DELAVSKA POLITIKA . Malih ogiasoT, ki služijo v posr ujemanje in sociiaine namen« Uredništvo in uprava. Ivksls KPAflA Ih CAhkAtD. ^aUv»iva f5f) nafa. De* Uredništvo in uprava: MariboT, Ruška cesta 5, poštni predal 22, telefon 2326. Podružnice: Ljubljana VII, Zadružni dom — Celfe, Delavska zbornica — Trbovlje, Delavski dom — Jesenic«, D«l. dom. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma #• ne sprejemajo. Izhaja vsako sredo In soboto. Naročnina za Ju4o*laviio znala in*se£ao 10 Din, za Uo-z«mstro m*»ečno 15 Daa. Malih oglasov, ki slutijo v posriidovaniie in sociiaine namen« delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stan« Din 1.— Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda Din 1.—. V oglasnem delu stan# pe-titna enostolpna vrsta D. 1.50, Pri večjem številu objav popust. Čekovni račun: 14.335. — Reklamacija s« ne frankirajo. Štev. 83. Sobota, 17. oktobra 1931. Leto VI. Ločitev cerkve od driave v Španiji. Konec cerkvene nadoblasti v Španiji. Svetovna gospodarska kriza. Odlomek iz predavanja Leona Jou-hauxa v Beogradu.. Predstavnik mednarodne strokovne internacionale sodrug Leon Jouhaux je imel v Beogradu pred organiziranim delavstvom predavanje, v katerem je o gospodarski krizi povedal nekaj misli. Rekel je, da kapitalisti po vseh državah vrše akcije proti krizi. Nočejo pa priznati, da je kriv krize predvsem način uprave gospodarstva in trdijo, da je kriza prišla kot neka zunanja nujnost, kot posledica velike vojne. Izhod iz krize vidijo edino v poslabšanju delavčevih živ-ljenskih pogojev, v znižanju plač, v podaljšanju delovnega časa, v metanju množice delavstva na cesto, v odpravljanju socialnopolitičnih pridobitev, s katerimi se olajšuje delavčev položaj. Dočim pa so vsi ti ukrepi, kjer so se izvajali, krizo samo povečavah. V velikih industrijskih državah so namreč delavci največja množica konzumentov. Ce je njih položaj poslabšan, se zmanjša tudi notranji konzum in zaradi tega je tudi manj dela, a število nezaposlenih narašča. Ukrepi, ki so se jih kapitalisti posluževali za lečenje krize, so pokazali ne samo, da niso sposobni, da krizo omilijo, marveč so jo še znatno povečali ter jo tirajo proti katastrofi. Mednarodna strokovna zveza se je že izpočetka upirala proti taki gospodarski in socialni politiki ter zahtevala, da se ne uničuje domačega konzuma, marveč se ga trajši skuša dvigati. Ce bi se bilo hodilo po tej poti, da bi se bilo v velikih industrijskih državah obenem z napredkom tehnike in povečano produkcijo vršilo ali^ skrajšanje delovnega časa ali zvišavanje mezd in plač delavcem in nameščencem, bi se bili lahko vsi izdelki porabili in splošno blagostanje in splošna kultura bi bila znatno napredovala. Ker se je pa zaradi raz-vitka tehnike in naraščanja produkcije nagnalo v nezaposlenost, tedaj je morala kriza zajeti kmetijske države in države, kjer se pridelujejo sirovine. Kako naj milijoni nezaposlenih delavcev kupujejo pšenico iz inozemstva, ko so zaradi nezaposlenosti v naj večji bedi? Prvo je torej, kar mi zahtevamo, da se socialna in ekonomska politika iz temelja pre-osnuje, ter da se ne hodi po potih, kakor zahtevajo kapitalisti v svojem privatnem interesu. Toda uspeh te politike bo zajamčen samo takrat, ko se preneha z medsebojno ubijajočo ekonomsko borbo ter da se preide k mednarodnemu sodelovanju. • Eden glavnin vzrokov za današnje stanje, ki ga danes preživljamo, je, ker se evropski narodi v evropski vojni niso ničesar