dr. Tone Strojin Aljažev stolp — devetdcsctlctnik 337 dr. Vladimir Skerlak Planine kot jezikovno vprašanje, V. del 340 Ksenija Rozman Kugy in Angleži 343 Martina Rehar Meteora '85 — samostani, pripeti v nebo 347 Davorin Karničar Med dejanji in željami 350 ing. Josip Teržan Zanimivo vzhodno Pohorje 355 A. Peterlin Planinci so nam povedali: Jerebikovec 360 prof. Marjan Dobovšek Tudi brez članskih izkaznic je šlo 362 Božo Jordan Ostri vrh — Baba 364 Tomaž Vrhovee Tako je pač tam gori 364 Mirko Kunšič Trpke strani moje beležnice 336 Društvene novico 368 Iz planinske literature 372 Razgled po svetu 376 Na kratko 333 Naslovna stran: Peter MrSe: Triglav (LOG^dMikS @dllb@ir Lastnik: Fleninska ?vc/a Sloven je, Ljubljana — Qlavnl in odgovorni uradnik: Marijan Krišelj, p. p. 44. 61109 Ljubljana. Urednläkl odbcr: Tomaž Banovcc, Jano/ Bizjck Slui ko Hribar, Mit,a Košir, Boštjan Lajovic, Božidar Lsvrič. Evgen Lovšin, (lr. Mina Potočnik. Nada Prapro:rik, Janez Pre:nar, Albert Suänlk, Pav e Segula Franci Snvenc, Frarii; Vogelnik, Tono Wmbnr. Izdajateljski svet ori PZS: Božo Jordan (predsednik), Matjaž čeme. Viktor Pergar. Zo-an Naprjdrlk, Stanko Künar Milan CilonSck, Marijan KriSelj, Milan Naprudnik. Naslov: Planinska zveza Sloveri-je. 61C01 Ljubljana. Dvofakcva 9, p. p. 2"4 — TekočI račun pr SDK 5DI0I-S78-47D46 inifiton (3fi1| 312 5E3 — Planinski ves'.rik izhaja praviloma vsak mesec. Leina naročnina je 15C0 dineriev Iti |o je treba plačati do 31. marca v tekočem letu; za tuj no 30 S. Haklanacije upoštevamo dva masaca po zidu številka. Spremembe naslova javljajte upravi glasila; navedite vedno tudi s:ari naslov s tiskanimi črkami Upoštevamo osriens odpovedi do i. decembra za prihodnje loto, mod letom odpoved1 ne sorcjerra.To Rokopisov In si k ns vračamo — Tiska in kliše.e izdeluja Tiskarna -Jože Moškrič« v Ljubljani. Od prof. TINETA ORLA, dolgoletnega urednika Planinskega vestnika, se Je slovenska planinska javnost poslovila na žalni seji dne 27. junija 1985, ob 18. url, v veliki dvorani Doma tiska CG P Delo v Ljubljani. 2alno sejo so pripravili — Planinska zveza Slovenije, Turistična zveza Slovenije, Komite za vzgojo In izobraževanje ter tehnično kulturo SRS in Zavod za šolstvo SRS. Besede slovesa dr. Miha Potočnika, častnega predsednika Planinske zveze Slovenije, dr. Matjaža KmeclB, predsednika Komiteja za kulturo SRS in člana IS RK SZDL. ter ravnatelja celjske gimnazije, prof. Jožeta Zupančiča, so Izzvenele v tišini spomina. Planinski veslnik se bo od svojega nekdanjega urednika poslovil v septembrski, deveti številki. ALJAŽEV STOLP - DEVETDESETLETNIK DR. TONE STROJIN Pred 90. eti, v bistveno drugačnih okoliščinah kot so današnje, je bil na samem vrhu Triglava postavljen Aljažev stolp. Bila je to na videz okorna tvorba, stavba za planinske potrebe, prej dekoracija kot pa funkcionalna zgradba, čeprav je pobudnik tega stolpa, Jakob Aljaž, mislil tudi na turistovo varnost in na prenočevanje v sili. Težko bi Jakobu Aljažu očitali, da se jo bil zgledoval po kakšnem tujem vzoru, ali pa da bi stokpu skušali naprtiti umetniško simboliko, saj sam videz stolpa kaže na laično, praktici-stično izvedbo. Vendar pa pripada Jakobu Aljažu prvenstvo v tem, da je humanizlral Triglav s tem, ko je na vrhu postavil to stavbo, kajti do tistih dob je Triglav živel le v mitu ali v junaških zavzetjih, ki so jih bili opravili posamezniki. Le-teh pa je bilo do tistikrat, ko je bil postavljen Aljažev stolp, le nekaj desetin. Dotlej pa je bil Triglav gora iz slovenske mitologije in legend; bil je poganski bog veliki Pan ali kakor so ga že opisovali. Celo Kugy in romantiki njegove dobe so ga šteli za kraljestvo: »Triglav ni gora, Triglav je kra jestvo!« Tako raznolik je bil, da je našel v njihovem čustvovanju in v besedah tudi to veljavo. Triglav je menjaval tudi različne personificirane vloge, dokler ga Aljaž ni izročil človeku in turizmu s svojim — stolpom. Nedvomno je bila postavitev stolpa v časih, ko je avstroogrsko monarhijo razjedala kal prebuje slovanskih in drugih narodov, uporno dejanje. Niso brez razloga imenovali Aljažev stolp in tudi druge v tem času zgrajene slovenske planinske koče v naš h gorah — Trutzhütte, saj .niso bile le kljubovalne, temveč tudi pomnik slovenstva, daleč bolj viden kot pa parole v tisku ali pa vzkliki na slovenskih taborih. Že sama prostorska simbolika, da je bil stolp postavljen na najvišji gori neke dežele ki je bila sicer pod avstrijsko oblastjo, a gora sama — slovenski simbol in sam vrh last Slovenca Jakoba Aljaža, je b la Nemcem trn v peti, seveda pa najbolj nemš•planine«. Tako so potem prevajali »Deutscher und österreichischer Alpanverein« z besedami »Nemško in avstrijsko planinsko društvo«, -■Club Alpino Italiano« kot »Laško planinsko društvo« — in obratno: Nemci 30 »Slovensko planinsko društvo« imenovali »Slowenischer Alpenverein«. V letnikih 1895 in 1896 Planinskega vestnika je dosti takih izrazov. Slovenci so v tistem času prejemali kulturo z nemškim posredovanjem. Za nove pojme so zvedeli predvsem v nemški obliki. Zato so bili vajeni tega, da so iskali prevod za nemške besede, ki so označevale ta pojem. To se odraža v mišljenju ogromne večine izobražencev tiste generacije. Tako mi je dr. Anton Mrak še leta 1941 reke! pri pogovoru o alpinistični terminologiji, da se mu zdi beseda »alpinist« odveč, ker imamo za isti pojem slovensko besedo »planinec«. Še bolj se to vidi iz pisanja Janka Mlakarja, pisatelja, ki je postal član SPD v prvih letih po ustanovitvi. V spisu: »Nekaj iz morfologije in biologije planinca«, je rekel: »Nepobitno je dokazano, da so zasledili prvega planinca šele v drugi polovici 18. stoletja. Njegovo znanstveno ime je .homo alpinus'. Iz tega izvira tudi ime .alpinist', ki je nastalo na isti način, kakor druga imena na -ist, na primer, kriminalist, telegrafist, klarinetist, basist, gardist, policist, jurist, batist in tako dalje. Tisti puristi, ki'odklanjajo tujke, so mu dali ime ,planinec'.« Iz tega sledi za Mlakarja je »alpinist« isto kot »planinec«. Oziroma: »Alpe« so po sto-vensko »planine«. Zrno resnice je vendarle v njegovih mislih, namreč to, kar smo že povedali: odveč je bilo prevajati »Alpe« v menu organizacije. Če bi ostali kar pri označbi »alpinistično društvo«, člane pa imenovali »alp>nistc«, bi ne bilo hude napake. Pač ipa nima prav Mlakar zato, ker se razburja nad purizmom, no pa nad napačnim prevodom. Nastanek Slovenskega planinskega društva je dal dotakratnim osamljenim zmotam množičen značaj. Besedo »planine« so vedno bolj uporabljali za označevanje Alp na splošno. Tako so pisali o »Kamniških planinah«, »Solčavskih planinah«, »Savinjskih planinah«, »Julijskih planinah«, »Ziljskih planinah«, »Južnih apneninških planinah«, o »Avstrijskih planinskih deželah« (Oesterreichische Alpenländer), »Alpenreise« (potovanje po Alpah) so prevedli s »planinskim« potovanjem. »Alpenleben« (življenje v Alpah) s »planinskim življenjem« (huda napaka, kajti življenje v Alpah, oziroma, v alpskih deželah je čisto nekaj drugega kakor življenje na planinah). »Planine« so postale obče ime za gore, za pogorje. Glasilo SPD, imenovano, seveda, Planinski vestnik, piše v tistem času o bosanskih, hrvatskih, štajerskih, koroških, švicarskih »planinah«. Celo taki Slovenci, ki so se zavedali teže nemškega kulturnega vpliva in so se hoteli duhovno osvoboditi, so poskušali najti le boljše prevode posameznih besed. Recimo, dr. Henrik Turna. Pisal je (Pomen 'in razvoj alpinizma, 1930, 3tr. 21, v opombi): »Rabim za nemško besedo Bergsteiger, bribolazec, ker planinec pomeni človeka, ki biva na planinah.« Tumova zbirka strokovnih izrazov je tvorila tomclj za skalaško terminologijo. Tudi ta je pojasnjena z nemškimi prevodi besed. To pomeni, da je bila nemščina ključ za razlago pojmov še dobrih deset let po politični osvoboditvi Slovoncov. Seveda, slovenska beseda »gora« ni bila nikoli pozabljena. Habiii so ijo vsi pisci tudi po pojavu »planin« v smislu »Alpe«, »gore«, toda ta pritepenka se pojavlja celo v spisih nekaterih znanstvenikov n umetnikov. Glede časa, kdaj se je izvršil ta množični vdor, lahko vzamemo za mejnika dve znanstveni deli. Avtorja sta Simon Rutar in Pran Orožen. Simon RUTAR: Domoznanstvo poknežene grofije Goriške in Gradiščanske. Na Dunaju 1882. Pisec uporablja tele izraze: »z gorami, najvišje gore Triglava (2865 m), sneženih gorä, srednje gorovlje, med srednjim in visokim gorovljem, visoko gorovlje, gore, najviše gore« ... Str. 11: »Tudi na visokih in širokih slemenih so dobri pašniki in zato nahajamo po njih planine, u katerih delajo po leti okusni sir. Mnogo više, kder pojerrjuje že trava, rastejo .. planinske cvetlice. Na najvišjih gorah pa sledimo le mah in lišaj .. Med gorami so doline... u visokem gorovlju... visoke gore......Ker leži ta dežela na južni strani gorovlja, kateremu Alpe pravmo... Visoke gore ... Alpe so največe europske gore... Julijske Alpe... obgorje Kaninovo... kralj teh orjaških gora je 342 Triglav, nEjvišja gora na Slovenskem str. 48: Sirarstvo cvete v bolških in tolminskih planinah ... V planini Razor izučilo se je že več umnih sirarjev. Ali odkar 30 gozdi posekani, prihaja tudi za planinstvo (zanimivo, da govori leta 1882 o planšarstvu kot o »planinstvu«, Pleteršnik pa tega ni zapisal!) slabejše. Studenci usihajo, žeja tare vedno bolj ljudi in živino« ... Kot vidimo, sta v tej knjižici iz leta 1882 uporabljeni besedi »gora« in »planina« še v pristnem ljudskem slovenskem pomenu. Tudi ime »Alpe« uporablja v pravilnem smislu. Drug mejnik predstavlja Kranjsko domoznanstvo, spisal prof. Fran OROŽEN, na Dunaju 1909. V tem delu se sicer še pojavljala besedi »Alpe« in »gore«, toda tudi takile stavki: »Savinskim planinam pripadajoče Kamniške planine... po planinskem rastlinstvu znani Ratitovec ali Pečana ... Kamniške planine so del Savinskih planin ... Kamniške planine se razprostirajo... do Motnico... delimo Kamniške pianine >na dve skupini, ki ju loči Kamniško sedlo (Jermanova vrata)... razgled obsega ves planinski svet od salzburških in dolenje avstrijskih mej do hrvaških livad in Bosenskih gora... Veliko planino in Malo planino, na katerih je mnogo planšarskih koč... Po Gorenjski ravnini tekoče reke in potoki imajo v sebi mnogo čiste planinske vode... Gorenjsko ima... planinsko podnebje... poljski in planinski zajec, planinski orel... sir izdelujejo na Bohinjskih plan.nah ...« V tem delu vidimo v nasprotju z Rutarjevo knjižico neenotno in protislovno izražanje, zlasti uporabo besede »planine« v smislu »gore«, »Alpe«, pa tudi prave planine. Velika planina in Mala planina ležijo na Kamnških planinah. Kaj je planinska voda? Kaj je planinsko podnebje? Gorsko, alpsko ali planinsko v ljudskem pomenu besede? Če so Alpe po slovensko »planine«, zaka/ potem sploh še uporabljamo to tujo besedo? Zakai ne rečemo, da je najvišje pogorje v Srednji Evropi tisto, ki se Imenu/a "Planine«? Koliko smo torej napredovali od Hacqueta do Orožna? (Dalje) KUGY IN ANGLEŽI KSENIJA ROZMAN 343 V zadnjih letih se je število angleških gostov na Bledu in v Bohinju zelo povečalo. Napisne table v hotelih in turističnih uradih vabijo na enodnevne in poldnevne izlete. Med njimi se blesti napis: JULIAN ALPS — JULIJSKE ALPE. V preddepozitnem času, v letih 1979, 1980 in 1982, sem se udeležila z angleškimi skupinami teh pohodov, ki so si bili podobni In različni. Udeleženci so bili Angleži, zato zamud ni bilo in tudi ne prerivanj ali kričanja. Na poti od Bleda do Kranjske gore so nas bili opomnili, ali pa tudi ne, kje je bil rojen največji slovenski pesnik, nikdar pa ne, da so bili blizu Vrbe rojeni tudi drugi pomembni slovenski možje, med njimi recimo slikar, prvi profesor čebelarske šole na Dunaju in pisec knjige o čebelarstvu, Anton Janša. Vodnice zanj očitno niso vedele, dovolj je bilo, da je zanj vedela vsaj Marija Terezija. Poučeni smo bili o dveh tokih reke Save, potem, da gospodinje na Jesenicah zapirajo okna zaradi rdečega prahu železarne špikove skupine navadno ni bilo treba gledati, ker je bila skrita v megli V Kranjski gori so vstopili še zadnji udeleženci izleta In imeli smo pr^l H E. G. Tyndalc (1888-19«), prevajalec Kugy|evih kfaj£j odmQr. p0, sm0 nadaljevali dO Knjig v aglesc.ro Rugke kape|icei na|o do pogtar^ega doma na Vršiču, kjer so izletniki lahko pojedli enolončnico, ali pa so ogledovali planince, ki so se spuščali z Mojstrovke. Na poti z Vršiča do Loga v Trenti se je začela tiha narodna tragedija; to pa je tudi vzrok za to pisanje. Vsakič smo slišali zgodbo o Zlatorogu v premem ali obratnem sorazmerju z znanjem angleščine vodnice, ničesar ali premalo o zapisovalcu in pesniku te slovenske planinske zgodbe, Rudolfu Baumbachu. Ko smo se spuščali po serpentinah v dolino Trente, so nas bili sicer opomnili, da smo si med vožnjo ogledali Kugyjev spornen k, o avtorju kipa, Jakobu Savinšku, besed niso bili Izgubljali, in iudi Kugy jo je slabo odrezal. Niti ena vodnica ni z naslovi omenila Kugyjevih del; naslovi, ki bi dali slutiti njegovo veličino in humano osebnost. Življenjske podatke so bili naštevali pomanjkljivo, skopo in do gočasno. Marsikateri Anglež je o vsem tem več vedel, kot je izvedel. Niti ena vodnica ni omenila, da ije bil Kugy po materi slovenskega rodu in vnuk pesn ka Jovana Vesela Koseskega; kdo je štel v Kugyjev prijateljski krog; kakšne časti in uspehe je dosegel kot alpinist in pisatelj; zakaj je Slovencem ljub; kaj je storil za naš narod, ko je opeval lepoto naše domovine in njenih planin. Minuta zamujena... ne ena, na tisoče, saj gredo v glavni turistični sezoni samo z Gorenjske strani po trije izleti na teden v te predele in včasih je turistov za tri polne avtobuse, to je nad sto ljudi naenkrat. Izračunajmo si, kaj vse smo že zgubili. Izlet, na katerem so omenili tudi Kugyjev spomenik, je postregel z novimi presenečenji. Do izvira Soče smo šli le enkrat, na srečo, saj je bilo bolje le enkrat videli zanemarjeno okolico, zaprto prodajainico razglednic — ura je b la pač malo več kot dve popoldne — in okusiti mlačno zeleno rumeno oranžado. Vsakič so bili opozorili, da se peljemo mimo Juliane, če so 3e turisti še tako željno ozirali po tem čudežnem alpskem vrtu, so vodnice ostale trdne — Juliane ni bilo na programu in prav tako očitno ne, da bi kaj več izvedeli o tem edinstvenem botaničnem vrtu na svetu in seveda, zakaj le o njegovem začetniku Albertu Bois de Chesnu. Razglasile so ga za Francoza in to je bilo vse. Enkrat smo se ustavili v Logu v Trenti, da bi si ogledali cerkev s freskami Toneta Kralja. Pri takratnih izletih še ni bil v programu ogled trentarskega muzeja, po katerem so se tujci tudi zaman ozirali. Zdaj se tam menda vendarle ustavljajo. Pot se je nadaljevala skozi Sočo v Bovec, od tod do trdnjave Kluže (z ogledom), čez Strmec — tu so vodnice omenile boj med Napoleonovo in avstrijsko vojsko in požgano vas Strmec med drugo svetovno vojno, ko so Nemci pobili vse moške. S Predela se je pot vila do Trbiža; tam pa je bilo dovolj časa za nakupovanje. Enkrat samkrat smo odšli še do Belopeških jezer, nato pa skozi Rateški mejni prehod spet »domov«. Leta 1982 se je potovanja udeležil angleški zakonski par. Bila sta lord Joseph in lady Theophila Gainford iz Londona. Zaradi Julijcev, spominov na Kugyja in Boisa de Chesna sta pr šla v Slovenijo, ki jima je bila znana iz pripovedovanja in spisov očeta lady Gainford, profesorja H. E. G. Tyndala, in pa zato, ker sta jo poznala iz Kugyjevih knjig. Lady Gainford se še živo spominja Kugyjevih in Bois de Chesnovih obiskov pri njenem očetu, in o starem prijateljstvu hrani fotografijo. Takrat sem prvič slišala da so bile Kugyjeve knjige prevedene tudi v angleščino in da je bil Kugy v Angliji. Ko sem spraševala, če o tem kaj več verlo tudi pri nas, sem povsod naletela na negativen odgovor. Ponudbo, da bi pridobili natančnejše podatke o tem, je eden od uslužbencev strokovne institucije sprejel, a se ni nikoli več oglasil. Uredništvo Planinskega vestnika, ki je že večkrat objavilo in opomnilo na spomine ali opise, ki so jih zapisali angleški turisti, znanstvenik; in planinci davnih in bližnjih časov o naših krajih in planinah, me je vzpodbudilo, da sem se lega dela sama lotila. Lord in lady Ga nford sta mi na vprašanja ljubeznivo odgovorila, mi ob razgovoru 29. okt. 1984 v Londonu pokazala knjige Tyndalovih prevodov in ^egovo originalno knjigo. Letos sta tudi poslala fotografijo prevajalca H. E. G. Tyndala z dovoljenjem za objavo. Gospod B. Lawford. častni knjižničar Alpine Club Library v Londonu, jc dvakrat odgovoril na vprašanja in poslal kopije publikacij, ki pri nas niso dosegljive. Kugyjevih knj g v angleščini ni pri nas, pač pa je podatke o njih objavil Jože Munda v knjigi Gore v besedi, podobi in glasbi: Slovenska planinska bibliografija, Ljubljana 1965, str. 35 in 57. Tu najdemo prevod knjige Anton Ojcinger, (v angleščino je preveden kot Son of the mountains. The life of an Alpine qulde (Sin gora, Življenje gorskega vodnika). Nelson et Sons, London 1938. 198 str. + priloge. 8°. Knjiga z živijenja gornika (slov. prevod 1968) je bila prevedena kot Alpine pilgrimage (Gorsko romanje), John Murray, London 1934, XXI 374 str. + 12 prilog. 8n. Leta 1940 je izšla druga izdaja. Munda je podatke posnel po Cumulative Book Index in ta ije očitno napačno razbrel začetnice imen, ko je prekrstil prevajalca Harryja Edmunda Guisea Tyndala v Henry Edward George(l). Kugy v svoji zadnji knjigi Iz minulih časov (nem. orig Izd. 1943, str. 152) omenja predavanja v Avstriji, Nemčiji, Švici, na Holandskem, Češkoslovaškem in v Jugoslaviji. Angleško planinsko društvo nima v evidenci, da bi predaval tudi v Angliji, pač pa so ga leta 1933 imenovali za častnega člana.1 Ta častni vzdevek — Honorary Member of the Alp ne Club — jc bil leto dni pozneje zapisan na naslovni strani pn/ega prevoda Kugyjeve knjige v angleščino, ki ga je oskrbel prof. Tyndale. Kugy je v svoji knjigi Iz minulih časov omenil (nem. izd. 1943, str. 159) angleška prevoda in naslove v angleščini ter ju pojasnil: »Ta dva naslova se bolje skladata z angleškim okusom, moja nemška sta morda nekoliko suhoparna in preveč skromna.« 1 Pismu B Lawlorda K. Rozmanovi, dat London, 29. 1. 1965. SON or ti je mountains ALPINE PILGRIMAGE ™K THE LIFE OF AM ALPINE GUIDE - Dr. JULIUS KUCY * mountain Dt JULIUS KUCY ...... II L G. TYNDALE paths ii. e. c tyndale By h. E. G. TYNDALE EYRE 4 SFOTTISIVOODE TilOMAS NELSON AND SONS LTD LOWX5W losa» Ulf B '■ rijmn.l ma niuouim jnHN UUIIMY. ALKMARU STREET. W. l.