štev. 4. V Trstu, v ponedeljek 15. februvarja 1909. Leto II. PROSTA VODI POT K NAPREDKU ŽELEZNIČAR GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVLJENCEV 1'riMlništvii sc nahaja v Trstu ulica | Izhaja V Trstu I ill 15 vsa li i IHftStiC | Naročnin;) za celo leto 0.40 K. Boschetto, '5 - Telefon 1570. Nefrankirana pisma sc ne sprejemajo, liprin ništvo Dunaj V. Zcutacas- - 5. j Rokopisi -sc ne vračajo. za pol leta 4.70 K. Rozauic/.iui štev. IS vin. Delavstvu vseh avstrijskih narodov! Vlada barona Bienertha zagrešila je zločin nad vami. Zaprla vam je 'parlament in vas oropala j edin ega orožja, s katerim se bojujejo od vas izbrani možje, za vaše človeške pravice. Malo šrevilee frivolnih in brezvestnih politikonov jej je dala za to dobrodošlega povoda. In vlada vsa zadovoljna, da se jej je nudila prilika, zakriti pred javnostjo vso svojo nezmožnost, pograbila je kot argument prepire teh brezvestnežev v vašem parlamentu, pognala radi njih, vse vun in jim prepovedala vhod morebiti za dalje časa. Delavci! Koliko desetletij ste se vendar trudili, in koliko žrtev je padlo v vaših vrstah, da ste izpodrinili iz parlamenta privilegirance in ste si ustvarili po splošni in jednaki volilni pravici, tako zastopstvo, ki je res zastopalo v vsakem pogledu vaše koristi. Kar ste imeli pričakovati dobrega, vse se vam je obetala od vašega ljudskega parlamenta. Najvažnejša vitalna vprašanja so se imela rešiti v najkrajšem času. pričakovali ste nestrpno rešitve stu-rost-mga in ImaluHtetnega saooirmmja, zakon odajstva za zavarovanje delavcev, uspešnih odredb proti draginji živil ter odpomoči proti pomanjkanju stanovanj in proti oderuškim kartelom. Pričakovali ste reform davčnih zakonov, skrajšanja vojaške službene dobe. Vašim željam oziroma vašim zahtevam se je vlada že toliko uklonila, da je predložila poslanski zbornici zakonski načrt, po katerem se ima urediti zavorovanje delavcem proti bolezni in proti nezgodam, ter se ima uvesti tudi starostno in invaliditetno zavarovanje za delavce, obrtnike in kmetovalce. O celi vrsti socialnih in gospodarskih vprašanj se ima parlament po svetovati ter jih rešiti. Vse to delo sedaj stoji! Nacionalni brezvestneži nemški in češki so preprečili vsako delovanje. Njim ni mari ljudska beda, ne pomislijo na gospodarsko krizo, ki pritiska razvoj narodov ob tla. Tisoče in tisoče delavcev je brez vsakega zaslužka in zopet tisoči in tisoči nimajo takega zaslužka, da bi mogli preživeti sebe in svoje stradajoče družine. Ko so ti nacionalni lažiprijateljev svojih volilcev stopili v parlament so preprečili vsako njegovo uspešno delovanje z nujnimi predlogi in če jim ni zadostovali to, so se ti šovinistični sleparji v parlamentu prepirali kar po cele dneve, ako naj bodo napisi ob kaki lokalni železnici jedno-ali pa dvojezični. Istotako delajo tudi doma. Narodnost ščujejo proti narodnosti, večino proti manjšini, da se koljejo mej seboj, kakor ne dela niti brezumna živina. In sredstva zn taka ščuvanja so vsakovrstna, za razumnega človeka tudi brezpomembna. Kake važnosti naj vendar ima to, če nemški dijak sme hoditi po Pragi s pisano kapo ali ne. In proti vsem tem prepirom nezmožna in sploh za delo nesposobna vlada nima na razolago drugih sredstev, nego vislice. Križem rok je ministerski predsednik gledal te šovinistične razgrajače in le čakal, kedaj mu bode dana prilika, da udari z nasiljem med nje, in da v veliko veselje sovražnikov našega ljudskega parlamenta, istemu zapreči vsako nadaljno delovanje. Ko so se šovinisti v državnem zboru prepirali, ali naj se uradniki na praški poštni direkciji v svojem službovanju poslužujejo nemškega ali češkega jezika in ko IDelavci, "Volilcl I je vsled tega v zbornici nav stal velikanski hrup, je vlada izrabila priliko v svoje sebične namene. Mesto da bi bi/a priznala svojo popolno nezmožnost in zahtevala, da sr jo odslovi in vodstvo izroči v -oke dragih mož je ostal minislerski predsednik in zaključi/ parlamentarno zasedanje Tako je* zopet enkrat narodni šovinizem zakrivil, da je vsa državna oblast v rokah ljudstvu sovražne in za delo nesposobne birokracije. To je tedaj posledica narodnih šovinističnih prepirov! Bankrctna vlada naj nas tlači, socialno zavarovanje, varstvo delavcev, gospodarske reforme, pa naj bodo samo naše pobožne želje! Mi socialni demokratje vseh avstrijskih narodov poznamo dobro v ižiiost rešitve narodnega. vprašanja. Prepričan smo pa tudi, da se to vprašanje ne bode r- silo z ministerskimi odredbami in sodnijskimi odločbam. Vsakemu narodu se v tem pogledu morajo pravice zajamčiti in sicer tako, da bode vsak posamezni državljan za mogel svojo" haroiVnčfsT \)v\pozna n in jo tudi uveljati in da bode vsak narod imel, jednako pravico samostojnosti in samovlade. To se pa more urediti le potom zakona, ker žalostni dogodki v zgodovini reševanja tega vprašanja nam pričajo, da je vsaka druga pot brezuspešna. \ Zato zahtevamo, da se narodne pravice za vse narode in za vse dežele v držazi določijo s zakoni ; njih vsebino pa naj tvorijo sporazumljenja posameznih celih narodov mej seboj. Socialnodemokra.tična zveza je pokazala pot k tej rešitvi jezikoVnega vprašanja. Predlagala je, da se voli odsek, ki naj na podlagi sporazuma med zastopniki vseh narodov izdela temelj za nova narodnostna prava. Toda meščanske stranke — nemški in češki nacionalen', krščanski socialci in poljsko kolo, niso bili zadovoljni s takim predlogom, glasovali so proti njem ter je bil ravno vsled večine njihovih glasov odklonjen. Ko je nato vložila vlada svoj, razume se, jako nepopolni zakonski načrt glede ureditvi jezikovnega vprašanja na t cškein. bi bil moral parlament to