140 Jure Volčjak
1.01 Izvirni znanstveni članek UDK: 929.6:27-726.2(497.12Maribor)“19“
Jure Volčjak
dr. zgodovine, znanstveni sodelavec
Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, 1127 Ljubljana, Slovenija
e-naslov: jure.volcjak@gov.si
ŠKOFOVSKA GRBA LAVANTINSKIH 
ŠKOFOV JAKOBA MAKSIMILIJANA 
STEPIŠNIKA IN MIHAELA NAPOTNIKA
Človek bi pričakoval, da je o tako pomembnih osebnostih, kot sta bila 
lavantinska škofa Jakob Stepišnik in Mihael Napotnik, znanega že skoraj vse, še 
posebno, ker jima je bil posvečen poseben simpozij v Rimu.1 Ko smo se poglo-
bili v objavljene prispevke in ostale vire in literaturo, smo ugotovili, da je neraz-
iskano ostalo še marsikatero vprašanje. Eno takih je zagotovo vprašanje grbov 
obeh škofov. Dosedanji raziskovalci življenja in dela obeh nadškofov so se temu 
vprašanju uspešno izmikali. Menimo, da se spodobi, da javnosti predstavimo 
oba izjemno zanimiva in lepa škofovska grba ter se s tem pridružimo obeležitvi 
75. življenjskega jubileja prof. dr. Franceta Martina Dolinarja.
1 HERALDIKA OZIROMA GRBOSLOVJE – NAMESTO UVODA
Heraldiko oziroma grboslovje stroka uvršča med pomožne zgodovinske 
vede. Obravnava nastanek in razvoj grbov, njihovo oblikovanje in grbovno 
pravo. Heraldika je veda, kjer veljajo zelo natančna pravila.2 Na Slovenskem so 
temeljna dela s področja heraldike nastala v 17., 18. in 19. stoletju, ledino pa je 
zagotovo oral Janez Ludvik Schönleben, ki mu je sledil Janez Vajkard Valvasor.3
Kaj sploh je grb? Slovar slovenskega knjižnega jezika grb definira kot stalen 
simbolični znak države, mesta ali plemiške rodbine.4 Heraldika pa grb označuje 
1 Slovenik, slovenski papeški zavod v Rimu (Pontificium Collegium Slovenicum de Urbe), je škofoma posvetil posebna simpozija: 
Mihaelu Napotniku leta 1992, Jakobu Stepišniku pa leta 2009. Članki o njima so izšli v dveh publikacijah: Napotnikov simpozij v 
Rimu (ur. E. Škulj) (Simpoziji v Rimu 10), Celje 1993; Bogoslovni vestnik (BV) 70 (2010), št. 1.
2 Jure Volčjak, Grbi ljubljanskih škofov in nadškofov, v: Upodobitve ljubljanskih škofov (ur. A. Lavrič), Ljubljana 2007, str. 92.
3 Monika Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1861) v luči arhivskih virov, njegovega zgodovinskega in retoričnega opusa: 
doktorska disertacija, Maribor 2015.
4 Slovar slovenskega knjižnega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega jezika in Besediščem slovenskega jezika z oblikoslovnimi po-
datki [Elektronski vir], Ljubljana 2000; http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=grb (pridobljeno: 20. 10. 2016).
ŠKOFOVSKA GRBA LAVANTINSKIH ŠKOFOV JAKOBA MAKSIMILIJANA STEPIŠNIKA IN MIHAELA NAPOTNIKA 141
kot barvni znak, ki predstavlja osebo, rodbino ali korporacijo. Popoln grb je 
sestavljen iz več delov, in sicer ščita, šlema, šlemnega pregrinjala in šlemnega 
okrasa. Glavni del grba je vsekakor ščit z grbovno podobo.5
Grbi so se pojavili pred sredino 12. stoletja. Vzrokov za njihov pojav je 
veliko, lahko pa rečemo, da je bil glavni vzrok želja po prepoznavnosti posa-
meznika na bojnem polju, pozneje pa je grb postal tudi sredstvo za statusno 
potrjevanje.6 Srednjeveški ščit z grbom je posamezniku omogočal, določal in 
zagotavljal ne samo poseben družbeni status, temveč je simbolika grba predsta-
vljala tudi njegovo čast, ugled in identiteto.7
Podeljevanje grbov je bilo pridržano vladarjem, kar je veljalo tudi na oze-
mlju Svetega rimskega cesarstva. Cesarji so si to pravico pridobili že leta 1330, 
nekaj pozneje pa tudi dvorni palatinski grofje (Hofpfalzgrafen) in deželni knezi. 
Do leta 1848 je za podeljevanje grbov v cesarstvu skrbela dvorna pisarna (Ho-
fkanzlei), po tem letu pa je naloge prevzelo notranje ministrstvo.8 Pravno je 
bilo podeljevanje grbov urejeno s t. i. plemiškim pravom,9 vladarji pa so grbe 
podeljevali z grbovnimi diplomami (Wappenbriefe) oziroma plemiškimi diplo-
mami (Adelsbriefe), saj so bili prejemniki v večini primerov tudi povzdignjeni v 
plemiški stan. Sprva in tudi najpogosteje so bile pisane na pergamentu v obliki 
listine, grb je bil upodobljen na sredini oziroma na robu, pozneje so dobile obli-
ko knjige (libel), kjer pa je bila upodobitvi grba navadno namenjena cela stran 
nekje bolj v sredini diplome, blizu pa se je nahajal tudi najpomembnejši del za 
razlago grba, tj. opis grba oziroma blazon.10
Uporaba grbov se je zgodaj uveljavila tudi v cerkveni heraldiki, in sicer 
že v 13. stoletju. Oblikovali sta se dve vrsti grbov: v prvem primeru je prišlo 
do združitve svetnih in posvetnih elementov neposrednih državnih cerkvenih 
kneževin, v drugem pa za uporabo svetniških atributov, osebnih in na ime veza-
nih povednih grbov. Cerkveni dostojanstveniki so grbe večinoma kombinirali, 
kar pomeni, da so združili svoj lastni grb z grbom ustanove, ki so ji načelovali. 
