Interati»« »prejemajo in velji tristopna vrsta: S kr., če se tiska lkrat, i X ti n 11 ti ^ » 16 n II n n 3 ., ."ri večkratnem tiskanji se tena primerno »manjša. Rokopisi »e ne vračajo, nerrankovana pisma se ne sprejemajo Naročnino prejema opravniitvo admiuiBtrarijai in ekspedieija ta Starem trpi) h. »t. 16 Političen list za ;i 11 aro d. Po poŠti prejemati veliš- /.a eeio ieto . 10 ^i. — ur. ta poi ifcta o .. — ta četrt leta ,, 50 V administraciji velia: Za eeio leto . . 8 gi. -tO kr. r.a pol leta -t „ -JO „ ta četrt leta . S „ 10 ,, V Ljnbijani ua doni poHiijao velia 60 lir. več na ieto, Vredništvo štev. 190. Izhaja po trikrat na teden in »iancoska bi bila lahko svojega cesarja siliti zamogla , krščansko vladati, ko bi bila le liotla. A Francoska dopuščala je krivice. Le mali del ljudstva se je zoprstavil neverstvu. In kedo je nevero in razujzdanost pospeševal? Zopet Napoleon III. On je dopustil, da se je pisalo in tiskalo brezbožno govorjenje , v kterim se je spodrivala in spodkopavala krščanska nrav, kakor pred prvo prekucijo. In kako je dopustil cesar tudi vojake ob vero pripraviti ? Vojaška pravila so tako vstrojena, da kdor krščanske dolžnosti spolnuje, na višji službeno stopnjo priti ne more. Duh popolne nevere in najnesramnejši pagansto nahaja se med vojno. S kratko rečeno: Napoleon III. pustil je Francosko nravno propasti. Ni li to tedaj preganjanje cerkve? Ko bi že pred ne bil vedel, da očitna in neusmiljena preganjanja veri manj škodujejo, kot skrivne in prilestne zvijače na zopercerkveni ^oti, mi je to pokazalo prav očitno Napoleonovo vladanje. Francoska je globoko padla in daleč zašla od božje poti, zato bo kaznovana , kajti stari Bog še živi." „Ker imate tri sinove v vojski, Vas mora misel na zgubo naše vojne dvakrat nesrečne storiti, ljubi prijatelji! Osrčite se! Zaupajte v srčnost naših vojakov in izvedenost njihovih generalov." ,.Srčnost in izvedenost ne opravite nič, kadar Najvišji sodit pride", odgovori Retel žalostno. „če bi Nemčija čete samih otrok zoper nas v vojsko poslala, bi mi vendar ne zmagali. Kaj se posmehujete ? Le počakajmo!" Temne dozdeve grofa Retelna so se v resnici spolnovati jele. Kmalo ena za drugo sledile so si bitve pri \Veisenburgu , Vertu, Zarbriku in posebno krvava bitka pri Mecu, pri kterih so vselej Nemci zmagali. Zatem zbrale so se vse sovražne čete okrog Sedana. Vroča, divja bitev se vname. Iz več sto topov švigale so težke krogle s takim gromom , da se je zemlja majala, kakor v hudem potresu. Tudi v grajšini Beleve so se šipe v oknih tresle, in Ditmar bil je v največjem strahu. Ne tako grof Retel. čeravno žalosten, je bil vendar vdan v božjo voljo. „Gospodova volja naj se zgodi, rekel je. Bog ohrani moje ljube sinove, in izbudi mojo globoko padlo domovino k novemu življenju!" Zjutraj 2. septembra prinese neki fran- coski častnik Ditmaru nenadno sporočilo , da se bosta cesar Napoleon in pa pruski kralj danes v grajšini Beleve k pogovoru sošla. „Cesar bodo krog desete ure že tukaj," konča častnik svoje sporočilo in odjalia nazaj. Ves prestrašen skoči Ditmar v Retelnovo izbo vskliknivši: „Moj Bog, mislite si novico, gospod, cesar se je k meni priti