priliko uporabiti ter delovati nato, da izposluje narodnostno pravo, katero jedino bi moglo zavorovati vsem narodom njihova prava, parlamentu pa, kateremu ravno ta narodnosti prepir ovira vsako delovanje,,za jamčiti uspešnost njegovega delovanja. Toda nacionalistične meščanske stranke so za vsako koristno delo nesposobne. V jedili sami besedi uradnika so Cehi kakor Nemci, Nemci kakor Čehi našli povoda, in stavili v ospredje svojo politično moč. Iz stvari, ki je le parlamentarično etičnega pomena, izcimilo se je vprašanje narodne časti, In s trompetama, rogovi in roglja mi se jr preprečilo vsako nadaljno parlamentarno delo. •S’ praznimi prepiri, c divjim razgrajanjem in pretepanjem so onečastili ljudski parlament, tako da se je sicer povsem nezmožna vlada ojunačila, in je izpodrinila ta parlament splošne in enake volilne pravire. Samo v parlamentu se morejo narodi pomiriti. Obštrukcionisti ta parlament hočejo razdejali, in gospod Bienerth jih pri tem podjetju kot sokrivec podpira. Prisiljen je bil, da odstopi, a lega ni storil, nego njemu se je moral n m akna ti parlament. Parlament je zaprt in narodom je podeljena beseda. Naj govorijo oni! Narodi zahtevajo delaven parlament. Ljudsko zastopstvo ima izposlovati socialnih i ■ in gospodarskih, preosnovnih zakonov, ki jih država že davno dolguje svojim narodom...Ono naj ne trati svoje moči s brezplodnimi prepiri nego mora s stvarnim narodnim delom zavarovani narodom njih pravice. Zastopstvo avstrijskih narodov, izvoljeno na podlagi splošne in enake volilne pravice n«1 sme nikakor dopustiti. da jo izpodrine nesposobna vlada. Parlament splošne in jednaki' volilne pravic,• ne sme biti lak, kakor je bi/ parlament privilo-' girancev, ki nam je celili osem /e/, priča/ o .v. i-,),- 7,, t-r,,..■/ . ■'«, ■/ >:’ br.ee- vplivnosti. Delavci in delavke! Pozivljemo vas, da pro testirati proti tem narodnim razgrajačem, ki one-mogočujejo vsako uspešno delo. Protestirajte proti nasilju one vlade, ki hoče da trpijo narodi za ono, kar so zakrivili za vsako duševno delo nesposobni birokrat je. \a boj tedaj ! za pravice parlamenta proti samovladi birokracije! Za mir mej narodi proti nacionalističnem šču-vanju! Za socialno zavoravanje in socialne reforme, proti sovražnikom parlamenta! Vlada je zakrivila, da je parlamentarno delo ustavljeno, in to samo zato, da zakrije svojo popolno nesposobnost za bodisikoje delo. Krive so tudi meščanske stranke, nacionalisti jedni in drugi, ki z brezpomemhenim prepiranjem ovirajo vsako resno delo. Proti vsem sovražnikom ljudskega parlamenta naj se dvigne vaša upravičena jeza, ker oni so poteptali vse vaše mule. Kot vihar st* dvignite proti bankrotih Bienerthcvi vladi in proti sovražnikom ljudske stranke. V boj za pravico in za delavnost parlamenta! V boj za svoj kruh in za svoje delo. za pravo in za bodočnost proletai ijata ! Socialno-demokratična. zveza je storiia svojo dolžnost. Meščanstvo naj bi vladalo v tej državi, a v svojem narodnem besnenju se mesarsko kolje, mej seboj. Proletariat vseh narodov je združen in tvori čvrste četo in izraža upe vseli narodov. Dočjm so divjali šovinsiti, so bili zastopniki delavskega razreda vseh narodov združeni in edini. Resnimi opomini smo pozivali parlament, da stori svojo dolžnost, toda slišal nas ni ni kdo. Kedaj pa' sodite vi delavci in delavke in nam pomagajte! Vi sami poka-žite na zločince. Pokažite vladi in vam sovražnim strankam, kaj je ljudska volja in kaj je Iska moč! £ivifa njednarodna so Socialno-demokratična zveza državnozborskih poslancev. Nov atentat na železničarske pravice Prve dni mesecu januvarja I. I. seje '•/•-šilo na Dunaju sborova nje zastopnikov vseh avstrijskih bolniških blagajn. Ta jr Itil zbo-rovalcem predložen nor zakonski načrt, sestavljen od Bevkove vlade in /udi ir predložen zbornici. Z namenom, da nrrdi splošno socialno zavarovanje, je vlada skovala la načrt, ki se more imenovati naravnost nesramni napad na uzakonjene pravice železničarskih uslužbencev. Načrt sam je Koerberjevo delo, hi f/a je zapustil svojim uasledikom v svojem ,,programu“ o socialnem zavarovanj uu. Ta njegov elaborat, iz katerega je delavski sret marsikaj za železničarje škodljivega izključit, je njegovo nasledstvo, Beck-dessmanova vlada sopel. predložila v nekoliko spremenjeni obliki a z is/o vsotnno z nado, da postane zakon. V § 232 tega načrta je ročeno, da ponesrečencu, ki vživa penzijo ali pa dobiva starostno rento, ne pristoja nikaka renta vsled nezgode, ako penzija in starostna renta skupaj presegate njegov prejšuji zaslužek. Zopet tedaj neupravičeni napad na uzakonjene pravice železničarjev, ker se jih namerava oropali znatnega dela onih zajamčenih jim dohodkov, ki naj jim zavaruj«jo njihovo eksistenco v slučaju zgodnje nezgode in c slučaju zgodnje onemoglosti. In kulta vlada /o zavratno nakano v svojem poročilu motivira, fpa si celo trditi „da ta omejitev istočasnega vživanja nergodne rente in penzije ni nikada kršitev upravičenih železničarskih interesov in da bi dobivanje večih rent moglo slabo vplivati na službene razmere. Zakaj je pa la strah upravičen, nam pove nadalje etuda s sledečimi besedami. Odkar se je uvedlo zavnvornuje železničarjev} so železniški zdravnik opazili, uslužbenci večkrat izrabljajo zaravarovanje proti nezgodam in tudi ono za slučaj onemoglosti. Pri tem se poslužujejo posebno simuliranja, najprikladnejše sredstvo jim je pa pretiravanje posledic, ki jim jih povzročujejo nezgode. To njihovo simuliranje oziroma pretiravanje se zrcali najbolje v zavlačevanju ozdravljenja, v slabih uspehih zdravljenja tudi pri malenkostnih poškodbah in r faktu, da se neverjetno množijo