«i»lu anv Ivu Naslovna Siran Kugyjeve knjiga Naslovna stran Iz življenja gornika Naslovna stran Tyndalove knjige Anton Ojclnger v angleščini Mountain Paths Ob Kugyjevi smrti je H. E. G. Tyndale napisal daljši članek.2 Kugyja je imenoval zadnjega iz vrste avstrijskih alpinistov, ki so utrdili slavo avstrijskega planinskega društva in z njim tudi slavo svoje domovine. Louis Friedmann, Ludwig Purtscheller, Otto n Emil Zsigmondy, Heindrich Pfannl in Moriz von Kulfner so bili l,udje, ki so avstrijsko planinstvo uvrstili v sam vrh. Nihče teh mož pa ni dosegel kar legendarnega ugleda, ki ga je užival Kugy. Tyndale je poudaril njegovo stališče do drugih narodov in občutek za sožitje z njim . čut dolžnosti do dela. muzikalen dar, navezanost na glasbo, povezavo z alpinisti raznih starosti in narodnosti, saj so do konca življenja hodili k njemu kot k staremu mojstru. Malo so mu bili mar plezalni klini, še mnogo martj pa narodnostne razprtije in čutil je posebno spoštovanje do kmetov. Tudi prof. H. E. G. Tyndale. prevajalec Kugyjevih knjig v angleščino, je poznal naše Jul jce, vrt Juliano in slovenske kraje. V težkih letih od 1938 do smrti leta 1948, je bil neutrudni urednik angleškega planinskega vestnika Alpine Journal. Ob smrti je R. L. Graham Irving, Tyndalov prijatelj in plezalni tovariš, napisal članek, v katerem obžaluje izgubo tega kulturnega, humanega in delovnega človeka.3 H. E. G. Tyndale se je rodil leta 1888 v Headingtonu pri Oxfordu. V zgodnji mladosti mu je umrl oče. Zanj in za štiri sestre je skrbela mati, hči teologa dr. Edersheima. Z dvanajstimi leti je dobil štipendijo za slavno vseučilišče v Winchestru. Tu se je navdušil za planinstvo. Začel je plezati v severnem Wellsu s prijateljem Irvingom. Doživetja v planinah si je zapisoval, o njih je predaval In jih objavljal. Še ne osemnajstletni se je 1905 povzpel na Mont Blanc n Aiguille du Geant, o čemer je napisal enega svojih prvih člankov. Potem je prišel na vrh Matterhorna in sicer ob mesečini in sestopil prek zgornjega dela Breuila. Hodil je hitro, vztrajno, a na zahtevnih odsekih — previdno. Povzpel se je na Mlttags-horn z Obersteinberga, prečkal Grosshorn do severnega vn južnega grebena. Leta 1909 je bil izvoljen za člana angleškega alpinističnega kluba. Leto dni pozneje je obiäkal Grčijo, ki ga je s svojo staro zgodovino bolj prevzela kot oxfordska filozofija. Študiral je tudi v Magdeburgu, kjer sc jc navdušil za študij nemščine; bil je kronan z diplomo v Winchestru in 1923 z mestom profesorja na tamkajšnjem vseučilišču. Med prvo vojno 1915 je bil v bitki pr Hoogu hudo ranjen. Bil je nagrajen z vzdevkom M. B. E. (član britanskega imperija). Kljub poškodovani nogi, je po prvi vojni zmerno nadaljeval vzpene. Mlado generacijo |e navduševal za plezanje; mladino je privlačeval kot imenitni vodja, filozof, prijatelj i n človek vedrega duha. Za nadomestilo za manjšo moč, ki mu jo je naprtila prva vojna, je zasledoval alpinistične uspehe drugih in prevajal alpinistično literaturo. Leta 1932 je izdal in napisal nova poglavja h knj gi Christiana Kluckerja, Adventures of the Alpine Guide (nem. orig. Errinerungen, Spomini), prevedel je Kugyjevi knjigi (Alpine Pilgrimage, 1934, in Sen of the Mountains, 1938) in jima napisal uvoda; 1935 je prevedel knjigo Fritza Bechtolda Nanga Parbat Adventure in vrsto drugih del. Tyndalovi prijatelji in gostje v njegovi hiši so bili Willy Merkl, Albert Bois de Chesne in dr. Paul Kaltcneggcr. Ko je Graham Irving sporočil Kalteneggerju, da je Tyndale umrl, mu je ta odpisal: »Ko se ga spominjam, čutim, da sem komajda 2 Alpine Journal, vol. 54, 1943—44, sir. 293—295. 1 Alpino Journal, vol. 5fi, 1947—4«, sir 3B6 3D0. Imel boljšega plezalnega tovariša, kot je bil Tyndale... BJo je ,in signo Julio' (v Jull-jevem znamenju), da sva postala prijatelja in prijateljstvo, začeto prek takega človeka kot je bil Kugy, je bilo sklenjeno za vedno. Ostajam sam od štirih. Kugy je mrtev, Folck je bil brutalno ubit, Tyndale je zdaj tudi odšel... Srečen sem, da imam pred seboj Tyndalovo imenitno poročilo o najini ekspediciji ,nad Savsko dolino'. Dllo je moje zadnje naporno plezanje. Ne glede na moje zasebno čustvovanje je Tyndalova smrt velika izguba za kontinentalni alpinizem. Njegove odkritosrčne simpatije in resnično razumevanje alpinizma v Srednji Evropi ln njegovo temeljito znanje nemščine, in ko je poznal tudi nemško alpinistično literaturo, mu zagotavljajo večni spomin in spomin na vrednega naslednika nepozabnega Farrarja.« Irving opredeljuje Tyndala kot miroljubnega človeka, kot človeka, ki se je ogibal pikrim prerekanjem. Bil je vljuden kritik in nikoli ni uporabljal nejevolje nad metodami in dejanji drugih za maščevanje. Zagovarjal je vse, kar je večno dobro v alpinizmu, vse kar vodi ljudi k plezanju tudi takrat, ko dosežejo vrh svoje fizične moči in ko o njihovih podvigih ni več vredno pisati. Ljubil je boj za dosežke, mikale so ga nove smeri, vedel pa je tudi za najvišjo vrednoto, ki jo je imenoval »tihi trenutek, ko lahko znova pridobimo občutek razsežnosti in morda predstavo nečesa onstran fizičnih stvaritev; trenutek, ko moremo občutiti navzočnost nevidnih stvari, ki so bistvo planinske vere«. Kdaj je Tyndale spoznal Kugyja ni bilo mogoče ugotoviti. V uvodu k prevodu Kugyjeve knjige Alpine Pilgrimage, London 1934, omenja Tyndale, da je Kugy po letu 1918 preživljal poletja v hiši v Ovčji vasi pri Ojclngerju. Tu ga je — ne vemo katerega leta — prisrčno sprejel nekega večera v avgustu, ko je prihajal z Višarij in iz množnee bosonogih romarjev s tako ožuljeno ipeto, kot so jo lahko povzročili le heretikovi plezalni čevlji. Kugyja je pred tem že srečal v Trstu. Znašel se je naenkrat ob človeku, ki je kot on štel britanski alpinizem za nosilca nenadkriljive tradicije. V njegovih rokah je videl prevod Gilbertove in Churchillove knjige, ki se ji je poznalo, da je z njo dosti prehodil in ob različnem vremonu z njo marsikaj pretrpel. Tyndale je okusil gigantsko moč človeka, ki mu je ožuljenemu pomagal čez cesto; človeka, ki bi zmogel nad sto kilogramov težkega moža dvigniti do Grande Muraille v La Meije. Skupaj sta odšla v dolino Zajzera, pod Montaž. Tu mu je Kugy pokazal kraj, kjer je med življenjem in smrtjo visel Ojcinger in čakal rešilne roke Jožeta Komaca. Mladi Anton Tožbar, vnuk legendarnega bojevnika z medvedom, ju je peljal čez Predli v Soško dolino do hiše pri cerkvi Sv. Marije v Trenti, kjer je bil Imenitni gostitelj Bols de Chesne in kjer so sinovi starega Tožbarja in Andreja Komaca skrbeli za gamse v tem nekdanjem raju divjih lovcev. Tyndale ja v uvodu h Kugyjevi knjigi še zapisal, da dolguje veliko zahvalo vsem imenovanim, ki so pcstall njegovi prijatelji in so mu dali priložnost, da je videl in spoznal deželo In duha, kjer je bila knjiga napisana. Ob koncu žlv!|enja je Tyndale napisal knjigo Mountain Paths (Gorska pota); izšla je 1948. pri založbi Eyre et Spottiswoode, London, v letu njegove smrti. Petnajsto poglavje je posvečeno Zahodn m Julijcem in seveda Kugyju. Tyndale omenja, da je bil Kugy po očetovi strani Korošec in da je bil vedno ponoson na kmečko poreklo. Omenja njegovo orjaško postavo, moč mišic in težo, ki je tudi med največjimi alpinističnimi podvigi presegla sto kilogramov. V tržaški gimnaziji so ime i drog z utežmi, ki ga je zmogel dvigniti le Kugy. Ta njegova zunanja znamenja so pričevala o moči domače zemlje. Iz njegovih spisov pa spoznamo Kugyjevo notranjo podobo, plemenitost duha, dar, da se je oblačil v duhu minule slave in da je ohranil s slikovitimi besedami globlji in trajni pomen alpinizma, ljubezen do glasbe, ki ga nI navdihovala le, kadar je uril zbor v Trstu, temveč tudi, ko je ležal v bivaku pod zvezdami ali ko je okušal čisti zrak prigaranega vrha. Tyndale je poudaril, da je mik Kugyjevega pisateljskega daru odseval tudi v razgovoru z njim. Govoril je jasno, besed ni razsipaval, znal je zbrati nadrob-nosti in spretno se je šalil. Primerjave so bile živahne, če je govoril o minulih gorskih zmagah in prijateljstvu z vodniki, o nekdanjem življenju v cesarskem Trstu in spremembah, ki so ga dočakale, ko se je po vojni vrnil z območja Julijcev. Vojna mu je odvzela moči, končani so b li trgovski posli in nehal je plezati, a kljub temu se je živo zanimal za vse, kar je zadevalo alpinzem in nihče ni bolj srčno želel kot on, da bi se posrečil vzpon na Mount Everest. Vedno je bil pripravljen pomagati mlajšim alpinistom in nadvse je cenil prijateljstvo z njimi. Ni bilo plezalca v Zahodnih Julijcih, ki bi hitel v nedeljo popoldne s skalnatih vrhov Montaža ali Viša na vlak v Celovec ali Beljak, da so ne bi ustavil pri Kugyju v Ovčji vasi, kjer bi poročal o svojem zadnjem podvigu in kjer bi dobil Kugyjev blagoslov. Kugy je pisal v sobi Antona Ojeingerja v Ovčji vasi, zunaj pa so se na žicah zbirale njegove ljubljena lastovke, ki so se odpravljale na pot proti jugu. Ob V. dnevu pomurskih planincev, so pomurski planinci sklenili, da iz sredstev prihodka od prireditve dodele Planinskemu vestniku 5000 dinarjev pomočil Iskrena zahvala! Planinska zveza Slovenije 346 in uredniški odbor Planinskega veslnika METEORA '85 -SAMOSTANI, PRIPETI V NEBO MARTINA REHAR Po tem, ko smo ostali brez obljubljenega kombija in ko smo le dobili vizo, ter drugo ropotijo, se nas je Sest le opogumilo, da stopimo na vlak do Aten in nekje v Grčiji prcsedemo na avtobus do vasi Kastraki' oziroma Meteore. Tako ne s je šest nadobudneiev, otovorjenih kot... prikopitljalo na avtobusno postajo v Vipavo. »Le kdaj vas bo srečala?« je vprašal oče, ki mu naše početje nI šlo najbolj v račun. »No, dokler bomo hodili po svetu, bežali od doma z avtomobilom, vlakom, avtobusom, nas bo težko našla, mi pa njo!« Tako smo hitro, preden bi se srečali s to neznanko, poskakali na avtobus, ki je odso-pihal proti Ljubljani. Tu smo odfrčall na kolodvor, kjer smo po nekajurnem čakanju le zagledali luči vlaka Benetke—Atene. Vlak je bil poln potovalk, vreč, tihotapcev malih in velikih, popotnikov, romarjev in študentov. Tej množici so se pridružili še naši nahrbtniki In šotora s svojimi lastniki. Stiska s prostorom je bila tako velika, da smo na koncu vagona blokirali stranišče z našo prtljago in si uredili sedlšča, stojišča in ležišča. Prusiki prldelo vedno prav in mi smo z njimi povezali vrata, da ne bi kakšen kos prtljage prezgodaj pohitel na piano. Pregradna vrata so nam nudila udobje z ventilatorjem, neprestano so se odpirala, le zapreti se niso dala. Ta komlort smo ugnali s puhovkami. Po deseturnem breakdancingu, s solo nastopom muslimanskega meniha, ki je romal v Mcko in je na armalleksu s redi naše prtljage opravljal dnevne molitve, smo privijugali v Beograd. Tu je vlak odložil veliko žive in mrtve prtljage, pritovorjene In prltihotapljene iz Trsta Z našo kramo smo okupirali kupe; ko smo se nanj skobacali še sami, je bil tako poln, da so mimoidoči brez besed šli iskat proste sedeže drugam. V tem kupeju smo preživeli nadaljnjih dvajset ur, ki smo jih delno prespali, prekvartali in presanjarili s hitrimi kačami japonske in francoske znamke, ki dosežejo skoraj petkrat večje hitrosti kot naša glista. Končno smo zagledali osvetljeno Skopje, v spanje pogreznjeno Gevgelijo in grško mesta Evzoni,2 kjer smo kupili karte do Larissan.3 Prespali smo Solun in v zgodnjem nedeljskem jutru stopili na larissanški kolodvor. Tu smo na črno menjali denar za drahme (to nam je prišlo kasneje prav, saj denarja v trikalških bankah ne menjajo več) in dobili prevoz do Meteore. Pričelo se je daniti in skozi okna volva smo zagledali obrise Kalambaških* stolpov, ki so bili delno odeti v meglo. Taksist nas je odložil na velikem ovinku pod samostani, pripetimi v nebo. Ostali smo sami, z glavami, ki jih je napolnila oglušujoča tišina. Pogled nam je zdrse! po čudovitih kamnitih tvorbah, ki naj bi bili visoke le dvesto metrov. Kljub številnim kampom v Kastrakiju, smo se utaborili pod previsnim balvanom nad nasadi trt, cvetočih mandeljnov, marelic ...Ko smo potešili našo lakoto, smo razmi-gall mišice z obhodom slikovitih dolinic med stolpi in s prelazi, ki so prepleteni s kozjimi stezami in potoki. Oglodali smo si nekdanji samostan visoko v skalnih pečinah in priznati smo si morali, da so živeli in plezali izredni plezalci že za časa Turkov; da so bili Grki odlični arhitekti, je bolj znano. V vasi so bila povsod razobešene zastave — bil je čas volitev. Tudi turistov je v tem času vse polno. Največ Nemcev. Domačini govore nemško, italijansko. Tu živi precej nekdanjih zdomcev. Sedaj so si tu uredili svoj dom, odprli camp, gostišče, trgovinice----Skozi okno so gledale cene kruha, plina, sadja in drugih dobrot. Naši kalkulatorji so kmalu izračunali, da je plin cenejši kol v Italiji, kruh nekoliko dražji kot pri nas, sadje in zelenjava sta cenejša, vse ostalo jo prccej dražje. Po teh ekonomskih ugotovitvah smo se odpravili proti šotoroma. Ko je zemlja legla k počitku, so se oglasili psi, za njimi še petelini, ovce, koze in najbrž vse, kar je bilo živega v stajah. Po odpeti uspavanki smo se še mi pogreznili v globok spanec. Po dvanajstih urah smo se prebudili, osvežili v bližnjem potoku, si oprtali vrvi in drugo opremo ter šli na dva različna kraja. Trije smo se odločili za markanten stolp, ki ga je videti tako iz Kalambake kot iz Kastrakija. Ker smo preveč vneto sledili vodniku, smo naleteli na neki drug stolp, ki je bil precej nižji od našega cilja. Ko smo spoznali, da je v vodniku napaka, naš stolp pa brez opisa smo se odločili za Nonni. Plezanje v tej skali je užitek, ko se je navadiš. Mi smo v začetku ' Kastraki — vas/ca ob vznožju JZ stolpov. Izhodišče za obisk samostanov Warlam In Meteor. Veliko ure.iemh kampov. * Evzoni — prvo mestece ob prehodu jugoslovansko-griku mejo. Železniške (carinska) postaja. > LarlSB — mesto, cestno In železniško križišče. V Grčiji najdemo ponekod napis Larissan. No zemljevidih in na grških prospektih pa dosledno pišeio — Larisa. _ ' Kalambake — mestece pred prihodom v Kastraki, jo ob vznožju J V stolpov. 347 ... Ko smo potešili našo lakoto, smo razmigaii mišice z obhodom slikovitih dolinic med stolpi in s prelazi. . , Foto N. Oton Foto N. Oton negotovo tipali po okroglih kamnih, ki štrlijo iz gmote. Če se ti tek kamen izruje, pri-staneš nekaj metrov niže z razbitimi koleni. To se nI zgodilo in počasi smo zaupali tam čudnim kamnitim tvorbam in pričeli uživati v/ plezariji. Slabo jc le to, da je ta smer na S strani in je zato porasla z mahom, ki je bil tedaj vlažen in spolzek; v:še teh težav ni bilo več. Na stolpu smo bili v tem letu prvi. To jc bil še en dokaz (poleg praznih compov), da se plezalna sezona še ni pričela zares. Večina stolpov je v spodnjem delu in po S straneh porasla z mahovi in lišaji. Tako se tu v deževnih dneh ne da plezati, kar smo občutili tudi mi ob dvodnevnem deževju. Dobro da se skala hitro posuši in naslednji dan žc lahko ležeš na stolpe. Ta dva dni smo izkoristili za spanje, skakanje po balvanih in nakladanje, katerega rezultat so bila prenapolnjena ušesa in prenapeti živci. Tako smo nekateri neprespani del dneva preživeli po samostanih, ostali pa so z dežniki v rokah prevedrili pod manj znano skupino stolpov SZ od Kastrakija. Zvečer smo se vsi nagnetli ob loncu z zmogljivostjo treh obrokov paste. Ostala tri usta so morala počakati na naslednjo rundo. Želeli smo si, da bi prenehalo deževati. En: zato, da bi plezali, drugi bi ob tem ludi snemali. Obseg načrtov je bil različen, od zelo ambicioznih do prav skromnih. Vse je sprai dež, ki je padal celo noč in tudi naslednji dan je imelo nebo še veliko mok c zaloge Šteli smo še četrtek, oeiek,... potem bo treba domov. Naše pobožne želje je uslišalo soncc, ki jc razgnalo oblake, osušilo stene, nas pa nagnalo plezat. Zarožljale so lestve in vponke. Prepognila se je vrv. Zasvetile so se osmice, pod nogami /e stokala mokra prst. Prečkali smo potok in že smo se dvigali proti stolpu, imenovanem Spindelš ki smo ga prvič zgrešili. Nekdo zopet ropota Prišel je petek — dan, ko smo morali trife zapustiti svet stolpov .., s kamero in »jamra« nad stojalom. Stolp čaka, dvignjen v nebo, petdeset metrov visok, previsen od tal do vrha. Prvič preplezan leta 87. Prosta ocena VIII—. Sicer pa V | A?. Vrv počasi drsi skozi roke. Lestvice se pomikajo više. Piha močan veter, ki se poigrava 0/10 s Spindel — ine stolpa. ki preseneča s stojo obliko. Tako ie bilo zapisano na vrhu sldpa. Imena MB v starem vodniku Se ni, ker listlkrat Se ni bil prepleian. z vrvjo. Še nekaj metrov prostega plezanja in vrh. No, tudi tu je že bilo sorodstvo, tokrat iz Zagreba. Spust na varnih obročih4 petinštirideset metrov, ne da bi se dotaknil stene. Veter ne poneha, še zednji posnetki in že odhiačamo v dolino. Stopamo mimo studenca, kjer je edina pitna voda (tako pravijo domačini). Vso ostalo vodo je treba prekuhati. No, mi smo tešili našo žejo z vodo iz potoka v bližini šotorov. Kasneje smo videli, da jc potok na dnu grabna, v katerega mečejo vse mogoče smeti. Nekaj mineralov več ne škodi. Použijemo nekaj suhih sliv in že smo pod stolpom Dauphianilels.1 Skala je čudovita. . . . Spust na varnih rinkah, ne da bi se dotaknil slene ... foto N. Oton Smer valiko plezajo, saj je iz doline vidno kot bela lisa, ki se vleče po razu od tal do vrha. Vmes so gladke, manj in bolj strme plošče, od dežja zlizan konglomerat. Oprimki so navidezni, tu je igra trenja in ravnotežja ter prošenj malim kamenčkom, naj ostanejo na mestu. Te prošnje so bile verjetno že večkrat uslišane. To je pravo nasprotje kamnitih jajc nekoliko nižje. Više so se šli včasih tehniko. Tudi mi se no trudimo preveč in gremo no Ao; še nekaj telovadbe in na vrhu smo. Toda niže od samostanov in ptic. Lc to imajo zatočišča v kamnitih luknjah {podobno kot v Ospu), ki jih je v nekaterih stolpih vse polno. Nekega večera smo občudovali orlovo lebdenje in virtuozno predstavo letenja med stolpi, štrlečimi v nebo. Z očmi smo lovili senco umetnika, ki je zgubljal višino in jo v naslednjem trenutku podvojil, ne da bi zamahnil s krili. Prišel je petek — dan, ko smo morali trije zapust ti svet stolpov. Zjutraj smo se prek sadovnjakov po kozjih stezah dvignili do Weinberg-wacheler* Ko smo se vzpenjali po razu, nas je zajel hrup; nekaj je grmelo v dolino. Bili so samostanski odpadki, ki jih vsak dan mečejo v sosednjo grapo. Glasba ob tem dogodku je zaradi odmeva taka kot pri proženju plazov. Ko so jo ustavila zadnja nesnaga nekje na dnu grape, ji je sledila zborovska glasba s samostankc terase, polne turistov. Le-ti so privlekli na piano vse umetne oči ter druge stvari In sploh smo bili zanimivi. Škoda, da ni nihče odlrčal, potem bi slišali tudi arije. Stelovadili smo na razgleden stolp, kjer je bil včasih samostan, še danes so tu razvaline, razbita in cela lončena posoda. Brskali smo med črepinjami in zrli v dolino. Šele sedaj sem dodobra spoznala, kako nedostopni so bili samostani za Turke in vse prišleke, ki so zašli v ta koncc Grčije, dokler niso zgradili umetnih pristopov. Redki so bili tisti pogumneži in srečneži, ki so se upali zavezati v vreče in potegniti slo metrov visoko za samostansko obzidje. Za seboj smo pustili še en vrh, še en spust in že smo v dolini. Pospravljamo šotor, polnimo nahrbtnike, kamor /e vsak naložil tudi neuresničene načrte in želje, da S3 vrnemo v paradiž prostega plezanja. Ko smo odhajali na avtobus, so po cesti drvele »kovinske mašine«; pripravljali so jih za bližnji rally. Hrup je napolnil dolino, polnili so se campi in gostišča. Zacveteli niso le mandeljni, ampak tudi posli. Videli smo vedno več nepreplezanih smeri In sklenili smo. da se šc vrnemo. Tega sklepa nam ni omajala niti neprijetna vožn.a z vlakom. Doživeli smo balkanski izgon iz kupeja. Najprej pomečejo nate nahrbtnike, 1 Varni obroli — fo so do 6 cm dolgi svedri (cremer 1,6 cm), ki jih v zvrtane luknje zalepijo. Na koncu imajo ušesa v obliki obročev, Kar omogoča varen spust in proslo plozunjo. 