jaz-občan centra
Piše Bogo Pogačnik
Statistični podatki kažejo, da v Jugaslaviji, posebno pa še v Slovenijl primanjkuje strokovnjakov, drugi statlstični podatki pa govorijo o porastu zaposlovanja. Na tem temeljijo tudi uradne ugotovitve, da potrebujemo mlade strokovnjake, ki naj bi zapolnili vrzeli v hitro se razvijajočem gospadarstvu.
Poln zaupanja v verodostjnost omenjenib podatkov sera vložil prošnjo za zaposlitev na številne razpise prostih delovnih mest, ld so bili objavljeni v časopisju, kljub temu, da razpisnim pogojem nisem prav v celoti ustrezal. V povpreeju je bilo bese-dilo takega razpisa takšno: Zahteva se
—  visokošolska izobrazba
—  tri  do  pet  let  delovnih  izkušenj na samostojnem  delovnem mestu
—  moralno politične kvalitete
Naj sem se še t»ko potrudil, si predpisanili let delovnih izkušenj nikjer nisem tnogel pridobiti, pa eeprav sem pred tem opravljal že številna dela, od novinarja do vratarja, veiidar so bila na žalost, vsa ta dela zgolj honorarna.
»Želite, prosim?«
»Zaposlitev!«
»Ali lahko pokažete priporočila?«
»LabJco pokažem diplomo, seveda če je Ut liovolj.«
»Na žalost s tem izpolnjujete le prvi <1W razpisa. Potrebo-vali bi še potrdilo o delovnih izku.šnjah in moralnopolitičnih kvalitetah!«
Tako so se običajno končali moji rangovovi ob iskanju zaposlitve. Ponekod so mi, za spremembo, obljubilt, da nii bodo poslali obvestilo po pošti.
Poznam prijatelje, ki so drug drugemu podpisovaU potrdila e redni zaposlitvi, težje pa je bilo dobiti potrdilo o moralno politični neoporečnosti, vendar bi se navseiadrvje tudj tu ver-jetno dalo kaj ukreniti.
V nekaterih podjetjih je bU položaj dosti bolj jasen. Perso-oaini me je kar naravnost vprašal-
Prva zaposlitev
»Ali ste vi tista Ana Domenjena, ki jo pričakn.jemo? Upam, da vam bosta delo in osebnl dohodek ustrezala.«
Ker nisem bil nlti približno tista pričakovana oseba, sem bi! sevcda odbit. Vprašanje je, ali so tisto Domenjeno Ano dobi-K, ali pa le nadotnestek, ki pa je k sreči imel vsa pričakovana potrdila in priporočila.
Obiskal sem še več delovnih organizaci,), ki so preko ogla-sov iskala nove kadre, vendar so me povsod spraševali za kva-Uflkacije, ki jih povprečen občan, potem ko konča univerao, seveda še nitna.
Kljub temu sem s svojo trnioglavostjo navsezadnje le uspel. Dobil sem zaposlitev na delovnem mestu za vratarja — moral pa sem dokazati, da obvladam tri svetovne jezike, raču-nalništvo in da posedujem diplomo pravne fakultete.
Sam sprejem v delovno okolje je bil izredno topel, to se je pač prlpetilo v poletnih mesecib ob temperaturi 32S v scnci. V tej vročini, ali pa prav zaradl nje, da bi me malo oliladila, mi je personalka hladnokrvno in z ledenim nasmehom porinila nekatere papirje:
»Saj pa tako ali tako niso ti akti več veljavni, ker jib bo treba vse na novo prilagoditi zakonu o združenem delu,« in nadaljevala: »To je le zato, da boste vedeli, kakšen red je pri nas.« ter dodala zaključen leden nasmeh.
Ko sem pregledal obilico papirja, sem ugolovil, da med njimi nl niti samoupravnega sporazuma o medsebo,jnili razmer-jih delavcev v združenem delu, ki naj bi bil temeljni akt samo-upravljanja, prav tako nisem dobil ninogih drugib pomemb-nejših dokvimentov, zato pa sem dobil večje število koledarčktvv Sindikata 1974 in še nekatere druge, manj pomembne, pred-vsem pa zastarele akte.
Oče, ki je tudi aktivno sodeloval, predvsem pri oblikovanju prošenj za sprejem, si je globoko oddahnil, ko je izvedel, da sem do zaposlitve le prišel:
»Sine, saj ni važno, kje si v slnžbi in kaj delaš. Zavedati se moraš, da je vsako delo častno. Mimogrede, Iahko ti česti-tam, da si s tako izobrazbo, ki jo imaš, delo vratarja sploh dobil, saj je to pravzaprav nekakšen prekršek samoupravnega sporazuma o sistematizaciji delovnih mest. Verjetno si jitn bil resnično zelo povšeči, čestitam!«
Oanes forej lahko dobiš delo — vprašanje je le, aK tistega, fci si ga želtš in za katerega si študiral.
Moram reči, da mi je delo vratarja uga,ialo; jaz sem zapi-soval zamudnike, direktor pa jih je tako na moj predlog kazno-val. Postal sem član delavskega sveta, vključil sem se v delo-vanje osnovne organizacje Zveze sindikatov, vsake tri mesece sem se udeležil seje OOZK, od časa do časa pa sem sodelovaJ tudi v raznib komisijah, podkomisijah in drugih podorganih. Ceprav je bilo vse skupaj zelo naporno. posebno za tiste, kl smo se videvali na vseh teh sestankih, seveda mnogokrat v različnib vlogah, pa je meni tako delo ugajalo; postal sem ce-njeni član kolektiva. In nioj položaj je imel še dodatno pred-nost — prejemal sem najnižji osebni dohntlek In sem se zato boril za vse pravice ostalih delavcev na boljših delovnih mestih in višjim osebnim dohodkom, ne da bi lahko pri tcm sam kar-koli izgubil.