napovedal. Z nemškim kraljem bosta tukaj pogovor imela. In jaz nisem na to nič pripravljen. Vojaške čete so vse moje prihranjke pojedle, in celo zadnja šampanjevka je izpraznjena. Prijatelj Jožef svetovajte, pomagajte mi, kaj mi je početi?" Grof ga pogleda mirno. Čisto nič se ne spremeni njegovo tužno obličje. „Ljubi Bernard, kterega pa hočete pogostiti? Za kterega hočete še kake priprave?" pravi mirno. „Verjemite mi, cesar ne misli takrat na nobeno potrebo, ko mu je ura prišla svoj globoki padec z vjetjem zapečatiti." Ditmar se vsede obnemogel na stol. „Moj Bog, moj Bog, tukaj v moji hiši" — reče roki sklepaje, „tukaj v moji hiši bo moral ošabni francoski cesar svoj meč zmagovalcu izročiti. O, kakošna sramota, oj, kakošna nesreča 1" Z obema rokama si zagrne obraz in se glasno zjoka. „Osrčite sc, ljubi Bernard! tolaži ga Retel. Dunajski listi so napadali grofa An-drassya zarad kratkega in ironičnega odgovora, ki ga je po dogovoru z njim ministerski predsednik Auersperg glede vzhodnega vprašanja dal državnemu zboru. »Pest. Lloyd" jim odgovarja rekši, da grof Andrassy ministerskima predsednikoma daje kratka pojasnila, da ju pa ne sili pri odgovorih svojih posluževati se posebne oblike, kar pričajo Tiszovi govori. Andrassy ni odgovoren za obliko, še manj pa za besede Auerspergovega odgovora in vsaka zbornica dobi odgovore, kakoršne zasluži, in zasluži odgovore, s kterimi je zadovoljna. I a B&riiliova se piše v »Čechu", da je slavuost, ktera se je obhajala 8. septembra v Stari vasi, bila neznansko velika. Ta dan je namreč apostoljski nuncij msgu. Jacobini v jezuitovski cerkvi venčal podobo blažene Device Marije. Po prejšnji osemdnevni pobožuosti, ktere se je vdeleževalo na tisuče ljudi, privrelo je k slavnosti sami gotovo do 100000 jih skupaj iz vseh krajev, tudi iz Ogerskega. Pri veliki maši , ktero je služil nuncij pod milim nebom, stregla sta mu dva nadškofa. Vpričo so bili korarski zastopniki iz vse Galicije, duhovnov svetovnih in redovnih do 300, plemenitažev poljskih 100 gospodov in 100 gospej žlahtnih. Bili so plemiči v svoji semanj-ski narodni opravi, in med evangelijem so navkviško držali meče v spomiuj, da so pripravljeni katoliško cerkev in vero tudi z orožjem braniti. Telegrafično pooblaščen je podelil nuncij vsej zbrani množici apostoljski blagoslov. JVlarijttrMki listi se delajo, kakor da bi bila na Madjarskem zasledjena zarota zoper Ruse in Rumunce jako nedolžna in dotična poročila silno pretirana. Tudi Klapka se v nekem 30. sept. objavljenem pismu izgovarja, da o nabiranji madjarske prostovoljne legije, ki bi bila imela čez Erdeljsko hiteti na Rumunsko in Ruse prijeti od zadej, ni nič vedel, in da bi bil svojim prijateljem to odsvetoval, če bi mu bili reč naznanili, ker bi to Madjarsko pripravilo v nevarnost, ne da bi Turčiji kaj koristilo. Ker se Turčija od Ogerske ne more nadejati materijalne podpore, naj jo vsaj moralično podpira celi narod madjarski. Snovanje takih napadov, kakoršnega so nameravali Madjari, pa bi razdvojilo rodoljube, ki morajo strogo zedinjeni ostati zlasti v sedanjem času. Oe bode v prihodnje Avstro-ogerski državi, zlasti pa Ogerski vsled dogodkov na vzhodu žugala