1 Dauphianilels — masiven stolp z mnolico smeri; je v JZ delu stolpov. ' Weinbergwacheter — visok In siok siolp v JZ skupini, neposredno nad samostani. že napol speče te zrinejo iz kupeja in pred nos ti molijo rezervacijo do Miinchna aH še dlje. Nato napolnijo kupa z vsemi nemogočimi škatlami in drugo, da se nam zdi naša oprema v primerjavi z novo dospelo, prav skromna. Končno si le priborimo prostor pod streho kupeja. Gledamo nepreplezane makedonsta stene. Vardar. Pogovarjamo se z zdomci o njihovem delu (prav nič jim ne zavidam, kljub markam). Govorimo in poslušamo razlage o botaniki, alpinizmu,... Z nočjo zaspimo in se zbudimo nekje v Litiji. V Ljubljani smo edini, ki izstopimo. Ura je pot. Na postaji si skuhamo juho in čez slabo uro so žc peljemo pod Gradiško turo.9 Ni kaj, vodno smo blizu sten. MED DEJANJI IN ŽELJAMI DAVORIN KARNIČAR Na strmi gozdni poti ves oznojen in sključen poizkušam prisiliti telo, da bi vzdržalo začetni tampo do konca. Vzdrži! Trma vseh bližnjih in daljnjih sorodnikov — zbor! Moram! Moram do vrha te presnete vzpetine; dokazi sebi, da zmorem več kot prejšnje dni. Končno ležim na hrbtu v mehki travi, pod starimi, košatimi smrekami na Skubrovem vrhu. Zdravniški prijem zapestja — o, kar pošteno ml razbija v prsih. Srce se počasi umirja, pogled pa že tava. Išče črte znanih kamnitih obrazov Koroške babe, Skute, Trikota, Dolgega hrbta In Grlntovca ter Kočne. Prav povsod bi bil rad! V poletnih dneh bi rad telovadil v globokih stenah z belim prahom na rokah; pozimi bi rad preizkušal led bistrih studencev, ki so zamrznili v vertikalne slapove; in smučal bi tudi rad — po vesinah, ki jemljejo dih. Prenekatera želja se mi /e že izpolnila in sreča ob doseženem kliče nove, popolnejše, predvsem pa novo dajanje, ki bo pomirilo nenehno hotenje vsaj za toliko časa, da si telo spočije In da oko najde nove gube, nova poteze na znanih obrazih. Tako kratki so trenutki sreče na vrhu, saj oko že Išče pot nazaj v dolino in potem spet na vrhove, po novi poti na nov vrh; išče pot, ki drži od enega vrha k drugemu. Spet in spet. I. Sam ... Kjer pot doseže vrh Zrela pod Ledinami se, tokrat z lahkim nahrbtnikom, naslonim na skalo in zrem v bele, povsem suhe plati Dolgega hrbta, preko katerih sta prva prišla Šimenc in Škarja. Obeta se lep sončen dan, še eden tistih redkih poletnih dni, ki jih preganja naša desetmesečna zima. Preblizu stene stojim in mojemu presojanju navkljub se ne morem odločiti, da bi se vrnil k očetu v Češko kočo, spil jutranjo skodelico čaja in se lotil kakega »večnega dela«. Oh, ne! Saj bl se mora! potem jutri vračati. Naj poizkusim! Morda pa bo le šlo? S čim manj premišljanja želim premleti melišče, ki se konča tik pod steno, ki te z vso svojo velikostjo in z vso svojo kamnito gmoto kar pritiska k tlom. Znašel sem se tu, naenkrat tako majhen in nepomemben, da mi skalno božanstvo res ne more zameriti vzpona preko njenega neminljivega obličja. Preko grebenov Košute izginjajo jutranje meglice. Med razporejanjem opreme odlomim nekaj koščkov čokolade, ki s(a mi jo z najboljšimi željami dali s seboj moji deklici. Le kje je zdajle tisti moi mir, moje prepričanje vase, ki sem ga kazal in tudi občutil doma pred zaskrbljenimi pogledi tistih, ki me imajo radi? Ali lahko verjamem sebi, vsemu, kar sem zagotavljal ženi, ko sem odhajal? Počasi, čisto počasi se vse umirja. Saj vem. Ko bo borba s tisočletno starko mimo, dobljena ali ne, se vrnem domov, da si oddahnem v mirnem, varnem zavetju. In da od daleč spet lahko gledam nove in nove obrise. »Sebičen si!« Lo kratek miselni preblisk in od prostranega obzorja se obrnem k hladni sivini, ki mi že v prvih raztežajih, še preden dosežem svetlo plati s svedrovci, izvabi znojne kaplje na čelo. Na polici pred tehničnimi težavami se poizkušam z odkloni še malo razgibati. Pripravljam stopne zanke In petnajstmetrsko vrv. Koncc Jc vsakršnih razmišljanj, saj sem že davno natančno preštudiral, kako moram ravnati. Prvih pet svedrovcev je za mano. Za sabo potegnem varovalno vrv in zdaj vem, da obstaja le še plezanje navzgor, če se želim vrnili v dolino. Mestoma se ritmično prestavljanje stremen prekine. Zdaj moram z nekaj višinskimi motri opraviti brez pomoči ' 3radiška tura — mišljena je zahodna stena Oradiške ture (vrh je visok 761 n), ki se strmo dvige iznad Vipavske doline. V tem ustenju ima vipavski AO plezalni vrlec. Tu sa smeri dolge od 30 do 120 m. V zadnjem času radi zahaialo v ta ael tudi drugI plezalci lz Slovenije sel omogoča Ironing v Ich smereh, različnih težavnostnih stopenj (do + VII), dobro pripravo za plezanja v kopni skali. klinov in kot nalašč sem prav pred tem moral potegniti za sabo varovalno vrv. Zdi se. da kar lebdim nekje v zraku, tako čudovito se počutim, ko otipam naslednji trdni svedrovec. Zajodlam in se nasmehnem moraliziranju o tehnični navlaki. V ritmu »odloi-tram« drugi tehnični raztezaj in še v istem zagonu zmorem tudi Izstopno zajedo. Po udobnem kaminu nato hitim tako visoko, da vidim do Češke koče. Glasno pozdravim na tirolski način in srečen, lako popolnoma srečen s srn, ko zaslišim očetov odgovor. Kakšen polet ti dajo ta obiulek, aa je nekdo vendar le s tabo, da nisi popolnoma sam, kljub temu, da vendarle ni nikogar zraven tebe. Strmina popušča. Pospravim opremo spet v nahrbtnik in zdaj sem samo še sprehajalec na ozkih stezicah preko skal, peska in spet s kal. Sem, srečen. Po kratkem grebenu pridem na vrh. In končno sem tu, na poti v dolino. Šele sedaj si upam čestitati; pustim, da vse pride na dan. Spet mi ja bilo enkrat dano uspeli. V suhih ustih meljem čokolado in hitim domov podoživljat veselje minevajočega dopoldneva. Ni se veliko spremenilo do tedaj, ko sem po istem melišču drugič sam hitel proti stenam. Mala Anja je prejšnje dni uplhnila prvo svečko na tortici. Vendarle čas teče. Spet so moje želje in moji pogledi uhajali sem gor in spet sem tu pod trikotno steno med Štruco in Dolgim hrbtom, pod Trlkotom. Lopa ob samem vstopu v to markantno smer mi ponudi udoben sedež. Zamenjam »adi-daske« s plezalnimi čevlji, si nadenem zgornji del varnostnega pasu in obesim nanj dve vponki s pomožnima vrvicama ter vrečko z magnezijo in tokrat naj bi bilo to vse. Premlevajoč možnosti za in proti uspehu, se oziram v dolino, na Ancljevo, kjer se pase številna čreda govedi. Ali ne bi bilo lepše zdajle hiti tam doli in poslušati hčerkico, kako posrečeno posnema njihovo mukanje? Kal si res ne želim y steno? Ko sem vendar dan za dnem načrtoval, hrepenel, želel... Zdaj pa bi bil rad tukaj kar tako, na sprehodu, in opazoval v svežem jutru dolino z vsemi njenimi problemi, sam daleč od njih. Stran neumne misli! Tu sem, da zmagam v boju s samim seboj In če mogoče, tudi v boju s steno. Moram biti kos nalogam, ki si jih zastavljam, da bom zmožen rešiti probleme, ki jih prinaša življenje lam doli v dolini. Res, nikoli mi še ni bilo žal, če sem se na poti proti steni obrnil in se vrnil. Takrat, kadar te v stene ne vleče le želja, potreba po doživetju in samopotrditvi, temveč tudi po uspehu, ki bi ga ponosno — skromno razglašal med ljudmi, ki so se vsaj kdaj srečali z gorami. Ne, tedaj res ni treba obžalovati take odločitve, saj bi bi! tako ali drugače prikrajšan za lepo doživetje. To bi bila le ena številka več. In razočaranje, praznina. Zrak je poln energije, komaj zaznavna sapa vzpodbujajoče dviga zračne gmote ob steni navzgor. Valja vsaj poizkusiti — nekaj metrov, ne previsoko, da se lahko vrnem. Že nekoliko ohlajen se lotim vstopne vertikale, preko katere se nerodno prisuvam do poševne poči, ki jI smer sled! vse do rova, dva raztezajo više. Plezanje me kljub okornim gibom toliko zaposli, da se misel o povratku izgublja, znani detajli smeri pa me vlečejo, saj sem tu že tretjič. Vse okrog mene izginja. Le stopi in oprijemi nad mano, le ta trenutek, nič drugega. Ko izstopim iz rova preko izpostavljenega robu, mine tudi otopelost prstov, v katere se naseli čudovita toplota in z njo moč in prožnost. Vem kaj me čaka zgoraj in prav nobenih pomislekov ni več. Po nekaj metrih, ki dopuščajo, da sproščeno zadiham, se lotim dolgega, neizrazitega rebra, s katerega smer občasno zavije v kamin, oziroma v zasigeno poč v srednjem delu, kjer sem naletel na hudo težave, čeprav to mesto ni ocenjeno kot najtežje v smeri. V gladkem, neizrazitem kotu ne najdem nič varnega za moje prste. Dva svedrovca izzivalno štrlita proti meni. Moje tiho upanje, da bo šlo v slogu »PP«, ki sem ga gojil vse do zdaj, se podira. Se nekaj več treninga, fant, pa boš naslednjič morda kos tudi tej težavi. In že je vponka v klinu, nato še druge, dva metra više. Previs, ki zaključuje kamin, mi radodarno ponudi čvrste razčlembe, ki sa v prav pravilnem zaporedju vrstijo vse do tehnično najzahtevnejšega mesta. Tu so na voljo sumljive luske, ki pa jih nekako nagonsko uporabim v želji, da popravim vtis, ki sem ga napravil tam spodaj. Takoj nad tem ključnim mestom pa zaradi utrujenosti spet uporabim za napredovanje kline, ki so kljub popuščajoči strmini, pogosti. Preden pridem na široko prižnico, kjer se končujejo več/e težave, opazim v sosednji sleni navezo, ki uživa zasluženi počitek, obsijana s soncem in tudi sam si želim, da bi že lahko raztegnil roke in noge in se prepustil toplim žarkom. Popolnoma vseeno mi je, da sem prijemal kline, kajti stati na vrhu in gledati tja od koder si pravkar prišel, utrujen, srečen in priznam, tudi ponosen, to je vse, kar sem bil ta hip sposoben želeti. II. Bela hrepenenja V prijateljski navezi, ki ima skupno hrepenenje, Iste cilje, so lahko doseže skoraj yse. Včasih vse. Kadar nekomu lahko v vseh pogledih zaupaš in lahko vselej računaš nanj, tedaj smeš upati, da sc bo osnovala dobra naveza. Skupaj načrtovati, trenirati, v vsem 351 skrbeti v dvoje, troje... Neprecenljiva dragocenost, ki jo /e treba negovati, včasih tudi za ceno lastnih želja. Poleni ni težko premagovati ovir, ki so na poti k vrhovom. Veliko srečnih trenutkov sem doživel sam, a tisto pravo doživetje, resnični občutek sreče je tisti, ki ga lahko s kom deliš, čeprav brez besed. Zajeda v snegu Mrzel zimski dan v steni Dolsko škrbine. Z bratom želiva opraviti prvo zimsko ponovitev zajede Ekar-Jamnik. Nahrbtnika naju z vso bruto težo pritiskata v belo gaz, najine misii pa tečejo naprej, c:a bi končno že videla, kjer se konča gaz, kam drži. Ena naveza jo to zimo že poizkušala opraviti to zimsko ponovitev. Ali je morda včeraj vstopila druga? Kdo je bil? Ja uspelo? Molče hitiva, saj svojih dvomov ne upava izraziti naglas zaradi nekakšnega strahu pa tudi zaradi sramu ob neumnih mislih. Kol da jc to važno, ali sva ravno prva! Pa vendar bi bilo lepo, če bi to uspelo najprej domačinom, se opravičujem sam sebi. Se trenutek, pa bova na robu Zg. Ravni. Da! Sled gre v ravni črti, ki le v vzponu pod steno nekoliko vzvalovi, naravnost do Diagonale, kjer je vstop v Zajedo. Želela sva si sicer prvo zimsko ponovitev, a sva prišla predvsem plezat. Neumne, slavohlepne želje se izgubljajo. Zima vsak dan spreminja razmere in tako povečuje tveganje in čar. Torej?! Nadaljujeva v mirnem tempu, pomirjena, že kar pohlevna. Prečiva Diagonalo. V idealnem snegu puščajo najine dereze skromno sled poleg sledi najinih predhodnikov. Dobro se bova ogrela za tisto, kar naju čaka zgoraj. Luka doseže veliko polico, kjer sc začenja Zajeda in mi sporoča, da so sledi tako v Zajedi, kot tudi še naprej v Diagonali. Tore/ ie bilo več navez. Ali so uspeli? Le zakaj nisva poskušala že prejšnjo zimo? Saj sva to že tako dolgo načrtovala. Egoističnc želje me kar preplavljajo. Saj se bo pokazalo že v prvih dveh najtežjih raztežejih. Nestrpno žvečiva sladkarije in goltava vroč čaj. Pripraviva sa In končno vstopiva. Prvi raztezaj sledi izraziti, strmi zajedi, ki se sproti otresa snega in ne skriva poleti zabitih klinov pred zimskimi obiskovalci. Kmalu sva na prvem stojišču. In tu spoznava, da je odločitev o prvi zimski ponovitvi v najinih rokah. Gladkih plati, preko katerih je treba prečiti v desno, sc je oprijel sneg, ko je ob zadnji otoplitvi tu čez drsel plaz in umetniško žalil prav vse razčlembe. Najini predhodniki so poizkušali, a jo bila tanka plast snega in ledu za cepin preskromna. Tako torej ne gre. Poizkušava odstraniti to negotovo plast in najti vsaj majhna razpoko, kamor bi posilila vsaj najmanjšega specialčka ter sa pri-rinila do primernega mesta za stojišče, pa čeprav bi bil ta raztezaj zelo kratek. V dokaj nerodnih položajih sem se znašel, ko sem začel čistiti steno. Olupil sem že precejšen kos, pa še vedno nič. Vrniti se moram na stojišče; v duetu tiho preklinjava. Jezen sem nase. Poizkušal bom še enkrat. Z najdaljšim cepinom skušam seči čim dlje, da bi našel poklino, čeprav vem, da klinov tako daleč ne bom mogel zabijati. Razmišljam o svedru ki sem ga potisnil na dno nahrbtnika, ko cepin zadene majhen ruski klin. Zelo daleč je, a prebudi novo upanje in obenem vprašanje, kako trden je. Dolgo sem telovad i, preden sem ga končno dosegel. Previdno ga preizkušam. Luka svetuje, naj zabijem novega. Zabijem jih nekaj zapored, a vse skupaj je Is simbolično. Večino težo poizkušam prenašati z nogami, zato posvetim največjo pozornost urejanju stopov — jamic za prednji dve konici derez. Prezeble roke uporabljajo vse, kar je robatega, pa čeprav kepe snega, ki so primrznile k steni. Prepričujem se, da me v preobremenjene noge ne sme prijeti krč, ko se po treh urah pasjega dihanja približujem naslednjemu stojišču. Preccj časa čistim sneg in poizkušam zabiti bong in jeseničana, ki sta mi edina še obviscla za pasom. Luka je kmalu pri meni, tako, da že sedaj ko sva le nekaj metrov nad najhujšimi težavami, premišljujem, če je bilo res tako težko, ko sem porabil toliko časa. Naslednji raztežaj mi s svojimi težavami kot drugemu vendarle uspe pregnati neumne misli. Preden sva dosegla rob stene, naju je utrujal še leden skok, ki ga nisva pričakovala. Vso njegovo zlonamernost /e Luka ukrotil z dvema lednima klinoma. V z a vetrni škrbini na grebenu ne najdeva primernih besed. Nasloniva se drug na drugega, vsa najina medsebojna večna nasprotja izginjajo. Nikoli se še nisem zavedal, 'kako lepo je imeti brala, še zlasti v trenutkih, ko si skupaj z njim enako daleč od doma in od vseh, s katerimi bi rada delila najine srečne trenutke. Znojne kaplje v ledu Plezanje v l6du si vedno predstavljam kot da postavljam marcipanove okraske na skrbno pripravljeno torlo. Kajti najprej moraš znati speči torto, nato jo šele lahko lepšaš po mili volji. Enako moraš tudi za plezanje v ledu prej marsikaj postaviti, zgraditi, predvsem v sebi, nekaj doživeti in šele potem smeš mirno stopiti v ta svet. Pomembnejša kot v katerikoli drugi alpinistični zvrsti pa je v lednem plezanju tehnična 352 oprema. Velike zahteve, torej! Komaj opazna prha med Češko kočo !n Rdečo pečjo, planinci jo poleti komaj vidijo, pozimi zaledeni v mogočno Vikijevo svečo, v leden steber, ki skupaj s pristopnim, že kar spodobno pokončnim delom, vzbuja za nekatere noro željo — priti preko nje. Z Luko sva vsak zaso že preplezala spodnji del smeri do ključnega dela, ki sva ga obšla In ga potem spoštljivo občudovala s ptičje perspektive. Tako zelo sva si želela, da bi tudi domačini uspeli preplezati to čudovito svečo! Pa sva vselej zadela ob mejni kamen na Jezerskem vrhu, pri čemer sta nama svetili najini tanki denarnici, da sva le od daleč lahko gledala čudovito ledno opremo. Ni dobro biti suženj sosedove opreme, če si je že ne moreš privoščiti, sva se tolažila. In tako sva nekega dne stopala z našimi klasičnimi cepini in lednimi vijaki v nahrbtnikih proti svojemu ledenemu cilju. Za oba jc bil to prvi ledeni krst s 95°. Prostor, ki ga sveča varujo za svoje obiskovalce, se končuje s suho steno, v katero sta zabita dva klina kot temeljno varovališče ob boku mogočne sveče. Odločila sva se. da bova plezala z leve strani do sredine in nato navzgor, dokler se ledena gmota ne konča. Tako skrbno premišljena predstava o plezanju brez uporabe lednih vijakov se ob konicah najinih cepinov razbiini kot kapljica vode na razgretem štedilniku. Samo še led pod nama naj se prične taliti, pa bova kot Tom in Jerry v risanki, le da se ne bi mogla ujeti za ? (vprašaj), kot to uspe njima. Nc bom daleč prišel, če bom že zdaj zavrtal, a moram, ne gre drugače. Sprva odpadajo ploščico ledu in veselo poskakujejo proti dolini. Končno pa le prične prijemati, dokler nc obtiči globoko v tej zmrznjeni vodi, da mu pač moram verjeti. O tem, koliko sem klinu verjel, raje ne bi govoril, bilo pa je nekako tako kot pri slovenščini, ko mi je tovarišica zapisovala dvojko v redovalnico s precej nejevere na obrazu. Navdušenje nad trdnostjo klinov, ki držijo večji del moje teže, naenkrat prekine stokanje ledu. Obema začne srce hitreje utripati in oba globoko dihava. Varnostni sistem v meni vpije, naj plezam hitro, vsaj malo hitreje, du se ne bom predolgo izpostavljal, manj uspešno pa sem vse to prenašal v svoje ravnanje. Na polovici skoka sta mi ostala le še dva vijaka, ki sem ju izmenično zavijal in odvijal. Rad bi bolj pohitel, pa ne gre. Kot v opravičilo vprašam Luko, koliko je ura. Bral me spodbuja, da gre kar dobro, naj kar tako nadaljujem. Z utrujenimi rokami bi rad naredil lukn/o za konico cepina, ki niti noče zgrabili pri prvem ali drugem udarcu Končno pridem čez rob, da lahko normalno globoko zadiham. Skoraj leže na utrjenem stojišču le z vrvjo in sluhom spremljam bratovo plezanje, oči pa tavajo in iščejo oporo v meglenem, sivem nebu, s katerega ves čas rahlo sneži. Snežinke, ki postajajo kapljice na mojih licih, odtajajo tudi mene. Oh, ti čudni občutki, ko si nekje na vrhu, ko izbojuješ boj ...še ko se s tekaškimi smučmi vračava domov, tonem v tem čustvenem vrtincu. Zdaj sem prosi teh nevidnih verig, prav tako kot drevje ob poti, ki ga je močan veter osvobodil težkega snega. Nejčev smuk Po travnikih in pašnikih so prve trobentice vabile poglede obiskovalcev, gozdovi so se prebujali in sem ter tja prijetno zabučali, ko so v svoj objem lovili tople, vlažne, življenja polne pomladne vetrove. Le Kočna in njeni sosedje so še vztrajali v zimskem oblačilu, a že se je skozi strme snežene ves/ne dalo slutiti skalnata rebra. Vsaj še enkrat som želel pred poletjem s smučmi na vrh zasneženih strmin in po njih vijugati, drseti poskakovati, se prežeti z veseljem, da sem sam tu gori, da je ta hip vse to moje. Prepričan sem, da alpinistično smučanje nudi eno največjih doživetij v gorah. Seveda, če te ne vože zategnjena varovalna vrv, ob kateri »štamfaš« navzdol s cepinom v roki. Ne, to ni veselje. Zares smučati po strminah, pač po tistih, ki jim je človek kos, nudi pravo doživetje, vliva nove moči, samozavest. Seveda je varnost pomembna, a tu jo je treba Iskati v sebi, ne v opremi. Saj so ob »štamlanju« navzdol smuči samo breme, ne pa sredstvo, namenjeno uživanju. Štiristo metrov steno Kokrske Kočne na desni strani Povnove doline, me je s komaj verjetnimi zasneženimi prehodi že nekaj mesecev zelo zaposlovalo. Kadar sem malo pred sončnim zahodom nesel hčer v nahrbtniku, da so pred spanjem naužlje svežega zraka, sem navadno Imel s seboj tudi daljnogled, s katerim sem dan za dnem preučeval najtežje prehode, dokler niso male ročice poiskale mojih las in konjiček je moral naprej. Bilo je 24. aprila, leto dni potem, ko smo na lepo, sončno nedeljo Izvedeli za črno novico, ki je prihajala izpod Manasluja. V gorah z Nejcem nisva bila nikoli skupaj Veselil som se, da se bom skupaj z njim in še z nekaterimi smučal z Mt. Bianca, pa nam /e ob odhodu tja prišel voščit srečno pot. ker je ravno takrat po dolgem čakanlu dobil stanovanje in se je moral seliti. Nekajkrat je naneslo, da sva šla skupaj iz šole na avtobus. Na poti domov sva se pogovarjata. Govorila sva pač o tem, kar nama je najbližje in najdražje. Vsakič, ko sem potem sam nadaljeval pot proti naši dolini se mi Ie zdelo, da nosim s sabo nekaj novega. Kar ponosen sem bil, ko mi je pravil da je ravno na Jezerskem navdušil svoje fante gobariti. Toliko sva Imela skupnega, ne da 353 bi se on ali jaz lega zares zavedala. Nikoli ne bom pozabil preprostega Nejca In njegovega nedosegljivega odnosa do človeka. Želel sem ta dan posvetiti spominu nanj In se umaknil v gore, v osvobajajočo samojo, kjer je vse naše bogastvo znoj lastnega obraza, izzivajoča stena in veselje težke zmage. Namenil sem se s smučmi na vrh 900 m visoke grape v Kočni, ki sta jo prva presmučala Nejc in Tomaž Jamnik. Mračno jutro je rojevalo nov dan, jasno nebo so zapuščale najsvetlejše zvezde, ko so me z avtobusne postaje spremljali zavidljivi pogledi šolarjev in posmehljivi nasmehi odraslih sovaščanov. Vsi pa so imeli pred seboj uro vožnje do šole ali do službenega mesta. Ob razmišljanju in jalovih zaključkih, kdaj ne bo treba že pelošolčkom vstajati sredi najslajšega spanca, kor se mora v šolo peljati, kdaj ne bo treba po službi na eni nogi v prepolnem avtobusu celo uro premišljevati o kosilu, vse to in vse ostalo le za to, ker živimo v naši lepi dolini, sem prlbrcal do ozkega žleba, kjer Kožna ob velikih količinah snega sramežljivo ponuja hiter pristop do njenega osrednjega dela, Povnova doline. Motor široka korita, po katerih se v tem letnem času