sîevilka
Jezik in slovstvo
Letnik XIIL številka 6 Ljubljana, september 1968
Časopis izhaja od januarja do decembra (osem številk) Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik Jože Toporišič, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Franc Zadravec, Janez Sivec
Tehnični urednik: Ivo Graul
Tiska tiskarna GP »Celjski tisk« v Celju
Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Naročila sprejema uredništvo JiS, Aškerčeva 12 Tekoči račun pri SDK 501-8-4
Letna naročnina N-din 20 (2000 din), polletna N-din 10 (1000 din), posamezna številka N-din 2,50 (250 din);
za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, N-din 10 (1000 din),-za tujino celoletna naročnina N-din 30 (3000 din)
Rokopise pošiljajte na naslov urednikov
Vsebina šeste številke
Razprave in članki
F. Jakopin Karel Oštir — osemdesetletnik 169
Tine Logar Štajerska narečja 171
Stetan Barbarič Ko se bo oglasila zlata ptica . .. 175
Berta Golob Šolske naloge in poprava 180
Jože Toporišič Priredni odnosi v slovenskem knjižnem jeziku 184
Akademijin slovar slovenskega knjižnega jezika
Jakob Rigler Problematika naglaševanja
v slovenskem knjižnem jeziku   192
Zapiski, ocene in poročila
Kajetan Gantar Zapisek o avtorstvu 39. in 40. »Horacove« ode 199 Jože Paternost Ob izidu novega angleško-slovenskega slovarja   200
Gradivo
v oceno smo prejeli   6/4 V naši reviji še nismo ocenili   6/4
KAREL OŠTIR - OSEMDESETLETNIK
Mladi obiskovalci jezikoslovnih oddelkov filozolske takultete v Ljubljani komajda še vedo, da je mož s pipo, ki ga srečujejo v knjižnicah, ena od naših odličnih in najbolj svojevrstnih osebnosti.
Proiesor Oštir se je rodil 13. oktobra 1888 v Arnačah pri Velenju. Gimnazijo je obiskoval v Celju in Mariboru, jezikoslovje pa je študiral v Gradcu in na Dunaju od leta 1909 do 1913-, te študije je nadaljeval v Petrogradu in Londonu, kjer ga je zatekla prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Avstrijo je moral na fronto. Leta 1918 je promoviral, po štiriletnem specialnem študiju na Dunaju je leta 1922 postal docent in kmalu po tistem profesor za primerjalno jezikoslovje na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani, kjer je deloval do upokojitve leta 1959. Leta 1953 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, vendar je po nekaj letih izstopil.
Jezikoslovju se je Oštir zapisal že v nižji gimnaziji, ko je začel z veliko vnemo prebirati slovnice in slovarje modernih, pa tudi starih jezikov. Gnala ga je nepotešljiva žeja po spoznanju resnice o človeku, o njegovem življenju v davnini, o stvareh; za vedno ga je uklenilo razmišljanje o jeziku, o besedah, ki so mu postale najzanesljivejši vir za odkrivanje, rekonstrukcijo in oživljanje obdobij, ki jih je zagrinjala tisoč- in tisočletna zgodovina .
Kot Mehringerjev slušatelj se je Oštir trdno držal povezanosti besed in stvari (Worter und Sachen) in v lingvističnem listu z istim naslovom je objavil svoje prve armenske in slovanske etimološko-gramatične poskuse (1912). Četudi se je v svojih prvih študijah, kakor sam pravi, »varno sprehajal po cvetočem indoevropskem vrtu«, lahko že zaslutimo, da so mu postajali okviri pretesni; da se je v njem čedalje bolj utrjevalo prepričanje, da lep del indoevrop-skega gradiva ne bo mogoče pojasniti z notranjimi glasovnimi zakoni.
Zato je nezadržno iskal etimoloških rešitev; primerjava leksike in glaso-slovne kombinacije so mu kazale pot globlje v preteklost, pa tudi v neindoev-ropske jezike sredozemskega bazena. V jezikoslovni literaturi sicer ni manjkalo najrazličnejših drznih hipotez o daljnem sorodstvu teh jezikov, vendar so bili dokazi šibki in neprepričljivi. Za ugotavljanje alarodske (azianske, jafetitske) jezikovne osnove, ki jo je v Evropi prekrila indoevropščina, je imel raziskovalec na razpolago tri vrste virov: današnje žive jezike kot neposrednega nadaljevalca alarodščine (baščina, berberščina in kavkaški jeziki); jezike, ki so se ohranili v bolj ali manj bogatih pisanih spomenikih, ki pa deloma še niso zadovoljivo prebrani (mednje spadajo sumerščina in ostanki nekaterih drugih prednjeazijskih jezikov, stara egiptščina in etruščina); in staroevropska narečja, ki so jih vsrkali indoevropski jeziki, vendar so jim vtisnila, zlasti v geografskih in drugih lastnih imenih, močne sledove predindoevropskih prvin.
Profesor Oštir se je oborožil z gigantskim znanjem v vseh treh smereh, toda težišče njegovega dela je bilo prejkoslej v odkrivanju predindoevropskih in posredniških (ilirske, traške) jezikovnih plasti na jugu Evrope. Izkazalo se je, da je prav Balkan zlata jama za razpletanje jezikovnih klobčičev; in tem je Oštir v svojih delih posvetil veliko pozornosti. Toda kljub izjemni gmoti svojega nakopičenega znanja in svoji genialni kombinatoriki si je velikokrat moral priznati, da je iz drobcev kaj težko zgraditi prepričljivo podobo jezika in da so apr. kavkaški jeziki še vse premalo opisani in raziskani, da bi bilo mogoče re-
169
konstruirati njihovo prakavkaško obliko, ki bi kot temeljni kamen pomagala oživiti prvotno alarodščino. Prav med temi pa so jeziki z najpestrejšim glasovnim sistemom, saj imajo nekateri celo nad 70 ionemov (medtem ko jih imajo evropski jeziki med 30 in 40).
Svoje razprave je Oštir objavljal v tujih in domačih znanstvenih revijah in zbornikih (Arhiv za arbanasku starinu, jezik i etnologiju, Etnolog, Archiv für slavische Philologie, Slavia, Razprave znanstvenega društva za humanistične vede, Rocznik slav^istyczny, Donum natal. Schrijnen, v Zborniku Rozwadovskemu itd.). V samostojnih knjigah so izšli Beiträge zur alarodischen Sprachv/issen-schaít (1921) in Drei vorslawisch-etruskische Vogelnamen (1930).
Oštiijevi spisi so prava »lingvistična stenografija«, nabita z asociacijami, zato je njih branje skrajno zahtevno. Svoje etimološke in glasoslovne analize je osredotočil okrog najvitalnejših imen za živali, rastline in kovine, za osnovne števnike in socialne ustanove; upošteval je geografske, časovne in etnološke faktorje. V študijah z na videz skromnimi naslovi o etimologiji leva, slona, jastreba, lunja in kanje, o sumerskih in etruščanskih števnikih, o imenih Japodi, Veneti, Anti itd. je predstavil cele sklope fonetičnih in semantičnih vprašanj in jim kar najbolj dokumentirano iskal rešitev. Kako imenitne zveze so bile npr. potrebne pri povezavah: ficus — smokva — indžir!
Sredi njegovega najplodnejšega desetletja ima za slavistiko posebno važno mesto Oštir jeva obravnava baltoslovanske metatonije (1925). Ta prispevek slovanski akcentologiji nikakor ni nastal naključno, kajti akcent igra pomembno vlogo v vseh Oštirjevih razpravah.
Njegova ustvarjalna domišljija pa je bila za marsikaterega lingvista pre-silovita, zato naletimo na pripombe (npr. Vasmerjeve, v ruskem etim. slovarju), da se Oštirjeve ugotovitve gibljejo komaj še na mejah verjetnega. Res pa za Oštirja lahko trdimo, da je imel premalo adekvatnih poznavalcev, ki bi bili njegovo delo lahko spremljali enako kompetentno kritično, kakor se je sam suvereno gibal po tako odmaknjenih jezikih svojih raziskav. Že danes smemo trditi, da je profesor Oštir s svojim nekonvencionalnim načinom mišljenja in s svojo samotarsko zagnanostjo večkrat prehitel svojo vedo in prerasel svoje jezikoslovno okolje; vrednost njegovega dela bo naraščala, in ne upadala, kakor se to v znanosti dogaja. To potrjujejo tudi nova odkritja arheologije in antropologije.
Za Oštirja nikakor ni »vse iz vsega izpeljivo« ali pa vsaj iz štirih »slovitih« Marrovih elementov (sar, ber, yon, roš), niti zanj nima veljave trombet-tijanska jezikovna monogeneza; verjame le jezikovnim dejstvom, zaupa le moči kombinacije.
Kakor je naš jubilant nevsakdanji kot jezikoslovni mislec, tako izviren je tudi v svojih odzivih na življenjske pojave, s katerimi se nenehno srečuje. Oštirjeva na zunaj lahkotna kretnja skriva pretresljivo zaskrbljenost za resnični človekov napredek; in četudi je njegova kritična beseda v stroki ostra, vendar vselej vidi zrno nove resnice, če v kakšnem delu le je, in ga ne pozabi poudariti. Razen tega je najvnetejši bralec in globok poznavalec slovenskega izvirnega in prevodnega leposlovja; njegove žal nenapisane ocene teh del so točne in enkratno zanimive.
Profesorju Oštirju želimo, da bi ga stik s knjigami in ljudmi še dolgo po-mlajal in da bi vsaj v kratkih sentencah strnil in objavil svoje dragocene jezikoslovne in tudi človeške izkušnje. ^J^^^^^o p^^n^^^^^      .^^^
170
Tine Logar
Filozofska fakulteta Ljubljana
ŠTAJERSKA NAREČJA
Ozemlje slovenskih štajerskih narečij je sorazmerno obsežno. Na zahodu meje na gorenjsko in medijsko narečje, na severu na koroško obirsko, mežiško in remšniško narečje, na severovzhodu na nemške štajerske govore, ob Muri na prekmursko narečje, od Mure do izliva Sotle v Savo na hrvatske kajkavske govore, na jugu ob Savi pa na vzhodne dolenjske govore.
Ozemlje štajerskih narečij in govorov, njegovo današnjo velikost in obliko so izoblikovale stoletja trajajoče upravno-politične in cerkveno-upravne meje, ki so se večinoma naslonile na naravne zemljepisne meje, gorovja, hribovja, razvodja in reke. Tako npr. Gorenjce od Štajercev v narečnem pogledu še danes deli nekdanja in sedanja kranjsko-štajerska deželna meja, potekajoča od Kamniških planin v jugovzhodni smeri na zasavsko hribovje. Tudi nekdanja štajersko-koroška deželna meja je v bistvu še danes meja med štajerskimi in koroškimi govori v dolinah Meže, Mislinje in Drave in njihovih pritokov, čeprav se je vsaj na dravskem področju že davno spremenila. Mura, ki deli štajerske govore od prekmurskih, je bila prav tako dolgo politična meja med avstrijsko Štajersko in madžarsko državo. Zgornjesavinjsko štajersko narečje, ki se stika z gorenjščino kamniške okolice, se je razvilo na ozemlju benediktinskega samostana v Gornjem gradu. Cerkveno-upravna meja je tako postala tudi meja med govori dveh narečij.
Najmanj ostra je razmejitev med medijskim in dolenjskim narečjem ter štajerskimi govori v dolini Save in spodnje Savinje. To je razumljivo, saj tu med posameznimi področji ni velikih zemljepisnih ovir, pa tudi upravno-poli-tični razvoj je bil na tem področju bolj spremenljiv in manj stalen kot drugod. Zato je razumljivo, da so se ob Savi in spodnji Savinji dolenjske narečne prvine močneje pomešale s štajerskimi. Vendar so tudi v teh krajih na današnjo narečno podobo močno vplivale upravne, še posebej stare cerkveno-upravne meje. Prava štajerska govorica se npr. ob spodnji Savinji začenja šele v hribovju nad Laškim in Rimskimi Toplicami, tam, kjer se končuje ozemlje laške in začenja ozemlje pilštanjske in ponkovske prafare.
Štajersko ozemlje, na katerem se sedaj govori — če ne upoštevamo prek-murščine — 7 narečij z mnogimi krajevnimi govori, namreč zgornje in srednje-savinjsko, srednještajersko, pohorsko, obsotelsko-bizeljsko, goričansko in prle-ško, je bilo v času najstarejše dialektizacije slovenskega jezika (12. do 13. stol.) v narečnem pogledu bolj ali manj enotno. Še več, približno tako kot po današnjem Štajerskem se je tedaj verjetno govorilo tudi po Gorenjskem, Doienjskem, Notranjskem in v Prekmurju, skratka na vsej jugovzhodni polovici tedanjega slovenskega ozemlja. V nasprotju s severozahodnim delom slovenskega jezikovnega ozemlja so bili zanjo značilni zlasti tile pojavi:
Psi. stalno dolgi /e/ in padajoči /o/ sta se tod razvila v dittonga /ei/ in /ou/, medtem ko je bil stari akutirani jat zastopan s kratkim ozkim /e/, novoakutirani /o/ pa s kratkim /o/: zvéjzda, snéig, leis; roug, mouč, boii,S; streha, breza, cesta (z ozkim e); nosim, hodim, icoža.
171
Psi. nosnika sta tod postala razmeroma zgodaj ustna in sta se verjetno kmalu zožila. Vendar očitno denazalizacija na vsem omenjenem ozemlju ni bila istočasna. Zdi se tudi, da je bila doba, ko se je pri nosnem o nosnost ponekod že izgubila, pri nosnem e pa je bila še ohranjena. Za to bi namreč utegnili pričati današnji refleksi psi. nosnikov po Štajerskem.
Vendar so se tudi na samem jugovzhodnem delu slovenskega ozemlja polagoma začele kazati nekatere narečne razpoke, ki so nekaj pozneje močneje ločile govorico po Štajerskem od tiste po Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem. Tu bi zlasti omenil razvoj slovenskega polglasnika, nastalega iz psi. /t/, /t/, ki je na Štajerskem (in na Koroškem z Rezijo vred!) v dolgih zlogih polagoma prešel v /e/, drugod pa v I al (den, len; dan, lan), v kratkih pa je na Štajerskem prav tako dal /e/, drugod pa je ostal ali pa kasneje prešel v kak drug samoglasnik, v zaprtih zlogih po naglasu pa lahko celo onemel (pes, megla, pesek; pas, magla, pesak, pesak, pesok pesuk pesik: pesk).
Sčasoma pa so se tudi na štajerskem jezikovnem ozemlju začele kazati zasnove kasnejših narečij in govorov.
Tu moram zlasti poudariti, da je na enem delu tega ozemlja razmeroma zgodaj prišlo do podaljšanja akutiranih kračin v nezadnjih zlogih. Zato so tam zastopniki stalno dolgih in akutiranih samoglasnikov v nezadnjih zlogih enaki. To je zlasti vidno v primeru psi. jat, /e/ in /o/: streiha = ceista, breiza = zveizda, sneig, iejs; nesel > neisu, reiku, peiku = pejč; nosim > noysim; houdim, kouža = bous. Ta izenačitev je značilna za današnje srednjesavinjsko, srednještajersko in obsotelsko-bizeljsko narečje. Seveda pa so sedaj samoglasniški refleksi v vsakem od njih drugačni, ker je vsako od njih nekdanje dvoglasnike po svoje razvilo naprej: v srednji savinjščini npr. govore ozka /e/ in /o/, v sred-nještajerskem narečju večinoma /aj/ in /ay/, v obsotelsko-bizeljskem pa pogosto široki ali ozki /e/ in /u/.
Na drugem delu štajerskega ozemlja pa so se akutirani samoglasniki tudi podaljšali, vendar pa ne tako zgodaj, temveč nekaj kasneje. Zato v razvoju niso mogli iti vštric s stalno dolgimi. Časovna razlika v podaljšanju se zato sedaj kaže v dvojnih dolgih zastopnikih za jat, e in o. Taki dvojni refleksi so značilni za zgornjesavinjsko, pohorsko in goričansko narečje: zvezda, snek, les; peč : streha, breza, cesta, neso, reko; rok, moč, bos : koža, hodim, nosim — zg. savinj. narečje; zvdjzda, sndjJt, Idis; pdič : striha, briza, cista; nisu, riku, piku; rduk, mduč, bdus : kuža, nusim, hudim — pohorsko narečje.
En del štajerskih govorov pa akutiranih samoglasnikov sploh ni podaljšal. Zato tam govore dolge in kratke zastopnike za sicer iste psi. samoglasnike. Taki sta prleško in prekmursko narečje, ki ga je nadaljnja usoda tega dela slovenske zemlje v mnogočem oddaljila od štajerskih narečij.