nevarnost, bodo morali vse svoje moči posvetiti resnici, ktero boje ume vsi Klapkovi rojaki. Poročilo o nameravanem napadu je tedaj ali izmišljeno ali pa je reč osnovana od prenapetežev in v politiki ne-iskušenih novincev. Vnanje države, lluska „Agence Itusse" odločno oporeka novci nekterih listov, da je knez Gorča-kov okrožnico razposlal vuanjim vladam. Sedaj ima vojna besedo, še le potem pride zopet diplomacija na vrsto. Vdanost IaiIioiiov. Na Italijanskem so 20. septembra obhajali obletnico osvojitve rimskega mesta. Nad mestnimi vratmi ,,Porta Pia" nataknjene so bile tudi zastave tržaška, tridentinska in n ižanska črno pre-prežene. Kakor piše ^Fantnlla*1, šla sta poročnika avstrijski iu francoski vsled tega k ministru Melagriu, ter sta se mu pritožila, da pri takih okolščinah bi moralo giniti prijateljstvo med Italijo in omenjenima državama. Minister je obljubil, da hoče o tej reči natančneje pozvediti. — Ravno tistega dne zvečer je neka druhal psovala vojaško godbo, ker brez višjega dovoljenja ni hotela zagosti Ga-ribaldove himne. Vojno ministerstvo je vsled tega zaukazalo , da vojaške godbe ne smejo več igrati na javnih trgih , dokler se ta prepoved ne prekliče. Zdaj tedaj na takih prostorih igra le mestna godba, kteri pa je zaukazano, da mora vselej pri začetku in na koncu igrati kraljevo pa tudi Garibaldovo himuo. Prenapeti Garibaldovci se bodo ua ta način ve-dnega ponavljanja gotovo naveličali. ]%'a «1 apanskem so zadušili vstanek, ki se je bil vnel pred letom dni, ter obeseli glavne vstaške vodje. Upor se je bil pričel vsled »liberalnega" ukaza jako liberalnega cesarja, da se ima premoženje piemi-čev in drugih premožnih ljudi cesarskim kasam na korist naložiti (kapitalizirati), to se pravi po domače: pohvatiti ali pokrasti. To je med posestniki zbudilo strašansko nevoljo. Ker so razun tega posamezni stanovi, zlasti vojaški stan, zgubili svoje starodavne pravice, sprli so se v Ilongu meseca oktobra lanskega leta najprej „Samuarai" t. j. vojaki , kterim se je kmalo pridružil tudi načelnik vojue čete, ki je imela ta upor zadušiti. Ker je hil Saigo, tako namreč je bilo ime temu voditelju, slaven državnik in vojnik, ki je v celem cesarstvu vžival največi zaupanje in spoštovanje , pa 3 silnimi prenaredbami mikada (cesarja) ni bil zadovoljen, pridružila se je velika množica upornikom in nekaj časa se je celo dozdevalo, kakor da bo vlada popadla. Zdaj je sicer zmagala , vendar pa še ni rešena vse nevarnosti. Nevolja namreč po vsej deželi je ostalala in ni pričakovati, da bi se mnogobrojno ljudstvo radovoljno podvrglo tako samovlastnim ukazom in vredbam, kakoršne je vlada zapovedala. Ravno najveljavnejši iu najbogatejši krogi so najbolj nezadovoljni in zahtevajo, da bi se tudi oni vdeleževali postavodajalstva. V Tosi so se sošli najplemenitejši državljani celega cesarstva in so vladi izročili spomenico, v kteri zahtevajo, da naj cesar že skoraj skliče obljubljeno ljudsko zbornico. Videlo se bo, ali bodo Japanski liberalci, ki so našim evropejskim podobni kakor jajce jajcu, hoteli z ljudskimi zastopniki deliti državno oblast, ki jo imajo doslej prav sami v svojih rokah. Izvirni dopisi. Od Na ve, 