Posebnost cerkvenih grbov je tudi razvoj posebnih heraldičnih atributov, ki jih 
sestavljajo naglavna pokrivala in nekateri drugi posvetni atributi.11
Cerkveni dostojanstveniki (npr. škofi) so spadali med t. i. plemstvo uradov, 
saj je bil plemiški naziv v tem primeru povezan s prevzemom urada (škofije, 
5 Grb, na: http://www.grboslovje.si/grb.php (pridobljeno: 1. 4. 2016); Mariano Rugále in Miha Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti. 
Del 2, Po sledeh mlajših plemiških rodbin na Slovenskem, Ljubljana 2012, str. 13 sl.
6 Dušan Kos, Grb in mit. Primer psevdokraljevskega izročila o gospodih Svibenskih (12.–19. stoletje), v: Zgodovinski časopis (ZČ) 56 
(2002), št. 3–4, str. 287; Michael Göbl, Wappen-Lexikon der habsburgischen Länder, Schleinbach 2013, str. 11 sl.
7 Volčjak, Grbi ljubljanskih škofov in nadškofov, str. 94.
8 Franz Gall, Österreichische Wappenkunde. Handbuch der Wappenwissenschaft, Wien-Köln-Weimar 1996, str. 19 sl.
9 Donald. L. Galbreath in Léon Jéquier, Handbuch der Heraldik, München 1989, str. 52 sl.; Miha Preinfalk, Auerspergi: po sledeh 
mogočnega tura (Thesaurus memoriae. Dissertationes 4), Ljubljana 2005, str. 21 sl.
10 Volčjak, Grbi ljubljanskih škofov in nadškofov, str. 95; Grb, na: http://www.grboslovje.si/vecgrba.php (pridobljeno: 1. 4. 2016).
11 Volčjak, Grbi ljubljanskih škofov in nadškofov, str. 95 sl.; Gall, Österreichische Wappenkunde, str. 217.
142 Jure Volčjak
opatije …). Tako so v habsburški monarhiji nekateri metropoliti in škofi večjih 
mest imeli pravico do uporabe naziva knezonadškofa oziroma knezoškofa. S 
tem pa je bila seveda povezana tudi pravica do uporabe grba.12 Na Slovenskem 
sta pravico do uporabe naziva kneza imela tako škof v Ljubljani13 kot tudi v 
Mariboru.14
V okviru Svetega rimskega cesarstva, avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogr-
ske je bila cerkvena heraldika podvržena vplivu državne heraldike oziroma od-
visna od podelitev grbov s strani vladarja.15 Od leta 1919 je cerkvena heraldika 
podvržena zgolj cerkvenemu pravu.16
Novoimenovani škofi v avstrijskem cesarstvu so bili od leta 1825 dolžni 
predložiti osnutek svojega škofovskega grba dvorni pisarni,17 ki je morala pre-
veriti, ali je predlagani grb v skladu s pravili in zakoni.18 Od 1848 je to nalogo 
tudi za »cerkvene« grbe opravljalo notranje ministrstvo. Od leta 1830 so morali 
cerkveni dostojanstveniki (škofje, opati …) v svojem grbu obvezno uporablja-
ti tudi grb škofije oziroma kapitlja.19 Med letoma 1832 in 1833 je bila izvedena 
12 Preinfalk, Auerspergi, str. 27.
13 Od 1533 do 1807 in od 1826 do 1918. Prim. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), NŠAL 101, Zbirka listin, 1533 maj 26., Dunaj; 
Österreichisches Staatsarchiv/Haus-, Hof- und Staatsarchiv (AT-OeStA/HHStA) UR AUR, 1807 avgust 13., Rim; Österreichisches 
Staatsarchiv/Allgemeines Verwaltungsarchiv (AT-OeStA/AVA), A. Cultus, Ktn. 141, 1826 januar 19., Dunaj. Ljubljanski škof Tomaž 
Hren in njegovi nasledniki so leta 1604 dobili tudi pravico do uporabe predikata: častivredni knez, dragi pobožni (Ehrwürdiger 
Fürst, Lieber Andechtiger). Prim. AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.1 z dne 1604 april 17., Gradec.
14 Med letoma 1457 in 1918 (1923). Sicer pa sta knežji naslov ad personam nosila tudi škofa Ditrih Wolfshauer (1317–1332) in 
Henrik III. (1342–1356). Prim. France M. Dolinar, Ustanovitev lavantinske škofije, v: SHS 10 (2010), št. 2–3, str. 292.
15 Cerkev tej pravici vladarja niti ni nasprotovala. Prim. Gall, Österreichische Wappenkunde, str. 20, 218.
16 Gall, Österreichische Wappenkunde, str. 20.
17 Dekret dvorne pisarne z dne 13. januarja 1825. Prim. Gall, Österreichische Wappenkunde, str. 218. Od leta 1832 naprej je bila ta 
obveznost razširjena na vse posvetne (geistliche) grbe.
18 Naj ta članek izkoristimo za objavo nekaterih novih dejstev, ki nam leta 2007 ob predstavitvi grba ljubljanskega škofa Jegliča niso 
bila znana (Prim. Volčjak, Grbi ljubljanskih škofov in nadškofov, str. 175–177). Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič (1898–
1930) je bil na mesto 28. ljubljanskega škofa imenovan 11. februarja 1898, potrjen pa 24. marca 1898. Že po slabem mesecu dni, 
tj. 27. aprila 1898, je v skladu s pravili pisal notranjemu ministrstvu na Dunaj in zaprosil, da preverijo osnutek predlaganega grba 
(AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.2.). V pismu je Jeglič zapisal, da si je po stari navadi ljubljanskih škofov tudi sam 
omislil grb, ki pa ga je skoraj v celoti prevzel po svojem predhodniku (»Als neu ernannter Fürstbischof habe ich mir nach alter Ge-
wohnheit der Bischöfe ein eigenes Wappen bestimmt und angefertiget. An dem Wappen meines p. t. Vorgängers habe ich nur wenig 
geändert.«) (AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.2, Präs. 29/4 275/A 98 z dne 27. aprila 1898), ljubljanskem škofu 
Jakobu Missii (1884–1898) in poznejšem goriškem nadškofu ter prvem slovenskem kardinalu (1898–1902) (France M. Dolinar, 
Ljubljanski škofje, v: Upodobitve ljubljanskih škofov (ur. A. Lavrič), Ljubljana 2007, str. 68–70; Dolinar, Ljubljanski škofje, Ljubljana 
2007, str. 343–364). Pozitiven odgovor z Dunaja je prispel 12. maja 1898. Tri dni po slovesni umestitvi v ljubljanski stolnici (22. 