podijo zadnji majhni plazovi, so nudila čvrsto podlago konicam derez, ki so veselo grizle v strmino. Ne da bi karkoli razmišljal, brez kakršnekoli odločilve, sem zavil v steno Kokrske Kočne. Tako čudovite razmere so bile! Nič več nisem mislil na grapo, saj sem ža tako dolgo želel sem gor. Po spoštljivo strmih platah sem sc z največjo previdnostjo potegoval više in više. Tanka plast snega je komaj nudila zadostno oporo cepinoma in o svojem smučarskem načrtu sem razmišljal vso bolj kritično, z vedno več pomisleki. Saj bo soncc kmalu opravilo svoje, zato som sc odločil poizkusiti, ker bi sicer moral nato šo zelo dolgo čakati na nove ugodno razmere. Vse ozka prehode, kratke skoke, mesta, kjer ie sneg skorjast, sem si poizkušal čim bolje zapomniti, da bom lahko smučal neprekinjeno. Pod mano ostajajo vse višji skoki, ki jih bom v cik-caku obšel. Strmina vrhnjega deia stene je popustila in široko pobočje leži pred mano vso do grebena, kjer sem moral s hrbta odložiti nerodno prtljago, da sem prekopal opast in sc zvalil z vetrovne lezerske na zamegljeno kokrsko stran. Le sto metrov levo od vrha zamenjam opremo In poizkušam narediti nekaj vaj smučarske gimnastike — že sam ne vem, zakaj, verjetno v spomin na čase, ko sem na ta način premagoval tremo pred bojem med vratci. Ce mi ne bi bilo treba oprtati nahrbtnika, bi bil z nekaj zavoji na kokrski strani, že pripravljen na spust, zdaj pa sem se z dodatno težo obotavljal pred prvim problemom — opastjo. Prostor pod njo mi /e dovoljeval, da sem sc, ko sem previdno razporejal obremenitve, pomaknil proti njenemu robu in tu je bil trenutek odločitve. Vedel sem, kakšno zadovoljstvo in veselje me čakata, ko bom enkrat napravil ta prvi korak. Tisti hip sem verjel, da se bom lahko ustavil. Glede na razmere, sem se kar preveč energično pognal čez rob opasti in si tako podaljšal skok, ob doskoku pa bi me nahrbtnik skoraj vrgel iz ravnotežja. Sonce je sneg idealno omehčalo in do prelomnice sem skoraj prijodlat. Tu pa so čakale name prve težave. Skorjast sneg in pa pogled daleč dol v vznožje stene bi me skoraj pripravila do tega, da bi vzel v roke cepin. Kaj čudno so tovrstne borba in ko se končajo, izvemo o sebi vedno nekaj novega, kar bi nam v »normalnem«, vsakdanjem življenju še dolgo, ali pa celo za zmeraj ostalo skrito. Srečen, presrečen sem bil potem tam spodaj, da nisem popustil skušnjavi. Kaj pa, čc bi padel, če bi izgubil ravnotežje? Pa ni bilo tako, uspel sem. Saj prav to je tisto, kar nas vedno znova nerazumljivo vleče v skale. Kaj hitro so mi misli zbežale iz glave, saj so se težave kar kopičile druga za drugo. Sumljiva skorja, prav tanko zasneženi skalni robovi, ozki, preozki prehod, da bi lahko bočno drsel, predvsem pa velika naktonina, vse kar ustreza oceni «S 6", mi je črpalo moči z veliko naglico. Zavest, da je vsak skok, ki ga izvedem namesto zavoja, lahko skok tja dol na mellšče, pravzaprav v večno lovišče, če bi se poetsko izražal, je črpala iz mene obenem z energijo tudi samozavest. Če bi samo repi smuči zadeli v robove kateregakoli korita, po katerih sem vozil, bi me to prisililo v podaljšano vožnjo naravnost, v večjo hitrost, v prepad.. ■ Nekje na sredini stene se nisem uspel več znajti med tremi sumljivimi prehodi. Tvegal sem kratek skok, a zaman, — slepa ulica, treba bo nazaj. Spominjal sem se svojega povratka na smučeh v zgornjem delu Gervasutije-vega ozebnika v Mt. Bianc du Taculu, a tam so me spremljale oči prijateljev, ki bi mi priskočili na oomoč, sedaj pa sem tu sam. Ne upam si toliko obremenjevati smuči, da bi snel nahrbtnik in vzel iz njega cepin. Providno stopam z znojnimi kapljicami na čelu centimeter za centimetrom navzgor, celo večnost, sc mi zdi. Končno sem lahko poizkusil srečo v drugem prehodu, kjer se mi je maloprej zdelo nemogoče. Z zgornjo roko prežeče drsim po strmini, kot bi Kočno hotel prositi, miriti in rotiti obenem. Pa še kako ji je to ugajalo, sal me je kmalu po tem izpustila na svoja širša, položnejša pobočja po katerih sem v dolgih zavojih vijugal v dolino. Naenkrat sem si čimprej želel priti domov in za nekaj časa na vse pozabiti. Kako lahkoten je korak, čeprav je nahrbtnik s smučmi težaki Nič se nisem oziral nazaj, saj sem imel sliko pred očmi. Mnogo, mnogo dolgujemo goram, a ne bi si smele lastiti življenj, vsaj ne življenj tistih, ki so znali spoštovati njihovo lepoto, ki so znali z njimi in zanje živeti. Ne, ne b! 354 smele vzeti njega. ZANIMIVO VZHODNO POHORJE* INC. JOSIP TERŽAN Na »nosu« Vzhodnega Pohorja, na višini 450 do 500 m, se je človek naselil že mnogo let pred našim štetjem. Tu si je zgradil veliko naselje, obdano z okopi, še danes daje obris videz mogočne gmote, kot da so jo gradili velikani. Na vznožju, na vzhodni strani Pohorja, v Razvanju, gre prazgodovinska pot do velikanskih okopov, na Poštelo. Pot s severne strani gre na Poštelo iz Radvanja po strmi stezi po gozdnem pobočju in je hkrati tudi Slovenska planinska pot št. 1. Pred okopi in ob prazgodovinski poti so razvrščene gomile v skupinah po sto grobov. Pod okopi gre transverzala naprej proti zahodu in nas seznani z naravnimi, zgodovinskimi in sodobnimi posebnostmi. Pod gorskim hrbtom na severni strani se razprostira veliko sodobno urejeno smučišče, namenjeno za velike mednarodne smučarsko tekme za svetovni pokal — »zlato lisico«. Zadolžnlca za posojilo za zgradbo Jtigerlovega stolpa Fotografija je lasi Alenka Glazer Bollenk na Pohorju, nekdanja cerkev sv, Bolfenka, zunanjost Folofirafiju last Zavoda za spomeniško varstvo Dolžno pismo. drtxMvo. „fudiAVükii podružnica slovenskega pl»niniikc(>« drnitvi'1 v Rutah _ I n* Štajerskem, potra« * »cm, d* n prrj>u o J govpod« . poneslo * Zite*ln po 20 K, Sši K"?«« v I» ds •pohorski zeleni škrat«. Žvižga In se potepa po gozdovih, čuva gozd in tauno in floro, nagaja pastirjem, obiskuje pohorske domačije, preži za dekleti in včasih ugrabi najlepšo. Z njo oddirja na črnem velikem kozlu v svoj kristalni grad na dnu Črnega jezera. Muzej NOB na Osankaricl In spomenik Pohorskemu bataljonu spominja na herojsko borbo 8. januarja 1943, ko sa je bilo 67 partizanov s 3000 okupatorji. To je dejanje, ki potrju/e, da ljubezen do svobode zmaguje nad tujo in brutalno silo. Transverzala gre potem proti zahodu po vlažni šotasti gozdni poti pod nizkim vrhom do Klopnega vrha, 1335 m. Na Klopnem vrhu so sa prvič srečali partizani — Pohorska partizanska čela, z okupatorjevo vojsko. V lovski koči — planinski koči — so se ugnezdih nemški vojaki 138. polka planinskih lovcev. Pred tem so se srečevali partizani 7 okupatorjem 9. septembra 1941 pri Ruški koči, 12. septembra 1941 so partizani napadli Fišerjevo lovsko vilo na Klopnem vrhu, v kateri so uživali okupatorji, in končno je Pohorska partizanska četa v noči na 17. september 1941 po naključju naletela na petdeset nemških vojakov, ki so prenočevali v planinski koči na Klopnem vrhu. Partizani so Nemce Iznenadill. Po kratkem boju so Nemci zbežali. Niso uspeli odnesti svojega hudo ranjenega sobojevnika. Padel je tudi en partizan. Dva dni po boju na Klopnem vrhu je nemška komanda v Mariboru razglasila Pohorje za zaprto ozemlje. Prepovedan je bil turistični promet, prepovedano nabiranje jagod, gob, drv itd. Okupator se ni več čutil varnega! Pred sto leti je na Klopnem vrhu obratovala Švicarija. Novi gospodar Falskega gradu in gozdov, rimski grof Alfonz Zabeo, se /e odločil za intenzivno živinorejo in mlekarstvo Na Klopnem vrhu so izrigolall 102 ha slabega gozda in zasejali umetni travnik z 12 vrst plemenitih trav in 7 vrst nizkih trav. Poleg prostranih pašnikov je zadostovalo krme za 205 glav goveje živine, 40 ovac in krdelo svinj. Gojili so čebele, 100 panjev. Tudi 27 konj se je paslo po pašnikih Klopnega in Miznega vrha. Krave, 75 mlekaric plemenite montafonske pasme In 35 krav mlekaric mešane pasme, so dajale na mesec, na paši, od 2115 do 2380 litrov mleka, v hlevu pa 680 do 990 litrov mleka. Živina je ostala na paši od 15. maja do 15. oktobra. V sodobno urejeni, higienski švicariji, so izdelali na mesec 212 do 245 kg sira in 32 do 46 kg masla. V zimskih mesecih se je proizvodnja mlečnih izdelkov občutno zmanjšala. Sena za zimsko krmo so pridelali na Klopnem vrhu 2600 q in za konje 500 q ovsa. Po zapisnikih švicarije so od maja 1878 do avgusta 1879 predelali 22 811 litrov mleka v 2980 kg grojer sira in 481 kg masla. Sir, maslo in mod so redno vsak teden pošiljali na Dunaj svoji kavarni. Pohorski sir, maslo in med so Dunajčani zelo hvaliti. Mladi talski grof Alfonz, ki je študiral na Dunaju, je na pobudo svojih dunajskih kolegov organiziral na Klopnem vrhu poletno taborišče. Postavili so tudi razgledni stolp, 18 m visok, da ne bi zaostajali za Bolfenkom. Taborenia na Klopnem vrhu, pri polni mizi sira, masla, medu, domačega kruha in suhega svinjskega mesa, se je vsako leto udeležilo okrog petdeset študentov. Med njimi tudi veliko lovcev, ki so dodatno južino prinesli iz gozda. Desetletja je Klopni vrh in Bolfenk gostil turiste z Dunaja in Gradca. Prihajali so iz ljubezni do narave in lepote okolja. Leta 1874 sta so združila v združeno enotno DÖAV österreichischer Alpenverein (ÖAV) in nemška planinska organizacija. Organizacija /e imela nad sto podružnic. Nemške planinske podružnico so ustanovili tudi v Ljubljani, Mariboru, Celju, v Beljaku. Parola DÖAV in ÖTO: ... »v obrambo stare nemške gorske pravice med Dravo in Trstom!« Nemška akcija jo sprožila slovensko akcijo. Ljubljanski piparji so v letih 1892193 uspeli pripraviti ustanovni občni zbor SPD v Ljubljani. Spomin na prvo bitko Pohorske partizanske čete z okupatorjem, septembra 1941. leta Foto DuSan Tišma Planinska akcija se je bliskovito širila po Sloveniji. Slovenska planinska parola: »... pokazati našim ljudem pot v slovenske gore-. Podravska podružnica slovenskega planinskega društva s sedežem v Rušah, je 6. septembra 1903 na Zigartovem vrhu na Pohorju, 1345 m postavila In svečano odprla 36 m visoki razgledni stolp. Zbralo so je nad 700 ljudi. Slovenci, ljubitelji narave, rodoljubi iz vseh krajev Slovenije, so to planinsko slavje spremenili v mogočno narodno manifestacijo. Pohorje žc od nekdaj predstavlja vir zdravja. Dandanes pa izkoriščamo to naravno dobrino nepremišljeno. Industrijska civilizacija, plini Iz tovarniških dimnikov in prometnih sredstev na cestah in letalskem prometu, kemični odpadki dušijo človeka in gozd. Vsesplošno onesnaževanje okolja, zraka, gozdov, tal, vode in morja, povzroča nezadržno umiranje gozda. Brez gozda ni kisika, urejevanja klime, mikroklime, skratka — pogojev za življenje. PLANINCI SO NAM POVEDALI:* JEREBIKOVEC A. PETERUN Zakaj sta Jerebikovec ali Repikovec (1593 m) In Mežakla tako nedostopna? Štirikrat sem poskušal priti na vrh iz Gorij, preden sem odkril pravo pot. Ali tiči za tem kak daljnosežen namen ali le to samo posledica naše malomarnosti? Ali naše planinstvo ne želi, da bi bil ta vrh bolj dostopen, ali pa gre bolj za slavo Triglava, za razne trans-verzale, ki pa žal ne drže na Mežaklo in Jerebikovec? In vendar je prav pogled na Triglav osrednjega pomena za Jerebikovec, kar so deloma vedeli že v starem SPD, ko so zaznamovali pot nanj iz Mojstrane. Oče tega dela je bil gotovo pokojni dovški župnik Aljaž, ki je toliko storil za Triglav in za slovensko planinstvo. Za skromnega turista, ki ne hodi v visoke gore je, poleg Vrat, gotovo najlepši pogled na Triglav in na obo dolini, Krmo in Kot, z Jercbikovca, najvišjega vrha na Mežakh. Od tu lepo vidiš Triglav, Debelo Peč, Draška vrhova, Rjavino, Vrbanovo špico, Begunjski vrh, Cmir, Stenar, Skrlatico, Rokav in Oltar, Skmatarico, Kukovo špico, Kepo, Golico in Stol. Pozimi vidiš prostrana snežišča pod Triglavom, ki sc seveda poleti spremene v skalni grušč in v melišča. Ob tem res lepem razgledu pa Imaš težave, kako priti na Jerebikovec in še prej na Mežaklo. SPD je zaznamovala strmo stezo iz Mojstrane, pot je šla čez planino Mežakla. Začetka te steze v Mojstrani ne najdeš več. Na karti Julijcev, ki jo je izdala PZS, je ta pot zaznamovana čez planino nekako tri kilometre do gozdne ceste pod Petelinom. O tej stezi pričajo stare markacije, ki jih tu pa tam še zaslediš, ne pomagajo pa dosti, saj so preredke, ker so ostale le tam, kjer jih ni podrl in zbrisal z lesom naložen voz ali tovornjak. Planina je danes zapuščena, travo preraščajo smreke, koprive, maline in robidovje. Na tleh leži velika pločevinasta tabla z napisom Jcrebikovec, kar ti pove, da je nekoč bila tu • Rubriko »Planinci so nam povedali•• postopoma uvajamo v letošniem letniku Planinskega vestni k a Z nio želimo odpreti možnosti tudi različnim predlogom, razmišljanjem, ocenam In kritikam, ki bi pomagale reševati tudi kakšen problem v planinstvu ali pa bi izzvaneli kot ideja, kot lahko razberemo iz pričujočega sestavka. zaznamovana pol. Rdeče lise po drevju pa so izsekane, kot bi bila taka pol nepotrebna in morda celo nevarna glavnemu gospodarju gozdov na Mežakii. Na planino pa prideš tudi po deloma lepi ccsti iz Gorij in nazadnje po strmem kolovozu, ko se cesta neha. Cesta in kolovoz nimata skoraj nobenih znakov, ki bi te vodili, čeprav je to glavni dostop na Mežaklo in na Jerebikovec. V zadnjih letih sem bil nekajkrat na tem izletišču. Z avtom zavlješ z asfaltirane caste Bled—Gorje—Poljane—Kočna—Javornik na makadamsko pot, ki pa je tudi dobro vzdrževana in te pripelje na Mežaklo. Odcep je na Poljani tik za potokom Rečica; ob njem se vije ozka cesta prav položno in je je nekaj čez dva kilometra; ko zapusti Rečico, postane strma in se v zadnjem delu, ko gre čez pašnike, spet zravna. Tako prideš do zidanih stavb gozdne uprave na Mežakii malo pred planino Oblak. Tu je imela tudi univerza svol počitniški dom, ki sem ga pred več kot 30 leti pomagal graditi. Tu se pot razdeli na tri dele. Strma na lavi gre navzdol v dolino Radovne. Srednja je prepovedana, čeprav je na/bolj prikladna, ker te najhitreje In najdljö pripelje po Mežakii pod Jerebikovec. Kam pa drži desna ne vem, najbrž do bližnjih hiš. Na vprašanje, katera pot je prava, ti pokažejo — srednjo. Prepoved vožnje torej ni prepreka, ker po cesti skoraj nihče ne vozi, saj po njej prevažajo le hlode. Popoldne pa tako ne delajo več. Vse stvar je v tem, da se voziš po tej poti na svojo odgovornost. Cesta gre skoraj po ravnem prav do njenega konca. Danes je ta pot zaprta kmalu po tistem, ko se strmo odcepi na desno. Zelo strm kolovoz te pripelje do planine, če si seveda Imel srečo In si na mnogih odcepih izbral vedno pravo pot. Pa to ni najpomembneje, ker lahko do vrha hriba prideš, ča greš kar skozi gozd In se ne zanimaš za poti, ki se vsako leto spreminjajo. Pot čez planino je do vrha najkrajša, čeprav od planine naprej ni shojena. Malo več kot uro hoda porabiš od svojega avtomobila do vrha Jerebikovca. Med potjo nad planino se kmalu odpre lep pogled na Jesenice, ki jih navadno ne zakriva rdeč oblak dima in se raje obrača proti Javorniku, na Stol, Golico, Kepo in nazadnje na Dovie in Mojstrano. Triglav se ti pokaže šele na vrhu, ko razgleda ne zakrivajo več visoke smreke, ki rastejo ob robu. Pogled na Triglav in na sosednje Julijce ti bogato poplača ves trud, ko si z muko iskal dober prehod skozi mlado smrečje, koprive in trnje, ki uspeva na odprti in zapuščeni planini. Po sledeh stare poti je teh ovir nekaj manj. Nekoliko boljši in danes edini prost dostop na) bi bil tam, kjer se po približno enem kilometru ceste od zidanih stavb, odcepi pot na planino Ravne. Vodi više kot prej omenjena, skoro vodoravna cesta. Kmalu celo opaziš lepo označeno razcepišče na planino Petelin in na Jerebikovec. Na zelo slikovitih lesenih tablah piše, da bi kot pcšcc slednjega dosegel po 3,5 km dolgi poti. Menda je ta informacija le za to, da le popolnoma zmeša. Po 3,5 km nisi še nikjer. Planina in vrh Jerebikovca sta še nekaj kilometrov pred teboj. Pot pa poslane kmalu neprehodna za avto, ki ima pogon le na dve in ne na 4 kolesa. Pravi avto moraš namreč pustili na planini Ravne. Po hudi začetni strmini in silno blatnem ovinku si skoro na ravni cesti s čudovitim pogledom na Rjavino. Triglav, Slenar, Škrlatico in Kukovo Špico, ker je dokaj višja kot cesta, od katere si so prej odccpil. Rdeča tablica planinskega društva še visi na levi strani in ti pove, kdaj moraš zapustiti lepo cesto in se spraviti na dokaj starejšo pot, ki gre neusmiljeno navzgor in navzdol do najožjega dela Mežakle tik pred planino. Na njej opaziš drugo pločevinasto tablo, ki obeta vrh s 1593 m višine v 20 min. Po dolgi hoji končno ie prideš na vrh Jerebikovca. Tam odkriješ pred vetrom in dežjem zavarovano ležišče lovca ali lovskega čuvaja, ki menda tu pomaga streljati divjega petelina. Ali res ni mogoče nadelati dobro označene steze na ta vrh tako iz Mojstrane kot iz Gorij? Zaznamovanje poti bi ne veljalo veliko. Potrebnih je nekaj lesenih tablic, ki ti povedo, kam greš, in znamenja na drevesih in kamnih, da poti ne zgrešiš. Očistili svet za stezo bi tudi ne bilo predrago, čeprav ne bi gradili poli do kake planinske gostilne, ki ji navadno rečemo dom ali koča. Pravzaprav gre le za to, da se markaci/e obnove vsakih 10 let, kar gotovo ni prehuda zahteva. Seveda jo to danes preveč, saj niti odcep na Mežaklo ni označen. Preveč bi bilo vprašati po dobri cesti do planine ali celo do vrha. Vendar bi bila to prekrasna panoramska cesta. Enake, če ne celo večje vrednosti in lepote kot panoramska cesta pod Olševo nad Logarsko dolino, kl je vsaj deloma zaznamovana. Saj bi bila blizu Bleda in Ljubljane, kar bi ji dajalo možnosti za večji obisk, kot ga ima katerakoli druga razgledna cesla v Sloveniji. Iz Gorij bi bilo treba cesto le malo nasuti, od gozdarske uprave naprej mimo planine Ravne, zgraditi cesto od preostale marka-cijske table do planine Mežakla, ki je bila prej kolovoz In deloma samo steza, in napravili nekaj kazal. Veliko večja težava je cesta iz Mojstrane, za katero bi bilo treba čakali boljših časov. Cesta bi stala sicer več kot steza, čeprav bi se zanjo našel dober izgovor, da rabi za spravljanje lesa iz gozdov na Mežakii, saj so v ta namen zgradili cclo vrsto cost na Jclovici in Pokljuki. Torej bi se po istem pravilu dalo napraviti nekaj podobnega tudi na Mežakii. Seveda je Ircba za to volje in trdne vztrajnosti, kol jo lahko pokaže /e Planinska zveza, na drugi strani pa privoljenje gozdne uprave, ki bi tako cesto gradila in po katere svetu bi ccsta tekla. Morda bi bilo ceio dobro za Io navdušiti kako turistično organizacijo, saj bi cesta rabila ljudem, ki preživljajo svoje počitnice na Bledu, pa ne vedo, kal početi oziroma kam iti, da bi videli kaj lepega. Kar pa narediš za tujce, ki pridejo k nam z devizami, je vredno vsakega truda. To bi celo omogočilo cesto iz Mojstrane čez Mežaklo v Gorje, za začetek samo del od planine Mežakla do gozdne uprave, ki bi jo lahko oglašali v tujejezičnih prospektih za Slovenijo In Jugoslavijo, če ima od tega kakšen dobiček tudi domači človek ali turist, ni nobena škoda. TUDI BREZ ČLANSKIH IZKAZNIC JE ŠLO prol. MARJAN DOBOVSEK Dobrih 50 let mineva od tlstikrat, ko sem nastopil svoje prvo službeno mesto na gimnaziji v Novem mestu. Bil sem navdušen planinec. Občudoval sem sovrstnike: Hud-nika, Prevca, De Regija, Topolovca, ki so med seboj tekmovali v plezalnih podvigih. Poskušal sem plezati tudi sam, vendar sem kmalu odnehal. Po diplomi na lilozolski fakulteti sem odšel v hribe. Na poti iz Završnice proti Zclcnici so me zvabile skale desno ob markirani stezi in začel sem se vzpenjati. Nenadoma so se prikadile megle in kmalu sem se zavedel, kako kočljiv jc položaj, ko sem obstal na vrhu ostrega grebena. Oblil me ie mrzel pot in usedel sem se na ozko polico. Tedaj sem opazil kozje odpadke in ti so mi pokazali rešilni sestop. Ko so se megle razkadile, sem ugotovil, da sem sc povzpel na stranski greben Begunjščice. Po prihodu v Novo mesto sem z dijaki večkrat hodil na izlete proti Gorjancem, v smeri proti Miklavžu, Gospodični in proti Mehovemu. V šestem razredu gimnazije mi je vzbudil pozornost visok, suh fant z očali, ostrižen na balin. šušljali so, da je on za 1. maj 1935 izobesil slovensko zastavo na vrh visoko smreke, poleg cerkve na Roku (nad Regerčjo vasjo). Tri dni je visela tedaj prepovedana slovenska zastava, ko jo je neki gasilec snel. Za dva kovača je splezal skozi gosto vejevje. Tako sem se seznanil z Vinkom Paderšičem. Neki večer je prišel na sestanek, maskiran v starčka, da ga ne bi prepoznal kak profesor na cesti (tedaj je voljala zelo stroga »hora legalis«). Bil je tako dobro maskiran, da smo ga prepoznali šele po glasu. Poleti 1936 mi je Vinko pomagal postaviti tabor na Far/ ob Kolpi. Ko smo nekega dna šli na izlet ob Kolpi v smeri proti Kostelu, se je Vinko z dvema sošolcema odločil, da bo poskusil splezati v grad, od Kolpe po skoraj navpični steni. Podvig je trojici uspel z majhno nezgodo — droben kamen je spodnjemu plezalcu odbil del zoba. V zimskem času 1936/37 sem za neko akademijo pripravil skupinsko plesno točko, v kateri je bil Vinko Paderšič s svojo visoko postavo na čelu improviziranega klina, ki je iz ozadja odra prodiral proti gledalcem. Spominjam se Vinka, kako jc z vso vnemo sodeloval. Izza kulis sem v očeh gledalcev prve vrste opazil izraz bojazni, ko je Vinko z visoko dvignjeno desnico, stisnjeno v pest, obstal na robu odra. Junija 1937 smo kresovali na Gorjancih. Vinko je nad vasjo Suhadol pripravil veliko grmado. Prenočili smo na nekem pödu v vasi. Vinko je tedaj maturiral. Slovensko nalogo z naslovom: «Kako si zamišljam vzoren iik izobraženca«, jc napisal s tako globokimi mislimi, da je ocenjevalec prof. Merhar predlagal occno »odlično« s pripombo, da vsebina naloge dokazuje dijakovo zrelost. Vinko Paderšič je na ljubljanski univerzi študiral slavistiko in diplomiral leta 1941. Kot akademik se je udejstvoval v akademskem klubu »Zarja«. Stanoval je v akademskem domu (danes stoji tam hotel Holiday) z Maksom Jezo. Jeza mu je dal vzdevek »Ba-treja«. Ko jo Vinko iskal svetilko na baterijo, je zaklical v podgorskem dialektu: »Kje je moja batreja.