpeljali. Leta 1812 je bil gaz prvič mestna svečava v Londonu. V naših krajih so gaz še le čez četrt stoletja potem vpeljali. Francozi trdijo, da so oni znajdli gaz, in sicer nekega Lebona imenujejo iznajd-nika, kar pa ni res; vendar gre mu hvala, da je naletel še na druge materije, iz kterih se tudi gaz dela. Ce gaz razbeliš, se skroji, ako je čist, v ogelnovodenec, vodenec jn oglenec. Ravno v tem obstoji svetloba plamena. Ce prižgeš gaz, ki puhti iz cevke, ne pogori čisto, le tiste lege pogorijo, ki se dotikajo s kiselcem zraka. Gaz se razbeli in razpade v omenjene materije. Oglenec plava v plamenu kot nevidljiv prah , se razbeli in tako svitlobo daje ter zgori na koncu plamena, ko pride s kislicem v dotiko.
Najložeje si izjasniš sestavo plamena, ako vzameš svečo, jo prižgeš in opazuješ plamen. Vidil boš , da obstoji iz več delov in sicer iz štirih. Prvi del, ki obdaja nitnik ali stenj, je temen. Tu so gazi še neskro-jeni, in ne gore. To se lahko poskusi. Ce je plamen precej velik, vtakni klinček v plamen, da bo glavica v temni del^ prišla. Vidil boš, da se bo les užgal, glavica pa ne. Ce v skledici žganje zažgeš, boš temni cunj dobro vidil. Pomoli z železno žličico fosforja vanj, in vidil boš, da se bo stajal, pa ne zgorel. Kakor hitro ga pa iz plamena potegneš, se bo užgal, in bo ugasnil, če ga zopet nazaj noter deneš. Drugi del je višnjel-kast, trdo pri nitniku pod prvim. Tretji obdaja prvega, je najbolj svetal, in ta je, ki daje vso svitlobo. Četrti zunanji del je bolj temen, v njem pogorijo gazi, je tedaj jaajgorkeji.
Cisti gaz se v malem tako-le lahko naredi: Vzemi trpentina in močne žveplene kisline v pravi razmeri; na to ju dobro zmešaj in tako dolgo grej, da se bo jela zmes peniti in temniti. Gaz, ki se bo začel delati, izpelji v kako posodo, kjer se mora potem z apneno vodo sčistiti. Se v6, da bi nam ne kazalo, na to vižo gaz delati za svečavo, ker so stroški preveliki, temveč, ker imamo druzih materij, iz kterih se da gaz napraviti. Iz
vsega, kar za kurjavo rabimo, se gaz lahko naredi, vendar ga iz kamnenega oglja večidel povsod delajo, čeravno je tak gaz z druzimi škodljivimi gazi namešan, od kterih se le težko, od nekterih celo še ločiti ne da. Iz olja, smole in masti bi bil najboljši, pa zopet predrag. Le malokdaj se dela iz spridenega olja, ribje masti itd., še bolj redko pa iz šote, ker gaz iz šote narejen ne gori kaj svitlo.
Kakor je bilo že omenjeno , se je ta znajdba iz Angležkega po vseh krajih razširjala, cele družbe so se podale po svetu, ki so se s tem pečale in tako bogatile. Od začetka so mislili, da je svečava z gazom le za bogate in velike mesta; ko so se pa prepričali, da je cenej a od druge, ker se da iz tako cenih materij delati, so jo tudi v malih mestih začeli vpeljevati, celo v fabrikah in drugih privatnih poslopjih se že pogosto nahaja. V nekterih mestih se gaz tako ceno dela, da ga ne rabijo samo za svečavo, ampak tudi kurijo in kuhajo ž njim, kakor na Dunaj i.
Ker je gaz dandanašnji take važnosti*), naj po-vrhno povemo, kako se dela. S kratkimi besedami naj tukaj le nekoliko omenim. Za gaz zbirajo tako oglje, ki je zlo smolnato, ker le iz tacega se da veliko in dobrega gaza napraviti. V naših krajih se ne nahaja tako dobro oglje kakor na Angležkem. Pa tudi tam ni oglje vse enako; Mackencie jih je poskušal in naj del kacih 32 sort. Na Škotskem kopljejo oglje, ki bo gorelo kakor sveča, če ga prižgeš. Iz tega gotovo največ gaza dobijo.
