Anthropos 56 (1): 227–236 | issn0587-5161 | e-issn 2630-4082
Baudrillard, Ballard, Virilio: potencial
integralne nesreče v dobi simulacije
Branko Žličar
Alma Mater Europaea, Slovenija
branko_zlicar@yahoo.com
© 2024 Branko Žličar
Povzetek.Namenpričujočega članka je interpretacija nekaterih vidikov
Baudrillardove teorije simulacije in simulakra s pomočjo Ballardovega
romanaTrk ter Viriliovega pojmovanja integralne nesreče. Baudrillard
in Virilio vsak na svoj način analizirata sodobno družbo simulacije in
simulakrov, ki z novimi tehnološkimi zmožnostmi v temelju spreminja
človekov ontološki položaj v svetu. Ballardov roman Trk je eno redkih
del, ki jih Baudrillard v svojem delu (1999) citira, pri čemer ga opre-
deljuje kot roman, značilen za dobo simulacije. Baudrillardovo teorijo
simulakra in simulacije opredeljuje vtis temeljne brezizhodnosti, ki je
posledica implozije smisla, brisanjamej med resničnim in lažnim, uki-
nitve same zmožnosti zunanje reference ter konca pozicije (kritičnega)
subjekta. Medtem ko ima pojem integralne nesreče pri Viriliu apo-
kaliptične podtone, Baudrillardov ekvivalent pa najdemo v koncepciji
implozije sistema/smisla, se obravnava osredotoča na odkrivanje mo-
rebitnih pozitivnih oz. »emancipatornih« zasnov, ki jih lahko najdemo
pri branju obeh avtorjev. K temu dodajamo še Ballardov romanTrk kot
tretji element, ki raziskuje kompleksnost odnosamed človekom in nje-
govimi tehnološkimi dosežki. V tem okviru članek poskuša odgovoriti
na vprašanje, ali obstaja pot izven simuliranega labirinta hiperrealno-
sti, ki bi lahko bila začrtana v sami zasnovi Baudrillardove misli.
Ključne besede: trk, integralna nesreča, simulacija, simulaker
Baudrillard, Ballard, Virilio: The Potential of the Integral
Accident in the Era of Simulation
Abstract.The purpose of this article is to interpret some aspects of Bau-
drillard’s theory of simulation and simulacra through Ballard’s novel
Crash and Virilio’s notion of the integral accident. Baudrillard and Vir-
ilio each, in their own way, analyse the contemporary society of sim-
ulation and simulacra, which is fundamentally changing man’s onto-
logical position in the world through new technological capabilities.
Ballard’s novel Crash is one of few books that Baudrillard cites in his
https://doi.org/10.26493/2630-4082.56.227-236
Branko Žličar
work, defining it as a novel characteristic of the age of simulation (Bau-
drillard 1999). Baudrillard’s theory of simulacra and simulation is de-
fined by the impression of a fundamental hopelessness, resulting from
the implosion of meaning, the blurring of the boundaries between the
real and the false, the abolition of the very possibility of external ref-
erence, and the end of the position of the (critical) subject. While Vir-
ilio’s notion of integral accident has apocalyptic overtones and Bau-
drillard’s equivalent is found in the concept of the implosion of the
system/meaning, the focus of this paper is on discovering the possible
positive or ‘emancipatory’ conceptions that can be found in the read-
ing of both authors. To this we add Ballard’s novel Crash as a third ele-
ment, which explores the complexity of the relationship between man
andhis technological achievements. In this context, the article attempts
to answer the question of whether there is a way out of the simulated
labyrinth of hyperreality that might be outlined in the very conception
of Baudrillard’s thought.
Key Words: crash, integral accident, simulation, simulacra
Uvod
Članek skozi obravnavo izbranih delov Baudrillardove teorije simulakra
in simulacije, Viriliovega pojma integralna nesreča ter Ballardovega ro-
mana Trk išče povezavomed tremi avtorji, ki bi lahko odprla pot do alter-
nativnih interpretacij Baudrillardove misli. Besedilo se začenja z obrav-
navo Viriliovega pojma integralne nesreče, nadaljuje z obravnavo Ballar-
dovega romana Trk, zaključuje pa z sklepnim poglavjem, ki predstavljeno
zasnovo poveže in postavi v okvir Baudrillardove teorije simulacije ter si-
mulakra. Tri avtorje združuje skupni horizont, v katerem se pojavlja te-
matizacija pojma nesreča/nezgoda, ki se na eni strani nanaša na člove-
kovo problematično umestitev v družbo, zaznamovano z razvojem infor-
macijske tehnologije, na drugi strani pa na nesrečo kot napako v sistemu.
