Reparacije civilnega prava.
Prof. dr. Lapajne.
Četrti del: Spori.
Pričel sem z iskanjem skupne pravine osnove obligacij ex variis causarum figuris in jo našel v »reparaciji civilnega prava«. Seveda je »reparacija« zgolj konstruktiven pripomoček. V zakonodajah abstraktne reparacije ni; če naj postane institut zakona, morajo pristopiti k njenim preskrominim predpostavkam še nadaljnje. Šele po pristopu teh nadaljnjih predpostavk se razvijejo iz nje posamezne obligacije ex variis causarum figuris n. pr. izpodbojni, kondikcijski, gestijski, ver-zijski zahtevki. Kar se tiče norm, imajo iz istega razloga vse obligacije ex variis causarum figuris skupne samo tiste, ki izhajajo iz bistva reparacije; vsaka posamezna ima še svoje posebne.
Po odkritju reparacijske narave obligacij ex variis causarum figuris smo dalje našli, da imajo enako reparacijsko naravo še drugi obveznopravni zahtevki n. pr. revokacijski, jamčevalni, regresni, impenzni. Ti sicer niso tako izgubljeni v pravnem svetu, kakor so obligacije' ex variis causarum figuiris doslej, marveč jih zakonodaje in pisci spravljajo v zvezo z drugimi pravnimi instituti, največ s pogodbenim pravom. Vendar sledi iz njih reparacijske narave, da je ta zveza tehnična; sistematično spadajo tudi oni v skupino reparacij-skih zahtevkov.
Končno smo odkrili, da imajo reparacijsko naravo tudi deliktni in quasideliktni zahtevki; zadnje smo uvrstili med reparacije, deliktni zahtevki pa morejo radi kontinuitete pravne doktrine tvoriti tudi naprej posebno kategorijo.
13
Reparacije civilnega prava.
Ce primerjamo bistvo vseh reparacijsl^ih zahtevkov, vidimo, da jim je skupni cilj, se boriti proti dejanskim, neprav-nim izpremembam v avtonomni pravni sferi pravnih subjektov. Sredstvo borbe je priprosto: vzpostavitev izpremenjene pravne sfere v stanje pred izpremembo. Ta restitutio inintegrumse pa daje samo, če je bila izprememba za pravini subjekt kvarna. Reparacija v svoji abstraktni konstrukciji tvori torej nekak z a p 1 o d e k različnih, od zakoncUdaj statuiranih korektivov zoper kvarne dejanske, nepravne izpremembe v avtonomni pravni sferi pravnih subjektov.
Še ene omejitve je treba, oziroma še eno svojstvo reparacije je treba poudariti, da jo bomo razločevali od drugih sorodnih pravnih lekov. Reparacija učinkuje relativno, le proti določnemu tožencu, ne absolutno proti vsakokratnemu lastniku stvari (kadar se nepravna izprememba sploh tiče za lastnino sposobne stvari). V stvarnem pravu imamo namreč sorodne, absolutno učinkujoče pravne leke z istim ciljem restitucije n. pr. vindikacije.
Vsa ta spoznanja nas usposabljajo, da se lotimo z večjim izgledom na uspeh, kakor doslej, rešitve spornih vprašan] v tem delu obveznega prava. Pri tem reševanju se bom oziral zgolj na spore, ki so nastali pri tolmačenju naše domače zakonodaje. Najprej (XXI) se povrnem na zavrnitev obogat-bene obrazložitve obligacij ex variis causarum figuris. Nato (XXII—XXVI) preidem k sporom, ki se tičejo posameznih obligacij ex variis causarum figuris v istem redu, v katerem sem jih opisal v tretjem delu. Končno preiščem najpraktičnejši spor: aH more nastati okvarjencu iz istega dejanskega stanu alternativno več reparacijskih zahtevkov, tako da se more poslu-žiti norm enega ali drugega, katere so zanj ugodnejše (XXVII); zlasti ali je možen zaeno obstoj deliktnega in drugega (kon-dikcijskega. verzijskega, jamčevalnega zahtevka (XVIII). V zvezi s tem se končno pobavim z možnostjo sočasnega obstoja reparacijskega in pogodbenega (XXIX) ter reparacijske-ga in stvarnopravnega zahtevka (XXX).
XXI. Obogatbeno obrazložitev obligacij ex variis causarum figuris in ostalih reparacij imam za zgrešeno. Zgrešena je že radi tega, ker ni ne popolna, ne dosledna. Z obogatbo
Reparacije civilnega prava. 195'
se sploh ne dajo obrazložiti tiste reparacije, ki nastanejo eni stranki brez ozira na to, da je druga obogatela. Obogat-bena konstrukcija dovede le pri nekaterih reparacijah do enakega učinka kakor reparacijska. To upravičuje deloma, da so na njo pristale moderne zakonodaje.
1. Reparacijska ideja gre za odškodovanjem neopravičeno prikrajšanega, obogatbena za tem, da se odpravi neopravičena obogatba. Kadar je v praksi tožnik prikrajšan ex tunc ( ob nepravni izpremembi) za toliko, za kolikor je toženec obogaten ex nune (ob uveljavljanju zahtevka), se razlika med ciljema obeh zahtevkov niti ne opazi. Tem večja je v drugih primerih, ki tvorijo pretežno večino. Za našo domačo zakonodajo zastopa obogatbeno idejo zlasti Swoboda, dasi tudi on ni povsem dosleden. Hudo napada Ehrenzvveiga, ker se je ta, vsaj pri nekaterih reparacijah (kondikcijah). eman-cipiral od obogatbene ideje in jih proglasil za gole restitu-cijske zahtevke (Riickforderungsanspriiche). Verzije razlaga tudi Ehrenzweig iz protivnikove obogatbe; pri izpodbojnili in gestijskih zahtevkih opušča njih uvrstitev med obogatbene ali restitucijske. Obogatbena ideja v svojem čistem jedru t. j. zavezanost neopravičeno obogatenega, da vrne obogatbo ne glede na to, aH je radi njegove obogatbe kdo prikrajšan ali ne, nima nobene ratio legis zase ter je tudi neizvedljiva. Komu naj se v primeru, če ni nihče prikrajšan, obogatba izroči? Komurkoli bi se dala, bi postal zopet neopravičeno obogaten; circulus vitiosus ne bi imel konca. Obogatbena ideja ima smisel le, če se je obogatba enega zgodila na kvaro (škodo) drugega in je pravno neopravičena- Kvara (škoda) je torej neizbežna predpostavka vsakega teh zahtevkov, naj jim bo temelj reparacijska ali obogatbena ideja. Postaviti temelj zahtevka na obogatbo toženca ne glede na kvaro t o ž n i k o Vo, se ni i zdi a b s u r d u m.
To mora priznati tudi Sw oboda v specijalnem primeru impenznega zahtevka: »Patroški se morejo terjati le, kolikor je nastopila obogatba. Obogatbo pa je izročiti le d o višine potroškov in nasprotno potroške povrniti le do višine obogatbe: vselej torej manjši znesek«. Zadnje ni vedno pravilno.