Štajersko jezikovno ozemlje je doživelo še eno važno, verjetno zgodnjo cepitev, ki se je pokazala v usodi samoglasnika /u/. Na enem delu je namreč ta glas prešel v /ii/, drugod pa je ostal ali pa se razvil v /uy/, /ou/. Prvi razvoj (u > ii) je značilen za srednještajersko, prleško, prekmursko in obsotelsko-bizeljsko narečje, drugi zlasti za zgornje- in srednjesavinjsko (u), tretji (u > uu/ou) pa za pohorsko narečje {muha; miiha; muuha; mouha).
Nekaj podobnega se je dogajalo tudi z dolgim /a/, ki se je na delu štajerskega ozemlja ohranil, drugod pa se je labiovelariziral v bolj ali manj široki /o/ (mačka; močka).
172
To so samo nekateri od važnih jezikovnih razvojev, ki so razmeroma zgo- j daj razcepili prej enotno štajersko ozemlje in postali kasneje pomembni čini- \ telji pri nastanku današnjih štajerskih narečij in govorov. Tem raznosmernim 5 razvojem so se sčasoma pridružili še drugi, ki jih bom nekatere tu na kratko ' omenil.
Na velikem delu štajerskega jezikovnega ozemlja je prihajalo do obsežnih i monoftongizacij starejših dvoglasnikov tipa /ej/ in /ou/, pogosto tudi različnega | psi. porekla in starosti. To se je npr. zgodilo v zgornjesavinjskem, srednjesavinj- I skem, obsotelsko-bizeljskem, prleškem in deloma celo srednještajerskem na- j rečju. Namesto prejšnjih dvoglasnikov zato tod sedaj govore monoftonge različnih kvalitet (ozke, srednje, široke): zveizda > zvezda, zvezda,- sneik >snek, ¦ snek, sndk; nous > nos, nos, nus; bous > bos, bos, biis. I
Drugod, kot npr. v pohorskem in velikem delu srednještajerskega narečja, i pa je nasprotno prišlo do diferenciacije teh dvoglasnikov, ki sta prešla v /ai/ i in /au/: snaik, braik; naus, baus. \
Ta neenaki razvoj je privedel do tako nasprotnih jezikovnih stanj, kakršna I se npr. kažejo v obsotelsko-bizeljskem luk, nus, bus, puš na eni strani in v ! pohorskega rauk, naus, baus in pauš na drugi strani za nekdaj skupno štajersko j Touk, nous, bous, poyš. ;
Kot refleksi za jat, /e/ in /o/ so se zdiferencirali tudi refleksi za psi. nos- ; nika, ki sta se, kot že rečeno, na Štajerskem zgodaj denazalizirala in prešla v j ozka e in o. Kasneje sta se na večini štajerskega ozemlja verjetno diftongirala \ v /ej/ in /ou/, pri čemer sta bila dvoglasnika gotovo mlajša kot ona iz psi. jata in /o/. Tudi ta diftonga sta se ponekod ohranila, drugod pa sta se prav tako monoftongizirala v samoglasnika različnih kvalitet: e, e, 6, 6, u itd. Tako je \ prišlo do take razlike, kot je sedaj npr. med zgornjesavinjskim pot, z6p, galop, \ kozjanskim put, zup, golup in npr. prekmurskim pout, zoup, goldup. i
Skratka, tudi štajerski refleksi za psi. nosnike, ki so sedaj po narečjih in i govorih tako različni, izhajajo iz starejših enotnih splošno štajerskih izhodišč. ; Zato tudi obsotelskega pogostega širokega e za nekdanji psi. nosni e ni mogoče ' razlagati s pozno denalizacijo, kot sem mislil pred leti, temveč je prav tako re- ' zultat monoftongizacije diftonga ei, ki se ponekod še govori, drugod pa se je I razvil v široki ali še pogosteje ozki e. V tem primeru torej ne gre za arhaično j stopnjo kot na Koroškem, temveč za glas, ki ima za seboj že zelo dolgo razvojno j pot od denazalizacije preko diftongizacije v monoftongizacijo. j
K narečni pisanosti štajerskih narečij in govorov je mnogo prispeval tudi i razvoj samoglasnikov v naglasnem tipu žena, magla in kosa. Prva dva tipa sta i zaradi izenačitve /a/ in /e/ v /e/ na vsem Štajerskem sovpadla. Povsod je tudi j prišlo do premika naglasa z zadnjega na predzadnji zlog, vendar se to ni zgodilo i na vseh štajerskih področjih v istem času, temveč se je naglas ponekod pre- i maknil prej, drugod pa pozneje. To poslednje se je zgodilo v prleškem in tudi -prekmurskem narečju, zato so na novo naglašeni samoglasniki tod še sedaj i kratki: žena, megla, kosa. Povsod drugod pa je bil premik naglasa bolj zgoden, j refleksi sedaj naglašenih samoglasnikov pa so v posameznih narečjih in govorih i vendarle različni, povsod pa dolgi: žiena, miegla, kuosa (s srednjim e in o); j žena, megla, kosa: žiena, miegla, kuosa; ždna, magla, kosa, žana magla (z na- ¦ prej pomaknjenim a), kosa; žena, megla (s srednjim e), icdsa itd. {
1731
Zgornjesavinjski in srednjesavinjski govori imajo v takih primerih večinoma široka diftonga jé in uó, uá, srednještajerski ozka ie in úo, zahodno od Maribora slišimo monoftonga é in á, po Bizeljskem in deloma tudi ob Sotli pa govore zelo široki e, sprednji a in ozki o, da omenim samo najvažnejše. Tudi glede tega so torej razločki med posameznimi štajerskimi narečji in govori veliki.
Precej različen je bil po Štajerskem tudi razvoj kratkih vokalov. Tudi tu bi omenil samo nekaj najvažnejših pojavov. Ponekod po Štajerskem (Kozjansko, Slednja Savinjska dolina) poznajo omejeno akanje (nosni -o > -a), čeprav sicer akanje za štajerske govore ni značilno. Mnogo bolj razširjena pa je težnja po zožitvi /o/ in nosnega /o/ v /u/ v prednaglasnih in ponaglasnih zlogih. To velja zlasti za pohorsko in srednještajersko narečje. V zgornjesavinjskem narečju pa je vsak nenaglašeni /o/ v odprtih zlogih prešel v /a/, podobno kot v sosednjih koroških govorih {kapita, šila, goba, sveča).
Zanimiv je tudi različni razvoj kratkih naglašenih lil in liil v zaprtih zlogih. V večini štajerskih govorov je tu prišlo samo do podaljšanja samoglasnika, ponekod tudi do diftongizacije (i%, uu), drugod pa sta lil in /u/ prešla v diftonga liel in liiel. V nekaterih štajerskih govorih pa sta se taka samoglasnika po predhodni redukciji izenačila v enem samoglasniku, ki je tu lül, drugod pa löl: nüt, sät, küp; not, söt, köp, kröh.
Razvoj psi. intonacij je povsod po Štajerskem privedel do odprave into-nacijskih nasprotij. Tako danes noben štajerski govor ne loči rastočih in padajočih naglasov niti v dolgih niti v kratkih zlogih. Intonacij a je tod ena sama, namreč padajoča. Vendar pa ta pojav ni izključno štajerski, temveč ga poznajo tudi nekateri sosednji gorenjski in koroški govori, pa tudi ves medijski dialekt v dolini Save.
Pač pa so med štajerskimi narečji razlike glede kvantitete naglašenih zlogov. Medtem ko so kratki naglašeni zlogi mogoči v savinjskih, goričanskih in prleških govorih, pa so bila v pohorskih, srednještajerskih in v večini obsotelsko-bizeljskih govorov kvantitetna nasprotja odpravljena, ker so se kratki naglašeni samoglasniki podaljšali. Zato so med posameznimi štajerskimi narečji in govori razmeroma velike ritmično-kvantitetne razlike.
Del štajerskih govorov pa se loči od drugih tudi po naglasnem mestu v določeni kategoriji besed. Tu imam v mislih tako imenovani terciarni premik dolgega cirkumfleksa s končnega odprtega zloga na predzadnji besedni zlog. Izvedli so ga govori zgornjesavinjskega in deloma tudi srednještajerskega in pohorskega narečja, medtem ko je drugod neznan. Štajerski naglasni premik je ozemeljsko povezan z enakim premikom v sosednjih koroških govorih {siena, miésa, niéba — gornjesavinjsko).
Precejšnji so razločki med štajerskimi govori tudi glede razvoja sogias-nikov, nekatere novosti pa so tudi tu splošno štajerske. Tako skoraj povsod govore ustnično zobni Ivi. Prav tako sta se tudi palatalna ll'l in ln'1 razvijala v bistvu povsod enako: ll'l je prešel v srednji lil, ln'1 pa v nosni ali čisti ///.
Nekateri štajerski govori imajo v položaju pred zadnjimi samoglasniki izrazit velarni lil. To velja zlasti za zgornjesavinjske ter nekatere srednještajerske in kozjanske govore, drugod pa je lil srednji.
174
v večini štajerskih govorov je /r/ sprednji, v nekaterih pa se dela z jezičkom. Takega slišimo zlasti v nekaterih govorih zgornjesavinjskega in pohorskega narečja.
Končno bi omenil še to, da je l-ml pred pavzo v nepregibnih besedah v prleščini in prekmurščini prešel v J-nl, drugod pa je ohranjen.
Med štajerskimi narečji so seveda tudi mnoge oblikoslovne in slovarske razlike, vendar o njih na tem mestu ne morem govoriti.
Štefan Barbarič
Filozofska fakulteta Zadar
KO SE BO OGLASILA ZLATA PTICA...
o madžarskih prepevih slovenskih ljudskih pesmi*
Avgust Pavel je bil prepolna osebnost, da bi ga bilo mogoče obseči mimogrede, v okvirih tega ali onega strokovnega zanimanja. Odprt stvarem in pojavom je v misli in v delu izražal svoje razmerje do sveta kot pesnik, kot jezikoslovec in etnolog, kot kulturni organizator in vzgojitelj. Ob njegovem duhovnem izročilu se nam dogaja kot sicer ob srečanjih z miselnostjo pomembnih tvorcev: kakor je ta dediščina na eni strani bogata in neizčrpna, tako je na drugi oplajajoča, prevzema ne le s širino vidikov, marveč še v večji meri z živostjo in toplino utripanja.
Madžarska publicistika je posvetila Pavlovemu delovanju lepo število prikazov, obravnav in spominskih člankov, je — povedano na kratko — priznala njegovemu delu »nadčasoven« pomen. V primeri z njimi je na Slovenskem kulturni pomen našega uglednega rojaka sorazmerno slabo poznan; glavna težava je pač, ker je Pavel pisal pretežno v madžarščini, ki je za razmere pri nas žal še zmerom neka eksotična zanimivost, hkrati pa — povejmo naravnost — naše osrednje zanimanje za kulturo in književnost le poredkoma zmore malo pozornejši pogled na dogajanja na obrobju ali onkraj meja svoje pokrajine. Naše današnje poznanje spisov in pomena Avgusta Pavla temelji ponajveč na študijah Vilka Novaka, ki je že od začetka 30-ih let dalje vztrajno in prizadevno opozarjal slovensko kulturno javnost na delovanje szombathelYskega profesorja in publicista. Njegovi skrbi in kulturnopolitičnemu razumevanju Pomurske založbe gre priznanje, da smo v seznanjanju s Pavlovim opusom storili korak naprej s tem, da smo dobili dvojezično izdajo 22 slovenskih ljudskih pesmi, opremljeno z zgodovinsko-folklorističnim komentarjem in s celostranskimi ilustracijami (L. Pandur). Gotovo je knjiga Pavlovih prepevov značilnih vzorcev naše ljudske epike sama po sebi razveseljiv in širše pozornosti vreden kulturni dogodek. To že zategadelj, ker pomeni počastitev spomina in majhno oddolžitev kulturnoposredniškemu delovanju Avgusta Pavla, ki je tja do smrti
• Slovenske ljudske pesmi. Szloven nepdalok. V madžarski jezik prevedel Avgust Pavel. Uredil^ uvod in opombe napisal Vilko Novak. M. Sobota, 1967.
175
v januarju 1946 požrtvovalneje in dosledneje ko kdo poprej ali pozneje gradil mostove k zbližanju in boljšemu sporazumevanju med sosednima narodima. V razmerah, ki so bile temu delu vse prej ko naklonjene, je s prevajanjem, informacijo in s študijami obračal Madžarom poglede na dotlej pri njih komaj znano, da ne rečemo, neznano kulturo njihovega maloštevilnega jugozahodnega mejaša.
Da so Pavlove zamisli rodile sad, smo se lahko prepričali na lastne oči, ko smo se ob slavistični ekskurziji tistega popoldne v lanskem avgustu ustavili v središču Pavlovega delovanja, v županijskem glavnem mestu Szombathelyu. Ni tu mesto, da bi navajal primere za to, kako močna, tako rekoč neizbrisna sled je ostala za skromnim kulturnim delavcem slovenskega rodu v zahodnomadžar-skem mestu, katerega v naši deželi le redki poznajo pobliže, večidel morda iz prekmurske kulturne zgodovine. Ime človeka, ki se ni nikoli poganjal za zunanjimi priznanji in počastitvami, marveč se je dan za dnevom razdajal in se izčrpal v drobni, zvesti službi imperativu človečanskega napredka, je postalo danes simbol naporov, ki jih poraja želja po slovensko-madžarskem sodelovanju. Kdo se dandanes še spomni mogočnih veljakov, ki so Pavlu metali polena pod noge! Med nepozabne spomine prištevam prizor, ko je stopil pred spominsko ploščo v tihi ulici Pavlov učenec dr. Kiss Gyula, danes profesor pedagoške akademije v istem mestu. Navezujoč na simboliko kralja Matjaža ¦— rešitelja, je govornik z zaneseno besedo obudil Pavlov mit »zlate ptice«, ki pri nas v tej obliki ni znan. Vedeti je treba, da je pesnik Pavel, zrasel v modernističnem ozračju adyjevske lirike, dal »zlati ptici« specifično aktualno vrednost, ki je nemalo oddaljena od prvotne, folkloristične.
Stoletne slovenske ljudske pripovedke prerokujejo, da bo takrat, ko se bo oglasila nad planino bajeslovna zlata ptica, iz notranjščine gore Pece planil izpred zmagovite črne vojske Kralj Matjaž. Prav gotovo bo tedaj Kralj Matjaž prinesel odrešitev in resnico ne le Slovencem in Jugoslovanom, marveč tudi lastnemu ljudstvu, Madžarom, da se bodo v bratski slogi za vse večne čase pomirili kujajoči se sosedje. Dobronamerni ljudje — na tej strani in onkraj — z zadržanim dihom že oddavnaj čakamo na glas čarobne zlate ptice (1940).
Zlata ptica? Od kod Pavlu ta simbol? Velja se ustaviti ob tem simbolu, ker slikovito ponazarja, kako se v Pavlu nerazdružno spajata in prepajata znanstvenik in pesnik, dognanje in podoba. Stroga znanstvena metodologija bi po logiki razumske spoznavnosti lahko podvomila o zanesljivosti takega, na videz bipolarnega zrenja stvari, toda kaj ni mogoče mimo spoznanja, da pogosto še tako striktna znanstvena analiza ne pelje do konca poti in se v naše eksplikacije, hočemo ali nočemo, nemalokdaj vmešavajo iracionalni momenti. Kar se Kralja Matjaža tiče, vemo, da je ta kompleks vprašanj pritegoval Pavla vse od začetka do konca njegove znanstvene poti. Že kot mlad študent na budimpeštanski fakulteti je ob preučevanju vzporednic Orfejevega motiva v južnoslovanskem ljudskem pesništvu zadel na Vrazovega Godca pred peklom in je začrtal pot prenosa starinskega ljudskega izročila iz Tracije do Srednje Evrope. K matjaževski temi se je Pavel ponovno s posebno ljubeznijo vračal, nazadnje jo je podal ob svojem poznem, žal prepoznem nastopu na szegedski južnoslovanski katedri. Vendar bi bilo v temelju zgrešeno mišljenje, da je bila Pavlu matjaževsko-hunjadijevska tematika izbran predmet samega akademskega zanimanja. Pavel se je tolikanj predano in zavzeto posvečal izbrani temi in
176
se z njo zaposloval vse življenje tudi zato, ker mu je na področju ljudske kulture prinašala preštevilne dokaze o sorodnosti in povezanosti duhovnih tokov na madžarsko-južnoslovanskem kulturnozgodovinskem terenu. Menim, da je pri izboru matjaževske tematike delovalo v njem še nekaj prvinskega, nagonsko pogojenega. Zato se ni omejeval na samo ljudsko pesništvo, temveč je segal za vsem, kar je iz tega v zvezi z Matjažem prešlo kot literarna snov v umetno književnost, zato je prevajal Cankarja (Potepuha Maika in Kralja Matjaža ter črtico iz Podob iz sanj) in Zupančičevo pesem. Z drugimi besedami: ljudski mit in književna ustvarjalnost mu izvirata iz istega duha, književni simboli se mu nujno nadograjujejo na ljudska izročila, katerih dragocenost je v tem, da so v njih nakopičena spoznanja mnogih rodov.
