Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO SINDIKATA PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 12
Ljubljana, 25. junija 1951.
Leto II.
■l
POČITNIŠKI PEDAGOŠKI TEČ A JI VTISI IN OPAJANJA
V 10—11. številki »Prosvetnega delavca« sta Republiški odbor Sindikata učiteljev in profesorjev in Izvršni odbor Pedagoškega društva LRS razpisala pedagoške tečaje v Celju, Ljubljani, Mariboru in Tolminu.
Z razpisom navedenih tečajev prehajamo k novemu načinu organizacije tečajev. Vsak izmed razpisanih tečajev ima svojstven program dela, ki so ga predložili pedagoški delavci tistega pedagoškega centra, kjer se bo tečaj vršil. Pri razpisu tečaja so predvsem upoštevali snov in predmete, ki jih potrebuje njihov okoliš. Tematika tečajev torej temelji na analizi dela in potreb, da prosvetni delavci poglobe tisto znanje, ki je za uspešno vzgojo in uspešnejši pouk najbolj aktualno. Zato so tudi posamezni referenti na tečajih večinoma pedagoški delavci iz domačih centrov, ki konkretno poznajo problematiko razpisanega področja.
Tečaji niso zamišljeni kot nekake predavalne ure, ampak bodo potekalf v obliki seminarjev. Referenti bodo za svoje področje na kratko navedli obseg, vrednost in uporabo obravnavane snovi, nakazali današnje stanje in potrebe znanja ter posredovanja snovi, nato pa bodo skupno s tečajniki izmenjali poglede in izkušnje in skušali poiskati uspešnejši način dela za razširitev ali poglobitev znanja v posameznih panogah obravnavane problematike.
Delo v tečajih bo teklo predvsem v dopoldanskih urah in bodo udeleženci tečajev popoldanski čas porabili po lastnih željah. Ker pa morajo organizatorji tečajev (mestni odbori SUP, oziroma podružnica v Tolminu)
vedeti za število zunanjih prijav-Ijencev, naj se reflektanti takoj prijavijo neposredno odgovarjajoči organizaciji, da jim bo ta mogla pravočasno preskrbeti stanovanje in hrano. Razen tega, da bodo imeli zunanji udeleženci tečajev brezplačno stanovanje, bo Republiški odbor vsem tistim tečajnikom, ki ne bodo mogli dobiti gmotne podpore od svojih sindikalnih podružnic, dal pomoč tudi za prehrano.
Razpis počitniških pedagoških tečajev so narekovale prirediteljema potrebe in želje mnogih prosvetnih delavcev po naših šolah. Zato naj se naše sindikalne podružnice tudi zavzamejo za njihovo najboljšo izpolnitev s tem, da bodo slehernega prosvetnega delavca obvestile o pomenu, programu in o pogojih posameznih tečajev. Vsekakor ne bi smelo biti podružnice, ki ne bi imela udeležencev v počitniških pedagoških tečajih in ne bi hotela svojim najboljšim članom za udeležbo na tečajih dati tudi gmotne pomoči. Kajti prav taki tečaji, ki so organizirani na prostovoljni odločitvi posameznikov, nas bodo opozorili na najboljše vzgojitelje in nam dali nov kader pedagoških delavcev.
Mnogi prosvetni delavci, ki čutijo pomanjkljivost v nekaterih področjih, pedagoških in didaktičnih, si bodo v tečajih dobili vpogled v različne probleme, s tem pa tudi voljo za teoretično obdelavo pedagoških vprašanj. Vsebino, sistem in način dela pa bodo iz tečajev prenesli v svoje skupine in podružnice in bodo tako najbolj koristili bogatejšemu razvoju posameznikov in vsej sindikalni organizaciji.
ob Inšpekcijah osnovnih šol
Ob inšpekcijskih obiskih na naših osnovnih šolah v letošnjem šolskem letu smo videli poleg dobrega in pravilnega šolskega dela tudi marsikaj, kar še ni dobro in kar bi bilo treba izboljšati.
V tem članku bi rad govoril predvsem o tistih slabostih, pomanjkljivostih in napakah, ki so najbolj splošne in najbolj značilne, kajti odpravljanje prav teh napak je najbolj nujno v našem skupnem prizadevanju za kvalitetni pouk.
Za uspešno učno in vzgojno delo je predvsem važno, kakšen je njegov odnos do poklicnega dela. Pedagoškega dela ne moremo primerjati z nobenim drugim delom. Pedagoško delo je načrtno in smotrno vplivanje na otroka z namenom, da ga na naj-pravilnejši način in z najboljšimi sredstvi, ki jih je dognala in osvojila pedagoška znanost, razvijemo in oblikujemo za smoter, ki ga zahteva in določa naša družbena stvarnost. Dobro pedagoško delo tedaj ne more biti niti površno niti polovičarsko; to delo zahteva od vzgojitelja visoko moralno in intelektualno kvaliteto, pa tudi mobilizacijo vseh njegovih duhovnih in fizičnih sil Pedagoški delavec, ki bi vršil svoje delo le formalno in mehanično, bi to delo slabo opravil in zato ne bi izvršil velike naloge, 'ki mu je bila poverjena. Le tisti vzgojitelj, ki ima ali si pridobi osnovne pogoje, bo mogel tudi odpravljati napake ter stalno izboljševati svojo metodo dela.
ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE
HENRIKU SCHREINERJU V UUTOMERU
Dne 19. maja se je vršila v Ljutomeru pomembna svečanost, združena z odkritjem spominske plašče slovenskemu pedagogu Henriku Schrei-nerju.
Slovesnost se je pričela s svečano proslavo 100-letnice rojstva Henrika Schreinerja, pri kateri sta sodelovala pevska zbora mariborskega in soboškega učiteljišča ter orkester SKUD »Janez Kavčič« iz Ljutomera.
Kot domačin je prisotne pozdravil predsednik pripravljalnega odbora tov. Jan Baukart, ki je poudaril, da dajemo z odkritjem spominske plošče Henriku Schreinerju priznanje tudi vsem požrtvovalnim vzgojiteljem, ki se trudijo, da bi izboljšali kvaliteto vzgojnega dela in dvignili našo pedagoško znanost na višjo raven.
V	imenu predsednika Sveta za prosveto in kulturo je govoril pomočnik ministra tov. Miloš Ledinek. Tov. Ledinek je naglasil, da se moramo od našega Schreinerja še marsikaj naučiti, kajti njegovi pedagoški spisi in učbeniki so bogata zakladnica navodil. Vsa njegova dela preveva globok pedagoški optimizem. Njegova velika zasluga je tudi, da je vzgojil na naši severni meji na stotine slovenskih učiteljev in s tem pomagal, da je naša severna meja ostala slovenska. Zahteval je, da se naša mladina vzgaja v odkriti ljubezni do svoje domovine in do slovenskega naroda. Postavil je vzgojno načelo: Sposobnim prosto pot! Sele ljudska revolucija v novi Jugoslaviji je lahko realizirala to njegovo zahtevo.
V	imenu Pedagoškega društva je pozdravil zbrane pedagoške delavce dr. Vlado Schmidt, ki je govoril o pomenu, ki ga ima delo preteklosti za našo socialistično kulturo. Eden izmed virov sodobne pedagogike so napredni elementi naše pedagoške tradicije.
Zastopnik Hrvatskega pedagoškega književnega zbora tov. Demarin je povedal, da je Schreinerjevo delo znano tudi hrvatskim učiteljem. Najstarejše pedagoško društvo v Jugoslaviji — Hrvatski pedagoški knjižni zbor — je dalo priznanje Henriku Schreinerju, ko ga je na svečani seji dne 2. februarja 1. 1905 imenovalo za svojega častnega člana. S tem deja-Djem je Hrvatski pedagoški književni zbor manifestiral idejo bratstva in enotnosti med hrvatskimi in slovenskimi učitelji. Pokojni Schreiner in hrvatski pedagog Ivan Filipovič sta postavila temelje za sodelovanje vseh južnoslovanskih narodov na Področju pedagoške znanosti.
O življenju in delu Henrika Schreinerja je govoril prof. Gustav Šilih. Povedal je, da smo Slovenci vedno imeli mnogo smisla za vzgojna Ln šolska vprašanja, čeprav nismo dali človeštvu velikih reformatorjev Pa področju pedagoške znanosti. Te-piu je vzrok, ker smo bili do 1. 1913
pod tujim gospostvom. Vendar je v obdobju od 1. 1890 do 1920 delovala pri nas sicer majhna, toda žilava skupina slovenskih pedagogov, ki jo je vodil Henrik Schreiner. Danes ga proslavljamo predvsem kot pedagoga, ki je znal združiti pedagoško teorijo s pedagoško prakso. Njegovi učenci se ga spominjajo kot najboljšega vzgojitelja, ki je bil prav blizu današnji stvarnosti. Njegovi pedagoški spisi vsebujejo praktično zakladnico vzgojnih izkušenj in njegovo delo preveva globoka ljubezen do slovenskega ljudstva, ki ga je hotel dvigniti najprej kulturno, nato pa še gospodarsko. Kot aktiven šolnik je deloval 44 let, od 1. 1890 do 1. 1920 pa je bil ravnatelj mariborskega moškega učiteljišča. L. 1900 je ustanovil
Slovensko šolsko matico. Že v prvem Pedagoškem letopisu najdemo ogromen Schreinerjev pedagoški program. Že v prvih letih je izdala Slovenska šolska matica nad 60 knjig pedagoške vsebine. svojimi idejami in dejanji je prehiteval svojo dobo. Danes lahko trdimo, da je dvignil slovensko pedagogiko ob sodelovanju drugih slovenskih pedagogov na evropsko višino. Kvaliteto te višine nam kažejo takratni Pedagoški letopisi.
Po končani proslavi je predsednik Sindikata učiteljev in profesorjev ljutomerskega okraja tov. Janko Belec odkril spominsko ploščo na hiši, v kateri se je pred 100 leti rodil graditelj slovenske pedagogike, Henrik Schreiner.
O srednji vzgojiteljski šoli
Srednia vzgojiteljska šola, na kateri se usposabljajo dekleta za vzgojiteljice v otroških vrtcih, je edina te vrste v Sloveniji in ena od petih v Jugoslaviji. Sprejema dekleta z nižjo gimnazijo in se po štirih letih zaključi z diplomo.
Zdaj zaključuje šola drugo šolsko leto. Že prvi dve šolski leti pa sta pokazali, da prvotno zasnovani učni načrt — prikrojen deloma po gimnazijskem, deloma po onem za učiteljišča — ne odgovarja povsem smotrom vzgojiteljske šole, da ga bo treba torej spremeniti. Poleg tega se je pojavilo še nekaj drugih problemov. Zato je šolski oddelek Sveta za kulturo in prosveto LRS po inšpekcijah na šoli sklical konferenco, na kateri se je profesorski zbor pogovoril s predstavniki naše prosvete o perečih problemih, ki pa gotovo ne bodo poslednji, kajti šola je brez tradicije, na katero bi se oprla, nima ■ še dovolj izkušenj in si te šele nabira.
Po večurnem razgovoru so bili sprejeti sklepi":
1.	Da bo treba po izkušnjah, ki jih je Profesorski zbor pridobil v dveh letih, sestaviti učni načrt, ki bo čim bolje odgovarjal namenom šole. Gojenkam bo treba poleg široke splošne izobrazbe posredovati, čim več predšolske pedagogike in mladinske psihologije, znanje materinega jezika, petja, ročnega dela (lutke, igrače) — skratka, dijakinje morajo, preden zapuste zavod dobro obvladati zlasti tiste predmete, ki jih bodo kot vzgojiteljiče najmlajših tudi praktično potrebovale.
2.	Da pa bo pouk na šoli res življenjski, ne zadostuje samo dober učni načrt in dober strokovni kader, potrebno je še nekaj več — teorijo povezati z življenjem. Zato bo učno osebje na šoli v prihodnjem šolskem letu obvezno prisostvovalo praktičnemu delu v otroških vrtcih ne le v Ljubljani, marveč tudi v drugih kra-
jih republike. Probleme, na katere bodo naleteli na teh hospitacijah, bo na skunnih konferencah obravnaval ves profesorski zbor. Lastna opazovanja in izkušnje ter opazovanja in izkušnje vzgojiteljic po vrtcih bo treba vnašati v pouk, ki bo šele tako postal življenjski. Istočasno bo profesorski zbor nudil vso pedagoško pomoč in material za vzgojno delo po vrtcih (izdaja priročnikov). Tako bo šola postala to, kar bi morala biti — žarišče vse predšolske vzgoje v republiki.