Nesreča ima tu pomennepredvidene napake, ki prekine ustaljeno delova-
nje sistema: gospodarske krize, virusne pandemije, terorističnega napada,
računalniških virusov itd.
V pričujočem uvodu na kratko pojasnimo izbiro naslova. »Doba simu-
lacije« označuje četrto stopnjo podobe v Baudrillardovi kategorizaciji, ki
ponazarja postopno brisanje meja med realnostjo in podobo oz. mode-
lom, simulakrom. Podoba kot odblesk globoke realnosti, podoba, ki ma-
skira in ponareja naravo globoke realnosti, podoba, ki maskira odsotnost
globoke realnosti, ter podoba, ki nima zveze s katero koli realnostjo, je
svoj lastni čisti simulaker (Baudrillard 1999, 15). Po Baudrillardu se naha-
jamo v četrtem stadiju podobe, v katerem podoba ni več reprezentacija
228
Baudrillard, Ballard, Virilio
v smislu relacije z izvirnikom, temveč neodvisen, simuliran model real-
nosti, hiperrealnost. Temeljna zagata dobe simulacije je v tem, da ni več
nobenega kriterija, ki bi omogočal razlikovanjemed resničnim in lažnim,
teritorijem in zemljevidom, originalom in kopijami. Posledično pride do
»implozije smisla«, ki onemogoči klasično pozicijo subjekt – objekt ter
izniči vsakršno možnost kritične distance. Doba simulacije ni smiselna,
racionalna, prav tako ne absurdna ali iracionalna: proces simulacije deluje
tako, da proizvaja vse možne naracije na ravni medsebojno zamenljivih
znakov.
»Potencial nesreče« se nanaša na pozitivno pojmovanje nesreče/akci-
dence v sistemu hiperrealnosti, ki »zmoti« delovanje procesa simulacije,
s tem pa odpira možnosti za nove konceptualne zastavitve. Realno kot
drugo simulakra v Baudrillardovem delu ne izgine, ampak na parado-
ksalen način vztraja kot nedefinirani preostanek. Baudrillard v svojem
delu mestoma na sublimen način pokaže točke, s katerih bi lahko zari-
sali prihodnje strategije upora proti sistemu simulakrov: ena strategija je,
denimo, v izzivu kritične teorije, da najde nove načine pisanja. Članek v
tem okviru obravnava različne pomene nesreče pri Baudrillardu, Viriliu
in Ballardu.
Virilio: integralna nesreča
Virilio »integralno nesrečo« definira kot tisto, kar je inherentno vsakr-
šni ideji tehnološkega napredka. V tem smislu ima tehnološki razvoj vse-
lej že svojo hrbtno, negativno plat. V delu Izvirna nesreča Virilio (2007,
10) zapiše: »Izum ladje ali parnika hkrati pomeni izum brodoloma. Izum
vlaka pomeni izum železniške nesreče ali iztirjenja. Izum družinskega av-
tomobila obenem prinaša verižno trčenje na avtocesti.« Integralnost ne-
sreče razumemo v dveh pomenih: nesreča je inherentna vsakemu tehno-
loškemu dosežku, na drugi strani pa jo zaznamuje paradigmatska spre-
memba v sami percepciji nesreč, ki jih v dobi visokorazvite informacijske
družbe lahko spremljamo na daljavo. V tem smislu nesreče niso več lo-
kalizirane (vezane na specifičen čas in prostor), temveč so univerzalno
dostopne v neposrednem medijskem prenašanju (večje število ljudi, ki
spremlja televizijski prenos iste nesreče ali istega dogodka). V času hi-
pnega prenosa informacij in medijske pokritosti dogodkov se zdi, da se
je svet »skrčil«, postal manjši, s tem pa tudi klavstrofobičnejši. Pri Viri-
liu je ključnega pomena nesreča oz. nezgoda, ki jo prinaša tehnologija
komunikacije na daljavo, ki hitrost prižene do skrajne točke takojšnjega
prenosa, pri čemer gre za postopno zmanjšanje oz. ukinitev tako časovne
kot prostorske razdaljemed odhodom in prihodom, začetkom in koncem
229
Branko Žličar
v različnih družbenih kontekstih. S tem pride do nesreče/nezgode v sami
temporalni strukturi. Virilio v delu Informacijska bomba (2000) pred-
stavi tezo, da je katastrofi atomske bombe sledila nič manj katastrofalna
informacijska bomba, ki jo je omogočil napredek informacijske tehnolo-
gije. Apokaliptični ton je med drugim treba postaviti v kontekst časa, v
katerem je knjiga bila izdana: leta 2000, torej na prelomu tisočletja.
