0 mački, petelinu in kosi.
(Ia češoine od Božene Nemeove, prevela Janja.) (Konee.)
Prišedši do kralja, de gospod: nMi1ostivTi kralj! Ta človek ima maeka — lovca; to je žival. ki lovi miši in ako bi vaša milost ukazala, bi ga on prodal.
nJe-li to resniea, kupim ga rad."
,,Mi!ostivi kralj! ako mi pokažete kde je kaj miši, lehko se takoj prepričate, kako je ume moj maček loviti."
Odvedli so Mihalja v eumnato, kder jili je bilo toliko, da so kar mej no-garai sem ter tjši švigale. Mihalj razveže maliho, maček izskoei ia tako urno jame miši daviti, da rau niti jedna np. uteče. Kralj se je neizmerno vzradostil na tem ter takoj ukazal, da se Mihalju izplača deset tisoc zlatov za rnačka. Mihalj je veselja poskočil, ko je dobil toliko novcev in radosten se je napotil proti dornu.
Dva dni po njegovem odhodu pa se kralju zmisli, kaj bode potem maček žrl, ko raiši več ne bode. Nihče ni tega vedel in Mihalj je vže otišel. Takoj ukaže kralj, da najboljši jezdec zasede najhitrejšega konja in naj Mihalja o tem popraša.
Mihalj je v tem korakal še po istej cesti, po katerej je bil prišel v niesto. Cetrti dan zagleda za seboj jezdeca, ki ga vže od daleč kliče. Mihalj se ustavi. Jezdec prijaše do njega in ga začne pol nemški, pol češki vprašati po nečem, česar pa Mihalj ni mogel razumeti. Da bi mu olajšal vprašanje, vpraša ga nemški: ,,Was?"
Ali na to besedo se jezdec obrne ia odjaše, kakor bi ga bil reter odnesel. Mihalj de satn v sebi:  ,,Ta človek je blazen," in stopa svoj pot dalje.
Ves potan in oprašen vrnii se je jezdec, a jedva stopirši raz konja, hitel je h kralju in začel v jednej sapi: ,,Milostivi kralj, žalostna vest: ko maček raiši po-lovi, lotil se bode nas!"
nKdo ti je to rekel?" vpraša ga prestrašen kralj.
—.-k 150 >¦•—
,,Oni človek, kateri namje roačka prodal. Na eesti sem ga dohitel in vprašal, kaj bode žival žrla. ko raiši ne bode več in on mi je rekel: Vas! —
Takoj skliče kralj vse svoje svetnike, da bi ukrenili, kaj je z mačkom začeti. Po dolgem posvetovanji ukrenejo, da se zapre v čumnato in pred duri postavi dvojna straža, da ne bode mogel ven.
Najvišji general je dobil takoj povelje, da postavi pred duri štiri moene in neustrašne može na stražo. Noe in dan je stal na vsacem kraji po jeden in strahii nmiral, ako je le kaj zaropotalo v eumnati. Drugo noč je bilo tiho, ker je bil maeek vže vse miši polovil. Rauo v jutro, ko se v eumnati še ni nic ganilo, mislil si je mož, stoječ blizu okna, kaj to poraeni. Opogumi se in stopi v čumnato. Ali gorje! Maček je sedel na oknu ¦— a ugledavši kosmato brado in čepico, prestrašil se je, ubil okno ia skočil ven. Drugi mož zasliši krlk in hiti gledat; a tu zagleda v čumnati vojaka ležečcga vznak na tleh.   V jednej sapi hiti h kralju in kliee:
nKako zlo, kralj railostivi, kako zlo! Hudobni ta mišji lovec izginil je iz čurnnate in požrl mi tovariša, ki je stal pii oknu. Bog zna. kde sedaj bega, ko-liko ljudi je vže požrl! Oj, to jc nesreča!"
Tako so vsi začeli hiše zapirati, kder se je bil kdo skril, kral.j pa je ukazal najsrčnejšiin možem, da se naj oblečejo v okovje in gredo nad mačka. Takoj se je zgodilo. In ako so tudi tri dni iu tri noči sledili za maekom, o mačku ni bilo duha ne sluha.
Bratje pa so v tem živeli složno in mirno, gospodarili lcpše, nego poprej, kor so vedeli, da se po sedaj nimajo na nič več zanašati. često so sedeli zunaj na klopi pred svojo kočo in se posmehovali -— glnpim ljndem.