naučili. (Po Rad. Nov.) Selpel nezadovoljen z načinom volitev zveznega predsednika. Prelat dr. Ig'* Seipel, bivši avstrijski kancler, ki bi oi menda za vse na svetu rad postal predsednik avstrijske republike, čeravno je sam hud pristaš Habsburžanov — torej mon-arhizma — je sklical po volitvah shod, na katerem je izrazil svoje nezadovoljstvo ter začudenje nad postopanjem njegove lastne stranke, krščanskih socijalcev, Ju so njegove skrivne načrte podrli s tem, Ker so dovolili, da se je volilo predsednika v zvezni skupščini in ne direktno potom vo-lilcev. Anipak k. dr. Seipel, ki je bil sicer že mnogokrat politično bolan, ima še oci-vidno zdrava jetra, kajti on se tolaži, ua bodo njegovi ljudje čez štiri leta pri volitvah predsednika bolj »pametno« postopali! Vsi naprednejši ljudje so mnenja, da vera ni in ne more biti bistvena zadeva države. Država je politična, socialnogospodarska enota, ki ima nalogo, da urejuje najboljše (razmere za vse državljane enako pravično neglede na stan, poklic, vero, narodnost in socialni položaj. Taka država bi bila v današnji družbi nekakšen ideal. Vera, narodnost, socialni položaj so sicer pojmi, ki dajo državljanom posebna svojstva, ki jih pa lahko vsak izvaja svobodno. Nihče nima pravice po človeški naravi dirati v te njegove posebnosti in se nasprotno še lažje udejstvuje, če ni vezan po dogovorih z državo. To velja zlasti za veroizpovedanja. Že pokojni krščanski socialec dr. Janez Krek je v dunajskem parlamentu govoril za ločitev cerkve od države, ko so to zahtevali socialni demokrati. Krek je rekel, da bo potem cerkev neodvisna ter bo mnogo lažje služila neovirano svojim verskim namenom, kakor pa, če ima pogodbo z državo, če jo država plačuje in jo s pogodbo veže ali omejuje v pravi svobodi. Tako je mislil poslanec dr. Janez Krek že pred desetletji. To vprašanje je sedaj aktualno v Španiji, kjer ustavotvorna skupščina dela na novi republikanski ustavi. Prav te dni je bilo glasovanje o tem, katero vero naj priznava Španija kot državno vero. Španija je sicer popolnoma katoliška, vendar je glasovalo 267 poslancev za določbo, da v španski republiki ofir clelno ni državne vere, proti predlogu pa je glasovalo samo 41 poslancev. To pomeni, da so na Španskem vse vere svobodne, da pa država tudi financielno zanje ne bo skrbela. Sklep ustavotvorne skupščine je napravil v vsej Španiji silno velik utisk. Po raznih krajih so prirejali manifestacije, katerim so se pridružili vročekrvni elementi, ki so demonstrirali proti samostanom in duhovščini ter je marsikje prišlo do krvavih pretepov. Poročila pravijo, da so hoteli celo vrsto samostanov in cerkva požgati, toda posrečilo se jim ni nikjer, kar dokazuje, da demonstracije niso imele tega namena. Obenem pa tudi dokazujejo te številne demonstracije, kako je ukoreninjeno sovraštvo v španskem narodu do svojih dosedanjih tlačiteljev veleposestnikov, ki so bili večinoma strogo klerikalni aristokrati in samostani. Španski narod je bil tlačan, kulturno zanemarjen, zato se ne smemo čuditi, če se preveč izrazito veseli pridobljene svobode. Nova Španska vlada. Azana sestavil novo vlado. Predsednik vlade na Španskem Zamora je odstopil, ker je ustavotvorna skupščina sprejela sklepe glede razlastitve cerkev in samostanov. Pridružil se mu je tudi notranji minister Maura. Člen 24. ustave namreč določa izgon cerkvenih je-dov in ločitev cerkve od države. Zamora se je namreč že prej pogajal z Vatikanom ter prevzel odgovornost