13*
196 Reparacije civilnega prava.
2. Obogatba ni vedno neizbežna predpostavka za nastanek reparacije kakor je kvara. Imamo reparacije, ki nastanejo zgolj radi neopravičene kvare tožnikove brez vsakega ozira na obogatbo tožencev o. Teh primerov si obogatbena ideja sploh ne more tolmačiti. Primeri so dvojni: predvsem taki, kjer se niti ne zahteva, da bi bil toženec postal obogaten ex tunc (ob dejanski, nepravni izpremembi) n. pr. reparacijski zahtevek gestorja v sili napram dominusu. Številnejši so drugi primeri, v katerih je bil toženec okoristen ex tunc, a ni treba, da je še ex nune (ob uveljavljanju reparacije). Sem spadajo zlasti izpodbojni zahtevki (z eno izjemo), kondikcijski in ver-zijski napram mala fide prejemalcem. Tu se ne jemlje noben ozir na to, ali toženci ob uveljavljanju zahtevka še posedujejo, kar so prejeli, ali ne. Moderne zakonodaje, ki se potegujejo za obogatbeno utemeljitev vseh teh zahtevkov, so siljene, delati tukaj izjeme od svojih načelnih norm, a primer nujne gestije so morale uzakoniti izven vsake zveze z obogatbeno idejo. Reparacijska ideja ne prihaja v nobeno zadrego, ker ji zadostuje za nastanek zahtevka neopravičena kvara tožnikova brez ozira na toženčevo obogatbo. Zadnja je le posebna predpostavka nekaterih reparacij, ne spada pa k njeni osnovi.
3. Katere so tiste reparacije, za katerih nastanek se terja poleg neizbežne tožnikove kvare obstoj toženčeve obogatbe ob uveljavljenju zahtevka (ex nune), smo videli v tretjem delu. Zlasti se zahteva ta dvojna predpostavka, tožnikove kvare ex tunc in toženčeve obogatbe ex nune, pri izpodbojnih zahtevkih radi neodmenskega razpolaganja (gori citirana izjema), dalje pri kondikcijah in verzijah napram bona fide prejemalcem. Potrebo nadaljnega obstoja toženčeve obogatbe v teh primerih smo si razložili z normami posestnega prava: Dobro-verni prejemalci kasneje kondicirane stvari ali prejemalci ne-odmenskih razpolaganj insolventnega dolžnika itd. uživajo pravice dobroverne posesti« in se za užitek teh pravic ne morejo delati odgovorne. Odgovorni so torej le, kolikor svoj neopravičeni prejem ob uveljavljanju reparacije še posedujejo. Z drugimi besedami: vračajo samo, kar jim je od prvotnega pre-
Reparacije civilnega prava. 197
jema po izvrševanju posestnili pravic še ostalo. Ta ostanek utegnemo imenovati obogatbo«, a moramo obdržati v vidu, da »obogatba« ni nič drugega, nego prvotni prejem, reduciran za commoda bona fide possessionis. Takisto moremo ostati za to obsežno podskupino reparacijskih zahtevkov pri nazivu »obogatbenih«, a ne v smislu, češ da so nastali iz toženčeve obogatbe, temveč le v smislu,,da se pri njih tožnikova kvara ne da reparirati brez toženčeve obogatbe. Tudi obogat-beni zahtevki nastanejo radi tožnikove kvare in v trenutku te kvare. Okvarjencu se priporoča, da pospeši uveljavljenje reparacijskega zahtevka, da iiapravi čim prej konec toženčevim posestnim pravicam. Obogatbeni zahtevki se torej od ostalih reparacijskih ne razlikujejo po ničemer drugem, nego da je k reparacijskemu dejanskemu stanju pristopila protivnikova dobra vera, in da izvaja pro-tivnik iz svoje dobre vere pravice dobrovernega posestnika. Okolnost, da je protivnik dobre ali slabe vere, je pa postran-ščina, ki pri teoretičnem iskanju pravne osnove teh zahtevkov ne sme motiti.
4. Reparacijski zahtevek vsebuje, kakor smo se tudi že prepričali, tožnikovo kvaro, ne toženčevo obogatbo. Pri nekih reparacijah sta seveda predmet tožnikove kvare in toženčeve obogatbe identična n. pr. ipri kondikcijah; tukaj razlikovanje ni važno. Tem važnejše je pri gestijskih in impenznih zahtevkih. Naj obsegajo impenze glavnico, trud ali oboje, tožnik ne more nikdar zahtevati od dominusa, naj mu vrne svojo obogatbo, t. j. tisto korist, ki jo je pridobil vsled impenz. Tudi gerent, ki reši tujo premičnino (§ 403) ali tuje blago iz skupne nevarnosti (§ 1043), ne more zahtevati, da se mu izroči oteta stvar ali ustrezni del iste. Vsi ti okvarjenci morejo marveč zahtevati le (denarno) odškodnino za svoj trud oziroma za žrtvovano stvar. Po obogatbeni ideji pa bi mogli logično terjati vsi, da jim toženec prepusti pribavljeno obogatbo. S to idejo ostanemo torej tudi tu na cedilu. Zlasti se ne dajo spraviti z obogatbeno idejo v sklad določbe pozitivnih prav, ki priznavajo tožnikom v vseh takih primerih le denarno izravnavo njih škode.
198 Reparacije civilnega prava.
Obseg reparacijskega zahtevka se ravna, kakor smo tudi ugotovili ponovno, po obsegu tožnikove kvare, ne po obsegu toženčeve obogatbe. Zadnje le izjemoma takrat, kadar je pristopila k dejanskemu stanu reparacije protivnikova dobra vera, ako se je ta poslužil pravic dobrovernega posestnika, in se reparira tožnikova kvara le v mejah toženčeve obogatbe ex nune.
5. Iz reparacijske, ne tudi iz obogatbene ideje se dajo končno razlagati določbe o odgovornosti za naključno propast, ki je zadela predmet reparacije izza nepravne imovinske izpremembe. Po obogatbeni ideji bi trpel ta periculum vedno tožnik glede na to, da je največ, kar dobi, toženčeva obogatba ex nune. Reparacijska ideja nasprotno zahteva, da se reparira vsa tožnikova kvara. Določbe domače zakonodaje dajejo tudi v tem pogledu prav reparacijski, ne obogatbeni ideji. Tudi o tem smo se že prepričali v tretjem delu. Obogatbena ideja prodre zopet le takrat, kadar je bil prejemalec dobre vere in uživa commoda dobroverne posesti, med katere spada tudi njegova neodgovornost za predmete, ki propadejo po naključbi vsled njegove posesti. V vseh drugih primerih pa je prejemalec odgovoren za naključbo. zlasti takrat, kadar je prejel tožnik.;v predmet mala fide; mesto propalega predmeta plača njegovo denarno vrednost.