Pri Viriliu v kategorijo človeško ustvarjenih oz. »izumljenih« nesreč,
ki se ločijo od naravnih katastrof, spadajo tudi vojni konflikti, gospodar-
ske krize in dogodki, kot je nedavna pandemija virusa covid-19. Na drugi
strani Virilio piše tudi o »nesreči vseh nesreč«, s tem pa odpira horizont
apokaliptičnega mišljenja. Pri tem ni povsem jasno, kaj natančno je ta ul-
timativna nesreča, nezgoda vseh nezgod, pri čemer obstaja več možnosti:
nesreča kot dokončna prevlada virtualnega nadfizičnim, popolna inercija
(pasivnost), gospodarski zlom virtualnih trgov večjih razsežnosti. V kon-
tekstu nesreč/nezgod/katastrof Baudrillard posebno pozornost posveča
terorističnim napadom, ki jim posveti knjigo z naslovom Duh terorizma
(2003). V delu Hitrost osvoboditve Virilio (1996, 28) zapiše:
Če je, kot trdi Epikur, čas akcidenca akcidenc, tedaj s tehnologijami
splošne interaktivnosti vstopamo v dobo nezgode sedanjika, saj slo-
vita teleprisotnost na daljavo ni nič drugega kot nenadna katastrofa
realnosti tega sedanjega trenutka, ki je naš edini vstop v trajanje. Od
Einsteina naprej pa vsakdo ve, da je prav tako tudi naš vstop v razse-
žnost realnega sveta. Odslej se realni čas telekomunikacij ne nanaša
več zgolj na zamaknjeni čas, temveč na neko drugo kronologijo.
Ena ključnih razlik med obema mislecema je v tem, da Virilio v svo-
jih obravnavah privzema klasično opozicijo med fizično neposrednostjo
in abstraktnostjo simulakrov, pri čemer favorizira vse, kar spada v prvo
kategorijo. V tem okviru podoba nadomesti materijo, neposredno izku-
šnjo. Baudrillard je v svojem delu precej radikalnejši, saj hiperrealnost ne
nadomešča tradicionalno pojmovane realnosti, ampak jo v procesu simu-
lacije izniči s tem, da jo producira in reproducira z modeli realnosti. Če
že govorimo o apokalipsi, se je pri Baudrillardu ta že zgodila z implozijo
smisla. V delu Izven zaslona¹Baudrillard (2002, 110) v citiranemodlomku
neposredno naslavlja Virilia:
¹V angleškem prevodu se naslov glasi Screened Out, kar lahko prevajamo na različne na-
čine, izzasloniti, raztegniti zaslon, biti izključen iz zaslona, pri čemer vsaka variacija im-
plicira specifične pomene. Pri tem se pojavljajo številna vprašanja, kot je denimo nasle-
dnje: kdo je tisti, ki je izrinjen iz »zaslona«? Je to morda subjekt?
230
Baudrillard, Ballard, Virilio
Sanjati o končni nesreči pomeni podleči iluziji konca. To pomeni
pozabiti, da je virtualnost sama virtualna in da po definiciji njen do-
končni prihod, njena apokalipsa, ne more prevzeti moči realnosti.
Apokalipse virtualnega in realnega časa ne bo ravno zato, ker realni
čas ukinja linearni čas in trajanje, s tem pa tudi razsežnost, v ka-
teri bi se lahko razvila do svojih skrajnih meja. Ni nobene linearno-
eksponentne funkcije Nesreče, prav tako ni nobene tovrstne funk-
cije za nič drugega. Možnost udejanjenja ostaja stvar naključja. Ra-
dikalni prelom z realnim, ki ga povzroča virtualno, zaton ali kolaps
časa, ki ga prinaša realni čas, nas varuje pred končno eksterminacijo.