Ključ do popolnejše razlage Pavlovega zanimanja za matjaževsko snov bi lahko iskali v njegovi poeziji, ki nam razodeva ustvarjalca od njegove najbolj intimne in najbolj pristne strani. Kakor je mogoče povzeti iz pesmi Naša mati je pripovedovala na robu gozda (Anyank meselt az erdoszelen, v prvi pesniški zbirki Vak v61gy olen igy zsolozmazok, 1933), je starodavna ljudska izročila pesniku vsadilo v zavest materino pripovedovanje tam nekje v zgodnji mladosti. Pesnik evocira v pesmi, ki se mu je utrgala iz duše ob vznožju Pece nekaj dni pred odkritjem med vojno izgubljenega Pirnatovega doprsnega kipa Kralja Matjaža, sliko iz mladosti: bilo jih je devet otrok, ki so zasanjani ob materini pripovedi, zbrani na robu gozda, poraslem z materino dušico, »prežah« na prihod Kralja Matjaža. Za našo obravnavo je omembe vredno, da pesnik v pesmi na dveh mestih omenja »zlato ptico«, najprej v spremni besedi, sklice-vaje se na slovensko ljudsko verovanje o »zlati ptici« kot znanilki prihoda Kralja Matjaža, in v drugem delu, ubranem na elegično noto neizpolnljivosti mladostnih pričakovanj. Ta del je trpek, v disonanci s prvim: pesnik je tega leta (1932) našel na starem mestu le mater, sedečo na mahovnatem panju starega hrasta, družina se je razkropila, iz materine tožbe je mogel razumeti, »da se Kralj Matjaž nikoli ne bo prebudil, ker so nekje ustrelili ali ujeli z jekleno vrvico iz sna budečo zlato ptico.« (Zaradi celotnega vtisa pesmi bodi omenjeno, da je sklepni akord jenkovsko ubran na motiv večno žive narave, ki ni podrejena zakonu človeškega minevanja.)
Ko sem se razgledoval za motivom »zlate ptice« v znanstvenih zapisih matjaževskih zgodb, sem bil pravzaprav presenečen, ker sem pričakoval, da je pogostejši. Med več ko 80 variantami, kar sta jih objavila in obdelala Ivan Grafenauer in Milko Matičetov, sem ga zasledil v samo enem zapisu, to je v Freuensfeldovem iz ormoške okolice (Pravljice o kralji Matjaži, št. 1; Kres, 1884; Pri Grafenauerju št. 4).
O novih pomenih, ki jih v starodavne mitične snovi vnašajo različna obdobja, je v zvezi z matjaževsko tematiko spregovoril Matičetov (v oceni Gra-fenauerjeve monografije. Slovenski etnograf VI/VII, 1953-54). »Njihov čar se najbrž skriva v tem, da vsaki dobi nekaj povedo, da vsaka doba v njih nekaj najde, nekaj pa odloži kot dediščino za prihodnje rodove.« Itd. Pisec ocene pri tem opozarja tudi na umetniške poustvaritve in se ustavlja pri matjaževski temi kot oporišču za določen »kulturnopolitični ideal.« Primeri takega kulturno-političnega prenosa so pogosti po I. 1848, značilen je Majarjev politično poan-tirani pristavek k objavi folklornega izročila v Sloveniji 1848 (obj. Grafenauer, Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu, 208 si.). Speransova in partizanska
m
književna aplikacija teme Kralja Matjaža v družbenopolitičnem smislu je široko poznana. Upoštevaje širši kompleks prenosa matjaževskega motiva, nam postane jasno, da je Pavlova »zlata ptica« dete njegove poetizacijske izraznosti, simbol, ki na področju sosedskih kulturnih zvez lahko napolnjuje stvari s popolnejšo vsebino.
Ni naša naloga na široko razpravljati, koliko je Avgust Pavel prodrl v znanstveno folklorno problematiko. Po tem, kar so v zadnjih dvajsetih letih prinesle na področju matjaževske folkloristične problematike slovenske in slovaške znanstvene raziskave, je težko pričakovati, da bi v gradivu iz njegove ostaline bilo mogoče najti posebnih novosti. Vilko Novak obžaluje, da Pavel ni poznal razprave Zenona Kuzelje, ki je, kot vemo, Ivanu Grafenauerju služila že v začetku raziskovanja kot važno napotilo. V zapisu Avgust Pavel in slovensko ljudsko pesništvo (Narodno stvaralaštvo-Folklor, Beograd, 1965) poudarja Novak, da je Pavel ostal pesniški posrednik našega izročila sosedom, ki so dali ime našemu junaku«, in »da njegova prva študija dokazuje, da bi mogel pozneje, ako bi mu bilo na voljo vse slovensko gradivo, ustvariti pomembno primerjalno delo . . .« Očitno je, da pri pretehtavanju vrednosti Pavlovega obravnavanja hunjadijevsko-matjaževske tematike težišče ni na izvirnosti folklo-rističnih dognanj, marveč na kulturnozgodovinski razlagi in na popularizaciji pri sosednem narodu, ki ga te snovi posebej zanimajo. Ce je točno, da niti Hunjadi niti Matija Korvin nista vnela madžarske ljudske pesmi (Fiala Endre, A Hunyadiak a delszlav mondakban, Kalangya, 1944, 3. št.), potem je tem bolj zanimivo, da je Sibinjanin Janko (z drugimi »Ugričiči«) dobil v južnoslovanskem ljudskem pesništvu tako pomembno mesto in je npr. pri Kačiču Miošiču po njem naslovljeno pet pesmi. Koliko je Kralj Matjaž prisoten pri Slovencih, začenši od Nicolettijeve notice preko Devovega tekstnega vrivka o »kralju Matjažu« v prevodu Denisove pesmi, preko Schneiderjevega Ulrika, motivične variante Smrti Kralja Matjaža, Vodnika in Prešernove omembe matjaževskih pesmi v Glosi itd., ni potrebno na tem mestu posebej poudarjati. Skratka, z opozarjanjem na hunjadijevsko-matjaževske snovi je Pavel lahko dokazal Madžarom, da so zveze jugoslovanske, posebej še slovenske kulture z madžarsko mnogo tesnejše, kot je na splošno znano. Ni namreč mogoče mimo dejstva, da je Kralju Matjažu, »prelepemu ogrskemu kraljiču«, dal ime Matija Korvin, sin Janoša Hunjadija, Celjanom sovražne rodbine tekmecev na budimskem dvoru, brat tistega Ladislava, ki je bil kriv umora Ulrika II. in je zato tudi sam izgubil glavo. Z drugimi besedami povedano: dramatični dogodki, ki jih je doživljalo ali o njih slišalo slovensko ljudstvo v 2. polovici XV. st. in v XVI. st., so ustvarili epsko atmosfero, v kateri je lahko konkretna zgodovinska osebnost prevzela legendarne poteze.
Se en moment je določal Pavlov odnos do študija folklorističnih in drugih narodopisnih snovi. »Z globoko korenino sem zrasel z zemljo,« je Pavel izrazil na nekem mestu v prvi pesniški zbirki prvobitne izvire svojih ustvarjalnih navdihov. To, kar velja za njegovo pesništvo, se očitno kaže tudi v njegovem povezanem zanimanju za jezikoslovje in narodopis. Kako mu je bilo to dvoje neločljivo, je očitno že iz tega, da je svoji fonetiki cankovskega narečja (1909) dodal 15 zapisov ljudskih pesmi. Ljudstvo hrani najuniverzalnejše in najtraj-nejše vrednote, zato je treba te zaklade zbirati, jih preučevati in se vanje po-
178
glabljati; tako je vabil izobražence 1. 1936 v svoji reviji k zbiranju ljudskega izročila.
Ko se oziramo na knjižico prepevov slovenskih ljudskih pesmi, delujejo pri našem vrednotenju širša merila, kot je sam vidik prenašanja besedil. Pavel je v svoji ustvarjalni volji združeval nagnjenja pesnika, znanstvenika in kulturnega posrednika. Hotel je, da bi stara ljudska epika* izzvala v kulturnem okolju soseda mejaša živo pozornost, si prizadeval, da bi zazvenela v tujeje-zičnem prenosu enakovredno. Zeleč, da se slovenska epika prenese v obliki, ki: naj bo čim bolj ustrezna madžarskemu ljudskemu izražanju, si je dovoljeval različna stilistična preoblikovanja (143: galambom, rozsam za ljubca, ljuba), razširjal po lastnem občutku vrstice (Marko in Turki, 91 v 125), rimo po madžarski šegi nadomeščal z asonanco, vendar skrbno pazil, da je zadel najvažnejše: ritem. Seveda je mogoče ugotavljati razlike v izbrušenosti prepevov, vendar je očitno, da je Pavel pri prepesenjevanju zasledoval prej pesniške kot folklori-stične cilje, tj. da so mu ljudske pesmi predstavljale predvsem pesniške vzorce. Morebiti je zato tako zelo uspel prevod Prešernove Lepe Vide:
Lepa Vida je pri morji stala Lepa Vida a tenger vizeben
Tam na prodi si plenice prala, pelenkakat mosogatott eppen.
Črn zamorc po sivem morji pride, Fekete mor arra vitorlazott,
Barko vstavi, praša lepe Vide: barkajarol kotodve mokazott;
Crn zamorc ji reče ino pravi: »Tengeren tul szall a darvek nepe,
»Ce doma jim dobro ni, žerjavi kihiillt feszket uj honnal cserelve.
Se čez morje vzdignejo; ti z mano Gyere velem te is idegenbe.
Pojdi, srčno si ozdravit rano. hol irt talalsz sajogo sebedre!
Poznavalec madžarščine bi lahko ugotovil, da Pavlova prepesnitev predstavlja pesniško vrednoto prvega reda. Pavlova Lepa Vida bo poleg številnih njegovih prevodov lahko služila kot primer vsem prihodnjim prevajalcem, kako je treba pesniške tekste pesniško prevajati.
Naposled, a zelo na kratko, naj spregovorim še nekaj o kulturnem posredništvu. To zato, ker marsikdo dandanašnji živi v prepričanju, da to v času razvitih komunikacijskih stikov deluje samo po sebi po pravilih nekake operativne tehnike.
Ne moremo in nočemo zanikati vrednosti organiziranih oblik kulturnega posredništva, a ne smemo jih absolutizirati. Boljše možnosti stikov same po sebi še ne vodijo h kulturnemu zbliževanju, same po sebi še ne zagotavljajo vzajemnega bogatenja med kulturami. Kultura ni tržiščno blago, in je le posredno odvisna od ekonomskih zakonov povpraševanja in ponudbe. Zato je kulturno posredništvo v svojem bistvu zavestno vodeni vsebinski proces, saj na tem področju sodobni menedžerski postopki lahko kaj kmalu izpričajo svojo nezadostnost in brezuspešnost.*
* Ločitev ljudske epike od lirike je praktično pogojena; vemo, da se v pesmih lirski in epski elementi prepletajo in zlivajo. Epske v izvirnem pomenu so pesmi o bojih in junakih. Pavlov izbor obsega nekaj pesmi, ki kljub fabulativni osnovi izražajo občutja (Rodbina), izrazito lirski sta Ljubi konja jase, Jaz pa pojdem. Zadnji, ljudski popevki, dodaja v prepevu dva verza, subjektivno obarvano kot slovo od rojstne vasi.
• Primerjaj bibliografije v budipeštanski reviji Studia Slavica; po Pavlu je prenehalo na Madžarskem sleherno sistematično spremljanje slovenske književnosti in kulture sploh. Morda se v zadnjem času nekaj obrača na bolje?
179
Posebej je nujno poudarjati, kakšna je funkcija kulturnega posredništva pri majhnih narodih. Pogosto opažamo, da onkraj narodnostne meje komaj kdo še kaj ve o nas, se pravi o nas kot kulturni enoti sredi Evrope. Povsod učinkujejo kvantitetna merjenja, čeprav, kot vemo, je na duhovnem področju številnost vse prej ko odločilno merilo. O tem je svoje dni v polemiki z Adamičevim stališčem razpravljal Josip Vidmar, pred kratkim pa je kipar Vanja Radauš poudaril, kar velja v enaki meri za nas: »Ne glede na vplive mora to, kar je kakovostno v narodni kulturi, ostati, četudi pripada majhni in revni deželi. Prej ali slej bo taka kulturna vsebina ovrednotena in bo začela delovati zunaj meja. To je samo dokaz, da ne glede na to, ali je dežela velika ali majhna, mora po svoje prispevati k svetovni kulturi. Kultura lahko že kot mentalnost oplemeniti druge kulture.« Itd. (Vjesnik, 1. 6. 1968.)
V luči teh spoznanj je Pavlovo kulturno posredništvo slovenskega ljudskega in umetniškega pesništva kulturna vrednota izrednega pomena. Ožarjeno s pesniško vizijo presega drobni prakticizem, v katerega nas peha poslovni stil sodobne civilizacije, in odpira perspektive sporazumevanja ljudi preko pokrajinskih in narodnostnih meja.
Bibliografska pripomba. Med lastnimi starimi zapisi sem našel verjetno prvi madžarski prispevek k slovenski matjaževski tematiki. To je Prem Jozsef, Matyas kiraly a krainai nepkolteszetben (Kralj Matjaž v kranjskem ljudskem pesništvu). Objavljeno v spominskem zborniku Matyas kiraly emlekkonyv, Bp 1902, 236. str.
Berta Golob
Osnovna šola Preddvor
ŠOLSKE NALOGE IN POPRAVA
Šolska naloga lahko pomeni učitelju slovenskega jezika le uro, ko se ni treba ubadati ne z jezikovnim ne s kakim drugim poukom. To je ura, ki smo jo prepustili učencem, da napišejo, kar vedo in znajo in kakor vedo in znajo. Pravkar povedane misli so žalitev za vsakega resnega slavista.
Za šolsko nalogo je potrebna temeljita priprava. Pomembna je že časovna razporeditev nalog, še bolj pa načelo: od lažjega k težjemu. Dokler učenci ne obvladajo dobesednega govora, za šolsko nalogo ne bomo pisali dvogovora. Označitve bodo ostale bledi in neizraziti opisi oseb, če smo z nalogo prehiteli učno snov. Učiteljeva priprava na šolsko nalogo sloni na temeljitem poznavanju učnega načrta.
Na nalogo pa se morajo pripraviti tudi učenci. Vendar ne tako, da bi dobili nekaj dni prej za domače delo spis s podobnim naslovom, kot ga učitelj predvideva za šolsko nalogo. Domišljije ni več, izrazna sposobnost je zbledela. Obenem pa tak način dela zavaja k mišljenju, da šolska naloga ni nič resnega, nič enkratnega.
180
Učenci lahko že na začetku leta zvedo, kakšne šolske naloge bodo pisali. Ce bomo na primer učencem 7. razreda povedali, da učni načrt predpisuje zanje domišljijski spis, dvogovor, opazovalni spis z označitvijo oseb in dnevnik, se je s tem že začela priprava na šolske naloge. Dopolnjujemo jo z obravnavo leposlovnih del, z govornimi vajami in spisjem.
Rezultat šolske naloge pa ni odvisen samo od priprave nanjo, ampak tudi od naslova. Biti mora jasen, da sprosti otrokovo domišljijo, da mu zbudi ugodje in razblini utesnjenost. Naslovi se iz leta v leto ne smejo ponavljati, ker se jih učenci naveličajo (Pomlad je prišla. Prvi sneg. Počitnice so za nami, Zaprla se bodo šolska vrata, 25. maj — dan mladosti. Športni dan).
Veliko učiteljev je v večni zadregi za naslov. Slišati je bilo že mnenje, da naj bi imeli pri roki širok izbor naslovov najbolj uspelih nalog, torej neke vrste seznam naslovov za šolske naloge. To nima nobenega smisla. Prvič zato ne, ker bi se začele naloge brezupno ponavljati, drugič pa zato, ker so razmere v posameznih razredih (šolah, krajih) tako različne, da zahtevajo vse kaj drugega kot tipiziran naslov. Nazadnje pa bi namigoval seznam naslovov še na veliko učiteljevo nesposobnost.
Rešitev je v tem, da se slavist pripravi tudi na šolsko nalogo enako zavzeto kot na vsako drugo učno uro. Ce smo se resno ukvarjali s poukom spisja in z literarnoestetsko vzgojo, je treba samo še dobro razmisliti, kakšen naslov bi bil najbolj primeren za doživljajski ali domišljijski spis, za dnevnik, pismo in druge vrste spisov, ki jih za šolske naloge predvideva učni načrt. Pred očmi moramo imeti razred kot celoto, prav tako tudi posameznike, njihove sposobnosti, interesno usmerjenost, dosedanje uspehe v pisnem izražanju ter bolj ali manj dolgotrajno pripravo na šolsko nalogo. Ce so v kakem razredu zmogljivosti učencev preveč različne, pripravimo za nalogo dva naslova, od katerih bo eden primeren za tiste učence, ki jim povzroča pisno izražanje velike težave. Vendar mora biti izbira naslova nakazana tako, da ne zapostavlja slabih učencev.