« Poleti 1941 me je Vinko Paderšič presenetil s svojim obiskom. Zaupal mi je, da se je odločil sodelovati v pripravah na osvoboditev. Svetoval sem mu, naj bo previden. Ko sva se poslovila, sem videl v njegovih očeh odločen blesk, ki me ie spomnil na prizor, ko je pred petimi leti z dvignjeno pestjo stal visoko zravnan na odru in nepremično strmel v polno dvorano Prosvetnega doma. Za novo leto 1942 som prejel kartico s pozdravi; prihajala je z Miklavža na Gorjancih. Podpisana sta bila dva Vinka: Paderšič in Kos. Devet mesecev kasneje sem zvedel za tragedijo v Beceletovi jami. Vinko Paderšič se je kot navdušen jamar čutil varnega v kraški jami. Ni računal na Izdajstvo. Izdajstvo je bilo krivo, da jc pozneje umrl tudi njegov prijatelj Maks Jeza, ki mu /e vzdel pridevek «Batreja«. (Marca 1944 so Nemci požgali na Rupi pri Kranju Šorlijev mlin, v katerem so sc skrivali partizani.) Januarja 1946 sem bil spet nameščen na gimnaziji v Novem mestu. S pridobljenimi izkušnjami sem se lotil dela z mladina. Ko je mladinska brigada z novomeške gimnazije obnavljala belokranjsko progo, sem jo obiskal. Zgodaj zjutraj sem s kolesom rinil čez Gorjance m ie pred šesto uro prišel v tabor brigade. Začudilo me jc. ker je bilo v taboru vse liho. Dežurni mi je razložil, da so brigadirji žc na delu, ta dan hočejo dobiti prehodno zastavico. Pogostne so bile pogozdovalne akcije. Po dogovoru z gozdno upravo so dijaki pod vodstvom gozdarjev uspešno pogozdovali na Strugi, pod Mehovlm, pri Miklavžu, v Srebr-nlčah in ob poti v Prečno. Lepi smrekovi nasadi so zrasli do danes. Z zbranim denarjem smo hodili na Izleta v planine. Prvi izlet smo imeli konec maja 1947. Šli smo v Kamniško Bistrico. Prvo popoldne smo se za trening povzpeli na Dol. Preplašili smo malega srnjačka, ki se je v paničnem begu zaletel v drevo in negibno obležal. Dekleta so ga vzela v naročje in ga božale. Nenadoma je srnjaček poskočil in jo ucvrl v breg. Naslednje jutro smo se odpravili proti Kokrskemu sedlu. Med potjo sem puščal šibkejše po skupinah z navodilom, kaj naj delajo. Do Cojzove koče nas jo prišlo dvanajst. V koči smo srečali atomskega lizika dr. Peterlina. Grajal me jc, da si upam ? dijaki po snegu brez smuške opreme. Pa se ie vse srečno izteklo. Fantje so se po snežišču spuščali previdno, včasih tudi po »gvišni nogi«. Lela 1948 smo šli na majniški izlet na Pohorje. Iz Slovenske Bistrice smo se povzpeli do Treh kraljev in mimo Črnega jezera do koče pri Šumiku. Razdeljeni smo bili v tri skupina. Ena je zgrešila pravo smer (najbrž namerno) ter prespala v drugI koči. Neprijetno negotovost je rešil šele prihod vlaka Iz Dravograda, s katerim so se pripeljali »izgubljenci« na mariborsko postajo tik pred odhodom vlaka proti Zidanemu mostu ... Leta 1949 smo v začetku septembra šli na izlet na Vršič. Prespali smo v Erjavčevi koči. Prvi dan smo se povzpeli na Mojstrovko. Sem sem vodil skupino dvanajstih dijakov po markirani plezalni poli, ostali pa so šli na vrh po južni strani. Na povratku sta dva dijaka med seboj tekmovala, kdo bo hitrejši v spustu po melišču. Zmagovalec je zaradi prevelike hitrosti na koncu melišča padel in si močno opraskal obraz. Naslednje jutro sla ista dijaka na svojo roko šla plezat v skale Prisanka. Ko som dal znak za odhod, so preplašene dijakinje pritekle povedat, da sta dva dijaka v steni in ne moreta nikamor. Oskrbnik koče je začel priprave za reševanje, pa ni bilo potrebno. Fanta s'.a se sama rešila iz zagate, le eden si je močno raztrgal hlače. Zadnji izlet s tem razredom je veljal Triglavu. Šli smo iz doline Vrat čez Prag na Kredarico in preko Malega Triglava do Aljaževega stolpa. Spustili smo se do Planike, kjer smo prenočili. Naslednji dan smo se preko Hribaric spustili v Dolino Sedmerih jezer. Zvečer smo kurili blizu koče taborni ogenj in uživali lepote noči v planinah. Ko so Vinka Paderšiča-Batrejo lela 1951 proglasili za narodnega heroja in je planinska koča pri Gospodični dobila ime »Puderšičeva koča", sem spet začel voditi majniške izlete v to smer. Dijakom so se posebno priljubili nočni pohodi na Gorjance. Prvega smo izvedli maja 1958. Šestošolci (tedaj je bila še osemrazredna gimnazija) so se zbrali ob 22. uri na Kandijskom mostu. V lepi, jasni noči, ob polni luni, smo jo mahnili po dobro markirani poti iz Žabje vasi do Jošta, kjer nas ie pozdravil lajež vaških psov. Pridružili sta se nam dve dijakinji, doma iz te vasi. Pot smo nadaljevali po travnati stezi ob Klamfer potoku v dolini Pendirjevkc do Pangerčgrma. kjer smo imeli četrturni počitek. Sledil je strm vzpon na travnate jase in ob drugi uri smo že prečkali vozno pot na Gospodično. Po kratkem počitku smo pot nadaljevali po markirani stezi do Trdinovega vrha; do tja smo prišli malo pred sončnim vzhodom. Na travnati jasi smo dočakali sončni vzhod. Opazovali smo pestro prelivanje barv na nebu. Enkratno, nepozabno doživetje. Utrujeni smo se spustili do Koče pri Gospodični, kjer nam je gostoljubni oskrbnik dal na razpolago odeje in kmalu je vse spalo na travi okoli koče. Zadnji nočni izlet na Gorjance smo imeli maja 1975. Dijakom sem predlagal nočni izlet. Izglasovali so ga z dvetreljinsko večino. Ker je proti večeru močno deževalo, sem menil, da bo izlet odpadel. Dijaki pa so me prišli klicat na dom, ker je dež ponehal. Dogovorili smo se, da so zberemo opolnoči na Kandijskem mostu. Res se nas je zbralo kakih dvajset in odšli smo po markirani poti iz Žabje vasi proti Jošlu. Za vodiča sem določil dijaka — domačina iz Ootne vasi in on nas jo po enournem tavanju skozi moker gozd pripeljal f Got no vas. Hitro smo se odločili, da pot nadaljujemo po stari cesti mimo Zajca do Vahte, kamor smo prišli ob sončnem vzhodu. Zakurili smo več ognjev in spekli ražnjiče. Trojice lantov je malo zakasnila. Navdušeno so pripovedovali, kako so med potjo poslušali petje slavčkov. Trdili so, da so našteli preko petnajst melodij. Ko se ob obletnicah mature srečam s svojimi nekdanjim! dijaki, pogovor vedno nanese na naše majniške Izlete v planina. Doživetja v planinah, zlasti ob jutranjih in večernih urah, ostanejo nepozabna. Izleti v planine so jim ostali trajna potreba tudi v kasnejših letih. 363 OSTRI VRH - BABA (Iz dnevnika) BOŽO JORDAN Razpotje planinskih poti. Luža, ki jo zasipavajo in nova smerna tabla: Mrzlica, Kal, Gore, Kopitnik, PD Hrastnik. Stara tabla je na drevesu ob »kalški luži«, klar je šla nekoč mimo steza. Z nje zveš, koliko je do Kala (30 min.), Mrzlice (1 ura). Gor (2 uri). Ob cesti je tudi spomenik »TU JE DAROVAL 28. 9. 1944. LETA ZA SVOBODO SVOJE MLADO ŽIVLJENJE PIONIR SKOJEVEC BORIS PUST, roj. 4. 6. 1930.« Od spomenika gremo po dobrem kolovozu proti vzhodu do domačij ob kraju gozda na vršini (Naraks, Sp. Kal) In mimo zadnje čez dvorišče, ki ga varuje star pes, in že smo na gozdni poti. Ko so pol razcepi, je treba desno na južno pobočje. Smo na golini. kjer jc lop razgled. Z nje se spustimo na malo sedlo. Steza se drži slemena, gre po moji gozdnih parcel (dve rdeči vodoravni črti, sem In tja je tudi oznaka parcele). To je hkrati tudi občinska meja. Na severnem pobočju so mlade smreke. Dvigamo se v kratko strmino In ko smo na vrhu, opazimo oznako za višino (nekoč so menda temu rekli trianguiacijsko znamenje). Pod njo na skali je skrinjica iz nerjaveče pločevine. V njej je rjasta škatlica za blazinico, ročaj za žig, razpadli zvezek, ki ima le nekaj listov z vpisanimi obiskovalci. Razglejmo se po bližnji okolici. Onstran Save vidimo značilni KUM, dolino z naselji pa trboveljski dimnik. Na jugu so Gore (Sv. Jurij, 786 m), pod nami na drugi strani je dolina Rečico in vsa rajda vrhov tja od Mrzlice (1119 m), Kala, Suhega hriba (812 m), značilnega Oozdnika (1092 m), Pernice (872 m), Šmohorja (cerkev, 787 m) in Maliča (936 m). Od spomenika do vrha je slabe pol ure hoje po neoznačeni poli. Sicer pa je pot taka, da ni mogoče zaiti. Spustimo se na južno pobočje, kjer je goščava prepletena s srebotom. Ko smo na sedlu, pride z leve (scv. pobočje) kolovoz. Hodimo po slemenu in borova smola prijetno diši. Takole po četrturni hoji smo na novem sedlu. Med vrezanimi podpisi na bukvah najdemo tudi napis — BABE, spodaj pa vrezana smerna puščica. Od tu gremo strmo na vrh. Bor na vrhu je verjetno ožgala strela, ker ima poleg starega še tri mlade vrhove. Skalni roglji so verjetno dali vrhu — ime — •>BABE«. Z enega od teh rogljcv je lep razgled — Gozdnik, vrh Kamnika, Pernice, Šmohor, Mallč in pod njimi dolina Rečice in njihovo prisojno pobočje z raztresenimi domačijami in obdelanim poljem. Pred nami je ■>potegnjen od vzhoda proti zahodu oster hrbet GOLCE (812 m) — Govško brdo (811 m) — Govca. Ko smo že tu, pojdimo z Zavrat na vrh — kar po slemenu! Desno je dolina z Breznim in rudniškimi napravami. Ko se spustimo čez mali skalni prag (bolje po severni plati), bomo ugotovili, čc smo prej prezrli, da smo bili: »NA BABIH, 24. 4. 49". Pa tudi »Na Babih« jc deska, ki vabi, da lahko sediš in uživaš v razgledu in soncu. Še malo in smo na kolovozu. Spustimo se levo v smrekov gozd. Po njem pridemo do sedla Zavratc s kapelo in razpotjem označenih planinskih poti. S kolovoza premo na glavico in naprej po slemenu navzdol. Prečimo stezo, ki prihaja z leve od kapele in drži k spomeniku neznanemu partizanu Patru. Le malo niže prečimo kolovoz in se spustimo po stezi, ki nas kmalu pripelje na piano. Macesen nosi oznako — rdečo zvezdo. To je oznaka spominske poti NOB občine Hrastnik. Desno po tej poti gremo mimo spomenika partizana Petra naprej na Mamo; potem zavijemo levo navzdol In že smo pri Zdovcu, ki hrani žig št. 8 te poti. S pomočjo laške občinske karte ja mogoče ugotoviti, da je bil prvi OSTRI VRH, 855 m, drugi pa BABA, 789 m. Na Iščimo ju na drugih kartah, ker je za ta dva vrhova več imen in več različnih višin. Pa srečno pot. TAKO JE PAČ TAM GORI TOMAŽ VRHOVEC Le kakšni so prebivalci le dežele: za delopust, pa naj bo državni ali cerkveni praznik, se trume šepavih stark, zagnanih mladeničev in družin z neugnanimi, včasih cmeravimi otroki ter s pobezljanimi ščeneti, starejših zakonskih parov z zasanjanimi pogledi, nekateri v udobnih šlapah in raztegljivih trenerkah, drugI spet v zelenih suknjičih z gumbi iz jelenovega roga, z »gamsportom« za kiobukovim trakom, tretji pa v izvezenih oblekah in v visokopetnih špičakih — vsa ta po malem nepregledna in neizoblikovana množica sc torej za praznik ali pa na navadno nedeljo dopoldne, kot v lolklorni povorkl vali na vrhove gričev, hribov in gora. Zadihani in rdečeiični lovijo sapo, nekaterim dela 364 napor velike preglavice, da hropejo, pot zaliva pleše in bujne frizure, vzdihovaje malo posedijo ob poti in žull]o popotnico: kruh s salamo in žganico — počasi tako napredujejo, da takrat, ko se sonce pririne v zenit in so sence najkrajše, priromajo na vrhove. Tudi tisti, ki z veliko voljo in brezmejnim navdušenjem prispejo na vrh stene čez previse in preko ledenikov, včasih le na konicah prstov vise, da krč stisne pest, da začno noge v silnem naporu drgetati, ko zaničujejo železnino po gorskih poteh nameščeno, in v živo skalo vsekane stopinje, z vesoljem narede tistih nekaj korakov po položnejšem svetu do sončnih prostorov za počitek, da potem tam posedajo po blazinah Imenitno gostega mahu z rdečimi in rumenimi kamnokrečl. Medtem se na koži počasi suši v naporu prepoteno perilo, ko se mišice sproščalo in iz zavesti neopazno izginjajo občutki popolno pozornosti na ravnotežju In na premikanje, ko lahen veter zaveje prek temine sten, takrat se tudi ti, kakor vsa tista nepregledna gmajna, zbrana na manjših, manj slovečih in manj znanih holmih, začno ozirati naokrog in izklicevati mena gora in hribovij, ki na obzorju, pa tudi v bližnji okolici obrobljajo nebo. Z neverjetnim ponosom in zadovoljstvom se razgledujejo po dolinah in iščejo domače kraje in hiše, zrak pa drgeta od toplote. če ravno takrat, ko vsa ta silna množica na vrhovih z največjim navdušenjem očarano uživa v razgledu proti severu in vzhodu, od juga priplovejo kakšni malo temnejši oblaki, potem se zabava šele začne. Starejši možaki, ki svoje pumparlce morda uspejo prezračiti le trikrat na loto — za veliko noč, za prvi maj In na Dan planincev — in jim puloverje in klobuke teže velike in pomembna značke, (nekateri v hribih svojih puloverjev nc slečejo, niti tedaj ne, če bi jih znoj utegnil utopiti, niti ko gredo zvečer spat, naj sc namreč ve, kdo v gorah kaj velja) ti mojstri v pumparicah, zlikanih na rob. začno svareče dvigovati obrvi in mrščitl čelo. Nenadoma postanejo neznansko resni napo-dovalci vremena, predvidevajo nevihte s točo, plohe s špičastimi preklami in gnojnimi vilami in sploh vsakršne hude ure. Mencaje groze s podobami katastrofalnega vremena, vsi živčni s potnimi, tresočimi rokami in z glasom na robu zloma priganjajo tiste, s katerimi so prišli, da bi se čim prei znašli na varnem v dolini, v civilizaciji zatohlih mest. Če potem kdo pripomni, da tisti oblaki na jugu sploh niso tako črni, da je blia vremenska napoved ugodna in da se jim v prijetnem popoldnevu pač še ne da v dolino, pride na vrsto zgodba o strašni nevihti. Pripovedovati jo ponavadi začno kak izkušen gornik; b!l jo je pač on sa m s prijatelji preživel tisoč devetsto triinpetdesetega, avgusta, tik pod Pogačnikovim domom na Križ-kih podih. Tistikrat je tako treskalo, elijev ogenj je sijal, da je zadelo ravno tretjo mulo v koloni, ki jc tovorila provljant v Pogačnikov dom. Sicer je ta mula res nosila tovor pločevinaste posode in svinčenih cevi, pa šepava je bila že vso od osvoboditve, leta petinštirideset je v razsulu nemške vojske ostala v Trenti in bila tako del vojnega plena, skorajda ujetnik. Strela lo je tako osmodila, da je s tovorom vred zdrknila pod škarpo. gonjač je v hudi uri odgnal ostale živali na Pode, dan kasneje pa je šel pobrat razsuto posodo in cevi, mrhovina pa je še tedne smrdela pod potjo. Pred tem so oni sami tisti dan zlezli prek Razorjeve stene. Tisti, ki je plezal prvi, si je potrgal plezalne copate, vsem skupaj pa je že na prvem počivališču zmanjkalo hrane in pijače, tako, da so ves dan tolkli lakoto in žejo in so pri sestopu v Trento žicali gonjača mul za žganico In kruh. Gonjač je imel vsega tega le malo, pa je dal vsakemu le požirek smrdečega, rjavozelenega pelinkovca. Ko so se poslovili, so se pridušali nad gonja-čevlm stiskaštvom; pripovedovalec sam je potem, ko so se že malo oddaljili od kolone mul in se je rob Podov skril v nevihtnih oblakih, jezikavo zabrusil, naj gonjača zaradi skoposti strela udari, saj gotovo s seboj tovori vsakršne dobrote. Hip za tem je v zraku zahrumelo in zasmrdelo po žveplu, strela je udarila v tisto tretjo mulo. nekdanjega zbadljivca — sedanjega pripovedovalca, pa je kar pri srcu stisnilo. V s veti grozi so skozi vse hujši naliv jadrno sestopali v Zadnjico. Nekatere najbolj pretresljive dogodke pripovedovalec pove celo dvakrat. Okoli stoječim otrokom so se med pripovedovanjem razširile oči, da jih obilje svetlobe, ki preplavi vrh, ko se prej tako temni oblaki po malem razkade, kar za trenutek oslepi, da jih zaščemijo oči. Fantiči in dekletca so se prej nadirjali po travnatem slemenu hriba, potem pa jih je razburljiva zgodba o nesrečni muli še bolj zlakotnila, tako da so z vso ihto zakada v ostanke popotnice. Skrbne matere z zadovoljstvom gledajo ritmično premikajoče se otroške čeljusti, potem se ob dremajočih očotih zleknejo po travi, popoldansko sonce spet praži mlečnobole obraze. Tisti, ki so se tako lepega sončnega dne povzpeli na najvišje vrhove, morajo navadno prvi v dolino. Nekateri poskakujejo po skalah, drugI z več/o mero previdnosti sestopajo iz sivo skalnega sveta na bolI priljudne visokogorske planine, prek pobočij skroto-vičenega in skoraj neprehodnega ruševja, potem pa še naprej po poti skozi gozd prav do doline. Med drevjem in nad polji se že gosti večerni somrak. Na klopci pred hišo sedi stara žena. Pražnje oblečena gleda, kako sonce zahaja za sosedovim dvojnim kozolcem. Tenke roko z debelimi plavimi žilami ima sklenjene v naročju, ruto pa trdno zavezano pod brado. Če jo kdo pozdravi, ji zažare oči, če pa jo kdo kaj vpraša, malo naglušna le napol razume vprašanje. Všeč jI je pozor- 365 nost in mimoidoče blagrujo, kar so mogli tako lep dan uiiti v gorah, saj ve kako mirno in tiho je tam gori, saj je svoje čase bila planšarica na eni od planin, sedaj pa je noge več ne držijo. Ko mladež odide naprej proti avtobusni postaji, kar s ponosom gleda za njimi. S hribov in gričev okoli mesta se najprej spuste v dolino družine z otroki, ti morajo napisati še nalogo, pa še risanke ne bi radi zamudili. Za njimi sestopa/o mladi pari, ki so se pri vzponu skoraj ves čas držali za roke. Neradi sestopa/o v gručah, občutljivi so in nerodno jim je, da zarde, čo jih začne kdo zatrkljivo zbadati in opolzko pome-žikovati. Starejši, večinoma jih bole noge, se na tihem vesele, da sc jim ic posrečilo še enkrat vzpeti se na ljubljeno goro, saj se nikoli ne ve, če ni bilo to poslednjič. Zdravje se lahko tako hitro obrne. Jutranji sijaj v očeh jim še ni ugasnil. Hodijo večinoma tiho. Le tisti veseljaki, ki so se ga gori v gostilni nacediU in tako s plačilom davka in prispevka za visokogorske planinske postojanke pripomorejo k reševanju narodnega gospodarstva In tudi k obnovi planinskih koč, malo okajeni za spoznanje razglašeno prepevajo narodne in pivske pesmi. Drže se čez ramena, da tistim, katerih noge so oslabele, pot ne bi bila pretežka. Nebo še medlo žari, gozdne steze počasi opuste, v mraku je videti obrise vršacev. Za nekaj dni bodo sami. TRPKE STRANI MOJE BELEŽNICE MIRKO KUNŠ1Č »PoslušajI Plaz z Begunjščice je zasul skupno dijakov in učiteljev. Večina se je rešila, nekateri so ostali v plazu. Gorski reševalci so na poti," mi je pred sedmimi lati, pozno popoldne po telotonu sporočil novico Janko Damjanovič. Tisto turobno januarsko torkovo popoldne jc dcžural na stalni službi UNZ v Kranju. Tlstikrat še nisem imel potrebne planinske opreme. Sedel sem v avtomobil, vzel s sabo lotoaparat in si šel sposojat opremo. Se preden sem se odpeljal na Ljubelj, sem prosil telelonistko Dela, naj obvesti dežurne v »desku«, da bom zvečer poslal poročilo z Ljubelja. Moker sneg je že od Podljubelja navzgor izrival dež. Restavracija na Ljubelju je bila polna. Skupina dijakov je sedela pri mizah. Iz oči jim je vel strah. Ostali so brez štirih sošolcev in dveh učiteljev. Na spodnji postaji žičnice so čakali vojaki-graničarjl z lopatami, da se odpeljejo do Vrtače. Pred njimi se je v meglo in sneg odpeljala že prva skupina gorskih reševalcev. Veter jc bril vse močneje. Vidljivost se je zmanjševala, vedno bolj je snežilo. Iz minute v minuto je ugašalo upanje za zasute v plazovini... Zvečer so reševalci pripeljati z Zelenice tri trupla. Iskanja preostalih ponesrečencev so morali zaradi nevarnosti novih plazov, prekiniti. Radovednih novinarjev tudi naslednjega dne niso pustili na prostor, kjer se je dogodila nesreča. Begunjščica še vedno ni stresla vseh plazov v zeleniški kotel. S sedažnico smo lahko videli približno mesto, kjer jc plaz zajel otroke in učitelja. V koči na Zelenici smo z vprašanji vrtali v redkobesedne rcšcvalce. Nihče med njimi ni mogel razumeti odločitve učiteljev, da so s skupino sedemindvajsetih otrok, kljub slabemu vremenu, odšli proti Ljubelju ... * « » V Vraiih smo čakali na razplet reševanja v steni. Nekateri smo vedeli, da reševalci iz Mojstrane trojici plezalcev, ki so omahnili v dolgi Nemški smeri, ne morejo več pomagati. Semo trupla lahko vrnejo svojcem. Reševalci so bili že dva dni v steni. Zadnji dan reševanja je v Vratih pristal pilot s helikopterjem, da bi ponesrečence prepeljal v dolino. Pomignil ml je, naj prisedem. Gledam pilota, kako vešče »krmari« helikopter. Razbrazdana tisočmeterska stena je vse bliže. Za robom previsne stene pristane na snegu. "Se tebe je bilo treba!