129 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec Povzetek v delu Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec predstavlja - mo povezavo med moralo in pravom in dokazujemo, da ta poveza- va ni naključna, marveč temeljna. Pri tem se naslanjamo na zglede naravnopravne teorije in kot relevantna sprejemamo razmišljanja Ronalda Dworkina. Iščemo predvsem odgovor na vprašanje, na kakšen način vstopa morala različnih razsežnostih v ustavnoso- dno odločanje. Analiziramo pomen naslovnih pojmov, predstavi- mo povezavo morale in prava, oblikovanje splošne in sodnikove morale, razmerja med razlago in aktivizmom. Na naslednjih ne- kaj straneh povezujemo odlomke in povzetke diplomskega dela z enakim naslovom v smiselno zaokroženo celoto. v sinopsisu predstavljamo glavne misli in teoretična izhodišča razmišljanja o naslovni temi. za podrobnejšo seznanitev z analizo konkretnih primerov pa bralca vabimo k branju diplomskega dela. v njem so z analizo konkretnih primerov ustavnosodnega od - ločanja o pomembnih ustavnopravnih vprašanjih s pomočjo in- duktivne metode posamezne ugotovitve iz primerov posplošene in na podlagi teoretičnih spoznaj oblikovane v končno sintezo odgovorov na zastavljena problemska vprašanja. Sinteza pokaže, da je morala pravu ne le materialni vir, temveč tudi usmerjeval- ni impulz v miselnem procesu in korektiv kolegialne korekcije. Razjasnjeno je, da moralnega občutka za pravičnost ne moremo razumeti kot spremenljivke v enačbi ustavnosodnega odločanja, marveč kot mesto izhodišča. Pokaže se, da sodnik pri odločanju ni vrednostno in miselno prazen, ampak sledi notranjemu moral- nemu občutku za pravičnost in oblikuje intimno presojo. Če naj ravna pravično, jo mora soočiti z enakovrstnimi presojami in ar- gumenti drugih ustavnih sodnikov, da bi se tako skupna presoja Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec Sebastjan Svete 130 DIGNITAS n Ustavno pravo in upravno pravo obrusila do končne pravične odločitve. Sledenje notranjemu mo- ralnemu občutku, medsebojno brušenje stališč in ustavnoskladna razlaga v besedilnem okviru Ustave pa dela ustavnega sodnika moralnega zakonodajalca. Ključne besede: morala, razlaga, pravičnost, sodnik, ustava. Constitutional judge as a moral legislator AbStRA ct the thesis constitutional Judge as a Moral Legislator discusses the connection between morality and law, and proves that this connection is not accidental but fundamental. We rely on the examples of natural law theory and accept the thoughts of Ronald Dworkin as relevant. Above all, we want to answer the question how different dimensions of morality enter into constitutional de- cision-making. We analyze the meaning of key concepts, present the connection between morality and law, the formation of gene- ral and judicial morality, and the relationship between interpreta- tion and activism. In the following pages, we interweave excerpts and summaries of the diploma thesis Constitutional judge as a moral legislator and connect them to a meaningful integral whole. the synopsis presents the main thoughts and theoretical frame - works of the discussed topic. For a more detailed insight with the analysis of actual cases, the reader is welcome to read the diploma thesis. the thesis discusses real examples of constitutional court decision-making on important constitutional issues with the inductive method; individual findings based on these cases are generalized and – on theoretical basis – formed into the final synthesis of all provided answers. the synthesis shows that mo - rality is not only a material source, but also a guiding impulse in the cognitive process and a corrective of collegial correction. It has been made clear that the moral sense of justice cannot be understood as a variable in the equation of constitutional de- cision-making, but merely as a starting point. Furthermore, in the decision-making process, the judge is not unburdened by values and cognitive processes, but follows an inner moral sense of justice and forms an intimate judgment. If judges want to act 131 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec fairly, they must face their decisions with the same judgments and arguments of other constitutional judges, thus sharpening the common judgment to the final just decision. Following the inner moral sense, the outcomes of professional discussions, and constitutionally consistent interpretation within the textual framework of the constitution make the constitutional judge the moral legislator. Keywords: morality, interpretation, justice, judge, constitution. 1. Uvod Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS) se pri svojem ustavno-sodnem odločanju opira predvsem na Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), kot na vir prava iz kate- rega izhaja, ki mu je hkrati temelj in okvir. URS je tako tisti temeljni in izhodiščni družbeni, splošni in abstraktni pravni akt s katerim so urejena najpomembnejša družbena razmerja. 1 Ne glede na ob- stoj pravne norme pa se ljudje srečujemo z dejstvi, ki so nekatera že sama po sebi tako vrednostno zaznamovana, da v nas sprožijo moralni odziv v točno določenem vrednostnem polju. 2 Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec je iztočnica treh pojmov od ka- terih se zdi prvi jasen in omejevalen, drugi pomensko odprt, širok in potreben natančnejše opredelitve ter tretji sugestiven, zapelju- joč in prav tako potreben pojasnitve. zakon o ustavnem sodišču (zUstS) v 9. členu določa le, kdo je lahko izvoljen za ustavnega sodnika in pojma ne opredeli na- tančneje. odprto vprašanje ostaja kakšen naj bo ustavni sodnik? v zakonu o sodniški službi (v nadaljevanju zSS) je opredeljeno, da mora biti sodnikovo ravnanje vselej tako, da varuje neodvisnost in nepristranskost sojenja in ugled sodniške službe. od sodnika ter - ja popolno predanost sodniški službi in izpolnjevanje obveznosti po svojih najboljših močeh. 3 Nestrokovno, nepošteno in nevestno delo ter škodovanje ugledu sodniške službe kakor tudi kršitev ne- pristranskosti in neodvisnosti sojenja pomenijo, da je kandidat za sodnika ali sodnik osebnostno neprimeren za opravljanje sodni- ške službe. 4 zakon o sodiščih (v nadaljevanju zS) določa, da uvo - 1 Novak, 2010, str. 181. 2 Novak, 2006, str. 20. 3 zSS, 2. člen, 2. odstavek. 4 Prav tam, 2.a člen. 132 DIGNITAS n Ustavno pravo in upravno pravo dne določbe veljajo za vsa sodišča v Republiki Sloveniji (v nada- ljevanju RS), razen za USRS, in pedagoško povzame določbo 125. člena URS. 5 Sklepni odgovor na vprašanje kdo in kakšen naj je ustavni sodnik, je zmes omenjenega 9. člena zUstS, ki predposta - vlja zrelega 6 pravnega strokovnjaka in logične razlage drugih, zgo- raj obravnavanih zakonov, z argumentom a fortiori, ki zajemajo strokovno, pošteno, vestno delo, ki je nepristransko in neodvisno in prispeva k ugledu sodniške službe. Iz zmesi, ki tvori odgovor na zgornje vprašanje pa so izključeni vsi tisti formalni pogoji, ki veljajo za sodnike rednih sodišč in ne dosegajo ali presegajo do- ločili 9. člena zUstS. 7 končno se odgovor na vprašanje kdo in ka- kšen naj je ustavni sodnik glasi, da naj je ustavni sodnik strokoven, pošten in vesten, svoji službi polno predan pravni strokovnjak, ki je državljan RS, ki je dopolnil vsaj 40 let in bo svoje delo opravljal nepristransko in neodvisno in z vsem prispeval k ugledu sodniške službe. Morala je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (v nadaljeva- nju SSkJ) opredeljena kot tisto kar vrednoti medsebojne odnose med ljudmi, njihova družbena razmerja, kot posledica opredelitve dobrega in slabega. 8 Novak navaja, da je morala pogosto oprede- ljena, kot niz pravil vrednotenja človekovega ravnanja, vedenja in značaja. t o vrednotenje poteka v najbolj abstraktni obliki po pre- mici v katere neskončnem koncu je dobro in na nasprotni strani zlo. 9 kos poudari istovetnost iz latinščine izhajajočega izraza mo- rala z iz grščine izhajajočim etos in v svojem delu, oris filozofije, uporablja izraz etika, ki jo razume kot nauk o tem, kaj je dobro in kaj slabo in kako naj človek ravna in živi, da bo njegovo življenje moralno (dobro). 10 zakonodajalec je v SSkJ opredeljen kot tisti, ki izdaja zakone. 11 Pravni terminološki slovar pa o zakonodajalcu pove, da gre za dr- žavni organ, praviloma parlament, ki je pristojen za sprejemanje zakonov. 12 5 URS, 125. člen. 6 zrelost je izpeljana iz zahtevane starosti 40 let z zavedanjem, da starost sama po sebi ni vedno po - kolenje zrelosti in modrosti. 7 Pod izrazom »drugi formalni pogoji« so mišljena starost, opravljen Pravniški državni izpit (PDI) in druge določbe, ki urejajo napredovanje sodnikov. 8 Morala, v: Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1975, str. 838. 9 Novak, 2010, str. 200. 10 kos, 1970, str. 252. 