slučaji travmatične nevroze. To nuj bodo ledu ji vzroki, ki nuj rinilo opravičujejo zu njen nameravan zločin. Na-j’Uvnost podla se mora zdeti vsakemu poštenemu človeku taka mol i racija. Železničarji so simulantje. .! še reč! ObdaIžuje jih, da se nalašč izpostavljajo nevarnostim, se naiašč poškodujejo, češ da komaj pričakujejo trenutka, da svoje zdravje zamenjajo s podporo, s katero 113 morejo ne živeti ne umreti. In vlada tuili hoče zanikati, da st' s lem načrtom, hi poslani zakon železničarjem zgodi kuka krivica. To hoče doka zorali c računi, poZivuje se na to. da je /tri nekaterih svola podpor res večja. nego je bil njihov zadnji zaslužek. Pri lem pa vlada ne pomisli na one nesrečne uslužbence, ki delavno moč zgubijo že r svojih prvih mož kih letih. Kje naj dobi on nadomestilu za oni zaslužek', Iti bi ga bil ponesrečenec dosegel do svoje sfa-rosti. Nobena renta mu te zgube /ie nadomesti, dasiravno naš državljanski zakonik k odškodnino tudi prišteva oni dobiček, ki bi ga bil ponesrečeni imel r sroji srečni prihod njost i. Tako glasi vsa naša sodim praksa. Iti smatra penzijo zn s popolni lev nezgodne rente. Pa še nekaj ihuzegu namerarn rlada pri lem svojem zahrbtnem podjetju. Izpodrinili hoče pantetno zastopstvo r predslojuišlru poklicne znrarorulnice in uničili vsak vpliv uslužbencev in delavcev pri lem zavodu. Konečno se železuičarje hoče prikrajšali /udi pri zavarovanju proti boleznim. I se to priprav!ju la železničarjem krščansko socialna in pa nemška svobodomiselna stranka kol »darilo« za spomin nn šesldeset-le/nico vladanju Cesarju. Železničarji pa rejo, kaj jim bo r leni slučaju, storili. Cč.vrslili bodo organizacijo, ter v kritičnem trenutku pokazali z njeno močjo, da se ne pustijo oropali zajamčenih jim pravic. D O P I S I. Jesenice-Trst. Tržaške partije j>ii tovornih vlakih se na Jesenicah selijo iz jedne kasarne v drugo, tako kakor cigani izpod jedne skale pod drugo. Odkar je proga otvorjena, so jih nič manj kakor petkrat predjali. Seveda ne smete misliti, da so, prišli iz slabšega na boljše. Bilo bi preveč dobrote od slavnega ravnateljstva ! Bili so potisnjeni že v take prostore, ki niso prav nič slabši kot kak kmečki hlev. Saj veste, da ima »gosp&da «te prostore jako čedne! Najboljše so se gotovo ti uslužbenci počutili v barakah, kjer so stanovali t iči in Mekedonoi. Prijaznih domačih živalic je bilo obilo, tako, da jim ni bilo dolgčas, kadar so se vlegali umorjeni od naporne službe v''»postelje«. In lo golazen so tudi zaneslkdomov v Trst, v svoje družine! Ali, vse 'so uslužbenci potrpežljivo prenašali, nadejajo; se, da pridejo v kratkem v novo kasarno, kjer bodo za vse to primerno odškodovani. Toda, motili so se reveži: oni so obračali, ravnateljstvo je pa obrnilo. < 'no ni vpoštevalo njih naporne službe, ki jo opravljajo skozi 42 predorov, polnili gostega duha in dušljivega plina. V Jesenice pridejo črni ko dimnikarji ter takorekoč siti prahu in dima, ki ga morajo požirati na tej, za nje tako naporni službeni poti. Mesto da je ravnateljstvo odkazalo tem /mučenim ljudem novo sezidano kasarno blizu kolodvora, jih je nastanilo v oddaljeni kurilniški kasarni, daleč zunaj od kolodvora. Vi ste preveč umazani, da bi vam mogli dati prostore v novi kasarni, si je mi- slilo ravnateljstvo ter jih je poslalo iz saj zopet v saje, kjer naj se odpočijejo od svojega truda-polnega dela. Naj bi se slavno ek. železniško minister* sivo blagovolilo enkrat prepričati, če je spremljevalnemu osobju pri tovornem vlaku, ki pride iz Trsta na Jesenice tamkaj sploh mogoče iti mej ljudi, predno se ne umije in temeljito ne očisti. In kako naj sc tak človek vsede k mizi in zavžije ono borno hrano, ki si jo je določil, da se okrepča, predno se pošteno ne očisti. To jim je pa v kurilniški kasarni nemogoče storiti, ker nimajo nikakih priprav in bi morali v to svrho letati vsaki krat v novo kasarno, da se tam skopljejo. Ravnateljstvo je sicer tudi samo uvidelo, da je kurilniška kasarna za tovorno osobje preveč oddaljena, toda se neče odločiti, da bi temu odpomogla. Ravnateljstvo tudi v6, da ti uslužbenci ne vzamejo druge hrane seboj iz Trsta nego riž, kavo in pa olje. Vse drugo si morajo nakupovati na Jesenicah, in da ne delajo pot od kurilniške kasarne po dva ali tri krat, odhajajo takoj od vlaka vsi sajasti in zaprašeni s torbo v roki, nakupovat od branjevca do branjevca potrebna živila. Oni pa, ki pohajajo gostilne ali se branijo v restavra ciji, pa morajo letati sim in tja, da se preje osnažijo. Pa tudi službovanje samo je vsled tega uslužbencem močno otežkočeno. Vlakovodja na primer mora iz severnega konca postaje iti oddajat svojo službo v postajniške urade ter potem storiti isto pot nazaj v kurilniško kasarno. Istotako se mu godi pri nastopu v službo, ker se mora najpreje javiti pri službujočem uradniku, iti potem zopet nazaj k signalnemu vozu. Naravnost neverjetno je tedaj, da kljub temu ravnateljstvo neče ničesar ukreniti. Osobje pri tovornih vlakih na progah kakor je Trst-Jesenice. ki vodi skozi 4(> predorov zasluži vendar vso drugo pozornost od strani železniški1 upravo, nego ono osobje, ki vozi le ture od 4—7 ur na progah brez vsakih predorov. Posredovala je že deputaeija pri ravnateljstvu v Trstu in obljubilo se jej je, da se bode tovorno vlakovno osobje prevažalo na lokomotivi v kurilnico. ali gospodje na Jesenicah še danes ne vejo ničesar o kaki tozadevni odredbi. Sicer pa moramo povedati, da se to nikakor ne da uvesti. Pri zadeto tržaško tovorno vlakovno osobje se rsled tega obrača tul slamo ruvnaleljslro v Trt/n, hi nuj mu hlaiprvoli čim preje, nd kazal i prostore v novi. spodnji kasarni, s čemur jim