«, mi vpije med ropotom Franc Lakota. »Le glej, da bo poročilo objektivno, sicer prihodnjič raje ostani doma,« doda. Videti je utrujen, tako kot skupina mlajših reševalcev. S ponesrečenci so že blizu pristajališča. Nekaj dni so že v steni. Akcije se kar vrstijo. Spuščanje, dvigovanje, transport, tipanje za oprimki, varovanje, zabijanje in izbijanje klinov, neskončno dolgi potegi vrvi, navijanje jeklenice, vse to sodi k ritmu zahtevnih reševanj v steni. Mojstranska ekipa je uigrane. Ponoči, v megli, najdejo v nekaterih smereh večje kline, ki jih uporabljajo pri spuščanju ponesrečencev, takrat, kadar jim piloti s helikopterjem ne morejo pomagati. Alpinista z Jezerskega je ranila skala in mu poškodovala hrbtenico. Reševalci so že zvečer, kljub slabemu vremenu, priplezali do njega. Namestili so ga v nosila, zavarovali pred dežjem in že ponoči začeli sestopati. Izbrali so si lažjo, Slovansko smer. S svitom sem jim iz Aljaževega doma odšel, za zdravnikom dr. Andrejem Robičem, naproti. Alpinist Humar s Primorske je zjutraj kar stekal pred nama pod steno. V smer, pomagat skupini, da bi bil spust ranjenega alpinista čim mehkejši. Vsak udarec gorskih nosil v skalo jc bil za ranjenca, kot da bi ga kdo zabodel z nožem. Megla je zagrinjaia polovico stene. Srečamo se pri vstopu v smer. Zdravnik vzame iz nahrbtnika torbo. Pripravi injekcijo in vbrizga alpinistu pomirilo. Laže bo prenašal bolečine, preden ga bodo prinesli v dolino. * ♦ * Kako drugače je bilo v mrzli lebruorski noči v Makokovi Kočni. Pri sestopu po eni lažjih smeri je starejšemu pripravniku zdrsnilo. Izgubil je ravnotežje, omahnil In s stoil-ščtt potegnil za seboj mlajšega soplezalca. Sto metrov niže sta oba obležala na napiha-nem snegu. Mlajši Jczorjan jc nekaj ur kasneje umrl. Starejši je hudo ranjen popoldne sam prišol na Jezersko. Tri ure kasneje so Emila Herleca v Kranju obvestili, naj čimprej pride z reševalci pomagat. Medtem so šli k domačinu tudi alpinisti z Jezerskega, toda sovaščariu niso mogli več pomagati. V jasni noči so se reševalci odločili, da gredo po poncsrcčcnca. Z dovoljenjem vodje reševanja sem se pridružil skupini sedmih rcševalcev, bili so ovešeni z vrvmi in nosili. Konice derez som zasajal v poledenelo plazišče pod Zelenimi plazovi. V strmini sem si pomagal tudi s cepinom, da sem dohajal Kranjčane. Zvone Korenčan me je navezal na vrv. Poledenele skale so se bleščale, kot da bi narava prižigala sveče nesrečnemu lantu. Sneg v strmi grapi je bil sipek. Udiral! smo se do kolen in čez. Pod izstopno ledeno polico mi je Tomaž Jamnik zabičal: »Počakaj nas, da bomo skupaj sestopili.« in igraje prečil ledeno past. Glavnina reševalcev je na plazišču medtem pripravljala posamezna sidrišča v snegu, da bo spuščanje nosil čim lažje. Pretrdo sem si privezal dereze na čevlje. Kmalu me je začelo zebsti v noge. S capinom sem udarjal po čevljih In teptal sneg, da b! se ogrel. Kočna se je bleščala, kot da bi nastopala v najlepši zimski pravljici. Nebo jo bilo na gosto posuto z zvezdami. Luči na Jezerskem so ugašale. Tam, kjer so izgubili sina. nihče ni mislil na spanje... Na stojišču imam dovolj časa. Premišljujem o reševalcih. Neizmerljiva mora biti njihova pripravljenost, pomagati ljudem, sicer se ne bi vsakokrat, ko jih pokličejo, odzvali v tako velikem številu. Najbrž jim je toplo pri srcu, ko rešijo življenje. Nemočni so, ko svojcem vračajo mrtve. Grapo zagrinja senca, luni pojema moč. Nad stojiščem zaslišim škripajoče stopinje v snegu. Močan gams takoj, ko me zasluti, prhne in se požene po ledeni strmini. Mraz vse bolj kljuva v nogah; na srečo kmalu pridejo reševalci s ponesrečencem. Ne-ogret jim sledim. Nimam pravega občutka. Z levo derezo se zataknem v desno hlačnico. Veliko srečo imam, da se ujamem. Strah me hitro ogreje. Nižje odpnem dereze in hitim za reševalci. čez tri ure bo jutro. Kako tragično za svojce, ki smo jim pripeljali lanta, ki je imel stene Grintavcev pred sehoj, da bi jih lahko potipal... Nikoli ne bom pozabil, kako se je Tamara Likar junija, pred šestimi leti. s stiskom roko zahvalila enemu od reševalcev, tik preden so jo s helikopterjem odpeljali v bolnišnico. Takrat je opoldanski plaz presenetil skupino štirih alpinistov v Hudičevem žlebu. Trije so umrli, rešili so le Novogoričanko. Kmalu se je pozdravila in spet je začela plezati. Z vzponi je potrjevala in utrjevala sloves odlične alpinistke. Bila le z žensko alpinistično odpravo v Pamirju. Toda severna stena Mangarta je bila predlanskim zanjo in za njenega soplezalca, Pavla Podgornika, usodna. Konec junija ju je v steni zajelo slabo vreme. Zaradi podhladitve sta umrla, 170 metrov pod vrhom stene. Zjutraj sem se na Brniku pridružil ekipi, ki je z velikim dvomotornim helikopterjem odletela v Log pod Mangartom. Skupaj z bovškimi reševalci smo nameravali poiskati pogrešano navezo. Takoj, ko se je razkadila megla, sta pilota, Jože Pezdirc in Gorazd Sturm, opazila navezo v črnem kaminu. S pomočjo reševalcev iz Mojstrana so navezo prinesli iz stene na greben. Od tam so jo pripeljali v dolino. Opazoval sem, kako sta sa pilota pa reševalci trudili, da bi pred ponovnim poslabšanjem vremena ušli z gore. In uspelo jim je. dkdošteGT)© mwm V marcu letos smo se poslovili od planinskega delavca, oskrbn.ka koč na Kališču, Ledinah in Krvavcu. marka-cista, člana UO PD Kranj, gorskega stražarja Ivana Eržena. Bil je zavzet planinec, saj so ga gore tako prevzele, da je štiri leta pred upokojitvijo prekinil delovno razmerje v Tekstilindusu v Kranju, kjer je bil zaposlen kot mojster in se redno zaposlil v PD Kranj, Njegova življenjska pot je bila trda pot partizana, ko se je vključil v NOB že leta 1941 in so ga Nemci ujeli ter ga poslali na rusko fronto. Poleg planinstva, se je ukvarjal tudi s kulturno prosvetnim delom, z literaturo, saj je napisal prene-katero pesem, razpoloženjsko, planinsko. In če bi iztrgali list zadnjih, poslovilnih besed, ki mu jih je v imenu planincev izrekel njegov planinski sotovariš Ciril Huho-vemik. bi no smett spregledati, koliko zaslug ima kot oskrbnik v planinskih domovih in tudi kot markacist. »Kdo od planincev in smučarjev ne pozna oskrbnika Ivana. Tvoj novi dom je bil Krvavec in Ledine. Včasih si si zaželel miru in si bil preko poletja oskrbnik v Domu na Kališču. Rekel si: Tu je doma tišina! Vse te domove si oskrboval kot dober gospodar. Koliko reda in veselja je bilo v teh domovih, koliko dela si opravil mimo »skrbništva, za katerega nisi nikdar zahteval plačila — le -malo hvaležnosti si želel. Društvo ti je hvaležnost tudi znalo izkazati. Prejel si vsa društvona priznanja in priznanje Planinske zveze Slovenije.« Tako je bilo zapisano in tako je bilo ob slovesu rečeno: »Ne boli te ne veter ne dež ■ne macesni ne boli te ne skala no studonoc ne kristal veš, da si našel svojo lastno planino...« Franc Ekar SLOVENSKO PLANINSKO ORIENTACIJSKO PRVENSTVO 1985 Širšo javnost in planince seznanjamo o republiškem planinskem orientacijskem tekmovanju po novem pravilniku, ki je bilo 18. in 19. maja v Brežicah. PZS je lani sprejela nov pravilnik o orientaciji, ki so ga druge republike In pokrajine v SFRJ sprejele že prej. Pravilnik je prirejen po mednarodnih normah. Ze na izbirnih tekmovanjih v jesenskem delu 1984 in pomladi 1985 se je pokazalo, da je tekmovalcem nov pravilnik všeč. saj ima prednosti pred starim sistemom tekmovanja. Te so: — Tekmovačeva oprema je lažja, filma nahrbtnika Jn obut je v lažjo obu:ev. — Tekmovalne steze so prirejene z manjšimi višinskimi razlikami — 5 c/o na dolžino steze. — Kontrolne točke so zahtevnejše, kar terja od tekmovalcev dobro znanje v čita-nju kart; to pa je še posebej privlačno. — KT so danes s kodnimi oznakami; te označujejo mikro lokacije KT. To tekmovalcem omogoča, da hilrojo določajo mesto KT. — Tekmovalci tekmujejo posamezno, razen .pionirji, kar pomeni, da mora biti vsak tekmovalec dobro pripravljen. Po novem tekmovanje hitreje teče, rezultate pa razglase takoj, ko pride zadnji tekmovalec na cilj. Za izvedbo je po-irebno manj ljudi, saj so KT lahko brez kontrolorjev. Tekmovanje po novem je dinamično, saj omogoča razvrstitev tekmovalcev v vec kategorij. V Brežicah je bilo 7 tekmovalnih kategorij. Pripravili so 53 kontrolnih točk; te so morali tekmovalci po posameznih kategorijah odkriti. štafetni tek članov v kategoriji M-21 je bil prirejen na A, B in C tekmovalni stezi tako, da je bila izključena možnost, d& bi tekmovalci tokli skupaj. Večina tekmovalcev se je na tekmovanju dobro počutila in so bili zadovoljni tako s tekmovanjem kot s sistemom tekmovanja Bilo pa je tudi nekaj težav. To tekmovanje zahteva karte-specialke v razmerju 1 :10 0 00, 1 :15 000, 'ki pa jih m za zdaj še nimamo Zdaj tekmujemo največ s pomočjo kart 1 :25 000 v črno beli kopiji; te pa ne ustrezajo za tako tekmovanja V sosednjih republikah ustrezne karte že imajo n bilo bi za to pri nas treba nekaj več posluha. Mnogo ekip pa tudi posameznikov prihaja na tekmovanje slabo pripravljenih. Slar sistem tekmovanja je omogočal v glavnem tri kategorije in malo ekip; možna je bila takojšnja .prijava tik pred pričetkom, ludi žreb je bH pred pričetkom tekmovanja. t IVAN ERŽEN Ekipa se pripravlja na slart Po novem sistemu z več kategorijami, ko |e tekmovalcev 200 in več, tak način ni več mogoč. Organizator ima za tekmc-vaice pripravljene karte, tudi žrebanje opravijo prej. Tako je najbolje, če spoštujemo razpisne pogoje, ki predvidevajo ludi roke prijav. Nov sistem tekmovanja je popolnejši, saj omogoča, da v kratkem času nastopi več tekmovalcev, za izvedbo tekmovanja pa je potrebno manj časa. In še nekaj tehničnih podatkov o tekmovanju v Brežicah: Tekmovalo je 209 tekmovalcev od 219 prijavljenih. Tekmovali so v sedmih kategorijah. Za članice in člane je tekmovanje trajalo dva dni, brez nočnega 'pohoda. Posamezno tekmovanje je tra.alo pet ur. Tekmovanje je prijavilo »n izvajalo PD Brežice pod vodstvom plan nskega vodnika št. 100 (Anton Ajstor). Pri izvedbi so sodelovali pripadniki JLA V. P. Cerklje ob Krki z radijskimi zvezami in kuhinjo. Rezultati republiškega planinskega orientacijskega prvenstva v letu 1985 M — 12 1. PD Idrija, 1.40.50 2. OS Bizeljsko, 1.45.46 3. OŠ Brcžice, 1.56.04 2 — 12 1. OŠ Brežice, 2.11.46 2. OS Brežice, 2.14.40 3. P D Ajdovščina, 2.43.20 M — 15 1. Marko Lorenčar, PD Zabuko-vica, 1.3B.03 2. Evald Rozman, PD Brežice, PS Artiče, 1.43.05 3. Igor Markos, PD Ruše, 1.48.00 Ž — 15 1. Manica Govekar, PD Idrija, 1.54.04 2. Renata Carli, PD Idrija, 1.54.40 3. Alenka Tcrpin, PD Idrija, 1.56.14 — 17 1. Davidovič Bojan. PD Brežice, 1.16.14 2. Zdravko Lenac, PD Sljeme, 1.37.46 3. Igor Benčina, P D Idrija, 1.39.35 2 — 19 1. Avgusta R upnik, PD Idrija, 1.47.40+ 1.34.30 2. Senka Gros, PD Sfjeme, 2.33.37 + 2.20.00 3. Nuša Hribar, PD Brežice, 2.40.15 + 2.20.20 M — 21 1. Bojan Jevševar, PD Zabuko-vi ca, 1.56.30 2. Silvi j Močnik. P D I dri .a, 2.25.10 3. Miroslav Simonič, PD Ajdovščina, 2.25 37 4. Vlado Sedej, PD Idrija, 2.27.13 5. Tone Hribar, PD Brežice, 2.20.33 Štaletni tek za najboljšo ekipo v SR Sloveniji: 1. PD I dri i a II v sestavi: Janko Lapa/ne, Lado Sedej, Črtomir Knap; 2. PD Idrija I v sestavi: Silvi j Moink, Ivan Mrak, Bojan Črv; 3. PD Ajdovščina v sestavi: Marjan Poljšak, Marjan Leban, Miro Simonič; 4. PD Ruše v sestavi: Nande Auer, S. Razdevšek, S. Šulc. Anton Ajster SPDT — TRST (Redni občni zbor) Gregorčičeva dvorana v Trstu je gostila številne tržaške p an nce. ki so prisostvovali rednemu 31. občnemu zboru, ko so poslušali izčrpno poročilo Pina Rudeža, v katerem je nanizal uspehe dela predvsem v zadnjih plodnih osmih letih in pa ob dejstvu, da s tem občnim zborom pravzaprav zaključujejo BO-letnico organiziranega delovanja Prav v znamenju te častitljive obletnice S3 bili naši tržaški planinski prijatelji izredno delavni. Naj naštejem nekaj prireditev: 18. zimske športne Igre za trofejo 80-let-nice SPDT. planinski tabor Aosta 84, prisostvovali so slovesnosti ob otvoritvi koče na planini Jezero pobratenega društva Integral, izdali so knjigi D. Jelinčiča Zgodovina SPD Trst ter R. Dolharja Vabilo v Julijce, uredili so krcnološko razstavo z literarnim, likovnim in fotogralskim natečajem «Med skalo in morjem«, v Kulturnem domu so priredili slovesno proslavo te obletnice, praznovanje pa so zaključili maja letos z vrnitvijo alpinistov iz Nepala. Zboru so prisostvovali tudi predstavnik drugih društev In Zveze, in sicer je zbor pozdravil v imenu PZS Mirko Fetili, v imenu SKGZ pa Dušan Udovič ter pred- stavn;ki društev Nova Gorica, SPD Gor,ca, Integral, Platak z Reke. Obalno PD Koper. PO SD Sloga, Sežana, SD Mladina, SK Devin, ZSSDI. Pino Dudež je SPDT vodi1 polnih osen le1, novo predsedstvo pa je sestavljeno ta'tole: Lo;ze Abram, Franc Armani, Zvezdan Babic, Silvij Birsa. Erv:n Gornbač, Angelo Kermec Dušan Jelinčič, Ugo Margen, Mario Milič, Marinka Pertot," Aleksander Sirk, Vojko Slavec in Žarko Vccchiet. V nadzorni odbor pa sta bila izvol.ena Fino Rudež in Sonja Mašera. M. K. PD MATICA-MURSKA SOBOTA IMA NOV PRAPOR Na V. jubilejnem srečanju pomurskih planincev v Boltincih — organiziralo ga je PD Matica, Murska Sobota, so praznovali 35-letnico delovanja, hkrati s tem praznikom pa so razvili tudi društveni prapor, Beltinci niso znan le po lolklornem festivalu, pač pa tudi po dolgoletni planinski tradiciji. Tu je b I doma znani prekmurski planinec ln 'ljubiteH narave Mirko Baligač-Dimek in tu deluje najmočnejša planinska skupina. Slovesnosti so se udeležili številni pla-ninci-domačimi in gostje, med njimi tudi predstavnik PZS Jože Dobnik; udeležence je pozdravil predsednik društva tovariš Sabotin, slavnostni govornik pa je bil Boris Prejac, predsednik PMS SZDL. Anica Burgar je v imenu pokrovitelja SOZD ABC Pomurka predala ob 35-letnici uspešnega delovanja PD Murska Sobota, prapor. Jože Dcbnik je še posebej pohvalil planince Iz ravnice in njihovo močno voljo pri premagovanju daljav do naših gora in zaželel še mnogo uspehov pri delu. Kulturni program so pripravili člani KUD in učenci OS 17. oktober. Nastopili so recitatorji, harmonikarji, tamburaši. moški pevski zbor in pa folklorna skupina. Program je povezoval Milan Zrinski. ki bo za honorar moral v hribe! Po slavnostnem delu so pomurski planinci nadaljevali srečanje z družabnimi igrami. Jože Ružlč DAN KOKRSKEGA ODREDA 1985 Ob letošnjem Dnevu Kckrskega odreda, 15. in 16. junija, se je zbralo tudi več kot 50 udeležencev pobratenih planinskih društev in sicer: PD Javor iz Beograda, PD Bjelašnica iz Sarajeva, PD Javorov iz Bjelovara, PD Nikšič, PD Okučani iz Makedonije in PD Džeravica iz Peči. Skupaj s predstavniki PD Kranj, ki je bilo organiziralo to tradicionalno planinsko manifestacijo, so opravili turo na vrh Storžiča. 370 na Bašeljski vrh in se dogovorili, da bo naslednje srečanje v SAP Kosovo, v Peči. Predstavniki oobratenih društev so prisostvovali tudi proslavi v počastitev Dneva Kokrskega odreda. Slika prikazuje predstavnike pobratenih društev, foto Franc Ekar. SPOMINI, KI ŽIVIJO (Pot spominov, Domžale) Ena od oblik ohranjevanja revolucionarnih izročil ter vrednost narodnoosvobodilnega boja in prenašanja le-teh na mlade rodove, so prav gotovo športno-rekreativ-ne prireditve. Med te sodijo tudi spominski pohodi, ki jih je v naši deželi iz leta v leto več. Eden takih je bil v soboto, 15. junija tudi v domžalski občini -in sicer je bil to Pohod po poteh spominov. Pohoda se je udeležilo 141 pohodnikov domala iz vse Slovenije pa tudi iz sosednje republike Hrvatske. Med udeleženci tega, letos že 11. pohoda, je bilo dosti mlajših, pionirjev in starejših »veteranov«, starih čez 70 let. Na 110 km dolgi poti so merili svoje moči tako posamezniki, druž ne n organizirane ekipe iz Šempetra, Komende, Litije, Ljubljane. Kočevja, Kamnika, Maribora, Zagreba, škofje Loke, Dola pri Ljubljani, Stahovica in krajev domžalske občine ter ekipe PD Ljubljana-Matlca, PTT Ljubljana, Kamnik, TAM Maribor, ter tri društva — Matica, Novi Zagreb In Medvednica, DO IMP, Helios ter šolske skupine iz Stranj in Iz Dola. »Pot spominov je znana po vsej Sloveniji, saj so jo prehodili pohodniki iz 23. občin Gorenjske, Dolenjske, štajerske in Primorske. prišli so celo iz SR Hrvatske. Učenci OS Voncelj Perko in pa oktel bratov Pirnat izvajajo kulturni program Foto Jože Curin Narodni heroj Franc Avbelj-Lojko udeležencem pohoda izroča spominske značke llsllne Foto Jožo Curin To dokazuje, da so vezi na revolucionarni čas še trdne in široko razpredene in še mnoge 'povezujejo spomini na narodnoosvobodilno borbo. Spodbuden jc podatek, da je pot privabila tudi deset članov Društva slepih in slabovidnih iz Ljubljane, kii so pot v celoti, pod vodstvom Franca Vesela, člana komisije za Pot spominov pri ZZB NOV Domžale, uspešno opravili. Na Pot spominov hodijo ljudje različnih starosti in poklicev (na primer Riko Puce'j iz Ljubljane. 76 let, ter Angela Kržan iz Mengša. 