36
Skladatelj in dirigent Heinrich Weidt (1824–1901) je kot 
gledališki igralec, pevec, kapelnik, zborovodja, skladatelj in 
pedagog v svojem 77­letnem življenju in delu zamenjal kar 
24 delovnih mest in s tem krajev svojega bivanja in delova­ nja: rojen je bil v nemškem Coburgu, umrl pa v avstrijskem 
Gradcu; vmes pa še: Mannheim, Wertheim, Hamburg, Stutt­ gart, Frankfurt, Saarbrücken, Berlin, Heidelberg, Düsseldorf, 
Kassel, Olmütz (vse v Nemčiji), Amsterdam in Rotterdam 
(Nizozemska), Zürich, Basel in Bern (Švica), Budimpešta 
(Madžarska), Olomuc in Troppau (Češka), T emišvar (Romu­ nija), Cilli/Celje (Slovenija; 1887–1890), Kubin (Slovaška), 
Weisskirchen in Gradec (Avstrija) in Vršac (Srbija); večina 
teh mest seveda izhaja iz nekdanje avstro­ogrske monarhije. 
Zapišemo lahko, da je bilo umetnikovo življenje in delo pre­ cej razburkano, bogato in tudi plodovito. Po njegovi bio­ in 
bibliografiji (F. Metz, Edition Musik Südost, München, 2015) 
je izšel še izbor njegove, torej Weidtove (transkibirane in no­ tografirane) vokalno­inštrumentalne literature: samospevi, 
dueti, kvarteti in klavirske glasbe; vse seveda pod budnim 
očesom in ušesom izdajatelja in urednika dr. Franza Metza.
Objavljenih je 33 samospevov (za en moški/ženski glas s kla­ virsko spremljavo), 7 duetov (za dva pevska glasova in kla­ vir: po dva ženska ali/in moška glasova in …), 7 vokalnih 
kvartetov ali kar zborov (za štiri glasove: sopran, alt, tenor in 
bas a cappella, torej brez spremljave, in en moški zbor a cap­
Franc Križnar
Weidtova notna izdaja samospevov,  
duetov, kvartetov in klavirske glasbe
(Ur.) Franz Metz: Heinrich Weidt, Lieder, Duette, Quartette, Klaviermusik 
(Pesmi – samospevi, dueti, kvarteti in klavirska glasba) 
München: Edition Musik Südost 
2018, 239 str.

37 Ocene
pella) ter 6 solističnih klavirskih skladb, skupaj torej 53 del. 
Med njimi najdemo tudi take, ki segajo do 8 tiskanih strani 
(samospevi na kitična besedila) pa tudi taka enostranska mi­ niatura, kot je npr. enostranski moški zbor a cappella. Vsa 
vokalna in vokalno­inštrumentalna dela pa tudi naslovi kla­ virskih del so napisani na izključno nemška besedila: libreta 
in poezijo. Celoten izbor izdanih not za omenjene zasedbe je 
razporejen kronološko, kar pomeni, da si v vsakem od nave­ denih poglavij sledijo opusi od začetka in naprej: samospevi: 
3–150, dueti: 7–88, kvarteti–zbori: op. 72 in klavirska glasba: 
23–144. To je pravzaprav neke vrste antologija Weidtovega 
opusa, prebranega tudi zato, da se njegova dela začne pola­ gati v roke, usta in prste ter noge dandanašnjim poustvar­ jalcem, izvajalcem. Zdaj je to mogoče, saj je zbirka izdana 
v skladu z vsemi standardi in normativi sodobne notografi­ je. Zbirko uvede urednikov uvodnik, ki na kratko predstavi 
tako avtorja H. Weidta (s sliko) in ga v biografiji predstavi 
kot kapelnika in skladatelja. Poleg že znanih in nenehnih 
Weidtovih selitev po Evropi so tu izpostavljena hranišča oz. 
arhivi, kjer se dandanes nahaja največ Weidtove zapuščine: 
poleg romunskega Temišvara, kjer je očitno ostalo največ za 
njim, se najde dandanes to še v Detmoldu, Münchnu, na Du­ naju, v Budimpešti, Zadru, Celju, Ljubljani idr. 
Tudi pri nas, saj je npr. med šestimi Weidtovimi objavljenimi 
klavirskimi deli tudi klavirska koračnica Die Bergkraxler von 
Cilli/Plezalec iz Celja, op. 144 iz leta 1888, posvečena gospo­ du C. Adolfu Lutzu. Na vsega le dveh straneh (233–234) je 
to zagotovo bolj klavirska miniatura kakor kakšno večje in 
obsežnejše tovrstno delo. Melodija je bolj univerzalna, kot pa 
da bi imela kakšne ljudske, nacionalne ali morda celo krajev­ no obarvane značilnosti. Saj vemo, da je bil Weidt Nemec, v 
Celju je deloval v nemškem krogu, tako da bi bila katerakoli 
špekulacija v to smer nesmiselna. Pa tudi klavirska glasba 
v ritmu koračnice (2/4­taktovski način) je tukaj kar najbolj 
univerzalna. Harmonije so prozorne, tonalno pa je skladba 
v vsega 86 taktih v osnovnem D­duru. Kljub temu gre za 
eno od efektnih skladateljevih del in je v njem vsebinsko in 
onomatopejsko prisotna muzika, ki kot neke vrste program­ ska glasba veje že iz samega naslova skladbe. Sicer pa tudi ta 
skladba kot celoten objavljeni Weidtov opus dodobra kaže 
stanje tiste in takratne (uporabne, salonske) glasbe. Ta s kon­ ca 19. stol. res nima kakšne večje umetniške vrednosti kot 
pa to, da je obstajala, da je bila poleg visoko leteče evropske 
in svetovne glasbe prisotna kot neke vrste sopotnica velikim 
imenom in njihovim delom. Kajti tudi pri Weidtu ne more­ mo prezreti njegove skladateljske drugorazrednosti, tiste, v 
kateri so (tudi v Celju) briljirali spretni ljubitelji. 
Ugotovimo lahko, da je omenjena zbirka še kako hvalevredna, 
saj je obenem tudi dokaz, da je bilo Celje v tistem času vendar­ le vpeto v evropski glasbeni krog. Obenem pa daje ta zbirka 
možnosti in programske razširjenosti delovanja današnjim 
(celjskim) pevkam in pevcem in pianistom, da omenjene no­ tne zapise ožive in izvedejo in da morda katerega od nemških 
naslovov in besedil prevedejo ali pa izvedejo kar v izvirnikih.