za koncesije, ki naj jih da republika Vatikanu. Zato ni mogel ostati na svojem! mestu. Nova vlada je bila sestavljena takole: predsednik Azana, notranje Ouiroga, finance Prieto, prosveto Domingo, javna dela Albordor, de- lo Cavallero, promet Barrio, zunanje Lerroux, gospodarstvo Solver in pravdo De Los Rios. Monarhistični in cerkveni krogi niso zadovoljni. Monarhisti hočejo dalje kontrolirati delovanje konstituante, predstavniki cerkve pa bi najrajši imeli oborožen odpor. Toda španski narod je pameten in ne mara prelivati krvi. Vse veroizpovedi bodo podrejene zakonu, po katerem ne morejo ne državne ne občinske oblasti podpirati redov ne denarno ne kako drugače. Vsi redi, ki zahtevajo pokorščino kaki drugi oblasti, razen državi, bodo razpuščeni. Ostali redi bodo registrirani pri oblastih, obdržati bodo pa smeli z dovoljenjem kmetijskega ministra le toliko zemlje, kolikor je je potrebne za njih obstanek. Oblastem bodo morali pošiljati letna poročila o svojem imetju. Redovi sami se ne bodo smeli baviti z industrijo in trgovskimi posli, niti poučevati verski nauk. Posestva razpuščenih redov bodo porabili za dobrodelne" namene in v povzdigo prosvete. Španska ustava je s tem sklepom prekoračila najbolj pereče vprašanje. Novi predsednik vlade je izjavil v svojem nagovoru: Nova vlada bo skrbela za strogo spoštovanje republikanskih ustanov. Republika ima pravico zahtevati, da jo vsakdo re-spektira. zvišanje prispevkov. V sedanjih tež-dh razmerah pa ni oportuno ne eno in ne drugo. Iz zgoraj navedenega sledi, da je sanacija pokojninskega zavarovanja, ne da se oškoduje prizadete zavarovance in upokojence, nemogoča, razen če priskoči država na pomoč. Ker pa je s te strani zelo malo upanja na uspeh, bi bilo jako dobro, če bi sc naši kr. banski upravi, v katere področje spada to vprašanje, nekoliko pobližje obrazložilo katastrofalno stanje rudarskega zavarovanja. Zakaj ona ima možnost, da vstavi v bodoči svoj proračun gotov znesek, s katerim bi se vsaj začasno rešilo to vprašanje. Tozadevno bo treba, da prizadeti zavarovanci odpošljejo deputacijok banu in ga zaprosijo za pomoč. Mi smo uvorjeni, da bo kr. banska uprava upoštevala to njihovo prošnjo. Pokojnine so neverjetno nizke, a oni, ki plačujejo, pa tudi ne zmorejo večjih prispevkov. Izjava Bruningove druge vladine garniture. Govor nemškega kanclerja v parlamentu. Na seji nemškega parlamenta je podal kancler Briimng vladino deklaracijo sledeče vsebine: Nemška vlada bo vodila dosedanjo zunanjo politiko, ker nobena država ne more imeti trajnega dobička iz bede drugih dežel. Vlada bo poizkušala utrditi kredit, na noben način pa ne misli popustiti v stabiliteti sedanje valute. Bruning pozivlje dalje podjetnike in delojemalce k sodelovanju. Nemčija se bo pa odločno borila proti vsakršnim poizkusom, ki bi imeli namen politično izrabljati bedni položaj. Končno apelira Bruning na požrtvovalnost nemškega naroda, ki ve, da pridejo po sedanji krizi boljši časi. Desnici pa je kancler zagrozil, da ne izgubi svojih živcev zaradi nje zmerjanja z veleizdajalcem. Dejanja desničarjev izpodkopavajo vsako praktično delo, a uspela ne bodo. Bruning torej še ne zaupa fašistom. Ali bo vztrajal, ker ima rad razgovore z njimi? * Nemiki socialni demokrati o programu nove vlade. Briiningu ne zaupajo, a za Briiningom bi nastopilo hujše zlo. V imenu socialno-demokratičnega kluba je podal k Briiningovemu pro-gramatičnemu govoru sodr. dr. Breit-scheid daljšo izjavo, v