Virtualni sistem, kot vsak drug, je pogubljen s tem, ko s širitvijo uni-
čuje lastne pogoje obstoja.
Ballard: trk
James Graham Ballard v romanu Trk iz leta 1973, ki ga v Simulakru in
simulaciji obravnava tudi Baudrillard, raziskuje tematiko človeške ume-
ščenosti v sodobno družbo, spolnosti in nasilja. Trk se na eni strani na-
naša na dobesedni trk v smislu avtomobilskih nesreč, na drugi pa na pro-
blematično srečanje med človekom in tehnologijo, ki odpira kompleksna
razmerja med spolnostjo, nasiljem, življenjem in smrtjo. Po romanu je bil
leta 1996 posnet istoimenski film v režiji Davida Cronenberga. Trk lahko
v skladu z opisom avtorja razumemo kot »tehnološko pornografijo«, v
kolikor večji del romana zavzemajo podrobni opisi seksualnih aktov v av-
tomobilih, ki se osredotočajo na možnost seksualnega vzburjenja ob ka-
tastrofalnih dogodkih, kot so avtomobilske nesreče, vendar zgodba z na-
slavljanjem eksistencialne problematike tematsko presega klasične okvire
pornografske literature. Oglejmo si opis doživljanja avtomobilskih nesreč
enega izmed likov v romanu (Ballard 1997, 10):
Pri Vaughanu je vsak razbiti avto sprožil drhtavico vznemirjenja,
tako je bilo z zapletenimi geometrijami vdrtega odbijača, z nepri-
čakovanimi različicami zmečkanih hladilniških reber, z grotesknim
previsom instrumentne plošče, ki jo je potisnilo proti voznikovemu
koraku kot v nekakšnem kalibriranem dejanju strojne felacije. Inti-
mni čas in prostor enega samega človeka je za vselej okamenel v tej
pajčevini kromiranih nožev in razpokanega stekla.
Avtomobilska nesreča tu deluje kot vpis v realnost, ki omogoča vznik
subjekta v prostoru in času nesreče. Subjekt se paradoksalno vzpostavlja
šele s tem, da v nesreči umre ali pa je vsaj življenjsko ogrožen. Obenem
231
Branko Žličar
gre za proces individualizacije v smislu izhoda iz anonimnosti: en sam
človek, ki »okameni« v nasilnem trčenju med organskim telesom in ma-
terijo, pri čemer trčenje pridobi naboj spolnosti. Avtomobilske nesreče
nimajo nobenega moralnega predznaka: Ballard vseskozi poudarja, da so
nesreče same po sebi nesmiselne, absurdne. Problem Vaughanove mor-
bidne obsedenosti je v tem, da avtomobilske nesreče išče, jih vnaprej na-
črtuje, s tem pa ravno izključuje kvaliteto naključnosti, akcidence, organ-
skosti. Nesreča je po definiciji dogodek, ki ga ni mogoče predvideti: je
anomalija, odklon od vsakdanje racionalnosti načrtovanja. Baudrillard
(1999, 141) o Trku zapiše naslednje:
V Crashu ni več fikcije niti realnosti, hiperrealnost ukine obe. Celo
ni več možne kritične regresije. Ta mutirani in spremenjeni svet si-
mulacije in smrti, ta nasilno seksualni svet, a brez želje, poln posilje-
nih in nasilnih, a kot nevtraliziranih teles, ta kovinski in intenzivno
pločevinasti svet, a brez čutnosti, hipertehničen, brez finalnosti – je
dober ali slab? Tega ne bomo nikoli vedeli. Preprosto fascinanten je,
ne da bi ta fascinacija implicirala vrednostno sodbo. V tem je čudež
Crasha.