Tista ura, ko pišemo šolsko nalogo, je že sama po sebi nekoliko bolj slovesna, k posebnemu občutju pa mora zavestno pripomoči tudi učitelj. Ni dovolj, da pride v razred, veli razdeliti zvezke, zahteva mir, pove naslov, ga napiše na tablo, preži, da kdo ne bi pozabil napisati datuma, potem pa do konca ure pazi, da sosed ne bi gledal k sosedu, ali pa sede za kateder, razgrne časopis in bere. Tak začetek šolsko nalogo razvrednoti, učencem poveča utesnjenost, zato se lotijo pisanja raztreseni in se do konca ure ne morejo zbrati.
Res je, da mora šolsko nalogo od prve do zadnje ure spremljati tišina. To pa naj bo ustvarjalna tišina, ki bo učenca spodbujala, da se bo izražal čim bolj neposredno in odkrito. Posledica bo logična urejenost spisa in tekoče pripovedovanje. Učitelj bo razred umiril, če bo stopil predenj tiho, povedal nekaj misli za uvod, v višjih razredih primerni nalogi (npr. razmišljanju ali orisu) dodal primeren moto iz kakega leposlovnega dela, opozoril na napake iz prejšnje naloge in s spodbudno besedo zaželel učencem srečo.
Med uro naj učenci ne sprašujejo več za pojasnila, smejo pa to storiti, preden se vsi dokončno lotijo dela. Posebno učenci višjih razredov (7. in 8. r.) naj bi imeli pri sebi zvezek z napakami iz prejšnjih nalog, lahko pa tudi mali slovenski pravopis. Učence je treba čim prej navaditi, da si neurejene misli zapišejo najprej na list, v svoj privatni delovni zvezek, šele potem v šolskega. Na koncept sodi tudi dispozicija in vsi tisti slogovno neizčiščeni stavki, za katere
18t
učenec sam čuti, da niso dobri. Tako se bomo izognili neestetskemu videzu | naloge, ker bodo strani napisane čisto, brez prečrtavanja in radiranja, pa jezi- ; kovno in slogovno pravilnejše, če že ne rečem barvitejše. Jasno je, da učenec ] ne sme vse naloge napisati najprej na list, saj mu bo zmanjkalo časa za prepi- j sovanje. Ce jih na tak način dela začnemo zgodaj navajati (najkasneje v 6. razredu), bodo hitro razumeli, kaj od njih zahtevamo, posebno ker vedno poudarjamo, da morajo tudi domače naloge najprej sestaviti in popraviti, šele nato ] prepisati v zvezek. Morda bo kdo oporekal, češ da je tak način dela za učenca ; potuha, ker se ne bo nikoli navadil hitrega mišljenja in jasnega oblikovanja misli. Pozabljamo, da je pisno izražanje težaven potek, ki povzroča preglavice \ prenekaterim, če ne v določeni meri prav vsem, da je izražanje odvisno od vse- i bine, ki jo hočemo posredovati, od našega trenutka razpoloženja in še od mar- 1 sičesa, da se sami ob vsej izobrazbi in poznavanju jezika zatekamo h konceptom j — zakaj bi to prepovedali učencem, ki se morajo izražanja šele učiti! S tem jim kvečjemu dopovedujemo, da je jezik tenkočutna struna in da ne smemo ravnati z njim brez presoje, brez občutka za zven, tj. za jezikovno pravilnost in slogovno \ ubranost. \
Navajeni smo se jeziti nad slabimi rezultati šolske naloge, pa je dostikrat j res, da zahtevamo od učenca več, kot zmore. Ce smo izbrali neprimeren naslov, j pripišimo slab rezultat izključno le sebi. V vsakem primeru moramo upoštevati, i da je šolska naloga vendarle nekaj drugega kot domača, da je bil učencu čas < odmerjen do minute in da je pri pisanju moral paziti na več stvari hkrati. Prav ', lahko se zgodi, da naloge ni mogel niti prebrati. Našemu rdečilu ni utegnil iz- < makniti niti ene napake. Zato je skoraj nujno, da učence na določene stvari ; sproti opozarjamo in da tudi nalogo ocenjujemo glede na pogostnost tistih na- i pak, ki se ne bi smele več ponavljati. V 5. in 6. razredu slogovnih napak še \ ne moremo šteti za zlo, v 8. pa so že zelo pomembne. Pravopisne napake morajo j izginjati od naloge do naloge. V 6. razredu moramo fonetično napisane besede i šteti za hudo napako, medtem ko ne moremo pričakovati, da bi že vsi učenci ] obvladali ločila v zloženem stavku. V 7. razredu morajo jezikovne pomanjklji- ' vosti vedno bolj izginjati. Učence je treba opozarjati na zahteve dobrega sloga, i na uporabo metafor, medtem ko mora v 8. razredu del učencev že pisati šolske j naloge brez (bistvene) napake. \
Šolske naloge so preizkus, viden dokaz napredka ali nazadovanja, in ne j morejo biti same sebi namen. Naloge ne moremo pisati kadarkoli, če hočemo ] z njo izmeriti trdnost pridobljenega znanja. Ce zahteva učni načrt za eno od i šolskih nalog obliko dnevnika, kronike, pisma, dvogovora ali predelavo, razši-1 ritev, razmišljanje, morajo biti te vrste spisov učencem prej poznane iz lepo- | slovnih del. Razen tega pa lahko določimo za šolsko nalogo še drugačno vsebino, i ki jo izražajo učenci v doživljajskih in domišljijskih spisih. Hkrati z obnovo i so se teh dveh zvrsti naučili že zelo zgodaj in jim ne povzročata posebnih težav. ¦ Najbrž pa v 7. razredu ne bodo navdušeni nad naslovom »Sli smo po zvončke«,' ker se jim bo zdel preotročji, sposobni pa bi bili kar lepo izraziti pomladno raz-. položenje v nalogi »Z vetrom, pticami in soncem«. i
Šolska naloga mora imeti tudi vzgojno vrednost. Iz nje spozna učitelj mi-; selni in čustveni svet učencev in na ta spoznanja naj opira vzgojni proces. Iz i šolskih nalog lahko zvemo, kaj sodijo mladi o bogastvu, znanju, lepoti, resnici,j
poštenosti, prijateljstvu, o knjigi, filmu, umetnosti, tehničnem napredku ipd. To;
i
182 i
so dragoceni podatki o čustvovanju mladostnika. Omogočajo nam razgovor z učenci samimi, dajejo snov za roditeljski sestanek (primerno oblikovano), za pogovor s kolegi in ne nazadnje zapažanja za matični list.
Važna je tudi oblikovna stran naloge. Učenci morajo vedeti, kam napišemo naslov, kam datum, koliko vrst pustimo praznih med naslovom in vsebino ter vse, kar se tiče odstavkov in lepe pisave.
2e pri pisanju naloge je treba misliti na popravo. Najbolje je, da pišejo učenci nalogo samo na desni oziroma na levi strani, tako da pišejo popravo na nasprotno stran. Vse napake popravljajo tako, da ponovno napišejo ves' stavek, in sicer v vrsto nasproti napačno napisanega besedila. Tako imamo nad popravo najlepši pregled. Ne zdi se mi primerno, da bi popravo mašili na rob, ker tam hitro zmanjka prostora. Popravljati samo napačno napisane besede skoraj nima pomena. Prav nobene vrednosti pa ne vidim v popravljanju ločil tako, da zapiše učenec eno besedo pred manjkajočo vejico in eno za njo.
Učitelj se navadno poprave boji že vnaprej. Ve, koliko časa bo presedel pri zvezkih. Najbolj utrudljive so poprave obnov in spisov z obrabljenimi naslovi. Naloge so po večini brez življenja, druga podobna drugi. To začne učitelja utrujati, posebno če je bil tako neroden, da je isti teden pisal naloge v več razredih. Rezultat takega dela so slabše ocene, naloge pa slabo popravljene. Učitelj mora šolske naloge s popravami primerno razvrstiti, tako da isti dan ne popravlja več kot šestintrideset nalog. S tem ne mislim reči, da bi v enem tednu pisal samo naloge, v naslednjem pa poprave, saj bi potem učenci v nekaterih razredih predolgo ne zvedeli za oceno. Iz prakse vemo, da se poprava najbolje obnese neposredno za nalogo.
Učenci morajo že poznati popravne znake, tako da ne sprašujejo več, kaj pomenijo. Medtem ko v 5. razredu kakemu učencu sami vstavimo manjkajoče besede ali mu kakorkoli popravimo stavek, ki bi ga sam ne zmogel, lahko preidemo v 7. razredu na popolnoma drug način korigiranja. Napak ne označujemo več s popravnimi znaki, ampak označimo število napak s posebnim znamenjem na robu. Kolikor znakov je na robu, toliko napak je v tisti vrstici oz. v stavku. Učenec bo imel s popravo neprimerno več dela, ker bo moral razmišljati, kje tiči napaka. Toda naučil se bo misliti, iskati, precenjevati, tehtati vrednost besed. Pri taki popravi moramo biti učencem ves čas aktivni svetovalci. Svetujejo pa jim tudi tisti sošolci, ki so pisali nalogo z malo napakami ali celo brez njih. Ker pišejo učenci popravljeno besedilo na prazno stran vštric glavnega besedila, nam ravno ta prostor omogoča hiter pregled nad popravo. V primeru, da je učenec napako slabo popravil, ima gotovo še dovolj prostora, da stavek izboljša.
Preden preidemo k individualni popravi, moramo tako ali tako eno uro posvetiti splošnim napakam, ki so se pojavile v nalogah. V 5. in 4. razredu bodo to najbrž pravopisni in jezikovni spodrsljaji, v 7. in 8. razredu pa zaradi bolj zahtevnih naslovov tudi večje stilistične napake. Le-te popravimo skupno, še preden pride na vrsto podrobna poprava. Izbrati moramo primerno število napak, da jih ni ne preveč ne premalo. Lahko se odločimo za kombinacijo, lahko pa pri eni popravi obravnavamo pravopisne, pri drugi sintaktične, pri naslednji stilistične napake itd.
To uro naj bi prebrali tudi najboljšo nalogo ali pa prepustimo učencem, naj sami povedo, čigave naloge bi radi slišali. Seveda naj jih tudi ocenijo in povedo svoje mnenje glede na oceno, ki jo je dal učitelj.
183
Ta naj sam presodi, ali je bolje, če pove ocene takoj prvo uro, ko delamo splošno popravo, ali drugo uro, ko je na vrsti individualna poprava. Ce bo ocene povedal že prvo uro, bo to storil najbrž na koncu, in ne na začetku, ker sicer tisti, ki so pisali slabše, ne bi aktivno sodelovali pri popravljanju napak.
Učni načrt predpisuje za višje razrede po šest šolskih nalog na leto. To je dovolj, da spoznamo iz njih stopnjo učenčeve pismenosti in njegov miselni svet. Lahko pa pomeni to število le poraz za učenca in učitelja — šest komaj povprečnih ali celo slabih ocen. Vsaka šolska naloga naj bi bila odraz poglobljene učiteljeve priprave in nov temelj v učnem ter vzgojnem procesu.
Jože Toporišič
Filozofska fakulteta Ljubljana
PRIREDNI ODNOSI
V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU
Problemi tega našega sestavka se glede na našo tradicionalno slovnico štirih avtorjev' nakazujejo deloma že iz naslova: takoj skraja namreč moramo pojasniti, kaj nam pomeni izraz »priredni« (in s tem seveda tudi »priredje« ali »paralaksa« in »prirednost« ali »kordinativno razmerje«).
Priredje nam je zveza dveh ali več sintaktično enakovrednih delov sporočila, kakor so npr. j az I in ti; o če I in mati; lepo, I mir no vedenje; vem, da imaš skrbi/ in si želiš miru itd. Izraz »enakovreden« se nam zdi boljši od sicer običajnega »glaven« ali »neodvisen«, čeprav je drugi, ko ga definiramo, zelo pripraven, ker tvori opozitivno dvojico s svojim nasprotjem, namreč z izrazom »odvisen«. Podredje (in sploh sintagma) pa nam seveda pomeni zvezo dveh med seboj odvisnih delov sporočila: iz enega izmed njih izhaja podrejevalna sila, drugi pa se ji podreja. Primerov za to je v izobilju: vem, da si truden; mlad t ant; tega ne v em. (Ležeče razprto tiskano kaže na tako imenovani vodilni člen sintagme, ležeče tiskano pa na odvisnega).
Razlika med tem in tradicionalnim slovničnim gledanjem na priredje je naslednja:
Slovenska slovnica in Slovenski pravopis govorita o priredju docela jasno samo, ko gre za zvezo stavkov.^ Pokažimo to s slovničnim primerom za vezalno ali kopulativno priredje:
Sever in jug se budita,/ drami se vzhod in zahod.^
^ Dr. Anton Bajec, dr. Rudolf Kolarič, dr. Mirko Rupel, (Jakob SoIar) — Slovenska slovnica. Druga popravljena izdaja. Ljubljana 1964 (dalje Ss 1964). 2 Prim. Ss 1964, str. 318—323. ' Ss 1964, str. 320.
184
Ker je za nas priredni odnos mogoč ne le na ravni stavkov, temveč tudi na ravni stavčnih členov, npr. osebka, predmeta itd., in njih delov (prilastka, pri-stavka itd.), členimo zgornji primer takole:
Sever I
in jug se budita,//
drami se vzhod/ in zahod.
V prirednem razmerju torej nista le stavka, temveč v obeh tudi njih osebka.
Tako je priredje, vsaj kolikor je šlo za ločnega ali disjunktivnega, pojmoval pri nas že Anton Breznik, ko piše: »Ločno priredje je dvojno: a) stavčno, če so zvezani stavki med seboj, npr. Ali grmi / ali se pa zemlja trese; b) besedno, če se vežejo samo stavčni členi, npr. Vse je vaše, bodi Pavel / ali Apolo, bodi Keia / ali svet, bodi život / ali smrt. (Trub.)"* Slovenska slovnica štirih avtorjev pa uporablja za nestavčno priredje večinoma izraz »istovrstni prirejeni stavčni členi«^ (prim. Bila je močna, / bistra, / oblastna ženska) oz. samo »istovrsten« (prim. Stopi ven/ ali noter). Tako je tudi na zadevnem mestu v Slovenskem pravopisu 1962.* Tretje meni znano poimenovanje prirednega odnosa v stari slovnici pa je »iste stopnje« (prim. »Med odvisniki iste stopnje pišemo vejico kakor v priredju: In vedela sva, kje kosi mladijo/ kje dr o zdi, / kod divji mož ho di, J kje vile se skrivajo v gozd i.«'
Mislim, da je prav, če se poimenovanje prirednega odnosa poenoti v tem smislu, da ga označujemo le s pridevnikom »priredni«, uporabo izraza »priredje«, ki pomeni priredno sintaktično tvorbo, pa razširimo tudi na nestavčna priredja, tj. na tip oče / in mati in podobne.
Naše pojmovanje prirednosti se loči od slovničinega tudi po tem, da iz pojma prirednosti izključuje razmerje, kot ga imamo v primerih kot trudna m ati, suh obraz, globoke brazde v njenih lici h. Za te in take primere namreč v slovnici beremo: »Priredni prilastki stoje pred svojim imenom.«^ Prilastek ali atribut, ena najtipičnejših odvisnih enot stavka vendar ne more biti v prirednem razmerju nasproti enoti, od katere je odvisen! (Take prilastke je najbolje imenovati ujemalne ali kongruentne.)
Ko smo tako odpravili podlago za eno vrsto nesporazumov, si sedaj natančneje oglejmo lastnosti priredja kot takega. Oblikovna značilnost priredja nasproti podredju iste vrste je na splošno ta, da členov priredja — razen deloma vezalnega, »stopnjevalnega« in ločnega,' — ni mogoče invertirati na podlagi členitve po aktualnosti (komaj mogoče pa v stilsko zaznamovani stavi), ne da bi pri tem spremenili naravo priredja. To razpoznavno merilo nam utegne koristiti posebno v primerih, ko jezikovno sporočilo uporablja tipično podredno vezno sredstvo, da izrazi prirednost, prav tako koristno pa bi utegnilo biti tudi pri iz-
* Dr. A. Breznik,  Slovenska slovnica za srednje šole. Četrta, pomnožena izdaja.  1934 (dalje Ss 1934), str. 210.
' Ss 1964, str. 101.
" Slovenski pravopis (dalje SP 1962), str, 84. ' Ss 1964, str. 103; SP 1962, str. 86.
« Ss 1964, str. 348. Podobno tudi na str. 313, le da se tu namesto izraza »prireden«  uporablja izraz »prirejen«.
' O tem gl. mojo razpravo Besedni red v slovenskem knjižnem jeziku, SR 1967.
185
ločanju iz priredja stavčnih tvorb, ki sicer uporabljajo tipična priredna vezna sredstva, namreč nevezniško zlaganje, za podredno razmerje.