2. oktobra. Velika nesreča na železnici bi se bila kmalo pripetila 1 t. m. S poštnim vlakom, ki je popoludne odrinil iz Zidanega mosta proti Ljubljani , peljalo se je tudi več vojaških novincev ali rekrutov. Ko je vlak sopihal proti Zagorji, stal je neki novinec na vozu starega kopita, ki se je odpiral na obeh konceh, na stopnicah in je radostno pozdravljal memo železnice gredoče ali stoječe ljudi. Pa veter mu odnese klobuk in ko se jesklonivši se za njim nekoliko preveč nagnil, padel je malo pred tunelom s stopnic ter se je dvakrat prekoba-cuil. Pobravši klobuk vstal je vojak, ki si je bil raztrgal samo hlače, sicer se pa menda nič ni poškodoval, in je tekel za vlakom ter mahal z roko, da bi se vstavil in ga zopet sprejel, kar se jia ni zgodilo. Ko je vlak pri- Tako je moralo priti. Kar bomo danes videli, nas bo ganilo in pretreslo , a bo tudi častito in božje, kajti spolnila se bo sodba Narvikšega. Da, da, stari Bog, varuh Petrovega stola , še živi." Zdaj pridrdra koč ja proti gradu in za njo veliko svitlih spremljevalcev na čilih konjih. Z roko oprt na enega generala stopi iz kočije Napoleon. Bil je v maršalski uniformi in videlo se mu je, da je bolehen, potrt, in da se je čez noč zelo postaral. Grajščak pozdravi visocega gosta z malimi besedami. A Napoleon zahvali se mu topo , le malo z glavo kimaje. Počasi stopal je po stopnicah proti salonu zanj pripravljenemu. Ko obstoji, zagleda zadej med množico spremljevalcev visoko zrašeno osebo. „Ste li res Vi, grof Retel", vpraša Na poleon ves nekako pretresen? »Gospod, jaz sem I" »Vi ste šli l.jubeznjivo z mojim stricem v pregnanstvo v ječo," pri teh besedah dene roko na svoje vroče čelo iu obmolkne. »Da, Veličaustvo!" vsklikne grof, ginjen od tega prizora. »Resnične so besede sv. pisma: Strašno je pasti v roke pravičnega Boga." »Tako je, grof! Vi mi smete to reči, ker mi tudi na višini moje slave resnice zamolčali niste. Je tako, prav gotovo tako je! Ko bi Vas jaz takrat ne bil pustil zastonj prositi za papeža, bi jaz ne bil zdaj tukaj. Svarilo mojega strica se zdaj tu spolnuje : ,,N'e žalite ne stiskajte papeža, da Vas roka božja , ki varuje Petrovo posestvo, ne zadene." Moja osoda na novo spričuje to resnico." To govoril je cesar pred se, potem malo postoji, gre še enkrat po mostovžu gori in doli, in nazadnje zgine v svojem salonu, kjer je pričakoval zmagovalca. Del cesarjevega spremstva stal je na dvorišči v skupkih , kjer so se žalostui pomenj-kovali. Enekrati prikazal se je Napoleon pri oknu bledega lica in potrtega srca vsled onega nesrečnega vdarca. Čas mu je dolgotrajen, kajti 4 ure pričakuje zmagovalca, in te so Napoleonu dolge, kokor mala večnost. Ko bije ura 2 popoludne, pridirjajo konjiki huzarji pred grajšiuske vrata in se tu v vrsto postavijo. Oddaleč pa vrešči ropot bobnov in „hura" vpitje. Zdaj prihaja zmagovalec in z njim dolga vrsta svitlega spremstva knezev in drugih gospodov. Napoleon gre iz svojega salona na mo- stovž kralju naproti. Molče si podasta vladarja roki in gresta v sobo. Akoravno je bilo mnogo gospode pri graj-šini, bilo je vendar vse tako tiho, kakor bi bilo vse izmrlo. Vsi so čutili iu spoznali ta resni trenutek. Še