75 let). Pohod po pot: spominov vzpodbuja k razmišljanju o minuli vojni; grobišča, pogorišča in pomniki pa še vedno opozarjajo s tihim in javnim opominom na minulo gorje okupacije. Pogled v dolino in na mogočne gore, nepregledne gozdove in na obdelana polja, urejena naselja in velike tovarne pa pričajo o svobodi, o našem ponosu, o bogastvu, ki smo ga dolžni varovati. Sprehod po Poti spominov je prijeten, poln je veselih doživetij, pa vendar tudi dostojanstven, saj gre po poteh spominov na NOB. Mnogim to predstavlja nazorno šolo, ko spoznavajo obsežnost kraja, kjer žive, sosedov, je šola zgodovine, umetnosti, sporočila o revoluciji spoznavajo ljudi in njihovo delo daleč od svojih središč. Ob vsem tem se po toliko letih pohodov le sprašujemo, ali vodimo na ta pota tiste, ki naj bi jih spoznavali, dovolj pogosto in dovolj številčno, predvem našo mladino? V občini je v osnovnih šolah 5700 otrok, po drugi plati govori za to. da b; morda ta gorski predel potreboval še kakšno primerno zavetišče ali pa le bivak. V nadaljevanju se opisane smeri v Ušju (1821 m), Veverici (1981 m), Vratciin (1900 m). Trentarskem Pelcu (21C9 m), Ribežnih. Srebrnjaku (2099 m), Zapotoš-kom vrhu (1941 m), Bavškem Grintavcu (2344 m), Pelcu mad Klcnicami (2437 m). Vse smeri v stenah so prikazane tudi na črno-beli fotografiji, s pomembnejšimi shemami s s;mboli UIAA ter grebensko karto. Vodič imajo na voljo v ekonomalu PZS, Dvofakova 9. M. K mwgwm p© AVSTRIJCI SE ODPRAVLJAJO NA TRANSANTARKTIČNO POGORJE OB JUŽNEM TEČAJU Ob Južnem tečaju se razprostira Trans-antarktično pogorje, ki velja za največje še neraziskano gorsko področje našega sveta. In prav to pogorje je cilj avstrijske odprave, ki bo odšla na pot v novembru 1985. V odpravi bo sodelovalo šest mož, med njimi en Avstralec. Do antarktičnega oporišča McMurdo se bodo prepeljali z oskrbovalno ladjo, pot do Transantarktič-nega pogorja pa bodo nadaljevali z motornimi sanmi. Vodja odprave Bruno Klausbruckner je napovedal, da se nameravajo povzpeti na kar največ vrhov, vendar bodo morali pred tem prečiti velikanski lede-niški pas, za kar bodo potrebovali po načrtih tri do sedem tednov. Natančno pre-mišjena prehrana naj bi ohranila vse člane odprave pri zdravju, da jim bo po prečenju ledeniškega pasu ostalo dovolj moči za tri do štiritedensko plezanje v gorovju. Odpravo načrtujejo tako, da jo bo mogoče na katerikoli točki prekiniti. Kajti podobne usode kot Robert Scott, ki je hotel priti do Južnega tečaja prav tako z motornimi sanmi In je pri tem zmrznil, Avstrijci seveda ne bi radi doživeli. (Povzelek po reviji »Die Alpen«, april 1985.) M. A. Z MAGNEZIJO V KARAKORUMU Norveški vzpon po osrednjem stebru gore Trango (6237 m) je ostal v strokovnem tisku skoraj neopažen, čeprav je šlo za tehnično najtežavnejšo smer, ki je bila v Karakorumu kdajkoli izpeljana. To jc bil gotovo velik uspeh, če upoštevamo, da je ta smer hkrati tudi ena najdaljših, vendar ga je, žal, nekoliko zasenčila smrt vršne naveze. Skupino so tvorili: Stein P. Aasheim, Hans Christian Doseth, Finn Daehli in Dag Kolsrud, vsi štirje pa so veljali za prvovrstne plezalce s pomembnimi izkušnjami. Skupina je imela najprej srečo: za ureditev vsega potrebnega v Ravalpindiju je potrebovala le tri dni. Bazno taborišča so si Norvežani uredili sredi julija 1984 na višini 4000 m. Veličastna jugovzhodna stena osrednjega stebra gore Trango je visoka 1500 m. Njen manj 3trmi del mori 1000 m, navpični gornji del pa 500 m. Vzpon naj bi bil potekal v čistem alpskem slogu. Vsi štirje plezalci so vstopili v steno 16. julija. Začetek nI bil posebno zahleven, še največ težav so imeli z opremo, ki je jc bilo 200 kg: živež za 25 dni, 350 m vrvi, 100 karabinerjev, plezalska oprema in magnezij. Toda strmina se je kaj hitro stopnjevala, tako da so drugega dne napredoval le še za 150 m. Delo v steni je potekalo izmenično: dva 3ta napredovala, dva pa sta skrbela za prenos tovora. Vreme je bilo spočetka toplo, toda temperatura se je hitro znižala in z njo tudi optimizem. Po nekaj dnevih skrajno težavnega plezanja v megli in snegu so priplezali do vznožja gornjega dela stebra. Upali so, da jih tam pričakuje udobna terasa, toda našli so le 50 cm široko palico. Zdaj so sc začele prave težave, v steni nad njimi ni bilo daieč naokrog nobena razpoke ali oprimka. Napredovali so z največjim trudom in zelo počasi. Vodilna naveza je zmogla dnevno le 40 do 50 m. Začelo jim je zmanjkovati hrane. Trinajstega dne je zato Dag Kolsrud predlagal, da bi se skupina ločila, kar se je dva dni zatem pokazalo za edino možno rešitev, nili so v višini 5700 m, ko sta se Aasheim in Kolsrud sporazumno odločila za sestop, za kar sta potrebovalo polna dva dneva, dogovorili pa so se za svetlobne signale. Daekli in Doseth sta v tem času napredovala le za borih 100 m. 4. avgusta ob petih popoldne so opazili Dosetha na vrhu in ga s teleobjektivom tudi fotografirali. V baznem taborišču so seveda z velikim kresom proslavili zmago. Toda že kmalu zatem je prišla novica, da sta Daehli in Doseth pogrešana. Helikopter, ki je prihitel .na pomoč, je novico le potrdil, oba plezalca sta strmoglavila v globino 500 do 700 m, po vsej verjetnosti, ker ss je zlomil varovalni ki n. nesreči pa je utegnilo botrovati tudi padajoče kamenje ali tehnična napaka med sestopanjem, k čemer je utegnila svoje prispevati tudi višinska utrujenost. Trupli obeh plezalcev so našli, vendar jih niso mogli spraviti v dolino. Tako se je končala pustolovščina na ledeniku Baltoro. Prvenstveni vzpon po osrednjem stebru gore Trango se je posrečil v juliju 1976 angleški navezi, ki jo je vodil Martin Boysen. Arne J. W. Kolsto (Oslo) — prev. M. A. ALPINISTIČNA ZMOGLJIVOST IN OSKRBLJENOST ČLOVEŠKEGA TELESA Z VODO Voda jc za človeški organizem docela nepogrešljiva hranilna sestavina, saj jo je treba dovajati praviloma vsakih nekaj ur. Čeprav je v telesu 60 do 70 % vode so razpoložiljive rezerve razmeroma majhne in omogočajo pri popolnem pomanjkanju preživetje le za približno pet dni. Večina vode je kot struktuni element praktično v vseh telesnih celicah, drugi deli izpolnjujejo svojo nalogo kot preno3.no sredstvo (kri) in medij za toplotno izravnavo (potenje), ovlažitev dihalnega zraka, izločanje seča in pri zamenjavi številnih raztopljenih snovi v vsem telesu. Zdrav človek ureja svojo oskrbljenost z vodo z občutkom žeje, ki ga spodbujajo možgani na temelju stanja vode v krvi, poleg tega vpliva na varčevanje z vodo hormon ADH v ledvicah. Oskrbljenost z vodo je tesno povezana s kuhinjsko soljo, kl je najvažnejša mineralna snov v krvi in tekočini med celicami. Izguba vode in kuhinjske soli hodita pogosto skupaj, kar opažamo predvsem pri potenju pa tudi bruhanju in uriniranju. Izguba soli vedno pomeni tudi izgubo vode. Pri močnejši izgubi lahko pride do tako imenovane solne lakote. Vodna bilanca v telesu je izravnana, če je dovajanje v ravnotežju z izgubo S pijačami dobi človeško telo dnevno In v normalnih razmerah 1 do 1,5 iitra, s hrano približno 0,8 litra, iz celične izmenjave pa približno 0,3 litra vode. Do izgub prihaja deloma v vidni obliki: urin 1 do 1,5 litra, blato približno 0,1 litra: nevidni delež zadeva izdihani ovlaženi zrak 0.4 litra in izparevanje skozi kožo 0,3 litra. Planinec Ima svoje pesebne težave glede oskrbljenosti z vodo, in sicer iz različnih vzrokov: 1. Do nenavadno velikih izgub prihaja pogosto zaradi hudih telesnih naporov, to je očitnega potenja v nižinah in naraščajočega izparevanja v suhem višinskem zraku; prav tako prihaja do vse večjih izgub z dihanjem. 2. Oskrba z vodo lahko postane težavna tako med napornimi turami v skali kot tudi nad snežno mejo, ko se je mogoče zadovoljivo oskrbeti z vodo le s pomočjo kuhalnika. 3. Napor in utrujenost pogosto preprečujeta občutek za žejo. Zato dnevnih izgub v količinah od 3 do 5 litrov ne moremo več izravnali. Kot posledica tega postaja pomanjkljiva tudi prehrana. Ce torej ne upoštevamo žeje, povzroča znatno pomanjkanje vode (2 do 4 litre) utrujenost in razdraženost, še večja izguba (nad 5 litrov) pa že povzroča mišično slabost, omotico, bruhanje, mišične krče in zmedenost. Podobni simptomi se kažejo pri večjih izgubah kuhinjske soli v količini 50 g ali več. Pomanjkanje vode močno vpliva na telesno in psihično zmogljivost planinca, in to pogosteje, kot se tega marsikdaj zavedamo. Posledica so v gorah lahko še bolj porazne kot na primer med maratonskim tekom. Zmedena koordinacija in splošna mišična slabost, do njiju pride zaradi pomanjkanja vode, vedno znova povzročata nesreče, zlasti med sestopanjem po dolgotrajnih turah. Posebno tragičen primer je dramatičen umik naveze Bonatti in Muzeaud iz osrednjega stebra Freney v letu 1962. Smrt štirih visoko usposobljenih alpinistov bi bilo mogoče z vidika današnje vednosti pripisati predvsem izrecnemu pomanjkanju vode. 377 (Po sestavku, ki ga je napisal G. Hertmann, objavljen pa je bil v švicarski reviji ..Die Alpen«, B/1984.) M. A. ZDRAVJE V GORAH: POTENJE JE ZDRAVO! Gornji naslov bo prenekaterega planinca pripravil k negodovanju, saj sodi nadležno potenje med najbolj neprijetne spremljevalke hoje po gorah. To velja še zlasti za zimo, ko se je treba zaradi prepotenih oblačil največkrat vse preveč na hitro poslovili od vrha in se brž zateči v najbližjo planinsko postojanko. Toda potenje je zelo pomembno, pravzaprav pomeni edino možnost, da se lahko pregreti organizem med višinskimi turami ohladi. Človeško telo namreč glede tega deluje prav tako kot avtomobilski motor, ki potrebuje, zato. da bi dosegel največjo zmogljivost — optimalno delovno temperaturo. Ogrevanje je v našem primeru kaj preprosto: pravočasno ogretje telesa na začetku ture in ustrezna oblBka. Hlajenje pa je možno le s potenjem, pri čemer se nekateri pač bolj potijo kot drugi. Odločilno vlogo pri tem ima dejstvo, koliko smo pred turo trenirali. Dobro trenirani planinci »delujejo« bolj racionalno in se ne pregrejejo tako hilro kot netrenirani. Znoj na koži izhlapeva in tako odvzema telesu odvisno toploto. Prava delovna temperatura našega telesa je 37 stopinj, da bi dosegli največjo zmogljivost pa je pomembna zato, ker že za eno do dve stopinji povečana telesna temperatura močno zmanjšuje naše moči. Za potenje uporablja telo vso razpoložljivo telesno tekočino. Za planinsko rabo je pomembno zlasti to: bolj ko se potimo, bolj sa kri gosti in se zato tudi počasneje pretaka po ožilju, če takšne izgube tekočine zaradi potenja med turo pravočasno in izdatno ne izenačimo s pitjem lahko povzroči zgostitev krvi resne težave: srce jc dodatno obremenjeno, mišice so vse slabše oskrbovane z gorivom in kisikom, naposled pa ostaja v te'esu vse več odpadnih snovi. Posledice so dovolj znane: zmogljivost je manjša, nastopijo mišični krči, poveča se nevarnost omrzlin. nastopijo najrazličnejše motnje med aklimatl-zacijo v večjih višinah vse do nevarnega višinskega pljučnega edema. Pri planincih, ki skozi leta premalo pijejo, ker bi tako radi preprečili neprijetno potenje, se pogosteje pojavljajo ledvični kamni in tromboza. Vsem takim ni mogoče dovolj odločno zabičati, da je potenje zelo pomembno in da mora imeti telo vedno na razpolago dovolj tekočine, saj se lahko hladi le s potenjem. Kdor tega ne verjame, naj se raje preusmeri na kakšno manj nevarno športno dejavnost. Dokazano je namreč, 378 ja je pri Več kot polovici vseh primerov prišlo do nesrečo predvsem zaradi napačnega pitja. Povedano na rob: pri sodobnem perilu se pravzaprav sploh ne bi smelo zgoditi, da bi vsa skupaj do kraja premočili Potenje nog pa pesti predvsem tiste, ki posvečajo premalo skrbi higieni nog. IN KAJ NAJ PIJEMO? Med enodnevnimi turami je to razmeroma preprosto: piti je treba izdatno in pogosto pred turo, med njo in po njej. Vendar je pri tem treba upoštevati: kolikor daljša jc tura, kolikor več naporov zahteva in če dodatno k temu počnemo vse to v hudi vročini, toliko bolj mora biti v pijači dovolj mineralnih soli. Zato je v vseh takih primerih učinkovito, če ob pitju jemo jedi, ki premorejo veliko takšnih sestavin: juhe, meso, orehe, rozine In sploh suho sadje, zlasti slive, in mlečne izdelke. Le nekoč na veliko hvaljene »solne tablete« so sc pokazale za škodljive in bi jih zato ne kazalo več jemati I Prav tako se ne gre preveč zanašali na občutek za žejo, predvsem ne pri veliki utrujenosti in izčrpanosti, ko žeja sploh ni več zanesljivo znamenje za nujno potrebo po tekočini Boljše je geslo: »V gorah ne pijemo, da bi si pogasili žejo, marveč zato, da bi si ohranili moči.« Preveč tekočine še nikoli nI škodovalo (seveda razen v pretirano mokro-veselih večerih v planinskih postojankah). Zdravo telo namreč tudi to ureja samo po sebi. Samo na pomanjkanje tekočine se ni mogoče navaditi: na primer s treningom ali utrjevanjem. kar na primer zelo dobro vedo tudi beduini v puščavah. Z vidika športnega zdravnika je zato treba vsakemu planincu In alpinistu nujno priporočiti: pijte pred turo, med in po njej kar največkrat mogoče, zlasti pa še, če gre za hude napore v veliki vročini! Med povprečno gorsko turo, ki traja od 6 do 8 ur, je treba popiti najmanj dva do tri litre tekočine, in lo po možnosti v pogostih manjših obrokih čez dan. Potenje na gori je torej nujno, v nasprotnem primeru kaj rado pride do težav. S potenjem izgublja telo vodo, ki pa jo je Ireba brž nadomestiti. Tako preprosto se glasi lo izjemno pomembno planinsko-me-dicinsko pravilo! (Povzetek sestavka z istim naslovom, ki ga je napisal dr. Franz Berghold, objavljen pa je bil v Obvestilih avstrijskega alpskega združenja, marcc/apr I 1985.) M. A. IVAN HOUDEK 1887—1985 V Bratislavi je umrl 24. januarja 19B5 star 98 let, ing Ivan Houdek, najboljši slovaški poznavalec zgodovine planinstva v Visokih Tatrah. Napisal je kar 28 knjig in več kot 200 člankov in razprav predvsem o zgodovinskih vprašanjih tega pogorja in njegovega jugozahodnega pred- gorja. V letih 1936 in 1951 sta izšli dve izdaji njegova kn|ige »Osudy Vysokych Tatier« (Usode Visokih Tater), ki velja še danes za klasično delo v celotnem slovstvu o Tatrah. Houdek je veliko pisal tudi o Nizkih Tatrah in svojem domačem Lip-tovu. Njegovo dolgo življenje je bilo do konca izpolnjeno z delom, za kar je dobil še za življenja številna priznanja. jn (prev. M. A.) 120-LETNICA PRVEGA ZBORNIKA AVSTRIJSKEGA ALPINISTIČNEGA ZDRUŽENJA Prvi zbornik avstrijskega apinističnega združenja je izšel 13. junija 1865 na Dunaju, njegov urednik pa je bil tajnik združenja in znani geolog dr. Edmund von Mojsisovics. Obsegal je 420 strani, v njem pa je bilo poleg obilja drobnega gradiva, tudi več imenitnih razprav, ki so jih napisali tedaj sloveči alpinisti ali v planinstvu delujoči znanstveniki. Naštejmo le nekatere med njimi: prof Simony je psa! o gorski skupini Venediger. Egger je prispeval zgodovino vzponov na Glockner, Sonklar pa o južni strani Z llertalskih Alp. Med drobnim gradivom je bilo n-jti poročila o dejavnosti posameznih društev, sledil pa je seveda tudi seznam vseh članov. Znova je bil opremljen z večbarvnimi litografijami in zemljevidom okolice An-kogla, lc-tega je zrisal znani kartograf Franz Keil. V poznejših zbornikih ni bilo več društvenih novic, ker so znova oživili redno izhajanje Obvestil, vseskozi oa so sloveli predvsem po odličnih priloženih zemljevidih. (Po sestavku dr. Haralda Schuel erja v Obvestilih avstrijskega alpskega združenja, 3/1985.) M. A. 100 LET NIKOLAJA VASILJEVIČA KRILENKA Znani boljševiški revolucionar Nikolaj Va-siljevič Krilenko je 15. maja 1985 dopolnil sto let. Njegovega življenjepisa v našem primeru ne gre podrobneje obravnavati: omenimo naj le toliko, da je študiral pravo, sodelova v obeh revolucijah 1905 in 1917 ter opravljal takrat in pozneje najrazličnejše visoke državne, vo|aške in politične dolžnosti. Tako je bil Krilenko med drugim v novembru 1917 imenovan za vrhovnega poveljnika Rdeče armade, v letih 1931 do 1937 pa je bil ljudski komisar za pravosodje in večkrat vrhovni tožilec v proslulih iprocesih, zaradi česar so ga tuji dopisniki tedanjega časa imeli za novega Robespierra. N. V. Krilenko je bil cb vsem tem tudi navdušen ljubitelj narave in alpinist. Ze pred letom 1917 je hodil skupaj z V. I. Leninom v gore, posebno pa se jc pozneje navduševal za Pamir, kjer ije bilo takrat z alpinističnega vidika še veliko belih lis. Zaradi take naravnanosti so ga leta 1928 seveda lizvolili za oredsednika organlzacl|e proletarske turist ke in izletov. Kot tak je omogočil vrsto odprav v najvišja gorstva Sovjetske zveze, ki se jih je nekajkrat tudi sam udeleževal kot alpinist. Tudi njega je tedaj doletela usoda, ki jo je prej pripravljal drugim, Jeta 1938 je bil po krivici obsojen, leta 1953 pa ga je CK KP SZ v celoti rehabilitiral. (Povzetek po sestavku, ki ga je napisal Fritz Leder, objavljen pa je bil v vzhodno-nemški reviji »Der Tourist«, 5/1935.) M. A. FOTOGRAFSKI APARATI IN MRAZ Revija ALPIN je nedavno tega organizirala preizkušnjo osmih različnih maloslikovnlh fotografskih aparatov glede njihove uporabnosti v gorah. Vendar se zdi, da preizkuševalci med svojim testiranjem niso odgovorili na najvažnejše vprašanje: do kakšnih nizkih temperatur kamere še delujejo. S takim vprašanjem se je oglasil v pismih bralcev (ALPIN), 4/1985) Wolfgang Schiller, ki ipiše predvsem o kamerah Mlnox 36 GT in GL. Pisec zatrjuje, da hodi pozimi pogosto v visoke gore in je že dolga leta tudi navdušen fotograf. iPrvo Mlnox 36 GL si je kupil leta 1981 in se z rjo odpravil v dtztalske Alpe, vendar so ostal vsi posnetki, ki jih je bil napravil z »mrzlo« kamero, neosvetljeni. Zato meni, da so reklamni prospekti glede tega največkrat nezanesljivi ali vsaj površni. Tudi trditev preizkuševalcev, .da je že omenjeno Minox kamero mogoče zlahka opremiti s pogosto nujno potrebnim UV-fiitrom, ije lreba vsaj dopolniti. Ce ito kamero opremimo s filtrom, je ni mogoče več zapreti, prav teko je v hujšem mrazu montaža in demontaža filtrov z rokavicami domala nemogoča. Tako je treba med turo pustiti kamero za več posnetkov cd-prto in v tem času se tako ohladi, da je konec njenega brezhibnega delovanja. Pisec pričakuje, da bo revija pripravila in objavila ustrezno dopolnitev testiranja. saj bo s tem prihranila prenekateremu prijatelju gora prav grenka razočaranja. M. A. V KEMPTNU NAČRTUJEJO ALPINISTIČNI MUZEJ Prijazno in zgodovinsko mestece Kempten naj bi v kratkem dobilo alpinisti&nl muzej, saj so zanj že pripravljeni vsi načrti. Nemško alpinistično združenje namerava v enem izmed starih poslopij tega me3ta, in to v n;egovih zgornjih poslopjih, 379 prikazati na 800 'kvadratnih metrih razstavnih površin odkrivanje in osvajanji Atp vse od srednjega veka do danes. V pritličju tega poslopja že deluje galerija alpskih dežel. Tematika, ki jo nameravajo prireditelji približati obiskovalcem, sega od najstarejšega bavarskega gorskega zemljevida, to je o Češkem gozdu Iz leta 1514, vse do umiranja gozdov v današnjem času. V zgodovini ljudi in gora bodo seveda v ospredju gore, pri čemer ne pozabljajo niti na izvenevopska gorstva, kot sta to Himalaja in Andi. Muzejska zbirka bo obsegala predvsem zemljevide, grafike, podobe, fotografije in tiske, pa seveda tudi gornisko opremo iz prejšnjih časov. Celotno gradivo, ki izvira deloma iz arh va alpskega združenja, deloma pa iz zaseb-n h zbirk, naj bi letos in piihodn.o leto dokončno uredili in opremili, tako da bi muzej lahko odprli za javnost v letu 1937. (Po »Alpin«, 6/1985.) M. A. HIMALAJSKA MRZLICA: AVSTRIJCI NAČRTUJEJO TRI POMEMBNE PRVENSTVENE VZPONE V letošnjem letu se avstrijske odprave znova udeležujejo vse bolj množičnega naskakovanja na najvišje vrhove sveta. V Himalajo se namreč odpravljajo kar štiri njihove odprave. Prva med njimi je pravcata mini odprava z Georgom Bachlerjem, Robertom Schauerjem in Poljakom Woyte-kom Kurteyko, odpravlja pa se v še ne-preplezano zahodno ostenje K 2 (8311 m). Odprava se namerava vrniti iz Himalaje sredi avgusta. 31-letri Bachler je v tej zvezi dejal, da so že vsi trije doživeli neuspeh pri vzponu na to zahtevno goro, posebno pa je vesel tega, ker v odpravi sodeluje Woytek, ki ga glede zmogljivosti šteje za najmočnejšega alpinista sedanjega časa. Zahodno steno nameravajo preplezati v čistem alpskem slogu, brez višinskih taborov, brez višinskih nosačev in brez fiksnih vrvi. Drugo odpravo sestavlja osem avstrijskih alpnlstov, ki se nameravajo dokazati v jugozahodni steni Manasluja (8156 m). V severno steno šiša Pangme v kitajski Himalaji pa se podaja tretja avstrijska odprava, ki jo vodi Salzburžan Markus Schmuck. S plezalskega vidika nedvomno najtežavnejši podvig načrtuje odprava pod okriljem avstrijskega alp nističnega združenja, ki jo vodi Robert Renzler. Člani te odprave nameravajo kot prvi preplezati skoraj 3200 m visoko severno steno 7824 m visokega Mašerbruma v pakistanskem Ka-rakorumu. 