Sodobna slovenska poezija Vinko Möderndorfer Deset pesmi november december za urso snemamo jih v novembrih v decembrih kot sive plašče z obešalnikov polnih tablet punce stisnjene v kot brez ljubimcev so vodoravne in zapuščene bele bele kože november je neizprosen kot britev kot škarje tudi kadar je luna kadar se sonce pretvarja je december lažniv in spominja na ljudi takrat se spodmakne stol trebuh zatrepeče jetra zacvetijo in dolgi požirki so grenki takrat voščene punce sanjajo o dolgem spancu sloki fantje pa se spogledujejo s kačasto vrvjo november je potopljen v gosto in december se sveti v lučicah in blešči do možganov laz laz laz kričijo obešenci v praznih sobah hočeš vedeti hočeš vedeti kaj počenem ko te ni jem jabolka do koščic včasih pogoltnem seme odpiram knjige dotikam se sten kot slepec buljim v oblake pred hišo ho~es vedeti kaj počnem ko te ni obrnem si drobovje navzven včasih dolgo ližem kri da bi prišel do vrat skozi katere boš nenadoma vstopila hočeš vedeti kaj božam kaj vonjam kam polagam roke na katero mesto kako iz sebe iztisnem snežni vihar kako se mi meša ob tvojem imenu to hočeš vedeti prasica ko te ni kako te bom umrl ko se boš vrnila ljubljena krhko krhko kot skrhano rezilo v tvoji vlažni notranjosti krhko steklo v sluznici razsute črepinje pod popkom razbitine razstavljene krhki krhlji evinih jabolk cela ko{ara jih je v naro~ju ko te krhko ranjevam vredna si tega krhkega razmerja ko kosmato roko na raznožju krhko stlačim vate do členkov da stokne{ krhko kot odkrhnjen zob rožnato ko te odgriznem hočem te hočem te sesati kot palec ovohavati kot nevihto hočem te skladati kot s kamnom goreti kot obzorje kot mehak les kot mah kot lubje dišati kot otrok na tvojem trebuhu po mleku po koži po dežju hočem te na drobno hočem te na veliko hočem te kot sol hočem te na belo božati kot bežanje kot boječe hočem se iskriti v ustih kot poljub kot potok te žuboreti hočem te z rokami razlistati kot oblake hočem te po celem pobrizgati kot s semenom z jezikom te iščem z jezikom te iščem gladki slepec se po trebuhu zvijam po kamnih za tabo na drevo se pripenjam ker verjamem da bos sla mimo in bom padel nate kot zrel sadež kot klop na tvoj bel trebuh s poljubi odpoljubljam sladke sledi stopal ližem tvojo sled in voham kaplje ki käpajo iz tebe kot pohotna kri nekega poletja tako dolgo bi te lizal da bi postala gladek kamen hrana za bele kače tako dolgo bi poljubljal tvoje stopinje da bi se spremenile v razkorak zlezel bi z jezikom naprej in navznoter v tvoj trebuh in se tam zvil v gnezdo mladih kačonov ustavil bi pršenje krvi s svojo neskončno žalostjo srh trepet sveče se sliši kot sustenje krila metuljčice ki poskuša vzleteti v mraku ko se jezik dotakne drobnega polžka popka ki zleze na plan da plane vate nisem resnica nisem laž sem prestrašen pred obličjem temine ki vznemirja in ježi kožo pred ježo po neznani planjavi in preden se zasadim pomislim na seme tišči me temačen čas negotovosti neznanka vešče pleše kot bela vešča in speče trepetajoči plamen ko se ga dotakneš kipi pred mano ko dirjam nekajkrat čezte in preko in ko zadiram svoj premec strah napolni telo do temena in brizgne vsak prihod je vedno samo odhod vsak prihod je vedno samo odhod in trkanje na vrata samo zapiranje vrat preden vstopi{ se venomer že poslavlja{ ko poljubi{ v resnici ugrizne{ v ustnice vsako življenje je vedno samo dvom prepi{na snov iz katere nastaja prah malo bomo {e polegli po predmetih preden se popolnoma pretopimo vsak odhod je samo upanje na prihod obupna želja da je na nebu kljub vsemu oko in da se orosi ko pod sabo opazuje dvom vse hkrati je samo oboje pravijo modreci jaz in ti pa se neprestano samo spra{ujeva ko si kot ugrize deliva poljube vedno znova upava da je bolečina samo privid med enim in drugim poljubom med enim in drugim poljubom nastane svet če je poljub pravi med enim in drugim objemom zacveti vrt če je objem pravi med eno in drugo besedo zraste hiša če je beseda prava med enim in drugim korakom se obrne planet če je korak pravi med eno in drugo nočjo se zgodijo zvezde če je noč prava med enim in drugim trenutkom zagori ogenj če je trenutek pravi med eno in drugo in med enim in drugim če je prava če je pravi mine življenje odsotnost vedno več jih je ki jih sploh ni več vedno več je praznih lupin na obali nebo ima luknje in nas spominja da smo tu in tam in sami vsepovsod krzno ne greje več koža se ne ježi groza je prisotna in strah je prijatelj vedno več je kosti ki so belo votle in piščali nemo piskajo v črvivo vesolje zadnjič sem pomislil nate ki te ni več oglasilo se je morje in zašumelo spomin je zagorel še predno se je orosil kot oko čakalnica je svet je nekdo mežiknil zasmejal sem se ko je misel izletela lastovica poletela med njih ki jih je več ker jih ni več čez reko čez reko čez reko čez reko na drugo stran čez kamenje čez kamenje čez nebo vrzi čez ramo nazaj jezo kot grivo zahrzaj čez svet čez svet stopi naprej brez strahu brez groze s pogumom v roki v koraku čez reko čez reko sklati oblake razsuj mesečino vse kar je sivo poskušaj zliti v rdečino čez svet čez svet naravnost v oči brez zadreg brez zadrg spusti svoj glas čez čas čez čas ki tuli kot pes pretepen in ožgan z lažmi in zlomljen z utežmi in prevaran od ran zakopan kot deseti brat v lastni deželi čez reko čez reko naravnost v oko