kateri je pojasnil stališče nemške socialne demokracije k revidirani vladi. O carinski uniji je rekel, da ni vedno prav, kar je pravica, marveč je tudi merodajno, kakšen vtisk napravi zahteva po pravici. Opozarjal je na gospodarsko krizo, svaril pred zasilnimi odredbami ter tendencam po znižanju plač, dočim je delo za znižanje cen le polovičarsko. Nič se tudi še ni storilo proti kartelnim magnatom, ki na primer v rudarski industriji še vedno pobirajo po 50 pfenigov (Din 6.50) od tone premoga za politične namene desničarskih strank. (Torej magnati kradejo denar za fašistične namene!) Izgleda, pravi Breitscheid dalje, da so nacionalne fronte protisocialne. Če smo tolerirali Briiningovo vlado, se to ni godilo, češ, da verujemo, da bo ta vlada vodila sociali- Pomot pokojninski blagajni rudarjev le nulna. V kako težkem položaju se nahaja pokojninsko zavarovanje rudarskega in plavžarskega delavstva, smo že večkrat poročali. Nešteto posredovanj se je že izvršilo pri posameznih vladah v teku zadnjih pet let. Ali brez uspeha. V glavnem upravnem odboru bratovskih skladnic se je že pired leti izdelal kompromisni načrt pravilnika, potom katerega bi se vsaj kolikor toliko pravilno uredilo to, za prizadeto delavstvo tako važno vprašanje. Ali tudi to se ni uresničilo. Ministrstvo si od časa do časa pomaga s tem, da zvišuje prispevke in podaljšuje čakalno dobo. Zadnji tozadevni odlok je prinesel zvišanje pri- spevkov od 7 na 12% kategorijske mezde. To znači mesečni prispevek od Din 70 na Din 120, od katerega zneska plačata zavarovanec in podjetje vsak polovico. Ali vse to nič ne pomaga. Vedno zmanjševanje kroga zavarovancev, ki prispevke vplačujejo, in pa vedno večje število upokojencev, ki pokojnino prejemajo, je privedlo pokojninsko blagajno tako daleč, da se izdatki še komaj krijejo z dohodki. O kakšnem nabiranju kapitalne rezerve za bodoče upokojence sploh niti govora ni. Ker se pa to stanje vedno poslabšuje, je pričakovati v najkrajšem času velikega znižanja sedanjih pokojnin ali zopetno visoko O „rumeni“ nevarnosti. O »rumeni« nevarnosti kriče tisti, ki bi evropskega delavca danes najrajše zenačili s kitajskim kulijem. Kitajci in Japonci se tepejo v Mandžuriji. Amerikanci pravijo, da ta spor ni kršitev Kellogovega pakta, vendar pričakujejo, da pride kmalu do sporazuma med obema državama. Komaj pa je postal spor kritičen, že modrujejo listi o »rumeni« nevarnosti. »Rumena« nevarnost postane vedno velika, kadar gre za profit. Med svetovno vojno pa ni bilo nobene »rumene« nevarnosti, ker sta se Japonska in Kitajska prištevali veliki antanti, ki je bila v rokah mogočnih denarnih mogotcev in ki ima velik gospodarski interes, predvsem na Kitajskem, kjer ima obsežen trg in poceni kulijevo produkcijsko silo. V mnogočem je izrabljanje kitajske in indijske delovne sile vzrok, da evropsko gospodarstvo propada. Propaganda o »rumeni« nevarnosti je pravzaprav nacionalistično gibanje, hujskanje narodov proti narodom iz povsem špekulativnih namenov. Čim bolj bodo Evropejci Kitajce, Indijce in Japonce sovražili, jih prezirali in preganjali, tem dalje bodo eksploatacijski objekt politike finančnega kapitalizma. Zato je potrebno nacionalno sovraštvo. Resnica je, da je Kitajska preob-ljudena. Pregosta naseljenost in deloma slaba zemlja zahtevata vsako leto ogromne smrtne žrtve zaradi gladu. Japonci in Kitajci se izseljujejo, toda nikjer jih prav ne marajo in ostanejo tudi v tujini le kuliji. Kitajska šteje