3.	Gojenke drugega in tretjega letnika bodo Obvezno po en mesec v nočitnicah hospitirale v vrtcih, da se bodo tako tudi praktično seznanile s svojim bodočim delom. Istočasno bodo s tem razbremenile bivše gojenke Enoletne vzgojiteljske šole, da bodo te v počitnicah mogle posečati enomesečne dopolnilne tečaje, se na njih pripravile za maturo ter tako postale polno kvalificirane vzgojiteljice.
4.	S hospitacijami po vrtcih izven Ljubljane se bodo gojenke seznanile tudi z vrtci, kjer pogoji za delo niso tako ugodni kot v Ljubljani sami.
5.	Profesorski zbor naj ne goji stikov le z vzgojiteljicami, ki so že zaposlene po vrtcih, marveč naj ostane v živih stikih zlasti z gojenkami lastnega zavoda, ko bodo te odšle v poklic.
6.	Na konferenci je bilo mnogo govora tudi o moralnEvzgoji gojenk, kateri bo treba posvetiti posebno pažnjo, da bodo znale vzgajati otroke že v najnežnejši mladosti v duhu socialističnega humanizma in da bodo vplivale ne le na otroke v vrtcu samem ampak tudi na okolje, v katerem bodo živele.
To so bili problemi, o katerih je razpravljala konferenca, ki je obenem pokazala, kako pozorno zasledujejo prosvetne oblasti delo na tej najmlajši svoji uštanovi.
M. S.
Nismo zadovoljni z učiteljem, ki se niti ne zaveda pomanjkljivosti svojega dela, še manj s tistim, ki se pomanjkljivosti sicer zaveda, a kljub temu sam s seboj zadovoljen ostaja leto za letom na isti višini in pri istih napakah; veseli pa smo vsakega učitelja, ki sicer CTreši, napake spozna, a vztrajno išče vedno boljših poti in boljših načinov dela.
Lahko trdimo, da dela velika večina našega učiteljstva zelo resno in dostikrat tu^i zelo požrtvovalno in pri tem premaguje mnoge težave in. ovire. O objektivnih težavah, ki nedvomno bolj ali manj ovirajo delo in ki tudi vplivajo na učne in vzgojne uspehe, tu ne bom govoril, ker so te težave dovolj znane in pa ker mislim, da je kvaliteta šolskega dela vendarle odvisna v prvi vrsti od učitelja. Učitelj je tisti, ki v takih ali drugačnih okolnostih uči in vzgaja mladi rod. Učitelj določa smer, vsebino in' obliko svojemu konkretnemu pedagoškemu delu v okviru učnega načrta in smernic, ki jih prejema. Učiteljeva sposobnost in uporabnost se kaže končno tudi v tem, kako zna premagovati ovire in usnevati tudi v težjih delovnih pogojih. Učitelj kot pedagoška osebnost je tisti činitelj, ki ustvarja v svojem oddelku pogoje, kakršni so potrebni za plodno delo.
Lahko trdimo, da se splošno delovno razpoloženje v naših učilnicah stalno izboljšuje. Danes so že redki oddelki, v katerih bi vladalo mrtvilo, dolgčas in prisiljenost. Prisiljeno in s strahovanjem doseženo disciplino najdemo le redko. Res pa je, *da je še vse premalo oddelkov, v katerih bi vladala resnično zavestna disciplina ob naravni razgibanosti otrok. Včasih se zgodi, da uvede učitelj z najboljšim namenom v oddelek sproščeno, vedro in domače razpoloženje, ravna prijazno in očetovsko z otroki, unošteva njihovo osebnost, vse po sodobnih pedagoških načelih, toda nastale »sproščenosti« ne more več obvladati in jo speljati v orgamziran delovni red. Kaj je tu narobe? Otroci so v svoji nezrelosti in naravni živahnosti takoj začutili »milejši režim« in so priliko pošteno izkoristili. Učiteljevo dobrohotnost so razumeli kot slabost in so mu zrasli čez glavo. Disciplino v takem oddelku bo učitelj le zelo težko popravil. Res je zavestna disciplina kot višja stopnja discinlihe posebno v nižjih razredih zaradi majhne zrelosti otrok težje dosegljiva, vendar pa ni nedosegljiva. Doseči se da samo s poznavanjem
Gotovo nima pomena predpisovati kakršne koli obrazce za dnevno pripravo. Priprava na pouk je v temt da učitelj pred poukom dobro premisli kaj, zakaj in kako bo delal. Učitelj je pripravljen na pouk takrat: 1. kadar obvlada učno snov, S. kadar mu je popolnoma jasen smoter učne ure, 3. kadar je premislil metodsko pot in našel najboljšo, 4. kadar je pripravil vsa učila, nazo-rila in druge pripomočke, za katere se je odločil. Gotovo je potrebno, da učitelj potek učne ure v smislu prej navedenih točk tudi zapiše. S pisanjem priprave bo laže zgradil potek pouka, pisana1 priprava pa mu bo služila kot spominska opora med delom. Gola navedba učne snovi seveda še ni priprava na pouk.
Značilno je, da najdemo vestne priprave pri mnogih starejših učiteljih, dočim smo pri pripravnikih in celo pri začetnikih našli včasih le kratke in pomanjkljive priprave. Gotovo drži, da star praktik ne potrebuje tolikšne metodske priprave kot začetnik, vendar pa se ne morem strinjati z naziranjem, da staremu praktiku priprava sploh ni potrebna-Mislim, da bo tudi pri izkušenem starejšem učitelju pripravljen pouk vedno boljši od nepripravljenega. Ze samo načelo življenjskosti in dinamičnosti pouka zahteva stalno pripravljanje, saj življenje nikdar ne obstane, šola pa je del življenja.
Tu in tam smo naleteli na prav slabo pripravljene ure. Ce n. pr. učitelj poučuje zemljepis brez zemljevida in brez skiciranja na tablo, ali če poučuje prirodopis živalstva brez kakršnega koli učila in če pri tem še samo »predava«, ne da bi le enkrat uporabil kredo, potem je to slabo pripravljen pouk, vrhu tega pa tudi v tej obliki za osnovno šolo popolnoma neprimeren.
K pripravi v širšem smislu spada izdelava podrobnega učnega načrta. To je priprava učitelja na šolsko leto. Podrobni učni načrti so sicer skoraj povsod izdelani, po vrednosti pa so prav različni, večkrat tudi precej pomanjkljivi, suhoparni in šablonski. Do neke meje je to danes še razumljivo, ker je novi učni načrt šele prvo leto v rabi. Vedeti moramo, da daje prav praktično preizkušanje učnega načrta v živem delu v dobi enega šolskega leta vso možnost za zgraditev dobrega podrobnega načrta. Podrobni načrt ni enostaven razrez učne snovi na mesece in tedne, ampak je oživitev, prilagoditev pn otroške duševnosti, z upoštevanjem konkretizacija predpisanega splošne-
pedagoških in didaktičnih načel, s pravilnimi praktičnimi prijemi in z dobro pripravljenim poukom. O zavestni disciplini govorimo tedaj, kadar otroci sami žele sodelovati in se nečesa naučiti in kadar tudi spoznajo, da je za uspešno delo nujno potreben določen red- ter se prostovoljno odločij o, da bodo mirni in pazljivi. Doseči tako disciplino in obenem ohraniti prirodno živahnost in razgibanost otrok ni lahko, ob slabo pripravljenem, nezanimivem in neprivlačnem pouku pa sploh nemogoče. Dobra disciplina v razrednem kolektivu je pedagoška umetnost, pa tudi preizkusni kamen vsakega vzgojitelja.
Življenje v naših učilnicah danes ni samo bolj sproščeno, ampak utriplje tudi bolj skladno z utripom življenja v naši družbi. To je imperativ naše družbene revolucije, ki mora nujno in spontano odjekniti tudi v šoli. Učitelj, ki ni gluh in slep za dogajanja naše družbene preobrazbe in ki sam stoji sredi življenja, bo
ga učnega načrta glede na življenje in delo vsake posamezne šole. Sedanji, recimo, začasni ali približni podrobni načrt bo učitelj v svojem delu in s svojimi izkustvi sproti dopolnjeval in popravljal. Za prihodnje šolsko leto bo na ta način pridobil že dober načrt, ki bo pedagoško, didaktično in organizacijsko ustrezal njegovi šoli. Podrobnega učnega načrta za to nihče ne more izdelati za vso reoubliko in tudi ne za ves okraj; načrt mora zrasti na šoli iz učiteljevega dela, iz njegovih izkušenj in iz njegovega poglabljanja v pedagoško-didaktično situacijo in problematiko njegove šole odnosno razreda. Priznam, da je izdelava dobrega načrta za začetnika težka naloga, zato pa je treba, da mu tovariš z iste ali sosedne šole priskočijo na pomoč. Še prav posebno važno je sestaviti dober podroben načrt za niže organizirane šole zaradi njihove komrolicirane organizacijske strukture in manjše možnosti realizacije predpisanega črta v celoti v vseh razbedih.
. ^na'
lahko neprisiljeno vnašal to življenje- Učni načrt za osnovne šole določa
učno snov za vse predmete v nekem
tudi v šolo in ga vključeval v izobrazbeni in vzgojni pi^>ces. Učenci sami prinašajo v šolo svoje doživljaje, svoja opažanja in številna vprašanja, na katera žele odgovora. Vse to bo razumen učitelj videl in pametno izkoristil. Če bomo tako delali, bo pouk že kar nujno in naravno vzgojno pravilen. Odpadlo bo vsakršno umetno in prisiljeno iskanje in »vnašanje« pohtično - vzgojnega momenta, odpadlo bo tisto nepristno frazarjenje, ki otrok ne ogreje in ne prepriča in zato tudi ne doseže vzgojnega smotra. Takega neživljenjskega pouka ne moremo smatrati za dobrega, četudi bi bil še tako oblikovno in mejodsko virtuozen.
Življenjski pouk ne more in ne sme biti stihijski, ampak vedno premišljen, načrten in dobro pripravljen. Bolj ali manj obširne pismene priprave najdemo pri vseh učiteljih, vendar je vprašanje ali je vpis v dnevnik vedno tudi slika resnične priprave, ali pa je morda le formalen vpis zaradi predpisa in kontrole.
primernem medsebojnem razmerju in ravnovesju. To ravnovesje se v praksi včasih poruši, in sicer zato, ker učitelji ne vrednotijo vseh predmetov kakor bi bilo prav. V želji, da bi izkoristili čas za tako imenovane važne predmete, omalovažujejo »manj važne« predmete kakor telesno vzgojo, petje, risanje, ročno delo in lepopis. Odveč bi bilo dokazovati, da manj! važnih predmetov ni in da so našteti predmeti celo zelo važni za pravilen harmonični telesni in duhovni razvoj otroka. Treba je ponovno poudariti, da je vsako skrajševanje ali površno poučevanje teh predmetov neopravičljivo in nedopustno. Res nam sedanje materialne težave kakor pomanjkanje telovadnic, delavnic, risalnega materiala,, orodja, glasbil, itd. bolj ali manj ote-žuiejo polno realizacijo programa teh predmetov, prav zato pa naj bi učiteljstvo čim bolj izkoristilo vsaj dane možnosti, da bi bila škoda, ki nastaja, čim manjša.
Vtisi in opažanja ob inšpekcijah osnovnih šol
Prav gotovo je dosti možnosti za igre in različne telesne vaje tudi brez telovadnic in telovadnega orodja. Na razpolago je dovolj strokovne literature, treba je le nekoliko več domiselnosti in dobre volje.
Petje v osnovni šoli nima samo namena razvijati glasbene sposobnosti in čut za glasbene vrednote, ampak ima namen otroka tudi estetsko razvijati in vzbujati v njem socialna in patriotska čustva. Poleg tega petje oživlja pouk in vnaša v šolsko delo dobrodošlo sprostitev. Na naših šolah sicer dosti pojo, vendar je petja premalo smotrno in urejeno. V splošnem je premalo upoštevano načelo sistematske glasbene vzgoje otrok. Ni dovolj, če otroci po posluhu pojo pesmice, ki jih že poznajo od doma. Take pesmice pač pojemo za razvedrilo, na izletih in ob drugih primernih prilikah, petje kot predmet mora pa vendar graditi prve temelje glasbene vzgoje po določenih psiholoških, didaktičnih in fizioloških principih. Kršenje teh principov lahko škoduje zdravemu razvoju otrokovega glasovnega aparata'. Tudi ni prav, da šolski zbori zajamejo skoraj izključno deklice. Tudi pri samem šolskem petju ponekod zanemarjajo glasbeno vzeojo dečkov, češ, da itak nimajo posluha. Vedeti moramo, da brez aktivnega sodelovanja tudi posluh ne moremo razviti. Največkrat into-nirajo razredni učitelji pesem kar po posluhu in brez kakršnih koli pripomočkov. Marsikje premalo pazijo na dinamiko petja. Posamezni^ otroci kriče, kolikor jim grlo dopušča. Naravnost čudno je, da učitelja ne moti pogled na škrlatno rdeče obraze in nabrekle vratove. Takšno ravnanje gotovo ne koristi pevskemu organu otroka, niti razvoju pevske kulture. O pravilnem dihanju, izreki, nastavku in' interpretaciji ni govora, in vendar bi te osnovne stvari moral vsak učitelj poznati in uvaževati. Ob tej priliki naj opozorim na navodila za nouk petja v učnem načrtu in na Potočnikovo Metodiko pevskega pouka.