maja) (Dolinar, Ljubljanski škofje, v: Upodobitve, str. 71; Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 373) pa se je Jeglič ponovno usedel za pi-
salno mizo in radovednim dunajskim uradnikom sporočil svoje škofovsko geslo, ki se je glasilo: Adveniat regnum Tuum per Mariam 
(Pridi Tvoje kraljestvo po Mariji). Razložil jim je, da je s tem mislil na kraljestvo Srca Jezusovega, obenem pa je bil to tudi javni izraz 
njegove ljubezni do domovine (do Avstrije in Kranjske). Zato je v grb postavil Srce Jezusovo, čudežno Mater Marijo in iz avstrijskega 
in kranjskega grba združenega orla (AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.2, Ad 334/A 98 z dne 25. maja 1898). Čez dva 
dneva je plačal tudi ustrezno takso v višini 70 fl avstrijske vrednosti (AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.2, Ad 334/A 98 
z dne 27. maja 1898). Spremembe grba v novi državi Kraljevini SHS Jeglič žal ni opisal v svojem dnevniku, se je pa očitno naslonil 
na grb svojega predhodnika (Anton. B. Jeglič, Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja (ur. B. Otrin in M. Čipić Rehar), Celje 2015. 
Za obvestilo o dunajskem gradivu se zahvaljujem dr. Mihi Šimcu.
19 Dekret dvorne pisarne z dne 10. junija 1830. Prim. Gall, Österreichische Wappenkunde, str. 218.
ŠKOFOVSKA GRBA LAVANTINSKIH ŠKOFOV JAKOBA MAKSIMILIJANA STEPIŠNIKA IN MIHAELA NAPOTNIKA 143
preiskava cerkvenih grbov oziroma cerkvene heraldike v celotnem avstrijskem 
cesarstvu.20
Slika 1: Dovoljenje ljubljanskim škofom za uporabo predikata »Častivredni knez, dragi pobožni«  
(AT-OeStA/AVA Adel HAA Adels-generalien 637a.1)
20 Gall, Österreichische Wappenkunde, str. 20.
144 Jure Volčjak
2 PRIMER GRBOV MARIBORSKIH ŠKOFOV STEPIŠNIKA IN 
NAPOTNIKA
Še danes ostaja navada, da si škofi po imenovanju za škofa dajo izdelati 
svoj škofovski grb, s katerim tudi vidno zaznamujejo svoje obdobje vladanja v 
škofiji. Uporabljajo ga ob različnih priložnostih, od 14. stoletja dalje ga imajo 
npr. upodobljenega tudi na pečatih.21 Tej praksi lahko sledimo v vseh škofijah. 
Naš tokratni namen pa je, da se nekoliko pomudimo ob grbih dveh lavantinskih 
škofov, dr. Jakoba Maksimilijana Stepišnika (1862–1889) in dr. Mihaela Napo-
tnika (1889–1922), ki sta mestu ob Dravi vladala kar šestdeset let.22
Slika 2: Škofovski grb ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča  
(AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.2)
Ker sta oba škofa načelovala lavantinski škofiji, je prav, da si najprej po-
gledamo grb, ki ga je uporabljala sama škofija. Grb lavantinske škofije je bil 
upodobljen na ščitu, poševno razdeljenem na dva dela. Zgornje polje je bilo 
zlato, zapolnjeval pa ga je črn lev. Spodnje polje je bilo rdeče barve, na polovico 
pa ga je delila srebrna poševna prečka. H grbu so spadali tudi škofovski klobuk 
(galero), škofovska palica (pastoral), škofovski križ in škofovska kapa (infula). 
Ker so bili lavantinski škofi tudi knezi, so v svojem grbu smeli uporabljati tudi 
knežji klobuk in knežji (hermelinov) plašč.23
21 Gall, Österreichische Wappenkunde, str. 217.
22 Prim. Matjaž Ambrožič, Lavantinska škofija za časa Slomškovih naslednikov (1862–1922), v: SHS 10 (2010), št. 2–3, str. 399–428. 
Grbe ljubljanskih škofov in nadškofov smo podrobneje predstavili leta 2007. Prim. Volčjak, Grbi ljubljanskih škofov in nadškofov, 
str. 91–183.
23 Gall, Österreichische Wappenkunde, str. 222.
ŠKOFOVSKA GRBA LAVANTINSKIH ŠKOFOV JAKOBA MAKSIMILIJANA STEPIŠNIKA IN MIHAELA NAPOTNIKA 145
Slika 3: Grb lavantinske škofije  
(Johann Siebmacher, Siebmachers Wappenbuch von 1605, str. 12)
3 JAKOB MAKSIMILIJAN STEPIŠNIK, LAVANTINSKI ŠKOF 
(1862–1889)
Jakob Stepišnik se je rodil v Celju 22. julija 1815. Med letoma 1832 in 1836 
je obiskoval bogoslovje v Celovcu. Po posredovanju lavantinskega škofa (zaradi 
mladosti še ni mogel prejeti duhovniškega posvečenja) je bil sprejet na šolanje 
na dunajski Avguštinej oziroma Frintaneum,24 elitni inštitut za izobraževanje 
škofijskih duhovnikov. Mašniško posvečenje je prejel 2. avgusta 1838, naslednje 
leto pa je bil promoviran za doktorja teologije.25 Leta 1847 je postal stolni kano-
nik in profesor bogoslovja (sprva v Šentandražu v Labotski dolini (St. Andrä im 
Lavanttal), po prenosu škofijskega sedeža v Maribor leta 1859 pa v Mariboru), 
nato pa je opravljal funkcijo lavantinskega stolnega dekana. Ko je leta 1862 umrl 
bl. Anton Martin Slomšek, je salzburški nadškof Maksimilijan Jožef Tarnoczy 
(1850–1876) 21. decembra 1862 Stepišnika imenoval za lavantinskega škofa. La-
vantinsko škofijo je vodil kar 26 let, vse do smrti 28. junija 1889.