bode olajšana služba in ob jednem tudi dimu prilika, da se po prihodu na Jesen iško poslnjo a ulijejo in osnužijo. Tudi še nekaj druzega imamo omeniti. V kasarni je razven jedne ženske pred kratkem bil nastavljen tudi hišnik. S tem je postrežnica zgubila seveda en del svoje plače; saj hišnik je tako povedal. ('o je v kasarni potreben razven postrežnice tudi hišnik, naj se oba pošteno Kako ie nastalo delavsko vprašanje. Delavsko vprašanje je del modernega socialnega vprašanja. Kakor se ni moglo razviti socialno vprašanje v obče, dokler niso bili dani pogoji, tako tudi ni govora, ne sledu o delavskem vprašanju, dokler ni bilo danili pogojev za delavsko gibanje, iz katerega se je potem razvilo delavsko vprašanje. Delavsko gibanje pa in potemtakem delavsko vprašanje, je nastalo še-le v modernem času. Pogoji delavskega vprašanja so dvojni in sicer so pravnega in gospodarskega značaja. Pogoji pravnega značaja, so: osebna svoboda, zasebno lastništvo, svobodna pogodba med delodajalcem in delojemalcem, t. j. delavcem. Pogoj gospodarskega značaja je pa razvoj tehnike. V starem veku, ki traja v narodnogospodarskem oziru od prvih početkov omike, pa do enajstega ali dvanajstega stoletja, vlada domače gospodarstvo, to se pravi: kar.se je doma izdelalo, to se je tudi doma porabilo in pov-*ilo. Blago se ni izmenjavalo, življenje je bilo patrijarhalično, po katerem hrepene še danes j naši dedje in stari možaki. Denarja se sploh ni rabilo, ali pa le malo. O kapitalu niso imeli nobenega pojmi, tudi dobiček, ki ga donaša kapital, je bil popolnoma neznan. Cesar niso rabili zase, to so spravili v zaklad, ki je ležal mrtev. Sužnji so opravljali delo, ki ga opravlja danes delavec ali obrtnik. Poleg tega pa so , opravljali sužnji tudi kulturno delo. Sužnji pa so bili brez vseh osebnih in političnih pravic. Gospodar je delal z njimi, kar jo hotel: bili so njegova last, kakor je še danes njegova last, živina, s katero počne kar sam hoče. o kakšnem pravnem razmerju med njimi in gospo- darjem ni bilo govora. Tako gospodarstvo, kakor sc nam kaže v tej dobi imenujemo navadno »naturalno gospodarstvo ♦. V srednjem veku, t. j. od dvanajstega pa do šestnajstega stoletja imamo pa zopet čisto drugačen gospodarski značaj. Na kmetih je živelo še vedno naturalno gospodarstvo in patri-arhalično življenje, toda središče gospodarstva je bilo v mestih, pri obrtnikih, ki so se osvo-bodili suženjstva in dobili posebne pravice. Te obrtnike so pa 'plemenitaši podpirali, ker so jim donašali novih dohodkov, bili so zanje namreč druga molzna krava. Plačevali so davke, carine i. t. d. V tem srednjeveškem gospodarstvu je delo že razdeljeno. Eden je izdeloval to, drugi ono stvar. Nastali so posamezni stanovi. V zvezi s to razdelitvijo dela, je kupovanje in zamenjavanje blaga, kar se je vršilo na trgih, ki so igrali takrat veliko vlogo. Obrtniki so kupovali drug od drugega. Toda obrtniki nišo delali za zalogo, niso delali v svrho konkurenco ali razprodaje na debelo. Vsak obrtnik jo naredil toliko izdelkov, kolikor je mislil, da bo mogel prodati ali zamenjati. Zamenjavanje ali kupovanje se je vršilo naravnost iz roke v roko, brez prekupeev ali posredovalcev (mešetarjev). Trgovine v današnjem pomenu besede takrat še ni bilo. Kredita tudi niso poznali in še sedaj niso poznali pojma kapitala. Obresti sicer niso bile neznane, vendar še ni bilo obresto-vanje razširjeno. V tej dobi pa že kroži denar, zato se imenuje to srednovoško gospodarstvo »denarno ali mostno gospodarstvo«. Vsa tedanja družba je bila razdeljena na stanove: plemenitaški, duhovniški in kmečki stan. V političnem pomenu je ta družabna uredba takozvani »fevdalizem«. V gospodarskem zmislu imamo zadružno uredbo, imenovano »cehovsko«. Cehi so imeli samoupravne določbe, ki so bile seveda potrjene od višjih gosposk. Te določbe (pravila ali »statuti«) so določale delavske razmere, kakor mezdo (plačo) delavni čas, število učencev, pomagačev, določale so število izdelkov, ki so jili smeli narediti obrtniki itd. Obrtnik ni smel svobodno izdelovati, kolikor in kar i>i bil hotel, ampak določeno je bilo v pravilih tako, da so imeli vsi dosti dola in da ni nikdar preostalo blaga. Med majstri in pomagači (delavci) pa ni bilo svobodne pogodbo. Vso je bilo določeno po statutih cehov, cehovskih družb, v katere so bili združeni obrtniki. V malem so odgovarjalo te cehovske družbe današnjim konsorcijem. Seveda v malem. Pomagači (delavci) so delali po večini le za naravno plačo (naturalije), za hrano, obleko in za stanovanje. Vse to so dobivali od gospodarja, s katerim so se čutili kot. ena družina. »Cehi«, to je te družbe obrtnikov, so pa skrbeh', da se postali pomagači po nekoliko letih samostojni mojstri. Cehi so vspevali. Na Angleškem, je n. p. skrbela država sama s zakoni za tako zadružno življenje. Z novim vekom pa začenja popoln preobrat. Odkrila se je Amerika in odprla pot v vshodno Indijo. Doslej se je osredotočevala prekomorska trgovina samo v gorenjeitalijan-skih republikah, kakor n. p. v Benetkah, v Genovi, kjer so so tudi začele razne industrije, ki so se še do danes cohranilo, n. p. banko in borze. Po odbritju Amerike leta 1492., so [ pa postala središča prekomorske trgovine, deželo ob Atlantskem morju. Prvenstvo je imela Španija, potom Portugalsko in Francija. Po propadu Španije v sedemnajstem stoletju, sta nastopili njeno dedščind Anglija in Nizozemska. Dalje prihodnjič-. plača in naj sc z nastavljenjem hišnika ne trga zaslužka postrežnici. Sploh Iti pa bilo priporočati, da se mesto hišnika odda takim ljudem, ki so za take posle sposobni, to je, ki skrbijo res za red v hiši, ne pa ljudi alla