11 zakonodajalec, v: Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1991, str. 672. 12 zakonodajalec, v: Pravni terminološki slovar, 2018, str. 396. 133 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec 1.1. o naravnem pravu ko se pri Heraklitu pravičnost človeških pravil prvič razlikuje od naravne pravičnosti se začne rojevati nauk o naravnem pravu. Pri njem se prvič pojavi teza izvora človeških zakonov iz enega samega božanskega zakona. 13 Človekov razum je naravo in zakon zaznal kot razločljiva. od takrat je pravo razpeto med naravo in za - kon, božansko in posvetno, modrim in vsiljenim redom. 14 bistvo naravnega prava lahko povzamemo kot dejstvo, da pravo sestavlja poleg človeškega tudi naravno (božje, razumsko) pravo, ki je člo- veškemu vrednostno nadrejeno in je njegovo merilo. 15 Podobno povzame Novak naravno pravo kot izraz višje, človeka presegajo- če, volje, ki je vsebinsko pravilno, zato nespremenljivo, večno in vrednostno nadrejeno izrazu človeške volje v pozitivnem pravu. 16 osnova vseh različic naravnopravnih teorij je torej povezovalna teza o življenjski povezanosti prava in morale in o odvisnosti pr- vega od slednje. 17 kot temeljna vrednota in vodilo pri oblikovanju pozitivnega prava pa naj je vedno pravičnost. 18 1.2. Namen in cilji v diplomskem delu, ki ga strnjeno povzemamo, smo želeli predstaviti, da je vloga USRS in posameznega ustavnega sodnika, ko gre za pomembno pravno vprašanje, lahko precej zahtevna saj so na tehtnici lahko vrednote, ki so tako enakovredno uvrščene na vrednostno lestvico vrednot, ki jih URS varuje, da je odločanje izje- mno težko. t akrat upravičeno govorimo, tudi v kontekstu ustavno sodnega odločanja, o težkih primerih. vpliv družbene morale in osebne morale posameznega sodnika na odločanje je dejstvo, ki ga posebej ne dokazujemo osvetljujemo pa način vpliva morale, kot neformalni pravni vira, na odločanje posameznega sodnika in sodišča v celoti. vprašanje je tudi kako rešiti konflikt razlikovanja splošna družbena in sodnikove osebne morale. zelo pomembno vprašanje je tudi kako naj ravna ustavni sodnik, ko njegov moralni koncept presega jezikovni okvir, ki ga začrtuje USRS. Ali te okvire, v res izjemno težkih okoliščinah, lahko preseže in težak primer 13 Novak, 2018, str. 188. 14 k aufmann, 1994, str. 52–53. 15 Novak, 2018, str. 190. 16 Novak, 2010, str. 454. 17 Prav tam. 18 Prav tam. 134 DIGNITAS n Ustavno pravo in upravno pravo reši kot zakonodajalec (Legislating from the Bench.)? zanimivo je tudi vprašanje vpliva osebna morala sodnika na spreminjanje so- dne prakse USRS. kdaj je tako spreminjanje sploh upravičeno in kako naj bo utemeljeno? v diplomskem delu smo raziskali ali je USRS z ustanovitvijo občine Ankaran vzpostavilo teorijo »oblasti meča« (power of sword and purse) ali zgolj administrativno raz- vezalo gordijski vozel? vprašali pa smo se tudi kako ravna in naj ravna sodišče v povsem novih, nepoznanih okoliščinah in za izho- dišče vzeli odločanja o omejitvi gibanja v času epidemije? omenimo naj še pred kratki izdano delo Ideologija na so - diščih 19 , ki predstavlja izsledke raziskave konkretnih sodniških odločitev. Raziskava je širša in ne vključuje le moralnega vidika. t ega sicer obravnava manj podrobno, a integralno, kot del širše- ga pojma ideologije posameznega sodnika in Ustavnega sodišča kot celote. 2. Morala in pravo – obračun z ločitveno tezo Ločitvena teza negativno odgovarja na vprašanje povezano- sti morale in prava. zatrjuje, da sta morala in pravo izvorno dva povsem ločena sistema, ki se, če se že kdaj, prekrivata naključno. Pogled na ločitev med pravom in moralo deli pravnike na narav- ne pravnike, ki ločitveno tezo zanikajo in pozitiviste, ki se z njo strinjajo. Pufendorf razvije poseben sistem naravnih dolžnosti. Na polje religije sodijo dolžnosti do boga, moralno vprašanja odgo- varjajo na vprašanja dolžnosti do samega sebe, dolžnosti do druž- bene skupnosti pa so urejena s pravom. za Pufendorfa so vse tri vrste dolžnosti med seboj popolnoma ločene in neodvisne. 20 Na- sprotniki ločitvene teze pa zagovarjajo povezanost med pravom in moralnimi pravili, ki so družbena pravila vrednotenja, ki posa- mezniku in širši družbeni skupnosti povedo kaj je dobro in kaj ne. Predstavljajo ponotranjeni prared, ki je človeški družbi omogočil preživetje. 21 Aristotel v Nikomahovi etiki pravi, da so vsako delo, razmišljanje, umetnost usmerjeni k nekem dobrem, ki je torej na- men in cilj h kateremu vse teži. končni cilj vseh namenov je po Aristotelu najvišje dobro. 22 19 Avbelj, 2021. 20 k aufmann, 1994, str. 78. 21 Novak, 2006, str.13. 22 Aristoteles, 2016, str. 47–48. 135 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec Sodobni pogled na povezavo med moralo in pravom je bolj vključujoč, integralen. t ako naravnopravniki kot pozitivisti pri- znavajo, da se morala in pravo srečujeta v preseku. Izhajajoč iz Novakovega orisa, notranjih in zunanjih dimenzij človekovega bitja in delovanja pri katerih se morala nanaša na prve, pravne norme pa na slednje ugotovimo, da je pravna norma pogosto zunanja manifestacija notranjega moralnega merila. 23 Pravo je neločljivo povezano s človeško družbo in pravne norme pra- viloma odslikavajo vrednote določene družbe v konkretnem zgodovinskem trenutku in prostoru. 24 Da temu ni vedno tako priznavajo naravnopravniki in pozitivisti. velike zlorabe pozi- tivnega prava v prvi polovici 20. stoletja so vodile k prečiščenju misli. Pravne norme so lahko nelegitimne in v nasprotju z mo- ralnimi normami kljub temu, da jih je postavila legalna in legiti- mna oblast. 25 Lahko pa so pravne norme tudi legitimne, če tudi jih je postavila nelegalna oblast. 26 Pravne norme so lahko tudi moralno nevtralne, kot na primer cestno prometni predpisi. 27 Pomembna razlika med pravnimi in moralnimi normami je, da so pravne norme enotne na ravni določene družbene skupnosti, da imajo enoten izvor v državi in da veljajo za določeno družbeno skupnost enako. Moralnih norem pa ne oblikuje formalno institu- cionalizirana skupnost, so v sodobnem globaliziranem svetu ne prisilne, razslojene in partikularne. Družba je čedalje manj sešte- vek manjših družbenih skupnosti (država, pokrajina, mesto, kraj, društvo, sorodstvo, družina, par) in čedalje bolj seštevek posame- znikov. Razpada sistem neformalnega oblikovanja in nadzora mo- ralnih norm, ki je obstajal tisočletja. Pri tem ne gre za propad mo- rale, gre za propad reda kot sistema morale. 28 Na globalni tržnici vrednot in moralnih konceptov si posamezniki lahko samostojno izberejo košarico vrednot in moralnih načel. t i posamezniki pa še vedno živijo v okviru določenih družbenih enot – držav, naddr- žavnih skupnosti. 23 Novak, 2010, str. 200–202. 24 Prav tam, str. 26. 25 bralec naj v razmislek vzame nemško vlado izvoljeno leta 1933 in njeno dejavnost v prvih mesecih po izvolitvi. 26 bralec naj v razmislek vzame okupacijske ali partizanske sile na evropskih tleh med leti 1939–45, ali v Nemčiji po letu 1945. 27 Pa tudi ti predpisi so posledica moralnega vzgiba – varovanje življenja, ohranjanje reda, prepreče- vanje nevarnosti in sporov. 28 Dejansko gre za razpadanje več večjih zaokroženih moralnih sistemov. 136 DIGNITAS n Ustavno pravo in upravno pravo Sistema moralnih in pravnih norm sta se medsebojno dopol- njevala tako, da je sistem pravnih norm izhajal iz vrednostnih izhodišč moralnega sistema, vsak zase pa sta urejala relevantna družbena razmerja, skupno na presečišču obeh sistemov, in posa- mično na robovih. Sistem moralnih norm ponotranjene in pravni sistem zunanje dimenzije družbenih razmerji. 29 zaradi prehajanja moralnega sistema družbe v moralnost posameznikov v sodobni družbi težko govorimo, da pravne norme izhajajo iz moralnega sistema v konkretnem historičnem trenutku sodobnosti. A zdi se, kot pravi Novak, da imajo določena dejstva, kljub vsemu, še vedno tak normativni naboj, da vrednostno govorijo sama zase. Gre za dejstva umora, tatvine, posilstva itd., ki imajo že po naravi stvari do- ločeno vrednost. t ako vrednotenje teh dejstev skrbi za preživetje človeka kot vrste in družbene skupnosti in so človeštvu prirojene. ker ta določena dejstva že v sebi nosijo moralno vrednost so kot taka upoštevna. S tem je vzpostavljena povezava med dejstvom in vrednostjo v enoten, monističen okvir. 30 t ak prirojen občutek vre- dnotenja dejstev nas usmerja pri prepoznavanju vrednosti dejanj ne pa tudi pri njihovem sankcioniranju. konkretno dejstvo po pri- rojenem občutku razumemo kot negativno ali pozitivno, kot zlo ali dobro. k ako izrazito, pa je različno od posameznika do posa- meznika, kar je pogojeno tudi z družbenim okvirom v katerem se posameznik nahaja. od stopnje negativnega dojemanja dejstva je odvisno njegovo sankcioniranje. Neoprijemljivost moralnega čuta terja operacionalizacijo in konkretizacijo konkretnega dejstva kot negativnega v okviru sistema pravnih norm. t a je za vse posame- znike določene družbene skupine enaka, po njej sodijo sodišča vsem enako in je zato pravično. Moralni zakon je, kot pravi Novak, le v človeka vsajeno vodilo, ki ga usmerja pri njegovem delova- nju. 31 Pri tem delovanju pa človek ni povsem svoboden. 