Seveda vplivajo na norme pozitivnih prav o odgovornosti za naključno propast vsled tuje posesti še druge okolnosti n. pr. da predmet ni bil species, ampak genus (genus pcrire non potest), da predmet niso bile stvari, ampak osebne činitve, in, če so bile stvari, da po prejemu niso obdržale svoje samostojnosti, ampak se spojile s protivnikovo lastnino in si.
Tukaj ne zadostuje ugotovitev, da se z obogatbeno idejo ne da opravičiti norma zakona, da je toženec za predmet reparacije, ki je propal po naključbi vsled njegove posesti, odgovoren kljub temu. da n i obogaten.
XXri. Pri izpodbojnih zahtevkih, skrbno izdelanih že v starem izpodbojnem redu (Steinbachovo delo), imamo razmeroma malo sporov. Tembolj čudno se zdi, da se juristi še niso zedinili, ali učinkuje izpodbojni zahtevek absolutno ali relativno. Pretežna večina je mnenja, zasto-
Reparacije civilnega prava. 199
panega v tretjem delu, da je učinek izpodbijanja zgolj relativen; vrhtega da je uveljavljanje te relativne ničnosti (neučinkovitosti) odvisno od volje prikrajšanega upnika in da sega samo tako daleč, kakor njegova kvara. Ehrenzweig Je nasprotnega mnenja, ki ga utemeljuje z nastopnimi (slabo umljivimi) argumenti: «Po § 27 steč. r. in § I izpodb. r. je treba izreči, da je izpodbijano pravna dejanje neučinkovito napram upnikom. To more pomeniti le, da je sodna odločba pravooblikujoča (rechtsgestaltend): odločba vzame moč (ent-kraftet) uspešno izpodbitemu dejanju, kolikor so prizadeti stečajni upniki ali poedini stečajni upnik.»
Da se izpodbojni zahtevek ne da utemeljiti z moderno obogatbeno idejo, priča že Mayrovo delo: »Ce torej objame izpodbojni zahtevek vrednost činitve ne glede na obogatbo in če je vrh tega podan samo proti onemu, ki je stal
enkrat v določnem odnosu k stvari, je s tem.....največ pri-
spevano k pravemu stvarnemu položaju«. Tako si razlagam, da niti švicarski, niti nemški juristi ne uvrščajo izpodbojnega zahtevka ali posamezne primere njegove med obogatbene. Da pa izpodbojni zahtevki ne stoje izven sistema, kakor bi se sklepalo iz njih učbenikov, ampak da se dajo brez težave in brez ostanka uvrstiti v sistem s pomočjo reparacijske ideje (med reparacijske zahtevke), o tem naj nas prepriča še nekaj domačih judikatov o izpodbojnih zahtevkih (cit. po Manzu): »Dopustna je obsodba iz drugega izpodbojnega razloga, kakor iz onega, ki je uveljavljen v tožbi. (Pravilno, kajti temelj tožbe tvori okrnitev tožnikove pravne sfere na eden a 1 i drugi, v izpodbojnem pravu predvideni način; ni relevantno, na kateri.) »Druge osebe se ne morejo pozivati na izpodboj-nost.« (Njih pravna sfera z izbodlbojnim dejanjem ni okrnjena.) — »Izpodbijanje predpostavlja tožnikovo kvaro; je torej izključeno, če bi tožnik tudi sicer ne prišel do kritja.« (Kvara tožnikova, ne korist protivnikova, utemeljuje izpodbojni zahtevek!) — »Če se izreče, da zastavna pravica ni učinkovita, odpade preostanek po kritju tožnika (hyperocha) na izpodbito hipoteko, ne na vmes (pred tožnikom) locirane hipoteke.« (Izpodbojni zahtevek gre zgolj za restitucijo tožnikove pravne sfere; tega restituiranja je konec, čim je tožnik
200 Reparacije civilnega prava.
I
repariran). — »Z učinkovitim izpodbijanjem izpodbijajoči hipotekami upnik ne stopa v prednost izpodbite zastavne pravice.« (S tem bi dosegel več, nego svojo restitucijo).
XXIII. Pri kondikcijah zagovarja njih obogatbeno naravo Swoboda z besedami: »Oba instituta, verzija in kon-dikcija, našega o. d. zak. sta obvladovana glede na poštenega posestnika od osnovno različnih načel. Vodilna misel § 1431 je naravna pravičnost, da naj nihče ne obogati b tujo škodo, dočim črpa § 1041 svojo vsebino iz prava odškodnine. Ni moči pri reševanju pravnih primerov ti dve načeli (dvostransko obogatbo in enostransko odškodovanje) vzajemno dopolniti, ne da bi grešili proti strogo sistematični izgraditvi o. d. z.« Swobodove argumente, uporabne po lastnem priznanju samo za eno skupino kondikcij (napram poštenemu posestniku), zavrača že Ehrenzv^eig: »Kondikcije ne temelje na obogatbi, ampak na neutemeljenosti činitve. Naloga kondikcij ni, odvzeti prejemalcu obogatbo, marveč činitev rescindirati (riickgangig machen) in po možnosti vzpostaviti prejšnje stanje.... Kondikcije nudijo činilcu včasih več, včasih manj, kakor obogatba in so dopustne celo v primerih, ko prejemalec od vsega po-četka ni bil obogaten.« Ehrenzweig imenuje kondikcije zato »RUCkforderungen« in jih razlaga iz neutemeljenosti činitve. S tem se E. v pogledu kondikcij za las približuje naši reparacijski obrazložitvi. Neutemeljenost »činitve« seveda že pojmovno ne more tvoriti pravne osnove zahtevka, pač pa neutemeljenost (ničnost) izpolnilvene pogodbe, kateri je bila činitev sredstvo.
(Na tem mestu sili prilika, da iznova opozorim na nevarnost, ki preti našemu pravnemu sistemu vsled vtihotap-Ijanja mu neznanega pojma »obogatbeni zahtevek«, pri čemer nas puščajo mlajši zakoni, ki se poslužujejo tega naziva, vrhtega v nejasnem, katere reparacijske zahtevke ž njim označujejo.)
Reparacijski značaj kondikcij potrjuje tudi polno domačih judikatov: »Neopravičljivost zmote ne izključuje zahteve vrnitve.« (Cinilec je okvarjen brez ozira, aH po lastni krivdi ali brez nje) — »Plačilo ex causa judicati se ne da kondici-rati.« (V tem primeru imovinska izprememba na tožnikov!
Reparacije civilnega prava. 201
Strani ni zgolj dejanska, ampak je pravna, čim je postal ju-dikai pravnomočen.) — Kondikcija gre na vrnitev, ne na povračilo vrednosti.« (Kjer je še možna naturalna restitucija, ne pride do veljave civilna.) — »Kondikcija je zasebnopravni zahtevek, dasi bi bilo vprašanje indebita javnopravno.« (Plačilo nedolga je okrnilo dolžnikovo zasebno imovino, dasi je bil namen, izpolniti javnopravno obveznost.) — Kondikciji sine causa ne nasprotuje exceptio rei judicatae potem, ko je bila zavrnjena tožba iz posojila.« (Sigurno ne, ker je zavrnitev posojilne tožbe šele odkrila ono kvaro, ki utemeljuje kon-dikcijo.)
