V ofenzivi. (ftalje.) Resnica je, da se ima naš kmet boriti z raznimi težkočami, a resnica je tudi, da se je predaleč odstranil od svojega prvotnega stanu. On uživa, izda in potrosi več kakor ima dohodkov, zato propada. Naš kmet ni več oblečen z obleko, ki jo je sam pridelal doma; jerhovina, raševina in platnina — sploh narodna noša je skoraj izginila s površja. On kupuje vse to po štacunah za drag denar, a to blago se ne da niti primerjati z nekdanjimi domačimi izdelki. Moški in zlasti ženske so po večjih krajih oblečeni po gizdalinsko, da se jih skoraj ne loči od gosposkih ljudi. Kakor z obleko, je tudi z jedjo in pijačo. Po vaseh je sedaj povsod štacuna poleg štacune, gostilnica poleg gostilnice, ki nam kažejo, da se tukaj mnogo kupuje in uživa. Nekdaj ni bilo teh po vaseh skoraj niČ, ljudje niso imeli toliko potreb kakor jih imajo sedaj. Tekom 40 let se je izdatno razvila kupčija, pa tudi naš narod se je izdatno razvadil v uživanju. Naš kmet se mora v prvi vrsti dobro izobraziti v šoli, da bo znal uporabljati dobre in preizkušane nauke za svojo stroko, mora znati dobro računiti o dohodkih in stroških ter imeti veselje do napredka, potem se bo smel šteti med kulturne izobražence. Ze slišimo, kako vpije klerikalizem: »Saj so šole povsod, zakaj ga ni pa ta osrečila in naredila kmeta kulturnega?« — Kakšne so pa naše šole? Mar misli klerikalizem, da more učiteljstvo delati čudeže? Kdor je videl šole na kmetih, ta se ne bo čudil, da se ne more na noben način napredovati. V pretežni večini so enorazrednice, po večjih vaseh dvorazrednice in celo trorazrednice s poldnevnim""poukom po 3 *e v višjih, po 21/-, ure na dan pa v nižjih skupinah; klopi so večinoma prenapolnjene, da so učenci drug drugemu na poti, ne morejo pisati, ker je šola prenapolnjena. Tudi v teh treh urah na dan bi se dalo mnogo doseči, ako bi bilo vedno redno obiskovanje in če bi bili vsi učenci nadarjeni. Dež, sneg, mraz, bolezni, nujno delo in slabe poti jako ovirajo redno šolsko obiskovanje, poleg tega je mladina lahkomišljena in mnogokrat tudi jako lena, in v teh okoliščinah poučuj uspešno, če moreš! Preden se otroka privede, da je zmožen vsaj deloma pravilno napisati svoje misli, dobro računiti in da se seznani z drugimi znanostmi, ye treba premnogo truda, vztrajnega dela in angelskega potrpljenje. Mnogo več bi se doseglo pri celodnevnem pouku, da bi imel naš narod v resnici lep dobiček od šole; ali kaj hočemo, navidezni prijatelj našega naroda — naš klerikalizem — je takim šolam na kmetih odločno nasproten, kakor smo že povedali. On ni samo nasproten, ampak naravnost tudi ovira narodno prosveto med našim narodom. Mnogi župniki kot predsedniki krajnega šolskega sveta ali pa njihovi podrepniki delajo z učiteljstvorn in šolo, naravnost povedano, škandalozne reči. O tem bi znalo povedati naše učiteljstvo mnogo pikantnih dogodljajev, vendar o tem bomo govorili o drugi priliki. O tej priliki povemo samo eno primero. Neki župnik je imel majhen in slab hlev. Na stroške župljanov je napravil novega; stal je blizu 20.000 K. Potreba je bilo napraviti novo šolo. Splošna želja je bila uvesti v novi šoli celodnevni pouk. Župnik se je temu upiral z vsemi močmi, trdeč, da se ne sme obremeniti kmeta s takimi stroški in s celodnevnim poukom, to pa tudi ne za tq, ker kmet potrebuje otroke pri delu. Neki občinski zastopnik krajnega šolskega sveta ga je zavrnil: »Za vaš hlev ni bilo škoda 20.000 K; takrat ni bilo škoda kmeta in denarja, za šolo in naše otroke je pa škoda!« — Iz tega pojasnila je jasno ko beli dan, da naŠ klerikalizem hdče osrečavati naše ljudstvo na socijalnem polju na podlagi nevednosti in neumnosti. Želi imeti veliko narodno politiško stranko, da bi ti ubogi nevedneži bili kimavci za njegov ideal; hoče osrečavati ljudstvo brez podlage ali prave omike, zato ga lahko po vsi pravici imenujemo ljudskega sleparja! (Dalje.)