Pišek, ki o pri zarja vedno kravale v kasarni. Saj se je pred kratkem imel zagovarjati pred sodnijo v Kranjski Gori radi svoje žene in svojega otroka, ki jih v svoji pijanosti baje pretepa in tako vznemirja ljudi, ki so prepotrebni počitka. Parno kurjavo bi lahko oskrboval en delavec, druga opravila pa postrež-nioa in hišnika sploh ni potreba. Njegovo stanovanje bi se moglo uporabiti za ono vlakovno spremno osobje, ki se-le malo časa mudi na Jesenicah in na ta način bi tudi tovorno vlakovno osobje dobilo prostora v novi kasarni. Takih hišnikov pa železniška uprava še posebno ne rabi, kakor je Pišek, ker je njena dolžnost v prvi vrsti skrbeti za trezne in podpore potrebne ljudi ne pa za pijance. Ljubljana. Železničarjem na znanje! Mej sodrugi železničarji v Ljubljani je raztrošeno napačno mnenje, da je »Organizacija tobačnih •delavk in delavcev za Avstrijo« klerikalno podjetje. To ni res! Ta organizacija nima prav nič skupnega s klerikalnim »Podpornim druž-tvom za tobačne delavce« kakor tudi ne? »Organizacijo krščanskih tobačnih delavcev«. »Organizacija tobačnih delavk in delavcev za Avstrijo« stoji popolnoma na razrednem stališču, in je tedaj dolžnost vsakega železničarja, čegar žena je morebiti delavka v tobačni tovarni, da jo tudi v tein slednjem družtvu organizira. Rii z ume se tudi, da more vsakdo tudi podpirati društvene naprave te organizacije. Razne stvari. V železniški parlamentarni odsek je bil pri volil vi dne 25. januvarja t. 1. izvoljen poslanec in sodrug Mul/er. Kaj je pravzaprav »Reichsbund«?! Zadnji ('•as se nam je nudila prilika, pogledati v zbirko okrožnic A južnožclezniškega glavnega ravnateljstva. Slučajno nam pade v oči tudi okrožnica, datirana od 11. januvarja 1909 štev. 11U4/S, in podpisana od administrativnega ravnatelja Kaizla. V 28. točki govori ta okrožnica •o [»obiranju članarine za »Državno zvezo avstrijskih železničarjev na Dunaja«. V smislu iste pobirajo namreč lokalni ovlaščenci »državno zveze« 'članarino pri personalnih blagajnah. Imajo za to posebno prirejene kupone, katere uradniki južuoželezniške uprave sprejemajo v potrdilo. Sedaj vi, južni železničarji sami, po svoji domači pameti presodite, kaj je Dr. Weifner in pa njegov Ueichsbund. Kdo železničarjev naj vendar kaj zaupa taki »organizaciji«, ki . jej železniška uprava’ pomaga k razvoju, ki jo podpira na tako izdaten način. Da način, kakor se pobira članarina, glasom omenjene okrožnice, je nesramni in zato prav značilen za \Veifnerjevo organizacijo. Kako naj vendar taka organizacija nastopa proti oni železniški upravi, ki sama pobira članarino pripadnikov ! Kaj ni to družtvo že a priozi odvisno od železniške uprave, proti kateri kaže voljo in mu je namen zastopati koristi svojih članov! No, južnoželez-niška uprava že ve, kaj dela. Ona dobro ve, daje ta VVeifnerjeva »Državna zveza* stvo-renje, ki zastopale interese železniške uprave, na račun svojih članov, ki si za tako sleparstvo morajo še plačevati. In da je ironija tem večja, se jim članarina za tako organizacijo utrgava že pri izplačevanju njihovega zaslužka od delodajalca samega, pri blagajni. Je-li morda še kdo med vami, ki se ne bi s studom zgražal nad tako izdajalsko organizacijo in ki ne bi pljunil v obraz človeku, ki vodi to organizacijo pod pretvezo, da zastopa y, njo koristi železničarjev!? Tako nam postaja vedno bolj razumljivo, kako morejo vendar take in slične sta vkokazne •organizacije obstajati pri malenkostnem številu svojih zapeljanih pripadnikov. Na razpolago imajo pač vsega od strani onih, katere faktično zastopajo. Od kapitalistov delodajalcev dobijo vsega, kar potrebujejo za svoje svakdanje živutarenje. Tuda, počasi pride vse na dan in prav gotovo se dogodi z Dr. Weifnerjem isto, kar se je že enkrat zgodilo, namreč, da ga 'razkrinkanega njegovi lastni pripadniki vržejo, ven, na cesto, a tako, da se ne dvigne več. Črtica k socialni politiki c. k. avstrijskih železnic. Kako se morajo železničarji truditi in bojevati za vsak novčič zvišanja njihovih plač, o tem priča zgodovina njihovih, energičnih nastopov v energičnih bojih, ki so jih voj e vali posebno v zadnjih letih. Vsaka njihova posamezna zahteva je naletela na velik odpor železniške uprave, čes da ni najti denarja, da bi se železničarjem pomoglo. Vendar pa je ta • izgovor jako jalov, in velja le nasproti opravi- čenim zahtevam nižjega delavstva, nikakor pa ne toliko pri podpiranju višjih uradnikov, ki vendar nikdar ne živijo v taki bedi, kakor nižji železniški uslužbenci. Če na primer prosi podpore morebiti enkrat na leto kak nižji revni uslužbenec, ki ima veliko družino, poklicani organi pomajejo z ramami, češ ni denarja in ga odslovijo s kakimi 10 do 15 kronami. Ravno isto se zgodi tudi vdovam in umirovlje-nim delavcem, ali uslužbencem. Za uinirov-Ijene višje uradnike pa se ima vedno dovolj denarja in dobivajo o različnih prilikah kakor na primer k božičnim praznikom kar po 80 do 100 kron samo v svrho, da svojim otrokom nakupijo igrač in drugih več ali manj nepotrebnih stvari. Uslužbencem in delavcem se pa vedno prav sladko govori, naj bodo zadovoljni in mirni, češ da imajo vendar le lepe dohodke. Ravno pred kratkem se je zopet odredilo, da se mej — zadolžene uradnike vseh dvanajsterih ravnateljstvenih okrajev razdeli svota 564.000 kron. In pod različnimi skritimi naslovi se je razdelilo zares mej pozameznike 70 do 800 kron podpore, kar jim pa seveda večkrat tudi prav malo pomore. Če pa se zadolži, ubogi uslužbenec, se ne zmeni nikdo zanj; iz sodnije hodi eksekutor v njegovo stanovanje, železnica mu pa preti s § 34 službenega reda. Samo človeka nima, ki bi mu dal podpore. Se slabše se