Za pouk risanja daje učni načrt jasne smernice in navodila, ki pa jih marsikje premalo upoštevajo. Opazili smo primere nenačrtnega in nesistematičnega, če hočete — stihijskega risanja, pa tudi primere golega prerisovanja učiteljeve risbe s table. Premalo -•> bilo stalnega navaianja k onazovanju in k samostojnemu delu, premalo tudi risanja po naravi in po spominu in premalo skiciranja1. Učitelj ne izkorišča dovolj otrokove ustvarjalnosti, ki se močno izraža ravno pri risanju. Risan ie je prvo izrazno sredstvo otroka že v predšolski dobi, v osnovni šoli pa je predmet, 'ki mora že sistematsko razvijati umske sposobnosti in estetsko raz-viiati otroka. Poleg tega risanja zelo dobrodošlo in koristno spremlja in podpira nouk vseh ostalih predmetov.
Eden izmed vzrokov, da risanje ne ustreza niti kot predmet niti kot didaktični princip, je pač v tem, da učitelji sami mnogo premalo rišejo. Star izrek, da učitelja ocenjujemo po porabi krede, se 'nanaša predvsem na risanje. Prav pri vseh predmetih je učiteljeva risba na tabli, ki nastaja sproti ob podajanju učne snovi, odlično ponazorilo, pa ne samo zato, ker nam primanjkuje stenskih slik, ampak zato, ker je metodsko najtesneje spojena s poukom. Ako zraven rišejo tudi otroci, bo to tudi pripomoglo k razvijanju njihove risarske
Mestni odbor Sindikata učiteljev in profesorjev za Maribor ih okolico
—	odbor za postavitev spomenika Henriku Schreinerju — je te dni razposlal vsem Okrajnim odborom Sindikata učiteljev in profesorjev. Mestnim odborom SUP in samostojnim podružnicam propagandni material za zbiranje prispevkov za postavitev spomenika. Odbore Sindikata učiteljev in profesorjev prosimo, da razpošljejo okrožnice, obveznice in poštne položnice vsem šolam, ustanovam in upokojenim učiteljem s priporočilom. Izpolnjene obveznice pošljite Mestnemu odboru Sindikata učiteljev in profesorjev v Mariboru, Gregorčičeva ul. 37/1.
Prispevki -■ pa naj se nakazujejo Narodni banki Maribor, na račun št. 64-1-90603-44 — Odbor za postavitev spomenika Henriku Schreinerju v Mariboru.
Pripominjamo, da bo le ob stanovski zavesti možno uresničiti želje vseh pedagoških delavcev in se oddolžiti največjemu slovenskemu pedagogu.
Vsem se za poslane prispevke že v naprej najprisrčneje zahvaljujemo.
Odbor
★
OPOZORILO!
Prosimo Vas, da dopisujete Republiškemu odboru ali »Prosvetnemu delavcu« na naslov: Republiški odbor Sindikata učiteljev in profesorjev Slovenije — Ljubljana, Masarykova 14 — ^štni predal 367 ali Uprava »Prosvetnega delavca« — Ljubljana, Masarykova 14 — poštni predal 367 ali Uredništvo »Prosvetnega delavca«
—	Ljubljana, Masarykova 14 — poštni predal 367.
spretnosti. Kaj ■ naj učitelj riše pri pouku? Pravzaprav vse o čemer govori. Kreda naj ilustrativno spremlja pouk. Koliko bolj nazoren, pa tudi bolj zanimiv bo n. pr. pouk zgodovine, ako bo učitelj med obravnavo narisal starinski top ali prazgodovinsko orodje, ali viteško opravo, itd. Res je zato potrebna n^ka risarska spretnost, vendar pri tem ne gre za dovršeno izdelane risbe, pač pa za hitro skiciranje predmeta v poenostavljenih oblikah in s karakterističnimi potezami. Učitelji se navadno izgovarjajo, da ne znajo risati. To ne drži popolnoma', ker kot rečeno, ne gre za umetniško risbo in ni potreben talent ampak le spretnost, ki jo je mogoče z vajo pridobiti. Najbrž bo res, da so na učiteljišču premalo vadili prav te vrste risanja, sicer pa novi učni načrt popravlja tudi to pomanjkljivost.
Razumem, da učitelj ne more vsake stvari narisati »iz glave«, mislim pa, da je učitelj, ki se je pripravil na pouk, poiskal tudi ustrezne risbe, ilustracije, sheme in pod. Ako je taškne risbe še poenostavljeno narisal v svoj zvezek priprav, mu ne bo pretežko narisati jih še na tablo. • Nič napačnega ni, ako preriše učitelj risbo kar iz knjige na tablo bodisi med delom ali pa pred uro, pazi naj le, da s tem ne bo izgubil preveč časa. Svetoval bi, da naj učitelj nariše zlasti obširnejše, kompleksne risbe n. pr. razvoj razsvetljave, sheme strojev, elektrifikacije i. pod. nekoliko natančneje na večji papir, pa bo dobil trajno učilo, ki je ob današnjem pomanjkanju stenskih slik še posebno koristno. Priznajmo, da smo marsikje videli kar dobre stenske slike — delo učiteljev ali celo učencev.
Ob tej priliki še besedo o vprašanju učil? Naše šole so več kot skromno preskrbljene z učili, prav zato pa je potrebna tem večja prizadevnost in iznajdljivost učiteljstva pri pridobivanju oziroma izdelovanju učil. V tem pogledu je marsikaj že storjenega, še več pa bi lahko bilo, ako bi vsak učitelj čutil nujno potrebo po učilih. Ne bi se smelo zgoditi, da učitelj včasi ne rabi niti tistih učil, ki jih šola ima, ali pa (zlasti na večjih šolah/, da učitelj ne ve, katera učila so na šoli. Hvalevredno je bilo, da je neka učiteljica narisala cel stenski zemljevid Jugoslavije, ampak nepotrebno, zakaj lep tiskan zemljevid je bil spravljen v šolski nisarni. Z zemljevidi je sploh tako, da včasih slone zviti po kotih, namesto, da bi viseli na stenah, kjer bi bili pred očmi učencev, poleg tega pa bi še krasili nekatere hudo gole stene. Pri pouku zemljepisa naj visi zemljevid pred učenci, ne pa na stranskih ali celo na zadnji steni. Zemljevid naj tudi ne visi med poukom na tabli, ki jo učitelj potrebuje, ampak na posebnem stojalu. Stojalo za zemljevide in slike bi moralo biti v vsaki učilnici, dejansko pa ga ni niti na vsaki šoli, dasi ga je mogoče v preprosti obliki izdelati doma, ali pa naročiti pri najbližjem mizarju. Razen stenskih zemljevidov so potrebni še plastični zemljevidi ali reliefi. Tako učilo je nujno potrebno zlasti v III. razredu. Izdelava takega reliefa iz gline, lu-žene žagovine ali iz papirne mase ni posebna umetnost. Težje je izdelati pridvižni zemljevid z izrezljanimi izohinsami, ki je sicer kartografsko najtočnejši. Tako koristni peskovnik je že nrava redkost na naših šolah, čeprav ga je prav lahko in brez stroškov urediti. Stenskih zemljevidnih skic vidimo razmeroma malo. Skicirani zemljevidi so koristni tudi, če imamo že vse potrebne stenske zemljevide. Zemljevidne skice so namreč mnogo tesneje spojene z obravnavano snovjo. Take skice, ki jih učitelj nariše na večji papir, vsebujejo navadno ožje geografske enote, ali pa posamezne dele zemljepisnega opisa neke enote n. pr. vodovje, elektrarne, industrijo, promet, gozdove, kulturne rastline itd. Skice naj vsebujejo vedno le tiste podatke, ki jih je učitelj obravnaval in katere naj si učenci trajno zapomnijo. Za skice seveda ni nujna kartografska točnost, oač pa enostavnost, jasnost in preglednost. Preprost, doma izdelan stenski zemljevid šolskega okoliša in morda tudi zemljevid domačega okraja bi lahko imela vsaka šola.
NaA samo naštejem kaj vse lahko na šoli zber*mo za pouk prirodopisa. Šola lahko ^ridobi zbirko lesa, plodov, semen, kamenin, vrste ^remoga, herbarij, živalske preparate in še marsikaj. Prepariranje hroščev in metuljev ni tako težavna stvar, pa tudi skeletiranje malih živali ne. Konser-viranie malih plazilcev tudi ne zahteva strokovnega znanja. Mnogo ali celo večino predmetov bodo radi zbrali otroci, ki jim bo zbiranje predmetov in sestavljanje šolskih zbirk vzbujalo veselje do predmeta. Tudi pri prirodopisu je važna izdelava stenskih slik, zlasti ker jih pri-manjkuie. Učitelj lahko nariše shematično razne organe živali, rastlin in človeka, pa tudi druge stvari n. pr. krvni obtok, opraševanje rastlin, preobrazba žuželk itd.
Izdelavo učil lahko dobro povežemo z ročnim delom, s katerim nekateri ne vedo kai začeti. Ni prav, da podcenjujemo ročno spretnost učencev in da ne izkoriščamo njihovega veselja do ročnega dela. S samim tarnanjem o pomanjkanju
materiala in orodja pač ne bomo rešili problema. Starejši učenci lahko pomagajo pri montaži zbirk, pri izdelovanju škatel ali pri prepariranju živali, lahko pa tudi izdelujejo razne modele za zgodovino, za fiziko ali za začetni stvarni ..pouk. Priporočam učiteljem, da bi zbirali s pomočjo učencev različne slike, ilustracije, razglednice, časopisne izrezke, gospodarske in statistične podatke, podatke o tehničnih izumih in o raznih zanimivostih itd. Takšna razredna zbirka, ki mora biti vsebinsko pregledno urejena in sortirana v mapah bo odlično služila pri pouku vseh predmetov v smislu načela življenjskega in znanstveno resničnega pouka.
S pisanjem v naših šolah v splošnem nismo zadovoljni. Vzrok slabe pisave ni samo v tem, da je papir slab in da učenci mnogo snovi iz realij pišejo po nareku in s svinčnikom, vzrok je predvsem v tem, da učitelji omalovažujejo metodo pouka pisanja ali lepopisa in da opuščajo tisto potrpežljivo in vztrajno vežba-nje, brez katerega v osnovni šoli ne moremo razviti gladko tekoče in lične pisave. Mislim na pisalne pred-vaje, kakor prostolehtne vaje, ročne in prstne vaje, skratka: pisalno gimnastiko, ki bi jo morali vsak dan izvajati zlasti v I. in II. razredu, pa tudi pozneje. Treba je tedaj več vež-bati, več popravljati in kontrolirati, pa tudi bolj paziti na držo telesa in držo peresa pri pisanju. Večkrat sem opazil, da učitelj niti ne vidi kako učenec skjučeno sedi, kako krčevito tišči peresnik med prsti in kako se mu nos dotika zvezka. Nekaj krivde je gotovo tudi na naših predpotopnih klopeh, toda samo nekaj.