okoli 450 milijonov prebivalcev. Od tega ogromnega števila je izseljencev kakih 12 milijonov. To je malenkost napram številu prebivalstva, ker se Kitajci silno naglo množe. Razvoj človeštva bo šel svojo pot. Preobljudena Kitajska in Japonska bosta eksportirali vedno več človeškega materijala, ker je to naravni zakon. Nasprotno se pa ostalo človeštvo, če pojde tako dalje, ne bo moglo temu preplavljanju upirati, Tendenca današnjih finančnih mogotcev je predvsem, iztisniti iz Evrope zadnjo srago krvi. Z vojnimi bremeni in posojili ter z zniževanjem socialnega standarda hoče ta svetovna velesila pahniti evropske narode na stopnjo kulija. Že današnje socialne življenske razmere so mnogo slabše, kakor so bile pred vojno. Okoli 50 odstotkov so povprečno slabše, toda finančni mogotci zahtevajo, da se mora to stanje še poslabšati s tem, da se mezde znižajo za 10, 20 in več odstotkov. Oni hočejo znivelizirati položaj evropskega delavca s položajem kitajskega ali indijskega delavca. Nihče ne more dvomiti, da vodi taka politika finančnih mogotcev človeštvo v ruin. Zlasti pa je ta politika škodljiva za evropske narode, ki stoje kulturno višje. Taka politika ne bo znivelizirala evropskega delavca s kitajskim, pač pa uničila evropskega in postavila kitajskega na njegovo mesto. Samo to more biti rezultat današnje politike svetovnega kapitalizma. Kričanje o »rumeni« nevarnosti je demagogija, je hujskanje narodov med seboj, je pripravljanje na vojno, je špekulacija finančnih mogotcev. To moramo vedeti. Glasovi, ki so prihajali pred vojno iz teh krogov in prihajajo danes zopet, so prevara. Če bi bil . . . stično politiko, marveč le zato, ker smo hoteli ščititi državno obliko, v kateri živimo, pred napadi fašizma in diktature. Če odklanjamo predlog za nezaupnico tej vladi, še to ni zaupanje za to, kar bo ta vlada storila, pač pa pomeni glasovanje odločno nezaupanje proti temu, kar bi prišlo za Briiningom. Mi smo in ostanemo pristaši socialistične gospodarske oblike. Če bi hotela socialna reakcija izvajati svoje načrte, ne bojte se, bo našla socialno demokracijo na svojem mestu. Gospodarski svet v Nemčiji. Pomoč v zadregi. V Nemčiji že dalje časa razmišljajo o ustanovitvi gospodarskega sveta. Gospodarski svet bi imel nalogo, posvetovalno sodelovati z vlado in parlamentom. Obstojal bi iz delodajalcev in delavcev ter strokovnjakov. Ustanovitev gospodarskega sveta naj bi pospeševala sodelovanje vseh slojev za odpravo krize in služila notranjemu pomirjenju. Prav, če bodo delavske organizacije zadostno zastopane in če bo njih mnenje kaj veljalo. Zadeva je pa še v povojih, čeprav je Briining slovesno izjavil, da bo ustanovil tak svet. Take svete snujejo države, kadar so v zadregi. Tudi med vojno je bilo tako. Predsedništvo tega sveta sprejme eventualno sam Hindenburg. Bolgarska Malinova vlada je odstopila. Novi predsednik vlade Mušanov. Po odstopu Malinova je sestavil vlado brez bistvenih izprememb Mušanov. Uradno poročilo pravi, da je Malinov odstopil zaradi slabega zdravja. Pravi vzrok pa je nesoglasje med vladnimi strankami. Največja, zemljoradniška stranka, se ni razumela z drugimi vladnimi strankami, predvsem, z liberalci. Ogorčenje je povzročil zemljoradniški predlog o brezpogojni amnestiji, ker ga prej ni predložila vsaj vladnim strankam. Vladni demokrati, nacionalni liberalci in radikali so se tudi upira- li njih predlogu za izboljšanje socialne zakonodaje. Malinov tudi ni uspel v Ženevi glede