24 Več o Avguštineju v delu Das Priesterkolleg St. Augustin „Frintaneum“ in Wien 1816 bis 1918. Kirchliche Elite-Bildung für den Donau-
-Alpen-Adria-Raum (ur. K. H. Frankl in R. Klieber), (Studien zum Frintaneum 2), Wien-Köln-Weimar 2008.
25 Franc Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije (1228–1928), Maribor 1928, str. 398–416; Andrej Hozjan, Jakob (Jakob Ignacij Maksi-
milijan) Stepischnegg (Stepišnik) (1815–1889), v: Das „Frintaneum“ in Wien und seine Mitglieder aus den Kirchenprovinzen Wien, 
Salzburg und Görz (1816–1918): ein biographisches Lexikon (ur. K. H. Frankl in P. G. Tropper), (Studien zum Frintaneum 1), Celovec, 
Ljubljana, Dunaj 2006, str. 128–130.
146 Jure Volčjak
V času njegovega vodenja lavantinske škofije se je razcvetelo redovno ži-
vljenje. V Mariboru je naselil frančiškane26 in šolske sestre, ki so se pozneje pre-
oblikovale v samostojno redovno skupnost (mariborske šolske sestre sv. Fran-
čiška Kristusa Kralja), na gradu Rajhenburg so se naselili trapisti, mariborsko 
bolnišnično oskrbo so prevzele sestre usmiljenke itd.27 Stepišnik je nadaljeval 
delo svojega predhodnika, kljub temu, da je prihajal iz ponemčene družine.28 V 
Mariboru je vzpostavil tudi dijaško semenišče, ki ga je načrtoval že njegov pred-
hodnik. Bil je tudi pisec več knjig, predvsem s področja zgodovine, udeležil pa 
se je tudi prvega vatikanskega koncila (1869–1870),29 kjer je bil med nasprotniki 
dogme o papeževi nezmotljivosti.30
Slika 4: Škofovski grb mariborskega škofa Stepišnika  
(AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.3)
Škof Stepišnik je svoj škofovski grb uradno dobil šele dve leti pred svojo smrtjo. 
Dunajsko notranje ministrstvo je ustrezen dokument (Wappenbrief) namreč izdalo 
26 Franci Lazarini, Frančiškanska cerkev v Mariboru (Umetnine v žepu 7), Ljubljana 2013, str. 6 sl.
27 Jakob Richter, Stepischnegg, Jakob Maksimilijan (1815–1889), v: Slovenska biografija, Ljubljana 2013, na: http://www.sloven-
ska-biografija.si/oseba/sbi609557/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno: 5. 4. 2016). Izvirna objava v: Slovenski biografski 
leksikon: 11. zv. Stelè–Švikaršič (ur. A. Gspan et al.), Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1971.
28 Miha Šimac, Knezoškof Stepišnik v očeh sodobnikov, v: Bogoslovni vestnik (BV ) 70 (2010), št. 1, str. 119–129.
29 Franz Ilwof, Stepischnegg, Jakob Maximilian, v: Allgemeine Deutsche Biographie, Band 36, Leipzig 1893, str. 100–102; Franci La-
zarini, dr. Jakob Maksimilijan Stepišnik, na: http://www.mariborart.si/ikonografija?p_p_id =articledisplaydata_WAR_artpor-
tlet_INSTANCE_k6d2gTajndir&p_p_lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&p_p_col_id=column-2&p_p_col_
pos=1&p_p_col_count=2&p_r_p_564233524_articleUrl=dr-jakob-maksimilijan-stepisnik (pridobljeno: 1. 4. 2016).
30 Metod Benedik, Škof Stepišnik, prvi vatikanski koncil, papeška nezmotnost, v: BV 70 (2010), št. 1, str. 71–81.
ŠKOFOVSKA GRBA LAVANTINSKIH ŠKOFOV JAKOBA MAKSIMILIJANA STEPIŠNIKA IN MIHAELA NAPOTNIKA 147
šele 15. maja 1887.31 Stepišnikov grb je upodobljen na ščitu, ki je razdeljen na dve po-
lji: zgornje polje je srebrno, spodnje pa modro. Obroba ščita je okrašena z zlatimi 
arabeskami. V zgornjem srebrnem polju je na desni strani (heraldično levi) zelena 
palmova veja, ki leži prekrižana s srebrnim mečem z zlatim ročajem. Spodnje mo-
dro polje zapolnjujejo tri zlate šestkrake zvezde (dve zgoraj, ena spodaj). Na vrhu 
ščita se iz sredine dviga srebrn križ s triperesnimi zaključki. Na desni strani ščita 
(heraldično levi) stoji srebrna pozlačena mitra, na levi (heraldično desni) pa zlata 
škofovska palica oziroma pastoral. Nad ščitom lebdi zelen škofovski klobuk (gale-
ro), iz katerega pada na vsako stran zelena vrvica s šestimi zelenimi cofki, simboli 
škofovskega dostojanstva. Vse skupaj ogrinja rdeč, s hermelinom podložen knežji 
plašč z zlatimi resami in čopki, nad vsem pa počiva knežji klobuk.32
Slika 5: Opis grba (blazon) mariborskega škofa Stepišnika  
(AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.3)
31 Prim. AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.3 Lavant, Fürstbischof Jakob Stepischnegg, Fürstbischof Michael Napotnik, 
Wa ppenbrief, 1887-1891, na: http://www.archivinformationssystem.at/ detail.aspx?ID=2716948 (pridobljeno: 4. 4. 2016).