Omenil sem najbolj značilne pomanjkljivosti pri pouku tako imenovanih »manj važnih« predmetov zato, ker so te pomanjkljivosti precej splošne. Glede pomanjkljivosti pri pouku ostalih predmetov bi bil potreben obširnejši kritični pretres po predmetih. Temeljita razprava bi bila potrebna zlasti o vprašanju pouka slovenščine, ki je v naših šolah morda najbolj boleča točka. Za sedaj naj omenim ta predmet le prav na kratko. Na šolah sem našel večinoma povsod iste težave in pomanjkljivosti. Branje je posebno v III. in IV. razredu dokaj slabo, ustna in pismena izrazna sposobnost učencev majhna, slovnica pa je bolj ali manj mehanizirana in premalo povezana z ostalim jezikovnim poukom. Poudariti je treba, da se učenci uče materinščine pri vseh predmetih in ne samo pri urah slovenščine.- Učitelji morajo bolj paziti na čistost in pravilnost svojega govora-, in sicer pri vseh predmetih. Naj bo narečje še tako slikovito in blagoglasno, v šoli se moramo čimbolj približati knjižnemu jeziku in izreki. Sposobnost ustnega izražanja moramo pri učencih razvijati že od prvega šolskega dneva dalje. Kar je bilo v I. in II. razredu zamujeno, se skoraj ne da več nadomestiti. Naši šolarji ne znajo samostojno, sproščeno in vsaj kolikor toliko pravilno povedati več kot nekaj stavkov. To je porazna ugotovitev. Krivda ni samo v jezikovnem pouku, ampak v vsem pouku, ki ni razvil sposobnosti prostega izražanja. Tam, kjer učitelj sam vse pove, kjer polaga odgovore na jezik, kjer otroci odgovarjajo le z eno, dvema besedama, ali kjer znajo oddrdrati le na pamet naučeno lekcijo, tam tudi drugače biti ne more. Temelj branja ni le I. razred, v tem razredu doseže otrok šele pismenost v najožjem smislu, branja se nauči zlasti v II. razredu, dočim bi moral v III. razredu brati že gladko in smiselno, v IV. razredu pa že tudi lepo. Ker v 4°li ni dovolj časa za vežbanje branja, je treba bolje organizirati izvenšolsko branje. Napačno je, da se nekatere šolske knjižnice le slabo izkoriščajo, da izposojajo knjige le starejšim učencem, ali pa šele v drugem polletju. Lepo ohranjena knjiga v omari je brez pomena, knjiga pa, ki gre iz rok v roke, vrši svoje kulturno poslanstvo pa naj se pri tem tudi raztrga in umaže. Če nam je uspelo vzbuditi v otroku veselje do branja in s tem ljubezen do knjige, smo premagali najhuje. Poslej ne bo več težav z branjem, otrok pa je tudi trajno usposobljen za sprejemanje kulturnih vrednot, ki jih posreduje knjiga. To je velika zmaga.
Slovnica se v osnovni šoli ne bi smela poučevati kot samostojen predmet, posebno ne na nižji stopnji. Guljenje definicij, slovniških pravil, dolgotrajno sklanjanje in spreganje, naštevanje oblik in besednih vrst ni primerno za osnovnošolskega otroka in mu prav gotovo tudi ne more vzbujati veselja do slovnice. Slovnico je treba učiti neprisiljeno, tako rekoč mimogrede ob naslonitvi na branje, pisanje in lastno izražanje. Nekaj sistematike uvedemo šele v IV. razred.
V splošnem je pri slovenščini premalo govornih in pravopisnih vaj. Individualne korekture napak v zvezkih ne zaležejo dosti, mnogo uspešnejša je temeljita skupna obravnava napak s celim razredom. Nekje sem videl stenski seznam pogostih napak, ki se je v teku leta dopolnjeval in so si otroci napake gotovo zapomnili,
' saj so jih imeli stalno pred očmi. Ako bomo trajno odpravili vsaj največje napake, bomo dosegli že zna-.
08 smdti jažeta Kasmatim
Jože Kosmatin, direktor klasične gimnazije v Ljubljani, je dne 3. junija 1951. leta žrtvoval svoje življenje za svoje strokovno in pedagoško poslanstvo v Pazinu, kjer so ga ugrabili divji valovi kraške reke Fojbe.
Pokojni Jože Kosmatin je bil v življenju in delu pravi intelek-
tualec-proletarec. Vse svoje življenje se je poln vedrine z neomajnim upanjem vzgojitelja komunista boril za socialistični napredek in prevzgojo ljudi.
V letih okupacije je bil delavni član Osvobodilne fronte. Borba za svobodo ljudi in zemlje ga je peljala skozi nemška koncentracijska taborišča. Po osvoboditvi je bil med prvimi organizatorji našega šolstva, sestav-Ijalec učnih načrtov in šolskih knjig, aktivni član Geografskega društva, večletni odbornik MO -SUP, odbornik MLO in RLO Ljubljana itd.
Neumornega idejnega, strokovnega in pedagoškega borca, priljubljenega' govornika, strokovnega in ideološkega predavatelja in diskutanta, ljubitelja mladine, zvestega tovariša in vzornega komunista smo pokopali dne 17. junija 1951 na ljubljanskem pokopališču.
v	v
Zoi/. Stefan Švegl u*mI
Dne 8. junija t. 1. okrog 23. ure zvečer je preminul tov. Štefan Švegl, profesor učiteljišča v Celju. Dasi je pokojni tovariš že dalj časa bolehal na želodcu, ni nihče pričakoval, da ga bo zahrbtna bolezen tako nepričakovano in z vso neizprosnostjo spravila pod grudo. Iskal je pomoči, boril se je z vso voljo za zdravje, žal — ni uspel; v veliko žalost celjske učiteljske mladine, njegovih tovarišev in širokega kroga znancev je moral mlad, sredi naj lepše moške dobe štiridesetih let, zapustiti plodno delo ter oditi v nepov#t.
Blagopokojni tov. Štefan je bil sin sončnih Slovenskih goric. To sonce kakor da je nosil s seboj. Vedno z nasmehom na prijaznem obrazu, poln razumevanja in topline za sočloveka, je opravljal vzvišeno pedagoško delo
z na j večjo' požrtvovalnostjo in doslednostjo. O njem bi lahko rekli, da je bil pravi lik prosvetnega delavca, aktivnega člana v naši sindikalni organizaciji, tovariša in učitelja — ljubitelja mladine.
Med našo slavno narodnoosvobodilno borbo je tov. Švegl takoj vstopil v partizanske vrste in je z vso aktivnostjo sodeloval na Kozjanskem in pozneje v Zgornji Savinjski dolini. Vsi, ki so v tistih težkih dneh z njim sodelovali, se ga spominjajo z največjim spoštovanjem in hvaležnostjo. Črte značaja borca-vojaka so prišle v svobodni socialistični domovini do polnega izraza v njegovih vzgojnih prizadevanjih pri oblikovanju značajev bodočih slovenskih učiteljev.
Slava njegovemu spominu!
ten uspeh. Saj ne pričakujemo, da bodo učenci osnovne šole že obvladali slovenski jezik. Naj pripomnim še, da danes v šolah premalo gojijo memoriranje in deklamacijo. Učenje in lepo prednašanje pesmi ne prispeva le h kulturi jezika, ampak uvaja otroka tudi v našo literarno zakladnico.
Pri inšpekcijah smo večkrat ugotovili, da učenci ne znajo več starejše učne snovi. Ne smemo iskati vzroka morda v slabem pomnenju otrok, pač pa v slabem, metodsko pomanjkljivem pouku. V učnem procesu morajo biti enakomerno upoštevani vsi bistveni elementi obravnave določene učne enote, n. pr. naslonitev na prejšnjo snov, podajanje nove snovi, utrjevanje, ponavljanje s kontrolo znanja in uporaba v zvezi z nalogami. Pridobivanje znanja ni samo delo učitelja, ampak je tudi delo učenca, ki zato ne sme biti v učnem procesu le pasivno sprejemajoči faktor. Učenec se mora pod učiteljevim vodstvom truditi, da si prisvoji znanje. Le tako se bomo ognili verba-lizma in se učenci ne bodo učili besed, pač pa bodo osvajali znanje razumsko in zato tudi za trajno. V premagovanju težav bodo učenci našli tudi pravi odnos do dela, kar jim bo oblikovalo značaj. Pomanj-kkivost učiteljevega dela je večkrat v tem, da nač dobro metodsko pripravilo podajanje snovi, dosti manj pa skrbe za metodsko pravilno utrjevanje in ponavljanje, ne zavedajoč se, da je ta del učnega procesa prav tako važen. Utrjevanje ima večkrat obliko profesorskega izpraševanja. Učitelj se zadovolji s kratkimi odgovori ali celo z na pamet naučeno obnovitvijo, ne ugotavlja pa, ali so učenci snov res razumsko osvojili. Kdaj smemo verjeti, da učenec snov res zna? Takrat, kadar se lahko o njej razgovarja, jo komur koli s svojimi besedami pripoveduje, o njej diskutira in kadar zna znanje tudi praktično uporabiti.
☆ '
Zavedam se, da ta analiza učnega in vzgojnega dela v osnovnih šolah še daleč ni popolna in tudi ne dovolj podrobna, saj zajame le nekatere stvari, ki sem jih opazil in ki so jih tudi drugi inšpektorji opazili. Osnovni vzrok pomanjkljivosti so gotovo vrzeli v strokovnem znanju. Tudi najboljše učiteljišče ne more dati bodočemu učitelju več kot temelje splošne izobrazbe, ideološke orientacije kulturne razgledanosti in peda-goško-didaktične teorije. Ves nadaljnji razvoi učitelja kot pedagoškega delavca in prav tako kvaliteta njegovega dela pa je odvisna od njegovega teoretskega in praktičnega spo-polnjevanja. Vsakemu učitelju je
potrebno poglabljanje v pedagoška in didaktična vprašanja ob istočasnem praktičnem izboljšavanju učnih in vzgojnih metod. Učitelj tedaj izkorišča svoje teoretsko znanje v praktičnem delu, . obenem pa tudi bogati didaktiko kot teorijo pouka z izkustvi iz prakse. Ta proces traja vse dotlej, dokler je učitelj pedagoško aktiven, pa bilo v šoli ali izven nje.
S tem seveda nisem povedal’ nič novega, hotel bi le glede na razne programe študija pedagoških delavcev pripomniti, da je strokovni študij neločljivo povezan z ideološkim in je zato vsaka dvojnost v študijskih programih neutemeljena.
Poleg študija, ki se bolj ali manj uspešno že vrši po grupah, se mi zdi važno omeniti še tole: Med učiteljstvom sosednih šol, pa celo med učiteljstvom iste šole je včasih vse premalo živih stikov; premalo je medsebojnih obiskov v razredih (hospi-tacij), premalo razpravljanj o vprašanjih pouka in vzgoje, posvetovanj in kritike, skratka: premalo medsebojnega spoznavanja in vzajemne pomoči. Ako je učitelj zaprt v svojo učilnico, tako da niti učiteljstva sosednjih šol ne pozna, se nujno zgodi, da izgubi kriterij za presojo svojega lastnega dela. Manjka mu pač primerjave in zato ne more objektivno oceniti kvalitete svojega dela. Da pri taki izoliranosti trpi enotnost v metodah dela, pa tudi ravnovesje med razredi, ki je vsaj na isti šoli nujno, je več kot jasno. Ako vrhu tega še šolski upravitelj le šibko ali malomarno vrši svoje pedagoško-direk-tivno in vodstveno delo in ako se tudi domače mesečne konference vršijo le formalno in brez temeljitega pretresanja pedagoških problemov na šoli, potem šola pač ne doseže zadovoljive ravni.
Ob zaključku želim povedati še tole: Naši učitelji, ki v veliki meri pošteno izpolnjujejo svoje dolžnosti, naj ne smatrajo te razprave za nekako inšoektorsko pridigo, ampak za dobronamerno opozorilo na napake. Grešimo vsi, ki delamo, dosegamo pa tudi uspehe. Prepričan sem,1 da vsak inšpektor rad prizna in pohvali kar je dobrega, bilo pa bi nesmiselno in celo škodljivo, če bi hvalil to, kar ne zasluži hvale. Ne bojmo se kritike in spoznavajmo napake, ker jih bomo le tako lahko tudi odstranjevali. Učitelj naj bo veder in optimistično nastrojen. Najtežje mi je bilo, kadar sem videl začetnika, ki je spričo težav izgubljal pogum in zapadal malodušnosti. Pozitivno je že to, da se je težav zavedal, naša dolžnost je, da mu pomagamo težave prebroditi. Tudi tega je danes še premalo.
D. M.
Ko sem prebral v zadnji številk! rubriko »LE PREBERITE____«
Pereč: vir g of ni problem
Mislim, da pišem te vrstice v imenu večine prosvetnih delavcev. Slovenski učitelji smo že nekdaj imeli svoj stanovski list in pedagoško glasilo, ki sta seznanjala članstvo z vsemi aktualnimi problemi vzgoje in pouka. Po obeh smo učitelji prav radi segali, čeravno Učiteljski tovariš ni dajal članstvu tega, kar daje danes Prosvetni delavec. Ne morem si predstavljati prosvetnega delavca, ki danes ne bi z zanimanjem in veseljem prebral Prosvetnega delavca od prve do zadnje vrstice, saj je po vsebini tako pester, da zajema vsa področja naše kulturne in prosvetne dejavnosti, prikazuje in pojasnjuje organizacijsko plat Sindikata učiteljev in profesorjev, prinaša članke o organizaciji naše obče-izobraževalne in višje šole, neštete probleme raznih strokovnih šol, prinaša in nakazuje probleme o učnem in vzgojnem delu na naših šolah' in ustanovah, ki spadajo v področje prosvete, kakor tudi razna navodila in napotila naših priznanih praktikov.