Nekateri mlajši pisci n. pr. W6ss, Mayr, Bloch i. dr. izvajajo kondikcije iz verzij. Te pisce je zavrnil že Wellspacher v cit. delu. Vendar se mi kategorična zavrnitev po W. in tajenje vsake zveze med kondikcijami in verzijami ne zdi umestno, ker pripadata oba zahtevka reparacijam, in ]e poleg tega naša pozitivnopravna verzija uporabna cesto subsidiarno, kadar manjka specialnejše reparacije. Da pa stavlja Swoboda kondikcije in verzije celo v neko načelno nasprotje med seboj, je po gori izvedenem zgrešeno.
Da učinkujejo kondikcije relativno, ne absolutno, o tem med znanstveniki ni spora. V stečaju n. pr. plačnik nedolga ne uživa nobenih prednosti pred stečajnimi upniki; le kadar je prejel nedolg stečajni sklad sam, tvori kondikcija po § 46 št. 4 skla-dovno terjatev. Pasivno legitimirana za kondikcijski zahtevek ne postane oseba zato, ker je prejela kondicirano stvar od prvotnega prejemalca (če ne gre za delikt, na katerem bi bila soudeležena.)
V pogledu kondikcijam sorodnih jamčevalnih zahtevkov je še 'nerešen nastopni spor. Po prevladajočem mnenju, ki ga zastopa naš judikat št. 228 in motivi k tretji no-veh, je kupec, ki je sprejel pomanjkljivo blago, proti prodajalcu omejen na jamčevalne zahtevke (redhibitoria oziroma a. quanti minoris) in nima več proti njemu zahtevka na ponovno dobavo ozir. če je dobavni rok potekel, zahtevkov iz zamujene izpolnitve. P i s k o tega n e priznava in ne more razumeti, zakaj naj bi prejemnik pomanjkljivega blaga, ki je blago sprejel v nekrivnem- nepoznavanju pomanjkljivosti, izgubil svoj
202 Reparacije civilnega prava.
prvotni zahtevel<^ na dobavo blaga pogojene kvalitete oziroma svoje zakonite zahtevke iz zamujene izpolnitve. (Lehr buch des osterr. Handelsrechtes, 1923.) Svoj nasprotni nazor, da obdrži imenovane zahtevke, izvaja s temi besedami: ;-V vseh primerih pomanjkljive dobave prodajalec ni izpolnil svoje dobavne obveznosti. Dobava pomanjkljivega blaga ni izpolnitev. Kupec more tedaj pomankljivo blago zavrniti kot neizpolnitev (čl. 346)... ter zahtevati izpolnitev pogodbe z dobavo, zakonu in pogodbi ustreznega blaga... Ako prodajalec tej zahtevi v roku, ki mu je za izpolnitev pogodbe na razpolago, ne ustreže, ga zadenejo posledice morae po čl. 355. Pa ne radi tega, ker je dobavil pomanjkljivo blago, ampak zato, ker ni dobavil nepomanjkljivega. Ta pravni položaj se ne izpremeni, če je kupec, nepoznavajoč pomankljivost blaga, sprejel pomanjkljivo blago 'kot izpolnitev. Kupec more naknadno, ko pomanjkljivost odkrije, še vedno odstraniti v n a-n j i videz ugasnitve dobaviteljeve obveznosti ter zahtevati nepomanjkljivo blago in uveljavljati posledico zamude po čl. 355 ...«
S stališča reparacijske ideje je k temu sporu reči: Naša lex lata razMkuje med bistveno in nebistveno pomanjkljivostjo blaga. — V zadnjem primeru pušča pomanjkljivi izpolnitveni akt v veljavi in daje reparacije potrebnemu kupcu zgolj akcijo quanti minoris. S tem ga ima za odškodo-vanega; dasi ga ne zadene nobena osebna krivda, mora blago protipogodbene kvalitete obdržati in se zadovoljiti s popustom na ceni. Ta konstrukcija ustreza potrebam trgovskega prometa; priznati pa se mora. da bi mogla druga konstrukcija kljub nebistveni pomanjkljivos'ii izpolnitveni akt razveljaviti in pridržati kupcu od Piska ierjane pravice. — V drugem primeru (bistvene pomanjkljivosti kvalitete) razveljavlja izpolnitveni akt tudi lex lata: kupec mora vrniti blago, dobavitelj kupnino. Na škodi ne sme ostati nobeden, reparacija mora biti obojestranska in popolna. To, prvo posledico normira zakon jasno. Kar se pa tiče nadaljnjega obstoja pogodbene dobavne obveznosti, zakon molči, in res ni uvideti, zakaj naj bi ta dobavna obveznost radi izjalovljenega prvega izpolnitve-nega poskusa ugasnila, in zakaj naj razočarani kupec ne bi
Reparacije civilnega prava. 203
imel pravice, zahtevati ponovno dobavo, če je še čas, oziroma, če ga ni, posledice iz zamujene dobave. Redhibitoria, na katero ga omejuje judikat št. 228, očuva kupca samo kvare. A nihče ne trguje zato, da se očuva kvare, ampak zato, da napravi dobiček. Vsaj de lege fe-renda je torej pristati na Piskovo mnenje, da ostanejo prejemniku blaga bistvenih pomanjkljivosti po rescindiranju izpol-nitvenega posla pridržani zahtevki iz prvotne pogodbe (dobavni), oziroma iz zakona (zamudni). Brez dvoma takrat, ko s,e je dobavilo pomanjkljivo blago mala fiue. V tistih primerih, kjer se je mesto pogodbenega blaga dobavil aliud, že po današnji judikaturi ni dvoma, da ostane pravica do ponovne dobave ohranjena.
V dokaz, da so tudi Jamčevalni zahtevki reparacijski in da jih ni moči razlagati iz obogatbe toženčeve, ampak le iz kvare tožnikove, še sledeča reminiscenca: Ko je šlo ob ko-dificiranju nemškega drž. zakonika za pravno naravo zahtevka iz laesio enormis (ki kasneje ni bil uzakonjen), se Je pojmovanje tega zahtevka kot obogatbenega in njegovo normiranje v poglavju o neopravičeni obogatbi izrecno odklonilo, češ da za nastanek tega zahtevka ni merodajna toženčeva obogatba, temveč tožnikova kvara.