pa godi delavcem z njihovimi nizkimi mezdami. Ni potreba, da prikrivamo, povejmo odkritosrčno, da je prav dosti takih uradnikov ki so tako zadolženi, da jim pravzaprav ni moč več pomagati. Le nekaj njih dela častno izjemo; res je namreč, da tudi nekaj uradnikov zagazi brez svoje krivde v stisko, v dolgove, ali večina njih se zadolži le po svoji lastni krivdi. Ali vendar, kaka razlika, kadar gre za zboljšanje delavskih plač v primeri s podporami za plačevanje uradniških dolgov. Dočiin za ubogega delavca ni niti novčiča, so za dolgove uradnikov na razpolago kar stotisoči. In pripomniti je treba, da višji uradniki vendar nimajo tako majhnih plač, da bi morali ravno stradati. Razven tega pa si ti slednji znajo tudi prav pametno pomagati, pri čemur jim železniška uprava, država gre lojalno na roko. Pustijo se upokojiti in vstopajo potem v ministerstvo, kjer dobivajo še prav lepi honorar, do 8 kron na dan. Seveda javnost o tem ne sme ničesar zvedeti in tudi še kaj drugega lepega ne. Če na primer kak delavec najmanjšo stvarico izmakne, je kar na mah odpuščen. Pa kaj bi se sploh temu čudili, saj vendar vsakdo ve, da se zapirajo le taki tatovi, ki kradejo po novčiču; tatovi v frakih in glase rokovicah imajo pač srečo. Kolikokrat se čuje, da je kak višji uradnik na primer kak inšpektor bil brzojavno upokojen. Brzojavno upokojenje mora imeti vendar svoj vzrok ! Samoposebi se razume, da vsak povprašuje, čemu taka naglost. Odgovora seveda ne dobi nihče, ali vprašanje ostane le neodgovorjeno, ljudje si pa govorijo drug drugemu na uho, dokler ne pride moment, ko bodo povedali na glas, tako da bode mogla čuti vsa javnost in s tem se bode odkrila vsa gnjiloba državnoželezniške uprave v socijalni politiki. Od tedaj se bode pa mogoče vpoštevalo nekoliko bolj siromaštvo in potreba železniških delavcev in uslužbencev. Amnestija za disciplinarne pregreške. V prvi številki letošnjega leta smo objavili amnestijski odlok c. k. železniškega ministerstva, s kojim se ima v proslavo šestdesetletnice vladanja Cesarja vsem državnoželesniškim uslužbencem, ki so pred temi dnevi bili pravomočno obsojeni na kako disciplinarno kazen, izvzemši na kazen z odpuščenjem, ta kazen odpustiti in posledice, ki bi jih ista zanje imela, brisati. Tega odloka večina železničarjev ni prav razumela. Oprostijo se vse disciplinarne kazni in službeni pregreški, izvzemši onih, ki se v smislu ij 95 odst. .■’> kaznujejo z odpustitvijo. Pri slednjih pregreških pa se ima postopanje le tedaj ustavili, če je disciplinarna kamora razsodiia na manjšo kazen, nego na odpuščenje od službe, če ta razsodba še ni postala pravo-močna in če jo je potrdil kak državnoželez-niški ravnatelj. Vse posledice kazni, kakor na primer, oviranje pri avanziranju, se imajo brisali. ( e se je pa uslužbenec pregrešil pred izdavljeni odloka, tedaj se ima vsako disciplinarno postopanje pri njem sploh opustiti, seveda ako pregrešek ni tak, da bi se ga po £ 95 službenega reda moglo kaznovati z odpuš-čenjem iz službe, ('e je pa kazen eventualno že izrečena, ima ista le tedaj izostati, ako je disciplinarna kamora razsodila na manjšo kazen. kakor je odpuščenje iz službe. Reforme v državnoželezniški upravi. Ze dalje časa se pripravlja tudi državnoželezniški uradni »šimclj«, da vrže svoj zastareli komat med staro šaro in si nabavi novega, modernega. Država namerava uvesti celo vrsto novih naredb, s katerimi hoče z jedne strani olajšati, z druge pa skrajšati različna poslovanja, ki jej. sedaj kradejo toliko in toliko zlatega časa. Marsikatere rešitve so.sedaj odvisne od dveh instanc., od ravnateljstev in od železniškega minister-stva, to je, drug druzega vprašujeta za mujenje, kako naj se to ali ouo stori. To-dvojestraniku poslovanje namerava sedaj odpraviti in se hoče večje število upravnih poslov, ki niso ravno prav velike važnosti, poveriti državno-železniškim ravnateljstvom v ekskluzivno kompetenco. Do sedaj se je moralo ravnateljstvu navadno obračati vselej na ministerstvo, da prej ono izreče svoje mujenje, oziroma naroči ravnateljstvu, kako naj reši kako vlogo. Od sedaj naprej bode v poslih, izročenih v področje ravnateljstva, le-to samo, neodvisno postopalo. Ravnotako se hoče dati večje samostojnosti najnižjim organom izvrševalne službe, to je pozameznim postajenačelnikom. Le-ti so do sedaj nekako preveč odvisni od ravnateljstev, oziroma, ceremonije, s katerim se rešujejo vprašanja spadajoča v ta nižji službeni delokrog, so preveč komplicirane. Tudi temu se hoče odpomoči tako, da bodo postajenačelniki v določenim delokrogu lahko postopali samostojno, na svojo lastno odgovornost. Pa tudi sicer se namerava še marsikaj zboljšati v poslovanju državno-železniških uradov. Tako posebno glede vednega predlaganja statističnih in drugih periodičnih izkazov, poročil i. t. d. Uvede se tudi popolnoma ustno, oziroma telefonira,o občevanje mej posameznimi oddelki istega urada in se pisareuje omeji le na najbolj razne slučaje. Z jedno besedo, železniški uradni šimelj se hoče modernizirati in uvesti se hoče sploh vse moderne pisarniške pripe-morke. Tako hoče nakupiti posebno več pisalnih strojev, aparatov za kopiranje i. t. d., kar je železniška uprava do sedaj premalo vpo-števala. Vse te reformo so na papirji že izvedene in železniška uprava jih baje prav v kratkem pošlje posameznim ravnateljstvom, da ih izvedejo. Koliko nesreč je bilo leta 1906 na železnicah ? Od vsakega milijona potnikov je leta 1906 ponesrečilo na železnicah in sicer se jih je smrtno poškodovalo ranilo na Nemškem 0’08 0\'59 Avstro-Ogarski .... 012 0*96 na Erancoskem e-i.