Seksualnost je tu izpraznjena vseh afektov: ni želje, zadovoljitve, izpol-
njenosti, prav tako ni nobene možnosti vzpostavitve intimnega odnosa
dveh subjektov. Chaudhuri kot prevladujoče občutje tako v romanu kot
filmu vidi žalovanje v obliki melanholije. Protagonisti romana s prome-
tnimi nesrečami vedno znova poskušajo vzpostaviti željo, ki funkcionira
kot izgubljeni objekt. Vsakič znova je treba doživeti intenzivnost trka,
ki udeležence vsaj trenutno zavaruje pred apatijo, praznino (Chaudhuri
2001, 64). V zvezi s tem Baudrillard (1999) izpostavlja opise genitalij in
seksualnih aktov v izključno tehničnem ter sterilnem jeziku
Kljub Ballardovemu namenu, da bi Trk razumeli kot »prvi tehnološki
pornografski roman«, se pri branju zdi, da v celotnem besedilu ni no-
bene pornografske vsebine (Ballard 1997, 211). V seksualnih aktih ni no-
bene zapeljivosti, erotike, prav tako ni namigov o možnosti zadovoljitve.
Protagonisti hitijo od ene nesreče k drugi, dokler ne prispejo do tiste,
ki se konča s smrtnim izidom. Njihovo delovanje bi pri tem lahko med
drugim razumeli v smislu Bataillovega pojmovanja ekonomike presežno-
sti in trošenja, ki se zoperstavlja načelom racionalnosti (Cord 2017). Tu
je treba poudariti, da ima fascinacija pri Baudrillardu poseben pomen:
gre za »hladno« fascinacijo znakov nad znaki, ki ne predpostavlja nobene
vrednostne sodbe ali potenciala za vzpostavitev relacije med subjektom
232
Baudrillard, Ballard, Virilio
in objektom. Vsakršna realnost je produkt simulacije, ki je vseobsegajoča
Day v članku o Baudrillardovem branju Trka izpostavlja pomen Vau-
ghanovega spodletelega poskusa, da bi povzročil samomorilsko prome-
tno nesrečo, v kateri bi umrla filmska igralka ElizabethTaylor.Day (2000)
ta moment v romanu bere kot realno, ki se upira oz. zoperstavlja simu-
laciji hiperrealnega. Dejstvo, da je ta spodleteli poskus postavljen na sam
začetek romana, lahko beremo kot »napako« v sistemu simulakrov.V tem
smislu gre za interpretacijo, ki se zoperstavlja Baudrillardovi. V zvezi s
tem lahko izpostavimo ironičen podton romana, ki se nahaja v dejstvu, da
prometne nesreče kot take v sodobni družbi, prepredeni s prometno in-
frastrukturo in cestnim omrežjem, izgubijo naboj fascinantnega, šokan-
tnega spektakla. Reducirane so na raven vsakdanje statistike v rubrikah
črne kronike. Če si protagonisti romana prizadevajo z načrtnimi nesre-
čami kogar koli šokirati, jim v tem prav gotovo spodleti. Nesreče so že in-
korporirane v sistem, kar pomeni, da ga ne morejo ogroziti. Če izhajamo
iz marksističnega mišljenja, kapitalistični sistem že vsebuje »semena« la-
stnega uničenja, ali v Viriliovem kontekstu: v sebi kot negativnost že nosi
integralno nesrečo. Ponavljajoče se gospodarske krize v tem smislu niso
izjema, ampak so lastne notranjemu delovanju kapitalističnega sistema.
Eden od osrednjih likov romana, ki pomenljivo nosi ime avtorja, opi-
suje svojo prvo izkušnjo udeleženosti v prometni nesreči, pri čemer do-
godek nosi težo iniciacijskega obreda, paradigmatskega preloma v njego-
vem osebnem življenju (Ballard 1997, 34):
Po puhlosti vsakdanjega življenja in njihovih pridušenih dramah je
bila vsa moja organska sposobnost za spopad s telesnimi poškod-
bami že davno otopela ali pozabljena. Trčenje je bila edina resnična
izkušnja, ki sem jo doživel po dolgih letih. Prvikrat sem se fizično
soočil z lastnim telesom, z neizčrpno enciklopedijo bolečin in iz-
ločkov, s sovražnim pogledom drugih ljudi in z dejstvom mrtvega
človeka. Ker so me nenehno bombardirali s propagando o prometni
varnosti, mi je bilo skoraj v olajšanje, da sem se zapletel v resnično
nesrečo.