X.X1V. Najbolj sporna vprašanja o gestijskih za. htevkih so:
1. Ali se razumevajo z izrazom »potroški« (Aufvvand), ki ga rabijo §§ 1036, 1040 in 1042, oz. z izrazom »stroški« (Kosten), ki se ga poslužuje § 1037, samo stvarni ali tudi osebni geren-tovi potroški, z drugimi besedami: ali gre gerentu (kadar mu gre) nadomestek zgolj za trošene stvari ali tudi za trošeni osebni trud? Jasen je zakonodajec v odgovoru na to vprašanje samo pri določbah §§ 391 in 403 in čl. 10 naše lex Rhodia iz 1. 1912. V teh določbah prisoja najditelju oziroma reševatelju oba nadomestka: tako za stvari, kakor osebni trud. So-h te tri določbe zgledi splošno veljavnega načela ali izjeme tega načela? Judikatura ni dosledna; največkrat nagiblje k zadnjemu mnenju (glej sodbo k § 1036): »Poslovatelj sme terjati samo povračilo potroškov, ne tudi mezde za izgubo časa in za trud.« A so tudi judikati
204 Reparacije civilnega prava.
nasprotne vsebine, zlasti iz mlajše dobe (glej sodbo k § 1042 iz 1. 1912): »Povračilo se more zahtevati tudi za potrošeni čas in trud.« Pisci, ki so se bavili z reševanjem tega spora (zlasti Petražycki), pritrjujejo vsi prvemu, za gestorja ugodnejšemu mnenju. To mnenje podpira tudi reparacijska narava gestijskega zahtevka. Vsak reparacijski zahtevek terja, čim so podane za njegov nastanek zakonite predpostavke, da mora biti reparacija popolna. Ta popolnost mora veljati tudi za gestijski zahtevek. Ni uvideti, zakaj naj bi se gerent, ki je moral uporabiti več produkcijskih faktorjev, odškodoval samo za eden (glavnico), ne tudi za drugi (trud)? Dalje, zakaj naj bi bil gerent, ki je uporabil v večji meri en faktor, kakor drugi, na boljšem od onega, ki je uporabil v večji meri drugi faktor, na primer pleskar na boljšem, nego slikar? Razlikovanje med obema produkcijskima faktorjema in boljše ravnanje z enim (glavnico), kakor z drugim (trudom), se mi brez izrecne določbe zakona zdi nedopustno. Judikatura, ki se, kakor rečeno, nagiblje k nazoru, da je tako razlikovanje opravičeno, prihaja do nesprejemljivih zaključkov: Zdravnika, ki je rešil nezavestnemu življenje, torej gestorja v sili, od-škoduje za uporabljena zdravila (milostno tudi za zamujeni čas, češ da spada k trošenim stvarem), ne tudi za osebni trud?! Prav tako ne nagradi truda ognjegascev, ki so oteH hišo ognja. Pomislek Je le, kadar ostane trud takih gerentov v sili brez uspeha, ali kadar so imovinske prilike dominusa neugodne. Tukaj sodi, dopolniti določbo § 1036 s podobno normo, kakršno pozna čl 10 legis Rhodiae (švicarski zakonik celo za deliktno pravo), da se je pri prisojanju odškodnine (in concreto • potroškov) v .tistih primerih, ko delikvent (do-minus) nima koristi od delikta (gestije), ozirati na delikven-tove (dominusove) imovinske prilike in, če so neugodne, ubla-ž!iti višino odškodninskega (gestijskega) zahtevka. E h r e n . z w e i g se za primer koristne gestije poteguje za razlago § 1037 v tem smislu, da se povrnejo gestorju samo stvarni potroški. Argumentira, da se gestor samo z nepriznaniem enega dela odškodnine oplaši pred takimi, od zakonodajca načeloma nezaželenimi gestijami. Swoboda celo misli, da se rabi iz tega vzroka v § 1037 izraz »stroški« mesto običaj-
Reparacije civilnega prava. 205
nega »potroški«. Mislim pa, da so predpostavke § 1037, po katerih mora pribavljena korist presegati vse stroške, glavnico i n trud, dosti stroge, da bodo odvračevale od koristnih gestij, in da nam v to svrho ni treba napačnega 'tolmačenja 1037. Tudi praksa kaže, da se njegove stroge predpostavke redko kedaj uresničijo. — Csl. načrt o. d. zak. popolnuje gestijsko pravo z novo določbo v pogledu tistih gestorjev, ki upravljajo brez naročila imovine številnih (slovaških) izseljencev. Nima nobenega pomisleka, priznavati tem gestorjem poleg povrnitve izdatkov mezdo za njih trud.
2. Čigavi so plodovi tzv. nepoštenega (nepristnega) poslovanja: gerentovi al dominusovi? O nepoštenem poslovanju govorimo takrat, kadar uporablja gerent v svrho, da doseže gospodarski efekt, tujo glavnico in lastni trud. Zgledi (cit. po Ehrenzvveigu): Tat proda ukradeno blago za višjo vrednost, kakor jo ima blago za lastnika? Špediterjev kočijaž izvrši izven službe z gospodarjevimi konji in vozom transport pohištva na lastni račun. Poštni uradnik spravi skažene znamke, ki niso za promet, za drag denar med filateliste. Komu pripade v teh primerih višja vrednost iz prodanega tatinskega blaga, zaslužek iz transporta, višja kupnina za znamke: tatu, kočijažu, uradniku a 1 i lastniku, gospodarju, poštnemu erarju? Schey je prvega mnenja, Ehrenzweig drugega, zadnji z malo prepričujočim argumentom, »da mora tat trpeti, da ravna lastnik ž njim tako, kakor da je podvzel tuj posel animo negotia alieni gerendi, torej pošteno, tako da se mu povrnejo le stvarni potroški, ne tudi mezda za osebni trud. Na lastno nepoštenost da se ne more nihče pozivati.« Ehrenzweigu pritrjuje Swoboda in sicer s sklicevanjem na določbo § 335. Pri tem pa opozarja Swoboda sam na možnost, da tat prodano stvar za splošno vrednost t. j. za tisto, ki jo ima stvar za lastnika, nazaj pridobi, vrne ukradeno blago in natura ter dobiček med prejeto in dano kupnino vendarle pravnoveljavno zase obdrži. Ta Swobodova opozoritev in reparacijska narava gestijskega zahtevka nas prepričujeta o pravilnosti Scheyjevega mnenja. Dominus se ne sme v nobenem primeru okoristiti s plodovi tujega truda, dasi tatovega.  V primerih  nepoštenega (nepristnega) poslovanja je
206 Reparacije civilnega prava.
prikrajšan dominus samo za eden obeli produkcijskih faktorjev: za glavnico, ki si jo je gerent pri njem nezakonito »izposodil«. More zato terjati tudi odškodnino le za t o »izposodbo«, ne za več. Tat mora vrniti (največ) vrednost posebne priljubljenosti ukradene stvari, kočijaž obrabo konj in voza, poštni uradnik dobiček, ki bi ga bil napravil s prodajo skaženih znamk poštni erar sam. Vsi pa obdrže plodove lastnega truda t. j. tisti del kupnine (zaslužka), ki je rezultanta njih truda, ne uporabljene glavnice, kar po potrebi določijo izvedenci. Pravilnost te rešitve potrjuje še okolnost, da so vsi nepošteni gerenti največkrat delikventi; od delikventov pa se po de-liktnem pravu tudi n e terja, da bi imovinski položaj poškodovancev izboljšali.