grških zahtev. Sploh so v Bolgariji notranje finančne težkoče velike. Uradništvo že cele mesece ni dobilo plač. Vse te težkoče se ne bodo izpremenile čez noč. Mušanov je podpredsednik Malinove stranke. Zato v politiki ne bo izprememb in njegova vlada ne bo žela lavorik z daljšo dobo poslovanja. Ali si že dan Cankarjeve družbe? »Slovenec« je imeniten list. Poudarjam: list, ker po njegovem mnenju je list samo dnevnik in seveda le »Slovenec«. Mi, ki izhajamo dvakrat tedensko, smo zanj listič. Kaj je »Domoljub«, ki izhaja enkrat na teden, tega »Slovenec« ne pove. Recimo, da je papirček. Pa pustimo to! Zakaj je imeniten ta »edini« slovenski list? Ali zato, ker je podvržen vsem različnim vremenskim spremembam? To še ne bi bilo tako hudo, kajti katoličan; ki zaničuje pozemsko življenje, se mora pač prilagoditi vsakemu vremenu, da ostane čim dlje na tej prokleti zemlji. Nam se zdi bolj imeniten njegov: če. Da, če! Ali, če bi bil... Ko je na Španskem vladal Pritno de Rivera, je pisal ta list: Če se Primo de Rivera kmalu ne poslovi, je v nevarnosti... In ko je ta »če« umrl prognan v Parizu, je svaril isti list španske republikance: Če ne boste pustili v miru kardinala Segure, ki je najbolj močan zaveznik propadlega Primo de Rivere, bo ... Ampak iz tega bo noče biti nič in ne bo nič. »Slovenec« bo moral" ostati pri če. In ker je videl list (ker je »Slovenec« edini slov. list, zadošča, če ga imenujemo kar list), da s tem če ne pride naprej, je šel k drugemu 5e: 1 če bi katoličani res bili pravi kristjani, bi bili... Če bi katoliški podjetniki bili pravični napram delavcem, bi... Ta če se je ponavljal skoro mesec dni v uvodniku lista. Ker pa se noben podjetnik, niti Pollak, niti Morgan ni oglasil na ta če z dobrim vzgledom, si j!e list pogruntal nov če, da ne obstane pri onem če. In je za reveže razpisal anketo: če bi bil milijonar... In sedaj vzdihuje marsikateri viničar in študent: Oh/ da, če bi bil milijonar in če ne bi bil... List je torej duhovit. Če že ni mogel vzbuditi usmiljenja bogatina do Lazarja, bo pa vsaj zdražil Lazarjev apetit. In bi bilo tako za Lazarj!a dobro, če ne bi bil... Toda, če pojde ta »če bi bila usmiljena akcija« tako naprej, bo... Posnemajte. Za tiskovni sklad je daroval Edvard Lenič, Francija, Din 9.50. — Iskrena hvala. Ali je morda to pošteno ? (Kako Rafaelova družba za izseljence pospešuje stike z njimi.) (Konec.) Gospoda, ali se tako skrbi za naše izseljence, o katerih prinaša Vaš list same slavospeve in 'bi si Vaša družba, ki je pri svojem delu za stike z izseljenci začela samo druge posnemati (pa ako bo tako prav slabo!) Ne vemo, kaj bi sploh rekli na gornje besede? Da gre denuncijantstvo bujno v klasje, je že znana stvar! Ali naj mi zagovarjamo S. N. P. J.? Se bo znala že sama. Ali pribijamo zaenkrat še to-le: Ako misli kdo, da je stalna skrb za stike s staro domovino, da je na tisoče in tisoče slovenskih knjig, ki jih vsako leto naročijo in prodajo društva S. N. P. J. in njej sorodne organizacije po Ameriki, da je prva prireditev skupnega izleta v staro domovino v 11. 