celo obraz ojstrega Bismarka spreletavala so nekaka srčna čutila. Iu zakaj bi ne, vsaj je ravno on tudi videl, kako hitro je bil ponižan in vjet ošabni gospodovalec, ki je še pred kratkim skoraj celi Evropi zapovedoval in nje osodo vodil. Veličastno šumelo je zeleno drevje prek grajščine, kajti godila se je tukaj božja sodba. Čez dolgo se odprejo vrata. Ginjenega obličja stopi iz salona najprvo kralj pruski, kterega je vjeti cesar spremljal do stopnic. Tu postoji še malo Napoleon, z glavo na levo roko naslonjen , in v desni držeč žepno ruto, ki je bila od solz mokra. Kmalo potem zasede Viljelm konja, in za njim jaha vjeti cesar. ,.Oj, ko bi bil ves svet ta ginljivi prizor vidil!" vsklikne potem resnotužno Retel pri oknu za odišlemi gledajoč. „Tam le jaha on, — ponižan, vjet, potrt od roke pravičnega Boga!" (Dalje sledi.) šel na postajo, zapazili so, da so bila obe srednji kolesi skočile iz kolovoza. Kolika nesreča bi se bila lahko zgodiia, če bi bil voz skočil iz kolovoza in se morebiti prevrnil v memo tekočo Savo, kjer bi bilo prav lahko poginilo mnogo ljudi. Ta dogodek priča kako potrebno je, ogledati vse, zlasti že stareje vozove, preden se zopet rabijo za navadno pre-važevanje. Iz Štirskrgn, 25. septembra. Gin-1 j i v a slovesnost se je danes v mariborskem duh. semenišču obhajala. Soletniki nekdanji v celovškem in sv. Andrej-skem duh. semenišču na Koroškem iz labud-ske in Krške vladikovine so se bili po pet in dvadeset, oziramo šest in dvajset letni ločitvi ta dan zopet sošli, da se skupno Bogu zahva-iijo za vse v teka 25 let prejete dobrote ia milosti, ter za svoje ranjke kolege pomolijo. Na povabilo gosp. Kovačiča, podravnatelja v mariborskem semenišči, kteri je bil tudi izvrsten in ljubeznjiv voditelj celi slovesnosti, za kar mu bodi izrečena javna hvala, se je bilo sošlo 16, tovarišev in sicer 9 iz (labudske in 7 iz krške vladikovine. V cerki sv. Aloizija so se molitve s sv. daritvami opravljale, v semeni-Ški obednici s cvetlicami krasno okinčani pa se je stara kolegialna složnost in ljubezen pri čašicah polnih rujnega vinca in izvrstnih na-pitnicah krepko potrdovala. Pri celi slovesnosti se je v živem ognju nepretrgano razodeval duh otroške vdanosti do stiskanega glavarja sv. katoliške cerkve, ki je v krasen izgled postavljen vsem katoliškim duhovnikom. Tudi domovina draga ni imela vzroka biti nezadovoljna s svojimi skušenimi sinovi. — Narodnemu duhu edino se je menj, kakor je dopuščala prilika in svečanost darovalo „libatie". — Namesto tega paje-še jedenkratto posebno po vdarim in omenim — najživahneje in dobrodeljno prodiral duh ljubeznjive bratovske složnosti in kolegialnosti ,,nezmenivši se za naslov oblast in čast", in razliko vladikovin Taka ljubeznjiva neukončljiva složnost je v sedanjem od sebičnosti nadutem veku redka redka!! — Bog ohrani vse jubilante do zlatega jubelja, Bog jih živi! —k— Domače novice. V Ljubljani 4. oktobra. (Za meščane) so bili v seji mestnega odbora 28. sept. sprejeti: Jakob Kobilica, hiš. pos. in marelar. Anton Kremžar, hiš. pos. in pek. Peter Strel, branjevec. Marka Span, čevljar. Ivarl Ilinterlechner, čevljar. Andrej Praprotnik, načelnik mestne ljudske