Podoben spor gre pri razlagi § 61 avtor, zakona. Po tej določbi more »avtor... celo kadar toženca ne zadene krivda, terjati od nJega izročitev nastopivše obogatbe« (starejši zgled, ko se poslužuje zakonodajec tega naziva, ne da bi ga obrazložil). Ali je razumeti z »obogatbo« ves kosmati sku-piček kršitelja avtorske pravice iz razmnoženja in razširjanja tuje duševne lastnine, torej tudi tisti, ki ni rezultanta avtorske pravice (glavnice), ampak kršiteljevega razmnoževanja in razširjanja (truda)? Pravilen more biti odgovor le v tem smislu, da se razume z obogatbo oni del skupička, ki odpade na prvi produkcijski faktor (avtorsko pravico), ne tudi na drugi, in da ta ostane kršitelju. Kajti tudi, če Je bila avtorska pravica kršena po krivdi, gre avtorju po deliktnem pravu samo plod lastnega, fie tujega (kršiteljevega) truda. Mislim, da v praksi ne bo nihče zanikal, da si sme kršitelj avtorjeve pravice pred izročitvijo izkupička na roke avtorja odtegniti stroške za tiskarno in si.
Od nepoštenega (nepristnega) poslovanja je treba razločevati t. zv. pošteno (pomotno). O poštenem ali pomot-nem poslovanju govorimo tedaj, kadar opravlja kdo posel v prepričanju, da je njegov lastni, a je v resnici tuj posel, n. pr. če izplača vpeljani dedič (ki mora kesneje odstopiti dedščino resničnemu) volila. Dočim uporablja nepošteni gestor vedoma tuja sredstva (in lastni trud) na lastno korist, uporablja pošteni gestor lastna sredstva (in lastni trud) na dozdevno lastno
Reparacije civilnega prava. 207
korist, ki se pa ex post izkaže, da je bila tuja. Za take primere določuje § 687 nem. drž. zakonika izrecno, da nanje n i uporabljati določb gestijskcgč! prava. Isto velja za nas. Na take primere Je, kakor sem že izvedel pod XVn, uporabljati milejše verzijsko pravo. — Med »poštene gestorje« spada zlasti pošteni posestnik stvari, a zanj imamo v našem pravu specialne (prestroge) določbe. — Povsem napačno bi bilo, kar se Je tudi že zgodilo, uporabljati na poštenega gestorja gestijsko pravo per analogiam; kajti vsaka gestija zahteva, da se gestor zaveda, da vrši tuje posle, pošteni gestor se tega ne zaveda nikoli. — Sem spadajo vsi oni primeri, iz katerih potekajo tzv. impenzni zahtevki v gori rabljenem pomenu (XVIII).
Pač pa je pravilno uporabljati gestijsko pravo na tzv. analogne primere gestije na pr. na §§ .^17, 1097 i. dr. Tukaj delajo gerenti na lastno korist, a hkrati na tujo; ta dva animusa se pa med seboj ne izključujeta.
3. Sporna je končno vsebina §-a 1042. Opozoril sem že, da štejejo § 1042 eni med verzije, drugi med gestije, a ta spor je pod vidikom skupne reparacijske narave verzij in gestij ublažen. Spor v pogledu vsebine § 1042 gre za to, ali je uporaben samo takrat, kadar je tožnik spolnil kako legalno toženčevo obveznost, ali tudi'takrat, kadar je spolnil kako drugo njegovo pravno obveznost n. pr. pogodbeno. Za razširjevalno, uporabnost § 1042 so se zlasti zavzeli Čehi, ki bodo povodom unifikacije civilnega prava besedo »zakon« v § 1042 izrecno nadomestlH z besedo »pravo«. Ta razširjevalna interpretacija Je utemeljena ne is v n.amcnu, ki mu služi § 1042, ampak potrebna tudi praksi. Naj izvira izpolnjena obveznost iz zakona (lege) ali iz drugega vira, zlasti iz volje zavezanca, je iz-polnitelj rešil liberiranega dolžnika pravne nuje. Zato mora imeti izpolnitev enake posledice. Če je gerent izpolnil n. pr. tujo alimentno obveznost, zakaj naj bi se delal razloček med virom te alimentne obveznosti (ali se je zavezal liberirani dolžnik k aHmentiranju pogodbeno ali bil zavezan ex lege)? V enem, kakor drugem primeru je z liberiranjem dolžnika alimentna obveznost defimtivno ugasnila, tako da na tujega izpolnitelja po določbi § 1422 (in po naravi sami) ne more preiti, in se mora ;a odškodovati z zahtevkom po § 1042.
208 Reparacije civilnega prava.
V dokaz reparacijske narave gestijskih zahtevkov naj sledi še nekaj sodb k o. d. z., citiranih, kakor druge, po Man-zovi izdaji o. d. z.:
K § 1035.) »Poslovodja brez naročila je odgovoren za škodo, ki jo povzroči drugim osebam«. (Enako kakor delikvent, ki je tudi odgovoren vsem, ki imajo iz delikta neposredno ali posredno škodo).
»Nadomestujoča negotiorum gestio ne utemeljuje za tretjo osebo ne upravičenosti, ne zavezanosti«. (Kvara, ki zadene gestorja vsled gestije, g a zadene vedno osebno, dasi bi bil pooblaščenec; pooblastilo za obremenitev pooblastitelja s kvaro te vrste se pojmovno ne da zamisUti.)
»Poslovanje na jasno, pretežno korist drugega je tudi tedaj, če poskrbi kontrahent sam za tisto delo, ki mu ga dolguje sokontrahent«. (Tudi delikt nastane kljub temu, da je delikvent imel še posebno kontraktualno dolžnost, čuvati tožnikovo imovino n. pr. poneverba.)
K § 1042.) »Dasi bi bila zakonita obveznost teh potroškov javnopravna, je zahtevek iz § 1042 zasebnopraven«. (Prim. enako odločbo, cit. h kondikcijskim zahtevkom pod XXIII, kar je obenem dokaz za njima skupno pravno naravo).
»Zahtevek iz § 1042 ne uživa predpravic izpolnjenega (alimentnega) zahtevka.« (Seveda je treba razločevati med pravno naravo in zaščito izpolnjene terjatve in ono reparacijske terjatve, ki nastane še le vsled izpolnitve; zadnja ima lastno naravo in lastno zaščito, kar je posebno važno za primer stečaja.)
»Nadoknadanje se more zahtevati le za izdatke, ki so že napravljeni«. (Tudi to je umevno, ker nobena reparacija ne more nastati, dokler ni nastala kvara.)