32 Neka- tera dejstva imajo tako očiten moralni pomen oz. jim je določena vrednost občečloveško tako očitno pripisana, 33 da so izmaknjene posameznikovi dispoziciji vrednotenja. Novak zapiše: »k er pa ima- mo inhibicije glede absolutne svobodne volje, smo tako omejeni, smo zaradi tega človeški.« 34 k ader je vrednost določenega dejstva 29 Novak, 2010, str. 201. 30 Novak, 2006, str. 16. 31 Prav tam. 32 Prav tam. 33 Na primer umor, posilstvo na negativni strani ali rojstvo, poroka ipd. na drugi strani. 34 Novak, 2006, str. 16. 137 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec tako očitno negativna smo omejeni tudi pri sankcioniranju takih dejanj in ravnanj, ki jih dojemamo kot mala in se – zla sama po sebi 35 . kot nujno posledico tako vrednotenih dejstev dojemamo obveznost sankcije. vsekakor pa moralni čut posameznikov ni ve - dno v vsem enak. zavržnost umora čutimo (skoraj) vsi, nimamo pa enakega pogleda na sankcioniranje. Najbolj očitno vrednostno zaznamovana dejstva varujejo predvsem preživetje človeške vrste. Manj ko je določeno dejstvo povezano s preživetjem človeške vr- ste manj očitno je vrednostno zaznamovano. Prav ta preživetvena dimenzija je vzrok globoko zasidranemu notranjemu moralnemu občutku, ki je na najbolj osnovni ravni praktično enak po vsem svetu. verjetno ne gremo predaleč, če zapišemo, da je notranji mo- ralni čut 36 dimenzija človeštva, ki nas dela človeške. Če je moralni čut kompas, ki nam pove kako vrednostno dojemamo neko dej- stvo pa za natančno določitev, kdaj gre res za tako dejstvo in kako ga sankcioniramo, potrebujemo družbeno soglasje. t o soglasje se je po posamičnih primerih oblikovalo v praksi, do stopnje ko je postalo običajno in preko tega pozitivno zapisano pravo. 37 oblikovanje soglasja je bilo potrebno in mogoče šele z razvo - jem družbe. z razvojem družbe pa so se razvile tudi nove vrednote, ki so obstoj te družbe varovale in oblikovale njen red. vrednostno manj očitno ali sploh ne- opredeljena dejstva 38 pa družba dogo- vorno ali izkustveno opredeli kot dobra ali zla. Če jih opredeli kot zla jih imenujemo pravne kršitve (mala prohibitia), jih razglasi za kazniva in jih sankcionira. 39 v teh primerih o moralni vrednosti dejstev posamezniki različno sklepamo. Potrebna je njihova vre- dnostna opredelitev v pozitivnem predpisu, da bi bila mogoča nji- hova enotna in posameznikom prepoznavna vrednostna ocena dejstva iz katere potem izhaja kaznivost in sankcija. 40 vsaj po No - vaku obstajajo moralno relevantna dejstva. 41 Moralno relevantna dejstva, ko govorimo o dejstvih, ki so tako očitno vrednostno za- znamovana, da jih dojemamo kot mala in se se nahajajo v preseči- 35 Prav tam, str. 17. 36 Notranji moralni čut v pomenu splošnega čuta človeštva. t a abstrakten pojem ni preprost seštevek moralnih čutov posameznikov in tudi ni njih skupni imenovalec. Gre za vsem ljudem kot posamezni- kom in človeški vrsti kot taki prirojen občutek (nagon) po ohranitvi življenja. v tem kontekstu tudi ravnanje samomorilca razumemo kot dejanje nekoga, ki je prepričan, da je življenje že izgubljeno. Da se ne da več ničesar rešiti, da se ne da več pomagati. 37 Povzeto po Novak, 2006, str. 16–17. 38 Če je o vrednostno neopredeljenih dejstvih sploh mogoče govoriti. 39 Povzeto po Novak, 2006, str. 18. 40 Prav tam, str. 18. 41 Prav tam. 138 DIGNITAS n Ustavno pravo in upravno pravo šču moralnega in pozitivno-pravnega 42 saj so prepoznana in opre- deljena v obeh poljih. k elsen v Čisti teoriji prava tu potegne jasno ločnico med poljem morale in prava in zavrača naravnopravno teorijo, ki naj bi v pravo vnašala moralne in politične postulate. 43 Na tem mestu moramo skupaj z Novakom zavrniti kelsnovo loči- tev med pravom in moralo, ko zanika obstoj pravnih kršitev, ki so kršitve same po sebi. 44 za ohranitev družbene strukture, 45 načina življenja in medse- bojnih razmerji članov družbe se razvijejo določena družbena načela. Nekatera od njih se z razvojem prava »popravijo« in po- stanejo pravna načela. Nekatera od njih lahko uvrstimo v skupino moralno pomembnih pravnih norm. 46 Izstopata pravičnost in po- štenost. Izstopajoč je v sodobnem času pogled na pravna načela, ki ga je zagovarjal Ronald Dworkin, ki je v pravnih načelih prepo- znal lastnosti vrednotenja, »vrednostnega tehtanja«, torej moralne- ga. 47 Dworkin razume pravno načelo (principle) kot standard ali merilo, ki ga je potrebno upoštevati saj opredeljuje zahteve po pravičnosti, poštenosti ali kateri drugi moralni dimenziji. 48 Med ta, moralno pomembno obarvana, moralna načela po Novakovem mnenju štejemo tudi načela enakosti, enakega varstva pravic, var- stva človekovih pravic in druga ustavna načela iz Ustave. 49 Pravna načela lahko dajejo okvir ali določajo standard, kot pravi Dworkin in intuicija usmerja pri tehtanju med dobrim in zlim. ker pa je in- tuicija posameznikov notranji vrednostni odnos do dejstva je nje- mu lastna in zato nujno partikularna. Po Novaku je intuicija le del poti od dejstva do pravne norme. t ak notranji občutek posame- znikov je potrebno preko družbenega dogovora uravnotežiti na skupni imenovalec, ki se manifestira v pravni normi. 50 ker se pra- vo in morala prekrivata v preseku in ne popolnoma je potrebno izpopolniti pravno normo na delih, ki so moralno manj določno opredeljeni. Moralni standardi najbolj vplivajo na normativno na- vodilo pravnega pravila in ga najstveno sooblikujejo. t o sovpada z Dworkinovo trditvijo, da gre pri teoretičnem nestrinjanju pravni- 42 Novak, 2010, str. 204. 43 Pavčnik, 2015, str.22. 44 Novak, 2006, str. 18. 45 t a je običajno sama preživetvena strategija konkretne skupine ljudi, ki so se/so bili povezani v družbeno skupnost. 46 Novak, 2006, str. 18. 47 Prav tam. 48 Dworkin, 2013, str. 39. 49 Novak, 2006, str. 19. 50 Prav tam, str. 20. 139 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec kov s tem kaj pravo je (kako razlagati pravno normo) za nestrinja- nje o tem kaj naj bi bilo (o najstvu). t o njihovo nestrinjanje, pravi Dworkin, je pravzaprav nestrinjanje o moralnem in ne pravnem vprašanju. 51 Pri vprašanju sankcij je moralni standard zgolj smer- nica, ki lahko narekuje strogost sankcije glede na pomembnost vrednote, ki jo pravna norma varuje. enaka potreba po tehnični pravni ureditvi, ki je moralno manj zaznamovana, velja pri opera- cionalizaciji ustavnih načel. 52 Morala in pravo se v sodobnem povezovalno – vključeval- nem razumevanju njunega medsebojnega odnosa torej razu- meta, kot pravi Novak, prepletajoče povezana. 53 Razumemo ju kot delno in nenaključno prekrivajoči se polji. v delih, v kate - rih se ne prekrivata pa drug na drugega do neke mere vplivata. Ljubezen med zakoncema sicer ni pravno regulirana, vpliva pa nemoralnost prevare med njima na pravo tako, da to dopušča, pod imenom nevzdržnosti, sleherni razlog za razvezo zakon- ske zveze. Na drugi strani vpliva morala posameznikov na njih same, da se, v skladu z razvitostjo osebnega moralnega čuta, dr- žijo pravnih norem in upoštevajo normativna navodila pravnih pravil tudi kadar je verjetnost, da bi bili zaloteni pri kršitvi in tako sankcionirani znatna. Upoštevanje pravnih norm tako ni le posledica grožnje pravne sankcije v primeru kršitve, marveč je tudi na eni strani posledica moralnega pomena vrednote, ki jo pravna norma varuje 54 in na drugi strani posledica moralnega čuta posameznika, da je upoštevanje prava prav tako vrednota. vendar kot povzema Novak, morala in pravo tudi v preseku ni- sta povsem skladno prekrita, saj je pravo veliko bolj konkretno, podrobno in natančno. 55 Rang in število vrednot, ki jih v preseku varujeta morala in pra- vo presega naključnost. 56 Drzno bi bilo sicer trditi, da se morala in pravo prekrivata (le) v primerih najbolj varovanih vrednot, morda pa ne gremo predaleč, če trdim, da vrednote, ki jih varuje mora- la družbena skupnost operacionalizira v pravno normo v skladu z načelom skupnega vrednostnega imenovalca družbe, ki ga ta vzpostavlja v konkretnem zgodovinskem in razvojnem trenutku v 51 Dworkin, 1986, str. 7. 52 Novak, 2006, str. 21. 53 Prav tam, str. 22. 54 t u lahko sledi moralna sankcija v obliki (samo)očitajoče vesti. 55 Novak, 2006, str. 23. 56 Prav tam. 140 DIGNITAS n Ustavno pravo in upravno pravo katerem se nahaja. Podobno trdi Novak, da morala učinkuje iz po- sameznika kot subjekta in ne sama iz sebe. Pravo ni preprosto mo- ralni minimum. 