-i 1-18 na Angleškem 0-14 1 -94 v Švici 0"Jt> P04 v Belgiji 0-22 :;-02 na Ruskem 0-99 v Zjedinjenih državah ameriških 0-4;') 6-58 Poročila o shodih. line Hi. jan. sn je vrši/ obrvi zbor L' rajne .skupine Celje. Po obširne in poročilu sodr. Felicijana so bili izvoljeni v vodstvo slrdrjii soilnigi : Predsednikom Josip Marcu, vratar pri južni železnici r Celju : blagajničarjem Karlo Vidič ; zajiisnikar-jem K n rol Felicijan; odbornikom Vilibald Iteeker. lila); Kremoe, Julijan l.olob, Alozij k Minit. Alojzij Umil, in Anion Orlčnik. Dne /7’ jan. se je vršil občni zbor krajne skupine Zida urnost. Predsedoval je, sodr. Pečnik kije oodtxmrvem delovanju poda! jako obširno poročilo. V nori odbor s* bili izbrani.: Predsednikom Josip Pečnik; iijcs/ori ut namestnikom Andrej Močivnik; zapisnikarjem It-nacij Stropnik, njegovim na mestnikom Jernej Pohar; blagajničarjem I. Florijan Stigl, namestnikom 11. Ivan Vodišek, namestnikom III. Ferdinand Vodišek, namestnikom 1\'. Josip Stropnik; kontrolorjem Ferd. Jani. namestnikom Fran Supan; knjižničarjem Ivan Obračun, Anton Firm. Dne 1. febr. se je vršil obšni sbor krajne skupine. Trsi I. Poročilo predsednikovo m blagajničarjevo se je vzelo s zadovoljitvam na znanje. Letni račun izkazuj« .7.977 kron o!) riv. dohodkov in HCHO kron 21) fin. izdatkov, tako. da je r blagajni čistega 2N7 kron .'II vin. Staremu odaorn se je podelil absotntorij in izvolil se je tale nori odbor : Predsednikom Ferd. Končnik, jtod/rrei/sednikom Fran Jernejčič; blaga/nič'rjem Anton Zlobec; odlx>vni-korn : Anton Schneidcr, lir. Šikoraiija, Ivan Mislej, Andrej Mlač- Josip Orlice, Ferd. Koven, Josip Hobine. Josip Pečar, Ani. IVjran, Jak* Stojkovič, Karol Salomon in Fran Klinc ; pregledoralcem računov Bern. ISrcmsak. Jos. Krajnci* in Iv Škorjance. Na občnem sl/oru ,/r poročal tudi sodr. in ilržarni poslanec Tomscliik o splošnim iletovanju organizacije tekom zadnjih let. Dnr 'J. febr. ob (i uri pop. sr je vršil v Delavskem domu r Trstu obrni zbor podružnice II. Iz predsednikovega poročila je bilo razvideti, kako intenzivno je podružnica delovala v pretečenem poslovnem Irtu. Illu-gajničarjevo poročiU) jr izkazalo 7o'J!) kron Hii vin. dohodkov in (i!>7:> kron 7.1 vin. izdatkov, tako da je ostal» v blagajnici čistega .‘».V/ kron (10 vin. Obe poročiti so bili vzeli s zadovoljstvom na znanje, in sr jr staremu odbori! podelil absolutorij. Sovi odbor je sestavljen tako le : Prcdseitnik: Ivan Zink, namestniki: Josip Tondl in Herman Marclil, zapisnikar: Alojzij (Jnnsc, namestnikai Fric Strauss, Josip Kurnik ; blagajničar: Fran Konič, namestniki: Josip Kumpfcr, N. Košuta, Josip Plaveč, Anton Turk, Karol Prolist : za Opčino: Fran Marinčič. Ivan Trobec; za Herpelje: Ivan Bergant; za Koper: Ivan Tuma; knjižni-itarji; Karol Probst in Štafan Pronit*cr; pregledovala računov: Val. Robin in Ferd. Nadrag; odborniki: Josip Toinasuhek, Josip Tondl, Anton Vajdič, Rihard Mohatti, Jak. Travisan, Josip Vodenak, Miha PočiravSek, Anton frank, Josip Martinc, Kd. Kiz\vardAmts-blatu« se blestijo po 2 do 3 imena. Sicer pa bognedaj, da bi jim bil nevošljiv. X V je postal s tem dnem iz delavca tam in tam »kak Aushilfsstationsmeisteramvarter mit Taglohn per 3 K.« etc. .ledino pravično bi bilo na primer tako-le: Kdor je napravil nižjo gimnazijo, nižjo realko ali recimo 2 razreda pripravnice (učiteljišča) naj bi postal takoj podu rudnik, ali pa *l'uter-heamtenslel/ce/re/er«, to jo poduradniški namestnik kakor je n. pr. pri južni železnici, toraj s plačo 1200 K. Edino to bi bilo pravično. Tako pa nas je, da se nič ne motim, gotovo skoro 50 odstotkov s temi študijami, ki sem jih zgoraj omenil, ki jednako trpimo, z raznimi, ki nimajo nikake višje šolske na-obrazbe. razven to, kar so se učili v nor-malkah. Zato tudi nima naša kategorija pri uradnikih kakor tudi ne na drugih mestih, nobenega ugleda, ker se rekrutira iz vsega mogočega materijala. Da, rekel bi, še celo poduradniki nas nekako prezirljivo in po strani gledajo, dasi je gotovo tudi mej njimi marsikateri, tak, ki se je naučil še-le pri vojakih podpisat svoje ime. Toraj že v teh par primerih, ki sem Vam jih navedel, se nam godi velika krivica, nam vsem, ki smo pohajali srednje šole, a se le-teh v naši službi absolutno nič ne vpošteva. Ako železniška uprava že nato toliko gleda, da ne more postati nikdo uradnik, kdor nima matnre, naj bi se tudi takim, ki imajo, kakor sem bil že omenil, nižji gimnazijo, realko, etc., odkazala njih študijam primerna in sicer mislim, da zahtevam po vsej pravici, edino le pod-uradniška mesta, kakor je to tudi usus povsod, pri sodnijah, davkarijah in drugih uradih. Šč ena primera! Poznam prožnega mojstra, ki ni služil pri vojakih 12 let, amprk samo ti let. Postal je feldvebel. Šol nima nikakih. Prišel je k železnici 1907. in bil takoj vzet kot * Aushiltsbahn-meister«, pomožni prožni mojster. Po preteku enega leta je bil nastavljen kot prožni mojster! s plačo 1200 Kron. — lz srca mu prevoščim. Če sc pregleda delo nas jednega in delo prožnega mojstra, kakšen razloček! Gotovo imamo mi večjo odgovornost in več opravila. Ti so nastavljeni takoj s plačo 1200 kron, a nas jeden z 900 kronami. Razlika tedaj občutna. Mi moramo delati isto kot vsak uradnik, bodisi v brzojavni, prometni ali komercijelni službi. Da govorim resnico, še tri krat bolj moramo vleči in delati po postajah, nego uradniki. Uradnik si večkrat privošči sprehod po peronu gor in dol, z rokami v žepu in s cigareto v ustih, in nii moramo delati zanj račune itd. Primerov bi Vam lahko navel brez števila. Toraj delo je isto, kakor delo uradnika. A plača, — da se Bog usmili! Lahek je račun! 