šole. Jožef Kohrer, sukač. Anton Avbel, hiš. pos. in pek. Jožef Regali, hiš. pos. in mizar. Jožef Strzelba, hiš. pos. Franc Bahovec, hiš. pos. in kupec z žitom. Blaž Iiasp, hiš. pos. Mihael Velkaverb, branjevec. — Ljubljanski srenj-čani po so postali: Kari Pole pl. Ruttersheim, c. k. polkovnik v pokoji. Kari pl. Merten, c. k. podpolkovnik v pokoji. Ferd. Schmitt, hiš. pos. in kupec. Jakob Milavec, hiš. pos. in krčmar. Anton Mikulinič, gostilničar. Nace Šušteršič, gostilničar. Jernej Tavčar, mizar. Viljem Schweitzer, revizor pri južni železnici. Lorenc Vagaja, hiš. pos. in mokar. Jurij Kun-čič, kupec z usnjem. Fort. Mavrič. hiš. pos. Janez Moliorc, branjevec. Mihael Fleischmann, gostilničar. Jakob Abramovič, čevljar. {Postava o sušenji ljubljanskega mahu) bila je od presv. cesarja potrjena. (Valvazorjeve kronike) prišel je te dni tlo 19. snopič, ki nadaljuje IV. knjigo v tem snopiču nam predstavljate grad v Jami (Lueg) na Notranjskem in postojnsko jamo. Tudi se v njem nahaja mičua pripovedka, kako da je Ivašpar Itauber pokončal Erazma iz Jama. Tiskal se je ta snopič še v Blaz nikovi tiskarni v Ljubljani. (K farnemu konkurzu), ki se je 2. t. m. pričel, prišli so ti-le gospodje: Belar Jožef, Illaduik Janez, Kalan Jokob, Klofutar Janez, Kunstelj Franc, Kutnar Nace, Masterl Anton, Razboršek Jožef, Šoklič Blaž, Tomažič Janez, Tornelj Jakob, Trepal Anton, Zagorjan Janez. (Cena mesa) za mesec oktober: najboljše od pitanih volov po 54 kr., srednje po 46, slabeje po 38 kr. kilo. Kravje in nepitanih volov je po 48, 40 in 32 kr. kilo. (Poziv). Pevska šola in redne pevske vaje za saizono 1877/78 se začno v čitalnici I. oktobra in sicer: pevska šola za gospice vsak četrtek ob 6. uri zvečer, — pevska šola za gospode vsako sredo iu saboto ob 8. uri zvečer, — pevske vaje za zbor vsak torek in petek ob 8. uri zvečer. Častite gospice in gospodje, ki imajo ve Selje in zmožnost za petje, naj se oglase gori navedenih urah v čitalnični pevski sobi Temu pozivu dostavljamo le še to, da se šole in zborovih vaj morejo vdeležiti tudi gos pice iu gospodje, ki dozdaj niso bili društ veniki Čitalnice. V Ljubljani 30. beptembra 1877. Odbor Čitalnični. (Umrlo) je meseca septembra 83 oseb 41 moškega in 42 ženskega spola. (,,1'urški list") je bil nedavno posnel sorodne mu sestrice graške „Tagespost" dopis v kterem je pripovedoval, kako da so ljudje po ranjkim župniku na Brdu kradli in vse odnesli, kar so le mogli. Ob enem je eno za solil jezuitom, češ, da so njihovi misijoni brez vspešni, ker se kaj tacega zamore zgoditi št. 220 turški list preklicuje to poročilo rekši da razun uekaj nič vrednega orodja, in starega barometra pa uhana , kar so bili pobrali posli in vse skupaj ni b lo vredno 20 gld., se ni nič odneslo. Napadi na jezuite bili so tedaj prav prisiljeni, ker bi jih ne zadela nobena krivda, če bi tudi vse istinito bilo, kar je pisal „Tagblatt". Saj jezuiti pri svojih misijonih ljudi ne uče krasti, ampak jih pred hudodelstvi še svare. Kaj pa oni morejo zato, če se nekteri ljudje ne zmenijo za lepe nauke in svarila? Kolikokrat je bil n. pr. že turški list zavrnjen in posvarjen, so pa mar jezuitski misijoni krivi, da vedno