V čem pa se priredje loči od navadnega zaporedja neodvisnih, samostojnih stavkov? Naša slovnica rešuje to vprašanje ob zgledih Lepo vreme je. Na sprehod pojdem proti Lepo vreme je, na sprehod pojdem oz. Lepo vreme je. Zato pojdem na sprehod in končno Lepo vreme je, zato pojdem na sprehod. Za prvi primer (dva stavka, brez veznika) se trdi: »V prvem zgledu nimata ugotovitev, da je lepo vreme, in odločitev, da pojdem na sprehod, še nobene prave zveze. Zato sta tudi izraženi vsaka v svojem zaključenem stavku; ugotovitev ima svoje stavčno valovanje, odločitev tudi svoje.« Pač pa se že za drugi zgled priznava, da »v govoru časovno in glasovno pove/žemo/ ta dva stavka v ožjo enoto, a stavka sta ostala še zmeraj samostojna, drug drugemu enaka, na isti stopnji, v isti vrsti in redu, drug pri drugem ali, kakor pravimo, drug drugemu prirejena«.'"
Razlika med dvema prirednima in samo zaporednima stavkoma bi po tej definiciji bila v prisotnosti ali odsotnosti zveze med obema sestavinama in v stavčni intonaciji. Meni se zdi važen samo prvi kriterij: tipična, in sicer zveza v razmerju, mora biti med obema sestavinama, če hočemo govoriti o priredju, posebna stavčna intonacija pa ni nujna. Je pa vprašanje, ali je ta pomenska zveza nujna že v zavesti govorečega ali pa je dovolj, če jo vzpostavi zavest naslovnika (dekodirajočega). Po mojem prvo spet ni potrebno, čeprav je v večini primerov res dano, drugo pa je. Stavka Lepo vreme je in Na sprehod pojdem brez medsebojne povezave ne bi bila dejansko sporočilo, temveč dve sporočili, ki pa ne bi bili smiselni, izgovorjeni drugo za drugim ob istih okoliščinah. Mislim, da naslovnik takim stavkom vzpostavi smiselno, razmersko zvezo posledičnosti, in s tem imamo že priredje. (Menim, da je ta zveza obstajala tudi že pri ubesedujočem: Lepo vreme je, torej ni ovire, da bi šel na sprehod ali kaj takega je podstava sporočila Lepo vreme je. Na sprehod pojdem.) V ve-zalnem priredju mora biti med stavkoma, ki ga tvorita, skupen del njunih pomenskih enot, pomensko stičišče in odzivanje, npr. umestitev v določen čas in razmere, enotno gledanje na sestavine priredja ipd. Kakor hitro take skupne odzivne podstave ali očitnejšega razmerja med deli pomenske podstave v dveh enotah, ki lahko tvorita priredje, zmanjka, ne moremo več govoriti o priredju, temveč le še o zaporedju stavkov.
Iz tega, kar smo pravkar povedali, jasno sledi, da za nas tako imenovano glavno ločilo (pika, klicaj, vprašaj) tudi ob odsotnosti veznika pred drugim členom potencialnega priredja ni ovira za priredni odnos. Tako priznavamo status priredja tudi naslednjima samostojnima stavkoma: V vsa/tem (ločnem) priredju se po dva stavka začenjata z ali. I Razmerje njunih dejanj pa je tako, da eno izključuje drugo.^^ Zdi se nam pa, da prirednega razmerja ni med naslednjima samostojnima stavkoma (ki komentirata zglede za vezalno priredje): V teh primerih imamo po dva ali več glavnih stavkov, torej priredje. I Posamezni stavki so si po vsebini sorodni; vsak ima zase svoj pomen, vsi skupaj pa izrekajo splošno misel.^'^ Med tema stavkoma ni pomenske vzporejenosti, temveč le zaporednostna gradnja ene širše miselne enote.
» Ss 1964, str. 321. " N. m., str. 319. '! N. m., str. 320.
186
Koliko vrst priredij pa je?
Na to vprašanje odgovarjajo razne slovnice različno. Naša slovenska pozna vsaj že od Breznika sera^^ pet tipičnih:
1. vezalno ali kopulativno: Zeblo me je pa lačen sem bil.
2. ločno ali disjunktivno: Ali delaj doma ali pa pojdi v svet.
3. protivno ali adverzativno: Oči imajo, pa ne vidijo.
4. vzročno ali kavzalno: Dvignite glave, kajti približalo
se je naše odrešenje.
5. sklepalno ali konsekutivno: Prezgodaj sem prišel na svet;
torej sem bil nadloga že od rojstva.
V primeri s slovensko hrvaška slovnica'^ nima vzročnega, zato pa izvze-malno {Bijaše vedar zimski dan, samo je tanka koprena ležala na dolini), Cehi,'* imajo poleg petih znanih tudi nam še stopnjevalno ali gradacijsko priredje (primer bi bil Dobra kritika ne podira samo, I ampak tudi zida) in pojasnjevalno ali eksplikativno (primer bi bili lahko Zajčevi verzi: Pode nas podivjani vali burje. / Z rogovi se upirajo v naše hrbte. Mi smo brez telesa. Brez poti.), Slovaki^' se ločijo od Cehov po tem, da imajo namesto pojasnjevalnega priredja dopustno (primer bi bil: Res je siromak, pa ima svoj ponos). Poljaki'* in Rusi'' imajo manj skupin celo od nas: Poljaki ločijo vezalno, posledično, protivno in ločno priredje, Rusi pa vezalno, protivno, ločno in pojasnjevalno.
Kdo ima prav? Upoštevati moramo dejstvo, da je razlog za to neenako sistemizacijo deloma v slovanskih jezikih, ne pa v slovnicah. Morda npr. v ruščini res ni formalnih dejstev, nemara specializiranih veznikov, za natančnejšo klasifikacijo. Naš slovenski jezik pa, se zdi, prav zahteva povečanje števila kategorij, če hočemo vanje brez sile in nasilja razporediti vse zadevno gradivo.
Tako bi najprej kazalo upoštevati stopnjevalno razmerje med členi priredja, pa naj ga pridružimo vezalnemu priredju ali pa ga čisto osamosvojimo. Medtem ko vezalno priredje tvorijo stavki (in manjše enote), ki, jim je skupno le to, da so njih vsebine priredne sestavine večje enote (v stavčnem priredju soobstAjajo ali pa si časovno slede — večina slovnic (in tudi naša) tu misli, da »so si stavki po vsebini sorodni«^"), se enote stopnjevalnega priredja vsebinsko stopnjujejo, in sicer navzgor ali navzdol. Da bi bilo stopnjevalno priredje bolje obravnavati kot čisto samosvojo skupino, kažejo primeri, kjer se stopnjuje nekako protivno priredje, npr. Niso mi dali kruha, celo zasmehovali so me.
Iz protivnega priredja pa menda ne kaže po hrvaškem zgledu izločati primerov z veznikoma samo ali le, saj se dasta tudi ta veznika zamenjati z drugimi, nekako enakovrstnimi, protivnimi vezniki: včasih brez težave (prim. Denar ni daleč, samo (= toda) čakati bo treba-^), v drugih primerih pa nam analiza kaže, da gre v bistvu vendarle za isto (prim, prav tako iz Ss 1964: Gaj ni še svatovski
" N, m., str. 209—210,
^* Breznik (Ss  1934,  str, 210),  ima tu pravzaprav »sklepalno  (konkluzivno)  ali  posledično  (konsekutivno)«.
Brabec, Hraste, Zivkovič.
Havranek, Jedljčka. " Pauliny, Stole, Ružička.
Srednješolska slovnica; podobno v slovnici Doroszewskega. " Akademijska slovnica. " Ss 1964, str. 320. Tako že pri Brezniku. " Ss 1964, str. 321.
187
odet, I le (= toda) črni trn cvete bahato-, tu je nasprotje med gajem in črnim trnom in med ni svatovski ter bahato). Res je pa, da take izvzemalne veznike z lahkoto ločimo od drugih protivnih (prim. le, samo: pa, toda, vendar), medtem ko je druge protivne veznike bodisi po občutku bodisi analitično medsebojno kaj težko razmejiti. — Po našem mnenju prav tako lahko ostanejo v okviru protivnega priredja tudi res nekam posebni primera tipa Fant je res mlad, I a prebrisan. Taki primeri namreč glede na mogočo pretvorbo Čeprav je fant mlad, I je prebrisan v bistvu ne povedo drugega kot to, da se vsebina nekaterih protivnih priredij da izraziti tudi podredno z dopustnim odvisnikom.
V marsičem nam bo olajšana analiza priredij tudi v primeru, če v slovensko slovnico uvedemo pojem pojasnjevalnega priredja. Primer zanj bi bil npr. V polmraku se je prikazala velika senca; I to je sosed peljal voz sena.
V teh sedmih vrstah priredja uporabljamo v slovenščini naslednje veznike in vezniške besede (spisek žal ni popoln):
1. vezalno: in, pa, ter.-^^ Rahlo se je pozibaval, kakor da se mu šib i j o kol enal in mu bodo zdaj zdaj odpovedale no-g e; Ti/ pa jaz/ pa zidana marela; nikoli še ni šel mimo, da bi ne bil klobuka snel,/ kolena p r ip ogni 1,/ oči kvišku povzdignil/ ter iz srca v z d i h n i 1: Lep je Blegaš;
2. stopnjeval no: ne samo (ne le) — ampak tudi (temveč tudi, marveč tudi), tako — kakor, ne — ne, niti — niti, tudi:^^ Znamo ga ne le piti,/ ampak tudi ne s t i (Trdina) •, /Ni/kogar ni: še mačke ne/ ne psa (Bor M.); A sedaj je treba borbe v nas,/ borbe,/ svetle borbe; ne počitka/ ne miru, niti lepih sanj (Kosovel); Ne le da mi ni pomagal,/ še nagajal je; Pazljivo so ga poslušali tako mladi/ kot stari; Kakor je dobilo pesemsko besedilo pri ustoli-čevanju krščansko obliko,/ tako so jo dobili tudi poganski obredi in pesmi (Legiša, Tomšič);
3. pojasnjevalno: to, tj., to se pravi. . . : Slovenščino pišemo danes z g a j i C o,/ to je z latinico, kakor je...; Slovenske samoglasnike govorimo z mehkim nastavkom,/ to se pravi, da se načenjajo brez eksplozije glasivk (oboje SP 1962);
4. ločno : ali, — ali, bodi(si) — bodi(si), zdaj — zdaj, oziroma, tu — tam.^ Bo/ ali ne bo? (P. Vidav); Imajo otroški oddelek — to se pravi:.
" a) Tako tudi po Ss 1964, str. 320; ista slovnica šteje na str. 102 mednje še ne — ne (in' nj7i — niti), med primeri pa je obravnavan tudi še ne samo — ampak iudi-, na s\r. 101 najdemo še lako — kakoi in (gotovo po pomoli) celo aii. Breznik (n. m., str. 209) navaja med vezalnimi vezniki še vih tega, nikar, nikarpada, kar gre po našem v stopnjevalno priredje.
" z uvrstitvijo ne — ne (in niti — nili) so pravzaprav težave. Breznik (Ss 1934, str. 210) jih uvršča v »nikalno ločno priredje«: Vi ne znate ne mene/ ne mojega očeta (Dalm.) To bi bilo res le v primeru, ko bi šlo za odgovor na vprašanje Ali poznate mene ali mojega očeta? Toda v tem primeru je sintaktična pretvorba dvojna: 1) namesto povednega stavka imamo vprašalnega, 2) namesto trdilnega pa nikalnega. Najbližja pretvorba ne mene/ ne mojega očeta je tako mene/ kot mojega očeta ali mene/ in mojega očeta, zaradi česar postavljam take primere v stopnjevalno priredje.
Druga težava je z dvojnim veznikom ne samo (ali ne ie) ampak tudi (ali marveč tudi, temveč tudi). v stari slovnici (prim. Breznik 1934, str. 209) so bili taki vezniki uvrščeni v vezalno priredje, v Ss 1964 se o njih ne govori, ponazarjajo pa (kot v SP 1964) protivno priredje (prim. Ss 1964, str. 102). Mislim, da to ni upravičeno niti v primeru, če ne priznavamo stopnjevalnega priredja (v tem primeru jih je treba uvrstiti med veznike vezalnega priredja). Na istem mestu ima Breznik naštete tudi polem in nato, Ss 1964, str. 321 pa meni, da to niso vezniki. Toda pretvorba njihovih primerov {Zgrudil se je na stol, potlej (nato) je globoko vzdihnil, namreč Zgrudil se je na stol in globoko vzdihnil) kaže, da potlej (ali nato) v tej zvezi komaj še nastopata kot prislova.
Ss 1964 pozna samo ali — ali in tudi med zgledi ni primera za en sam aJi (str. 102) in bodi(sij — (bodi(si) (str. 136).
188
enoj dve/ ali tri sobe (E. Peroci); Nista vedela, če sta živa// ali že mrtva (Trdina); Samostalnik stoji bodisi sam/ ali s predlogom (SP 1962); Zbodel je zdaj enega/ zdaj drugega, tu si je privoščil prijatelja,/ tam sovražnika);
5. protivno: pa, ali, vendar, a, toda, ampak, ne — ampak (marveč, temveč):^^ Trubarji so bili podložniška družina, ki so m 1 i n a r i 1 i pod vasjo,/ od srede 16. stoletja pa kme tov al i in stanovali v vasi (Rupel); Jokal bi,/ pa ne smem (Kosovel); Srečo lovimo po svetu vsi,/ ali sreča je čudna ptica (Jurčič); Marsikaj sem že doživel,/ vendar kaj takega še ne; V nasprotju z Grki so imeli Rimljani mogočno logiko,/ a slabo d i al e k t i k o (Vidmar); Tinka je porodila dekletce. Živo in zdravo dekletce,/ toda bedasto (C. Kosmač); Originalno,/ ampak neukusno (J. Kozak); Veseli me vselej, kadar najdem človeka, ki mi ni iz gole samopridnosti,/ ampak iz dobrega srca prijazen (Stritar); Prosta je besedna stava tedaj, kadar besede same po sebi nimajo določene stave,/ temveč jo določa pomen stavka (Ss 1964); Raščica takrat ni bila samotna vasica v zatišju, stran od velikih poti,/ marveč je stala sredi pr o-prometne in obrtne pokrajine (Rupel);
6. vzročno:^' zakaj, kajti, saj, sicer, drugače, namreč:^^ Ne morem tja,/ zakaj sosed me sovraži (SP 1962); Predlog je bil izglasovan brez debate,/
'kajti poslancem se je mudilo na večerjo; Storil sem, kot so mi rekli,/ saj drugega mi tako ni preostajalo; Storil sem, kot so mi rekli,/ sicer (drugače) bi se bilo še huje končalo; Storil sem, kot so mi rekli,/ ne maram namreč nepotrebnih težav.
7. sklepalno: zato, pa, torej, tako, zatorej : Prišli ste, da se česa naučite,/ zato se primite dela (SP 1962); Prosili so me, naj pridem,/ pa sem; Dobro se bomo imeli,/ pridi torej (SP 1962); Knjigo je pisal nekaj let,/ tako so neke njene neskladnosti razumljive; Izdal si nas,/ zatorej umri.
Spisek prirednih veznikov in primeri priredij kažejo na dva problema: prvi so vezniki z enako funkcijo, drugi pa mnogofunkcionalnost nekaterih veznikov, posebno in, pa, ali. O obojem sem pred leti že pisal,zato se tu lahko omejimo na kratko poročilo o najbistvenejšem.
Medsebojno razmerje posameznih veznikov iste vrste je mogoče kolikor toliko zanesljivo ugotoviti na podlagi nasprotij, kot so »sodobno — zastarelo, leksikalizirano — svobodno, knjižno — ljudsko, stilsko zaznamovano — stilsko nevtralno, navadno — poudarjalno, splošno — predvsem na papirju« ipd. Primer za sodobno proti zastarelemu nam lahko ponazorita protivna veznika pa in pak.
-* Med temi vezniki je zanimiv ampak: rabi se ali samostojno, tj. tako kot pa, vendar, toda, hkrati pa v zvezi z ne, tj. tako kot sicer vedno temveč in marveč. SP 1962 (str. 105) navaja samo primere, ko se ampak da zamenjati s temveč in marveč. Breznik (Ss. 1934, str. 210) navaja med protivnimi vezniki tudi ali — a/i, vendar tega ni ponazoril s primerom. Ali je to sploh mogoče?
" Ss 1964 (str. 322 imenuje te veznike »tako imenovan/e/«, ker da so »pravzaprav prislovi«. Prav zamenjava s ker pa kaže, da gre za veznike.
" Iz Breznikovega spiska (Ss 1934, str. 209) veznikov vezalnega priredja smo prenesli sem namreč.
" Prim. Stilska vrednost slovenskih knjižnih veznikov, Radovi Zavoda za slavensku filologiju, Zagreb 1964. Tam je tudi vsa zadevna bibliografija od Dalmatina sem.