57 Predstavljeno ne dokazuje le, da povezava med moralo in pravom obstaja marveč, da je obširna in ni naključna. Sorazmerno z razvojem človeške skupnosti je morala po eni stra- ni v odvisnosti od stopnje tega razvoja izvor in argument prava obenem 58 , po drugi strani pa spodbuda in hkrati zavora prav temu razvoju človeške skupnosti 59 . 3. Sodna veja – nadzor izvršilne in korektiv zakonodajne veje oblasti za učinkovito izvajanje oblasti je potreben njen nadzor. Nadzor nad organom ali osebo na najvišji oblastni funkciji lahko izvaja le organ ali oseba s primerljivo močjo in izvorom te moči. 60 Učin- kovitost sistema delitve oblasti je mogoče zagotoviti le z medse- bojnim nadzorom enakovrednih vej oblasti, s tako imenovanim sistemom zavor in ravnovesji – »checks and balances”. 61 Glavni namen medsebojnega omejevanja oblasti je predvsem v zaščiti posameznikove svobode v odnosu do države, 62 pa tudi, da bi si ena veja oblasti ne podredila drugih dveh. 63 Sodoben pogled na delitev oblasti pa velja, bolj poudarjeno kot v preteklosti, tudi ne- odvisni sodni funkciji, neodvisnemu sodstvu. 64 Uveljavi se načelo omejevanja oblasti, katerega je zagovarjal že coke, 65 pri katerem je oblast omejena z zakoni 66 pri čemer pa ključno vlogo igra sodstvo, kot protiutež izvršilni in zakonodajni veji oblasti v njuni politični dimenziji. 67 57 Prav tam. 58 Moralne vrednote se operacionalizirajo v pravu – umor in sankcija zanj. v tem primeru je morala materialni pravni vir. Morala pa nas sili tudi k ravnanju po pravnih normah. v tem primeru je morala argument prava. 59 Spodbuda – morala nas spodbuja k zaščiti človekovih pravic in svoboščin. zavora – morala nas omejuje pri pravnem urejanju razpolagana. Npr. moralni odnos do človekovega dostojanstva zavira razvoj pravnega urejanja na področju raziskav v genetike pri/na ljudeh. 60 z izvorom moči nakazujemo na legalnost in legitimnost oblasti organa ali osebe, ki nadzira drug organ ali osebo, ki opravlja oblastno funkcijo. 61 Novak, 2010, str. 55; Pavčnik, 2018, str. 65. 62 Novak, 2003, str. 96. 63 Pavčnik, 2017, str. 117. 64 Novak, 2003, str. 97. 65 Jones, Sir edward coke, (1552-1634), angleški odvetnik, sodnik in politik se je zavzemal za prevlado prava nad kraljevimi predpravicami. Pomembno je prispeval k razvoju angleškega prava in konsti- tucionalizma. 66 Novak, 2003, str. 100. 67 Prav tam, str. 97. 141 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec v evropski misli suverenost iz monarha (suverena) preide na ljudstvo kar botruje prevladi parlamentarnih sistemov v evropi. v obdobju po koalicijskih vojnah je vodilna pravno filozofska mi- sel pravni pozitivizem. 68 ob spoznanjih stranpoti v prvi polovici 20. stoletja je pozitivizem korigiran z oblikovanjem katalogov člo- vekovih pravic, ki v skladu z Montesquieuevim modelom delitve oblasti varujejo pravic posameznikov v odnosu do države. Slovenski ustavni sistem načelo delitev oblasti sestavlja iz or- ganizacijske, funkcionalne in personalne razsežnosti. Načelo delitve oblasti je vzpostavljeno zaradi ljudstva, saj ga ščiti pred zlorabami oblasti, ki gredo vedno v njegovo škodo. 69 oblast ima ljudstvo 70 in preko sistema predstavniške demokracije postavlja nosilce oblasti posredno na volitvah ali neposredno preko siste- ma postavljanja, imenovanja ali volitev po postavljenih organih druge veje oblasti. 71 Čisti sistem delitve oblast, v katerem bi bile funkcije oblasti med seboj popolnoma ločene in nepovezane, je nemogoč. v takem sistemu bi morali biti najvišji organi v vseh vejah voljeni ali imenovani neposredno s strani ljudstva in na enak način neposredno nadzirani, kar pa je idealistično, iluzor- no, utopično, naivno. v svetu in v slovenskem ustavnem sistemu se je tako uveljavil sistem zavor in ravnovesji po katerem veje oblasti med seboj sodelujejo in se medsebojno omejujejo. Posa- mezne veje oblasti so tako medsebojno odvisne in, po mnenju USRS, nikakor niso medsebojno (popolnoma) avtonomne. 72 bi- stvo načela omejitve oblasti je, da varuje svobodni položaj po- sameznika in z razporeditvijo moči in medsebojnim nadzorom med različnimi funkcionalnimi vejami oblasti prepreči njeno koncentracijo in iz tega izhajajočo samovoljo in možnost zlorabe oblasti. 73 »Delitev oblasti skupaj s sistemom zavor in ravnovesij je med nosilnimi stebri pravne države.« 74 3.1. Sodna oblast Pravni okvir, ki omogoča delovanje pravnega sistema je ustavo- dajalec zagotovil z ustavo in ga z izvajanjem zakonodajne funkcije 68 Prav tam, str. 99. 69 USRS odločba U-I-83/94, 14. 7. 1994. 70 URS, 3. člen, 2. odstavek. 71 k aučič, 2019, str. 59. 72 Prav tam. 73 Prav tam, str. 59–60. 74 Pavčnik, 2017, str. 130. 142 DIGNITAS n Ustavno pravo in upravno pravo iz Ustave izpeljuje zakonodajalec. 75 Del tega pravnega sistema je tudi sodstvo, ki je pri opravljanju sodniške funkcije neodvisno. 76 kljub temu, da je sodna veja oblasti samostojna pa ni izključena iz sistema zavor in ravnovesij, kot sestavnega dela načela delitve oblasti. 77 Sodniki so vezani na ustavo in zakon, 78 kar je neposre- dna izpeljava načela demokratičnosti iz 1. člena URS, saj so po predstavnikih ljudstva sprejeti pravni akti zakonodajalca temelj na podlagi katerega sodniki odločajo. 79 z razvojem ustavnega sodstva, ki je s svojimi pristojnostmi poseglo na področje podzakonskega splošnega in abstraktne- ga urejanja izvršilne veje oblasti, na vseh nivojih, je sodna veja oblasti prebila izoliran položaj in prevzela aktivno nadzorno vlogo nad izvršno oblastjo. 80 Pomemben je tudi aspekt varova- nja posameznikove svobode in človekovih pravic preko institu- ta ustavne pritožbe. t retji element vključitve sodne veje oblasti v krog medsebojnega nadzora vej oblasti pa je sodno varstvo v upravnih sporih, kjer sodna veja varuje posameznika pred sa- movoljnim in arbitrarnim oblastnim odločanjem upravnih orga- nov. 81 kot rečeno sodstvo kljub nekaterim posebnostim 82 ni pov- sem neodvisno in samozadostno. 83 Politični veji oblasti na drugi strani skrbita za učinkovitost sodniškega dela. zakonodajna veja oblasti zagotavlja okvir in pravno podlago delovanja, izvršilna veja pa podpira organizacijsko plat delovanja pravosodnega sistema, predlaga reforme in skrbi za izvrševanje sodnih odločitev. 84 Najpomembneje je, da se politični veji oblasti po- -drejata odločitvam sodstva, ki ju zadevajo ter nudita sodstvu podporo (predvsem z zgledom), da se ustvarja duh pravne kulture v katerem se odločitve sodne veje oblasti praviloma spo- štuje. 85 75 Prav tam, str. 118. 76 URS, 125. člen. 77 Pavčnik, 2017, str. 130. 78 URS, 125. člen. 79 Novak, 2019, str. 272. 80 Novak, 2003, str. 112. 81 Prav tam. 82 t rajni sodniški mandat, neodvisnost, samostojnost in nepristranskost pri odločanju posameznega sodnika, ne-poseganje drugih vej oblasti v konkretne odločitve in postopke sodišč itd. 83 Pavčnik, 2017, str. 131. 84 Pogorelec, 2014, drsnica 66. 85 Pavčnik, 2017, str. 132. 143 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec 4. Razumevanje pravičnosti in sodnikova morala ter njun vpliv na sodnikovo odločanje k aufman v Uvodu v filozofijo prava pravi, da tisti, ki »hoče ra- zumeti smisel, v proces razumevanja nujno prinaša svoje pred- razumevanje in s tem predvsem tudi svoje samorazumevanje.« 86 Predmet razprave o pravičnosti tako ne more biti povsem zunaj niti povsem znotraj procesa iskanja pravične rešitve in ker mora biti hkrati biten in procesen je to lahko samo človek. Pravo se le- gitimira prav v tem, da vsakomur priznava pravice, ki mu gredo prav zato, ker je človek, ker je oseba. odnosi med ljudmi so tako in prav zato pravni diskurz, vsaj v delu, ki je pozunanjen in tako po- memben, da ga pravo ureja. 87 Človekova sodba o pravičnosti je od nekdaj pomenila njegovo zaznavanje lastnih ali tujih dejanj glede na razumevanje pravičnosti same. 88 Pravičnost je v SSkJ oprede - ljena kot lastnost pravičnega človeka, pravičen človek pa kot tisti, ki ravna skladno s priznanimi načeli in normami. 89 Pravičnost je torej opredeljena kot lastnost človeka kot osebe in je lastna člo- veku prav zato, ker sam sebe dojema kot in ker je oseba. Pomeni njegovo ravnanje, ki je skladno z normami in načeli družbe, ki ji pripada na eni strani in z normami in načeli, ki jim je zvest sam osebno na drugi strani. v dispoziciji človekove svobodne volje je ali bo splošnim in lastnim priznanim normam sledil ali ne. t o pa je odvisno od njegove moralne zaznave »priznanih« načel in norm. SSkJ pravi, da je pravica tisto, kar je skladno s človekovimi in družbenimi predstavami in pravili o moralnih vrednotah. Pravi- ca pomeni skladnost z moralnimi normami in priznanimi načeli. 