enako umazano piše in laže ter čast poštenih občanov napada? je 15 krajcarjev. Marljivi g. Lapajne poslovenil je obenem knjižico z naslovom: „Učitelj Dobrašin", podučna povest Slovencem, kteri je pa cena 8 krajcarjev. — Modra razsodba. V neki vasi na Ruskem ste prišle dve ženi s svojima sopru-goma v srenjsko sodnijo, da bi druga drugo tožili zarad razžaljenja časti. To bi ne bilo nič uenavadnega, ker kaj enakega se nahaja povsod; pa to je dalo priliko k prav salomon-ski(!) razsodbi. Srenjska sodnija je namreč razsodila sledeče: Ker ste obe tožnici raz-žalile druga drugo, mora ena opravljati dva ena pa tri dni tlako za srenjo, njena sopruga pa sta bila obsojena vsak na 5 batin, ker uista umela, ohraniti v brzdi in redu svojih žen. iz Razne reči. — -j- Britke zgube zadele so v zadnjem času milo našo domovino. V Kranji so umrli zaporedamo trije vrli narodnjaki, namreč gg. Pec, Florijan in G o ga 1 a, po domače Žumer , brat gimnazijskega kateheta in profesorja preč. g. dr. Gogola, čigar slovesni pogreb je bil v torek. Danes pa bodo v Postojni pokopali izvrstnega narodnjaka in bivšega deželnega poslanca, g. Lavrenčiča, ki je po daljem bolehanji 2. t. m. umri. R. I. P. — f V Zagrebu je umrl rodoljubni in učeni profesor vseučiliški dr. Gavro Smičiklas. — Književnost. „Kocenov zemljepis za narodne šole, poslovenil Ivan Lapajne", naslov je knjigi, ki je v založbi učiteljskega društva za slovenski Štajer prišla na svitlo. Ime Kocenovo je glede zemljepisne vede tako slavno znano , da nam izvrstne knjižice ni treba še posebno priporočati, ker jo zadostno priporoča ime pisateljevo. Cena knjižici Eksefcutfvne dražbe. 4. oktobra: 3. Jančar z Ilavegoro, 3. Hu-dovernik iz Lašič, oba v Lašičah. 3. Janežič iz Lepegorice, v Mokronogu. 3. Mustar iz Kuže-lovca, 1. Žkufca iz Visoje, oba v Žuženberku, 3. Bregar iz Gradiška, 2. Vencclj iz Bukovice, 2. Skubic iz Police, 2. Augustinčič iz Male peči, 2. Malncr iz Mleščevega, vsi v Zatični. 1. Kukovič z Vrha, v Kočevji, 5. oktobra. Žagar iz Dolenjega Kartcleva, 3. Gregorič in 2, Turk iz Novega mesta, 3. Ster-liad iz Gorenjega Karteleva, 3. Gorše iz Krke, 3. Aidič iz Dolenjega Kamnja, .'3. Pavlin iz Čcčne vasi, 3. Kralj iz Pristave, 3. Kiibel iz Dolenjega Karteleva, vsi v Novem mestu. 3. Zele iz Ilrastja, 3. Debevec ix Postojne, 2. Belo iz Klenika, 2. Peuko iz Petelin, 1. Simčič iz Studencga, vsi v Postojni. 2. Milavec in 2. Meden iz Cirknice. 2. Mahnič iz Planine, vsi v Logatcu. 2. Urbič v Ratečah, 2. Ukmar iz Ustja, v Vipavi. 3. Slane iz Knjcžaka, 3. Čekada iz Bistrice, 3. Tomšič iz Knježaka, 3. Sekam iz Bistrice, 2. Bošt-jančič iz Smerja, 2. Frank iz Celja, vsi v Bistrici. 3. Smrekar iz Rožatiea, 2. Bižal iz Pred-grada, 2. Gračar iz Gorenje Radenice, vsi v Cr-nomlji. 2. Stublar iz Cerkvica, 2. Mihelčič iz Semiča, 1. Stezinski iz VidoŠic, vsi v Metliki. Umrl i so: Od 30. do 1. oktobra: Ožbald pl. Bolfras, major. o. 3 1., za vnetico vratu. Marijana Ba-dič, del. 38 1., za Senom. Alojzija Schwarzcnbach, kolarjev o. 3 '/2 m., za drisko. Telcfcrnlirnc dviinriu- črne ,1. oktobru. Papirna renta G4.35 — Srebrna renta 66.90 — Zlata renta 75.05. — 18601etno državno posojilo 111 26 Banl