Zato menim, da sta sporočili, kakor sta jih poslala upravi Prosvetnega delavca osnovna šola v Spodnji Šiški in SUP iz Kranja sramotni za prosvetni kader naše republike. Prosvetni delavec je sicer še v isti šte-
Na naše poročilo o občnem zboru Slavističnega društva, ki smo ga objavili v zadnji številki Prosvetnega delavca, je prof. Štefan Barbarič reagiral na povsem neobičajen način. Zaradi objektivnih, vendar pa nekoliko kritičnih pripomb, ki smo jih dali, odlaga funkcijo tajnika čmo-meljske podružnice in odpoveduje sodelovanje v našem glasilu! Evo pismo Republiškemu odboru SUP, ki ga, kolikor je to potrebno, glosiramo v oklepajih.
Črnomelj, 19. VI. 1951 Ugovori proti članku:
Člani Slavističnega društva niso zadovoljni s sindikatom (Prosv. del. štev. 10—11)
Vaš časopis je netočno, precej nekorektno in deloma celo žaljivo predstavil javnosti moj primer na občnem zboru Slavističnega društva. Ker je pisec članka član Republiške-odbora in je Prosvetni delavec objavil članek na naslovni strani, pomeni ta članek mnenje Republiškega odbora in zato tako tudi nanj odgovarjam. Če je v članku skrito moje ime pod začetnicami, nisem prizadet nič manj. tako si članek ustvarja videz obzirnosti, da potem bolj brezobzirno navaja primere, ki naj bi dokazali neko moje potvarjanje ali vsaj zakrivanje resničnih dejstev.
1.	Članek mi očita vse drugo, samo tisto ne, kar je bilo na slavističnem občnem zboru v mojem ekskur-zu povedano. Očital bi mi le lahko, zakaj sem sindikalne stvari sploh omenjal, toda tega mi sploh ne očita. (Naravno, da mu tega ne očitamo, ker bi nasprotno le želeh, ako bi se na takih občnih zborih razpravljale tudi zadeve, s katerimi se sicer prvenstveno bavi sindikalna organizacija!) Nisem imel niti najmanjšega namena, da bi na slavistični letni skupščini postavljal neka sindikalna vprašanja — kar je bilo, je bilo le nekaj besed v zvezi z mojo predgovornico prof. Olgo Sterletdvo, s katerimi sem s svoje strani le potrdil njeno mnenje, tako da sem rekel »da se sindikat preveč Zgublja v uničevanju papirja« (Stavka, ki smo ga
vi.lki objavil, da je učiteljstvo osnovne šole v Spodnji Šiški preklicalo svojo kolektivno odpoved, vendar je ta kolektiv že povedal, da v njem stanovska zavest ni živa, da se ne poglablja v svoje delo in da se ne zaveda, da pripada v socialistični družbi in državi prvo in odgovorno mesto učitelju in vzgojitelju.
Res je, da se je naše prosvetno glasilo podražilo in to v zvezi s podražitvijo papirja in tiska. Res je tudi, da smo pristopili k trgovini s prostimi cenami in moramo zato mnogo razmišljati o tem, kako živeti z dosedanjo plačo. Mislim pa, da to v nobenem primeru ne more iti tako daleč, da bi se prosvetni delavci kolektivno odpovedovali svojemu stanovskemu glasilu, ki jim je najvarnejši svetovalec in prijatelj.
Ob tej' priliki bi želel poudariti, da bi prav v takih kritičnih trenutkih odbori sindikalnih grup in sindikalnih podružnic morali zastaviti ves svoj moralni vpliv pri članstvu. Naj ne bi bilo prosvetnega delavca, ki ne bi hotel biti zavesten naročnik Prosvetnega delavca in Sodobne pedagogike, s čimer tudi dokazuje, da je zaradi socialistične šole pripravljen premagovati tudi objektivne težave.
Stane Stanič
navedli v poročilu, si seveda nismo sami izmislili, ampak smo ga povzeli po društvenem zapisniku, kjer stoji doslovno takole: »Sindikati se ne zavzjemajo za prosvetne delavce. Slavisti bi morali imeti zaradi številnih korektur in ostalega izrednega dela manjšo učno obveznost, ali pa se naj jim delo honorira.« Dočim pa je prof. Olga Sterletova po istem zapisniku rekla takole: »Ministrstvo prosvete ne kaže pravega razumevanja za SD, niti sindikat Zato je SD edino, ki lahko to vprašanje sproži«.) Moja kritika se je torej nanašala na preveč formalistično poslovanje in je stavek, da se »sindikat sploh ne zavzame za prosvetne delavce« meni le pritaknjen morda v zvezi s predgovornico, morda kot neko daljnje izvajanje ali sklepanje iz mojega stavka.
Tako je pravzaprav vse dokazovanje v članku brezpredmetno, ker prenaša problematiko povsem nekam drugam, kot je bil govor na slavističnem občnem zboru. Smatram, naj bi Republiški odbor, v kolikor me je smatral za funkcionarja v sindikalni organizaciji in ni bil zadovoljen oz. ni bil zadostno poučen — in v kolikor me je do tedaj smatral za »zelo dobrega in vestnega tajnika« — iskal tudi razlage z moje strani. (Mi smo na javno diskusijo na občnem zboru javno odgovorili. Tak je bil sklep predsedstva Republiškega odbora. Vzrok smo navedli v zadnjem odstavku našega tozadevnega poročila.)
2.	Kritiko formalističnega poslovanja v sindikatu nisem tokrat izrazil niti prvič niti zadnjič. Ta formalizem se mi je zelo jasno pokazal v nagovoru tajnice Vedernjakove, ko smo bili v Ljubljani 14. aprila t. 1. Moje stališče je povsem istovetno z mislimi članka. To smo tudi mi napravili (J. Z. v zadnji številki Prosv. delavca), da gre za »vsebino dela«. Tudi Bilten št. 3 (str. 6) podpira moje stališče »da skupljanje statističkih podataka na temelju formulara koji su sada u važnosti nema neke s vrhe«. V mojem poročilu o seji odbora
Čeprav imajo misli, ki jih bom na kratko povedal v sestavku, opravka s poukom v osnovnih šolah, se mi zdi vendarle, da jim je mesto v listu, ki obravnava probleme vzgoje naše mladine in radevolje sprejema tudi predloge in pobude staršev.
Moj pobič obiskuje letošnje leto prvi razred osnovne šole. Imel je to nesrečo, da stanuje v okolišu, kjer je bilo lansko leto mnogo otrok vpisanih v prve razrede, na šoli sami so pa že ob začetku pouka tožili, da jim primanjkuje učnih moči za prve razrede, da nimajo še novih imenovanj pedagoškega kadra in podobno. Rezultat vsega tega je, da je moj sinko v letošnjem letu do začetka meseca maja menjal nič manj in nič več kot šest učiteljic. Med njimi so bile stare in preizkušene elementarke, pa tudi mlajše pedag. moči brez tistega dolgoletnega izkustva, ki je potrebno za zelo težko in odgovorno delo v prvem razredu. K vsemu temu moram še prišteti dejstvo, da ima opravka s svojo babico, ki je po poklicu učiteljica (upokojenka) in je poučevala v prvih razredih osnovne šole okoli trideset let ter si v tem delu prav gotovo pridobila tudi svoje izkustvo. Babica nama z ženo pomaga pri učenju doma. Midva sva se seveda opirala na izkustva in navodila naše babice.
10. V. 1951 boste med sklepi prav tako našli kritiko sistema obrazcev. (Ko se izjavlja tov. Š. B. proti formalističnemu poslovanju v sindikatu, ni osamljen, ker je tako stališče v skladu z mišljenjem predsedstva Republiškega odbora SUP in mišljenjem naše Centralne uprave. Tudi tajnica RO nima o teh stvareh drugačnega mnenja. Da pa je zahtevala evidenco dela za podružnične skupine, ni formalizem ampak nujna potreba.)
3.	Pisec članka se je v nadaljnjem poslužil nekih nedoločnih namiga-vanj, ki si jih ne morem razložiti. Niti malo mi ni jasno, kdaj in kako me je RO »jasno in brez kolebanja zaščitil«, ker v svojih polemikah in diskusijah nisem reševal osebnih stvari, pač pa vedno vprašanja, v katerih smo se seveda lahko razhajali. Tudi v primeru tov. Lojzeta Zupanca nisem bil prav nič osebno prizadet, niti se nisem nikamor zatekal, da bi tako reševal moje odnose z njim ali s komer drugim. RO je podpiral stališče odbora in tu moje osebne stvari niso imele kaj opraviti.
Jasno tpdi ni, kaji je mišljeno pod »podporo želja za premestitev v Ljubljano«. Omenjam, da letos nisem vložil prošnje za premestitev, lansko leto pa sem prosil za' Maribor. Tako bo navsezadnje kdo dobil sliko, da sem govoril tako, kot to članek predstavlja, iz nekih ozkih osebnih interesov. (Tega nismo hoteli in žal bi nam bilo, ako bi kdo zares tako sklepal. Z navedbo dveh slučajnih primerov, pri katerih se je tudi zahtevalo posredovanje Sindikata, smo hoteli samo poudariti, da zastopa sindikat interese posameznika ali pa interese neke določene skupine le dotlej, dokler ti niso v nasprotju z interesi neke obsežnejše skupnosti. Tako pri posamezniku kot pri »zapostavljeni« skupini se nato kaj lahko vgnezdi misel, da višji forum ni dovolj delaven, ker v takem konkretnem primeru ni bil »na mestu«.)
Najbolj krivičen in hkrati žaljiv pa je očitek, da sem trdil nekaj drugače, o čemer sem sicer »vedel, da je RO prav energično posredoval prav v črnomeljskih primerih«. Brez ozira na to. da mi vsi ti primeri niso jasni, mi nikdo iz Republiškega odbora ne more očitati najmanjše nekorektnosti niti do sebe niti do sindikata, najmanj pa to, da sem potvarjal neke stvari, ko RO dobro ve, da sem sindikalni t. j. skupni stvari služil pošteno in brez plačila.
4.	Niti najmanj ne mislim, da bi te že precej pozabljene stvari pogreval v neki javni polemiki, zdijo se mi za javno razpravljanje premalenkostne — kvečjemu predočil jih bom sindikalni podružnici in naj ona reče svojo besdo.
Ker so v članku obdolžitve, ki jasno kažejo, da je med menoj in med Republiškim odborom nastalo vzdušje nezaupanja, sem takoj: po prejemu časopisa v začetku tega meseca (dneva točno ne morem navesti) javil predsedniku tov. Šviglju, da se dalje več ne smatram za tajnika podružnice. (Ali morejo iz našega poročila izvirati taki zaključki? Ali ni to samo prilika, da se otreseš sicer zares nehvaležne funkcije, vendarle pa funkcije, ki je ne podeljuje Republiški odbor, ampak je izraz volje podružničnega članstva.)
Jasno je tudi. da v listu, ki je nerazpoložen do mene, t. j. Prosv. del., dalje ne morem več sodelovati. Po-
Posledica vsega tega je razumljiva. Fantič se vsak dan prepira z menoj in z ženo ali se piše velika pisana črka »O« tako ali drugače. Ko mu zatrjujem, da je pred tremi tedni moral pisati še lepo zaokroženo, mi sedaj dopoveduje, da »nova tovarišica« zahteva »O« z ravnimi, vzporednimi črtami. Podobno je pri črki »E«, kjer sva se sprla do otrokovega joka ob »problemu«, ali naj ima ta črka v sredini »zanjko«, kakor je'to delal pred nedavnim, ali pa »usteča«, kakor' ga učijo in od njega zahtevajo to sedaj.
Mislim, da ni treba podrobneje razlagati, kako psihološko vpliva vse to prerekanje in resnična »črkarska pravda«, ki jo vojujemo pogostoma doma, na otroka. Stvari, ki se nam odraslim zdijo povsem enostavne in brezpomembne, so zanj važni problemi, ki so pogostoma vzrok joku in strahu ali ne bo zaradi »očkove trme« v šoli grajan od učiteljice.