900 K imam letne plače. Od teh moram plačati v bolniško blagajno, provizijski fond, kolekovino itd. tako da prri dan v mesecu dobim na roko rislili. piši in govori 63 Kron in 75 vin. S tern borim zaslužkom naj živim sebe, ženo, 2 otroka in še kako staro mamo! Itd. itd...... . , Bilo bi toraj dobro, da se kdo malo zav- zame za našo kategorijo. Naj bi se ukrenilo kaj primernega in pravičnega; naj bi se jemale v poštev tudi študije; z eno besedo, da izrazim svojo upravičeno željo, naj bi se naša kategorija pričenjala takoj s poduradniškim mestom. In ravno radi tega tavamo, kar nas je takih, ki imamo nekaj šol, sem in tja. Nekaj nas je pri organiziji, a zelo malo; drugi so zopet pri »Expedientu\ in iščemo pomoči. Koliko njih si poišče drugod službe i. t. d.! Koliko več bi jih lahko bilo organiziranih ! Ker pa vidijo, da je tu pa tam vse eno, postanejo — indiferentni. Bilo bi dobro da bi se enkrat kaj sprožilo v tem opiru, ker j marsikatori kolega mi je rekel, saj bi bil že : pristopil k organizaciji, pa vidim, da se za nas nihče nič ne zmeni, ampak samo za uradnike, za vlakovno spremno osobje in čuvaje. Vox populi, vox Dei — splošno mnenje | je to! Za to sem Vam napisal te vrstice. Oprostite, če vas s tem nadlegujem ; po-j trebno in pravično bi bilo, da se kaj ukrene. Bodite prepričani, da bi s tem organizacija za-dobila dosti novih udov od naše strani. Nam : samim bi pa bilo tudi dosti pomagano. Blagovolite tedaj, če Vam je mogoče, za j nas v tej zadevi na kompetentnem mestu kaj ; storiti in gotovo Vam bomo vsi hvaležni. Pipan Anton, iiamcstovalni prožni mojster v st. Janžu na Dolenjskem. Pripomnja uredništva : To pismo smo priobčili, ker sc v Splošnem, to je v njega stvarnej vsebini z njim strinjamo. Bodi povedano piscu i in vsem njegovim interesiranim tovarišem, da ; je to vprašanje na dnevnem redu in se vrši i v kratkem tozadevna konferenca. Ne strinjamo se pa z dopisnikom, oziroma I z njegovimi kolegi, če se samo tedaj spomnijo ! organizacije kadar, jih kje čevelj tišči. Da šc nekaj več! Najpreje zahtevajo, da jim organizacija kaj izposluje in potem še-le pravijo, ho čejo postati nje člani. Taki pojmi o organizaciji so jako nezdravi in popolnoma napačni, i Takim ljudem svetujemo, da sc sprijaznijo malo s kako socijalistično knjigo o strokovnih organizacijah in da čitajo vestneje svoja strokovna glasila. Pokaži se najpreje vrednega dobrote in potem ti bode tudi podeljena ! Poslano" Ker sem bil v številki 5. * Naše Moči« tako nesramno napaden, objavljam sledeče; Ni res, da sem v času svojega službovanja nagovarjal železničarje, da pristopijo k soci-jalni demokraciji. Tega mi sploh ni bilo treba storiti, ker so razven petih čuvajev itak vsi organizirani. Res je pa, da je čuvaj Vrhove, nagovarjal prožne delavce iz Rimskih toplic, da pristopijo v »Prometno zvezo«. To lahko potrdim jaz in še dosti drugih mojih tovarišev. Dotičnik se je tudi izrazil proti neki osebi, da me naznani na ravnateljstvo. Prav želim, da to stori. Potem mu dokažem na sodniji, kdo je obrekovalec in slepar. Najbrže je že pozabil, da je enkrat že moral preklicavati pred kurll-niškim predstojnikom žalitve svojega dolgega jezika proti meni; takrat mi je tudi obljubil, da me pusti za naprej pri miru. Oe prav v kratkem ne utihne, si bodem že jaz sam preskrbel mir pred takim propalieam, ki drugim kradejo čast in poštenje. Toda ne nameravam z denuncijantstvom, ker nisem še tako nizko padel, da bi na tak podel način skušal užugati svojega sovražnika, kakor je pa storil čuvaj Vrhove. Ne tajim, da sem socialni demokrat in tudi hočem v svojem prostem času vedno delovati za socialno demokracijo; v službi pa hočem biti pošten in vesten železniški uslušbenec. Očita sc mi tudi, da sem revež. Gotovo sem! Tega tudi ne maram in ne morem tajiti. Hiše nimam, kakor jo, ima Vrhove. Vendar pa smelo trdim, da nisem tak duševen revež, kakor je Vrhove in njegovi vrstniki »Prometne zveze«. Toliko možgan imam, da mi je pre-nisko, klečeplaziti za fajmoštrom. Tudi bi rajši daroval kaj naši socialno-demokratični organizaciji nego pa kaki cerkvi. Kar se tiče ,,ta kratkega", pa prepuščam »triperesni deteljici«. Nje »kapo« je sam strasten alkoholist, kar gotovo ne upliva malo na ostalo »deteljco«. Oni železničarji pa, ki bi jih bil jaz na kojisibodi način sleparil, ali jim obljuboval, da bodem zanje članarino plačeval, ali pa jih morebiti celo obrekoval, naj se takoj javijo, če Imajo kaj poštenja v sebi, oziroma če imajo za to poguma. Lahko je pisariti v časopise in se skrivati za urednikov hrbet. Pridite na dan, vi obrekovalci, da vam pokažem na sodniji, kaj sem jaz in kaj ste vi. Dokler se pa na javite ostanete strahopetni in vsled tega še bolj nesramni in tatje tujega poštenja. Na dan torej, »poštenjaki«! Fran Rožič, vozni pregledovalec Zidan Most. *) Za dopise pod tem naslovom uredništvo odgovarja le toliko, kolikor predpisuje zakon. Vršijo se sledeči shodi in zborovanja Dne 17. febr. je v ZIDANEM MOSTU shod »oberbavarjev«. Naj se ga vdeležijo v velikem številu, ker se imajo za njih jako važne stvari sklepati. Dne 18. febr. je shod krajne skupine CELJE istotam. Dne 19. febr. je shod v Ptuju s predavanjem: ,, Vera in de!o“. Dne 20. febr. je občni zbor krajne skupine v PRAGERSKEM s preda vanjem: ,,Vera in delo“. (aOSt Ulili „CASA DEL POPOLQ“ (Zadružna delavska gostilna) Trst, ni. S. Lazzaro in ul. S. Catterina Domača kuhinja vedno dobro preskrbljena. — Cene. zmerne. — Shajališče zunanjih sodrugov. Kavarna - Trst Ulica Cnserma in ulica Tom* Bianca Napitnina je odpravljena. Velika zbirka političnih in leposlovnih revij in časnikov v vseh jezikih. Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač Tiska l)va(iutin Priora \ Kopru.