90 Posameznik torej pravičnost dojema glede na svoj občutek za pravičnost, ki je ožji od pravnega in še širšega moralnega občut- ka. 91 Če je človekovo osnovno vodilo njegova osebna in obča druž- bena in civilizacijska morala pa je pravičnost vodilo, ki je zaradi svojega dogovornega značaja (družbena pogodba) za posame- znika še bolj zavezujoča. Razmišljanje o pravičnosti se osredotoča na splošno, zunanjo pravičnost, kadar gre za očitne kršitve moral- 86 k aufman, 1994, str. 230. 87 Povzeto po k aufman, 1994, str. 249. 88 Novak, 2000, str. 78. 89 Pravičnost, v: Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1979, str. 967. 90 Pravica, v: Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1979, str. 966. 91 Novak, 2000, str. 79. 144 DIGNITAS n Ustavno pravo in upravno pravo nih norm in priznanih načel s strani države (njenih institucij in/ ali predstavnikov) nasproti posameznikom in so jim s tem kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. o zunanji pravičnosti razmišljamo tudi v kontekstu kršenja priznanih moralnih norm in načel s strani posameznikov zoper druge posameznike ali družbo kot celoto. 92 kot notranjo pravičnost razumemo človekovo vide- nje in vrednotenje lastnih dejanj, tudi v religiozni dimenziji, ka- terih posledice imajo (lahko 93 ) vpliv na posameznika tudi onkraj smrti. 94 Ne glede na to ali človek presoja dejanja drugih ali svoja lastna, se zanaša na »nek notranji občutek«, kaj je v konkretni zgodovin- skem dogodku (ravnanje, vedenje ali opustitev posameznika) prav. 95 Pravičnost pa je stanovitna in trdna volja, da damo člove- ku kar mu gre. 96 kljub temu, da ljudje pravičnost različno vidimo (imamo različen občutek za pravičnost), pa je pravičnost vselej vodilo, kako naj bi ravnali in je prav v tem najstvu nedosegljiv ide- al, ki se mu poskušamo vedno znova in čim bolj približati. 97 Nee- notnost morale posameznikov in občutka za pravičnost privede do nujnosti družbene pogodbe, ki rezultira v pozitivnem pravu kot minimumu pravičnosti, občutek za pravičnost posameznikov, ki presega pozitivno pravni minimum pa je lahko stremljenje k približanju visokemu idealu najstva. 98 Idealni položaji v katerih se občutek za pravičnost posameznika popolnoma ujema s pozitiv- nim pravom je redek pojav prav zaradi nepopolnosti pozitivnega prava, ki je artikulacija nepopolnosti človeka samega. 99 kot vsi ljudje tudi ustavni sodniki vsak na svoj način vidijo, dojemajo in imajo lasten občutek za pravičnost. ker je občutek za pravičnost del pravnega občutka 100 se lahko strinjamo s kau- fmannom, da je običajno, da imajo tudi (ustavni 101 ) sodniki pravni občutek in s tem občutek za pravičnost, da imajo predrazumeva- nje. 102 92 S kršitvijo s strani posameznikov proti posameznikom mislimo na primer na umor, posilstvo, tatvi- no, itd., s kršitvijo zoper družbo kot celoto pa mislimo na utajo davkov, ipd. 93 Glede na posameznikovo (ne)religioznost. 94 Novak, 2000, str. 78. 95 Prav tam. 96 Novak, 2000, str. 78; Pravičnost, v: k atekizem katoliške cerkve, 1993, str. 468. 97 Novak, 2000, str. 81. 98 Prav tam. 99 Prav tam, str. 87. 100 Prav tam, str. 79. 101 Dodatek avtorja. 102 k aufman, 1994, str. 161. 145 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec Subjektivnega pogleda posameznega ustavnega sodnika, ni mogoče popolnoma izključiti pri njegovem odločanju, če prav ga, po k aufmanu, ne bi smel vnašati v odločitve, ki bi morale biti podvržene zgolj zakonu oz. pozitivnemu pravu. 103 kljub temu, da sledimo občutku za pravičnost pri ustvarjanju pozitivnega prava, vsebuje pozitivno pravo tudi nejasnosti in praznine, ki jih razla- galno zapolnjujejo sodniki. 104 Sodnik sledi lastnemu občutku za pravičnost in lahko z interpretacijo v okviru, ki ga daje besedi- lo, pozitivno pravno normo nadgradi 105 v smeri absolutne pra- vičnosti, v smeri boljše pravne rešitve. 106 v tem smislu je v svoji večstopenjskosti sodstvo samo sebi korektiv pravičnosti, vključno z USRS ko gre za vprašanja človekovih pravic in temeljnih svobo- ščin. 107 Sklenemo lahko, da ima vsak ustavni sodnik lasten občutek za pravičnost, ki je posledica predrazumevanja 108 morale, prava in pravičnosti 109 in je, če parafraziramo Jungovo subjektivno-objek- tivno zaznavo, 110 leča skozi katero zaznava pomen pravnih norm in skoznjo projicira njihovo razlago. 5. Med razlago in aktivizmom Sodna veja oblasti naj bi preverjala skladnost pozitivnega prav- nega predpisa z ustavo in njegovo pravno pravilnost. Politična ocena in primernost pravnih predpisov je prepuščena politični- ma vejama oblasti tj. parlamentu kot zakonodajalcu in vladi, kot pobudniku, predlagatelju in izvrševalcu pravnih predpisov. 111 Ši- roka razlaga ustave, ki bi bila posledica politične ideologije pre- vladujoče večine na ustavnem sodišču, pa bi že prestopila meje pojma žive ustave. 112 Živa ustava namreč presega pojem bese- dilnosti in poleg besedila členov ustave obsega tudi odločitve ustavnega sodišča, kot njeno legitimno razlago. 113 Preseganje tega okvirja in prevzemanje vloge zakonodajalca imenujemo sodniški 103 Prav tam. 104 Novak, 2000, str. 89. 105 Prav tam. 106 Prav tam, str. 81. 107 Prav tam, str. 89. 108 k aufman, 1994, str. 161. 109 Novak, 2000, str. 79. 110 Prav tam, str. 85. 111 Novak, 2002, str. 327. 112 Prav tam. 113 Novak, 2008, str. 167. 146 DIGNITAS n Ustavno pravo in upravno pravo aktivizem. 114 Pod pojmom sodniškega aktivizma razumemo pale- to dejanj ustavnih sodnikov s katero bolj ali manj izrazito prevze- majo funkcijo zakonodajalca. Sodniški aktivizem se lahko izraža preko široke razlage nejasnih pravnih pravil in splošnih načel ali preko tehtanja pomembnosti ustavno zavarovanih vrednot, ki pa je politična in ne pravna operacija. 115 vsekakor gre pri sodniškem aktivizmu za nasprotje sodniški zadržanosti (samoomejitve – »self- -restraint«), kar privede do konflikta med zakonodajalcem, ki je v demokratičnem sistemu personificirano ljudstvo in med ustav- nim sodiščem, ki je sicer visokokvalificirana, a privilegirana skupi- na, večkrat od ljudstva oddaljenih, izbrancev. 116 Dworkin sodniški aktivizem razume kot nalezljivo obliko pragmatizma pri katerem poskuša sodnik drugima dvema vejama oblasti vsiliti svoj lasten pogled na to kaj zahteva pravičnost, pri čemer pa se ne meni za besedilni okvir, ki ga daje ustava, za zgodovino njenega uveljavlja- nja, interpretacije sodišča iz predhodnih odločitev in tradicijo po- litične kulture. 117 Dworkin je prepričan, da mora uveljavljanje pra- vičnosti skozi razlago ustave vse to vzeti v obzir in ne prezreti. 118 Pravo kot celovit sistem obsoja sodniški aktivizem, ki ga vodi goli sodnikov občutek za pravičnost, nasprotno temu mora v vsakem primeru posebej slediti izostreni in razločevalni sodbi, ki daje pro- stor mnogim političnim vrlinam, a se za razliko od zadržanosti in aktivizma, nobeni ne podreja. 119 Politične vrline 120 , ki jih omenja Dworkin, predstavljajo argument pravne politike, ki ga razdela Novak v svoji analizi kennediyevega in cerarjevega pogleda na dva načina argumentiranja pravnih vprašanj 121 , deduktivni (tudi pravni) in »policy« 122 argument (argument pravne politike). vpra - šanje uvajanja pravne politike v sodniško odločanje pa je lahko problematično. Do zlorab pri sodniškem odločanju ustavnih sodnikov lahko pride, kadar ti prestopijo vsebinski okvir, ki ga začrtuje ustava (ali 114 Prav tam. 115 Novak, 2002, str. 328. 116 Prav tam. 117 Dworkin, 1986, str. 378. 118 Prav tam. 119 Prav tam. 120 Prav tam, »…many political virtues…«. 121 Novak, 2002, str. 329; Novak, 2008, str. 169–170. 122 cerar, 2000; v prispevku Pravo in politika v Podjetju in delu razlikuje med »policy« kot politiko v najširšem pomenu javnega, družbenega delovanja v njegovi ciljni naravnanost in »politics« kot dejav- nost za pridobivanje, ohranjanje in izvajanje oblasti, torej politika v ožjem pomenu. 147 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec zakoni – pri presoji podzakonskih aktov). 123 Prestopanje okvirja ustavnega besedila z razlago ni ustavno skladno. 124 Pavčnik po- udarja, da je pravna norma sad razlage pravnega besedila iz ka- terega morajo sodniki šele izluščiti njegov pomen. 125 Razlagalec (ustavni sodnik) mora ostati v okviru možnosti, ki jih omogoča ustavno besedilo, saj drugače ravna v nasprotju s povezovalno razlago ustave. 126 v primeru, da razlagalec krši to pravilo in presto - pi vsebinski okvir, ki ga daje ustava, sproži konflikt z zakonodajal- cem, saj prevzame njegovo funkcijo ustvarjalca pravnega pravila in ni več le razlagalec. 127 Sporočilna moč ustave pa ni vedno taka, da bi bilo iz nje moč jasno razbrati posamezna ustavnopravna pra- vila. 128 k adar se ustavno sodišče srečuje s primeri, kjer gre za očitno protiustavnost, je naloga lažja kot v primerih, ko očitana proti- ustavnost ni očitna, ko je ustavno besedilo skopo in ni starejših primerov sodne prakse, skratka ničesar na kar bi se ustavni so- dnik pri odločanju lahko oprl. v takih primerih je poleg pravnega silogizma potrebno upoštevati še celo vrsto argumentov pravne politike. 