Da je zmeda še večja, se morava s sinkom prepirati tudi o tehniki pisanja s peresom. Ko so začeli v šoli uporabljati pero in črnilo, so jih učili, da morajo biti vse črte navzgor rahle in tenke, vse črte navzdol pa nekoliko poudarjene in zato močnejše. Zdaj ga gledam, ko piše s peresom. Ker velja pri »novi tovarišici« načelo: čim manj pritiskati s peresom in torej pisati narahlo, se revež komaj upa dotakniti papirja s peresom in posledica so zverižene in tresoče linije.
To je ena stran »medajle«. Druga je pa učna snov, ki so jo otroci predelali pri eni ali pri drugi učiteljici. Dogajalo se nam je, da je bil včasih s predelano snovjo pred razredom, kateremu je bil ob novi izmenjavi dodeljen, drugič pa je bil zopet v snovi med zamudniki. In tako se je zgodilo sedaj ob zaključku šolskega leta, da je prišel iz oddelka, kjer so se naučili pisati le deset ali enajst velikih nisanih črk, v oddelek, kjer so vse te črke že absolvirali. Razumljivo, da je sedaj skok mnogo prehiter in da otrok zaradi tega trpi in v znanju šepa. Posebno je nerodno vse to v času, ko bi bilo treba podano snov že utrjevati.
In končno — čitanje. Moj fantič se »zatopi« v dnevne časopise in jih
Nimamo namena pisati letnega poročila, kako so predmetni aktivi na območju MLO Kranj opravljali svoje postavljene naloge; saj so bile enake tudi po drugih krajih. Veliko so delali, preobremenjeni so bili in njihovo delo je bilo močno razbito na najrazličnejša torišča. Skrbeli so za proslave v šoli in sodelovali pri izvenšolskih, bili člani sveta za prosveto in kulturo, za strokovno šolstvo in za ljudsko prosveto, pomagali mladinski in pionirski organizaciji in v najrazličnejših mladinskih krožkih, pomagali v gledališču, obiskovali kongrese, zborovanja, konference, tečaje in neštevilne sestanke, urejali Študijsko knjižnico, delali pri reviziji učnih načrtov, predmetnikov in predlagali spremembe v učbenikih, imeli vrsto predavanj, se oglašali v tisku, Prosvetnemu delavcu, Gorenjskem glasu itd. Vse to delo je bilo povsod vidno, uspešno in odločilno, le žal, da marsikaj ni bilo primerno upoštevano in priznano ali pa bilo celo napačno razumljeno.
Javnost hočemo opozoriti na tisto njihovo delo, ki je bilo izraz njihove osebne spodbude, plod njihovega posebnega truda in ki je s svojim pomenom preseglo okvir njihove krajevne dejavnosti.
Za najbolj delavnega se je pokazal jezikovni aktiv, ki šteje 23
zitivno usmerjenost moje kritike bi Republiški odbor lahko spoznal iz mojih dveh člankov, ki sta objavljena v zadnjih dveh številkah. (List ni do nikogar nerazpoložen, najmanj pa do svojih sotrudnikov. Za to odpoved zares ne najdemo nobenega opravičila.)
Računam, da RO že iz neke osnovne korektnosti ne bo ignoriral teh mojih ugovorov, zlasti še ko pisec članka navaja tolike primere zaščite članstva. Osebno proti piscu članka nimam nič, .razpravljal sem prav iz osebne užaljenosti in me zelo zanima, če mi bo RO priznal, da je kritika dovoljena, četudi se tiče njegovega postopka. (Vsak postopek Republiškega odbora je možno podvreči kritiki. Sleherni član predsedstva je pripravljen sprejeti grajo za vsak napačen postopek, ne da bi tako grajo jemal za pretvezo, s katero se bi iznebil javnega dela. In ker je tako, smo to polemiko natisnili. Zaključili bi na s tole ugotovitvijo: če naj bo delo v sindikatu ali sotrudni-štvo pri listu odvisno od osebne občutljivosti prizadetih članov, potem se mora vse naše delo nujno izroditi v anarhijo.)	(rq - SUP)
,	« Štefan Barbarič
vztrajjno prebira, četudi prečitane besede'sploh ne razume. Zakaj vse to? Ker jih bodo, kakor mi pravi, v šoli preizkušali in ocenjevali v branju pred korhisijo, kjer mora otrok iz dnevnega časopisa prečitati v minuti po izjavah nekaterih 25, po besedah drugih celo 30 besed. Temu se pa v resnici čudim. Kolikšno muko povzročajo otroku nerazumljive, časopisne besede! In zakaj nam staršem ne povedo, da mora otrok prečitati v minuti — kot pri tekmah za rekordi — toliko in toliko besed. K vsemu, kar je moral z ostalimi svojimi sošolci naš pobič preživeti v najvažnejšem, prvem razredu, še ta lov za »rekordom«.
Samo to sem hotel povedati iz svojega izkustva in opazovanja v delu s svojim otrokom in se s svojo »skromno besedo« postaviti na staro in preizkušeno ugotovitev: prvi razred osnovne šole je temeljni razred. Zaradi tega mu naji šolska vodstva in prosvetni delavci posvetijo več pažnje (tudi v smislu odgovornosti za uspeh) in naj' torej' ne izpostavljajo otrok takšnim izpremembam, kakor jih je na primer moral doslej preživeti naš fantič. Končno: ali ni pedagoška znanost že tako ustaljena v svojih elementih, da bi n. pr. v tehniki pisanja s peresom vladala enotna doktrina, kakor je to na primer v drugih znanostih? —
Ker sam poučujem na strokovnih šolah, vem, da smo se za enotnost temeljne doktrine borili na različnih področjih, kjer je prav od nje zavisel uspeh. Kje je uspeh važnejši, kakor v prvem razredu osnovne šole? Tako pa imam vtis, da si nismo niti edini o snovi, ki jo naj obvlada otrok v prvem razredu, vsaj slišim pri sorodniku, ki ima svojo hčerkico tudi v prvem razredu v Celju, da morajo tam otroci obvladati celo poštevanko do 20! Ko sem hodil v šolo, ni bilo takšne naglice v prvem razredu, pa vendarle ne morem prav nič očitati solidnosti in temeljitosti znanja, ki sem ga prinesel z osnovne šole s seboj v gimnazijo.
Mislim, da bi kazalo te stvari premisliti in storiti v korist učencev in pouka v prvem razredu osnovne šole kakšne sklepe.
(mkv.)
članov, med katerimi je nekaj jako marljivih prosvetnih delavcev. Zaradi pomanjkanja potrebnih učbenikov za pouk tujih jezikov so člani pripravili izvleček tekstov in vaj iz prejšnjih učbenikov in jih dali natisniti v tukajšnji tiskarni. Tako so izšli teksti za angleščino na 8 straneh v 770 izvodih, za francoščino na IG straneh v 550 izvodih, za latinščino na 38 straneh v 150 izvodih, medtem ko je bil tisk pripravljenih tekstov za nemščino ustavljen, ker jih je prehitela vzorčna pola iz Celja. S temi tiskanimi teksti so bili oskrbljeni vsi dijaki obeh kranjskih okrajev, poleg Kranja še Škofja Loka, Tržič, Zire, Križe in deloma še Jesenice. S tem je bil pouk tujih jezikov jako olajšan.
Za dvig kulture materinščine je bil izdan »Jezikovni svetovalec«, ki ki ga je s sodelovanjem nekaterih članov jezikovnega aktiva sestavil tov. Stanko Bunc. Na 95 straneh so po abecedi razvrščene napake iz sodobnega pisanja med mladino in pišočimi množicami po uradih, pisarnah in organizacijah. Okoli 3500 jih je! Na koncu je dodanih še kakih 450 navadnejših kratic. Delo je bilo natisnjeno na odpadnem papirju, ker drugega ni bilo na razpolago. Izšlo je v 5000 izvodih in bilo sprejeto s splošnim priznanjem ter razgrabljeno v pičlih treh tednih. Dobili so ga v roke vsi prosvetni delavci in srednješolska mladina obeh kranjskih okrajev, nekaj izvodov pa je bilo razposlanih tudi v druge kraje Slovenije. Pokazalo se je, da bo nujno potrebno izdati drugo, dopolnjeno in pomnoženo izdajo v takšni nakladi, ki bi zadostovala za vso Slovenijo. Avtorji se na to že pripravljajo, le materialna sredstva tega še ne dopuščajo.
Poleg »Jezikovnega svetovalca«, ima jezikovni aktiv v načrtu in deloma tudi že v delu še vrsto drugih nič manj potrebnih priročnikov za jezik in književnost. Nadalje pripravlja veliko stensko karto slovenskih narečij, jezikovno karto Evrope in literarni zemljevid Slovenije.
Za vse omenjeno delo je imel jezikovni aktiv 11 ožjih sestankov ter uporabil nad 800 delovnih ur prostovoljnega dela.
Od drugih aktivov je treba posebej omeniti še zgodovinskega, ki ima v delu veliko stensko karto gospodarstva FLRJ v velikosti 2,60 krat 2,60. Izdelana bo do konca šolskega leta in bo prvič prišla na zaključno šolsko razstavo. Poleg tega pripravlja tov. Andrej Šarc zgodovino kranjske višje gimnazije kot priložnostno delo v zvezi s proslavo 50-le"t-nice prve mature na našem zavodu, ki bo dne 27. junija.
Nazadnje je treba še posebej poudariti stalno in tesno povezavo s poverjeništvom ter močno podporo tako obeh poverjenikov kakor tudi zavodovega Ravnatelja tov. Miha Mohorja.
Vsem starim in novim naročnikom Prosvetnega delavca!
Uprava »Prosvetnega delavca« sprejema te dni nove naročnike in briše odpovedovalce. Med kratkimi obvestili prihajajo tudi obširnejša poročila in nasveti, a tudi protesti. Najbolj hudi so prosvetni delavci iz Kranja, ki protestirajo predvsem proti sklepu, da bo povišana naročnina tudi za tiste naročnike, ki bodo odpovedali list ob prvem polletju. Ob tem moramo najprej ugotoviti, da je večina naročnikov in odpovednikov prezrla sklep uprave lista, da morajo naročniki plačati vsaj polletno naročnino takoj v začetku leta. (V praksi pa sedaj odpovedujejo in nakazujejo za nazaj po 50,— din!) Tudi zadosti natančno poročilo o stanju blagajne in naročnikov Hnjoge odpovednike še ni prepričalo. Da bodo vsi tisti tudi pravno potolaženi, je uprava »Prosvetnega delavca« poslala zadnjo številko lista (10-11) vsem dosedanjim naročnikom in so tako prejeli dobro polovico letnih številk, ker med počitnicami list ne izhaja. Sindikalne podružnice pa naj vprašanje Povišane naročnine odpovednikom za drugo polletje same obravnavajo.
Vsem ostalim naročnikom sporočamo, da bomo mnogim’ predlogom naših naročnikov skušali ustreči. Po približni ocenitvi bo uprava s temeljitim izterjevanjem dolžnikov mogla izdajati list v neskrčenem obsegu za ceno 250,— din letno in preiti na individualno pošiljanje lista naslovnikom s 1. septembrom. Če se bo pokazal uspeh dela in razumevanja poverjenikov in sindikalnih skupin, bomo skušali v začetku šolskega leta pričeti način mesečnega plačevanja naročnine, kar bo bolj ugodno za naročnike in upravo, zahtevalo pa bo več skrbi od naših poverjenikov.
Naše bralce obveščamo, da je padlo število naročnikov »Prosvetnega delavca« za 500 naročnikov. Največ odpovjedi je iz krajev Ljubljana, Kranj in Trbovlje.
Obenem se zahvaljujemo mnogim organizacijam in posameznikom za nasvete, skrb in uspeh pri propagandi za naš tisk, ki mu je s tem omogočeno nadaljnje izhajanje!
Prihodnja številka »Prosvetnega delavca« bo izšla 1. septembra!
UREDNIŠTVO IN UPRAVA »PROSVETNEGA DELAVCA«
Vsem zvestim naročnikom našega lista, vsem sodelavcem in prav vsem prosvetnim delavcem želimo zdrav in prijeten oddil}.
