Petru 
Zlatnarju v slovo
Sedmega februarja je v kliničncm centru umrl dr. Peter Zlatnar, predvojni revolucionar, organizatpr Osvobodilne fronte v Ši-ški in borec NOV, po vojni pa zavzet graditelj soci-alistične družbe in huma-nih odnosov med Ijudmi.
Peter se je rodil 11. ma-ja 1914 v napredni železni-čarski družini v Šiški, kjer je odraščal skupaj z brati Mirkom, Janezom in Vasom ter sestro Izo. Tam je začel tudi hoditi v os-novno šolo, potem pa še v II. deško meščansko šolo. Družina Zlatnarjevih je pred nekaj leti za svoje delo v delavskem giba-nju, za sodelovanje v NOB in socialistični revoluciji prejela visoko priznanje: zlato plaketo Ilegalca.
Peter je rastel med Ši-škarji, otroki delavskih in obrtniških družin. Tam je spoznaval in v živo obču-til vso revščino, izkoriš-čanje in bedo proletar-skih slojev. Kot simpati-zer komunistične partije je vneto sodeloval v teda-njih akcijah, pti kurjcnju kresov ob delavskih praz-nikih, manifestacijah, pi-sanju parol, pri potrosnih akcijah in pri shodih kmečko-delavskega giba-nja. Potem je začel hoditi na zobotehnično prakso. da bi se izučil za svoj po-klic. Ko je bil star 15 let, se je vključil v delo v de-lavskih društvih Svoboda in Vzajemnost.
Septembra 1938 je bil zaradi svojega dela v de-lavskem gibanju sprejet v KPS. Postal je organizi-ran borec za boljši in pra-vičnejši jutrišnji svet. Bil pa je tudi vnet pristaš mednarodnega ekspe-rantskfiga jezika. Leta 1939 je v ta mednarodni jezik prevedel knjigo Ed-varda Kardelja »Potova-nje skozi čas«, ki jo je ilu-striral njegov prijatelj in somišljenik slikar Stane Kumar. Prevod in risbe je Peter poslal prijatelju v Pariz, kjer naj bi knjiga izšla. Vendar je nemška okupacija to preprečila — Petrovega prijatelja je ge-stapo aretiral, z njim vred pa so izginili tudi prevod Kardeljeve knjige in Ku-marjeve ilustracije.
Ker je zmanjkovalo de-la, s tem pa tudi kruha, se je Peter leta 1940 zaposlil kot delavec na glavnem kolodvoru v Ljubljani. To mu je še posebej otnogo-čalo organizirano politič-no delo med železničarji.
V prvem letu okupacije je KPS začela pospešeno organizirati svojo Cen-tralno tehniko, še posebej njen sektor dokumentne tehnike, ki je bila za ile-galce v okupirani LJublja-ni življenjskega pomena. Peter se je s svojim stro-kovnim znanjem, skupajz zobotebnikom Dragom Weisom aktivno vključil vilegalno delo dokument-nega sektorja Centralne tehnike.
Petra so aretirali Itali-jani 29. januarja 1942 in ga po dveh mesecih, ki jih je prebil v šentpeterskih zaporih, odpeljali skozi etapne zapore v Genovi, Pisi, Rimu, Neaplju v in-ternacijo     v     Andretto.
Tam so ga 20. novembra 1943 osvobodili zavezniki in dva meseca za tem je Peter prostovoljno vsto-pil v NOV, v 3. prekomor-sko udarno brigado. Bilje zobar v taborišču Gravi-na, komisar 3. čete 4. bata-ljona, pozneje pa komisar 2. bataljona 3. prekomor-ske brigade. Ko je bil po-višan v kapetana, je po-stal komisar bolnišnice 26. divizije. S tretjo pre-komorsko brigado je pre-šel vso njeno bojno pot.
Takoj po vojni je bil se-kretar ministrstva za zdravstvo LRS in član ko-miteja KPS vladnih usta-nov, obenem pa uspešen organizator našega zoboz-dravstva. Leta 1945 je z Avgustom Zupetom usta-novil v Vegovi uliei našo prvo srednjo šolo za zobo-tehnike. Naslednje leto je bil demobiliziran. Potem je opravljal številne poli-tične in upravne naloge od sekretarja ministrstva na zdravstvu do požrtvo-valnega dela na terenu. Med tem pa je tudi diplo-miral na stomatološkem oddelku medicinske fa-kultete v Ljubljani.
Večina Ijudi ima poleg svojega poklicnega dela še nekaj, kar jim je še po-sebej pri srcu in kar opravljajo s posebnim ve-seljem. Za Petra sta bila to pesem in esperanto. Nad 20 let je pel v Parti-zanskem pevskem zboru, obenetn pa je bil tudi vnet pionir pri širjenju espe-ranta. Tako je bil pred-sednik republiške in zvez-ne Zveze esperantskih društev, pa tudi član med-narodne esperantske or-ganizacije.
Po letu 1952 se je začel zavzeto posvečati stro-kovnemu delu, zlastiy zo-bozdravstvu za oiroke. Rad je imel delo z mladi-no in pionirji, obenem pa je požrtvovalno delal v naši KS in njenih organih. Bil je ob vsem tem tudi nekaj let predsednik or-ganizacije borcev v naši krajevni skupnosti Trg osvoboditve. Zanj je bilo značilno, da je vsako delo v KS, kjer je živel, rade volje sprejel in ga vestno opravil.
Peter Zlatnar je nosilec Partizanske spomenice 1941, in mnogih visokih državnih odlikovanj.
Čeprav ga je pred do-brim letom bolezen težko prizadela, je še vedno ak-tivno sodeloval v krajev-ni skupnosti Trg osvobo-ditve, v akciji »Revoluci-ja še traja« in pri organi-ziranju zadnje proslave ob praznovanju dneva OF.
S smrtjo Petra Zlatnar-ja je nastala med nami bo-leča vrzel, hudo ga bomo pogrešali v naši krajevni skupnosti, posebno pa še v naši organizaciji borcev NOV.
Naj tovariš Peter mirno počiva v dotnači zemlji, na katero je bil navezan z vsem svojim srcem!
Vlasto Kopač