32 »Ein von Silber über Blau quer getheilter Schild mit goldenen Arabeskeneinfassung. In dem Oberenfelde ein grüner Palmzweig ver-
schränkt mit einem Schwertn /am/ goldener Griffe, und im unteren drei goldene Sterne, zwei über ein. In Mitte des Hauptrandes des 
Schildes ragt ein silbernes Kreuz mit Kleeblatterd /amgas/; auf dem rechten Oberecke ruht die silberne, golden verzierte bischöfliche 
Inful und im linken lehrt das goldene, bischöfliche Pastorale. Oberhalb schwebt der grüne Bischofshut mit seinen beiderseits vertheil-
ten zwölf Quasten. Das Ganze umgiebt ein rother, golden verbrämter und verschrärter mit Hermelin unterlegter Fürstenmantel, wel-
chem ein Fürstenhut aufruht«. Prim. AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.3, Ad 16/A 1887 z dne 15. marca 1887.
148 Jure Volčjak
Škof Stepišnik torej ni uporabljal tipičnega škofovskega grba, ker ni združil 
svojega osebnega grba z grbom ustanove, ki jo je vodil. To tudi ni bilo v skladu 
z veljavnimi pravili iz leta 1830.33 V zgornjem polju je dal upodobiti simbole sv. 
Maksimilijana Celjskega. Jakob Stepišnik si je namreč ime Maksimilijan dodal 
k svojemu krstnemu imenu ob imenovanju za lavantinskega škofa, in sicer v 
čast mučenca iz rojstnega mesta Celja.34 Svetega Maksimilijana upodabljajo v 
škofovskih oblačilih s pastirsko palico ali križem v levi in palmovo vejo ali me-
čem v desni roki.35 Spodnje polje pa prav tako spominja na rojstno mesto, saj 
so tri rumene šestkrake zvezde na modri podlagi vzete iz grba celjskih grofov.
Slika 6: Osmrtnica škofa Stepišnika  
(SI AS 1084, Zbirka osmrtnic in poročnih naznanil, šk. 6)
4 MIHAEL NAPOTNIK, LAVANTINSKI ŠKOF (1889–1922) 
Škofa Stepišnika je na mestu lavantinskega škofa nasledil Mihael Napotnik. 
Lavantinsko škofijo je vodil kar 33 let. Napotnik se je rodil 20. septembra 1850 na 
Tepanjskem vrhu pri Slovenskih Konjicah. Bogoslovje je obiskoval v Mariboru, 
mašniško posvečenje pa je prejel sredi leta 1875. Tudi on je obiskoval dunajski 
33 Gall, Österreichische Wappenkunde, str. 218.
34 Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije, str. 398.
35 Jakob Richter, Maksimilijan Celjski, škof in mučenec, v: Leto svetnikov 4 (ur. M. Miklavčič in J. Dolenc), Ljubljana 1973, str. 87–90; 
J. Grohe, Maximilian von Lorch, v: Biographisches Kirchenlexikon 5, Herzberg 1993, str. 1080–1082; Joachim Schäfer, Maximili-
an vom Pongau, v: Ökumenischen Heiligenlexikon, na: https://www.heiligenlexikon.de/Stadler/Maximilian_vom_Pongau.html 
(pridobljeno: 8. 4. 2016).
ŠKOFOVSKA GRBA LAVANTINSKIH ŠKOFOV JAKOBA MAKSIMILIJANA STEPIŠNIKA IN MIHAELA NAPOTNIKA 149
Avguštinej, in sicer med letoma 1876 in 1880.36 Po doktoratu iz teologije je bil 
poslan v dušno pastirstvo, že konec leta 1881 pa je bil imenovan za profesorja 
cerkvene zgodovine in cerkvenega prava na mariborskem bogoslovju. Leta 1885 
je nekaj časa opravljal službo namestnika mariborskega bogoslovja, nato pa je 
bil konec leta 1885 imenovan za enega od treh študijskih ravnateljev dunajskega 
Avguštineja in dvornega kaplana. Za lavantinskega škofa ga je salzburški nad-
škof Franc Albert Eder (1876–1890) imenoval 8. oktobra 1889.37 Lavantinsko 
škofijo je vodil vse do smrti 22. marca 1922.
Napotnik je škofiji načeloval v času, ko so bile napetosti med Slovenci in 
Nemci ter med klerikalci in liberalci zelo močne. Pri vodenju škofije je bil po 
splošnem mnenju uspešen zaradi nevmešavanja v dnevno politiko. Napotnik je 
bil zelo dober pridigar in dejaven na pastoralnem področju, saj je sklical kar pet 
škofijskih sinod, bil pa je tudi zelo aktiven član avstrijske škofovske konference. 
Poskrbel je za novo izdajo Rimskega obrednika (1896), sodeloval pri prenovi 
teološkega študija v Mariboru, bil pa je tudi pobudnik izdajanja strokovnega 
časopisa Voditelj v bogoslovnih vedah. V njegovem času je bilo sezidanih kar 15 
novih cerkva.38
Škof Napotnik je dunajsko vlado oziroma notranje ministrstvo za 
odobritev svojega škofovskega grba zaprosil 27. marca 1891, torej slabo leto in 
pol po nastopu škofovske službe.39 V pismu je poslal barvni osnutek grba s po-
drobnejšim opisom ter 15. aprila 1891 plačal tudi ustrezno pristojbino 67 fl av-
strijske vrednosti. Pozitiven odgovor je bil z Dunaja odposlan 31. maja 1891.
Napotnikov grb je upodobljen na ščitu, razdeljenem na tri dele: spodnji 
dve tretjini sta vzdolžno razdeljeni na dve polovici, zgornja tretjina (glava ščita) 
pa je cela. Glava ščita je rdeče obarvana, v njej stoji srebrna tehtnica, med nje-
nimi zlatimi vrvicami z desne proti levi prodira srebrn meč z zlatim ročajem. 
Desno polje je poševno levo razdeljeno na zlato in rdečo polovico. Spredaj, v 
zlatem polju, se dviga korakajoč črn lev z rdečim jezikom, zadaj, v rdečem po-
lju, pa je bela, poševno desno padajoča prečka. Levo polje je modre barve. V 
36 Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije, str. 416–428; Andrej Hozjan, Michael (Mihael) Napotnik (1850–1922), v: Das „Frintaneum“ 
in Wien und seine Mitglieder aus den Kirchenprovinzen Wien, Salzburg und Görz (1816–1918): ein biographisches Lexikon (ur. K. H. 
Frankl in P. G. Tropper), (Studien zum Frintaneum 1), Celovec, Ljubljana, Dunaj 2006, str. 132.