K našemu poročilu o občnem zboru
slavističnega društva
0 delu predmetnih aktivov v Kranju
Ljubljanska šolska mladina goji stike Q delu nižjih strokovnih šol v Ljubljani £& ptefatcite...
s podeželjem
Dne 27. maja je šolska mladina z Vrtače v Ljubljani in Borovnice priredila lepo uspelo akademijo v Borovnici v počastitev rojstnega dne tov. Tita. Obisk ljubljanske mladine borovniški je imel še poseben namen, seznaniti mestno mladino s po-deželsko
Učiteljstvo na osn. šoli Vrtača je že dalj časa pripravljalo primeren program, v nedeljo zjutraj pa se je na kolodvoru zgrnilo 120 najmarljivejših učencev. Kljub zgodnji jutranji uri ni niti eden zaspal. Priromala je tudi težka košara, iz katere je kaj prijetno dišalo. Mladi živ žav se je udobno namestil v rezerviranem vagonu. Vožnja je kar 'prehitro minila.
V Borovnici nas je prijetno presenetil ljubeznivi sprejem, direktorice nižje gimnazije tov. Košutove, tov. prof. Novčana in predsednika kult. um. društva v Borovnici tov. Smoleta. Borovniški mladinci so nam takoj odvzeli breme zlasti »težko košaro«. Daši smo zgodaj' prišli, nam je dopoldne kaj hitro minilo. Domačim so nas peljali na kratek izlet po dolini Borovniščice. Ustavili smo se na jasi sredi smrekovih gozdov in tu je prišel vsak na svoj račun. Tisti, ki se navdušujejo za fizkulturo, so .preizkušali svoje spretnosti v igri »med dvema ognjema«. Borovničani so bili celo tako kavalirski, da so »posodili« Ljubljančanom tri najboljše igralce, da ne bi bili gostje poraženi. Tako gostoljubje je med fizkulturniki pač edinstveno! Ljubitelji narave so se podali na naravoslovna raziskovanja po grmovju, boksarji so našli dobrega nasprotnika v črnem backu, ki je marsikomu pripravil neprostovoljno kopel v mrzli Borovniščici. Smeha in zabave na pretek! Med igro in zabavo so se pričela sklepati nova poznanstva in prijateljstva med ljubljansko in borovniško mladino. Opoldne smo zaman iskali Dušana. Sele čez eno uro te pritekel ves zasopel za nami. Njegov novi prijatelj iz Borovnice ga je peljal na svoj dom, kjer mu je razkazal svoje bogastvo.
Popoldne pa smo pomerili svoje sile na odru. V nabito polni dvorani je prevladovala borovniška mladina, ki je z velikim zanimanjem sledila
programu. Izvajalci so se res potrudili. Malčki iz 1. in 2. razreda z Vrtače so občuteno in intonacijsko izredno čisto zapeli nekaj dvoglasnih pesmi. Tov. Sovretova, ki vodi ta zbor, je res lahko ponosna na uspeh in topel aplavz poslušalcev ji je bil vsaj delno priznanje za njen trud. Prav nič nista zaostajala ostala dva pevska zbora, t. j. 3. in 4. raz. z Vrtače pod vodstvom tov. Ariglerjeve in mladinski zbor iz Borovnice pod vodstvom tov. Novačana. Slednji je dokazal, da je pač upravičeno dosegel prvenstvo v tekmovanju med mladinskimi pevskimi zbori v okraju Ljubljana-ckolica. Presenetljivo lepo so zapeli trije mladi solisti z Vrtače-Njihovi polni, zvonki glasovi so napolnili vso dvorano. Poleg pevskih zborov je bilo več prizorčkov ih baletnih točk. Ne morem našteti vseh, preveč bi bilo. Vse so bile dobro pripravljene, videlo se je, da so se tov. učiteljice zelo potrudile, vse točke so žele iskreno odobravanje gledalcev. Tudi Borovničani so se zelo potrudili. Vaje na gredi so borovniške pionirke izvajale graciozno in sigurno. Sodeč po odobravanju publike sta bili pač najboljši Jožica in Barbka z Vrtače, ki sta zaplesali valček »Ko listje rumeni«. Ugajal je pa prav posebno debeli medved, ki je bil pravo nasprotje gibčni Rdeči kapici v baletni točki.
V skupno preživetem dnevu se je naša mladina od borovniške lahko tudi marsičesa naučila. Naša deca ni disciplinirana. Tam pa smo občudovali lepo vzojena borovniško mladino. Zlasti deklice, ki so nam stregle s čajem in prigrizkom, so se vedle zares vljudno in ljubeznivo; lahko rečemo, da so bile pravi vzor, kakšna naj bi bila naša mladina. Videti je, da borovniška šola ne pozablja na vzgojne momente. Z nami je bilo ves dan okoli 60 borovniških otrok, a niti pri enem nismo opazili znaka surovosti ali grdega govorjenja.
Priznanje vsem, ki so kakor koli pripomogli, da je ta prireditev tako lepo uspela in dosegla svoj namen.
Klub prosvetni!* delavcev v Tržiču živi In dela
Iz čisto notranje potrebe, zraven pa še na pobudo RO SUP v eni zadnjih številk Prosvetnega delavca, smo v Tržiču osnovali Klub prosvetnih delavcev, ki zajema vse učitelje, vzgojitelje in profesorje SUP podružnice Tržič. Dne 5. maja, tako rekoč za praznik 10. obletnice OF Slovenije, smo ga odprli in sedaj' že mesec dni živi. Da, resnično živi! Doslej se še nismo oglašali, kljub velikemu optimizmu smo se na tihem le nekoliko bali, da nam po prvem navdušenju ne shira, kar se je zgodilo že mnogim nadobudnim poizkusom. Pa nam ni, zato danes nekaj besed vsem ostalim za vzpodbudo in ko-rsjžo.
Predvsem nismo vedeli, kako naj začnemo, kakšna naj bo oblika, vedeli smo le, da potrebujemo prostor, kjer bomo popolnoma domači, kjer bomo lahko nemoteno razpravljali o strokovnih in nestrokovnih zadevah, kjer bomo lahko gojili doslej tako pogrešano domačnost in kjer bomo dobili vse tisto, kar na deželi najbolj pogrešamo.
Pa smo začeti- Poiskali smo prostor, naročili opremo, se pri tem tudi zadolžili, sami prinesli razne drobne stvarce in začeli. Slovesna otvoritev je bila kot dbičajno vse otvoritve s programom in prigrizkom, potem pa smo se vrgli v vodo in zaplavali. Po pravilniku in hišnem redu je vsak član sindikata že avtomatično tudi član kluba z dolžnostjo, da čimvec-krat prihaja v klub in se tamkaj tudi aktivno udejstvuje. Klub je sekcija SUP, ima pa svojega predsednika,
gospodinjo in gospodarja ter kulturnika. Vsak ima svoje naloge in ni gospodinjina najmanj važna, kajti skrbi za klubovo telesno plat. Natakarja ali blagajnika nimamo, imajo pa škatlo, v katero vsakdo vrže znesek, ki ga je »zacehal«. Pa gre na ta način kar prav in dobro. Sploh pa je klub stalno obljuden: tarok, šah, glasba, ‘študij vsak petek, vsako sredo pa imamo redne sestanke. Prvo sredo nas je opozoril na nekatere pedagoške probleme dr. Leo Žlebnik, drugo pa nas je seznanil asistent Cavc Emilijan ob skioptičnih slikah z našim srednjeveškim slikarstvom in kiparstvom. Obakrat se je razvila tudi debata, le, da še nismo upali z besedo na dan, kar pa je prvi namen našega kluba; ustvariti namreč prostor, kjer bo človek lahko povedal vse tisto, kar ga tišči, pa če bi bilo tudi narobe; v medsebojnem razgovoru bomo postavili vsako stvar na svoje mesto. Tretjo sredo nam je dr. V. Vodušek ob klavirju in gramofonskih ploščah pokazal kaj; nam glasba pripoveduje, za zaključek pa bomo imeli v svoji sredi tov. ministra Borisa Zihrla, s katerim bomo razpravljali o nekaterih filozofskih vprašanjih, katera poznamo doslej le bolj z aktivistične plati.
Sprostiti jezike in misli našim članom ter jim hkrati dati nekaj solidnega iz sodobne znanosti, ooleg tega pa jih medsebojno tudi družabno povezati, je namen našega kluba; tako smo ga zgrabili, praksa pa bo pokazala, če smo ga zgrabili na pravem koncu.	efde
Počitniški tečaji ssa pouk matematike in fisike na nisjitj gimnazzijatj
Izenačenje kvalitete pouka na naših nižjih gimnazijah s smotrom posredovanja znanja širokim ljudskim množicam, je temeljna naloga m skrb naših prosvetnih oblasti.
Z namestitvijo kadra s primernim. strokovnim znanjem še ni rešena povsem ta naloga. Pomisliti moramo, da vzgajamo razumnega, mislečega, kritičnega * in borbenega človeka, ki mu učiteljeva beseda ne sme biti samo dogma, ampak vsestransko preverjena resnica.
Zato moramo stalno posvečati skrb rasti in pedagoški izpopolnitvi predavateljskega kadra.. Pot do izoblikovanja ustrezne metode na tej stopnji ni lahka, enostavna in hitra, ampak je rezultanta dolgoletnih naporov in preizkušanja vseh mogočih poti in načinov.
Za izenačenje ravni šolskega dela na nižjih gimnazijah v vprašanju posredovanja glavnih, metodsko težjih področij iz matematike in fizike, za enotnejše stališče pri ocenjevanju, zahtevnosti pri izpraševanju, za pravilnejšo izbiro šolskih nalog, kontrolo učenčevega znanja in dela, izbiro
ponazorilnih sredstev pri pouku, eksperimentalne dejavnosti in poglobitve določenih poglavij iz matematike in fizike, se bo vršil meseca julija tečaj.
Namenjen je vsem, ki žele spoznati metode dela izkušenih praktikov, se bore z metodskimi, pa tudi strokovnimi težavami, ki hočejo pridobiti prav vpogled v delo in življenje na sodobni nižji gimnaziji. S primernimi nasveti in eksperimentalnimi predvajanji bodo tudi spoznali način dela pri pouku fizike.
Tečaj se bo vršil od 5. julija do vključno 21. julija t. 1.
Pri vzgoji naših bodočih strokovnih kadrov je težišče dela brez dvoma na nižjih strokovnih šolah, bodisi da so to industrijske šole ali šole za učence v gospodarstvu. Vse te šole so na področju MLO Ljubljane stopile v letošnjem šolskem letu velik korak naprej. Prenehale so se boriti z začetnimi organizacijskimi težavami, dobile so razmeroma močne predavateljske zbore, v katerih vsaj za splošne predmete že prevladujejo stalni predavatelji, na katerih sloni večji del organizacijskega, pedagoškega in vzgojnega dela. Posebno važno dejstvo na je bilo to, da se je na pobudo Sveta za prosveto in kulturo MLO v Ljubljani ustanovil pedagoški svet nižjih strokovnih šol, ki je z delom svojih sekcij zajel in povezal delo, ne ^mo šol za učence v gospodarstvu MLO Ljubljane, temveč tudi ostale nižje strokovne šole, ki so pri ustanovah in podjetjih republiškega in celo zveznega značaja. Poleg tega pa sta bila pri tem delu zajeta tudi okraj Ljubljana-okolica in Kamnik. Ker so se pri tem odkrivale povsem nove oblike dela, je prav, da se pri njem nekoliko pomudimo.
Pedagoški svet nižjih strokovnih šol na območju MLO Ljubljane je bil sestavljen iz najbolj izkušenih in sposobnih predavateljev posameznih šol in se je pri svojem delu razdelil na pet sekcij: 1. Sekcija za predmetne komisije, 2, Sekcija za organizacijska vprašanja, 3. Sekcija za vzgojo kadrov, 4. Sekcija za pedagoška vprašanja in 5. Sekcija za povezavo med šolo in delavnico. Nekatere od teh sekcij, predvsem sekcija za predmetne komisije in sekcija za organizacijska vprašanja, so dale pri svojem delu že prav lepe rezultate, dočim so ostale sekcije bile manj uspešne, za kar so bile delno krive razne objektivne težave, delno pa nezainteresiranost posameznih šol in posameznih za to odgovornih predavateljev. Poudariti je treba, da nekatere šole na poziv, naj pošljejo v posamezne sekcije za to določene predavatelje, tega še do danes niso storile. Izgovarjale so se na objektivne težave, n. pr. na pomanjkanje stalnih predavateljev, niso pa znale pritegniti v to delo honorarnih predavateljev, kakor je to v precejšnji meri uspelo Soli za učence v gospodarstvu kovinske stroke v Ljubljani. Tako je prišlo do primerov, da so na poziv vodij sekcij za skupen sestanek odgovornih predavateljev, prihajali namesto njih kar sami tov. upravitelji, katerih zaposlitev se je s tem samo še povečala, zlasti, ker so se na ta način nekateri udeleževali sestankov vseh petih sekcij1.