Nesreča fascinira predvsem zaradi fizične realnosti trka, ki »aktivira«
telo s tem, da ga odpre intenziteti bolečine, odprtih ran, adrenalina. Cord
izpostavlja, da lahko ta moment v romanu med drugim razumemo s po-
močjo konceptov »želečih strojev« in »teles brez organov«, ki sta jih v
njunem skupnem delu razvila Deleuze in Guattari. Avtomobilske nesreče
v tem okviru odpirajomožnosti nove produkcije želje, ki ni negativno za-
233
Branko Žličar
znamovana z mankom ali s kompenzacijo, ampak s pozitivno produkcijo
novih oblik »želečih strojev«, ki so produkt srečanja organske in neor-
ganske materije (Cord 2017).
V svetu simulakrov kot generiranihmodelov realnosti somerila za »re-
snično izkušnjo« prignana do skrajnosti: občutek resničnosti je tu pogo-
jen s kontekstom smrtne nevarnosti, v katerem se odvijajo prometne ne-
sreče. Če se želimo prebiti iz sistema simulacije, je treba zastaviti življenje.
Zadnji del odlomka implicira pomen avtomobilske nesreče kot strategije
upora proti sistemu, ki seže onkraj individualnega okvira (samouresni-
čitev v spolnem užitku, nasilju, destrukciji). Protagonist romana najde
olajšanje v tem, da z udeleženostjo v prometnih nesrečah na nek način
kritično naslavlja »propagando o prometni varnosti«. Tu se lahko ozremo
v morebitno prihodnost samovozečih oz. »avtonomnih« avtomobilov, ki
vozijo na podlagi kombinacije senzorjev, radarjev, kamer in umetne in-
teligence. Eden izmed glavnih ciljev avtonomnih avtomobilov je zmanj-
šanje števila prometnih nesreč. Eden izmed argumentov je v tem, da je za
veliko večino avtomobilskih nesreč odgovoren »človeški dejavnik«, ki ga
je posledično treba zmanjšati oz. regulirati. Hiperrealni svet simulakrov
temelji na modelih, ki različne vidike življenja poskušajo urejati po vna-
prej določenih »scenarijih« oz. predvidevanjih: sem spada tudi organiza-
cija prometne infrastrukture in optimizacija omrežij, katere končni cilj
je eliminacija nesreč kot nepredvidljivih, nezaželenih »napak« v sistemu.
Cord (2017, 18–19) v temkontekstu predlaga tezo, po kateri ekstremno ob-
našanje protagonistov romana lahko razumemo kot obliko radikalnega
odpora oz. katastrofično strategijo ali strategijo katastrofe.
Baudrillard: realno kot nesreča hiperrealnosti
Kljub splošnemu vtisu fatalizma in brezizhodnosti ob natančnejšem bra-
nju pri Baudrillardu najdemo številne točke, ki odpirajo možnosti za mi-
šljenje odpora proti sistemu simulacije in simulakrov. Namig, ki podpira
mišljenje v tej smeri, najdemo v sami zasnovi Baudrillardovega pojmova-
nja hiperrealnosti. Baudrillard ves čas govori o »izgubi realnosti«, s tem
pa privzema prav tisto nostalgično držo, ki jo sicer kritizira. Doba simula-
cije z logičnega vidika ne bi smela dopuščati nobenega »prej« ali »potem«,
ki bi funkcioniral kot »drugo« simulakra, saj smo vselej že v sistemu si-
mulakrov, ki ne dopušča nobene zunanje pozicije. Če tovrstna zunanja
pozicija ni mogoča, potem Baudrillard sploh ne bi mogel pisati o hiper-
realnosti oz. privzeti kritične drže v pomenu filozofske teorije. To velja
tudi v primeru, če pristanemo na možnost, da Baudrillard piše »zgolj«
234
Baudrillard, Ballard, Virilio
na deskriptivni ravni. Vsak opis že nujno predpostavlja kritično držo. K
temu dodajmo, da Baudillard z referencami na »patafiziko« in občasnimi
namigi, da bi bilo treba izumiti nov način pisanja, še zdaleč ne zapade
v apatičnost ali fatalizem, ki ne bi dopuščal možnosti odpora proti sis-
temu simulakrov. Številne kritike, ki Baudrillarda označujejo za nihilista,
so površinske ali enodimenzionalne. V zvezi s temMerrin (2001, 88) trdi,
da nihilizem, ki ga opisuje Baudrillard, ni njegov nihilizem, temveč nihi-
lizem same podobe in procesa simulacije. Realno kot »drugo« simulakra
v Baudrillardovem delu ostaja nedefinirano, kar ni nujno pomanjkljivost
njegove misli: lahko jo razumemo kot odprtost za nove interpretativne
možnosti. Ena izmedmožnosti je branje Baudrillarda s pomočjoDerrida-
jevega pojma, ki je v angleškem prevodu zapisan kot hauntology, nanaša
pa se na spektralno prisotnost nečesa, kar preganja, tudi straši (Derrida
2006).² Realno je v hiperrealnosti prisotno na način spektralne prezence.