37 Različni avtorji, ki so se ukvarjali z Napotnikovim življenjepisom, navajajo, da je bil za škofa imenovan 27. septembra. Prim. Ko-
vačič, Zgodovina lavantinske škofije, str. 418; Franc Ksaverij Lukman, Napotnik, Mihael (1850–1922), v: Slovenska biografija, na: 
http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi384701/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno: 4. 4. 2016); France M. Doli-
nar, Napotnik, Mihael ((1850–1922), v: Die Bischöfe der deutschsprachigen Länder 1785/1803 bis 1945. Ein biographisches Lexikon, 
(ur. E. Gatz), Berlin 1983, str. 529–531; Anton Ožinger, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne 
vojne, v: Konjiško: 850 let nadžupnije (1146–1996), Slovenske Konjice 1996, str. 55 itd.
38 Podrobneje o Napotniku glej delo Napotnikov simpozij v Rimu; Franci Lazarini, dr. Mihael Napotnik, na: http://www.mariborart.si/
ikonografija?p_p_id=articledisplaydata_WAR_artportlet_INSTANCE_k6d2g Tajndir&p_p_lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_
mode=view&p_p_col_id=column-2&p_p_col_pos=1& p_p_col_count=2&p_r_p_564233524_articleUrl=dr-mihael-napotnik 
(pridobljeno: 1. 4. 2016).
39 AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.3, Ad 124/A 1891 z dne 27. marca 1891, Maribor.
150 Jure Volčjak
njem ležijo posuti zlati križci. V zgornjem desnem kotu se nahaja s soncem 
obsijan grški monogram Jezusovega imena med črkama alfa (α) in omega (ω) v 
črni barvi. Iz sonca pada poševno desno valovit zlat tram. Za ščitom je na sre-
dini postavljen srebrn škofovski procesijski križ. Desno od njega stoji srebrna, z 
Slika 7: Škofovski grb mariborskega škofa Mihaela Napotnika  
(AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.3)
ŠKOFOVSKA GRBA LAVANTINSKIH ŠKOFOV JAKOBA MAKSIMILIJANA STEPIŠNIKA IN MIHAELA NAPOTNIKA 151
zlatom in dragimi kamni okrašena mitra, levo pa škofovska palica. Nad križem 
lebdi zelen galero, iz katerega na vsako stran ščita pada zelena vrvica s šestimi 
zelenimi cofki, simboli škofovskega dostojanstva. Pod ščitom je raztegnjen trak, 
na katerem je s črnimi črkami izpisano škofovsko geslo: »Quis ut Deus fortitudo 
Slika 8: Opis grba (blazon) mariborskega škofa Mihaela Napotnika  
(AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.3)
152 Jure Volčjak
mea«.40 Vse skupaj ogrinja s hermelinom podložen rdeč knežji plašč z zlatimi 
resami in čopki, nad vsem pa počiva knežji klobuk.41
Škof Napotnik je v nasprotju s Stepišnikom uporabljal kombinirani grb. 
Osebni grb je namreč v skladu s pravili združil z grbom ustanove, ki jo je vodil. 
V glavi ščita je dal upodobiti svojega krstnega zavetnika sv. Mihaela, ki naj bi z 
mečem in tehtnico odločal o posmrtni usodi človeka. Na tehtnico naj bi polagal 
dobra in slaba dela duš umirajočih.42 Desno polje predstavlja grb lavantinske 
škofije, kaj natančno predstavlja levo polje, pa za zdaj ostaja skrivnost (mogoče 
breme in čast škofovske službe, modro polje pa spomin na celjske grofe).43
VIRI IN LITERATURA
Arhivski viri
Arhiv Republike Slovenije (ARS)
SI AS 1084, Zbirka osmrtnic in poročnih naznanil, šk. 6
Österreichisches Staatsarchiv/Allgemeines Verwaltungsarchiv (AT-OeStA/AVA)
 AT-OeStA/AVA Adel HAA Adels-generalien
Österreichisches Staatsarchiv/Haus-, Hof- und Staatsarchiv (AT-OeStA/HHStA)
AT-OeStA/HHStA UR, AUR
Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL)
NŠAL 101, Zbirka listin
Literatura
Ambrožič, Matjaž, Lavantinska škofija za časa Slomškovih naslednikov (1862–1922), v: Stu-
dia Historica Slovenica 10 (2010), št. 2–3, str. 399–428.
Benedik, Metod, Škof Stepišnik, prvi vatikanski koncil, papeška nezmotnost, v: Bogoslovni 
vestnik 70 (2010), št. 1, str. 71–81.
40 Kdo je kakor Bog, moja moč?
41 »Ein geschaltener Schild mit einem rothen Schildeshaupte, in welchem sich silberne, mit goldenen Schnüren versehene Wage befindet, 
durch welche ein silbernes, goldbegrifftes Schwert nach links quer durchgesteckt ist. Im gespaltenen Hauptschilde befindet sich rechts 
das Wappen des Fürstbisthumes Lavant: Schräglinks von Gold über Roth getheilt, im goldenen Felde ein schwarzer, rothbezungter, 
aufwärts schreitender Löwe, im rothen Felde ein weister schrägrechter Balken. Die linke blaue, mit goldenen, kleinen Kreuzen bestre-
ute Schildeshälfte durchzieht ein goldener gewellter Schrägrechtsbalken, der im rechten Obereck vom griechischem Monogramm des 
Namens Jesu, begleitet von Α und Ω, alles in schwarzen Buchstaben, überstrahlt wird. Auf dem Schilde ruht rechts die Mitra, während 
links das Pedum und in der Mitte das bischöfliche Vortragskreuz hinter den Schild gestellt sind. Über diesem befindet sich der grüne 
bischöfliche Hut mit grünen Schnüren und je sechs grünen Quasten. Unter dem Schilde verbreitet sich ein goldenes Spruchband mit 
der Devise in schwarzen Lettern: »Quis ut Deus fortitudo mea«. Das Ganze umgibt der rothe, hermelingefütterte Fürstenmantel mit 
goldenen Fransen und Quasten, de roben vom Fürstenhute bedeckt ist.« Prim. AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.3, Ad 
124/A 1891 z dne 31. maj 1891, Dunaj.