Gaz delajo tako-le: oglje ali sploh materije, ki sem jih omenil, v ilnatih retortah pečejo ali destiljujejo. Re-torte napolnijo namreč z dotiČnimi materijami, jih pokrijejo in s klejem dobro zamažejo , da ne more zrak va-nje. Potem položijo retorte v peč in jim začnejo kuriti. Ni vse eno, ali se oglje zlo ali malo razbeli. Ce se premalo segreje, se skoraj sama voda in katran (Theer) delata, pa le malo gaza; če se pa preveč, tako da belo postane, se res veliko gaza naredi in malo katrana; pa tak gaz ima premalo težkega ogelno-vodenega gaza, ker se v preveliki vročini razkroji v lahki ogelnovo-deni gaz in oglenec. Ako segreješ retorte, kakor gre, boš dobil 20 odstotkov gaza, vode 40 odstotkov, katrana pa 40 odstotkov rova (Cooks).
Od začetka so bile retorte iz železa, pa skušnja uči, da se v ilnatih boljši gaz dela. V vsaki peči je kacih pet do šest retort vzidanih; iz vsake je speljana cevka v občno veliko cevko, ki je s katranom do polovice napolnjena. Ko se retorte segrejejo, grejo ne-skrojeni gazi po cevkah, kjer nekaj vode in katrana oddajo, in ta se v neko posodo odteka. Iz zadnjega sistema cevk pride gaz v cilinder, ki je z rovom napolnjen. Skoz cilinder se voda izteka, in ves katran in sopuh na-se jemlje.
Pa ne misli, da bi bil gaz zdaj že za rabo; do zdaj se je namreč le mehanično nekoliko očistil, treba ga je še kemično očistiti. Namešan je s škodljivimi materijami, ktere se ne dajo mehanično odgnati, na pr. gnjilogaz, vodenogaz , ogleno-kisli gaz in več druzih. Ti se dajo odkrojiti le s kemično močjo. Gaz pride iz cilindra v posodo , kjer je z vodo namešana žveplena kislina. Ta amonjakove soli kroji, ogelnokislino, žvep-leno-vodeni gaz in prusko kislino (Blausaure) pa oprosti, ktere z gazom vred v drugo posodo puhtijo. V tej posodi je apno v vodi raztopljeno. Ogelno-kislina, žvep-leno-vodeni gaz in pruska kislina se kemično zvežejo z apnom, in gaz je zadosti očiščen.
*) Odkar se je nova in, kakor je viditi, tudi ceneja svečava iz-najdla, bode menda gazova važnost nehala; toda vsa čast tudi padli imenitnosti.                                   Vred. ^Letnika".
368
369
Da je gaza vedno za potrebo, se nabira v gazo-metru, to je, v shrambi vodnjaku podobni, ki je pokrit z železnim cilindrom, tako, da zrak nikjer ne more do njega. Na dnu tega vodnjaka ali gazometra je ka-tranasta voda, v ktero se omenjeni cilinder povezne. Če se zadosti gaza pod cilindrom nabere , ga kviško vzdigne; cevko, po kteri se je napeljal gaz, zamaše in odtaknejo drugo, ki ga speljuje za svečavo. Cevke so v zemljo vložene, da gazu zmrzlina ne škoduje. Po ulicah morejo precej globoko v tleh biti, zakaj z vožnjo se tla pretresajo in ako bi ta pretres do njih segal, bi jih lahko kaj premaknil ali poškodoval, in gaz bi utegnil iž njih puhteti. Če je v kakem poslopji več plamenov, je treba kondenzatorja; iz tega se namreč lahko razvidi, koliko gaza pogori. Kondenzator, tudi „regulatora imenovan, ima podobo bobna in je iz železa skovan, se suče v toku krog osi, v tem puhti gaz v tok in iz tega po drobnih večidel iz medenine skovanih cevkah v tobe, kjer pogori. Na bobnu je kazalo napravljeno, ki kaže, koliko gaza eno uro pogori.
Plinosvečava je tudi kmetijstvu v velik prid, in pospešuje sploh blagostan državi. Zemljo, ki so jo pred le za^ olje obdelovali, rabijo zdaj za potrebnejše pridelke. Živino so pitali zlo zarad masti, iz ktere se delajo sveče; dandanašnji ne potrebujemo toliko sveč in olja za svečavo, tedaj jim toliko več za hrano ostane.