129 Uveljavljena je trditev, da je ustava vsaj v določeni meri nepopisan list, ki terja pomensko napolnitev in podroben izris v zakonih. 130 Ustavno sodišče je tisti zadnji avtoritativni organ, ki ugota- vlja, razlaga in razsoja kaj ustava je in kako jo pomensko pra- vilno razumeti. 131 t o počne na dva načina: z ugotavljanjem, kaj je vsebina ustave in kaj pomeni, ter z ugotavljanjem ustavnega okvirja in možnosti, ki jih dopušča. v prvi vrsti primerov ugo - tavlja za katero ustavnopravno pravilo gre in kakšna je njegova vsebina, v drugi vrsti primerov pa gre zgolj za ugotavljanje ali splošni pravni akt (zakon) še sodi v okvir, ki ga dopušča ustava ali ga presega in je tako v neskladju z ustavo. 132 Ustavno sodišče po načelu zadržanosti (»self-restraint«) ne sme opravljati vloge zakonodajalca in določati kakšna naj je vsebina zakonov, kot ne- gativni zakonodajalec se opredeli zgolj do tega ali je zakon spre- 123 Novak, 2002, str. 330. 124 Pavčnik, 2013, str. 80. 125 Pavčnik, 2017, str. 149. 126 Pavčnik, 2013, str. 79. 127 Novak, 2002, str. 330. 128 Pavčnik, 2019, str. 415. 129 Novak, 2002, str. 330. 130 Pavčnik, 2019, str. 416. 131 Prav tam, str. 417. 132 Pavčnik, 2000, str. 392; Pavčnik, 2019, str. 418. 148 DIGNITAS n Ustavno pravo in upravno pravo jet in oblikovan v okvirih, ki jih določa ustava. 133 zakonodajalec se mora odločati v okviru ustavnih možnosti, naloga ustavnega sodišča pa je, da odloči do kje sežejo in kje se te možnosti kon- čajo. 134 Strogo ločiti med razlago in prehodom v polje oblikovanja pravnih pravil pa je vse prej kot lahko. Pavčnik je prepričan, da je potrebno najprej določiti smer miselnega procesa, ki pa vsekakor ne more iti v smeri ustvarjanja novih ustavnih in zakonskih pravil, marveč v smer iskanja možnosti razlage, pri tem pa priznava, da so meje pravnega besedila porozne. 135 Prav zaradi te poroznosti se v določenih primerih ni mogoče izogniti razlagi, ki bi vsebova- la vrednostno oceno preko katere pa v odločitev vstopajo osebni, subjektivni pogledi posameznega sodnika. 136 Strinjati se je z No- vakom, da ustavno sodišče ravna modro, če se ravna po prevladu- jočem stališču v družbi, ki ga v demokratični družbi odseva volja zakonodajalca. 137 Pri tem pa je treba opozoriti, da je bolje, da se odločitev v primerih, ko bi šlo za čisto ustvarjanje novih norm, odločitev vendarle prepusti zakonodajalcu 138 in ustavno sodišče zgolj ugotovi neskladje, če gre zanj. Izzivi iskanja meje, ki jo zarisuje besedilo ustave, ki je sámo v določenih primerih jezikovno odprto in/ali porozno, je dvojen. Na eni strani uči pojmovna jurisprudenca, da je pravo v sebi pove- zan in popoln sistem, brez pravnih praznin, ki v sebi in iz sebe, s pomočjo silogizma daje odgovor na vsa vprašanja. Na drugi strani pa šole svobodnega prava v okviru, ki ga daje ustavno besedilo, iščejo ustvarjalnejše pristope pri ustavno-sodni razlagi. 139 v težkih primerih, 140 ko je zgornjo premiso mogoče razlagati na več različ- nih načinov ali ko ni jasno kaj je zgornja premisa in je potrebno z njeno izbiro med več možnostmi zapolniti pravno praznino, 141 ponujata tradicionalna kontinentalna metoda in šola svobodnega prava različne možnosti rešitve. t radicionalna metoda, ki zglede išče pri pojmovni jurisprudenci, izhaja iz koherentnosti prava in 133 Prav tam. 134 Pavčnik, 2019, str. 419. 135 Pavčnik, 2013, str. 80. 136 Novak, 2002, str. 330. 137 Prav tam, str. 332. 138 Pavčnik, 2013, str. 80. 139 Novak, 2002, str. 332–334; k aufman, 1994, str. 159–160. 140 Dworkin, 1985, str. 105–159; kaufman, 1994, str. 160 navaja, da je bistveno, da je po mnenju šole svobodnega prava pomanjkljiv že kjer v primeru ne odloča izrecno in enopomensko in ne šele takrat, ko zadevnega določila sploh ne vsebuje. 141 Novak, 2002, str. 334. 149 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec pravne praznine zapolnjuje brez zakonodajnih ambicij 142 , ko rav- no z uporabo obstoječe norme za povsem novo dejansko stanje ustvari novo normo. Sodobnejši pogledi pa, v kritiki koherentne metode menijo, da omenjenih izzivov ni mogoče razrešiti brez argumentov pravne politike – »policy« kot dopolnila deduktivni metodi, saj mora v takih primerih sodnik vrednotiti in izbrati med nasprotujočimi možnimi rešitvami in izbere tisto s katero lahko najbolj koherentno razloži dano besedilo. 143 Dworkin tu razliku- jem med sklicevanjem na pravnopolitični argument – »policy«, v pomenu sklicevanja na splošne interese, kar strogo loči od sklice- vanja na strankarsko, dnevno političnost, ki jo kot argumentaci- jo razlage pravnih norm zavrača. 144 omejitev s katero so soočeni ustavni sodniki pri razlagi ustave in ustavno-sodnem odločanju nasploh je dvojne narave. Sodniki morajo pri »težkih primerih« ob dedukcijski metodi uporabiti tudi argumente pravne politike (»policy«). Pri tem pa morajo paziti, da ne prestopijo dveh okvirjev, okvirja, ki ga zarisuje besedilo ustave na eni strani in okvirja, ki loči med pravnopolitičnim argumentom na eni strani in politiko v ožjem pomenu 145 na drugi strani. Smiselna je Dworkinova ugoto- vitev, da z enako tehniko rešujemo tako lahke kot težke primere, le da so pri lahkih primerih, odgovori na zastavljena razlagalna vpra- šanja tako očitni, da se procesa ne zavedamo. 146 Novak argumenta dedukcije in pravne politike ne razume kot dodatek ali dopolnilo klasičnim razlagalnim argumentom temveč kot »intenziteto izobli- kovanosti zgornje premise sodniškega silogizma«. 147 k adar pa ustavno sodišče prekorači okvir, ki ga določa besedi- lo ustave ali preseže politično pravni argument s tem, da se spusti v politično argumentacijo, in pri tem mislimo politiko v širšem smislu 148 , takrat govorimo o sodniškem aktivizmu. Med sodniški aktivizem Pavčnik uvršča tudi široko razlago pravnih načel in opozarja, da je ustavno sodišče pristojno, da presoja ali je zakon- ska ureditev v mejah pravnih načel in ne, da samo iz pravnih na- čel ustvari nova pravna pravila. 149 bolj ko je besedilo ustave sko- 142 Prav tam. 143 Prav tam, str. 334–335. 144 Dworkin, 1985, str. 147. 145 Novak, 2002, str. 337. 146 Dworkin, 1986, str. 354. 147 Novak, 2002, str. 338. 148 Novak, 2002, str. 337; Dworkin, 1985, str. 147. 149 Pavčnik, 2000, str. 413. kot primer nedovoljenega sodniškega aktivizma Pavčnik navaja, razveljavitev posameznih besed norme s katerimi bi (je) ustavno sodišče na osnovi pravnega načela samo oblikovalo novo pravno pravilo. 150 DIGNITAS n Ustavno pravo in upravno pravo po, nejasno, odprto in pomensko porozno večkrat bo razlagalec ustave, 150 prisiljen preseči golo dedukcijo in se zateči k argumen- tom pravne politike. Uporaba slednjih pa terja previdno stopanje in veliko pravniško modrost in sodniško zrelost. 151 Načelo delitve oblasti tirja, da ustavno sodišče ne prestopa Rubikona, hkrati pa, da svojo pristojnost izvaja do robov mejá, ki mu jih določa ustava. Razlagalni proces ustavnih sodnikov mora tako potekati v smislu racionalne funkcije, katere graf se v neskončnost približuje limiti, ki pa je nikdar ne preseže. 6. Občine Ankaran – moč meča ali administrativna rešitev? Pri iskanju odgovora na izhodiščno vprašanje, ali gre pri odlo- čitvi USRS v primeru občine Ankaran za »oblast meča« ali za ad- ministrativno rešitev, lahko ugotovimo, da se je ustavno sodišče od političnih pogledov vse bolj osredotočalo na pravne vidike obravnavane problematike. Distanciralo se je od zakonodajnega procesa tako, da je zakonodajalcu priznalo vlogo, ki mu gre s tem, da lahko kadarkoli spremeni pogoje za ustanovitev občin in je pri tem povsem samostojen. v končni enačbi je povsem korektno iz - luščilo iz ustavnega besedila pomen in težo ljudske volje pri usta- navljanju občin. v razmislek pa nam ostane sklepni akt ustanovi - tve. Ustavno sodišče v zakonodajni proces materialno ni poseglo, in je v tem delu ostalo na pravi strani okvirja, ki ga zarisuje ustav- no in zakonsko besedilo. t o lahko trdimo tako glede razmejitve pristojnosti med zakonodajalcem in ustavnim sodiščem, kot glede vrednotenja kriterijev in smiselnosti ustanavljanja občin. Na tem mestu je opozoriti, da je bila razlagalna razsežnost pravilno raz- lična ko je šlo za prvo fazo pred razpisom referenduma in drugo, zakonodajno fazo postopka, po izvedenem referendumu. Prva je zaradi svoje vsebinskosti vključevala več pravnopolitičnih argu- mentov kot druga, ki je bila bolj pravno tehnična, bolj formalna. odločbe ustavnega sodišča so obvezne za vse in vzvod, ki ga ima USRS za uveljavitev svojih odločb je njegov ugled in pravna zavest, pravičnost in navsezadnje morala vsakega konkretnega posameznika, ki je tako odločbo dolžan izvršiti. USRS je v prime- 150 bodi si ustavno, vrhovno sodišče ali morda ustavni svet, odvisno seveda od sistema ustavne preso- je, ki ga je v svojem ustavnem sistemu uveljavila katera izmed držav. 