42 Nadangeli Mihael, Gabriel, Rafael, v: Leto svetnikov 3 (ur. M. Miklavčič in J. Dolenc), Ljubljana 1972, str. 669–676; Niko Kuret, 
Praznično leto Slovencev. Starosvetne šege in navade od pomladi do zime, Celje 1970, str. 13–21; Joachim Schäfer, Michael, v: Öku-
menischen Heiligenlexikon, na: https://www.heiligenlexikon.de/BiographienM/Michael.htm (pridobljeno: 8. 4. 2016).
43 Za pomoč pri razumevanju levega polja se iskreno zahvaljujem dr. Ani Lavrič in dr. Franciju Lazariniju.
ŠKOFOVSKA GRBA LAVANTINSKIH ŠKOFOV JAKOBA MAKSIMILIJANA STEPIŠNIKA IN MIHAELA NAPOTNIKA 153
Das Priesterkolleg St. Augustin „Frintaneum“ in Wien 1816 bis 1918. Kirchliche Elite-Bildung 
für den Donau-Alpen-Adria-Raum (ur. K. H. Frankl in R. Klieber), (Studien zum 
Frintaneum 2), Böhlau, Wien-Köln-Weimar 2008.
Deželak Trojar, Monika, Janez Ludvik Schönleben (1618–1861) v luči arhivskih virov, njegove-
ga zgodovinskega in retoričnega opusa: doktorska disertacija, Maribor 2015.
Dolinar, France Martin, Ljubljanski škofje, v: Upodobitve ljubljanskih škofov (gl. ur. A. La-
vrič), Narodna galerija, Ljubljana 2007, str. 11–89.
Dolinar, France Martin, Ljubljanski škofje, Družina, Ljubljana 2007.
Dolinar, France Martin, Napotnik, Mihael ((1850–1922), v: Die Bischöfe der deutschsprachi-
gen Länder 1785/1803 bis 1945. Ein biographisches Lexikon (ur. E. Gatz), Duncker und 
Humblot, Berlin 1983, str. 529–531.
Dolinar, France Martin, Ustanovitev lavantinske škofije, v: Studia Historica Slovenica 10 
(2010), št. 2–3, str. 287–300.
Galbreath, Donald Lindsay; Jéquier, Léon, Handbuch der Heraldik, Battenberg, München 
1989.
Jeglič, Anton Bonaventura, Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja (ur. B. Otrin in M. 
Čipić Rehar), Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, Celje 2015.
Gall, Franz, Österreichische Wappenkunde. Handbuch der Wappenwissenschaft, 3., unverän-
derte Auflage, Böhlau, Wien-Köln-Weimar 1996.
Göbl, Michael, Wappen-Lexikon der habsburgischen Länder, Winkler-Hermaden, Schlein-
bach 2013.
Grohe, Johann, Maximilian von Lorch, v: Biographisches Kirchenlexikon 5, Bautz, Herzberg 
1993, str. 1080–1082.
Hozjan, Andrej, Jakob (Jakob Ignacij Maksimilijan) Stepischnegg (Stepišnik) (1815–1889), 
v: Das „Frintaneum“ in Wien und seine Mitglieder aus den Kirchenprovinzen Wien, 
Salzburg und Görz (1816–1918): ein biographisches Lexikon (ur. K. H. Frankl in P. G. 
Tropper), (Studien zum Frintaneum 1), Hermagoras=Mohorjeva, Celovec, Ljubljana, 
Dunaj, 2006, str. 128–130.
Hozjan, Andrej, Michael (Mihael) Napotnik (1850–1922), v: Das „Frintaneum“ in Wien und 
seine Mitglieder aus den Kirchenprovinzen Wien, Salzburg und Görz (1816–1918): ein 
biographisches Lexikon (ur. K. H. Frankl in P. G. Tropper), (Studien zum Frintaneum 
1), Hermagoras=Mohorjeva, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 2006, str. 132.
Kos, Dušan, Grb in mit. Primer psevdokraljevskega izročila o gospodih Svibenskih (12.–19. 
stoletje, v: Zgodovinski časopis 56 (2002), št. 3–4, str. 287–326.
Kovačič, Franc, Zgodovina lavantinske škofije (1228–1928), Lavantinski kn. šk. ordinariat, 
Maribor 1928.
Kuret, Niko, Praznično leto Slovencev. Starosvetne šege in navade od pomladi do zime, Mo-
horjeva družba, Celje 1970.
Lazarini, Franci, Frančiškanska cerkev v Mariboru, (Umetnine v žepu 7), Založba ZRC, Lju-
bljana 2013.
Nadangeli Mihael, Gabriel, Rafael, v: Leto svetnikov 3 (ur. M. Miklavčič in J. Dolenc), Za-
druga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1972, str. 669–676.
Napotnikov simpozij v Rimu (ur. E. Škulj), Mohorjeva družba, Celje 1993.
Ožinger, Anton, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne 
vojne, v: Konjiško: 850 let pražupnije (1146–1996), Nadžupnijski urad, Slovenske Ko-
njice 1996, str. 34–62.
154 Jure Volčjak
Preinfalk, Miha, Auerspergi: po sledeh mogočnega tura, (Thesaurus memoriae. Dissertatio-
nes 4), Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2005.
Richter, Jakob, Maksimilijan Celjski, škof in mučenec, v: Leto svetnikov 4 (ur. M. Miklavčič 
in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973, str. 87–90.
Rugále, Mariano; Preinfalk, Miha, Blagoslovljeni in prekleti. Del 2, Po sledeh mlajših plemi-
ških rodbin na Slovenskem, Viharnik, Ljubljana 2012.
Slovar slovenskega knjižnega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega jezika in Besediščem 
slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki [Elektronski vir], SAZU in ZRC SAZU, 
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana 2000.
Šimac, Miha, Knezoškof Stepišnik v očeh sodobnikov, v: Bogoslovni vestnik 70 (2010), št. 1, 
str. 119–129.
Volčjak, Jure, Grbi ljubljanskih škofov in nadškofov, v: Upodobitve ljubljanskih škofov (gl. ur. 