1928 in 1930, da je prvi skupni izlet Ame-rikancev po vsej naši državi, da je pospeševanje slovenske izvirne književnosti v Ameriki, ki ga vrši edino »Prosveta«, med tem ko klerikalni listi kar lepo ponatisku-jejo za podlistke v domovini že v knjigah izišle romane in povesti, da je vsa agitacija med vojno in po vojni za našo državo, ki jo je vršila S. N. P. J., da je vsa podpora, ki jo nudi glavno S. N. P. J. našim umetnikom kakor Šublju, Lovšetovi, Banovcu in drugim in še mnogo, mnogo drugega »protiverski, protinarodni in protijugoslovanski strup«, potem — blagor mu! Mi še nikdar nismo čuli, dasi stalno zasledujemo »Prosveto«, da bi kdaj bila navdušena »za komunistične zmote«. Res pa je, da je vedno Rusijo precej objektivno presojala in dobro hvalila, slabo grajala, kar je pač dolžnost vsakega poštenega človeka, zlasti pa naših klerikalcev, ki imajo svojo vest tako pod kontrolo. In še nekaj: v dokaz za to, kako prokletstvo je bil list »Prosveta« za naše izseljence v Združenih državah, omenjamo še te-le številke po stanju z dne 31. dec. 1928 (novejših številk žal nimamo pri roki); Slovenska Narodna Podporna Jednota 614 društev, 60,242 članov, Dol. 3,455.231.88 premoženja. Kranjsko Slovenska Katoliška Jednota 182 društev, 33.045 članov, Dol. 2,056.836.92 premoženja. Napredek v letu 1928: Slovenska Narodna Podporna Jednota 56 društev, 2.388 članov, Dol. 335.452.77 premoženja. Kranjsko Slovenska Katoliška Jednota 12 društev, 1.479 članov, Dol. 106.766.50 premoženja. Še to omenjamo, da je imela v tem letu n. pr. S. N. P. J. med 16 jugoslovanskimi .podpornimi organizacijami v U. S. A. največ napredka tako v članstvu kot v društvih, kar se pa tiče premoženja, je po napredku na drugem mestu. Ti podatki so na pol uradni od g. Ivana Mladinea, ki ga Rafaelove družbe vestnik tako ceni. Ono prokletstvo bo menda ta velika razlika med številom društev, članstva in premoženja, ki ga imate ti dve najbolj značilni slovenski organizaciji, dasi je katoliška organizacija starejša več kot 10 let od napredne. Da je tako, veste menda tudi vi, pater K. Zakrajšek, ki tej dični ljubljanski organizaciji načelujete! Sapienti sat. S—s. Rusija in Turčija se zbližujeta. Sovjetski komisar za zunanje zadeve Litvinov obišče Ankaro, glavno me* sto Turčije. Državi nameravata skleniti prijateljstvo, po katerem postane Turčija posredovalka med svetovnim trgom in Rusijo. Politično in gospodarsko je ta korak za Turčijo ugoden, ker druge države vsaj napol bojkotirajo Rusijo. Boris I-avrenjev — Iv. Vuk: Enoinštirideseti. 5 Ruski roman iz državljanske vojne v Srednji Aziji. — Pri bogu, naj me požre zemlja. Ribja kolera! Nemakani! Štirideset kamel! Jevsjukov je skočil pokonci in je vreščavo zažvižgal. Le s težavo se je dvignila triindvaj-setorica, stegovala je napol zmrzla telesa. Ko so pa slišali o karavani, so se hitro pobrali. Dva in dvajset jih je vstalo. Zadnji se ni dvignil. Ležal je, zavit v konjsko odejo. Njegovo telo je stresala mrzlica. Odeja je vzvalovila v drgetu. — Mrzlica! je rekla Marjutka s trdnim glasom, ko je vtaknila prste za njegov ovratnik. — Ah, za hudiča! Kaj naj storimo? Pokrijte ga s klobučinasto odejo in ga pustite ležati. Ko se vrnemo, ga bomo vzeli s sabo. Na kateri strani je karavana, praviš? Marjutka je pokazala z roko proti zapadu: — Ne daleč! Sest vrst. Bogati Nemakani. Kamele so do vrha natovorjene s svežnji! — No, to pa imamo srečo! Samo, da nam ne odkurijo. Kakor hitro jih zagledamo, — iz vseh strani nanje. Kakor le mogoče. Nekateri z desne, drugi z leve. Marš! Odšli so med peščenimi griči, med hojo so se morali pripogibati in kmalu so od hitre hoje oživeli in postalo jim je toplo. Ko so stali na peščenem valu vrhu griča, so zapazili daleč na nekem grebenu, ki je bil ploščat kakor miza, temne pike: razvlečene vrste kamel. Na kamelinih hrbtih so se gugali težki