151 Novak, 2002, str. 341. 151 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec ru občine Ankaran uporabilo ustavno-sodno tehniko določitve organa in načina izvrševanja odločb in ustanovilo občino. bolj na pravi strani okvirja ustavnega besedila pa bi ustavno sodišče osta- lo, ko bi Državnemu zboru ponovno določilo rok za ustanovitev občine Ankaran, samo pa bi, kot v primeru Prihove 152 določilo, da je del območja Mestne občine koper, na katerem je bil izveden referendum, do odprave neskladja samostojna občina Ankaran (in seveda enako odločilo o potrebnih podrobnostih). v tem pri - meru bi ostalo sodišče povsem znotraj okvira ustavnega besedila, dočim se z odločbo U-I-137/10 močno nagiba preko teh meja. Pravo je veda umetnosti jezikovnega izražanja in morda ni pretirano, če trdimo, da je prav v zgornji mali razliki tisti pravno- -tehnični odgovor, ki bi bil ustavno-sodno bolj skladen z okvir- jem ustavnega besedila, kot tisto, ki ga je v odločbi U-I-137/10 dalo USRS. Moralna razsežnost presoje USRS v sagi o ustanovitvi ob - čine Ankaran se odslikava v obrazložitvah njegovih odločb in lo- čenih mnenjih sodnikov. Iz njih je mogoče izluščiti moralno pod- stat razmišljanja posameznega ustavnega sodnika, ki ga je vodila v procesu, ki je v preseku vseh vodila v končne odločbe sodišča v tej sagi. In kot že omenjeno, v prvem obdobju ustavno-sodnega odloča- nja o lokalni samoupravi in ustanavljanju občin in določitvi njiho- vih območji je bilo prisotne več vsebinske razprave in so se pravni argumenti prepletali s pravno političnimi in na nekaterih mestih presegali meje politike v ožjem smislu, kot jo pojmuje Novak. 153 v drugem obdobju je ustavno sodišče, pravilno, uporabljalo pred- vsem pravne argumente. v tem sklepnem obdobju je šlo za teo - retično nestrinjanje med USRS in Državnim zborom in na mestu je Dworkinova misel iz Law‘s Empire, da čeprav se je zdelo, da se zakonodajalec in sodišče ne strinjata kaj ustava in zakon je (pome- ni) se v resnici nista strinjala o tem kaj naj bi bil (pomenil). 154 7. Financiranje vzgoje in izobraževanja ali venire contra factum proprium odločbi ustavnega sodišča U-I-269/12 in U-I-110/16 po vsebini drugače urejata pravico do popolnega financiranja osnovnošol- 152 USRS odločba U-I-294/98, 12. 10. 1998. 153 Novak, 2008, str. 179. 154 Dworkin, 1986, str. 7. 152 DIGNITAS n Ustavno pravo in upravno pravo skega izobraževanja v zasebnih šolah, ker drugače opredeljujeta pojma »obvezni« in »razširjeni« program osnovnošolskega izobra- ževanja. vprašanje je ali je v zadevnem primeru šlo za spreminja - nje razlage ustavnega sodišča ali za njeno dopolnitev. Po mnenju ustavnega sodišča v odločbi U-I-110/16, je šlo za podrobnejšo razčlenitev prejšnjih stališč. Rezultati podrobne analize, ki smo jo izvedli v okviru diplomskega dela, ki ga povzemamo, pa so nas pripeljali do zaključka, da drugače opredeljeni pojmi v eni in dru- gi odločbi pomenijo povsem drugačno vsebino pravice, ki po raz- lagi ustavnega sodišča izhaja iz drugega odstavka 57. člena URS. Ne želimo se opredeliti do vprašanja katero razumevanje je pravil- nejše, potrebno pa je pojasniti, da je vsebina pojmov, ki jo podaja obrazložitev odločbe U-I-269/12 avtonomna, opredelitev pojmov, ki jo podaja obrazložitev odločbe U-I-110/16 pa sledi vsebini, ki jo tem pojmom daje zosn. odgovor na zastavljeno raziskovalno vprašanje je torej jasen . v analiziranih odločbah gre za kršitev načela »venire contra fac - tum proprium«, ki pa se, kot pravi nadaljevanje latinskega reka, ni- komur ne spodobi. Spremembe sodne prakse so sicer dovoljene tudi ustavnemu sodišču, vendar jih mora spremljati kakovostna pravna utemeljitev. 155 Glavna moralna razsežnost zadeve leži v odgovoru na vpraša- nje ali pravica do javnega financiranja osnovnošolskega progra- ma izhaja iz pravice, ki gre posamezniku ker je učenec, državljan, človek, kot del družbenega okolja v katerega se tudi s pomočjo osnovnošolskega izobraževanja bolj ali manj uspešno integrira, ali gre za pravno dobroto države zaradi zaščite javne koristi. 8. Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja iz marca 2020 – vpliv morale posameznega sodnika na ustavno sodno odločanje Poseben komentar si zasluži argument, ki je bil podan v zvezi z ne-relevantnostjo testa sorazmernosti. Da test sorazmernosti ne more pokazati drugačnega rezultata, kot ga večina v naprej opre- deli in da služi kot sredstvo za upravičenje odločitve 156 je argu- ment, ki lahko kaže, na prvi pogled, na možnost političnega, rezul- 155 Pavčnik, 2017, str. 159. 156 USRS LM Čeferin, odločba U-I-83/20, 27. 8. 2020, 10. točka LM. 153 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec tatskega odločanja. Notranji miselni proces slehernega ustavnega sodnika poteka tako, da si po notranjem čutu v naprej misli kaj je prav, kaj je pravično in potem temu čutu išče potrditev. t rditi nasprotno bi bilo naivno. Argumenti s katerimi poskuša svojo od- ločitev, ki jo je notranje že (delno) sprejel, utemeljiti pa ga lahko prepričajo tudi v to, da jo spremeni, prilagodi. kolegialnost ustav- nega sodišča je namenjena prav temu, da sodniki drug drugega soočijo vsak s svojimi pogledom na pravičnost in pravo rešitev. Poskušajo se prepričati z argumenti, da dopolnijo, preoblikujejo ali popolnoma spremenijo svojo instinktivno izbiro. 157 Posebno stanje med epidemijo pa pomeni posebno stanje tudi za USRS. k ot je v svojem ločenem mnenju lepo zapisala sodnica Mežnar, da je po človeški plati odločitev sodišča lahko tudi posledica strahu pred neznano nevarnostjo zaradi katere v večji meri zaupa avtori- teti vlade. 158 Če strnemo pregled ločenih mnenj ugotovimo, da bolj ko je vprašanje abstraktno in parametri odločanja (še) nedoločni ali težko določljivi, večjo vlogo ima pri odločanju posameznega so- dnika, ki se na koncu iztečejo v tako ali drugačno odločitev sodi- šča, njegov osebni notranji pogled na vrednost posameznih do- brin, njegova notranja morala. Nanjo pa vpliva tudi ožja in širša družbena morala. Namenoma smo obravnavali temo, ki je aktu- alna po eni strani in abstraktna in neoprijemljivih parametrov na drugi strani. Izkazalo se je, da so ustavni sodniki uporabili precej manj pravnih argumentov kot v odločitvah drugih dveh raziska- nih primerov. več je bilo sklicevanja na pravno politične, pa tudi na povsem politične argumente v ožjem smislu. Polje vstopa mo- rale v odločanje ustavnih sodnikov ja na tako pomensko odprtih področjih torej širše in okvir ustave prepustnejši za oblikovanje žive ustave. 9. Sklep kako torej morala vpliva na odločanje posameznega sodnika in sodišča v celoti? Analiza primerov je pokazala, da težji 159 ko je problem, ki ga v presojo vzamejo (dobijo) ustavni sodniki in bolj, 157 opisano navede sodnik knez za svoj primer; USRS LM knez, odločba U-I-83/20, 27. 8. 2020, Uvod v LM. 158 USRS LM Mežnar, odločba U-I-83/20, 27. 8. 2020, str. 15. 159 v Dworkinovem smislu. 154 DIGNITAS n Ustavno pravo in upravno pravo ko so premise pomensko odprte, več je prostora za vstop morale v odločanje posameznega sodnika, ki končno rezultira v odloči- tvi večina ali/in v ločenih mnenjih posameznih sodnikov. Morala vstopa v ustavnosodno odločanje kot vrednostna ocena dejstev, kot merilo zornega kota iz katerega posamezni ustavni sodnik gle- da na zastavljena vprašanja tehtanja. vstopa pa tudi kot vsakemu sodniku lasten občutek za pravičnost, ki ga vodi k notranji sodbi o primeru, ki mu potem navzven išče prilegajočo pravno argumen- tacijo. v primerih tehtanja najpomembnejših vrednot, ki jih varuje URS, se ustavni sodniki lahko znajdejo v položajih, ko se njihova osebna morala razlikuje od morale večine. t ak položaj se pogosto razreši z nestrinjanjem z večino in oblikovanjem odklonilnih lo- čenih mnenj v točkah nestrinjanja. t u je pomembno opozoriti na razloček, ki ga pri tovrstnem tehtanju v zvezi z uporabo načel iz- postavi Dworkin. Sodniki morajo po Dworkinovem mnenju sledi- ti zavezujočim načelom in bi ravnali napak, če ne bi sledili tistim, ki se nanašajo na obravnavani primer. 160 Svoj moralni čut mora torej posamezni ustavni sodnik obrusiti ob zavezujočih ustavnih načelih, ki se nanašajo na primer, ki ga tehta, ni pa potrebno, da je njegovo stališče povsem skladno s splošno družbeno moralo. ena od glavnih nalog ustavnih sodišč v demokratičnih družbah, ki so zasnovane na vladavini večine ljudstva je, da v tem položaju varuje manjšine, varuje posameznike. odgovor na vprašanje ali lahko ustavni sodniki prevzamejo funkcijo zakonodajalca, kadar se ravnanje zakonodajalca ne skla- da z njihovim moralnim konceptom je vsaj dvoplasten. Najosnov- nejši pogled na ustavno-sodno odločanje, ki smo ga predstavili v povzetem diplomskem delu je, da ustavni sodniki s svojo razla- galno dejavnostjo na nek način opredeljujejo, kaj je vsebina pre- sojanih splošnih pravnih aktov ali konkretnih človekovih pravic v primerih posamičnih kršitev. v tem smislu so ustavni sodniki zagotovo moralni zakonodajalci, saj za razlago pomensko odprtih in poroznih premis podajajo njihovo vrednostno vsebino. Pri tem morajo vselej paziti, da ostajajo v pomenskem polju, ki ga jezikov- no zarisuje URS. 161 Globlje pa se nahaja odgovor na vprašanje kako naj sodišče ravna v primerih, ko je razložilo in odločilo, zakonodajalec pa 160 Dworkin, 2011, str. 116. 