Sekcija za predmetne komisije je posvetila svojo glavno skrb organizaciji predmetnih komisij po posameznih šolah, koordinaciji dela med njimi, kritičnemu pretresanju učnih načrtov in sestavljanju novih predlogov ter izmenjavanju misli o pedagoških problemih pri poučevanju posameznih predmetov med posameznimi šolami. Na njeno pobudo so začele delovati predmetne komisije za strokovne predmete v IKS Litostroj, kjer so obravnavali vsa potrebna vprašanja v najožjem sodelovanju s strokovnjaki iz prakse. Z živahnejšim delom na tem področju so začeli tudi v IŠ papirnice^Vevče, uspešno pa so nadaljevale že lani započeto delo vse ostale šole. Šole za učence v gospodarstvu so kritično pregledale dosedanje učne načrte in sestavile predloge za nove, kar je važno zlasti za strokovne predmete. To delo pa še ni moglo dati ustrezajočih rezultatov, ker še ni končno rešeno vprašanje organizacijske oblike šol in vprašanje predmetnikov v bodočem šolskem letu. Nadalje je sekcija do sedaj organizirala dva strokovna sestanka: sestanek vseh predavateljev računstva in sestanek vseh predavateljev slovenskega jezika na vseh nižjih strokovnih šolah. Oba sestanka sta prav lepo uspela in sta bila prva te vrste na nižjih strokovnih šolah pri nas. Dnevni red je vseboval kratke referate o problematiki poučevanja teh predmetov, ki so jih imeli najbolj izkušeni predavatelji in so v njih obravnavali predvsem številne lepe primere iz prakse. Po referatih pa se je razvila obširna diskusija, v kateri so se izmenjavale misli in izkušnje iz dela na posameznih šolah in so bili podani številni tehtni predlogi za izboljšanje. Sprejeti so bili zaključki, ki so bili potem dostavljeni vsem šolam in tudi Svetu za prosveto in kulturo LRS. Oba sestanka sta pokazala, da je že začetek rodil lepe uspehe in bo treba v tej smeri nadaljevati, predvsem z zajetjem strokovnih predmetov, kjer problematika
poučevanja sploh še ni obdelana.
Organizacijska sekcija je imela v programu predvsem zbiranje podatkov in argumentov o rešitivi vprašanja strnjenega ali nestrnjenega pouka na šolah za učence v gospodarstvu, poleg tega pa obravnavanje organizacijske strukture nižjega strokovnega šolstva na sploh, posebno v zvezi z vprašanjem, s kakšno pred-izobrazbo na j. sprejema j o učence šole posameznih strok. Do sedaj je prišla v glavnem do zaključka, da je zaenkrat v interesu šol in v interesu večine delodajalcev, da se v šole za učence v gospodarstvu uvede strnjen pouk, čeprav se ne da zanikati, da bi bilo tudi na teh šolah idealno, če bi imeli učenci dnevno delo v delavnici in pouk v šoli, kar pa je zaenkrat neizvedljivo. Glede predizobraz-be je prišla sekcija do istega zaključka, kakor vsi ostali faktorji, ki se bavijo s temi vprašanji, da je že letos potrebno na nekaterih šolah zahtevati popolno nižio gimnazijo, na drugih pa vsaj 2 razreda gimnazije.
Sekcija za vzgojo kadrov zaradi objektivnih težav ni mogla dosti storiti, ker med šolskim letom ni pripraven čas za razne tečaje, poleg tega pa se ti organizirajo itak v širšem merilu. Sodelovala je le pri tečaju za vzgojiteljsko osebje domov za učence v gospodarstvu, ki ga je organiziral MLO Svet za prosveto in kulturo.
Sekcija za povezavo med šolo in delavnico je imela težišče dela pri ugotavljanju materiala za sestavo učnih načrtov za praktično delo.
Sekcija za pedagoška vprašanja pa je obravnavala tekoče pedagoške probleme in sodelovala pri organiziranju pedagoških predavanj za šole za učence v gospodarstvu v Ljubljani.
Pomanjkljivosti pri vsem tem delu so -bile predvsem te, da posameznim sekcijam ni uspelo v večji meri pritegniti k sodelovanju ustanov in podjetij' republiškega in zveznega značaja, dočim so same šole za učence v gospodarstvu krepko pomagale. Kot dober primer naj, navedemo sa-, mo najmočnejšo med njimi — šolo za, učence v gospodarstvu kovinske stroke — kjer so vsa zgoraj navedena vprašanja temeljito pretresali
Profesor Ludvik Primožič iz Ljubljane je podaril knjižnici Pedagoškega društva LRS 170 knjig pedagoške vsebine.
☆
V	goriškem okraju je učitelj, ki je v času dveh let osemkrat menjal službeno mesto po službeni potrebi (v kamniškem okraju). Nato je odslužil vojaški rok in dobil službeno mesto na Primorskem. Sedaj je učitelj potovalne šole, kjer se dobro počuti. Po petih letih službe upa, da je našel toliko miru, ko bo pričel polagati dopolnilne tečajniške izpite.
V	goriškem okraju so prosvetni delavci vse meseče prejemali plačo okoli 15. v mesecu z izjemo 1. maja, ko so plačo točno prevzeli.
Ob akciiah za redno izplačevanje prejemkov . prosvetnim delavcem je ROSUP zvedel tudi za sledeče pripombe iz Postojne:
»Smatram pa za potrebno pripomniti, da bi bilo učiteljstvo lahko tolmač naše davčne politike na vasi, da bi se udeleževalo množičnih sestankov, kar pa dosedaj ni bil slučaj, in da bi lahko od časa do časa priskočilo na pomoč krajevnim ljudskim odborom ne pri izterjatvi, marveč, ker so vešči računstva, pri ostalih administrativnih poslih.«
☆
V	počitniški pedagoški tečaj v Tolminu se je prijavilo okrog 130 učiteljev in profesorjev iz primorskih okrajev.
na sestankih in konferencah skupno s skoraj vsemi honorarnimi predavatelji in na ta način nudili sekcijam za njihovo delo dragocen material.
Za razgibano delo na šolah za učence v gospodarstvu v Ljubljani ima veliko zaslug tudi sindikalng podružnica učiteljev in profesorjev, ki je sodelovala pri vzgoji predavateljev in na svojih sejah ter sestankih obravnavala tudi razpe šolske probleme. Nudila je vso pomoč upravam šol in tudi mladinski organizaciji ter dala pobudo za šolsko medrazredno tekmovanje.	s. D.
Še nekaj informacij
V ZVEZI Z LETOVANJEM
Ustanovni Kongres organizacij prosvelnil* delavcev FLRJ
bo v Beogradu od 11. do 13. julija 1031.
Vsi izvoljeni delegaii se zberejo v Ljubljani dne 9. julija 1951 ob 15. uri v prostorih RO-SUP. Delegacija se odpelje z večernim brzovlakom!	RO-SUP
V zadnji številki smo navedli vse sindikalne počitniške domove, za katere smo doslej dobili napotila. Medtem pa nam je Centralna uprava poslala še napotila za domove, ki jih oskrbuje Centralni odbor Zveze Sindikatov Jugoslavije, republiški odbor SUP Hrvatske pa nam je tudi še odstopil nekaj svojih mest. Nekateri naši člani bodo torej moali letovati tudi v naslednjih krajih: I. Domovi Centralnega odbora ZSJ:
1.	Počitniški dom v Bohinju na Ribčevem lazu). Žel. postaja Bohinjska Bistrica, nato avtobus.
2.	Sind. dom »Crveni otok«, Ro-vini Zel. postaja Rovinj, Dom je na otoku, do katerega se iz Pristanišča pripelješ z motorko.
3.	Počit, dom »Lučič LovčevIč«; Kaštel Stari. Zel. postaja na progi Zagreb—Split. Lahko tudi s parnikom iz Reke do Trogira, nato z lokalnim parnikom v Kaštel Stari.
4.	Poč. dom »Jadran«, Biograd na moru. Do Reke, nato s parnikom.
5.	Počitniški dom Orebič. Nasproti Korčule, s katero ima Orebič stalno zvezo z motorko.
6.	Počitniški dom Ulcinj. Z br-zim parnikom do Dubrovnika, nato z lokalnim v Ulcinj.
7.	Počitniški dom »Orce Nikolov«, Ohrid. Z vlakom do Bitolja, od tod z avtobusom. Lahko tudi po ozkotirni železnici Skopje—Tetovo—Ohrid, je pa ta pot precej daljša.
8.	Počitniški dom »Šumadija«, Arandjelovac (Šumadija), Atvobusna zveza tudi iz Beograda.
9.	Počit, dom »France Rozman«, Gozd Martuljk pri Kranjski gori. Zel. postaja Gozd Martuljk..
10.	Poč. dom »Udarnik«, Lovran. Žel. postaja Matulje, nato avtobus.
Cene v teh domovih so večinoma 140 din za dan in osebo. Napotil zanje smo dobili, samo 20!
11.	Domovi glavnega odbora ZSH:
1.	Oroslavlje. Dom je v Hrvat-skem Zagorju. Z vlakom do Zagreba, kjer presedeš na vlak proti Donji Stubici Oroslavlje ima železniško postajo. Potuješ lahko tudi via Ro-
gclt6C.
2.	Lopača-Jelenje. Jelenje je oddaljeno od Reke za 30 minut avtobusne vožnje. Avtobus vozi iz pristanišča (Žabica) — trikrat dnevno. V neposredni soseščini Jelenja je Lopača.
3.	Opatija. ..»Vila Rojal«.
4.	Krilo-Jasenice je oddaljeno od Splita 30 minut. Dvakrat dnevno avtobusna zveza s Splitom, ali vsak dan ob 13. uri z motorko »Marina«.
5.	Crikvenica. S parnikom iz Reke. »Vila Ružiča«.
III. Zakup hotela za julij in avgust:
1. Opatija, Hotel »Avala«. (Zaenkrat so nam Zagrebčani odstopili le 25 mest v 1. izmeni. Pension dnevno 150 din.)
Republiški odbor je tako razpolagal s 400 mesti za letovanje. Na približno 14 članov pride torej eno napotilo. Z rezultatom naših prizadevanj ne moremo biti zadovoljni; ker imajo naši člani na razpolago izključno le julij in avgust, smo upali, da bo odstotek v domovih Centralnega odbora in Glavnega odbora višji kot je. Zaman so bila tudi naša prizadevanja ter prizadevanja Centralne uprave SUP, da bi bil prosvetnim delavcem izjemoma dovoljen še predsezonski 15% popust tudi še v juliju in avgustu na cene za dopustnike z redno objavo.
Vse koristnike prosimo, da nas obveščajo o stanju v domovih.
Zadnja napotila smo razposlali podružnicam 15. junija t. 1. Cene so zmerne, preskrba je zajamčena, naj ne bi ostal niti en dan neizkoriščen! Še enkrat opozarjamo, da bodo morali koristniki poravnati račun takoj ob prihodu v Dom.
RO - SUP
NAGRADNI NATEČAJ. ZA RADIJSKE Šolske ure
Radio Ljubljana razpisuje za radijske šolske ure v šolskem letu 1951/52 nagradni natečaj.
Trije najboljši teksti bodo nagrajeni z din 8000, 6000, 4000, ob izvedbi bo pa vsak še posebej honoriran. Na programu pa bodo prišli tudi ostali dobri teksti.
Izbira tem je poljubna; snov pa mora biti prilagojena razvojni stopnji bodisi osnovnošolskih učencev, bodisi dijakov nižjih gimnazij. Posreduje lahko novo znanje, lahko pa že pridobljeno poglablja ali razširja. — Važen je tudi način obdelave snovi, ki bodi primeren slušnemu dojemanju. Oblika reportaže, dramatizacije, slušne igre ali med seboj povezanih slik je najprimernejša.
Tekst naj obsega nekako 320 polnih tipkanih vrstic, to je — izpolniti mora 25 minutno oddajo.
Natečaja se lahko udeleži vsakdo, ki čuti sposobnost povedati mladini zanimivo in pestro pa tudi veselo in šaljivo nekaj poučnega. Izdelane tekste pošjite čimprej, najkasneje pa do X. septembra 1951 na Radio Ljubljana, Tavčarjeva 17, pionirsko uredništvo, poštni predal 238.
Urejuje uredniški odbor. Odgovorni
urednik Jože Zorn. Uredništvo in uprava Ljubljana, Masarykova št. 14/1. Telefon 45-86.
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana
Letna naročnina din 250.^-.
Številka čekovnega računa 604-90321-10