V onih sodbah k § 1042, ki pravijo, da za zahtevek iz § 1042 ni neobhodno potreben animus negotia alieni gerendi, pač pa animus obligandi, ne morem pri najboljši volji odkriti važnosti, zlasti ne nasprotja med zahtevkoma po § 1042 in 1036. Obema je skupno, da oškodovani gestor ni privolil v svojo kvaro (v katerem primeru bi bila izključena zahtevka). Zakonodajec ne govori ne o enem, ne o drugem animusu; oba sta se pojavila šele v judikaturi. Po m. m. ima
Reparacije civilnega prava. 209
14
animus negotia alieni gerendi za obsebi umevno posledico animum obligandi; na drugi strani si pa animum obligandi ne morem predstavljati, ne da bi plačnik po § 1042 vedel in hotel, da vrši s plačilom posel druge osebe. Kajti, če bi se tega ne zavedal in plačal pomotoma tuj dolg, bi bila podana kondikcija (in sicer napram plačanemu upniku, če bi plačnik pomotoma misUl, da je njegov dolžnik; napram liberiranemu dolžniku, če bi vedel, da plačuje tuj dolg, a pomotoma mislil, da ga je dolžan plačati.) Pojmovne razlike med obema animusoma ne najdem.
XXV. Na polju verzijskega prava se spori tičejo zlasti odmejitve področja (uporabnostnih sfer) verzije od drugih reparacij, dalje nepoštene (nepristne) verzije in tolmačenja § 329 o. d. z.
1. Reparacijska ideja, s katero si razlagamo vse večkrat navedene zahtevke, ublažuje predvsem pomen sporov v pogledu medsebojne odmejitve njih uporabnostnih sfer. Kajti čim imajo vsi ti korektivi zoper dejanske, ne hkrati pravne premem-be isto (reparacijsko) naravo, veljajo za nje, kakor smo videli v drugem delu, v pogledu vsebine, obsega in aktivne legitimacije enake osnovne norme, naj bodo potem verzije ali kake druge reparacije. Iz tega si tudi razlagamo od nikogar ospo-ravano dopustnost, da moremo svoje pomanjkljivo verzijsko pravo dopolniti z normami razvitejših kondikcij.
Različne norme veljajo le, kolikor potekajo iz p o s e b n i h predpostavk posameznih reparacij. Take smo našli za izpod-bojne, revokacijske, jamčevalne, regresne, impenzne in quasi-deliktne zahtevke; zato se v praksi in teoriji nikdar ne zamenjujejo z verzijskimi, nasprotno se zveza med njimi doslej niti ni opazila.
Od gestijskih zahtevkov se razlikujejo verzijski po večkrat omenjeni negativni predpostavki, da se uporaba stvari, če naj nastane verzija, ne sme zgoditi animo negotia alieni gerendi.
Preostajajo torej za oddehtev področja verzij od onega drugih reparacij le še kondikcije. V pogledu te oddelitve je pač v zgodovini in je še pri najnovejših piscih polno kontro-verz: kondikcije se proglašajo za verzije, verzije za kondikcije.
210 Reparacije civilnega prava.
Znano je n. pr. iz zgodovine, da je tvorilo plačilo osebe, nesposobne za plačilo, tipični zgled za nastanek verzije. Danes se splošno priznava, da nastane iz takega plačila kondikcija (gl. izvajanje pod XIII. in določbo § 1421).
Nasprotni primer: Ehrenzweig šteje zahtevke iz onih dejanskih, nepravnih prememb, ki nastanejo vsled zmotnih oblastvenih ukrenitev (aberacije izvršbe, napačni intabulati) h kondikcijam, dočim smo jih mi šteli k verzijam. Swoboda šteje primer, ko je bila uporabljena tuja stvar per falsum procura-torem v korist drugega, k »jasnim« kondikcijam, dočim smo mi tudi v tem primeru ugotovili, da nastane verzija n. pr., če je uslužbenec brez vednosti principala naročil kurivo in ga koristno uporabil v njegovi, principalQvi, opekarni. Kaj je odločilno za razmejitev?
Pod XIII. smo ugotovili, da so kondikcije one reparacije, ki nastajajo o priliki izpolnjevanja obveznosti in sicer vsled v i c i j o z n e izpolnitve. Zato so kondikcije pri nas pravilno vmeščene v tretje poglavje III. dela o. d. z. Kondikcije so zakonodavčev korektiv zoper vicijozno izpolnovanje obveznosti, čim je imelo za posledico kvaro izpolniteljevo. V nobenem prej citiranih dveh primerov ni podana ta predpostavka. Pri uporabi brez pooblastila naročenega premoga ni šlo za izpolnjevanje obveznosti, niti za kak vicij pri izpolnitvi. Prav tako ne, če zarubi izvršilno oblastvo zavezancu stvar, ki ni zavezančeva, in če krije iz skupička zahtevajočega upnika. Ehrenzweig pravi, da nadomešča tukaj izvršba prostovoljno činitev, ki jo zahtevamo za kondikcije. Mislim, da nima prav, kajti izvršilno sodišče, če sploh koga nadomešča (?), nadomešča pri izročitvi skupička zavezanca, ne lastnika prodane stvari. Zato so izšle tudi sodbe, ki pravilno štejejo zahtevke iz aberacije izvršbe k verzijam (gl. št. 10 k. § 1041).
Kar torej odmejuje področje kondikcije od onega verzij, je zgolj posebna prilika, ob kateri nastajajo prve, t. j. ob izpolnjevanju obveznosti, dočim se pri verzijah ne gleda, ob kaki priliki da nastanejo. V vsem drugem imata verzija in kond:;-.-cija enake predpostavke. Iz tega sledi, da verzija in kondikcija nista nobeno nasprotje, temveč je prva generalna, druga po priliki svojega nastanka specijalizirana reparacija. Prav
Reparacije civilnega prava. 211
tako verzijsko pravo ni nobeno nasprotje kondikcijskemu, iz-podbojnemu, revokacijskemu i. dr., po posebnih predpostavkah specijaliziranemu repar. pravu (izvzemši gestijsko), temveč stoji ž njimi v razmerju legis generalis napram leges speciales. § 1041 bi se mogel po mojem tolmačenju glasiti tako: »Ako je bila brez poslovanja stvar uporabljena na korist drugega in ni podan dej. stan ne kondikcijskega, ne drugega specijalnejšega (reparacijskega) zahtevka, potem more...«. Tako tolmačenje nam je tudi dobrodošlo. Leto za letom snuje formalno pravo (ki mu ne gre vedno za definitivno, ampak za naglo ureditev pravnih razmer) nove položaje, ki so zakoniti po formalnem pravu, a so v navzkrižju z materijalnim. Za ureditev takih položajev moramo imeti splošen korektiv, ker jih zakonodavec ne more predvideti. Lahko si predstavljam, da bom.o sčasoma dobili n. pr. posebno reparacijo za odstranitev kvar iz oblastvenih ukrenitev (zlasti bi se priporočala krajša doba za uveljavljanje teh reparacij). Dokler zanje posebne reparacije nimamo, nam služi verzija po § 1041. Tudi čsl. načrt obdrži verzijo neizpremenjeno s to-le značilno utemeljitvijo: »Zagonetna 1041 in 1042. katerih obseg in namen redaktorjem o. d. z. očividno ni bil jasen, in ki so izzvali celo literaturo in dali povod judikatom vrhovnega sodišča na Dunaju, v splošnem ne bosta premenjena. Nobeno dosedanje tolmačenje ni namreč tako prepričevalno, da bi bilo potrebno, spraviti besedilo teh dveh paragrafov ž njim v soglasje. Na drugi strani ta dva paragrafa zakona sigurno nista brez pomena, kar spričuje množica odločb. Res, da se pozivajo odločbe na nju ponovno brez potrebe, vendar kažejo, da bi nastala v zakonu vrzel, če bi se določbi črtah.« O verzijah trdijo cit. motivi, da jim je namen, omejiti področje obogatbenega zahtevka (s katerim bodo nadomestili na Čsl. naše stare kondikcije napram dobrover-nemu prejemniku). Mislim, da je ravno narobe, in da je kondikcijam namen, da omeje področje verzije. Opravičeno pa se Čehoslovaki že sedaj boje, da bo recipirana obogatbena tožba prestopila bregove, v katere jo skušajo zajeti.