161 o tem smo v pričujočem delu predstavili stališča predvsem Novaka (M.) in Pavčnika. 155 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec ostaja pasiven. Sodbe USRS so obvezne za vse in njih neizvrše- vanje je v nasprotju z URS pa tudi v nasprotju s pravičnostjo in moralo. v poglavju o zadevi Ankaran smo podrobno analizirali kakšno je bilo in kakšna bi po našem mnenju lahko bilo ravnanje USRS. Pokazalo se je, da s svojimi odločitvami in ravnanji ustav- no sodišče, po našem prepričanju, lahko zadeve uredi tako, da ostane na pravi strani okvirov, ki jih sodišču predpisuje URS, a z njimi kljub vsemu uveljavi moralno pravično stanje. Lahko po- stavimo tezo, da je ustavno sodišče v rešitvi primera Ankaran, kot je predlagan v tem delu, vsebinski moralni zakonodajalec. v formalnem smislu zakonodajna pristojnost v okviru te rešitve, v sozvočju z načelom delitve oblasti, ostaja v rokah Državnega zbora. v ta kontekst sodi tudi odgovor na vprašanje ali si je USRS z odločitvijo v zadevi Ankaran prisvojilo oblast meča? Iz teze, predstavljene v zadevnem poglavju, izhaja prepričanje, da USRS te oblasti po ustavno skladni razlagi nima in da bi bila predlaga- na rešitev bolj ustavno-skladna. Slednjič odgovorimo še na vprašanje, kako ravna in naj ravna sodišče v novih nepoznanih okoliščinah. Ustavni sodniki na ne- poznanih področjih orjejo ledino in uporabljajo precej več prav- nopolitičnih kot sicer. Prav je da tudi tu sledijo konceptu zavezu- jočih ustavnih načel, da tako ne bi tehtali in odločali samovoljno. t ehtanja ustavnih sodnikov naj se osredinijo na zavarovane vre- dnote v kolizij, izhajajo naj iz zavezujočih načel in podajo prav- ne in pravno politične argumente, za in proti, za obe zavarovani vrednosti v koliziji. Da v izhodišču vsak ustavni sodnik zase, na podlagi lastnega občutka za pravičnost, izbere vrednoto, ki je, v skladu z njegovo osebno moralo, pomembnejša je naravno in ni problematično. Problematično bi bilo in je, če ustavni sodnik ni odprt za argumente svojih kolegov, če rezultatov, ki jih je dal se- števek njihovega občutka za pravičnost in njihovih argumentov ne pretehta ali jih prezre. t akšno ravnanje bi bilo v nasprotju z bitjo ustavnega sodišča kot kolegijskega organa pravnih strokov- njakov in varuhov človekovih pravic posameznikov pred (samo) voljo (večine) ljudstva. Ustavni sodnik naj je svetilnik pravičnosti in naj s svojim ra- zlogovanjem in ravnanjem skrbi, da je zakonodaja, v ustavnem okviru, v sozvočju z najvišjimi moralnimi standardi življenja člo- veštva. 156 DIGNITAS n Ustavno pravo in upravno pravo LITERATURA IN VIRI Monografije Aristoteles, (2016). Nikomahova etika. Ljubljana: Slovenska matica. Avbelj, M., et al. (2021). Ideologija na sodiščih. Nova Gorica: Nova univerza. Dworkin, R. (1985). A Matter of Principle. cambridge, Massachusetts: the belknap Press of Harvard University Press. Dworkin, R. (1986). Law’s empire. cambridge, Massachusetts: the belknap Press of Harvard Univer - sity Press. Dworkin, R. (2013). t aking rights seriously. London: bloomsbury Academic. k aufmann, A. (1994). Uvod v filozofijo prava. Ljubljana: cankarjeva založba. kos, J. (1970). oris filozofije. Ljubljana: cankarjeva založba. Novak, M. (2003). Delitev oblasti: Medigra- prava in politike. Ljubljana: cankarjeva založba. Novak, M. (2008). Poglavja iz filozofije in teorije prava, Problem sodniškega aktivizma. Nova Gorica: evropska pravna fakulteta. Novak, M. (2010). Uvod v pravo. Nova Gorica: evropska pravna fakulteta. Pavčnik, M. (2015). Čista teorija prava kot izziv = Reine Rechtslehre als Anregung. Ljubljana: Gv za - ložba. Pavčnik, M. (2017). Iskanje opornih mest. Ljubljana: Gv založba. Pavčnik, M. (2019). t eorija prava, Ljubljana: Gv založba. Svete, S. (2021). Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec (diplomsko delo). Nova Gorica: Nova univerza, evropska pravna fakulteta. Članki v revijah cerar, M. (2000). Pravo in politika. Podjetje in delo, let. XXvI, št. 6-7. Novak, M. (2000). občutek za pravičnost. Pravnik, let. 55, št. 1-3, str. 77–93. Novak, M. (2002). Problem sodniškega aktivizma. Pravnik, let. 57, št. 6-8, str. 327–346. Novak, M. (2006). Pomen morale v pravu: o relativnosti ločitvene teze. Pravnik, let. 61, št. 1-3, str. 5–26. Poglavja v knjigah in zbornikih Dworkin, R. (2011). Model pravil I. v: Izbrane razprave / Novak, A. (ur.). Ljubljana: Gv založba, str. 93–136. Jones, G.H. (1999). Sir edward coke. v : encyclopædia britannica / Augustyn, A. et al. London: encyclopædia britannica, inc. URL:https://www.britannica.com/biography/edwaed-coke, 8. 1. 2022. kaučič, I. (2019). 3. člen. v: komentar Ustave Republike Slovenije / Avbelj, M. (ur.). Ljubljana: Nova univerza, evropska pravna fakulteta, str. 56–64. Morala. (1975). v: Slovar slovenskega knjižnega jezika / bajec, A., et al. Ljubljana: SAzU, Inštitut za slovenski jezik, str. 838. Novak, A. (2018). Izbrani odlomki iz zgodovine pravne misli. v: Uvod v pravoznanstvo / cerar, M., Novak, A., Pavčnik, M. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Novak, M. (2019). 125. člen. v: komentar Ustave republike Slovenije / Avbelj, M. (ur.). Ljubljana: Nova univerza, evropska pravna fakulteta, str. 272–279. Pavčnik, M. (2000). Pravni in ustavni temelji prava. v: Ustavno sodstvo / Pavčnik, M., Mavčič, A. (ur.). Ljubljana: cankarjeva založba, str. 391–431. Pavčnik, M. (2013). Ustavnoskladna razlaga (zakona). v: (Ustavno) sodno odločanje / Pavčnik, M., Novak, A. (ur.). Ljubljana: Gv založba, str. 65–101. Pravica. (1979). v: Slovar slovenskega knjižnega jezika / bajec, A., et al. Ljubljana: SAzU, Inštitut za slovenski jezik, str. 966. Pravičnost. (1979). v: Slovar slovenskega knjižnega jezika / bajec, A., et al. Ljubljana: SAzU, Inštitut za slovenski jezik, str. 967. Pravičnost. (1993). v : k atekizem katoliške cerkve. Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca, str. 468, paragraf 1807. zakonodajalec. (1991). v : Slovar slovenskega knjižnega jezika / Černelič, I., et al. Ljubljana: zRc SAzU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, str. 672. zakonodajalec. (2018) v : Pravni terminološki slovar / Dugar, G., et al. Ljubljana: zRc SAzU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, str. 396. 157 DIGNITAS n Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec Pravni viri Ustava Republike Slovenije (URS). Uradni list RS, št. 33/91-I,42/97 – UzS68, 66/00 – Uz80, 24/03 – Uz3a, 47, 68, 69/04 – Uz14, 69/04 – Uz43, 69/04 – Uz50, 68/06 – Uz121, 140, 143, 47/13 – Uz148, 47/13 – Uz90, 97, 99 IN 75/16Uz70a. zakon o sodniški službi (zSS). Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 69/13 – popr., 95/14, 36/19 – zD t -1c . zakon o sodiščih (zS). Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – zJNepS, 33/11, 75/12 – zSPDSLS-A, 63/13, 17/15, 23/17 – zSSve, 22/18 – zSIct , 16/19 – zNP-1, 104/20 in 203/20 – zIUPoPD ve). Sodna praksa USRS odločba U-I-83/94, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 14. 7. 1994, ecLI:SI:USRS:1994:U.I.83.94. USRS odločba U-I-294/98, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 12. 10. 1998, ecLI:SI:USRS:1998:U.I.294.98. USRS odločba U-I-137/10, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 26. 11. 2010, ecLI:SI:USRS:2010:U.I.137 .10. USRS odločba U-I-110/16, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 12. 3. 2020, ecLI:SI:USRS:2020:U.I.110.16. USRS odločba U-I-269/12, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 4. 12. 2014, ecLI:SI:USRS:2014:U.I.269.12. USRS odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Čeferina k odločbi U-I-83/20, Ustavno sodišče Republi - ke Slovenije, 27. 8. 2020, ecLI:SI:USRS:2020:U.I.83.20. USRS Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. kneza k odločbi U-I-83/20, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 27. 8. 2020, ecLI:SI:USRS:2020:U.I.83.20. USRS o dklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Mežnar k o dločbi U-I-83/20, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 27. 8. 2020, ecLI:SI:USRS:2020:U.I.83.20. Drugi viri Pogorelec, J. (2014). Sistem zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti in razmerja med njimi. Drsnice. https://ua.gov.si/media/1280/drzavna_ureditev_pogorelec_2014.pdf, 8. 1. 2022.