189
leksikalizirano — svobodno vezalna veznika pa in in,^^ za knjižno — ljudsko primerjaj in in pa (kadar pa ni leksikaliziran) ali nato — potlej. Vsa doslej navedena nasprotja ponazarjajo hkrati stilsko nevtralnost — zaznamovanost. Za nasprotje navadno — poudarjalno primerjaj protivno pa — ali (ali vendar) za splošno — predvsem na papirju pa zato — tedaj.
Glede veznikov in in pa, teh najtipičnejših zastopnikov tako imenovanih polifunkcionalnih veznikov, sem v omenjeni razpravi prišel do sklepa, da tu dejansko ne gre za funkcionalno polisemantičnost, temveč da je prvi v knjižnem jeziku vezalni, drugi pa protivni; v vseh drugih funkcijah pa samo zamenjujeta specializirane veznike. Ker smo pa obravnavali v primerih^^, naj to svojo misel prav na kratko ponazorim ob vezniku in, pri tem pa se oprimo kar na primere, ki nam jih daje Ss 1964: Mimo si šel,/ in se nisi oglasil (in = a, pa toda); Velikim pevcem so nekdanje dni zidala mesta se na strune zvok,/ in danes moji pesmi dano ni siroti eni utolažiti jok (in = toda); Toplo je bilo/ in sneg se je tajal na strehah [in = zato). V vseh teh primerih je raba veznika in stilsko zaznamovana. Tako je tudi v primerih Za^rf mi knjigo,/ in tema se zgrne nad nami in Zapišem ti zemljo/ in prost boš vojaščine, kar se oboje da razlagati podredno: Ce nam zatreš knjigo, se nad nami zgrne tema oz. Zapišem ti zemljo, da boš prost vojaščine. Primer Toplo je bilo/ in sneg se je tajal na strehah nam kaže, da posledična, vzročna, pa tudi protivna razmerja, ugotovljena na podlagi suhe, absolutno najnaravnejše logične analize razmerij vsebin v dveh stavkih, ki potencialno tvorita priredje, v konkretnem sobesedilu vendarle lahko do-živimo kot samo vezalna. To nam, morda nehote, potrjuje tudi Ss 1964, ki ta primer uvršča enkrat v vezalno, drugič pa v posledično priredje.^' Za človeško zavest sta v prvem primeru važni dve soobstajajoči dejstvi, namreč »toplota« in »tajanje«, v drugem pa njuna povezanost kot vzrok in posledica.
Rečenemu bi se lahko ugovarjalo (če bi se našli drugačni primeri, kot smo jih obravnavali tu) s stališča sintaktičnega nasprotja zaznamovan — nezaznamo-van. V tem primeru bi bil vezalni in (in podobno analogni pogovorni pa) pač vezalno sredstvo priredja par excellence (kakor sem v omenjeni razpravi o stil-ski vrednosti slovenskih veznikov lahko ugotovil za podredni veznik da, ki lahko uvaja odvisne stavke skoraj vseh vrst).
Kot je znano, so neodvisni stavki lahko združeni v priredje tudi brez veznika. Taka priredja bi jaz imenoval nevezniška, njihovo zloženost pa sgrednost. Odličen primer za vezalno nevezniško priredje je npr. tale:
1. Trudna peša motna voda kot brez struge,/ kot brez dna;
2. B 1 a t n a ,/ ostudna, gosta kresa,/ ščavje ji prepleta tla;
3. Le na,/ gnila,/ žol t a pena,/ s plevami pomešana plava,/ tava, /kolobar i/ sem/ zdaj tja;
4. Vzide luna: / proti nji se iz tolmuna zelen vzpne mrlič.^
" Vsi primeri, li.i jih SP 1962 (str. 558) navaja za vezalni pa so leksikalizirani {lu pa tam, ne grem pa ne giem, ga ni pa ga ni od nikoder) ali pa so pogovorni (oče pa mati, jaz pa ti pa on). — Dodal bi, da se veznik pa v primerih kot iz icočc sem slišai ječanje, pa sem stopil noter rabi stilsko zaznamovano, če nam je v mislih posledično priredje (o tem gl. niže pri vezniku in) kot vezalno priredje pa zveni pogovorno.
'» Ss 1964, str. 320 proti str. 102.
" O. Zupančič, Obup; LZ 1938.
190
Priredni členi so (sicer že enako tiskani):
kot brez struge   blatna       kresa        lena plava        sem
kot brez dna      ostudna.    ščavje       gnila tava tja
gosta žolta kolobari
s plevami pomešana
Eno samo vezniško besedo je pesnik uporabil v vsej pesmi (nekak izmenični zdaj): v vseh drugih primerih razmerje med členi priredja besedno ni nakazano, vendar ga večinoma z lahkoto spoznamo za vezalno oz. stopnjevalno. Enota 4 je posebno zanimiva zaradi tega, ker je razmerje med obema stavkoma mogoče pojmovati tudi podredno, tj. časovno, vendar je tako dekodiranje pesmi manj v prid. Na to posebnost sosednih stavkov (in drugih sintaktičnih enot) opozarjam predvsem zato, da lahko poudarim večjo svobodo pri dekodiranju takih enot sporočila.
Ali so vsa priredja lahko nevezniška?
Da so taka lahko vezalno, vzročno in sklepalno, je slovenski slovnici znano vsaj že od Breznika, ki pravi: »/V/ živahnem govoru /vezni in/ lahko popolnoma izpustimo (brezvezje, asyndeton),^' in »vzročni in sklepalni veniki se lahko iz-puščajo, ker drugi stavek sam naznanja vzrok ali posledico«.Postavlja pa se tudi vprašanje, ali so vsi nevezniški stavki (in njih deli seveda) asindetični ali brezvezni, tj. da tvorijo posebno stilsko figuro in jih je treba imeti zato za stilsko zaznamovane?
Na ti dve vprašanji bomo odgovorili najlaže, če imamo pred očmi nekaj primernih zgledov. Prvi bodi iz Prešerna:
1. Sem dolgo upal in se bal,/ slovo sem upu,/ strahu dal;
2. srce je prazno,/ srečno ni,/ nazaj si up in strah želi.
Ta primer nam v enoti 1. kaže brezvezniško vezalno zvezo, ki jo sicer izraža veznik nato; seveda je vezalno brezvezniško tudi v upu,/ strahu. V enoti 2. pa imamo najprej protivno brezvezniško priredje (srce je prazno,/ srečno ni), celo to priredje pa je prvi člen posledičnega priredja (srce je prazno, srečno ni,/ nazaj si up in strah želi). Vzročno brezvezniško priredje imamo v naslednji kitici Daneta Zajca: Ne glej me,/ ne maram tvojih oči. /Druge oči gledajo vame.^^
Tu prvo priredje postane prvi člen drugega, podobno kot zgoraj pri Prešernu. Zgled za stopnjevalno brezvezniško priredje od istega pesnika je toliko zanimivejši, ker je sintaktično pristavčen: Da ji besede. Besede strahu. /Besede samote./ Besede skozi vozle na ustih,/ besede o ljubezni. Prav to je tudi v naslednjem: Ko jo je zagledal, je zbežal daleč v sivo ravnino kot klic, ki se je poslovil,/ kot človek, ki je umrl. Primer za ločno nevezniško priredje je teže najti, nemara: Greš, ne greš?^* Za pojasnilno priredje: Pred njim se je ustavila senca: bil je njegov brat.,
" Ss 1934, str. 209.
" N. m., str. 210. Tako tudi Ss 1964, str. 321 za in in str. 323 za sklepalno priredje, medtem ko se za vzročne priredne veznike trdi, kot smo že slišali, da so v slovnici prislovi in so take zveze stavkov zaradi tega brezvezniške (str. 322),- podobno še za potlej in nato in (udi v vezalnem priredju (str. 321). Jezik in zemlja, 1961.
" V ločnem priredju je pri vprašalnih stavkih ta posebnost, da smo v dvomih, ali je tudi prvi ali veznik ali ne. M.
191
Odgovor na zastavljeni vprašanji bi bil po teh primerih: Vsa priredja so ^ lahko nevezniška, vsa taka pa so hkrati stilsko zaznamovana. Tako je v knjiž- \ nem jeziku sedaj, ni pa tako vedno moralo biti v slovenskem jeziku, kot nam • kažejo številne sorodne tvorbe npr. v ljudskem umetnostnem izročilu in sploh ; v ljudskem govoru (prim. Ne hodi čez Dravo,/ so velče vode,/ bj se mogel vtopiti \ zavoljo mene; Očetu,/mater' je obljubil, da bo novo mašo pel; P r i s t o - \ p aj t e ,/ d a r o v a j t e našo mlado nevestico! Bratci, sestre, pristo- \ pajte,/ pristopajte, darovajte (vse ljudsko blago); Deca so mi goli,/ bosi\ (Mostec). j
Cas, ki nam je bil na razpolago za raziskavo, nam ne dopušča podrob-1 neje govoriti o priredjih, izraženih s podrednimi sredstvi. To naj samo po-. nazorim ob veznikih kot medtem ko ali namesto da in ob predlogu z/s, ki nam nadomestujejo protivne in vezalne veznike: Medtem ko so cirlico prevzeli predvsem pravoslavni narodi,/ se je glagolica še dolgo ohranila v poglavitnem med Hrvati ob morju (Legiša, Tomšič); Namesto da bi se bil odločil za belega,/ si je izbral črnega, slabšega; Z očetom sva šla v vinograd. (= jaz/ in oče). Zdi se nam,; da je vse priredne odnose mogoče izraziti tudi s podrednimi sredstvi. Vendar bo j treba vprašanje, ali imamo v teh primerih še opravka s priredji, in ne že s pod- s redji rešiti ob kaki drugi priliki, nemara prav na podlagi tega, ali je njih šesta-j vine mogoče ali nemogoče invertixati. '
AKADEMIJIN SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA
Jakob Rigler
SAZU Ljubljana
PROBLEMATIKA N AGLAŠEV AN J A V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKV
Pogoj za formiran jezik je med drugim tudi izdelano pravorečje. Seveda se pravorečje z razvojem jezika spreminja. Spada celo med področja, ki se hitro razvijajo in ki so močno pokrajinsko in individualno barvana. Zato je pri normiranju pravorečja tudi toliko težav. V ta namen smo Slovenci porabili mnogo energij, morda več, kot je bilo potrebno, na vsak način pa preveč glede na rezultate. Spomnimo se samo npr. boja proti elkanju ipd. Vendar tega ni kriva morda naša nesposobnost, naša nediscipliniranost ali neprilagodljivost, ampak specifične zgodovinske razmere, v katerih se je formiral naš jezik.
Ob nastanku v 16. stoletju je šlo nekako brez večjih pretresov s srečno Trubarjevo odločitvijo, da prevzame za knjižni jezik jezik slovenskega središča Ljubljane. Ta jezik so priznavale za svoj vse slovenske pokrajine, kot se je pokazalo s finančno podporo Dalmatinovi Bibliji. S tem jezikom so nadaljevali tudi protireformatorji. Seveda v tistem času niso posvečali posebne pozornosti
192
izgovoru, čeprav ga tudi niso zanemarjali. Vendar jim do popolne enotnosti ni bilo, saj so nekateri celo učili, da izgovarjaj vsak po šegi svoje dežele, in prve začetke za tako mnenje moramo videti najbrž že v Dalmatinovem označevanju jata. Pozneje je zaradi upravnopolitične razdrobljenosti slovenskega ozemlja, saj je vsaka pokrajina živela in se razvijala po svoje, in vse slabše kontinuira-nosti v pisanju prišlo tudi do drobljenja knjižnega jezika na pokrajinske variante. To razdrobljenost in razpuščenost je bilo nato težko spet spravljati na skupen imenovalec. Za pravorečje pa je bilo še posebno pomembno pomanjkanje tistega sloja slovenskega prebivalstva, ki bi kontinuirano gojil tudi govorjeni knjižni jezik. To je pripeljalo do znanih slovenskih pravorečnih težav, ki so se posebno očitno pokazale po marčni revoluciji 1848.
Vseh težav se do zdaj nismo znebili; z razgibanim razvojem po drugi svetovni vojni pa se pojavljajo vedno novi problemi in potrebe po spremembah pri kodifikaciji izgovora. Tu ne bi navajal vse problematike slovenskega pravo- ' rečja, omenil bi le nekatere stvari v zvezi z naglaševanjem.
Problem naglaševanja je eden med pomembnejšimi iz pravorečja. 2e Bohorič je v svoji slovnici (1584) teoretično pristopil k temu pojavu in govoril o naglasnem mestu, o dolgih in kratkih samoglasnikih. Njemu pomeni akut kot naglasno znamenje na besedah že samo naglas in ne več kakor Krelju in pretežno Dalmatinu oznako določenega samoglasnika (jata). To se potem nadaljuje tudi v drugih slovnicah. Pri Kopitarju (1808) je naglas že zelo dobro obdelan; enako tudi pri Metelku. Slabše je bilo s šolskimi slovnicami. V Janežičevi slovnici, ki je skupaj s Sketovimi priredbami doživela deset izdaj in bila uradna šolska slovnica do Breznika, to je več kot pol stoletja, je namreč naglas slabo obdelan. Šele Breznik je s svojo programsko razpravo Naglas v šoli (1911) in s svojo slovnico (1916) vsaj načelno — če že ne v šolski praksi — priboril naglasu pri učenju knjižnega jezika tisto mesto, ki mu gre.
V slovenščini naglasno mesto ni vezano na določen položaj. Zaradi po narečjih različno daleč izpeljanih naglasnih premikov, še bolj pa zaradi različno daleč izpeljanih posploševanj naglasa v posameznih oblikoslovnih kategorijah pripadniki različnih narečij precej različno naglašujejo. Do nedavna so slovnice pogosto skušale naglaševanje preveč arhaizirati. V zadnjem času pa je opaziti močno približevanje govorjenemu jeziku, in sicer spet jeziku središča, to je kultiviranemu ljubljanskemu izgovoru.
Ta kultivirani govor ima svoj poseben razvoj, na katerega med drugim močno vpliva pisna podoba besede. V njej so se izoblikovala določena estetska merila, ki sedaj usmerjajo razvoj. Tako je npr. zanj dovolj značilno posploševanje enotnega naglasa zlasti v samostalniški in pridevniški sklanji. Pomembne posledice pa ima zlasti še odpravljanje moderne vokalne redukcije. Moderna vokalna redukcija je namreč v kultiviranem govoru ocenjena za nelepo in se večinoma odpravlja. To pa ne vpliva samo na naglasno mesto, kot npr. pri predponskih opisnih deležnikih tipa pomnožili ali samostalnikih tipa lipovina ipd., ampak se odraža tudi v kvantiteti. Za narečni polglasnik iz kratkih i, u ali e se vnaša nereducirani samoglasnik. Ta narečni polglasnik bi bilo treba zamenjati s kratkimi samoglasniki, toda ker kratkih naglašenih i in u, a včasih tudi drugih kratkih naglašenih samoglasnikov v narečju večkrat ne poznajo, je potem vzpostavljeni samoglasnik v kultiviranem jeziku navadno dolg. Pri normiranju so pogosto težave s tem, kako daleč iti pri priznavanju teh dolžin oziroma kako
193
daleč iti s priznanjem, da se v slovenščini izgublja kvantiteta. Korak za korakom ta stvar napreduje. Slovenski pravopis 1950 je npr. priznal dolžino pri samostalnikih tipa podpis in pridevnikih na -iv (toda -Ijiv je še kratek), pri katerih je kračina deloma izgubljena že tudi v narečjih in ne le v kultiviranem govoru. Pleteršnik ima to še skoraj vse kratko, pretežno pa tudi SP 1935. SP 1962 je podaljšal tudi pridevniški tip dolgouh in pridevnike na -Ijiv. Torej najprej pri izpeljankah in zloženkah z i in u, redkeje pri posameznih priponah. Dosledno pa ti tipi niso izpeljani: tako ima npr. SP 1950 med pridevniki dolgokljiin poleg kiivokljún ipd.
Vendar je pri teh tipih z omenjeno vzpostavitvijo nereduciranega glasu prišlo tudi do spremembe v občutku za naglasne premene v besedotvorju. Tako se v nekaterih od omenjenih tipov daljšajo tudi že drugi samoglasniki in ne samo i in u. Naslednja stopnja v priznanju dolžin je pri pridevnikih tipa brezzob, črnogled in debeloglav ter samostalnikih tipa glavosek (tj. zloženkah s samostalnikom v prvem delu). Novi slovar bo imel tip brezzob (z e in o) z dolžino in v redkih primerih z dubleto, debeloglav (z a) z dubleto ter tip glavosek z dolžino in večinoma dubleto. Ostala bo večinoma kračina pri samostalnikih tipa črnogled (nasproti dolžini pri enakem pridevniku). Prav tako bo zdaj že priznana dolžina poleg kračine v opisnem deležniku tipa trpel. Ves jugovzhodni del slovenščine z vsemi osrednjimi narečji namreč v teh deležnikih sploh nikdar ni imel tega, kar je bilo doslej obvezno, to je široki kratki e, kajti kratki é je bil na tem področju ozek (izjema so nekateri štajerski govori zaradi novejšega razvoja) in se je v osrednjih narečjih razvil v i ter nato z w iz i asimiliral v du ali ii. V sedanjem knjižnem jeziku torej v nobenem primeru ne moremo imeti kontinuirane oblike, ampak na vsak način nekaj novega: ali kvaliteto ali kvantiteto. Ker zdaj prodira dolžina, oziroma je vsaj pri mlajši generaciji v precejšnji meri že prodrla, je nima smisla prepovedovati.