V jedru procesa simulacije realno vztraja kot nesreča, »negativni« ele-
ment, ki se ga ni možno znebiti z modeliranjem hiperrealnosti. Pri tem je
v ospredju predvsem pomen nesreče kot akcidence: je tisto, česar ni moč
v celoti predvideti, napovedati, nadzorovati. Na abstraktni ravni lahko
pojmovanje nesreče apliciramo tudi na Baudrillardovo teorijo simulacije
in simulakra, pri čemer realno v hiperrealnosti dobi značaj akcidence oz.
nepredvidenega elementa. Na tem mestu je treba izpostaviti pomen si-
tuacionističnega gibanja in Deborda, ki je s svojim konceptom spektakla
pomembno vplival na Baudrillardovo misel (Debord 1999). Emancipa-
torni zastavek situacionistične misli je predvsem v tem, da je realnost, ki
bi se zoperstavila spektaklom, treba šele izumiti. Simulacija ne more pov-
sem uspešno ustvariti ali reproducirati realnosti, ne da bi se v tem pro-
cesu nekaj izgubilo. Če v sklepnem delu ostanemo v horizontu romana
Trk: sodobni človek se na različne načine zapleta v nesreče, pri čemer gre
za trčenje z realnim. Prav tu lahko iščemo možnosti nove subjektivitete,
ki se odpira na mejah hiperrealnosti.
Literatura
Ballard, James Graham. 1997. Trk. Prevedel Jure Potokar. Ljubljana: dzs.
Baudrillard, Jean. 1999. Simulaker in simulacija; popoln zločin. Prevedla Anja
Kosjek in Stojan Pelko. Ljubljana: šou, Študentska založba.
———. 2002. ScreenedOut.Prevedel Chris Turner. London inNewYork:Verso.
²Vangleškemprevodu hauntology gre za združitev besed haunting (preganjanje, strašenje)
in ontology (ontologija). V slovenščini ni ustreznega prevoda, ki bi ohranil Derridajev
pomen sintagme, zato v članku navajam angleški prevod.
235
Branko Žličar
———. 2003. The Spirit of Terrorism. Prevedel Chris Turner. New York: Verso.
Chaudhuri, Shohini. 2001. »Witnessing Death: Ballard and Cronenberg’s
Crash. Strategies: Journal of Theory, Culture & Politics 14 (1): 63–75.
Cord, Florian. 2017. J. G. Ballard’s Politics: Late Capitalism, Power, and the Pa-
taphysics of Resistance.Anglia Book Series 54. Berlin: De Gruyter.
Cronenberg, David, režiser. 1996. Chrash. Alliance Communications, 1 ura, 40
min.
Day, Aidan. 2000. »Ballard and Baudrillard: Close Reading Crash.« English 49
(159): 277–293.
Debord, Guy. 1999. Družba spektakla; Komentarji k Družbi spektakla; Panegi-
rik: prvi del. Prevedli Meta Štular in Tanja Lesničar Pučko. Ljubljana: šou,
Študentska založba.
Derrida, Jacques. 2006. Specters of Marx: The State of the Debt, The Work of
Mourning & the New International. Prevedla Peggy Kamuf. New York in
London: Routledge Classics.
Merrin, William. 2001. »To Play with Phantoms: Jean Baudrillard and the Evil
Demon of the Simulacrum.« Economy and Society 30 (1): 85–111.
Virilio, Paul. 1996. Hitrost osvoboditve. Prevedel Stojan Pelko. Ljubljana: Štu-
dentska organizacija Univerze.
———. 2000. The Information Bomb. Prevedel Chris Turner. London: Verso.
———. 2007. The Original Accident. Prevedla Julie Rose. Cambridge: Polity.
236