svežnji. — Te je poslal gospod bog! Usmilil se nas je — je zamaknjeno bebljal kozavi molokan1 Gvoz-djev. Tega pa Jevsjukov ni vzdržal in ga je napadel: — Gospod bog? Kako dolgo ti naj še razlagam, da ni gospoda boga in da je za vse fizična linija.2 Toda niso se utegnili prepirati. Po povelju: »Skok, marš, marš« so šli naprej, izrabivši vsako peščeno gubo, vsako malo grmičevje kot kritje. Prsti so se jim krepko oprijeli puškinih kopit, da jih je bolelo. Vedeli so, da te prilike ne smejo na noben način zamuditi, da bi odšlo s temi kamelami njihovo poslednje upanje, njihovo življenje, njihova rešitev. Počasi in mirno se je bližala karavana. Že so videli barvaste kožuhovinaste konjske odeje na kamelinih hrbtih in Kirgize v dolgih, toplih suknjičih in v malahajih3 iz volčje kože. Tedaj je nenadoma stal, vzrasel kakor iz tal, na grebenu nekega peščenega griča v malinasto rdečem usnjatem jopiču Jevsjukov. Pomeril je s puško. In zarjovel je s trobentastim glasom: — Tohta!1 Odvržite puške in nobenih čenč, sicer vam zavijem vsem vratove! 1 pristaš neke ruske sekte. 2 Jevsjukov govori v političnem žargonu svoje dobe. Tu hoče povedati, da se da vsaka stvar razložiti z naravno razlago. Malahaj = kirgiška čepica. 4 Tohta (kirgiški) = stoj! Komaj je končal, ko so padli do smrti ustra-šeni Kirgizi v pesek in so iztegnili svoje zadnjice v zrak. Zasopli od teka so skočili rdeči vojaki z vseh strani k njim. — Otroci, vzemite kamele, — je zarjovel Jevsjukov. Toda nenadoma je preglasil pok cele salve, ki je prišla od karavane, njegov glas. Kakor raztogotene pasje mrcine so bevskale krogle. Poleg Jevsjukova je treščil nekdo z glavo na tla in je otrplo iztegnil svoje lakti. — Lezite! Na kanalje!. .*. je kričal Jevsjukov dalje in se je vrgel v peščeno kotanjo. Prasketajoč so bobneli streli. Bili so neznani ljudje, ki so ležali za kamelami in streljali. Komaj verjetno, da so bili Kirkizi. Ogenj je bil preveč reden. Krogle so se vrtale v pesek tik ob telesih ležečih rdečih vojakov. Prasketanje pušk se je kotalilo v stepo. Polagoma so streli tam od karavane jeli postajati redkejši. Sunkoma so začeli rdeči vojaki prodirati naprej. Samo še kakšnih trideset korakov je bilo do karavane, kar je Jevsjukov zagledal za kamelo glavo v kučmi in beli bašlik.5 Nato rame in na njih zlat trak. “ Bašlik = flanelasta kapuca z dvema dolgima koncema, ki se vijeta okrog vratu, križata čez prsi in za hrbtom zatakneta za pas. Doma in Imenovanje novega komisarja pri OUZD v Ljubljani. Dosedanji komisar OUZD v Ljubljani dr. Miha Krek je bil te dni razrešen in imenovan za komisarja Ivan Tavčar, uradnik Delavske zbornice v Ljubljani. Krušne cene v maloprodaji. Banska uprava je določila sledeče cene kruhu v maloprodaji: beli kruh (iz pšenične moke št. 0) Din 4.40, polbeli kruh (iz pšenične moke št. 4 s 30% primesjo pšenične moke št. 6 ali ržene moke) Din 3.80, črni kruh (iz pšenične moke št. 6 s 30% primesjo ržene moke) Din 3.10. Cene veljajo za 1 kg. Zagrebška občina bo še gradila delavska stanovanja. Zagrebška občina je dobila od ministrstva za so-cijalno politiko in narodno zdravje 5 milijonov dinarjev posojila ter zgradila šest trinadstropnih hiš s 56 majhnimi stanovanji. Občina prične spomladi graditi sedmo hišo z majhnimi stanovanji. Nadaljne hiše bo občina gradila z dohodki amortizacije že zgrajenih hiš in z vsakoletnimi dotacijami mestne občine. — Tako grade, kjer imajo zmisel za komunalno stanovanjsko politiko; kjer pa teg