Spreminja pa se tudi kvaliteta naglašenih dolgih e in o. Pri tem je opazna težnja k zamenjavanju ozkih o in e s širokimi. Ekspanzija širokih e in o je posebno močna v ljubljanskem govoru. Vzrok je treba iskati v tem, da sta bila široka e in o funkcionalno manj obremenjena in je bilo treba zvečati njuno pogostnost, če sta se hotela obdržati v fonološkem sistemu. Zdaj prodirata, kjer so pač možne analogične zamenjave ali različne substitucije, kot npr. v tipu klečal, v samostalnikih srednjega spola tipa vedro, v izposojenkah kot beda, v onomatopejskih besedah ipd. S širokim e se v govoru pogosto zamenjuje tudi etimološki polglasnik. Vendar te stvari že ne spadajo v tu obravnavano problematiko.
Vendar so naglasno mesto, kvantiteta, do neke mere tudi kvaliteta samo del naglasne problematike. Tu pa bi predvsem rad pokazal nekaj problematike iz drugega dela, ki je morda manj opazen, na vsak način pa manj gojen oziroma ga praktično za govorjeni jezik sploh ne gojimo. Slovenci imamo namreč dva tipa naglaševanja: dinamično in tonemsko. Pri drugem razlikujemo ne samo naglasno mesto in kvantiteto (ter kvaliteto) samoglasnika, ampak tudi različen potek tona, različno intonacijo. Intonacija ima razločevalno vrednost, z njo lahko razlikujemo pomen besed ali oblik pri sicer enakih besedah: zob (Nsg.) ; zob (Gpl.), igrala (opisni deležnik fem. sg.) : igrala (opisni deležnik mase. du.), dela (3. os. sg.) : déla (Gsg.), kosi (Npl. od kos) : kosi (3. sg. od kositi), vrta (3. sg. od vrfaii) : vrta (Gsg. od vrt), uren (adj. od ura) : uren {hiter, spreten) ipd.
194
To dvojnost intonacij je v slovenščini odkril V. Vodnik v svoji slovnici (1811). O intonaciji so potem pisali številni jezikoslovci; omenjali so jo tudi v slovnicah, s celotnimi paradigmami pa jo je v slovnico uvedel Suman v svoji izdaji šolske slovnice 1884, vendar ta slovnica v šole ni bila uvedena. Največ pa sta o intonaciji pisala Valjavec in Skrabec. Pleteršnik jo je uvedel v doslej največji slovar slovenskega jezika (1894—1895). Za nadaljnji razvoj tonemskega naglaševanja sta pozneje poskrbela še Breznik in Ramovš; prvi predvsem za glagol, drugi za pridevnik. Z Breznikom je intonacija končno prišla tudi v šolsko slovnico.
Toda v naših šolah je bil problem že z učenjem naglasnega mesta, kaj šele z intonacijami. Tudi Breznik sam ni mislil, da bi se tonemskega naglaševanja učili pripadniki tistih narečij, ki ga ne poznajo. Kot vidimo iz njegovega članka Naglas v šoli, je podatke o tem naglaševanju namenil samo tistim, ki intonacijo govorijo in imajo posluh zanjo, za druge bi bilo važno samo naglasno mesto. Prireditelji slovenske slovnice v dodatkih slovenskih čitank za gimnazije pred drugo svetovno vojno in v posebni izdaji 1941. leta so se odločili, da v šolskih učbenikih tonemskega naglaševanja ne bodo več upoštevali. Ta tip slovnice se je nato nekoliko predelan in razširjen nadaljeval v povojnih letih v več izdajah Slovenske slovnice (avtorji Bajec-Kolarič-Rupel-Solar). Enako je z naglasom v Toporišičevem Slovenskem knjižnem jeziku. Netonemsko naglaševanje je bilo sprejeto tudi v vseh izdajah Slovenskega pravopisa (že v Breznik-Ra-movševem 1935) in v Ruplovem Slovenskem pravorečju (1946). Obdržali pa so tonemsko naglaševanje nekateri tuji avtorji v svojih opisih slovenščine, npr. Svane v netnško pisani slovenski slovnici (1958), de Bray v Guide to the Slavonic Languages (1951). Obdržal ga je tudi Toporišič v svojem srbohrvaškem učbeniku slovenščine na ploščah (1961).
Dilema slovenskih slovničarjev, ali naj tonemsko naglaševanje upoštevajo ali ne, je povsem razumljiva, če upoštevamo današnje stanje v slovenščini. Tonemsko naglaševanje je ohranjeno na Dolenjskem, Gorenjskem, v vseh slovenskih koroških narečjih v Avstriji, v gornji dolini Soče in v Slovenski Benečiji ter v delu Bele Krajine (na spodnjem zemljevidu — prirejen je po gradivu za SLA — pokončno črtkano). Velika področja slovenskega ozemlja pa tonemskega naglaševanja več ne poznajo (vodoravno črtkano; poševno črtkano je mešano kočevsko ozemlje).
Praktično ni mogoče predpisovati tonemskega naglaševanja ljudem, ki so doma z ozemlja, kjer ga ne poznajo, saj bi se ga skoraj ne bilo mogoče naučiti. Po drugi strani pa spet ne moremo pustiti vnemar dejstva, da dobra polovica Slovencev govori s tonemskim naglasom, zlasti ne, ker tako govorijo v osrednjih narečjih in v Ljubljani, ki je s svojim kultuviranim govorom odločujoča za knjižno normo.
Nisem sentimentalen do intonacije in ne mislim, da bi jo bilo treba umetno ohranjati. Če se bo izgubila, nič hudega, saj je v jeziku toliko redundance, da izguba tonemskega naglaševanja prav gotovo ne bo ogrozila sporazumevanja. Kar se estetskih meril tiče, so pa tako vedno relativna, in se zdi enim lepše tonemsko, drugim pa netonemsko naglaševanje. Toda dokler intonacijo govorimo oziroma dokler jo v knjižnem jeziku dopuščamo, je vendar potrebno neko gojenje tega pojava.
195
Nastane namreč vprašanje, kako naj ljudje s tonemskim naglaševanjem govorijo, da bo njihov govor veljal za knjižnega in ne narečnega, kajti nenormalne intonacije so opazne. V Slovenski slovnici (1956, 1964) je o tem naslednje navodilo: »Padajoči in rastoči poudarek . . . nista ukazana za pravilo v slovenskem zbornem govoru . .. Kdor pa ju loči iz domačega govora, ju bo seveda uporabljal tudi v zbornem govoru, vendar brez narečnega barvanja«. Pri tem je mišljena najbrž linija melodičnega poteka, ki res lahko daje zelo izrazito narečno barvo, ki za knjižni jezik ni sprejemljiva. Toda narečno barvanje je lahko tudi v tem, če zamenjujemo intonaciji, kajti na področju s tonemskim naglaševanjem nimamo povsod enake razvrstitve obeh tonemov. Ker je akutirana intonacija označen (markiran) tonem, je zato bolj opazna uporaba akutirane intonacije na nepravem mestu, medtem ko cirkumflektirana namesto akutirane ne moti preveč.
Torej je treba dati, kot dajemo za druga področja jezika neka navodila, s katerimi se skušamo približati najbolj normalnemu tipu govora, tudi za tonemsko naglaševanje neke podatke. Ali pa je treba v knjižnem govoru odpraviti tonemsko naglaševanje, to se pravi, učiti ljudi, da bi govorili brez intonacij. Včasih ima človek vtis, da gresta deloma v to smer radio in televizija. Verjetno sicer nezavedno in brez programa; vpliva pa lahko na to pomanjkanje vsakršne norme v tem pogledu za sodobni knjižni jezik. Mnogi Pleteršnikovi naglasi so namreč že zastareli, pa tudi besedje se je od tedaj že mnogo spremenilo. Enako je s premenami tonemov v oblikoslovju, ki so jih določili zlasti Va-Ijavec, Škrabec, Breznik in Ramovš. Upoštevati je treba tudi to, da so dosedanje intonacije na besedah kot tudi tonemske premene v oblikoslovju določene večinoma na osnovi osebnega govora piscev posameznih del, ki so bolj ali manj predstavljali posamezna narečja. Toda knjižni jezik je tudi pri tonemskem na-glaševanju šel pogostokrat svojo pot in uveljavil oziroma uveljavlja drugačne intonacije, kot so v narečjih, na katera so se doslej opirali. V današnjem času že ne govori isti človek vedno enakih intonacij v narečju in v knjižnem jeziku.
196
Večkrat bo dobro ločil, kaj spada le v narečje in ne tudi v knjižni jezik. Zato bo treba ugotoviti intonacijo knjižnega jezika.
Ko je bilo določeno, da bo novi slovar slovenskega sodobnega knjižnega jezika dajal — sicer posebej kot dodatno pojasnilo — podatke tudi za tonemsko naglaševanje, sem zastopal mnenje, da mora dajati podatke za sedanjo knjižno intonacijo ne glede na to, če je zgodovinsko upravičena ali ne, in ne glede na to, če se ujema z intonacijo v narečjih ali ne. Večinoma so sicer menili, naj bi slovar dajal dolenjske ali gorenjske intonacije ali pa intonacije dveh govorov: enega gorenjskega in enega dolenjskega, s čimer bi dajal podatke, ki bi bili zanimivi zlasti za tuje slaviste in uporabni za primerjalno raziskovanje. To bi bilo sicer dosti lažje, kot dajati podatke za knjižno intonacijo, toda ti podatki — pa naj bodo za primerjalno akcentologijo še tako zanimivi — ne spadajo v slovar knjižnega jezika, ampak v opise posameznih narečij. Vendar tudi mnenje, da so samo narečne intonacije pomembne za znanstveno raziskovanje in primerjalno akcentologijo, ne vzdrži kritike, saj nam že sam študij intonacije v knjižnem jeziku da zanimive rezultate, razen tega pa nam sedanji razvoj v knjižnem jeziku s svojim oblikovanjem novih možnosti in variant lahko osvetli razvoj v starejših obdobjih.
Pri ugotavljanju in določanju knjižne intonacije je seveda treba čim bolj upoštevati splošno rabo pri uporabnikih knjižnega jezika, samo delno lahko pri normiranju upoštevamo tudi tradicijo. Za knjižno lahko velja le intonacija, ki jo govorijo v knjižnem jeziku ljudje oziroma vsaj dovolj visok odstotek ljudi, doma z osrednjih področij s tonemskim naglaševanjem, zlasti v Ljubljani.
Pri takih načelih pa intonacija ne more biti povsem enotna. Toda če imamo razmeroma dosti variant z različnim naglasnim mestom, kvantiteto ipd., mora biti jasno in nas ne sme motiti, da bo pri intonaciji, že zaradi njene narave, dvojnic še več. Število intonacijskih dvojnic v slovenskem knjižnem jeziku pa naraste še tudi zato, ker niso samo posledica razvoja, tj. da nastopata ena ob drugi starejša in mlajša intonacija, ampak se prav v Ljubljani stikata dve narečni področji, ki imata do neke mere različno tonemsko naglaševanje. Nekatere posebnosti teh področij se v knjižnem govoru odpravljajo, medtem ko so se pa nekatere druge od teh posebnosti obojne uveljavile v knjižnem govoru.
Za ponazoritev bi navedel nekaj okoliščin, ki povzročajo intonacijske spremembe in uveljavljanje intonacijskih dvojnic v sodobnem knjižnem jeziku.
Zelo pomembno vlogo pri uvajanju novih intonacij ima odpravljanje moderne vokalne redukcije. Ta pojav namreč ne povzroča samo prej omenjenih kvantitetnih sprememb, ampak tudi intonacijske. Dolgi vokal, ki nadomesti re-duciranega kratkega, je največkrat cirkumflektiran, in ta intonacija potem lahko prodira tudi v druge oblike. Tako dobimo namesto podp'äs podpisa že kar podpis podpisa. Dalje v sklonih, kjer je nekoč nastopila metatonija in se je pozneje končnica reducirala, zdaj pa obnavljajo končnico z uvajanjem neredu-ciranega samoglasnika, navadno odpravijo metatonijo. Ko npr. k mest. ed. z reducirano končnico brät dodajo -u, navadno v tem sklonu nič več ne preme-njujejo za to besedo normalnega akuta v cirkumfleks, ampak govorijo bratu. To pa ne velja za pripadnike tistih narečij, ki so v svojem narečnem izgovoru končnico reducirali samo do polglasnika (brata) in potem v knjižnem govoru ne spremenijo števila zlogov; ti metatonijo navadno ohranijo. V zvezi z odpravljanjem moderne vokalne redukcije bi omenil še opisne deležnike tipa štel.
197
Narečno se je štei razvilo v štii ali štbu. Podobno, kot pri njej omenjenih samostalnikih tipa podpis, se v govoru tudi tu pri odpravljanju redukcije vnaša navadno dolg cirkumflektiran samoglasnik. Oblika šteu pa nato pride v zvezo s tipom wzeu wzela wzeli in po tem vzorcu se ustvari tudi šteli za starejše štel (iz šteli). Enak, toda zdaj še manj razvit pojav začenja nastopati tudi pri glagolih tipa ubil. Pri tem pojavu pa upoštevamo za zdaj v knjižnem jeziku samo nekatere primere, pri katerih je že močneje prodrl; to so glagoli z u (obuti) in posamezni primeri večinoma bolj knjižnih glagolov z i (npr. bri(j).
Današnji občutek za tonemske premene pri tvorbi besed je že precej drugačen od nekdanjega. Ce besedo danes sproti izpeljujemo, bo imela lahko drugačno intonacijo kot druga, po strukturi sicer enaka tvorba, ki je pa bila narejena že v davni preteklosti in je bila toliko pogostna, da je kontinuirano obdržala svojo intonacijo do danes. Prim. npr. Gradec v krajevnih imenih poleg redkejše novejše pomanjševalnice gradeč, ali znbec poleg novejšega zobec, toda le cevozobec, ki je mlada tvorba ipd. To dejstvo morda izmed vseh najbolj ustvarja vtis nesistemskosti v knjižnem naglaševanju. Ker posamezni uporabniki knjižnega jezika glede na njihov narečni in tudi socialni izvor lahko poznajo besedo v kontinuirani obliki, drugi pa jo na novo izpeljujejo, prihaja ta možnost dvojnosti precej do izraza tudi pri eni in isti besedi.
Podobno pa je tudi v besedju nasploh. Ce se beseda sprejme kot knjižna, se lahko vključi v drug intonacijski tip, kot bi bilo zgodovinsko upravičeno, to se pravi v drug tip in ne v tistega, v katerem je beseda nekoč lahko že bila. Tudi domače besede, in ne samo tujke, se namreč lahko na novo prevzamejo iz knjižnega jezika. Beseda se vključi v intonacijski tip, ki mu je po strukturi najbližja. Pri več možnostih ima včasih prednost pogostnejši tip, še pogosteje pa cirkumflektirani. Npr. besede kot baroka, baruia, se zdaj v knjižnem jeziku vključujejo v cirkumflektirani tip, medtem ko so bile nekoč vključene v akuti-ranega in jih tisti, ki jih poznajo iz narečja v starejši obliki, še govorijo z aku-tom. Celo dvozložnice, kot npr. cona ipd., se rade vključijo v cirkumflektirani tip, čeprav pri besedah s tako strukturo akut odločno prevladuje.
Precejšnjo zmešnjavo je v knjižnem naglaševanju povzročila tudi določna oblika pridevnika. Znano je, da je v slovenščini določna oblika doživela metatonijo. Večina teh metatoniranih primerov je dobila še člen. Pozneje je začel k oblikam s členom prodirati cirkumfleks, ki je po narečjih različno daleč prodrl — ponekod skoraj k vsem primerom (izjema je zlasti pridevnik mlad). Toda ker se v knjižnem jeziku razen v redkih primerih člen ni uveljavil, se je začelo izgubljati tudi naglaševanje, ki je bilo vezano na člen. Breznik v slovnicah, še upošteva metatonijo določne oblike, Ramovš pa že ne več. Vendar brez. sledu ti metatonijski naglasi niso izginili. Zdaj večina uporabnikov knjižnega, jezika intonacijsko več ne razlikuje določne od nedoločne oblike, toda včasih, je intonacija določne oblike posplošena v obe obliki.
