Za poduk in kratek oas. S trebuhom za kruhom. (Dalje.) Naposled se popolnoma razjasni. Toda minil je dan za dnevom; pred parnikom se je videlo neprestano le morsko površje brez konca in kraja; včasi zeleno, v časi sinje, stekajoče se z nebom. Visoko na onem nebu so preletali mali, svetli oblaki, ki so porumenivši se z zarjo večerno šli spavat v dalnji zahod. Ladija se je gnala za njimi po vodi. Lovrenc je res menil, da morje nima konca. Ko pa prideta zopet nekega dne na krov, odpre se jiraa čuden prizor. Ugledala sta od daleč nekaj zibajočega se na morju; in ko se parnik približa temu predmetu, spoznata, da je to velika rudeča bačev (sod) *), katero je valovje gibalo rahlo; v dalji se je rudečila druga taka, tretja in četrta. Srebrno in gladko površje morsko ni šumelo; ali kamor je oko doseglo, zibalo se je čimdalje več bačev na vodi. Na krovu je bilo nenavadno živo. Mornarji so si oblekli nove jopiče; ti so pomivali tla, oni čistili medene okove na ograji in na oknih, na jambor so razpeli manjšo, na zadnji krmi pa večjo zastavo. Veselje se je polotilo popotnikov. Vse je hitelo na krov; nekateri so nosili gor culice in si je oprtali. Videe vse to reče Micka: »Gotovo pridemo do kopnega«. Boljše volje sta postala ona in Lovrenc. Zdajci se prikaže hrib Akukar. Pri tem pogledu nastane med potniki velik hrup; vsi so kazali tja z rokami; parnik je tudi silno zazvižgal, kakor od radosti. »Kaj je to?« vpraša Lovrene. . »Rio de Janeiro«, odvrne "poleg stoječi mornar. Med tem so se dvigali pbrisi hiš, streh, stolpov in dininikov. Zdolej pred mestom je vse polno jamborov, a na, njih vrhih sto in sto pestrih zastavic, s katerim je sapa morska migljala, kakor s cvetkami na livadi. Ladija se je bližala in bližala; lepo mesto se je dvigalo, kakor iz vode. Veliko veselje in začudenje objame sedaj Lovrenca; odkril se je, zazijal in sezagledal; potem pa rekel dekletu: »Mieka!« »O za Boga!« »Vidiš?« »Vidim«. »Ali se čudiš?« »Čudim se«. Lovrenc pa se ni samo čudil, temveč drhtel je. K6 .zagleda zeleno obrežje po obeh straneh mesta in temne gaje, povzame zopet: »No slava Bogu! Da bi mi le dali zemlje blizu mesta; tam le z onim travničkom; bilo bi bližje na trg. Pride semenj, postavim na prodaj krave, svinje in jih. prodam. Ljudstva se tu vidi, kakor maka. Na Slovenskem bil sem kmet, a tu bodem jaz gospod . . .« V tem hipu se razgrne prekrasni Passeio publico (javni vrt) pred njega očmi v vsej svoji krasoti. Lovrenc uzrši one skupine drevesne reče znova: »Priklonim se nizko gospodu komisarju in ga po- *) Ti sodi so pritrjeni z lanci na dno morsko in naznanjajo mornarjem, kje se nahaja plitvina ali pečina. prosim, da bi mi podaril, vsaj dva orala tega gozda. Gospodarstvo je pač le gospodarstvo. Hlapec popelje zjutraj drva v mesto. Hvala Najvišjemu, ker vidim, da me Lah ni prevaril«. Med tem priletiod mesta k ladiji mal parnik: kakih pet Ijudij stopi na krov. Bilo je to zdravstveno oblastvo: pričeli so se razgovori. Malo potera pripluje drugi, tretji in četrti parnik, vozeč agente iz gostilnie, vodnike, raenjalce in Bog ve, kake Ijudi; vse to je vpilo do neba, suvalo se in krelalo po vsem parniku. Lovrencu in Micki se je zdelo, da sta padla v kak mlin; nista vedela, kaj bi počela. Ko vidi Lovrenc, da menjajo Ijudje svoj denar, pristopi tudi on k menjalcu; dobil je vsega skup osemdeset milreesov (kakih sedemdeset goldinarjev v našem denarju); se ve, da so ga goljufali tudi sedaj. Med tem pripluje ladija tako blizu mesta, da se niso videle le hiše, nego tudi ljudje na pristaniškem jezu; potem hiti mimo raznih večjih in manjših parnikov, dokler ne pride v ozko pristanišče. Potovanje je bilo koneano. Ljudje so se sipali iz parnika, kakor bučele iz ulja. Po strmem mostecu, položenem od krova do obali, se je valila pisana gnječa in porivala tndi Lovrenca in Micko. Ko prideta na ulico, vpraša dekle: »Oče, kaj pa počneva jsedaj?« »Čakati morava. Lah'"je rekel, da dojde brž vladni komisar in bode po naju vprašal«. (Dalje prih.) Smešnica. JGospod«, prosi čevljar dijaka, »gospod, črevlje .4e že raztrgali pa mi še jih niste plačali: d^Ł, irp\endar pet gold. za-nje!« »Kaj«, zategne dijak, »kaj, za par raztrganih črevljev še tirjate pet goldinarjev?«