A. Lavrič), Narodna galerija, Ljubljana 2007, str. 91–183.
Spletni viri
AT-OeStA/AVA Adel HAA Adelsgeneralien 637a.3 Lavant, Fürstbischof Jakob Stepischnegg, 
Fürstbischof Michael Napotnik, Wappenbrief, 1887-1891, na: http://www.archivinfor-
mationssystem.at/detail.aspx?ID=2716948 (pridobljeno: 4. 4. 2016).
Grb, na: http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=grb (pridobljeno 20. 10. 2016). 
Grb, na: http://www.grboslovje.si/grb.php (pridobljeno: 1. 4. 2016).
Grb, na: http://www.grboslovje.si/vecgrba.php (pridobljeno: 1. 4. 2016).
Ilwof, Franz: Stepischnegg, Jakob Maximilian, v: Allgemeine Deutsche Biographie, Band 36, 
Duncker & Humblot, Leipzig 1893, str. 100–102, na: https://de.wikisource.org/w/in-
dex.php?title=ADB:Stepischnegg,_Jakob_Maximilian&oldid=2493794 (pridobljeno: 
4. 4. 2016).
Lazarini, Franci, dr. Mihael Napotnik, na: http://www.mariborart.si/ikonografija?p_p_
id=articledisplaydata_WAR_artportlet_INSTANCE_k6d2gTajndir&p_p_
lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&p_p_col_id=column-2&p_p_
col_pos=1&p_p_col_count=2&p_r_p_564233524_articleUrl=dr-mihael-napotnik 
(pridobljeno: 1. 4. 2016).
Lazarini, Franci, dr. Jakob Maksimilijan Stepišnik, na: http://www.mariborart.si/
ikonograf ija?p_p_id=articledisplaydata_WAR_artportlet_INSTANCE_
k6d2gTajndir&p_p_lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&p_p_col_
id=column-2&p_p_col_pos=1&p_p_col_count=2&p_r_p_564233524_articleUrl=dr-
-jakob-maksimilijan-stepisnik (pridobljeno: 1. 4. 2016).
Lukman, Franc Ksaver, Napotnik, Mihael (1850–1922), v: Slovenska biografija, Slovenska 
akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013, na: 
http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi384701/#slovenski-biografski-leksikon 
(pridobljeno: 4. 4. 2016). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun–
Peterlin, Zadružna gospodarska banka, Ljubljana, 1935.
Schäfer, Joachim, Maximilian vom Pongau, v: Ökumenischen Heiligenlexikon, na: https://
www.heiligenlexikon.de/Stadler/Maximilian_vom_Pongau.html (pridobljeno: 8. 4. 
2016).
Schäfer, Joachim, Michael, v: Ökumenischen Heiligenlexikon, na: https://www.heiligenlexi-
kon.de/BiographienM/Michael.htm (pridobljeno: 8. 4. 2016).
ŠKOFOVSKA GRBA LAVANTINSKIH ŠKOFOV JAKOBA MAKSIMILIJANA STEPIŠNIKA IN MIHAELA NAPOTNIKA 155
Siebmacher, Johann, Lavant, v: Siebmachers Wappenbuch von 1605, Norimbergae 1605, na: 
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/d/d5/Lavantsiebmacher.jpg (pri-
dobljeno: 18. 5. 2016).
Richter, Jakob, Stepischnegg, Jakob Maksimilijan (1815–1889), v: Slovenska biografija, Sloven-
ska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 
2013, na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi609557/#slovenski-biografski-
-leksikon (pridobljeno: 5. 4. 2016). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. 
zv. Stelè–Švikaršič (ur. A. Gspan et al.), Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 
Ljubljana, 1971.
POVZETEK
Življenje in delo lavantinskih škofov Jakoba Maksimilijana Stepišnika in 
Mihaela Napotnika je sorazmerno dobro raziskano, v novejšem času sta jima 
bila posvečena tudi posebna simpozija, ki sta se odvila v slovenskem papeškem 
zavodu Slovenik v Rimu. Med razpravami, ki so bile objavljene po simpoziju, 
smo pogrešili prispevke, ki bi se dotaknili njunih škofovskih grbov. V članku 
smo tako na podlagi novoodkritega gradiva v Avstrijskem državnem arhivu 
z besedo in sliko predstavili oba zelo zanimiva škofovska grba, med drugim 
pa smo opozorili tudi na nekaj novih dejstev o podelitvi škofovskega grba 
ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča, ki nam leta 2007 niso bila 
poznana. Prispevek vključuje tudi omembo novoodkritega dokumenta, ki je 
ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu in naslednikom leta 1604 dovolil pravico 
uporabe predikata: »častivredni knez, dragi pobožni«.
KLJUČNE BESEDE: Jakob Maksimilijan Stepišnik (1815–1889), Mihael 
Napotnik (1850–1922), Anton Bonaventura Jeglič (1850–1937), lavantinska 
škofija, heraldika
Summary
THE EPISCOPAL COATS-OF-ARMS OF THE LAVANTINE BISHOPS 
JAKOB MAKSIMILIJAN STEPIŠNIK AND MIHAEL NAPOTNIK
The life and work of the Lavantine bishops Jakob Maksimilijan Stepišnik 
and Mihael Napotnik has been relatively well researched and recently there 
have been special symposiums devoted to them that were held in the Slove-
nian Pontificial Institute Slovenik in Rome. Among the dissertations published 
subsequently, articles were missed that would touch upon their episcopal coats-
of-arms. Thus, on the basis of newly-discovered material from the Austrian na-
tional archives, this article presents in words and pictures both very interest-
ing episcopal coats-of-arms and also draws attention to some new facts about 
the presentation of the episcopal coat-of-arms of the Ljubljana bishop Anton 
156 Jure Volčjak
Bonaventura Jeglič we were not familiar with in 2007. The article also mentions 
a newly-discovered document which in 1604 granted Bishop Tomaž Hren and 
his successors the right to use the predicate »the venerable prince, dear pious«.
KEYWORDS: Jakob Maksimilijan Stepišnik (1815–1889), Mihael Napotnik 
(1850–1922), Anton Bonaventura Jeglič (1850–1937), Lavantine Diocese, heraldry