Po mojem mnenju je osnovna napaka znanstva. da išče za verzijo ? 1041 samostojne predpostavke, po katerih naj
14*
212 Reparacije civilnega prava.
bi se razločevala od vseh drugih reparacij, z dru>fln!i besedami: da ne pripušča možnosti, da vsebujejo marsikatere reparacije htcratu predpostavke verzije. Starejši irtterpreti • našesa o. d. zakonika so pravilnejše priznavali subsidijarni značaj verzije. Z e i 11 e r pravi v svojem komentarju k § 1041: »Sa primeri, v katerih se uporabljajo stvari na korist drugega brez sklenitve pogodbe in brez pravega poslovanja.« (Omenjajoč uporabo stvari »ob sklepanju pogodb«, Zeilier ne more misliti na drug dejanski stan, nego na kondikcijski). Kranjc trdi, potem ko je zavrnil dve nevzdržni razlagi Ellingerja in Stubenraucha, da nastane verzija vsled »imovinske uporabe za drugo osebo brez namena, delovati v njenem interesu in z izključitvijo neposrednih činitev. (Z »neposrednimi činitvami« razume očividno tudi Kranjc spolnitvene činitve.) V kritiki Well-spacherjeve »Versioin rem« pravi Ehrenzweig (Krit Vierteljahr-schft. zv. 43,1902): »Namen zakonodavca, zlasti Zeillerja je bil, da ustvari s § 1041 splošni obogatbeni zahtevek, ki se po predpostavkah in cilju razlikuje od kondikcije sine causa.« Če substituiram, za naše pravo zanikani, obogatbeni zahtevek z reparacijskim, se z Ehrenzvveigom skoro skladava.
2. Za nepošteno (nepristno) verzijo mora veljati isto, kar velja za nepošteno gestijo. Nepošten vertent je n. pr. pa-sažir zastonjkar. ki zavedno uporablja tujo stvar v lastno korist. Lastnik mora dobiti polno odškodniino. ne manj, pa tudi ne več. Kajti več niti za primer delikta od vertenta ne more zahtevati. Kljub temu sta Kohler in Ehrenzweig mnenja, da more lastnik zahtevati od nepoštenega verteirta, naj mu izroči vso doseženo korist. Temu mnenju se ne morem pridružiti, ker dosežena korist ni rezultanta gole uporabe tuje stvari, ampak v zvezi z osebno vertentovo potruditvijo. Kolikor je korist nastala iz zadnjega produkcijskega faktorja, se lastnik z njo ne sme okoristiti.
3. Sporni § 329 ima nastopno besedilo: »Pošteni posestnik sme že zgolj iz razlaga poštene posesti stvar, ki jo poseduje, brez odgovornosti poljubno rabiti, porabiti, tudi uničiti.« Ta paragraf in sledeči imaio nadpis »Pravice poštene posesti«. Ni spora, da ni moči poštenega posestnika na podlagi teh določb radi uničenja ali deterioriranja stvari, ki jo poseduje, de-
Reparacije civilnega prava.. 213
lati odgovornega po delilttnem pravu. Spor pa je, ali izključuje § 329 njegovo odgovornost tudi tedaj, kadar je imel od rabe, porabe ali uničenja stvari, ki jo je posedoval, korist, kadar je torej obistinjen ves dejanski stan verzije. Z drugimi besedami: Ali izključujejo besede »brez odgovornosti« v .§ 329 tudi verzijski zahtevek napram poštenemu posestniku? Praktičen postane odgovor na vprašanje zlasti tedaj, kadar je ravnal s stvarjo, ki jo je posedoval, produktivno in si z njeno porabo prihranil lastne izdatke. Ehrenzweig in Swoboda verzijskega zahtevika n e izključujeta, dočim ga Randa izključuje. De lege ferenda govori v s e za pravilnost prvega mnenja, torej za dopustnost verzijskega zahtevka, ker tudi v pogledu poštenega posestnika ne gre, da bi se okoristil s tujo škodo. Za dopustnost verzijskega zahtevka govori dalje analogija §§ 416—420, po katerih morajo graditelji, sadilci in sejalci, ki so rabili tuje gradivo, tuje sadike ali semena kljub svoji dobri veri odškodova'd lastnika za vrednost. Vendar je de lege lata utemeljeno Randino nasprotno mnenje. Predvsem zato, ker govori nadpis § 329 o pravicah poštenega posestnika, ki logično izključujejo vsako reparacijo, ne-le deliktno, tudi verzijsko (dasi imam dogmatične pomisleke proti pojmu »pravica« posestnika). Dalje postavlja § 329 prav isto normo, kakor za konsumirano substanco, za njeno rabo, torej v pogledu plo'dov. Za te pa vemo iz druge določbe (§ 330 si.), da Jih zakonodavec dokončno pušča dobrovernemu posestniku, čim Jih je pobral, tako da mu ostanejo celo fructus exstantes kljub okoriščenju na škodo lastnika. (Da te določbe ne ustrezajo pravicoljubnosti in da so potrebne reforme, ne spada sem, kjer razlagam legem latam). Kakor kaže zgodovina o nastanku našega posestnega prava, so redaktorji svoje stališče tudi utemeljevali; bali so se, da bi favorizirali neproduktivnega kon-sumenta pred produktivnim, če bi vzeli poštenemu posestniku fructus exstantes, torej tiste, katere bi bil mogel neproduktivno konsumirati in se s tem, rešiti vrnitvene obveznosti. Proti temu pomisleku bi bili redaktorji mogli poskrbeti na drug način s tem, da so na neproduktivno ravnanje z objektivno tujim, subjektivno lastnim blagom statuirali slično normo, kakršno so v pogledu voluptuarnih impenz, a ne z izključitvi-
214 Javni zavodi.
jo spornega verzijskega zahtevka. Judikatura koleba; nekoč je že bilo s sodbo odločeno »da je moči poštenega posestnika kh-cati na odgovor za čisto korist (reiner Vorteil), ki mu je nastala s porabo tuje stvari«. Pravilna rešitev spora je važna še zlasti zato, ker je odgovoren (glasom citata v § 1437) po določbi § 329 tudi dobroveren prejemnik kondikcijskemu tožniku. Tudi tukaj se praksa in judikatura upirata, odrekati kondicentu plodove, ki so še v posesti protivnika.