380 (Po »Alpin««, 6/1985.) M. A. NOV REKORD: OSEM GORNIKOV HKRATI NA EV ER EST U Prvič v zgodovini planinstva je bilo konec aprila 1984 hkrati na vrhu Mount Everesta osem mož. To se je posrečilo norveški odpravi, ki je štela le štiri plezalce, a so vsi Istega dne skupaj s štirimi šsrpami prišli na vrh najvišje gore sveta. Dva izmed šerp sla pri tem dosegla osebna rekorda: 34-letni Sungdare jc bil tokrat že četrtič na vrhu Everesta, Ang Rita pa tretjič. Imena norveških plezalcev pa so: Arne Nae33, Aasheim Steinpeter, Ralph Hölbakk in Halvard Nesheim In še nekaj podatkov za statistiko: to je bila že 37. uspešna odprava na Everest od prvenstvenega vzpona v juniju 1953. Doslej je prišlo na najvišji vrh sveta (884B m) vsega 173 gornikov. (Po »Alpin«, 6/1985.) M. A. HELIKOPTERSKA REŠEVALNA SLUŽBA Dejstvo je, da se je gorska reševalna služba v zadnjih letih prav s pomočjo helikopterjev razvila v dejavnost, ki postaja vse bolj uspešna. Prav helikopterji namreč sodelujejo že v večini reševalnih akcij. Helikopter je — seveda v ustreznih vremenskih razmerah — nasploh najbolj pr merno prevozno sredstvo tako za prevoz reševalnega moštva do kraja nesreče kot tudi za odvoz rešenih ranjenih ali bolnih planincev do najbližje bolnišnice. Statistika kaže, da zdaj v alpskih deželah opravijo helikopterji skoraj polovico vseh reševalnih akcij. To sodobno prevozno sredstvo so v zadnjih letih prav v te namene znatno izboljšali, kar velja še zlasti za njihove reševalne pripomočke, kot so to vrvni vitli, reševalne vreče in osvetlitev. Hkrati so piloti že tako izurjeni, da so možna reševanja tudi v najtežavnejših razmerah, denimo v prepad-nih ostenj h, iz soteäk in razpok. Helikoptersko reševalno službo imajo na skrbi različne organizacije. V posameznih deželah je ta služba v pristojnosti vojaških a l policijskih enot. Švica pa je za gotovo ena redkih dežel, kjer obstaja posebej za ta namen ustanovljeno privalno podjetje, ki se financira iz letnega zavarovalnega prispevka stotisočev članov, seveda pa tudi s pristojbinami, ki jih je treba plačati za reševanje ponesrečencev iz tujine. Reševalni poleti so v slabem vremenu — sneženju, močnem vetru, slabi vidljivosti ali celo ponoči — še vedno zelo nevarni. To nazorno kažejo tudi različne nesreče, do katerih je prišlo v zadnjem času. Oglejmo si prav na kratko le tri med njimi: — V Avstriji se je smrtno ponesrečil helikopterski reševalec, ko je padel 150 m v globino, ker se je sprostilo vrvno za- varovanje zaradi uporabe napačnega ka-rabinerja. — V Franciji se preobremenjeni helikopter ni mogel dvigniti zaradi močnega vetra; pri tem je rotor zadel ob tla in se poškodoval, vendar hujšega ni bilo. — Med nekim reševanjem v Pirenejih 3e je spustil reševalec iz helikopterja že 25 m globoko, ko je padajoče kamenje odbilo tretjino enega rotorskega krila, helikopter je začelo seveda močno premetavati, kljub temu pa je .pilotu uspelo pristati na bližnjem melišču in tudi na vrvi viseči reševalec je ostal nepoškodovan. Četudi so helikopterji torej nadvse dragocena pomoč pri reševanju v gorah, je vendarle skrajno neodgovorno, da so planinci v gorah tako lahkomiselno podajajo v nevarnosti. Se posebno velja to za tiste ne tako redke posameznike, ki visoko precenjujejo svoje sposobnosti in moči v veri, da jih bo v skrajni sili že rešil helikopter (Po švicarski reviji »Die Alpen«, 5/185.) M. A. VARSTVO GORSKEGA SVETA KORAK NAPREJ — DVA NAZAJ! Med resničnimi ljubitelji gorskega sveta je čutiti vse več odpora proti gradnji novih smučišč in žičnic v Alpah. Priznati je treba, da je že res težko poslušati pravo poplavo vedno pogostejših novic o novih načrtih in novih krutih posegih v gorsko naravo. Kar povsod si želijo še več novih smučišč, novih žičnic, novih cest prav do višin in povsod za nameček še prostranih parkirnih prostorov. Vse pa seveda pomeni tu nekaj dreves manj, tam novo preseko skozi starodavni gozd in razstre-Ijena pobočja. Mnogo posegov, ki vsi po vrsti hudo ogrožajo gorski svet, gre po svoje kriv ti tudi za vse večjo otopelost, s katero sprejemamo posamična poročila. Mar smo se res počasi, a zato toliko bolj zanesljivo sprijaznili z uničevanjem vsega tistega, kar bi morala biti naša največja in nenehna skrb? Če bi hoteli biti dosledni, nam preostane le beg v idillko In priznati je treba, da so v gorah še koščki, kjer je narava nedotaknjena. Toda vsak »korak nazaj pomeni hkrati tudi nov košček novega prostora za uničujočo dejavnost bagerjev in buldožerjev. Kaj hitro se bo uresničila napoved: »Kmalu se bomo lahko povsod vozili z avtom, vendar so ne bo več vredno kje ustaviti.« 2e zdaj se nam kar prevečkrat »dogaja, da se med vožnjo v vabljiv kraj peljemo skozi področja, ki so prav zaradi te nove ceste izgubila ves svoj nekdanji čar. Kaj smo naposled pridobili, če nas nove žičnice še hitreje pripeljejo na vrh, ko pa prinašajo s seboj tudi hrup in napetosti našega siceršnjega vsakdana? Vsekakor ni naš namen, da bi s takim pisanjem skazili vaš dopust ali da bi hoteli pri vsaki uporabi žičnice trkati na vašo slabo vest. Vendar pa smo zatrdno mnenja, da je bilo v alpskem gorskem svetu vse doslej že dovolj zgrajenega. Rane. ki smo jih s tem prizadejali zelo občutljivi gorski naravi, so še vedno zelo globoke, saj se le počasi celijo, če se sploh. Položaj je žal tak, da inočemo fm ne smemo poročati zgolj o lepotah in radostih. Gre za to, da bomo vsaj v prihodnje vsi skupaj bolj dejavni in odločni. Kajti vztrajati je treba, četudi bi kdo dejal, da tega ne more več poslušati! (Po uvodniku, ki ga je za revijo Alpin, 6/1958, napisal Georg Schimke) M. A. PSIHO-TEHNIČNA PLEZARIJA AMERIŠKEGA KOVA »STRAH POŽIRA DUŠE« Izpopolnjena tehnična oprema, pogoste ponovitve »n temu ustrezno veliko zapuščenih piezalskih pripomočkov v stenah so močno spremenili značaj prenekatere Big-Wall smeri v ZDA. Zato so nove ocene za težavnost piezalskih smeri znatno zahtevnejše in tudi kriteriji ocenjevanja veliko trši. V septembru 1984 se je švicarska naveza Roll Rauber, Pierre-Allain Romagnoli in Ruedi Abderhalden v rekordnem času pre-tokla skozi sloviti Zodiac. Za to smer v El Capitanu, 'ki je bila takrat ocen ena z A 5, so Švicarji potrebovali le dva dni. Le malo zatem je tej Isti navezi uspel vzpon na Magic Mushroom po razmeroma stari smeri iz zgodnjih 70, let. Ta je bila ocenjena samo z A4. Kljub temu so zanjo potrebovali pet dni, čeprav so še pred tem v smeri fiksirali nekaj vrvnih raztežajev. Ruedi Abderhalden je o obeh podvigih dejal: »V Zodiacu je zabitega že razmeroma veliko železja. Večina smeri je v bistvu A3. Samo zadnji vrvni raztežaj je morda A4, in to zaradi povečane nevarnosti padca, čeprav je tudi v tem delu kar precej tako imenovanih Cooperjevih glav. V Magic Mushroomu nI pravzaprav niti enega posebno zahtevnega raztežaja, le en sam dosega približno A 4. Razpoke tu še niso razbite »n v eni sami smeri ne tiči skoraj nič železja. Vse smo morali sami zabiti, praviloma tudi za stojišča. Vendar je ta smer vsekakor znatno zahtevnejša kot Zodiac.« Tako torej izkušnje iz prve roke. Američani sami vse to seveda že dolgo vedo Prenekatera nekdanja izjemno težavna in zahtevna smer je postala v zadnjih letih le še priljubljena modna muhavost. Zato ije bilo treba nujno zaostriti ocenjevanje, pri čemer so se dogovorili za zares ostra merila, Sedanje nove ocene segajo tako kol prej od A i do A5-+-, ipri čemer je za vsako posamezno stopnjo odločilna višina možnega padca, pogojenega z odlomom ali iz-rutjem plezalnega pripomočka (klina, za-gozde in podobno). Pri A3 so tako možni že 10-metrski poleti v globino, pri A4 in A4 | pa je možen padec za dobro polovico do skoraj celotne varovalne vrvi. Tako naj bi bilo območje A 5 in A 5+ prihranjeno za zares 'najtežavnejše smeri in za resnične specialiste. Da takšne grozljivke ne obstajajo le na papirju, dokazuje najnovejša kronika El Capa, ki premore kar lepo števila najbolj drznih plezalskih dejanj. Nam naj zadošča le navedba, da sta John Barbella in Rob Slater potrebovala za svojo Wyoming Sheep Ranch (A5-J-) kar dvonajnast dni. Za konec si oglejmo še nekaj novih ocenitev klasičnih tehničnih smeri na El Ca-pitanu: Nose A1, Salathe Wall A 2, z A3 ocenjene smeri Tangerine Trip, North America Wall in The Shield. Mescalito in Excalibur veljata ipo novem A3+, Iron Hawk pa A4. Čistih A 5 so prisodili smeri Zenyatta Mendatta, A 5+ ipa že omenjeni smeri Wyoming Sheep Ranch. (Po »Alpin«, 6/1985) M. A. ALPINISTIČNA OPREMA IN VARNOST — SEDEŽNI PAS NI OBLAZINJENA KLOP OB PEČI Namen tega testa je bil primerjati različne izvedbe plezalskih pasov glede na njihovo primernost in še predvsem varnost. V posebni akciji so preizkusili 12 različnih sedežnih pasov, 6 prsnih pasov in 3 kombinirane pasove, in to z medicinskega vidika po UIAA normah. Preizkusne osebe so med 10-minutnim visenjem spraševali po morebitnih bolečinah, posebno pozornost pa so posvečali tudi temu, če pas ovira dihanje in koliko sta oba dela pasu (prsni in sedežni) obremenjena. Tako so ugotovili, da na posebno občutljivih mestih (ledvica, dimlje, notranja stran stegna in pazduha) ne sme imeti pas nobenih kovinskih delov, prav tako pa pasovi ne bi smeli neposredno pritiskat: na spolovila. Za boljšo prekrvavitev nog morata biti sedežni pentlji premični. Rezultate testa bi bilo mogoče na 'kratko povzeti z naslednjim: »Sedežni pas nikakor ni oblazinjena klop ob peči«, kajti vs pasovi povzročajo ipo krajšem ali daljšem visenju bolečine, nekateri med njimi pa utegnejo biti med morebitnim padcem med plezanjem ali dolgotrajnim visenjem celo nevarni. V vseh primerih je posebno pomembno, da je pas pravilno nastavljen in prilagojen telesu. Vsak plezatski pas je treba vedno znova prilagoditi oblači-382 jom in velikosti telesa. Prsni pas ne sme nikoli ležati previsoko, saj bi tako omejeval gibljivost rok. Oceno zelo dobro so med testiranjem dobili sedežni pasovi naslednjih znamk: Mark VI, Troll, Klirnelite, Freestyle, Balance, Edelrid, Anatomic in Libero B. Za nevarne pa so bili ocenjeni pasovi: Ver-cors, Petzl, Classique, Aletsch, Combi, Mammut in Kombigurt. Vse tehnične podrobnosti o rezultatih tega testa si je mogoče ogledati v sestavku z istim naslovom v Obvestilih avstrijskega alpinističnega združenja, 3/1985. M. A. PREVEČ VIŠINSKEGA SONCA ŠKODUJE ZDRAVJU Dandanes si želimo vedno več sonca; tako tudi planinci med turno smuko, na spomladanskih izletih ali med poletno pleza-rijo. Toda premočno sonce zdravju nikakor ne koristi. Zlasti v gorah lahko pogosto opazimo, da je zvečer, ko je sonce že zašlo, koža neprijetno topla in rdeča. Včasih se na njej pojavijo že tudi mehurčki. Kaj nam je torej storiti, da bi ne dobili sončnih opeklin ali pa bi vsaj omilili njihove .posledice? Ultraviolično žarčenje se krepi z višino. Učinkovita zaščita naj bi preprečila vsaj tako imenovane svetlobne poškodbe. Zato po možnosti v gorah ne bi hodili tedaj, ko sonce najmočneje pripeka, nosili pa bomo oblačila, ki ne prepuščajo sončnih žarkov, dobro pa si bomo pokrili tudi glavo, kožo pa si bomo natrll s kremo ali posipom, ki zmanjša prepuščanje svetlobe; vedno pa je treba uporabljati preizkušena zaščitna sredstva za sonce. Posebno občutljive za intenzivno sončno žarčenje so ustnice, nos, oči pa tudi vrat in ušesa. Zlasti slednje največkrat ka| radi pozabimo zaščititi. Sodobnih zaščitnih sredstev je na pretek, vprašanje je le, katera med njimi so za gorski svet najbolj primerna. Sredstvo mora biti nevidno, no sme preprečevati porjavitve, hkrati pa mora kožo ščititi pred sončnimi opeklinami. Vsekakor je treba upoštevati tako imenovani zaščitni faktor, s katerim so zdaj označena vsa boljša zaščitna sredstva. Co nas jo sonce kljub vsemu našlo nepripravljene in nas je močneje opeklo, pomaga hlajenje z vlažnimi tkaninami. Tako pa kožo močno izsušimo. Zato je treba vsa prizadeta mesta previdno namazati z nemastno kremo. Hujše sončne opekline pa sodijo seveda le v zdravniško oskrbo. V višinah moramo posebno paziti na oči. Ultraviolični žarki namreč kaj hitro poškodujejo roženico. Poškodba se kaže tako, da se opazno umikamo pred vsako močnejšo svetlobo, nenehno se solzimo, ko imamo hkrati občutek, da imamo v očeh tujek, kot da bi imeli »pesek v očeh«. Kaj nam je storiti v takem primeru? Oči je treba vsekakor zaščititi pred svetlobo, najbolje je, če jih prevežemo. Po 24 urah bi znamenj obolelosti ne smelo več biti, v nasprotnem ^primeru pa se je treba seveda takoj odpraviti v dolino in k zdravniku. Na naših pohodih po gorah sploh ne bi do tega smelo priti. Oči si pač zlahka zaščitimo z dobrimi sončnimi očali, pri čemer nI prav nič pomembno, če smo se odločili za steklo ali za plastiko. V večjih višinah pa je treba nujno nositi posebna zaščitna očala, ki so zaprta na vseh straneh, ker tako onemogočajo, da bi prihajala do oči premočna svetloba s strani. (Povzetek po sestavku, ki ga je napisal dr. Hans Jacomet, objavljen pa je bil v reviji »Alpen«, april 1985.) M. A. m tato PD SLOVENIJALES — 9 LET Planinsko društvo Slovenijales je staro 9 let. 24. maja so imeli občni zbor in sicer na šmarni goni. Zdaj ije v planinskem društvu tega kolektiva že nad 300 članov. Ustanovitev tega društva je bila dobra zamisel, so ugotovili na občnem zboru, saj se je množičnost 'in rekreativnost v kolektivu neverjetno razmahnila Poleg številnih dobro organiziranih Izletov, so člani planinskega društva Slovenijales sodelovali na raznih akcijah, ki jih je organiziral Meddruštveni odbor ljubljanskih planinskih društev. Poudarili so, da cilj njihovih izletov ni samo množičnost, temveč tudi priprava in vzgoja članov za samostojne in zahtevnejše pohode v gore. Zato ostaja organizacija izletov tudi vnaprej ena >izmed glavnih dejavnosti društva. Na občnem zboru so planinci Slovenijales sprejeli program izletov. S. M. Skrb za ponedeljkovo Alpinistično stran v časopisu Delo je s 3. julijem prcvzol Tomo Česen. Gradivo, za katerega menite, da je primerno za objavo v Delu, pošiljajte poslej na naslov: Tomo Česen, Pševska 6 a, 64000 Kranj. Gradiva, namenjena za to rubriko mora prejeti v sredo oziroma najpozneje v četrtek! INDOK služba PZS TRBOVELJCAN VILI QUCEK — DRŽAVNI PRVAK V SKALOLAZENJU Alpinisti Planinske zveze Hrvatske so 2. maja organizirali na območju Pakle-nice prvo državno prvenstvo v skalolaze-nju. Prijavljenih je bilo 11 tekmovalcev, sodelovalo pa le sedem. Na tem prvem prvenstvu je zmagal Vili Guček, član alpinističnega odseka Planinskega društva Trbovlje. Prejel je zlato kolajno in prehodni pokal za AO PD Trbovlje. S. M. VREME LETOŠNJE POMLADI NA KREDARICI V meteorološkem smislu delitve lota na letne čase, pripadajo pomladi meseci marec, april in mai. V gorah, predvsem v višjih legah pa vladajo v teh mesecih še prave zimske razmere. Letošnja prva dva pomladna meseca (marec In april) sta bila na Kredarici še nekoliko premrzla, zadnji (mal) pa pretopel v primerjavi z normalnimi vrednotami, t. j. s poprečki daljše dobe (1956—75). V padavinskem pogledu pa so bili vsi trije meseci prekomerno namočeni. Podrobnosti so naslednje: Temperaturni popreček letošnjega marca je znašal —7,6°, bil je za 0,4® pod normalno vrednostjo. Aprilski temperaturni popreček, ki je znašal —5,1", je bil za 0.80 pod normalno vrednostjo. April je bil torej prehladen. Dolgoletni majski temperaturni popreček znaša 0,0°. Mesec maj je namreč tisti pomladanski mesec, katerega temperaturni poprečki so enkrat negativni, drugič pozitivni. Letošnji majski temperaturni popreček /e znašal 0,6°. Bil je torej za 0.6° nad normalno vrednostjo in torej rahlo pretopel. Ekstrcmne temperaturne vrednosti so bile v mejah doslej znanih temperaturnih ekstremov Kredarice. Absolutne maksimalne temperature posameznih meseccv so znašale: v marcu 3,4C (dne 31. mzrca), v aprilu 5,6J (dne 4. aprila) in v maju 9,4C (dne 28. maja). Najniž/e temperature posameznih mesecev so bile v marcu —17,0° (dne 11. marca). —14,8° dne 29. aprila in —10,8" dne 4. maja. Marec je bil tudi prekomerno cblačen. Njegov mesečni popreček je znašal 7,7110 pokritosti neba (dolgoročni popre- čok 6,3/10). April je bil manj oblačen, saj znaša njegov mesečni popreček oblačnosti samo 6110 pokritosti neba (dolgoletni popreček 6,9*10). Maj je bil prekomerno oblečen. Njegova poprečna mesečna oblačnost (7,4) je bila nad normalno vrednostjo (6,9). Povečana stopnja pokritosti neba je učinkovala na sončno obsevanje. V marcu je hehogral na Kredarici registriral samo 89 ur sončnega sija, kar je le 24% od njegovega maksimalnega možnega trajanja v tem mesecu. Aprila je sijalo sonce na Kredarici 148 ur, kar je 36 % od maksimalnega možnega trajanja. Maja je heliograt registriral 156 ur sončnega sija, kar je komaj 34% od maksimalnega možnega trajanja. Vsi trije pomladanski meseci so bili dobro založeni s padavinami. V marcu je padlo v 22 padavinskih dneh 130 mm padavin, kar je 164 % normalne vrednosti. Aprila je v 14 dneh padlo 157 mm padavin, kar je 105 % normalne vrednosti. V maju pa je v 17 padavinskih dneh padlo skupai 179 mm moče, kar je /35% normalne množine. V prvih dveh pomladanskih mesecih je izključno snežilo, maja pa je sprva snežilo, 7. maja pa je deževalo in snežilo hkrati; po 13. maju pa je med padavinami prevladoval dež. Snežna odeja je vso pomlad prekrivala Kredarico. Njena debelina je iz meseca v mesec naraščala. Maksimalne debeline (višine) snežne odeje posameznih mesc-cev so znašale: 410 cm 23., in 25. marca, 440 cm 29. aprila in 495 cm 9. maja. Zaradi obilnih padavin in nizkih temperatur pomladansko vreme planincem ni bilo naklonjeno. Posebno nevarnost so predstavljali snežni plazovi, ki so se trgali po vsakem obilnejšem sneženju in tedaj, ko se je nekoliko bolj ogrelo. F. Bernot DOLINA MILAN ROMIH Izza grebena pada slap, meglice se spuščajo preko sten. nevidno prihaja noč. Ptice se oglašajo vse redkeje, vsaka senca postaja večja in temnejša. Veter uhaja skozi listje v temno noč, ljubezen v meni pa ostaja — počasi me objema spanec, samo zvezde še bedijo in gledajo, kako mirno spi dolina pod gorami. GLASOVI MILAN ROMIH Le star viharnik ob samotni poti občuti toplino korakov, toplino glasov, ki šepetajo. Ozre se za njimi, v vrhove, v sanje, v ljubezen, v skrivnost... Že leta, dolga leta, odkar so odšli jih prepoznava samo star viharnik, ki sameva ob samotni poti. 7* PONUDBA ZA NAKUP PLANINSKEGA KOLEDARJA 1986 Za leto 1996 smo za ljubitelja gora in gorsko narava pripravili stenski koledar na tamo 30RE EVROPE, s katerim predstavimo osen evropskih pogorij, kjer so ie uspešno plezali naši alpinisti: is andske gore. norveško pogorje Roga-land-Seterdal. Soan3ke Pireneje in Montserrat, francoske Centra ne Alpe, Vališke in Berninske Alpe v SvIcI, Italijanske Dolomite. naš Velebit in grško Meteoro Izvedba koledarja: format 39,5 x 41 cm, 12 koledarskih listov s 5 cm višjim podložnim kartonom, 3p/emno besedilo v slovenščini in angleščini, pakiran v vrečko Malop'odajna cena jo 490 din za posamezen izvod. Pri količini od 10 do 200 izvodov je popust 10%, od 20C do 1003 izv. 15% popust, nad 1000 izvodov 20-/0 popust. Pri malopro- dajni ceni zaračunamo (poštno poslan koledar) poštne stroške dodatne embalaže. Cena za dotisk do 300 izv. 55 din. nad 300 izv. 40 din za izvod. Obvezno priložite kvaliteten vzorec teksta in znakn, katerega želite, da se na koledar dotiska oz. dopiše. Rok dobave koledarjev brez dotiska je 7 dni, z dotlskom 21 dni od konca meseca septembra naprej. Te pogoje in cene jamčimo za prvih 30 000 koledarjev, pri ponatisu se bodo spremenili. Vse informacije: Planinska zveza Slovenije, LJubljana, Dvofa-kova 9. te efor (061) 312 553. Z našimi tradicionalnimi izdajami skušamo oskrbeti trg s kvalitetnimi in informativnimi koledarji, obenem pa finančno podpreti dejavnost planinske organizacije, tokrat predvsem alpinistično odpravo PATAGONIJA 1986.