Določeno število dubletnih intonacij v knjižnem jeziku je tudi posledica mešanja gorenjskega in dolenjskega narečnega področja, ki oboje pritiska tudi na Ljubljano. Že Pleteršnik včasih s teh področij navaja dubletne intonacije,. čeprav še razmeroma redko (npr. biček, tudi biček Dol.; gaber, tudi gdber Dol.). Te gorenjsko-dolenjske variante se pojavljajo v besedju in oblikoslovju. Med oblikoslovnimi bi omenil samo dvoje takih značilnih oblik: Rodilnik množine moških samostalnikov pri akutiranem tipu ima v dolenjščini metatonijo (bratov) „
198
v gorenjščini pa večinoma ne; prav talco ima dolenjščina izvedeno metatonijo (analogično) v ženski obliki opisnih deležnikov tipa delala, mislila, gorenjščina pa ne.
Po drugi strani pa npr. tip živela z metatonijskim cirkumfleksom na gla-golski priponi e ni v bistvu niti gorenjski niti dolenjski (razen vzhodnodolenj-ski), a vendar se pričenja pojavljati v knjižnem jeziku (in seveda v Ljubljani ter sporadično in lokalno tudi drugod) analogično po pisala, nosila. Med novejšimi pojavi, ki spontano nastajajo, je treba omeniti tudi prodiranje cirkumfleksa pri prislovih (npr. včeraj ipd.) in stalnih prislovnih zvezah (na mizo, na kmete, v hribe ipd.).
Vse te in še druge tem podobne stvari je treba upoštevati, da bi se razumelo stanje intonacije v današnjem knjižnem jeziku. Samo kodificiranje naglaševanja, ki naj bi prikazovalo njegovo čim bolj verno podobo in podalo najbolj normalno intonacijo, kolikor je to objektivno sploh mogoče, pa je težavno delo, saj je pri današnjem stanju intonacije med knjižno govorečimi težko najti pravo mero, kdaj naj se dvojnice še upoštevajo in kdaj ne več.
Zapiski, ocene in poročila
ZAPISEK O AVTORSTVU 39. IN 40. »HORACOVE«  ODE
Kot znano, je A. T. Linhart v svoji mladostni pesniški zbirki Blumen aus Krain objavil tudi latinski tekst in nemški prevod tako imenovane 39. in 40. ode iz prve knjige Horacovih pesmi. Pod črto je zapisal tole opombo (v prevodu A. Gspana); »Ti dve Horacovi odi sta za nas nova prikazen, kajti nobena izmed znanih izdaj ju ne vsebuje. Da sta pristni, za to nam jamči kardinal Pallavicini, pomožni bibliotekar pala-tinske, nekdaj heidelberške knjižnice. On ju je odkril. Posvetil ju je državnemu svetniku Kroselu, ta pa, ki je hkrati učenjak in državnik, častitemu grofu Edlingu, iz čigar rok ju ima pisec pričujočega dela. Ob tem odkritju prijatelji muz ne morejo ostati ravnodušni.«
Ozadje tega »odkritja« pojasnjuje A. Gspan v opombi k prvi knjigi Linhartovega Zbranega dela (Ljubljana 1950) str. 511—512, takole: Omenjeni Horacovi pesmi sta po-tvorbi. »Duševni oče obeh od je Franc Kari baron Krosel Qualtenburški. Da bi pravi avtor maskiral literarno potvaro, si je izmislil zgodbo o Pallavicinijevem odkritju; zaradi večje verodostojnosti je tudi trditev, da je bil kardinal pomožni bibliotekar v enem izmed oddelkov vatikanske knjižnice, prosta izmišljotina.«
Toda ob tej Gspanovi razlagi ostaja še zmerom nepojasnjeno vprašanje, zakaj je Krosel v zgodbo o svojem odkritju vpletel ravno ime kardinala Pallavicinija kot nekakšne avtoritete o Horacu in zakaj mu je zraven pripisal še funkcijo pomožnega bibliotekarja (Unlerbibliothekar) palatinske knjižnice. Nikjer ni dokazov, da bi se bil kardinal Pallavicini kdaj posebej ukvarjal s Horacom, prav tako »ni nobenega potrdila in tudi ni verjetno, da bi bil pomožni bibliotekar palatinske knjižnice« (A. Gspan). Po drugi strani pa se mi zdi prav tako malo verjetno in zelo tvegano, da bi bil Krosel svoje »odkritje« naprtil neki živi osebi,' saj bi le-ta s svojo avtoriteto njegovo izmišljotino lahko takoj postavila na laž. To bi bil Krosel storil še toliko težje, ker je njegovo »odkritje« očitno naletelo na živahen odmev v tedanjem učenem svetu (Horac je bil
* Kardinal Pallavicini je umrl leta 1785, 39. in 40. oda pa sta bili tiskani ne samo v Linhartovi zbirki (1781), ampak že 1760 v Pragi v izdaji Horacovih del.
tedaj najbolj bran pesnik, 18. stoletje se v literaturi večkrat označuje tudi kot »secolo ciaziano«!), saj mu ni nasedel samo naš Linhart, ampak še marsikdo drug.^
Verjetno je do tega prišlo po zamenjavi z nekim drugim Pallacinijem, ki je bil v resnici dober poznavalec Horaca. Njegovo ime je Stefano Benedetto Pallavicini, rojen je bil 21. marca 1672 v Padovi v ugledni aristokratski družini. Večji del svojega življenja je preživel v Nemčiji, predvsem v Dresdenu, kamor se je že v mladosti preselil s svojim očetom in kjer je našel svojo drugo domovino. V spremstvu raznih nemških knezov je prepotoval več evropskih držav, dvakrat se je mudil tudi na Dunaju. Umrl je 16. aprila 1742 v Dresdenu. V mladosti je pisal drame, pozneje se je zgledoval predvsem pri Metastasiju. Toda bolj kot z izvirno ustvarjalnostjo se je proslavil s prevodno dejavnostjo, zlasti pa je zaslovel s prevodom Horacovih od, ki ga je izdal leta 1763 v Leipzigu in ki je tedaj veljal za eno najlepših italijanskih prepesnitev Horaca. Ko je dve leti pozneje s saškim grofom Wakerbartom potoval po Italiji, je zaradi svojih prevodov Horaca doživljal aplavze vsepovsod, tako da se je njegovo potovanje spremenilo v pravi triumf, kot ugotavlja njegov življenjepisec. Prevod je bil po smrti ponatisnjen v prvem zvezku njegovih izbranih del (Delle Opere del signor Stefano Benedetto Pallavicini tomo primo, Venezia 1744). Prevodu je dodan tudi anonimen življenjepis en uvod na 17 straneh (brez paginacije); Notizie pertinenti alla vita ed alle opere del Sig. Stefano Benedetto Pallavicini.
Verjetno je imel Krosel v mislih prav tega odličnega poznavalca in posredovalca Horacove poezije, ko ga je navajal kot avtoriteto pri svojem »odkritju«; pri tem pa ga je bodisi sam bodisi grof Edling ali pa Linhart pomotoma zamenjal s kardinalom Palla-vicinijem.
St. B. Pallavicini je bil med drugim v službi tudi na dvoru kneza Wilhelma, elek-torja palatinskega. Ni jasno, kakšna je bila tu njegova začetna služba; nazadnje je postal knezov tajnik. Morda izvira ravno od njegove dejavnosti na palatinskem dvoru meglena in nejasna oznaka Pallavicinija kot »Unterbibliothekar des palatinischen Bu-chersaales«?
In nazadnje se nam vsiljuje tudi vprašanje, ali je St. B. Pallavicini morda le imel kaj opraviti z avtorstvom 39. in 40. »Horacove« pesmi?
V knjižni izdaji njegovih prevodov Horaca teh dveh pesmi ni. Toda posmrtni izdajatelj njegovih izbranih del na koncu svojega uvoda pripominja, »da ni objavil vsega povprek, kar je pokojnik zapustil«, ampak je izbral le to, o čemer je sodil, da bo »umrlemu v čast in živim v užitek .. . Videli smo namreč že mnogo avtorjev, ki jim je bolj kot kaj drugega škodila pretirana vnema izdajateljev in katerih slava je trpela pod zvezki njihovih del, ki so bila objavljena v prevelikem številu.«
Potemtakem niti ni izključena možnost, da je Pallavicini spesnil tudi omenjeni dve psevdo-Horacovi odi, ki pa ju kritični izdajatelj njegovih del ni vzel v izbor, očitno zato, ker ne bi bili »umrlemu v čast«.
Kajetan Gantar Filozolska iakultela Ljubljana
^ Obe odi sta še dolgo vznemirjali znanstveni svet. L. 1812 sta bili tiskani v Parizu v izdaji Horacovih Carmina. L. 1829 ju je ponovno prevedel v nemščino Johann Gabriel Seidl (prim. A. Gspan, SBL III 10, 273}, Upošteval ju je celo še Erich Staedler v svojem Thesaurus Horatianus, ki je bil v rokopisu dokončan že 1, 1933, a je postumno izšel šele 1, 1962 v redakciji R, Miillerja v Berlinu,
OB IZIDU ANGLEŠKO-SLOVENSKEGA SLOVARJA*
Državna založba Slovenije je napravila širši javnosti veliko uslugo, ko je pred kratkim izdala prvi večji angleško-slovenski slovar, ki se kvalitetno in kvantitetno že skoraj da primerjati s podobnimi dvojezičnimi slovarji pri drugih narodih. Novi slovar nadomešča oz. dopolnjuje tri druge angleško-slovenske slovarje, ki so dolga leta služili slovenski (in neslovenski) javnosti: F. J. Kerna Anglešlio-siovenski besednjak z angleško izgovarjava (Cleveland, Ohio: The American Home Publishing Company, 1919 in 1944), R, Škerljeve Angleško-slovenski slovar (6. izdaja, Ljubljana: DZS, 1965) ter A.
• A. Grad, R, Skerlj, N, Vitorovič, Angleško-slovenski slovar. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1967, 1120 str, 65.00 din,
200
Grada Angleško-slovenski slovar (Maribor: Založba Obzorja, 1965). Prvi je bil v rabi predvsem v Severni Ameriki, druga dva v Sloveniji in drugod po svetu.
V uvodu je kratko navodilo za uporabo slovarja; največ je govor o fonetični transkripciji, nekaj tudi o razliki v izgovarjavi in pisavi angleščine in amerikanščine. Ne omenja pa ta uvod obsega besedišča in tudi ne virov, kLso služili avtorjem pri sestavljanju slovarja.
Slovar obsega v glavnem besedišče vsakdanjega angleškega jezika in tudi nekaj posebnega strokovnega izrazja, vsega skupaj okrog 50.000 glavnih gesel. Njegova splošna usmerjenost (v pisavi, izgovarjavi in izboru besedišča) je v glavnem tjritansko angleška, vendar ima slovar tudi več specialno ameriških (tudi avstralskih) gesel in pomenskih variant ter pri bolj rabljenih besedah tudi ameriške variante v pisavi in izgovarjavi. Poleg glavnega slovarskega dela (str. 9—1062) so še naslednji dodatki: izbor lastnih imen (str. 1063—1091), znane kratice (str. 1093--1110) nepravilni glagoli (str. 1111—1117) in mere in uteži (str. 1118—1120).
Čeprav je slovar kar obsežen, mu vseeno manjka precej osnovnega (vsakdanjega) besedišča, npr. barbershop »brivnica«, boyfriend »fant (ljubček)«, checkbook »čekovna knjižica«, newspaperman »časnikar«, northbound (southbound itd.) »namenjen proti severu (jugu«, itd.), schoolteacher »učitelj(ica), tranquilizer »pomirjevalno sredstvo«, troublemaker »tisti, ki dela zdraho, zdrahar«, itd. Pogrešam tudi besedne sklope z dvo-besednim poimenovanjem, ki so sicer v slovarju kot posamezne enote, npr. news »novica, poročilo, vest« in conference »posvetovanje, pretres; podelitev« (manjka »konferenca«), vendar pa ni prevodov »tiskovna konferenca« za news conference. Poleg veliko diugih primerov bi lahko še omenil: can opener »odpirač za konzerve«, flat lire »izpraznjena zračnica, gumi defekt«, seal bell »varnostni pas«, self-pity »samopomilovanje«, station wagon »karavan (avto)«, tap water »voda iz vodovoda«, water skiing »smučanje na vodi«, wire service »poročevalska agencija«, itd. Verjetno je nekaj besedišča izostalo po tiskarski pomoti, npr. arrive »prispeti«, scientific »znanstven« (vključen je unscienliiic »neznanstven«), scientist »znanstvenik, itd. (Vsi trije gori omenjeni slovarji vsebujejo, na primer, besede arrive, scientiiic, scientist.)
Imam občutek, da so se avtorji v slovenskem delu slovarja večkrat izogibali »tujk«. Na primer, angl. beseda instrument je prevedena z besedama »orodje, priprava«. Mislim, da slovenska medicinska sestra ali kirurg skoraj ne moreta delati brez »inštrumentov«. Ravno tako bi lahko dodali k mnogim drugim slovenskim primerom tudi druge že dobro poslovenjene tujke, npr. absolute »absoluten«, balance »bilanca«, character »karakter«, composition »kompozicija«, conference »konferenca«, itd.
Gesla in pomenske variante amerikanščine so večkrat obravnavane bolj površno in tako začetnikom otežujejo učenje. Najprej je treba omeniti dejstvo, da razlike (v uporabi gesel in pomenskih variant) med angleščino in amerikanščino niso točno določene. Na primer beseda newsman je prevedena s »prodajalec časopisov, kolporter«. V sodobni amerikanščini pa newsman pomeni samo »novinar, dopisnik« oz. »reporter, korespondent«. Beseda garbage ima v slovarju naslednje ekvivalente: »drobovje; odpadki, smeti; slaba knjiga, ničvredna stvar«. Ce človek ne zna jezika, se navadno ustavi pri prvi prevodni besedi, v tem primeru pri »drobovje«. Vendar v sodobni (živi) amerikanščini garbage sploh ne pomeni »drobovje« (in enako je v angleščini). Drugič, nekatera gesla so prevedena nenatančno ali celo napačno: tako se beseda caice prevaja s »pecivo, pogača, kolač«, pie pa s »pašteta, kolač, pita«. Besedo »kolač« izraža torej tako pie kot cake. Slovenskim Amerikancem sta besedi pie in cake dobro poznani, zato bi ju bilo dobro sprejeti v slovenske slovarje (morda kot »kejk« in »paj«). Sicer pa to ne bi bilo nič novega, saj je Frank J. Kern vnesel besedo »paj« že pred skoraj petdesetimi leti v svoj zgoraj omenjeni angleško-slovenski slovar. Mimogrede povedano: pomen »pašteta« za pie ni izkazan v angleških in ameriških slovarjih. Nazadnje je treba še povedati, da bi bilo koristno izpustiti nekatere izraze za ameriške kovance (str. 1120) ah pa jih vsaj označiti kot zastarele, npr. »two-cent piece, three-cent piece, three-dollar piece, guarter-eagle«.
Čeprav so sestavljavci tega slovarja vključili precej osnovnih gesel in pomenskih variant amerikanščine, ta stran dela še čaka na temeljitejšo obdelavo. (Sicer pa morda niti ni bilo v njihovem načrtu bolj podrobno izčrpati besedišče sodobne amerikanščine.) Kljub omenjenim pomanjkljivostim je ta slovar kar lep in koristen doprinos k angleško-siovenskemu besednjaku, posebno še, če ga primerjamo z drugimi dosedanjimi angleško-slovenskimi slovarji.
Jože Paternost
The Pennsylvania State University
GRADIVO
v OCENO SMO PREJELI
Linguistica, VIII/1. Ljubljana, 1966—1968. 120 str.
Marijan Kramberger, Ljubezenska zgodba. Roman. Založba Obzorja Maribor, 1968. Veno Täufer, Prometej ali tema v zenici sonca. Pesniška igra s prologom. Založba Obzorja Maribor, 1968. 102 str.
Jože Olaj, Argonavti. Založba Obzorja Maribor, 1968. 74 str.
Cvetko Zagorski, Vse o Piki. Založba Obzorja Maribor, 1968. Mlada obzorja 19. 72 str..
Sovetskoe slavjanovedenie, 2 in 3 1968. Akademija nauk SSSR. Thomas F. Magner, Postvukovske akcentske norme u suvremenom hrvatskosrp-skom jeziku. Pennstate University 1968.
Bulletin scientifique. Section B. Juillet-septembre 1968. Knjiga, 4—5, 68, Vidik, 5 1968.
Hristo Andonov-Poljanski, Goce Delcev ideolog in organizator makedonskega nacionalno osvobodilnega gibanja. Skopje 1968. 46 str.
V NAŠI REVIJI SE NISMO OCENILI
Jifi Damborsky, Neurčite a jmenne tvary slovesne v polštine. Statni pedagogicke nakladatelstvi. Praha 1967. 80 str. Iz Acta Universitatis Palackianae Olomucensis, Facultas philosophica 44, Philologica XXIV.
NAROČNIKE, KI ŠE VEDNO NISO PORAVNALI NAROČNINE ZA LETOŠNJI LETNIK, PRAV LEPO PROSIMO, NAJ TO ČIMPREJ STORIJO. LE TAKO BO JEZIK IN SLOVSTVO LAHKO REDNO IZHAJAL.